DAVOR GJENERO, POLITIČNI ANALITIK IZ ZAGREBA |
Vsem, ki bolj pozorno spremljajo hrvaško-slovenske politične odnose, je že nekaj časa jasno, da se godi tajna diplomatska “ofenziva”, čeprav so se v javnosti pojavili samo namigi, in to najprej skozi izjavo slovenskega zunanjega ministra, iz katere je bilo mogoče razbrati, da je nova rešitev mejnega spora že “na mizi”, nakar je sledil ne preveč prepričljiv demanti glasnika hrvaške vlade. Toda šele te dni je vir iz slovenskega ministrstva “prišepnil”, za kaj v tem predlogu gre, pri čemer si je z vključitvijo javnosti po eni strani očitno prizadeval popraviti škodo, ki jo je doslej v slovenski javnosti povzročila nespretna diplomatska igra slovenskih snovalcev politike, po drugi strani pa pritisniti na hrvaško stran, da odgovori na tajni diplomatski predlog.
Zdi se, da je povzetek predloga slovenske strani preprost: namesto ločenega reševanja treh temeljnih, iz Jugoslavije podedovanih problemov - razmejitve, lastništva in upravljanja krške nuklearke ter deviznih hranilnih vlog hrvaških državljanov v “stari” Ljubljanski banki - bi morali vsa tri rešiti v paketu, namesto odhoda pred uradno sodno ustanovo Združenih narodov (meddržavno sodišče v Haagu ali mednarodno sodišče za pravo morja v Hamburgu), kakor predlaga hrvaška stran, bi morali reševanje prepustiti stalni arbitražni komisiji uglednega francoskega ustavnega pravnika Roberta Badinterja, enega od “mednarodnih pokroviteljev” tako hrvaške kot slovenske državnosti.
Badinter je odlična izbira za morebitnega arbitra, pa tudi za posrednika. Politika v Sloveniji in na Hrvaškem ga ima za prijateljsko usmerjenega akterja, razsodba njegove komisije pa je odprla pot za mednarodno priznanje obeh držav 15. januarja 1992. Druga Badinterjeva prednost je dejstvo, da je ustavni pravnik, dobro seznanjen s procesi razpada nekdanje Jugoslavije, vsa tri odprta vprašanja pa bi morali reševati kot “sukcesijska”. Na Badinterjevo mnenje se na Hrvaškem rad sklicuje predsednik Mesić (kar je pomembno, saj na Hrvaškem, za razliko od Slovenije, predsednik republike ni samo predstavnik države, marveč je tudi aktivno vključen v snovanje zunanje politike), tezo, da je meja med državama na kopnem de facto definirana in da bi jo na morju morali še določiti (s sredinsko črto v Piranskem zalivu, v skladu z mednarodnim pravom morja), pa hrvaški politiki in mednarodni pravniki ter predsednik Mesić ponavljajo prav na podlagi Badinterjevega pravnega mnenja.
Badinterjevo mnenje je bilo podlaga tudi za stališče nekdanjega slovenskega premierja Drnovška pri pogajanjih s tedanjim hrvaškim premierjem Račanom za sporazum o delitvi Piranskega zaliva in slovenskem koridorju v odprto morje. Tedanja slovenska politika je na podlagi ustave SFRJ iz leta 1974, ki je zapovedovala, da je SFRJ sestavljena iz ozemelj socialističnih republik, trdila, da je s tem, ko je slovenska policija 25. junija 1991, torej na dan osamosvojitve, nadzirala celotni Piranski zaliv, bil dejansko njeno ozemlje. Po logiki prejšnje slovenske vlade bi morali od Badinterja kot “očeta državnosti” zdaj zahtevati, da preuči veljavnost te ustavnopravne argumentacije in s tem ovrže hrvaško razlago o risanju nove mejne črte v skladu z načeli mednarodnega prava.
Toda medtem je slovenska diplomacija prevzela pravno nevzdržno “Jelinčičevo doktrino” o sukcesiji “Jugoslovanskega morja”. V eni izmed not hrvaškemu ministrstvu je sedanji slovenski zunanji minister zapisal, da v času Jugoslavije morje ni bilo razdeljeno. S tem je po eni strani izzval bes hrvaške javnosti, občutljive na “akvatorialna preseganja” sosednjih držav, po drugi strani pa je hrvaškim mednarodnim in pomorskim pravnikom dal argument za njihovo tezo in se odrekel za Slovenijo močnim argumentom iz Drnovškovega časa.
