Ljubljana, 26.07.2007

Zgodba o romski družini Strojan se vleče kot jara kača.

Zgodba o romski družini Strojan se vleče kot jara kača od dolenjskih gozdov do Postojne, Ljubljane, daljši postanek je naredila v Rojah pri Šentvidu, nato pa se je družina spet odpravila proti Ambrusu. Del družine Strojan se je namreč v torek odločil, da zapusti logistični center v Rojah, ki jim je bil že od decembra lani namenjen le kot začasno bivališče, in se odpravi proti staremu domu v Ambrusu. Marinko Strojan se je z ženo ter sestro Violeto in njenimi petimi otroki znova utaboril v gozdovih blizu njihovega rojstnega kraja. Kje natančno, ne ve niti Marinkova mama Elka Strojan, ki je svojega sina klicala po mobilnem telefonu, a ni bil dosegljiv. Kot je dejal romski poglavar Mirko Strojan, naj bi bil to nekakšen pritisk na vlado. Z njenimi predstavniki so se namreč včeraj srečali, da bi se dogovorili o novi lokaciji za bivanje. Elka Strojan je potrdila, da bodo družini v Ambrus sledili tudi drugi, vendar ne pred 14. avgustom, ko se s počitnic vrne njihov pravni zastopnik Aleksander Čeferin. “Mi smo se menili z vlado, tukaj nismo zadovoljni, zato se vračamo nazaj, z vlado pa naj se naprej menijo vaščani Ambrusa!” je še komentirala odločitev. Kaj se dogaja v Ambrusu, pa smo preverili na kraju samem. Na cesti skoraj ni bilo žive duše. Nekega vaščana, ki smo ga srečali, smo povprašali, ali ve, kje so Strojanovi, pa nam je dejal, da so vsi v Rojah. Do naslednjega zavoja jare kače bo tako treba počakati še nadaljnjih 14 dni, ko se odvetnik vrne s počitnic. (tu)

Hrvaške parlamentarne stranke soglašajo o tem, da glede hrvaško-slovenske meje zaprosijo za pomoč tretjega

ZAGREB (OD NAŠEGA SODELAVCA)

Na hrvaškem zunanjem ministrstvu tudi včeraj ni bilo mogoče dobiti informacije, ali je iz Ljubljane prispela pomembna pošiljka. Nekateri diplomati celo pravijo, da je kaj nemara prispelo naravnost na mizo premiera Iva Sanaderja ali državnega sekretarja Hidajeta Biščevića, a dokler tega ne objavijo, velja, da ne obstaja. V Zagrebu namreč čakajo na odgovor na noto, ki jo je zunanja ministrica Kolinda Grabar-Kitarović 4. novembra 2005 naslovila na slovenskega kolega Dimitrija Rupla in v kateri Hrvaška predlaga, da se pri reševanju hrvaško-slovenskih odprtih vprašanj obrnejo na nekoga tretjega oziroma na kako mednarodno sodno ustanovo.

Vse hrvaške parlamentarne stranke že nekaj časa soglašajo, da po 15-letnih neuspešnih pogajanjih med Zagrebom in Ljubljano ni druge možnosti, kot da zaprosijo za pomoč tretjega. Tako sedanji hadezejevski vladi soglasja sploh ni treba več iskati. Hkrati obstaja hrvaško soglasje, da sprejmejo ugotovitve tako imenovane Badinterjeve komisije o razpadu bivše Jugoslavije. Ta je potrdila, da postanejo meje med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami meje na novo nastalih držav. Hrvaška meni, da je večina hrvaško-slovenske meje določena, odprtih da je le nekaj kilometrov kopenske meje do njenega stičišča z morjem in meja po morju. Slovenske napovedi, da mora biti predmet sodne arbitraže celotna hrvaško-slovenska meja, so na Hrvaškem razumeli kot stališče Ljubljane, da ne sprejema ugotovitev Badinterjeve komisije, vendar pa sprejemajo tudi takšen mandat za tretjega. Takšno stališče je sicer novi predsednik opozicijske SDP Zoran Milanović v nedavnem pogovoru za Večer označil za “malenkostno in obstruktivno”, saj meni, da hočejo z njim zavlačevati z rešitvijo problema. Ko bo slovenski predlog znan, bo mogoče oceniti, ali v njem res tiči takšna namera.

Takrat vladajočo SDP so jeseni 2003 v hrvaškem saboru podprli glede stališča, da ni možnosti za nadaljnja dvostranska pogajanja s Slovenijo in da je napočil čas za priprave na razsojanje nekoga tretjega. Ko je potem na volitvah zmagala HDZ, je prevladalo stališče, da še obstajajo razlogi in možnosti za dvostranska pogajanja, a je kmalu tudi HDZ ugotovila, da jih ni, in od konca leta 2005 čaka na odgovor Ljubljane.

