DAVOR GJENERO, POLITIČNI ANALITIK IZ ZAGREBA
|
V nasprotju s tem, kar je bilo možno pričakovati, slovenska afera prisluškovanja na Hrvaškem ni zbudila prevelikega - ne medijskega ne političnega - odmeva. Objava vesti, češ da je Slovenska obveščevalno-varnostna agencija med drugim spremljala pogovore hrvaškega premierja Iva Sanaderja, bi še pred kratkim prinesla močan veter v jadra skrajnih nacionalistov, željnih zaostrovanja odnosov s Slovenijo. Tokrat pa je sprožila zgolj diplomatsko noto, ki jo je Zagreb moral nasloviti na Ljubljano, sicer pa se odnosi niso zaostrili. Le istrski politiki, ki so se ves čas zavzemali za dogovorno reševanje dvostranskih odnosov, so prepričani, da po izjavi bivšega slovenskega premierja Antona Ropa, povezani z dogodki leta 2004, nerešenega vprašanja državne meje ne bo več mogoče uporabiti v predvolilnih bojih, še zlasti ne letos, pred novembrskimi splošnimi volitvami na Hrvaškem.
Snovalci slovenske politike, očitno zatopljeni v domače politične procese, so spregledali, da se je Hrvaška po letu 2004 močno spremenila. Temeljni odnos slovenske politike do nje je vrsto let temeljil na podpori njeni evropeizaciji, ki naj bi Hrvaški prinesla takšne spremembe, ki bi olajšale reševanje dvostranskih vprašanj. Prejšnja slovenska vlada je bila predvsem prepričana, da bo Hrvaška z vključitvijo v proces približevanja in pristopanja v Evropsko unijo postopoma postala država vladavine prava in da bo hkrati začela dosledno izpolnjevati mednarodne obveznosti, s čimer bi bili izpolnjeni tudi pogoji za izpolnitev obveznosti iz dvostranskega sporazuma Drnovšek-Račan in za uresničitev dunajskega nasledstvenega sporazuma, kar bi omogočilo rešitev drugega perečega dvostranskega vprašanja: deviznih hranilnih vlog hrvaških državljanov v bivši Ljubljanski banki. Pravo protislovje je, da vse na Hrvaškem zdaj poteka tako, kot so pričakovali bivši kreatorji slovenske politike, le da Slovenija od tega nima nobene koristi.
Ropova “javna izpoved” je zmernim istrskim politikom omogočila izreči to, česar si leta 2004, v času dvostranske krize, niso upali: da vzroki takratnega zaostrovanja odnosov niso tičali v Istri, marveč drugje, in da je na hrvaški strani pri povzročanju incidentov sodelovalo nekaj ljudi, ki so od tega imeli lepo gmotno korist. Ko so bili odnosi med državama (v imenu obrambe nacionalnih interesov) najbolj napeti, so ti zmerni politiki daleč od medijev govorili, da se jim je posrečilo preprečiti, da bi radikalizacija, povzročena med ribiči v Piranskem zalivu, zajela preostali del Istre. Danes so tisti, ki so leta 2004 veljali za “hrvaške branilce Savudrijske vale”, enako pozabljeni in odrinjeni na rob kot “borec za slovensko južno mejo” Joško Joras.
Posledice prisluškovalne afere na slovenskem notranjepolitičnem prizorišču bodo verjetno doletele člane bivše slovenske vlade in tudi vplivale na prihodnost bratov Podobnik in njunih političnih sodelavcev, na katere je ta afera pokazala kot na groteskne marionete v rokah “resnih akterjev”. Na prihodnje hrvaško-slovenske odnose pa ta afera nedvomno ne bo imela kakega večjega vpliva. Čeprav je mnogim na Hrvaškem danes jasnejši kontekst zaostrovanja odnosov med državama leta 2004 in tudi prejšnjih incidentov (med dogovarjanjem pokojnega hrvaškega premierja Ivice Račana in takratnega slovenskega premierja Janeza Drnovška), pa je izključena možnost, da bi se sedanji hrvaški politiki vrnili k sporazumu iz začetka desetletja, vsaj kot izhodišču za dokončno rešitev mejnega vprašanja. Četudi nacionalistični radikalizem danes ni sestavni del hrvaškega političnega življenja, pa je zaostrovanje odnosov, vključno z vrsto incidentov, ustvarilo trdovraten politični stereotip, o katerem obstaja znatno politično soglasje.
