Portret tedna: Robert Badinter
Morebitni risar slovensko-hrvaške meje
Mož, ki Slovenijo in Hrvaško resnično pozna

Slovenija je v zvezi z nerešenimi vprašanji s Hrvaško pripravila dokument, v katerem naj bi se državi po mesecih tihe diplomacije zedinili, da bosta za posrednika v sporu o meddržavni meji na kopnem in na morju pa tudi pri vprašanjih nekdanjih varčevalcev ekspoziture Ljubljanske banke v Zagrebu in pri nuklearki Krško poklicali vrhunskega francoskega pravnika Roberta Badinterja. Badinter je predsednik Sodišča za pomiritev in arbitražo pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, ustanovljenega leta 1995. Sedež ima v Ženevi, h konvenciji je pristopilo 33 držav, med njimi tako Slovenija kot Hrvaška.

Sodišče deluje na dva načina. Lahko ustanovi komisijo za pomiritev, ki po koncu postopka izda priporočila. Če jih strani v 30 dneh ne sprejmeta, lahko ustanovi arbitražno sodišče, vendar se morata stranki zavezati, da je razsodba zavezujoča. Za zdaj še ni jasno, ali bo torej šlo zgolj za neobvezno mediacijo ali vendar za obvezujočo arbitražo. Zanimivo je, da je že pod Račanovo vlado hrvaški predsednik Stipe Mesić prav Badinterja predlagal za reševanje spora o poteku meje, vendar Ljubljana ni odgovorila. Ni skrivnost, da Hrvaška meni, da državi sicer potrebujeta pomoč tretjega, vendar si bolj želi, da bi mejni spor reševali pred sodiščema v Hamburgu ali Haagu. Tudi temu lahko pripišemo sedanji dolgotrajni molk Zagreba.

Robert Badinter je bil rojen 30. marca 1928 pariškemu židovskemu krznarju, ki so ga nacisti leta 1942 odpeljali v koncentracijsko taborišče, od koder se nikoli ni vrnil. Ko je leta 1951 mladi pravnik Robert Badinter postal odvetnik prizivnega sodišča v Parizu, je bila to senzacija. Imel je samo 23 let. Toda mladenič je imel v žepu diplomo iz prava in književnosti, za nameček pa še magisterij iz umetnosti. Kasneje je asketski in diskretni Badinter sam ali z ženo Elisabeth, znano francosko feministko, napisal okoli ducat knjig. Imata tri otroke.

V zavest nekdanjih Jugoslovanov je prišel leta 1991, ko je postal vodja arbitražne komisije za nekdanjo SFRJ. Bandinterjeva komisija je takrat ugotovila, da je SFRJ zaradi razpada prenehala obstajati, njeni sestavni deli pa so postali subjekti mednarodnega prava. Kako pogumno je bilo to mnenje, ki je v resnici zgolj ugotovilo dejansko stanje, pove podatek, da je hudo presenetilo takratnega francoskega predsednika Francoisa Mitterranda, sicer Badinterjevega osebnega prijatelja. Prav pod Mitterrandom je bil Badinter eden najuspešnejših pravosodnih ministrov. V zavest Francozov se je zapisal kot minister, ki je leta 1981 ukinil smrtno kazen in izredna sodišča, Francozom pa omogočil, da se lahko pravdajo tudi na evropskem sodišču, če doma niso našli pravice. Mitterrand je bil do tedaj bolj naklonjen zamisli o ohranitvi jugoslovanske federacije, nato pa je prepričanje spremenil. Za nameček je Badinterjeva komisija za mednarodno priznanje brez pripomb priporočila le Slovenijo in še pogojno Makedonijo, vse druge bivše jugoslovanske republike pa naj bi imele težave pri varstvu in zaščiti narodnih manjšin. Evropska skupnost je namreč na Slovenijo in Hrvaško gledala kot na dvojčka, ki ju kaže priznati v paketu, Makedonija pa je bila zanjo politično sporna že zavoljo konflikta z Grčijo o svojem imenu. Toda negativno mnenje o Hrvaški je izza zaprtih vrat komisije pricurljalo do Zagreba. Predsednik Franjo Tudjman je zato pohitel in komisiji v Pariz poslal pismo, da bo Hrvaška takoj izpolnila vsa priporočila komisije v zvezi s tem. Lepotna napaka je bila, da v Zagrebu sploh še ne bi bili smeli vedeti, da je mnenje komisije neugodno.

Badinter je kasneje v nekem intervjuju dejal, da so bila “mnenja arbitražne komisije bolj vplivna, kot sem v določenem trenutku pričakoval, in manj vplivna, kot sem upal, da bodo”. Peklilo ga je, da komisija ni mogla preprečiti krvavih balkanskih vojn. Tudi zavoljo te izkušnje si je prizadeval za ustanovitev sodišča, ki naj bi sedaj posredovalo v sporu med Slovenijo in Hrvaško in v kar je menda Badinter že privolil. Sodišče naj bi po Badinterju predvsem pomagalo državam, ki so se izvile iz komunističnega prisilnega jopiča: “Komunistični režim je namreč deloval kot zamrzovalnik nacionalističnih čustev, ki pa so po njegovem zlomu znova dobila zalet. Poleg tega nekateri politiki v boju za oblast nacionalizem uporabljajo kot priročno sredstvo.” Mož Slovenijo in Hrvaško resnično pozna.

Badinterjeva komisija pa je tudi sklenila, da meje med nekdanjimi socialističnimi republikami postanejo meddržavne meje, ki jih je mogoče spremeniti le dogovorno. Nekako precej naravno se zdi, da bi prav Badinter - po Perryju in po sporazumu Drnovšek-Račan - mogel učinkovito razrešiti mejni spor med nekdanjima jugoslovanskima republikama. Če je le trenutek, tri mesece pred hrvaškimi volitvami, pravi.

BORIS JAUŠOVEC