Kmalu bo bolj jasno, zakaj nastaja vtis, da Zagreb o tem vprašanju ne kaže zadovoljstva in niti ne pozdravlja poteze druge strani, ki bi lahko pomenila napredek v odnosih med sosedama. Odnosi s Slovenijo so bili zmeraj pomembna hrvaška predvolilna tema in vse kaže, da bodo spet tudi pred letošnjimi jesenskimi parlamentarnimi volitvami.

MLADEN MALI

Glavnina družine je sicer sklenila, da do 13. avgusta ne gre nikamor

“Res je ena družina že na parceli, ker so vlade le besede,” nam je včeraj v telefonskem pogovoru potrdil Mirko Strojan v imenu romske družine Strojan. Večina večdesetčlanske družine je sicer še vedno na začasni lokaciji v Rojah pri Ljubljani. Naveličala pa se jih je družina Mihe Marinka (brata Mirka Strojana), ki naj bi se vrnila v Ambrus. Včeraj jih tam nismo našli.

Strojanovi sicer do 13. avgusta, ko se z dopusta vrne družinski odvetnik Aleksander Čeferin, naj ne bi sprejeli nobene nove stalne lokacije ali se preselili. Tako nam je včeraj povedal Čeferinov oče, tudi odvetnik dr. Peter Čeferin, ki je v sinovi odsotnosti v stalnem stiku s predstavnikom Strojanov in predstavnikom vlade Janezom Podobnikom. Da so na tak dogovor pristali, je potrdil tudi Strojan, na vprašanje, čemu potem kljub dogovoru vseeno selitev Marinkove družine, pa odgovoril: “Miha Marinko je gospodar zase in mislim, da se ne bo vrnil.” Neuradno pa je slišati, da naj bi se Strojanovi začeli razseljevati zaradi nesoglasij v družini.

Sicer pa Marinko z ženo in otroki že doslej ni živel na parceli v Ambrusu, ampak v gozdu čez cesto. Kjer pa ga včeraj nismo našli, po nekaj sto metrih po gozdu smo naleteli le na star, verjetno že več mesecev neuporabljen podrt šotor in prevrnjen avtomobil. Prav med našim iskanjem so želeli Marinka obiskati tudi štirje mlajši moški, trdili so, da so bratranci, a se z novinarskimi ekipami niso podali v gozd, na rezultate iskanja so počakali kar ob cesti. Precej redkobesedni so povedali le, da naj bi bili Marinkovi otroci žejni, pa tudi zaloge hrane naj bi jim pohajale. A Marinkov telefon je bil včeraj tudi zanje, tako kot za nas, izklopljen.

Ksenija Koren

V zadnjih tednih smo intenzivno iskali ustrezne lokacije za družino Strojan, vendar se morajo sami odločiti, kje želijo biti, je odhod dela družine Strojan v Ambrus komentiral okoljski minister in vodja vladne komisije za zaščito romske skupnosti Janez Podobnik. “Pričakujem, da bodo ostali na Rojah do končne odločitve, kajti tam imajo vse pogoje za normalno življenje. Dobili bodo kvalitetno nadomestno lokacijo, a jo bodo morali enkrat tudi sprejeti,” pravi Podobnik, ki tudi pričakuje, da se bodo “prebežniki” vrnili na Roje v Ljubljani.

Zoran Potič

Ljubljana, 24.07.2007

Te dni mineva eno leto, odkar je v Sloveniji začel veljati zakon o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti.

Te dni mineva eno leto, odkar je v Sloveniji začel veljati zakon o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti. V tem letu se je poročilo le dvanajst istospolnih parov, kar je izjemno malo v primerjavi s Češko, kjer podoben zakon prav tako velja eno leto, poročilo pa se je kar 350 homoseksualnih parov. Očitno je s slovenskim zakonom nekaj narobe. Tatjana Greif, koordinatorica Škuc-LL, je včeraj predstavila predloge za spremembo zakona, za katero je pobuda že vložena. Greifova poudarja, da obstoječi zakon uvaja dvojne standarde in različno pristopa k partnerskim zvezam, državljane pa ločuje na podlagi spolne usmerjenosti, saj v celoti ignorira socialno varstvo pri istospolnih zvezah. Slabo je urejen status svojca, saj istospolna partnerja ne moreta dobiti dopusta za nego partnerja, po drugi strani pa sta po istem zakonu dolžna skrbeti drug za drugega. Možen ni niti starševski dopust. Istospolni partnerji so socialno bolj ogroženi, saj zakon ne pozna socialnega zavarovanja po drugem partnerju, prav tako niso primerno urejene davčne olajšave. Istospolni partnerji ne morejo zakonito dedovati, če pa je eden izmed partnerjev tujec, sploh nima pravice bivanja. Razlike so celo pri poročnem obredu. “Ta ne poteka tako slovesno, ampak kot bi plačevali položnice na okencu,” pravi Greifova. Po vsem sodeč bo pot do enakih pravic, kot jih uživajo heteroseksualni poročeni pari, še dolga. (mš)

Zunanji minister Dimitrij Rupel je včeraj ocenil, da je dogajanje na levem bregu Dragonje “vsaj v nekaterih primerih ne samo politično sporno, temveč tudi pravno zgrešeno in dejansko ne pomeni nič”.

