Ljubljana | 31.7.2007 | STA / Š.Z.

Vodja poslanske skupine SNS Zmago Jelinčič je vladi Janeza Janše predlagal, da ob vstopu Slovenije v schengenski prostor na meji s Hrvaško ne prekvalificira mejnih prehodov oziroma “začasnih kontrolnih mejnih točk” Sečovlje in Kaštel v stalne schengenske prehode, ampak naj namesto tega v slovenski Istri zgradi novo povezovalno cesto od Kopra mimo Šmarja in nato skozi hrib na hrvaško ozemlje. Jelinčič meni, da bi se s predorom izognili natančni določitvi meje, hkrati pa bi ta cesta tudi razbremenila slovensko obalo. (Foto: Dare Čekeliš) Kot je pojasnil Jelinčič, bi s tovrstno rešitvijo z izgraditvijo predora do hrvaške strani, ki jo je predlagal v pisni poslanski pobudi, preprečili, da bi Hrvaška lahko postavila svoje mejne organe na slovensko stran, glede na to, da meja med državama še ni določena. Meja bi bila nekje v predoru, s tem pa tudi bistveno lažje določljiva, saj jo ne bi omejevali objekti mejnih prehodov, kar bi se po njegovem mnenju zgodilo, če bi prehoda Sečovlje in Kaštel postala schengenska prehoda. Kot zgled za to rešitev predlaga preučitev sistema ljubeljskega predora.Pri tem Jelinčič opozarja tudi, da sta mejna prehoda Sečovlje in Kaštel - “začasni kontrolni točki” - zgrajeni “globoko na slovenskem ozemlju” in da se tega zaveda tudi hrvaška stran. Ob njihovi prekvalifikaciji v schengenska mejna prehoda pa bi to po Jelinčičevih besedah pomenilo, da bi ti kontrolni točki postali de facto mejna prehoda in bi bilo zato vprašanje meje na tem območju še težje rešljivo oziroma po Jelinčičevem mnenju sploh ne bi bilo več rešljivo.Jelinčič je ob tem opozoril tudi, da bi prekvalifikacija mejnih prehodov Sečovlje in Kaštel v schengenska mejna prehoda pomenila tudi veliko posegov v izgradnjo ustrezne infrastrukture na teh mejnih prehodih, kar pa bi po njegovem mnenju še bolj degradiralo slovensko obalo. Zato bi bilo po njegovem ustrezneje, da bi mejna prehoda Sečovlje in Kaštel prekvalificirali v maloobmejna prehoda, tuje turiste, ki potujejo na Hrvaško, pa preusmerilo na novo cesto in v predor. S tem pa bi tako prometno kot okoljsko razbremenili tudi slovensko obalo in poskrbeli za slovenski turizem, je še dejal.

Vprašanje statusa izbrisanih še danes kljub odločbi ustavnega sodišča iz leta 2003 ni rešeno. Medtem pa se je očitno zgodil spor znotraj najnovejšega društva izbrisanih.Kot je pred dnevi povedal podpredsednik društva Civilne iniciative izbrisanih aktivistov (CIIA) Anton Debevec, je namreč upravni odbor predsednika društva Aleksandra Todoroviča razrešil vseh dolžnosti. Slednji je eden tistih, ki je v zadnjih letih kot predsednik društva izbrisanih najbolj pogosto nastopal v javnosti, pri reševanju statusa izbrisanih pa je zagovarjal bolj aktivistično kot pravno pot, zaradi česar je tudi izstopil iz društva izbrisanih, s somišljeniki pa ustanovil društvo Civilne iniciative izbrisanih aktivistov. Todorovič se je razšel tudi s pravnim zastopnikom društva izbrisanih, nekdanjim ustavnim sodnikom Matevžem Krivicem.

Kot je povedal Debevec, bo odslej društvo CIIA vodil sam. Kot glavni razlog za razrešitev Todoroviča je navedel zlorabo položaja, saj naj bi slednji nepooblaščeno uporabljal društveni žig in neupravičeno porabljal denarna sredstva društva. Debevec je pojasnil, da naj bi bil Todorovič neupravičeno porabil skupno pol milijona tolarjev, za katere blagajničarki ni izstavil računov, kazenske ovadbe zoper njega pa ne bodo podali, saj menijo, da od njega kot dolžnika ne bi dobili nič, v sodnem pregonu pa bi izgubili še več denarja. Todorovič sicer še naprej ostaja član društva, je dodal Debevec. Navedene očitke smo želeli preveriti tudi pri Todoreviču, vendar je bil nedosegljiv.

