Hervardi Informacijski Center

Uničenje kulturnih spomenikov, časopisov, knjig in drugega izročila, ki ga je sistematično izvedla revolucionarna oblast, ne pomeni le preloma s preteklostjo, pač pa tudi začetek obdobja, ki je pustil posledice fizičnega in duhovnega uničenja, kar je povezano s stanjem kulture in duha prisilnega postavljanja človeka na glavo. To pokaže primerjava Slovenije s sosednjimi državami, ki jih ni pretresal revolucionarni vihar. Že sámo kulturno ustvarjanje Slovencev v zamejstvu in zdomstvu dosti pove primerjalno o stanju duha v Sloveniji ali tam, in to ob dejstvu, da je revolucionarna oblast s svojimi posegi celo med Slovence na tujem vnašala zmedo, razdor in sovraštvo, ki so pustili posledice tudi v njihovem kulturnem utripu. Posledice poskusov nad posamezniki in narodom so prav tako zdajšnje iznajdbe o nizkem stanju duha, ki naj bi vladalo pri nas. Zaradi tega naj bi se nekateri tu ne počutili dobro, čeprav lahko zdaj govori vsak vse in si celo izmišlja veliko stvari, kar tudi izraža neko stanje duha.

Čudno le, kako isti ljudje, ki so takrat to stanje duha sooblikovali, zdaj brez sramu primerjajo demokratične razmere z omenjeno polpreteklostjo. In nihče izmed kritičnih novinarjev omenjenih gospodov še ni vprašal, kako je pravzaprav s tem stanjem duha, če si vsak lahko vse privošči, celo če je vprašljivo, ali je to umestno, pametno in dovoljeno ali ne. To si privoščimo lahko le v demokraciji, kjer se ljudje z vsemi sredstvi potegujejo za oblast in skušajo odriniti svoje tekmece, vendar le ob spoštovanju določenih pravil, ki ga neko stanje duha očitno ne pozna. Razlika med postkomunističnimi in deželami z daljšim demokratičnim izročilom je med drugim v tem, da v prvih družbeni polpretekli pogojni refleksi še delujejo in se temu črednemu nagonu politični tekmeci, novinarji in slabo razvito civilno-družbeno področje težko ognejo. Zadnje izjave in pisma predstavnikov razpadajoče postkomunistične garniture mejijo že na neokusnost in razodevajo, v kako hudi krizi so njeni pripadniki in s tem celotna družba, kajti njihovo agonijo morajo prenašati vsi, kar ustvarja psihozo, ki naj bi ljudi odvračala od njihovih vsakdanjih družbenih in osebnih problemov in radosti. Tako poslušamo predsednika države, ki v nerazumljivem jeziku »višje zavesti« – očitno gre za posebno stanje duha – govori o zadevah, ki se potem pokažejo kot problemi njegovih postkomunističnih tovarišev, ne pa državljanov in države, kar potrdi še bivši predsednik, ki temu doda svoje »vizije«. Medtem ko v demokratičnih kulturah, kjer je stanje duha normalno, to razumejo kot problem stranke ali politične opcije, skušajo skladno s polpreteklostjo razrednega sovražnika to podtakniti političnim tekmecem in narediti kot problem vseh državljanov, in v to dvoreznost se ujamejo celo novinarji. Oba, sedanji in bivši predsednik – ki nista le zastopnika te dediščine, ki je ne zmoreta preseči, pač pa zastopnika države in izvoljena predstavnika državljanov – igrata le na te karte, čeprav bi od njiju pričakovali dostojanstvo funkcije, treznost v presoji dogajanja in spodbujanje h konstruktivnemu dialogu in sožitju, ne pa razpihovanja sovraštva in nestrpnosti.