To je Slovenija Hrvaški povedala že v noti minuli teden in “pričakujem, da bo Hrvaška to upoštevala”, je dejal minister v odzivu na novico, da je komisija v Bujah začela pregledovati ponudbe, ki so prispele na razpis za nakup in najem spornih kmetijskih zemljišč ob Dragonji. Vodja slovenske diplomacije ni želel komentirati postopkov hrvaških oblasti. “Ko gre za postopke hrvaških oblasti, morate vprašati hrvaške oblasti,” je dejal in dodal, da “v zvezi s tem nima nikakršnih informacij”.

“Ko gre za vprašanje meje in slovenskega ozemlja, je Slovenija že vse povedala v noti, ki smo jo poslali prejšnji teden,” je poudaril Rupel. “Povedala je, da so vsi posli, ki bi se sklepali glede ozemelj in zemljišč, ki so del Slovenije, nični,” je pojasnil. “O tem so tekli pogovori na različnih ravneh in to hrvaška stran ve, kaj pa ukrepa v zvezi s tem, tega ne morem natančno vedeti niti komentirati,” je še dejal minister. “Pričakujem, da bo Hrvaška upoštevala to, kar smo povedali, morda tega ni vedela,” je sklenil Rupel.

Štajerski Slovenci v Avstriji bodo morali preseliti monitor, ki bo poslej stal na južnem delu notranjega dvorišča Pavlove hiše

LAAFELD/POTRNA (OD NAŠEGA POROČEVALCA)“Dosegli smo kompromis,” nam je včeraj dejal župan okolice Bad Radkersburga/Radgone Josef Pinteritsch in potrdil ustno obljubo, ki jo je te dni dal štajerskim Slovencem v Avstriji oziroma vodstvu njihove Pavlove hiše v Laafeldu/Potrni. “Večjezična tabla, ki stoji pred Pavlovo hišo na občinskem zemljišču in pojasnjuje, da to ni navadna kmečka hiša, temveč kulturni dom štajerskih Slovencev, po tem kompromisu ostane, kjer je. Glasni monitor, na katerem predvajajo terenske intervjuje s pripadnikih manjšin z obeh strani meje, pa bodo preselili za vogal hiše, na južni del njenega notranjega dvorišča,” je pojasnil župan, sicer manjšini dokaj naklonjen.

Poslovodja Društva sedmi člen za avstrijsko Štajersko mag. Michael Petrowitsch, pa tudi podpredsednica društva Susanne Weitlaner sta zadovoljna s kompromisom. “Takšnega kompromisa prav gotovo ne bi bilo, če ne bi za nami stali mediji v Sloveniji in Avstriji,” pripominja Petrowitsch in malce ironično dodaja, da je društvo tako pripomoglo k ohranitvi miru med Slovenijo in Avstrijo. Kajti ko je grozilo, da bo tablo in monitor podrl občinski buldožer, se uradna Ljubljana ni oglasila, protestirala je samo Slovenska manjšinska koordinacija s predsednikom Rudijem Pavšičem iz Trsta na čelu. Je pa junija predstavnica slovenskega veleposlaništva z Dunaja obiskala Pavlovo hišo in govorila tudi z županom, ki da ji je pojasnil, da so se zaradi domnevo preglasnega monitorja pritožili sosedje. Zavoljo tega slovenska diplomacija ni menila, da bi pri tem šlo za šikaniranje manjšine, pa čeprav je občinski svet Pavlovi hiši naložil tudi odstranitev omenjene table. “Če se torej v Pavlovi hiši ne bi bili obrnili na medije, bi zagotovo obveljal sklep občinskega sveta z zadnjega maja, da je treba tako tablo kot monitor nemudoma odstraniti,” dodaja Petrowitsch.

Društvo se je na ultimat občinskega sveta odzvalo tudi s trmo, saj so v odgovor zatrdili, da table, ki na svojem mestu stoji že osem let, monitor pa tri leta, sami ne umaknejo. Zaman so občinskemu svetu ponujali odkup ali vsaj najem zemljišča med cesto in poslopjem Pavlove hiše, za katero so občinski svetniki šele pozimi, po pritožbi sosedov, ugotovili, da je občinsko.

BORIS JAUŠOVEC