Blaž Zgaga

Portret tedna: Robert Badinter
Morebitni risar slovensko-hrvaške meje
Mož, ki Slovenijo in Hrvaško resnično pozna

Slovenija je v zvezi z nerešenimi vprašanji s Hrvaško pripravila dokument, v katerem naj bi se državi po mesecih tihe diplomacije zedinili, da bosta za posrednika v sporu o meddržavni meji na kopnem in na morju pa tudi pri vprašanjih nekdanjih varčevalcev ekspoziture Ljubljanske banke v Zagrebu in pri nuklearki Krško poklicali vrhunskega francoskega pravnika Roberta Badinterja. Badinter je predsednik Sodišča za pomiritev in arbitražo pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, ustanovljenega leta 1995. Sedež ima v Ženevi, h konvenciji je pristopilo 33 držav, med njimi tako Slovenija kot Hrvaška.

Sodišče deluje na dva načina. Lahko ustanovi komisijo za pomiritev, ki po koncu postopka izda priporočila. Če jih strani v 30 dneh ne sprejmeta, lahko ustanovi arbitražno sodišče, vendar se morata stranki zavezati, da je razsodba zavezujoča. Za zdaj še ni jasno, ali bo torej šlo zgolj za neobvezno mediacijo ali vendar za obvezujočo arbitražo. Zanimivo je, da je že pod Račanovo vlado hrvaški predsednik Stipe Mesić prav Badinterja predlagal za reševanje spora o poteku meje, vendar Ljubljana ni odgovorila. Ni skrivnost, da Hrvaška meni, da državi sicer potrebujeta pomoč tretjega, vendar si bolj želi, da bi mejni spor reševali pred sodiščema v Hamburgu ali Haagu. Tudi temu lahko pripišemo sedanji dolgotrajni molk Zagreba.

Robert Badinter je bil rojen 30. marca 1928 pariškemu židovskemu krznarju, ki so ga nacisti leta 1942 odpeljali v koncentracijsko taborišče, od koder se nikoli ni vrnil. Ko je leta 1951 mladi pravnik Robert Badinter postal odvetnik prizivnega sodišča v Parizu, je bila to senzacija. Imel je samo 23 let. Toda mladenič je imel v žepu diplomo iz prava in književnosti, za nameček pa še magisterij iz umetnosti. Kasneje je asketski in diskretni Badinter sam ali z ženo Elisabeth, znano francosko feministko, napisal okoli ducat knjig. Imata tri otroke.

V zavest nekdanjih Jugoslovanov je prišel leta 1991, ko je postal vodja arbitražne komisije za nekdanjo SFRJ. Bandinterjeva komisija je takrat ugotovila, da je SFRJ zaradi razpada prenehala obstajati, njeni sestavni deli pa so postali subjekti mednarodnega prava. Kako pogumno je bilo to mnenje, ki je v resnici zgolj ugotovilo dejansko stanje, pove podatek, da je hudo presenetilo takratnega francoskega predsednika Francoisa Mitterranda, sicer Badinterjevega osebnega prijatelja. Prav pod Mitterrandom je bil Badinter eden najuspešnejših pravosodnih ministrov. V zavest Francozov se je zapisal kot minister, ki je leta 1981 ukinil smrtno kazen in izredna sodišča, Francozom pa omogočil, da se lahko pravdajo tudi na evropskem sodišču, če doma niso našli pravice. Mitterrand je bil do tedaj bolj naklonjen zamisli o ohranitvi jugoslovanske federacije, nato pa je prepričanje spremenil. Za nameček je Badinterjeva komisija za mednarodno priznanje brez pripomb priporočila le Slovenijo in še pogojno Makedonijo, vse druge bivše jugoslovanske republike pa naj bi imele težave pri varstvu in zaščiti narodnih manjšin. Evropska skupnost je namreč na Slovenijo in Hrvaško gledala kot na dvojčka, ki ju kaže priznati v paketu, Makedonija pa je bila zanjo politično sporna že zavoljo konflikta z Grčijo o svojem imenu. Toda negativno mnenje o Hrvaški je izza zaprtih vrat komisije pricurljalo do Zagreba. Predsednik Franjo Tudjman je zato pohitel in komisiji v Pariz poslal pismo, da bo Hrvaška takoj izpolnila vsa priporočila komisije v zvezi s tem. Lepotna napaka je bila, da v Zagrebu sploh še ne bi bili smeli vedeti, da je mnenje komisije neugodno.