To stanje duha zastruplja življenje v tej državi in zavira reforme, ki jih bolj ali manj posrečeno izpeljuje vlada. Težko je zato pričakovati strokovno razpravo o reformah v zdravstvu, šolstvu in na drugih področjih, če se povsod ozadja mešajo v politične in seveda tudi v strokovne razprave. Vzemimo samo primer šolskih reform. Pedagoški inštitut naj bi bil ustanova, ki bi omogočal kakovostne in trajne predvsem nacionalno, kulturno in pedagoško uravnotežene rešitve v šolstvu. Pri nas so žal z nekaj izjemami tu večina ljudje, tudi »strokovnjak, ki je v zadnjih letih znatno prispeval k oblikovanju slovenskega javnega šolstva«, ki so postkomunistično slovensko šolstvo zaznamovali z ideološkimi vzorci in poteptali tista načela, ki jih na vsa usta zagovarjajo med strokovnimi krogi po svetu, namreč načela pravičnosti in enakopravnosti v šolstvu. V ospredju jim ni celostna vzgoja otroka, pač pa vzdrževanje poslušne ideološke elite. Zato je v naših šolskih načrtih še vse polno usedlin polpreteklosti, da ne govorimo o drugih zapletenih vprašanjih, ki še zdaj niso rešena. Pod vplivom omenjenih strokovnjakov smo med prenovo šolstva v Nacionalnem kurikularnem svetu primerjali programe iz Anglije, Norveške, Francije, hkrati nam je v prenovljeno šolstvo uspelo vnesti malo demokratičnega, kulturnega in pedagoškega duha teh dežel. Čeprav so pri nas tudi pedagoško usposobljeni in idejno podkovani ljudi, ki bi lahko to postorili, jim oblast ni dala besede. Razen tega tedanja šolska oblast ni ničesar storila, da bi reformirali še pedagoško stroko, ki bi potem lahko izobraževala kadre, sposobne za prenovljeno šolstvo, na kar smo opozarjali nekateri, zato v šolstvu ni dolgoročnih rešitev. Ta proces demokratične in strokovne presoje znova odpira osnutek novega visokošolskega zakona. Slovenska šola je torej tudi zaradi prenoviteljskih strokovnjakov zdaj potrebna reforme, če hočemo, da bo sposobna za novo tisočletje, kot je dejal Janez Svetine, katerega 16. obletnico smrti v vojni za Slovenijo se spominjamo te dni.

Tako stanje duha je značilno celo za svetovljanske duhove omenjene provenience, ki imajo sicer polna usta kritik na primer na račun nedemokratičnega vedenja politikov ZDA, doma pa niso sposobni izreči javne kritične besede svojim političnim botrom. Ta duh upravičeno vzbuja skrb in ovira razpravo o pravih družbenih vprašanjih oziroma jo zožuje na interese in probleme, ki jih imajo v tej družbi le nekateri, vendar bi z njimi radi posiljevali vse. To pa so znane metode polpreteklosti, ki bi jih bilo treba čim prej preseči, če si hočemo zagotoviti minimalne standarde družbenega soglasja.

Evropska zveza je leto 2008 razglasila za leto dialoga in razpisala tudi programe, ki naj bi ta dialog pospeševali. To bo velik zalogaj za stanje duha pri nas, saj nekateri z omenjenimi metodami že naznanjajo, da tega dialoga ne marajo, ker so navajeni drugačnih metod. Kako se torej sklicevati na primer na nedavno umrlega filozofa Richarda Rortyja in njegovo kritiko absolutne Arhimedove točke, toda ne spoštovati načel pragmatičnih soglasij, ki jih je razglašal? Omenjeno stanje duha pri nas terja torej razpravo o dialogu in soglasju v družbi, kar je izraz kulture duha, da bomo mogli pristopiti k medkulturnemu in medverskemu dialogu na Balkanu in po svetu. Že v svetem pismu – katerega leto obhajamo in prihodnje dni bomo gostili tudi biblične strokovnjake z vsega sveta – je zapisano, da je treba začeti pri sebi. To pa ni mogoče, ne da bi odkrito pogledali drug drugemu v oči, predvsem ne brez zavesti, da smo vsi ljudje uspešnejši v dialogu in sodelovanju kakor v izrinjanju in zametovanju drugih. Hvalnice pokojnemu nadškofu Šuštarju zaradi njegove dialoške drže povedo veliko tudi o njih izrekovalcih, posebno tistih, ki so preprečili, da bi ob zavzetosti za to državo, njeno kulturo in dialog prejel častni doktorat univerze v Ljubljani.

JANEZ JUHANT