DAVOR GJENERO, POLITIČNI ANALITIK IZ ZAGREBA

Odločitev slovenske in hrvaške politike, da reševanje spora o meji med državama prepustita Meddržavnemu sodišču v Haagu, je razumna. Toda če je znano, kakšne bodo njene posledice, se zdi obnašanje slovenske administracije v zadnjih mesecih, vsaj od skupnega zasedanja obeh vlad leta 2005 na Brionih, povsem nerazložljivo. Vprašanje razmejitve med državama na morju je postalo dolgočasno vsakemu razumnemu opazovalcu političnih procesov v Sloveniji, medtem ko akterji kot Joško Joras, Marjan Podobnik ali Danijel Starman oziroma tisto, kar imajo povedati, ne najdejo več publike. Morda tudi “beseda preveč” nekdanjega premierja Ropa, ki je po zaslugi novinarske nekorektnosti državne televizije prodrla v javnost, o tem, kakšno naj bi bilo pravzaprav ozadje predvolilnih dram, v katerih sta glavno vlogo igrala brata Podobnik, Janša pa da je bil dramaturg in režiser, prispeva k relativizaciji tistega, kar so, ko gre za “južno mejo”, do včeraj označevali za temeljne slovenske nacionalne interese. Mejna črta v Piranskem zalivu in neposredni dostop do odprtega morja za Slovenijo vendarle nista realni interesni vprašanji, marveč simbolni. Ko gre za “nacionalne simbole”, je treba vedeti, da se jim vedno lažje “odrečejo” nacionalisti, ki razmišljajo pragmatično, kakor liberalci, ki se morajo zmeraj braniti pred napadi zaradi domnevnega pomanjkanja patriotizma.

Če je zavestno sprejel odločitev, da Slovenija ne potrebuje dostopa do odprtega morja in da je vseeno, ali bo črta razmejitve Piranski zaliv presekala po sredini, ali pa bo potekala nekoliko bližje črti, kakršna je bila definirana v sporazumu Račan-Drnovšek, se je slovenski premier Janez Janša med pogajanji s svojim hrvaškim kolegom Sanaderjem dobro odločil. Malo večja težava je, kako jo bo povezal s parlamentarno resolucijo o enotnosti Piranskega zaliva (na katero so očitno vsi pozabili) ali kako bo ex post pojasnil odločitve svoje vlade, kot je denimo tista povsem nerazumna o razglasitvi epikontinentalnega pasu in ekološke cone.

Ko gre za pogajanja z Janšo, se hrvaški premier Sanader sooča z resno težavo. Izpolnil je vse svoje obveznosti do hrvaških političnih partnerjev, zato se lahko upravičeno boji, da bi se Janši v Sloveniji zgodilo tisto, kar se je pokojnemu premierju Račanu zgodilo na Hrvaškem, potem ko je dosegel sporazum s takratnim slovenskim premierjem Drnovškom. V zvezi z razmejitvijo na morju je bilo hrvaško stališče preprosto: meje na kopnem so določene z Badinterjevim arbitražnim mnenjem in za njih velja načelo “uti posidetis” ter stanje iz 25. junija 1991. Meje na morju pa bi morali vendarle določiti v skladu z mednarodnim pravom, ker jih tam ni bilo. Morje pripada kopnu, Piranski zaliv nima nobenih geografskih posebnosti, ni pa tudi nobenih zgodovinskih okoliščin, ki bi mu dajale značaj nedeljivega zgodovinskega zaliva. Hkrati ni posebnih gospodarskih okoliščin, na primer plovnih poti ali naftnih ter plinskih nahajališč, ki bi nalagale drugačno določitev meje, kot je sredinska črta.

To stališče se je oblikovalo šele v rušenju sporazuma Račan-Drnovšek, ko so “spor” postavili v Piranski zaliv, da ne bi sprožili javne razprave o tistem, glede česar je potekala dejanska “diplomatska vojna”, torej o slovenskem izhodu na odprto morje. Dogovarjanje z Italijo o delitvi epikontinentalnega pasu in priprava pogojev, da bi s to črto določili tudi mejo hrvaškega dejanskega gospodarskega pasu, sta pripeljala do tega, da je vprašanje slovenskega pristopa k odprtemu morju postalo nesmiselno, vendar se je hrvaška politika znašla v položaju, da ne more več odstopiti od cilja, ki ga je definirala tako taktično in ki je služil odvračanju pogledov od prave “diplomatske fronte”. Že v Tudjmanovem času je bila hrvaška komisija za meje pripravljena na delitev Piranskega zaliva, tako da bi Sloveniji pripadli dve tretjini, vendar danes hrvaški politiki na to zaradi svoje javnosti ne bi mogli pristati brez “posredovanja tretjega”.