Badinter je kasneje v nekem intervjuju dejal, da so bila “mnenja arbitražne komisije bolj vplivna, kot sem v določenem trenutku pričakoval, in manj vplivna, kot sem upal, da bodo”. Peklilo ga je, da komisija ni mogla preprečiti krvavih balkanskih vojn. Tudi zavoljo te izkušnje si je prizadeval za ustanovitev sodišča, ki naj bi sedaj posredovalo v sporu med Slovenijo in Hrvaško in v kar je menda Badinter že privolil. Sodišče naj bi po Badinterju predvsem pomagalo državam, ki so se izvile iz komunističnega prisilnega jopiča: “Komunistični režim je namreč deloval kot zamrzovalnik nacionalističnih čustev, ki pa so po njegovem zlomu znova dobila zalet. Poleg tega nekateri politiki v boju za oblast nacionalizem uporabljajo kot priročno sredstvo.” Mož Slovenijo in Hrvaško resnično pozna.

Badinterjeva komisija pa je tudi sklenila, da meje med nekdanjimi socialističnimi republikami postanejo meddržavne meje, ki jih je mogoče spremeniti le dogovorno. Nekako precej naravno se zdi, da bi prav Badinter - po Perryju in po sporazumu Drnovšek-Račan - mogel učinkovito razrešiti mejni spor med nekdanjima jugoslovanskima republikama. Če je le trenutek, tri mesece pred hrvaškimi volitvami, pravi.

BORIS JAUŠOVEC

Ljubjana | 28.7.2007 | STA / V.L.

Aleksander Todorović (Foto: Dare Čekeliš) Upravni odbor Civilne iniciative izbrisanih je včeraj z mesta predsednika razrešil Aleksandra Todorovića. Na novinarski konferenci je podpredsednik društva Anton Debevec povedal, da bo društvo začasno vodil sam. Kot glavni razlog za razrešitev je navedel zlorabo položaja predsednika, saj naj bi Todorović nepooblaščeno uporabljal društveni žig in neupravičeno porabljal denarna sredstva društva. Todorović naj bi v času, ko je bil predsednik društva, društvu odtujil skupno skoraj 500.000 tolarjev denarnih sredstev, za katere blagajničarki ni izstavil računov. Debevec je še navedel, da je bilo sporno tudi odprtje transakcijskega računa društva, saj ima vpogled v stanje na računu in pooblastila za njegovo upravljanje samo Todorović. Na novinarski konferenci so še sporočili, da odklanjajo in prekinjajo vsakršno sodelovanje z Mirovnim inštitutom, saj naj bi pogodbo o sodelovanju podpisal Todorović sam in o tem ni obvestil uprave društva. Todorović pa naj bi z inštitutom sodeloval kot posameznik in kot predsednik CIIA, poroča Delo. Debevec je še dejal, da so Todorovića že julija lani opozarjali, da društveni žig uporablja neupravičeno, saj ima pooblastilo za uporabo le sekretarka društva. Tretjega junija letos pa je društvo sklicalo izredno sejo, na kateri so ga začasno suspendirali in od njega zahtevali, da vrne žig, ter vodstvu društva predloži račune, s katerimi bi upravičil porabljena finančna sredstva. Ker se to ni zgodilo, so 21. julija na redni skupščini društva Todorovića enoglasno razrešili z mesta predsednika društva. Vsi ne verjamejo obtožbam Neuradno pa smo izvedeli, da je društvo sklicalo novinarsko konferenco brez Todorovića, ki je trenutno na dopustu, zato ni dosegljiv za komentar. Kot pa poroča današnje Delo vsi člani društva ne podpirajo Debevčeve trditve. Član iniciative Irfan Beširović je za Delo povedal: “Aleksander Todorović je na skupščino iniciative prinesel račune, s katerimi bi dokazal, da ni neupravičeno porabil denarja, a teh ljudi, ki ga zdaj obtožujejo, ni bilo na sestanek.”

