Je trava v Sloveniji res bolj zelena?
Pri dvajsetih je Anica Kraner odšla v Berlin, s šestdesetimi ga bo zapustila. Kot veliko drugih zdomcev se vrača v domovino

Ob prvem obisku Berlina si je Anica Kraner obljubila, da nikoli ne bo živela v tem izoliranem mestu. In ostala 40 let.

Po statističnih podatkih je običajno bilanca ravno obratna: iz novih članic Evropske unije se več ljudi v Berlin priseljuje, kot iz nemške prestolnice vrača v vzhodnoevropske domovine. Drugače je s Slovenci. Številni se po desetletjih dela v tujini vrnejo v rojstno deželo - v zadnjih desetih letih jih je to storilo več, kot se jih je v Berlin priselilo.

“Slovenci smo pridni, delovni in pošteni ljudje, povsod priljubljeni in izmed vseh priseljencev najboljše integrirani,” je prepričana Anica Kraner, predsednica društva Slovenija in ena izmed približno 1200 Slovencev, ki živijo v Berlinu. Morda njena ocena celo drži, saj berlinski Slovenci v multikulturnem mestu ne izstopajo. Veliko pa misel Anice Kraner pove tudi o tem, kako se Slovenci vidimo sami in kako želimo, da nas vidijo drugi. Ko bo Kranerjeva naslednje leto šla v pokoj, se bo tudi ona vrnila v Slovenijo.

Kot številni nekdanji Jugoslovani je prišla v Berlin konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Vendar Nemčije na začetku ni doživljala kot obljubljeno deželo. Prvič je obiskala Zahodni Berlin v času, ko je Rdeča armada zatrla praško pomlad. Z vlakom se je peljala preko Vzhodne Nemčije in prestrašeno opazovala oborožene vojake, ki so stražili vagone. “V Jugoslaviji smo le živeli bolj svobodno, navsezadnje smo lahko prosto potovali,” pravi. Takrat si je obljubila, da ne bo nikoli živela v tem izoliranem mestu. Toda že nekaj mesecev zatem je obljubo zaradi ljubezni prelomila. Oktobra 1968 je ponovno potovala v Berlin, tokrat z letalom. In ostala 40 let. Z izjemo kratkih obiskov Slovenije, se razume.

Prva leta “gastarbajterstva” je delila usodo številnih priseljencev v tistem času. “Bilo je preprosto grozno,” se spominja in misli na samski dom, v katerem si je prvo leto delila sobo s še tremi ženskami. “Priznam, da sem imela do Nemcev zaradi druge svetovne vojne predsodke.” Te je pogled na samski dom samo še potrdil: “Baraka je bila obdana z žico!” Nerada se spominja tega časa, ko je bilo ženskam prepovedano sprejemati moške obiske in so morale biti ob desetih zvečer v sobah.

A tudi prvo ponujeno stanovanje je bilo veliko razočaranje - brez elektrike, vode in stranišča. “V Sloveniji sem živela na deželi, vendar smo kljub temu imeli kopalnico in centralno kurjavo,” pripoveduje še vedno ogorčena. Selitev v blokovsko stanovanje je bil zato velik napredek, Kranerjeva se je medtem poročila in si ustvarila družino.

Kar se do danes ni spremenilo, je njen delodajalec - firma Siemens. Čeprav je planila v jok, ko je prvič videla notranjost tovarne, in je na začetku za izpolnjevanje najpreprostejših obrazcev potrebovala slovar, se ji je uspelo povzpeti od strugarke za tekočim trakom do vodje pisarne. “Ekonomska migrantka,” poudarja Anica Kraner, “nisem bila. V Sloveniji sem imela službo.” Toda radovednost je bila večja. Številni, ki jih poznam, so prišli v Nemčijo preprosto zato, da bi doživeli kaj novega, zaslužili denar za nov avto.” Da bo iz avanture nastalo 40 let življenja v Nemčiji, na to ni računal nihče.

Nastanek društva Slovenija

Tako kot nihče ni računal na krizo na Balkanu. Čeprav je bilo že v osemdesetih mogoče čutiti, da se nekaj pripravlja. Če ne drugače zato, ker so se tudi v Berlinu jugoslovanski priseljenci pričeli reorganizirati po nacionalni pripadnosti. Tako je kot eno prvih leta 1982 nastalo društvo Slovenija - pred nekaj dnevi so praznovali 25-letnico delovanja. Z zaostrovanjem razmer v Jugoslaviji je bilo tudi med Jugoslovani v Berlinu slišati ostrejše tone. Včasih tudi grožnje s smrtjo. Anica Kraner jih je sama doživela. Toda to - zamahne z roko - lahko človek doživi povsod. Vojna na ozemlju bivše Jugoslavije je kljub temu presenetila vse. Po televiziji je Kranerjeva junija 1991 izvedela, da so na slovenskih cestah jugoslovanski tanki. Berlinski Slovenci so takoj pričeli zbirati podpise proti vojni, organizirali tiskovne konference in demonstracije na Pariškem trgu pri Brandenburških vratih. “Točno na tem mestu smo potem leta 2004 praznovali vstop Slovenije v EU,” se spominja Anica Kraner, ki navdušenja nad rojstno deželo ali celo zaljubljenosti vanjo ne skriva.