Ko se je Slovenija odločila pristati na hrvaško zahtevo, da reševanje vprašanja meje prepustijo mednarodni sodni instanci, je bilo za zaščito tistega, kar je bilo opredeljeno kot slovenski nacionalni interes, ključno predvsem to, da se ne odloča na podlagi mednarodnega prava morja, marveč ustavnopravnih okoliščin. Drnovškovo stališče je med pogajanji z Račanom temeljilo na trditvi, da v času Jugoslavije ni bilo nerazmejenega ozemlja in tudi ne akvatorija, ki ne bi bil pripadal kateri od republik, marveč je bil razdeljen med njimi. Po Badinterjevem načelu “uti posidetis” bi ves akvatorij Piranskega zaliva, kjer je Slovenija uresničevala suverene pravice, pripadel tej državi, a ker bi bile razmere, ko bi se meja začela na morski obali, nevzdržne, so s sporazumom Račan-Drnovšek del Piranskega zaliva “zamenjali” za slovenski dostop do odprtega morja.

Amaterska diplomacija premierja Janše in ministra Rupla očitno sploh ni razumela pomena te Drnovškove postavke, zato je iz Mladike v Zagreb prišla smešna diplomatska nota, v kateri slovenska diplomacija prevzema nesmiselno Jelinčičevo retoriko o “sukcesiji jugoslovanskega morja” in tako potrjuje stališče hrvaških mednarodnih pravnikov, da je bila v času Jugoslavije meja na kopnem definirana, meja na morju pa ne (zato bi jo morali določiti po pravu morja: s črto sredine).

Vsi slovenski “pogoji” za odstop od ustavnopravnega presojanja mejnega spora in pristanek za odhod pred mednarodnopravno sodno instanco so tako nespretno definirani, da nič ne pomenijo. Tudi načela spoštovanja stanja iz 25. junija 1991 in ničnosti enostranskih potez po tem datumu ne pomenijo ničesar, saj si jih vsaka stran razlaga po svoje. Uvedba “načela pravičnosti” v pravni spor pa je že na robu burleske. Sodišča vedno sodijo na podlagi zakonov - v tem primeru mednarodnopravnih dokumentov in sodnih precedensov, nikakor pa ne na osnovi “načela pravičnosti”. Paradoksalno pa je, da bi razumne hrvaške pogajalce lahko zanimal dogovor o spoštovanju tega načela, saj bi lahko bila brez njega Slovenija povsem poražena pred mednarodno pravno instanco, kar ne bi bilo dobro za razvoj dvostranskih odnosov, še posebej, ker so črto sredine v Piranskem zalivu že tako poudarili kot hrvaški taktični in ne strateški cilj.

Hrvaška stran je od objave “bele knjige”, s katero je minister Rupel v domači javnosti napihoval mišice, do danes spretno odgovarjala na “slovensko prevzemanje pobude”. Njena “modra knjiga” kot odgovor na belo ni bila nikoli objavljena, zato očitno še vedno buri domišljijo Janševih in Ruplovih sodelavcev. Glavnemu hrvaškemu pogajalcu, premierju Sanaderju, je od tega trenutka uspelo doseči prav nasprotno kot Janši in Ruplu - izrinil je nacionalni radikalizem, umiril strasti in utrdil hrvaški pravni položaj.

Če državi že nista mogli rešiti spora na najbolj preprost način, kakor je z obrobja politične moči nakazal predsednik Drnovšek, torej z odstopom Slovenije od pristopa k odprtemu morju in izvajanjem drugih elementov mejnega dogovora, je dobro, da je slovenska politika našla vsaj način za odstop od čaščenja simbolnih interesov in da so se politične elite dogovorile, da ta odstop od mitov “razglasi” tretja stran. Vprašanje je le, ali bodo pogajalci dovolj spretni in se bodo sporazumeli o takšnih predpostavkah za odhod pred mednarodno sodišče, ki bodo preprečile, da bi bil diplomatski diletantizem Janše in Rupla kaznovan s totalnim sodnim debaklom. To bi lahko namreč močno zapletlo bodoče odnose med državama.

DAVOR GJENERO

Ker leta 1991 ni dobil slovenskega državljanstva, je Mariborčan vložil tožbo zoper Slovenijo

Na pravdnem oddelku mariborskega okrožnega sodišča se ukvarjajo s tožbo, v kateri Mariborčan Čedo Draganič želi od države izterjati 291.000 evrov, ker leta 1991 ni dobil slovenskega državljanstva in se je “vpisal” v kategorijo “izbrisanih”.

Draganič se je rodil v Foči, v Maribor pa se je s starši preselil, ko mu je bilo pet let. Leta 1991 se je s sestro in materjo odpravil na mariborsko upravno enoto, da bi vložili prošnjo za državljanstvo. Vlogi obeh žensk naj bi bil uradnik sprejel, Draganičevo pa naj bi bil zavrnil, ker ni bila popolna, saj naj bi bil manjkal izpisek iz rojstne matične knjige. Draganič naj bi skušal priti do manjkajočega dokumenta - prvotnega naj bi bil uničil požar v materinem stanovanju, a ga ni dobil, med drugim ga menda niso imeli niti v pokrajinskem arhivu.

Draganič tako ni dobil državljanstva, niti ni imel urejenih dokumentov, zato, zatrjuje v tožbi, ni mogel več legalno delati, propadel je njegov čistilni servis, pa tudi stanovanja ni mogel odkupiti. Tožniku je uspelo državljanstvo pridobiti pred štirimi leti, prepričan pa je, da mu država dolguje denar zaradi izgubljenega dohodka, del odškodnine pa se nanaša tudi na povrnitev stroškov zdravljenja in na poplačilo duševnih bolečin.