Gre za prepričanje, da sporazum Račan-Drnovšek Hrvaški ni prinesel nič dobrega oziroma da je šlo za poskus, da si Hrvaška pridobi slovensko prijateljstvo v zameno za ozemeljske koncesije, da so današnje politične razmere takšne, da s Slovenijo ni možen politični dogovor, da je vse razen državne meje po sredini Piranskega zaliva v resnici “ozemeljska težnja Slovenije” in da je vprašanje meje mogoče rešiti le na kaki mednarodni pravosodni ustanovi.
Zmerni politiki se od skrajnih razlikujejo le pri tem, kako doseči, da bi o tem vprašanju odločilo katero od sodišč OZN (bodisi meddržavno sodišče v Haagu ali mednarodno sodišče za pomorsko pravo v Hamburgu). Medtem ko so radikalci prepričani, da je treba izrabiti katerega od mejnih incidentov in vložiti tožbo zoper Slovenijo, pa zmerna večina meni, da Evropska unija ne mara takšnega načina reševanja odnosov med državo, ki se želi včlaniti v unijo, in državo, ki je že članica EU. Zato naj bi po diplomatski poti dosegli, da bi Slovenija privolila v sodno arbitražo.
Politična igra, ki jo je svoj čas zaigral sedanji hrvaški premier Sanader ob, po vsem sodeč, asistiranju slovenskih partnerjev, se je zanj končala izrazito ugodno. Medtem ko se je zaradi radikalizacije nacionalne politične arene (povzročili so jo tako domači radikalci kot radikalna politika Slovenije) že Račanova vlada odrekla sporazumu z Drnovškom, je Zagreb hkrati s sklenitvijo dogovora z Italijo o razglasitvi gospodarskih območij na Jadranu sklenil izničiti tisti del sporazuma Račan-Drnovšek, ki se je nanašal na dostop Slovenije do odprtega morja v Jadranu. Toda Sanader je po prevzemu oblasti dvostranski spor preselil v Piranski zaliv, čeprav so bili hrvaški pogajalci že sredi 90. let prejšnjega stoletja - v času vladavine Franja Tudjmana - pripravljeni privoliti v približno takšno razmejitev v tem zalivu, kot jo je navajal sporazum.
Posledica takšne politike je hrvaško nacionalno soglasje, da mora državna meja potekati po sredini Piranskega zaliva, in tega soglasja ne ogrožajo niti politične igre v ozadju. Zato je brez kakih možnosti tudi pragmatični predlog slovenskega predsednika Janeza Drnovška, da bi uresničili vsaj tiste dele dogovora z Račanom, ki niso sporni, torej določili mejo po kopnem, medtem ko bi določitev meje na morju preložili na boljše čase, tudi zato, da bi se izognili novim incidentom, podobnim tistim ob Muri.
Ker je hrvaški politični radikalizem danes dokaj osamljen in ker predpristopna pogajanja z EU že dajejo pozitivne dosežke glede delovanja države in ker je razkritje političnega ozadja nedavnih mejnih incidentov okrepilo tiste, ki so jih na Hrvaškem - sicer plaho - poskušali krotiti, danes nastajajo možnosti za “Maštrukovo doktrino”. Odlični hrvaški diplomat Maštruko, konec 90. let veleposlanik v Sloveniji in potem svetovalec hrvaškega presednika Stipeta Mesića za zunanjo politiko, se je zavzemal za zamrznitev mejnega vprašanja za deset let, do včlanitve Hrvaške v EU, ko bi meje prenehale biti tako pomembne in bi na prizorišče prišli drugi državniki in politiki oziroma bi ga zapustili tisti, ki so sodelovali prizaostrovanju odnosov med državama. Na hrvaški strani so namreč kljub marginalnosti nacionalističnega radikalizma trdno prepričani, da s Slovenijo sporazum ni možen, ker so izhodišča sosed tako različna, da je izključena kompromisna rešitev.
Zdaj, ko je razkrito domnevno ozadje incidentov in se na Hrvaškem vse bolj uveljavlja vladavina prava, je možen dogovor o izogibanju incidentom, ki bi omogočil takšno zamrznitev mejnega vprašanja oziroma njegovo reševanje v prihodnosti. Tisti slovenski politiki, ki so sodelovali pri zaostrovanju odnosov in zavrnitvi dobrega dvostranskega sporazuma (ki bi v večji meri uveljavil slovenske interese, kot jih bo kak bodoči), bi morali odgovarjati domači javnosti.
DAVOR GJENERO
