VINKO OŠLAK, FILOZOF, SLOVENEC V CELOVCU
|
Žalost nad vladami in njihovimi šefi, ki požirajo obljubo za obljubo in se potem še tako ostudno izmotavajo, ko hočejo poleg obljub požreti še zavest svoje odgovornosti in krivde, bi lahko bila veselje tistih, ki so to napovedovali, ko bi bilo tako početje omejeno na storilce in ne bi razkrajalo vsega državnega telesa. Tak primer je tudi dviganje rok avstrijske vlade, še preden je tisti, pred katerim jih dvigajo, sploh povlekel svojo pištolo na vodo, saj kaj bolj resnega za to varietejsko ekipo požiralcev predvolilnih obljub ni potrebno. Resnični kancler avstrijske republike je dr. Haider, to je bil že v prejšnji “mali” koaliciji in to je tudi v sedanji “veliki”, čeprav v njej nima niti enega svojega človeka, kakor jih je v prejšnji nekaj imel.
A to ni tema tega premišljanja, to je zgolj povzetek stanja, iz katerega bi rad temo odprl. To, o čemer bi rad podvomil tokrat, je koncept “matične države” ali “države zaščitnice”, ki je otrok koncepta nacionalne države, saintgermainskega mira in poraza Hitlerjevega “novega reda” pred zavezniškimi silami zahoda in vzhoda. Koncept je ta, da ima z ene strani država, ki meni, da je del njenega prebivalstva v narodnem (etničnem) smislu z novo razmejitvijo po vojni ostal v drugi državi, dolžnost in pravico, da nadzira izpolnjevanje obveznosti druge države do tistega dela prebivalstva. Z druge strani pa naj bi država, v kateri se je znašel del naroda, ki v večini sicer živi v drugi državi, do te skupnosti imela posebne obveznosti, odgovornost pa tudi do tako imenovane matične ali zaščitne države. Mednarodni pravni red je v teh rečeh sicer močno ohlapen in ne predvideva nikakršnih konkretnih oblik in možnosti izterjavanja teh obveznosti, kar konfliktni potencial samo še povečuje, saj je tam, kjer ni določena “pravilna” raba sredstev meddržavnega pritiska, odprta pot tudi do “nepravilne” rabe, kakršno je bilo pred desetletji avstrijsko tiho spodbujanje južnotirolskega terorizma v Italiji ali kakršni so bili nekateri nasilni posegi jugoslovanske tajne policije na Koroškem v Avstriji, vse do dejanskega bombnega atentata v Velikovcu, da o terorju jugoslovanske Ozne, predhodnice Udbe, na Koroškem in Tržaškem takoj po vojni, ko se je ta zločinska organizacija obnašala kot država v državi, ne govorim. To vprašljivo pravico “matične” ali “zaščitne” države pa je mogoče zlorabiti tudi vse do vojaškega napada in z množičnimi zločini povezane okupacije, kakor se je to pred začetkom druge svetovne vojne zgodilo s Hitlerjevo zasedbo Alzacije in Sudetov in z napadom na Poljsko, kar je sprožilo začetek druge svetovne vojne. V vseh teh primerih je bil v ozadju kot mednarodnopravno opravičilo koncept “matične” in “zaščitne” države. Kako je mogoče ta koncept v drugačnih okoliščinah uporabiti tudi proti interesom take “zaščitene” skupnosti, nam lepo kaže primer Južnih Tirolcev in Kočevarjev, ki jih je Hitler žrtvoval zavezništvu z Mussolinijem in fašistično kraljevino Italijo in jim domovino odvzel, čeprav so v svoji slepoti predolgo verjeli, da jim jo bo prav on obvaroval.
Načelo, da ima nacionalna država A pravico nadzorovati ravnanje države B s skupino državljanov, ki govori enak ali vsaj močno podoben jezik kakor prebivalstvo države A, izhaja iz predpostavke, ki je po moji presoji zgrešena: da je namreč etnična (jezikovna) pripadnost nad državno pripadnostjo. Pred veliko leti sem urednika nekega slovenskega časopisa z druge strani oceana v Trstu vprašal, kaj bi storil, če bi Slovenija (ki tedaj še ni bila samostojna država, čeprav je imela vendar veliko atributov državnosti) kdaj napadla Združene države Amerike. Moj jezikovni brat, ki je presenetljivo dobro govoril slovensko že v tretjem rodu, kar danes tudi v Ljubljani ni tako samoumevno, kmalu pa bo najbrž sploh že neverjetno, mi je zelo jasno, kakor to znajo ameriško vzgojeni ljudje, odgovoril: “Kot ameriški državljan bi seveda kar se da natančno streljal po napadalcih…” Moje tedanje slovenstvo je bilo sicer močno pretreseno, a odkritosrčni in simpatični mož iz Amerike mi je dal misliti, vse do danes, ko to pišem.