Izbira Badinterja za arbitra ali posrednika, tudi če bi ga sprejela hrvaška stran, za Slovenijo torej ne bi bila tako ugodna, kot če bi bili k njemu pribežali leta 2003, ko je postalo jasno, da sporazuma Račan-Drnovšek ne bodo uresničili in da ga je hrvaška stran dokončno zavrnila, ali vsaj na Brionih 2005, ko se je slovenska stran uradno odrekla temu sporazumu in trden pravni okvir zamenjala s fluidnim, o “vrnitvi na stanje 25. junija 1991″.
Toda taktika stopnjevanja pritiskov na hrvaško stran, da bi v prihodnjih mesecih dosegli sporazum o načinu reševanja dvostranskih težav, ni videti plodna. Na Hrvaškem je politično soglasje, da bi morali vprašanje meje rešiti pred sodno ustanovo Združenih narodov, saj da so nadaljnja pogajanja brezplodna. Hkrati je popolno soglasje o hrvaškem stališču, premierju Sanaderju in predsedniku Mesiću pa se je posrečilo iz javnosti izriniti radikalne politične zahteve in stališča. Tako politične stranke kot radikalci med pravnimi izvedenci, ki vztrajajo, da bi, če Slovenija ne pristane na odhod pred mednarodno sodno ustanovo, bilo dobro izkoristiti kakšen marginalni incident na meji in Slovenijo tožiti pred enim izmed dveh izbranih sodišč ter nato počakati, da se razglasi za pristojno za reševanje spora in se brez soglasja Slovenije odloči preučiti bistvo zadeve, nimajo vpliva na politično odločanje na Hrvaškem. Tako hrvaški predsednik kot premier, pa tudi vodja opozicije, se zavedajo, da bi bilo lahko takšno ravnanje morda koristno v konkretnem sporu, vendar bi Hrvaško diskvalificiralo pri približevanju Evropski uniji, saj članice EU dvostranskih sporov ne rešujejo na ta način, še posebno pa ne kandidatke s “staro” članico.
Hrvaška je v predvolilnem času, parlament se bo, preden bo razpuščen, sestal samo še na eni seji. Kakršnakoli odločitev o arbitraži o meji mora biti v skladu s hrvaško ustavo sprejeta v parlamentu, in to z dvotretjinsko večino. Edino, kar bi vlada premierja Sanaderja lahko dosegla, bi bil podpis dogovora o obvezujoči sodni arbitraži pred enim od dveh sodišč ZN, vendar je vprašanje, ali je tudi za to še dovolj časa.
Sanader bi se gotovo potrudil, saj bi to bil njegov močan predvolilni argument. Trdil je namreč, da je prejšnja vlada Hrvaško z dogovorom Račan-Drnovšek spravila v neugoden položaj, podpis dogovora o odhodu pred mednarodno sodno ustanovo pa bi pomenil dokaz, da se je med njegovim mandatom hrvaški položaj bistveno izboljšal. Vse drugo je preprosto neizvedljivo.
Za premierja, ki se bo čez nekaj mesecev soočil z volitvami, bi popuščanje slovenski strani in odstopanje od odhoda pred mednarodno sodišče pomenilo ogrozitev predvolilnega položaja, medtem ko opozicija, brez katere v saboru ni mogoče sprejeti odločitve o kakršnikoli obliki Badinterjeve pravne pomoči v sporu, zagotovo ne bi pristala na spremembo politike, o kateri vendar obstaja konsenz. Povrh vsega pa je, čeprav je hrvaška politika domači javnosti to dolgo “tajila”, potem ko je hrvaški vladi začelo goreti pod nogami, vendarle prišlo v javnost, da sta bili dve pogajalski poglavji o vstopu Hrvaške v EU blokirani zaradi slovenskega vpliva v Bruslju.
Pristanek na slovensko “ponudbo” bi bil v hrvaški javnosti razumljen kot popuščanje slovenskemu pritisku prek Bruslja, premier Sanader, ki že tako težko obvladuje domače evrofobe in evroskeptike, pa si tega ne more privoščiti. Način, na katerega slovenska diplomacija predstavlja pravzaprav dober predlog, in tajming sta spet specifičen diplomatski stil sedanjega slovenskega zunanjega ministra in političnih snovalcev. Škoda, ker zdaj takšnega predloga niti v bolj ugodnih okoliščinah na Hrvaškem nikakor več ne bi mogli uveljaviti.
DAVOR GJENERO