Ljubljana | 27.7.2007 | STA / V.L.

Aleksander Todorović ni več predsednik društva izbrisanih. (Foto: POP TV) Predsednika društva Civilne iniciative izbrisanih aktivistov (CIIA) Aleksandra Todorovića je upravni odbor društva razrešil vseh dolžnosti, je na novinarski konferenci povedal podpredsednik društva Anton Debevec in dodal, da bo društvo začasno vodil on sam. Kot glavni razlog za razrešitev je navedel zlorabo položaja predsednika, saj naj bi Todorović nepooblaščeno uporabljal društveni žig in neupravičeno porabljal denarna sredstva društva. Kazenske ovadbe ne bodo podali Kot je povedal podpredsednik društva, naj bi Todorović v času, ko je bil predsednik društva, društvu odtujil skupno skoraj 500.000 tolarjev denarnih sredstev, za katere blagajničarki ni izstavil računov. Kot sporno je izpostavil tudi odprtje transakcijskega računa društva, saj ima vpogled v stanje na računu in pooblastila za njegovo upravljanje samo Todorović. Debevec je še povedal, da kazenske ovadbe zoper Todorovića ne bodo podali, saj so mnenja, “da od njega kot dolžnika ne bi dobili nič, v sodnem pregonu bi pa izgubili še več denarnih sredstev društva”. Neuradno smo izvedeli, da so novinarsko konferenco sklicali brez vednosti Aleksandra Todorovića, ki je trenutno na dopustu. Debevec je še dejal, da so Todorovića že julija lani opozarjali, da društveni žig uporablja neupravičeno, saj ima pooblastilo za uporabo le sekretarka društva. Tretjega junija letos pa je društvo sklicalo izredno sejo, na kateri so ga začasno suspendirali in od njega zahtevali, da vrne žig, ter vodstvu društva predloži račune, s katerimi bi upravičil porabljena finančna sredstva. Ker se to ni zgodilo, so 21. julija na redni skupščini društva Todorovića enoglasno razrešili z mesta predsednika društva. Kot je še zatrdil Debevec, Todorovič še naprej ostaja član društva CIIA. Ne bodo sodelovali z Mirovnim inštitutom Na novinarski konferenci so še sporočili, da odklanjajo in prekinjajo vsakršno sodelovanje z Mirovnim inštitutom, saj naj bi pogodbo o sodelovanju podpisal Todorović sam in o tem ni obvestil uprave društva. “Sporno je tudi to, da je inštitut finančno podporo društvu, okoli 400 evrov mesečno, nakazoval Todoroviču, ki vodstvu društva ni nič sporočil,” je še povedal Debevec.

DR. BOŠTJAN M. TURK, POLITIČNI ANALITIK IN PUBLICIST

Slovenija je v teh dneh sprejela kot senzacijo pozitivne vrste dejstvo, da se je nekdanji predsednik francoskega ustavnega sodišča dr. Badinter pripravljen preskusiti kot arbiter pri najusodnejšem vprašanju naše države od osamosvojitve naprej, pri določitve morske meje z Republiko Hrvaško.

Javnost je opogumljena, novačijo se “strokovnjaki” in “eksperti” z vseh strani družbenega življenja, ki so pripravljeni svoje “znanje” vložiti v stavnico, katera od strani jo bo tokrat krajše odnesla. Vložki v stavi so veliki, kako da tudi ne (?), in temu primeren je optimizem, s katerim od vseh vetrov nabrana vojska tekmuje v nestrpnosti, kdaj se bo že rekla končna beseda in kdaj bo Badinter tudi začel zares soditi. Nastaja splošni hrup, ki po svoji simboliki spominja na ogrevanje velesil pred triindevetdesetimi leti, konec julija 1914, kdo bo prej začel in (zmagovito) zaključil spopad, ki ga zgodovina pozna pod krvavim imenom prva svetovna vojna.

