Hervardi Informacijski Center

Ljubljana | 27.7.2007 | STA / V.L.

Aleksander Todorović ni več predsednik društva izbrisanih. (Foto: POP TV) Predsednika društva Civilne iniciative izbrisanih aktivistov (CIIA) Aleksandra Todorovića je upravni odbor društva razrešil vseh dolžnosti, je na novinarski konferenci povedal podpredsednik društva Anton Debevec in dodal, da bo društvo začasno vodil on sam. Kot glavni razlog za razrešitev je navedel zlorabo položaja predsednika, saj naj bi Todorović nepooblaščeno uporabljal društveni žig in neupravičeno porabljal denarna sredstva društva. Kazenske ovadbe ne bodo podali Kot je povedal podpredsednik društva, naj bi Todorović v času, ko je bil predsednik društva, društvu odtujil skupno skoraj 500.000 tolarjev denarnih sredstev, za katere blagajničarki ni izstavil računov. Kot sporno je izpostavil tudi odprtje transakcijskega računa društva, saj ima vpogled v stanje na računu in pooblastila za njegovo upravljanje samo Todorović. Debevec je še povedal, da kazenske ovadbe zoper Todorovića ne bodo podali, saj so mnenja, “da od njega kot dolžnika ne bi dobili nič, v sodnem pregonu bi pa izgubili še več denarnih sredstev društva”. Neuradno smo izvedeli, da so novinarsko konferenco sklicali brez vednosti Aleksandra Todorovića, ki je trenutno na dopustu. Debevec je še dejal, da so Todorovića že julija lani opozarjali, da društveni žig uporablja neupravičeno, saj ima pooblastilo za uporabo le sekretarka društva. Tretjega junija letos pa je društvo sklicalo izredno sejo, na kateri so ga začasno suspendirali in od njega zahtevali, da vrne žig, ter vodstvu društva predloži račune, s katerimi bi upravičil porabljena finančna sredstva. Ker se to ni zgodilo, so 21. julija na redni skupščini društva Todorovića enoglasno razrešili z mesta predsednika društva. Kot je še zatrdil Debevec, Todorovič še naprej ostaja član društva CIIA. Ne bodo sodelovali z Mirovnim inštitutom Na novinarski konferenci so še sporočili, da odklanjajo in prekinjajo vsakršno sodelovanje z Mirovnim inštitutom, saj naj bi pogodbo o sodelovanju podpisal Todorović sam in o tem ni obvestil uprave društva. “Sporno je tudi to, da je inštitut finančno podporo društvu, okoli 400 evrov mesečno, nakazoval Todoroviču, ki vodstvu društva ni nič sporočil,” je še povedal Debevec.

DR. BOŠTJAN M. TURK, POLITIČNI ANALITIK IN PUBLICIST

Slovenija je v teh dneh sprejela kot senzacijo pozitivne vrste dejstvo, da se je nekdanji predsednik francoskega ustavnega sodišča dr. Badinter pripravljen preskusiti kot arbiter pri najusodnejšem vprašanju naše države od osamosvojitve naprej, pri določitve morske meje z Republiko Hrvaško.

Javnost je opogumljena, novačijo se “strokovnjaki” in “eksperti” z vseh strani družbenega življenja, ki so pripravljeni svoje “znanje” vložiti v stavnico, katera od strani jo bo tokrat krajše odnesla. Vložki v stavi so veliki, kako da tudi ne (?), in temu primeren je optimizem, s katerim od vseh vetrov nabrana vojska tekmuje v nestrpnosti, kdaj se bo že rekla končna beseda in kdaj bo Badinter tudi začel zares soditi. Nastaja splošni hrup, ki po svoji simboliki spominja na ogrevanje velesil pred triindevetdesetimi leti, konec julija 1914, kdo bo prej začel in (zmagovito) zaključil spopad, ki ga zgodovina pozna pod krvavim imenom prva svetovna vojna.