Ali le nima preveč idealističnih predstav o domovini? “Seveda jih imam,” priznava. “Tudi hčerka, ki se je pred petimi leti preselila v Slovenijo, je vsakodnevno soočena s tem, da ni vse tako lepo, kot si predstavljamo v tujini.” Zato Kranerjeva svetuje svojim berlinskim rojakom: “Vrnite se v Slovenijo šele takrat, ko imate tam hišo ali stanovanje. In pričakujte, da bodo vrste na uradih nekoliko daljše, kot si mislite.”

Da bo selitev zanjo lažja, ker bo v pokoju in bo zato imela zagotovljeno eksistenco, ji je povsem jasno. Njena hčerka, ki se je čez noč odločila preseliti se v rojstno deželo svoje matere, je imela drugačne razmere in razloge. Dolgo je v Berlinu iskala službo - brez uspeha. Ko so ji nato prijateljsko svetovali, da bi morda šlo lažje, če bi imela nemško državljanstvo, je odšla. Drugače kot njena mama je življenje v velemestu zamenjala z življenjem v državi, ki ima vsega skupaj le dve tretjini prebivalcev Berlina. V Sloveniji zdaj študira javno upravo in ob študiju dela.

Kljub temu da si bo uresničila dolgoletno željo, se Anica Kraner zaveda, da bo razpeta med Nemčijo in Slovenijo, tudi po tem, ko se bo vrnila v domovino. Njen sin, poročen z Nemko, ostaja v Berlinu. “Bom pa “pendlala”,” odvrne na to. Veselje, da bo spet živela v domači vasi, je preveliko. Pa vendar ji ena misel ne da miru - ali je bilo prav, da je svoje otroke v Berlinu tako močno navezala na slovensko identiteto? “Ali ne bi bilo sicer zanje lažje? Ali niso izseljenci v Kanadi srečnejši in mirnejši, ker vedo, da se nikoli ne bodo vrnili?” se sprašuje Anica Kraner. Odgovora ne pozna. Potem se s ponosom spomni, da so otroci po obiskih Slovenije rekli, da je trava tam bolj zelena.

IZTOK ŠORI

Pogled izza meje
Nas angleščina res ogroža?

Diskriminacija glede na jezik je bila predmet zanimivega simpozija v ponedeljek in torek v prostorih evropskega parlamenta v Bruslju; formalno ga je organizirala skupina Evropskih demokratov in liberalcev, dejansko pa je bila pobudnica tega posveta italijanska radikalna stranka, znana zagovornica človekovih pravic. Govor je bil tako o uradnih kot o manjšinskih jezikih, osrednja tema razprave pa, kako naj Evropa svojo jezikovno raznolikost ubrani pred prodorom angleščine.

Kako prodorna je angleščina in na to, da se tisti, ki jo redno uporabljajo, sploh ne zavedajo pomena jezikovne različnosti, kaže tudi prigoda s tiskovne konference ob koncu vrha G8 v Nemčiji, ko je bil George Bush nejevoljen, ker so njegova stališča prevajali v nemščino, in je zafrkljivo vprašal, ali nemški novinarji ne govorijo angleščine. Gostiteljica Angela Merkel se je morala pošteno potruditi, da je uglednemu gostu dopovedala, da je v Nemčiji uradni jezik nemščina in da je normalno, da besedila prevajajo v ta jezik ne glede na to, ali novinarji razumejo angleščino ali ne.

Vendar je zadeva še slabša, kot bi sklepali na prvi pogled. Dejstvo je namreč, da posamezni jeziki povzemajo angleške besede in jih prilagajajo svoji skladnji. Tako nastajajo nemogoče spakedranke, ki niso ničemur podobne. In prav tako ni ničemur podobna standardna angleščina, ki jo govorijo politiki in funkcionarji evropskih institucij: med njimi so tisti, ki jezik zares obvladajo, ga govorijo in pišejo tekoče in ne izdajajo svojega naglasa, takoj ko odprejo usta, prava manjšina. Sam se ne prištevam k tej manjšini, tudi moja angleščina je prej bruseljska kot oxfordska, vendar imam izostren posluh in v evropskem parlamentu, kjer sem še pred nekaj leti preživljal dolge dneve, sem običajno za vsakega poslanca, ki je govoril “svojo” angleščino, že po nekaj besedah ugotovil, iz katere države prihaja. Po širitvi EU je to nekoliko težje, ker je znanje jezika med ljudmi iz nekdanje srednje in vzhodne Evrope, še zlasti med mladimi, res nenavadno dobro, pa tudi držav je več in nekatere so si glotološko zelo podobne. Se pa s tem tudi ne ukvarjam več.

Menim, da bi morali v Evropi veliko več pozornosti namenjati jezikom, predvsem tistim, ki jih govori manjše število ljudi. Slovenščina je med temi. Tu ne gre za kako križarsko vojno. Tudi sam se zavedam nujnosti, da si v Evropi in v svetu zagotovimo neki skupni standard komuniciranja, in vsem je jasno, da je to v tem trenutku lahko samo angleščina. Tako pač je, in nesmiselno je razglabljati, ali je to dobro ali slabo. Vendar pa bi se morali izogibati poangleženju drugih jezikov in prav tako bi morali paziti, da ostane angleščina sporazumevalni standard med ljudmi, ki se drugače ne morejo pogovarjati, ne pa, da postane nadomestilo za druge jezike tudi tam, kjer to ni potrebno.

BOJAN BREZIGAR, TRST