V takšnem špetiru so racionalni glasovi redki, redka pa so tudi racionalna vprašanja. Med drugimi, kaj sploh pomeni Badinterjeva arbitraža. Je korak naprej ali korak nazaj v primerjavi s preteklim stanjem? Prav v tej luči, ki se ji uradno reče “status quo ante”, je Badinterjevo razsodišče sporno. V luči “status quo ante” smo namreč imeli Slovenci dva močna aduta v rokah. Prvi je bil stanje na dan 25. junija 1991, pravimo mu tudi celovitost Piranskega zaliva. Drugi pa je bil status od 1. maja 2004, ko je Slovenija z vstopom v Evropsko zvezo dobila možnost vpliva na hrvaško približevanje tej skupnosti. To je pomenilo, da bi hrvaška politika morala dati nekaj koncesij Republiki Sloveniji, skratka, da je bila Slovenija v občutni strateški prednosti.

Nato so se stvari z odprtega odra v svojem bistvu preselile v zakulisje. Na javni sceni je še kar naprej prihajalo do novačenja teh ali onih kamikaz na naši ali hrvaški strani. Ribiči, školjkaši pa Joško Joras, Dane Starman, Marjan Podobnik pa deli parlamentarne politike, predvsem Jelinčič, pri Hrvatih pa Đapić, so ustvarili vtis, da se stvari premikajo kot na fronti pozicijske vojne. Vsaka medijska ofenziva namreč nasprotniku iztrga “parcelo”, školjčno gojišče, če ne kar cele ribiške mreže. Ali pa se konča s spektakularnim padcem v “mejno reko” Dragonjo.

Slovenska politika je glede na to, da se v celoti podreja medijskim potrebam po spektaklih, kajti mediji živijo od njih, postala talec minornih delov civilne družbe. Nanjo so imeli silovit vpliv. Konec koncev so tudi volitve 2004 izzvenele v luči obračuna hrvaške policije z Marjanom in Janezem Podobnikom. O vplivu civilne družbe na politiko lahko sicer razpravljamo, nismo pa daleč od rešitve, če povemo, da se v tem refleksu krije kal naše državotvorne nezrelosti. Res je, da smo skozi zgodovino svojo politiko gradili prek posameznikov, ki niso bili formalno organizirani, res pa je tudi, da bi morali na vrhuncu svoje državotvorne dozorelosti znati razmejiti, kaj naj civilna družba počne v odnosu do politike, predvsem pa, katere kvalitete lahko civilni družbi zagotavljajo formalno usposobljenost za reševanje tako ključnih vprašanj.

Pri nas pa prej ko slej ostaja tole: Marjan Podobnik, ki rešuje SLS, naj zaradi dobre volje rešuje še morsko mejo. Dane Starman, človek vseh in vsakega režima, rešuje cerkveno premoženje v Strasbourgu, pa naj rešuje še morsko mejo. Joško Joras, ki rešuje svojo parcelo, je prav tako poklican v ta krog. In z njimi še drugi bolj anonimni.

Hrvati pa so v tem času delovanje svoje “civilne družbe” umaknili z javne scene. Če že kdaj nastopi kak ribič ali ocarinjevalec Joška Jorasa in njegovega pralnega stroja, potem je to vselej in vsekakor usklajeno z državnim vrhom. Hrvati pa so v tem času v Bruslju usposobili močan lobi, ki je očitno premaknil tudi - nepremakljivo. Celovitost Piranskega zaliva, predvsem pa dostop do odprtega morja, to bi moralo biti za Slovenijo toliko predmet pogajanja kot suverenost nad - Postojnsko jamo. Nikakor in nikdar.

Tako pa se Badinterjeva zgodba odvija v luči slovenske državotvorne nezrelosti. Poleg “civilne družbe” vidi vsak, ki ima le trenutek časa, v tej epohalni rešitvi obmorskega vprašanja svojo življenjsko poklicanost.

No, z nekaj izjemami. Upamo, da jih bo dovolj, da se nekoč ne znajdemo pred odločitvijo, ki bo polovico Piranskega zaliva pripojila k Hrvatom. Tudi v tem črnem scenariju pa ne bo šlo brez delca svetlobe. Joškoti, Daneti in Marjani bodo ostali pri Hrvatih. Dejansko in simbolično.

DR. BOŠTJAN M. TURK