V takšnem špetiru so racionalni glasovi redki, redka pa so tudi racionalna vprašanja. Med drugimi, kaj sploh pomeni Badinterjeva arbitraža. Je korak naprej ali korak nazaj v primerjavi s preteklim stanjem? Prav v tej luči, ki se ji uradno reče “status quo ante”, je Badinterjevo razsodišče sporno. V luči “status quo ante” smo namreč imeli Slovenci dva močna aduta v rokah. Prvi je bil stanje na dan 25. junija 1991, pravimo mu tudi celovitost Piranskega zaliva. Drugi pa je bil status od 1. maja 2004, ko je Slovenija z vstopom v Evropsko zvezo dobila možnost vpliva na hrvaško približevanje tej skupnosti. To je pomenilo, da bi hrvaška politika morala dati nekaj koncesij Republiki Sloveniji, skratka, da je bila Slovenija v občutni strateški prednosti.

Nato so se stvari z odprtega odra v svojem bistvu preselile v zakulisje. Na javni sceni je še kar naprej prihajalo do novačenja teh ali onih kamikaz na naši ali hrvaški strani. Ribiči, školjkaši pa Joško Joras, Dane Starman, Marjan Podobnik pa deli parlamentarne politike, predvsem Jelinčič, pri Hrvatih pa Đapić, so ustvarili vtis, da se stvari premikajo kot na fronti pozicijske vojne. Vsaka medijska ofenziva namreč nasprotniku iztrga “parcelo”, školjčno gojišče, če ne kar cele ribiške mreže. Ali pa se konča s spektakularnim padcem v “mejno reko” Dragonjo.

Slovenska politika je glede na to, da se v celoti podreja medijskim potrebam po spektaklih, kajti mediji živijo od njih, postala talec minornih delov civilne družbe. Nanjo so imeli silovit vpliv. Konec koncev so tudi volitve 2004 izzvenele v luči obračuna hrvaške policije z Marjanom in Janezem Podobnikom. O vplivu civilne družbe na politiko lahko sicer razpravljamo, nismo pa daleč od rešitve, če povemo, da se v tem refleksu krije kal naše državotvorne nezrelosti. Res je, da smo skozi zgodovino svojo politiko gradili prek posameznikov, ki niso bili formalno organizirani, res pa je tudi, da bi morali na vrhuncu svoje državotvorne dozorelosti znati razmejiti, kaj naj civilna družba počne v odnosu do politike, predvsem pa, katere kvalitete lahko civilni družbi zagotavljajo formalno usposobljenost za reševanje tako ključnih vprašanj.

Pri nas pa prej ko slej ostaja tole: Marjan Podobnik, ki rešuje SLS, naj zaradi dobre volje rešuje še morsko mejo. Dane Starman, človek vseh in vsakega režima, rešuje cerkveno premoženje v Strasbourgu, pa naj rešuje še morsko mejo. Joško Joras, ki rešuje svojo parcelo, je prav tako poklican v ta krog. In z njimi še drugi bolj anonimni.

Hrvati pa so v tem času delovanje svoje “civilne družbe” umaknili z javne scene. Če že kdaj nastopi kak ribič ali ocarinjevalec Joška Jorasa in njegovega pralnega stroja, potem je to vselej in vsekakor usklajeno z državnim vrhom. Hrvati pa so v tem času v Bruslju usposobili močan lobi, ki je očitno premaknil tudi - nepremakljivo. Celovitost Piranskega zaliva, predvsem pa dostop do odprtega morja, to bi moralo biti za Slovenijo toliko predmet pogajanja kot suverenost nad - Postojnsko jamo. Nikakor in nikdar.

Tako pa se Badinterjeva zgodba odvija v luči slovenske državotvorne nezrelosti. Poleg “civilne družbe” vidi vsak, ki ima le trenutek časa, v tej epohalni rešitvi obmorskega vprašanja svojo življenjsko poklicanost.

No, z nekaj izjemami. Upamo, da jih bo dovolj, da se nekoč ne znajdemo pred odločitvijo, ki bo polovico Piranskega zaliva pripojila k Hrvatom. Tudi v tem črnem scenariju pa ne bo šlo brez delca svetlobe. Joškoti, Daneti in Marjani bodo ostali pri Hrvatih. Dejansko in simbolično.

DR. BOŠTJAN M. TURK