Država ni pred posameznikom, kakor mislijo totalitarno misleči ljudje in njihovi sistemi fašizem, nacizem in komunizem, je pa pred narodi in plemeni. Država je najvišja stopnja in oblika človeške organiziranosti, skupnosti in solidarnosti, zato velja prva solidarnost sodržavljanom in šele na drugi stopnji, a ne v nasprotju do prve, sorojakom v etničnem in jezikovnem smislu. Zato izvirni greh avstrijskih oblasti ni predvsem ta, da so nelojalne do skupine ljudi, ki govorijo enak jezik kakor večina državljanov sosednje države Slovenije, ampak ta, da so nelojalne do dela lastnih državljanov. Koroški Slovenec je najprej in predvsem avstrijski državljan - in vse, kar mu Avstrija jemlje ali brani ali otežuje, dela to najprej in predvsem lastnemu državljanu! Izvirni greh slovenskih oblasti ni najprej, da ne priznavajo obstoja nemške narodne skupnosti, ki po realnem številu pripadnikov ni toliko manjša od razkošno priznane in oskrbovane italijanske; greh je v tem, da slovenske oblasti niso lojalne lastnim državljanom, ki pač govorijo jezik, ki ni jezik večinskega prebivalstva.
Tako se dr. Haider na Koroškem z blokiranjem državnoustavnih sklepov o postavitvi dvojezičnih napisov na južnem Koroškem dejansko ne upira “slovenizaciji” koroškega ozemlja, kakor svoje ravnanje utemeljuje, pač pa se upira avstrijski suverenosti na Koroškem, saj spodbija dolžno lojalnost avstrijske države do dela lastnih državljanov, ki pač govorijo drug jezik kakor večina avstrijskih državljanov. Dr. Haider tisti del Koroške, na katerem se zaradi njegove upornosti ne more uresničiti avstrijska zakonodaja, de facto izvzema iz okvira avstrijske državne suverenosti in ga postavlja pod poseben eksteritorialni režim koroškega plemenskega - nikakor “nemškonacionalnega”, kakor je po neumnosti očitano - brambovstva v slogu 19. stoletja in njegovih plemensko-nacionalnih bojev. Koroški tako ne grozi “slovenizacija”, kakor strašijo prebivalstvo haiderjanci, pač pa upor in zavzetje dežele po ostankih bajuvarskega plemena, ki ni sprejelo zakona avstrijske države, lojalnega do vseh svojih državljanov, tudi tistih, ki govorijo in pišejo slovensko, in se tako, zaradi šibkosti osrednje oblasti, vede in vse bolj konstituira kot država v državi. Avstriji grozi haiderjanska secesija, zoper katero zaenkrat osrednja vlada še ni storila ničesar. Podobno tudi v Sloveniji polno priznanje etničnih značilnosti in pravic nemško govorečih slovenskih državljanov ne bi pomenilo “germanizacije” ali “ponemčenja” Slovenije, ampak le dosledno uresničenje dolžne lojalnosti slovenske oblasti do vseh svojih državljanov. Tu govorim o nemški skupnosti v zastopstvu za vse druge etnične in jezikovne skupnosti v Sloveniji, ki ne uživajo enakega statusa kakor pa italijanska in madžarska.
Sleherna država je matica in zaščitna moč za svoje državljane, a vse! Država nima pravice posegati v suverenost drugih držav zaradi jezika, etnične tradicije in pripadnosti, vere in cerkve, rasnih značilnosti - vse to morajo državljani kake države urejati z njo samo in v njej sami, brez zunanjega vmešavanja. Samo v enem primeru ima kaka država pravico do vmešavanja: kadar gre za varovanje pravic lastnih državljanov, ki so trenutno zunaj njenih meja. Prav te pravice pa države, predvsem še tiste s komunistično predzgodovino, po pravilu ne uporabljajo. Ko me je malo pred koncem Jugoslavije v ljubljanskem hotelu Turist ob 3. uri zjutraj zbudila milica, ki je vdrla v sobo, potem pa brez vsakega pojasnila odšla, se zame ni zavzela tedaj še moja slovenska država, pač pa je s protestom pri jugoslovansko-slovenskih oblasteh to storila moja gostiteljska država Avstrija, ki te dolžnosti niti ni imela. Narod ali narodnost v takih stvareh ni kategorija. To ni pravna oseba, s katero bi bilo mogoče skleniti pakt in ki bi se lahko lojalno zavzela zate, če si ogrožen. Tedaj potrebuješ državo. Slovenija je tako matična in zaščitna država slovenskih državljanov, a vseh. Avstrija pa je matična in zaščitna država avstrijskih državljanov, a tudi vseh!
VINKO OŠLAK