Sodišču še ni uspelo zaslišati tožnika, saj ta ne želi govoriti o svoji zgodbi, kljub temu da so 47-letnika že trikrat želeli zaslišati. Oktobra naj bi ga znova povabili, da s svojim pričanjem potrdi navedbe iz vložene tožbe. Državni pravobranilec Marcel Rezar namreč prereka zahtevo po odškodnini iz računa izgubljenega dohodka. V spisu se namreč nahaja izpisek nekdanjega SDK, kjer je zapisano, da je leta 1990 tožnik kot samostojni podjetnik imel minimalne prihodke in potem ni več posloval.

Draganičeva tožba pa ni prva tožba izbrisanih, s katerimi so se ukvarjala slovenska sodišča. Pravnomočna naj bi bila doslej le ena sodba, s katero je sodišče zahtevek “izbrisanega” zavrnilo.

ELIZABETA ZORMAN

Kuala Lumpur | 27.8.2007 | STA / M.M.

Gejevski krščanski pastor načrtuje v večinsko muslimanski Maleziji odprtje cerkve za homoseksualce.

Prvi malezijski krščanski pastor, ki je priznal, da je homoseksualec, načrtuje odprtje prve cerkve, kjer bodo dobrodošli geji, biseksualci in transseksualci. Vlada večinsko muslimanske Malezije pa njegovim načrtom nasprotuje.
Častiti Ouyang Wen Feng, ki je kitajskega porekla, v duhovniški stan pa je bil posvečen v ZDA, je minuli teden napovedal, da bo do leta 2010 odprl cerkev za geje. “Ustanovili bomo cerkev, ki bo takšna kot vse ostale, edina razlika bo v tem, da bodo v njej dobrodošli tudi geji, lezbijke in homoseksualci,” je dejal Ouyang. “Seveda bomo spoštovali vsa pravila in zaprosili za dovoljenja. Podobno cerkev imamo že v Singapurju in ne vidim razloga, zakaj je ne bi mogli imeti tudi tu,” je dodal.

Pastorjevi načrti so naleteli na neodobravanje malezijske vlade. Minister za turizem Adnan Tengku Mansor je dejal, da si Malezija ne želi takšne cerkve, saj si želijo, da bi ta država veljala za družinsko naravnano turistično destinacijo.

Ljubljana/Zagreb | 27.8.2007 | STA / D.Š./T.S.

Oboji želimo, da bi imel dogovor, do katerega naj bi prišlo, široko politično podporo v obeh državah, je dejal Janša (Foto: Dare Čekeliš) Zunanji minister Dimitrij Rupel je na konferenci na Bledu dejal, da Hrvaška ne bo vztrajala pri uveljavitvi zaščitne ekološko-ribolovne cone (ERC) tudi za članice EU do 1. januarja 2008. “Mislim, da je datum domnevne uveljavitve ERC pomaknjen na ta način - na 1. januar -, da bodo minile volitve in da se bo lahko medtem kaj spremenilo. Težko verjamem, da bi Hrvaška tvegala uveljavitev te cone, kljub temu da se je zavezala (…), da ta cona za članice EU ne bo veljala,” je dejal. Premier Janez Janša na skoraj tri ure dolgem sestanku s predsedniki parlamentarnih strank, na katerem jih je seznanil s podrobnostmi dogovora, ki ga je v nedeljo sklenil s hrvaškim kolegom Ivom Sanaderjem, ni dobil podpore vseh. Vprašanje meje na morju in spornih točk na kopnem naj bi v skladu z dogovorom državi reševali pred meddržavnim sodiščem v Haagu.Temu so nasprotovale opozicijska LDS in SNS, skupina nepovezanih poslancev in vladna SLS, vladni DeSUS in največja opozicijska stranka SD pa sta ga podprla. SLS: Treba je narediti še nekaj nujnih korakov Podobnik ni podprl dogovora o načinu reševanja slovensko-hrvaške meje (Foto: POP TV) Predsednik SLS Janez Podobnik je po sestanku dejal, da njegova stranka ni naklonjena reševanju odprtega vprašanja meje s Hrvaško pred sodiščem v Haagu, saj je treba pred tem storili nekaj nujnih korakov. Kot je dejal, so v SLS prepričani, da si morajo “vzeti dodaten čas pri soodločanju, če in kateri mednarodni instrument oziroma obliko pomoči tretjega bomo izbrali pri reševanju odprtih vprašanj, še posebej glede meje”.Zato morajo po oceni SLS v ta postopek vstopiti tudi državni zbor in čim širši krog strokovnjakov s področja mednarodnega prava, še posebej tisti, ki imajo izkušnje s sodnimi praksami različnih mednarodnopravnih institucij. DeSUS zadovoljen Zunanji minister Dimitrij Rupel je po odklonilnem mnenju nekaterih parlamentarnih strank glede nedeljskega dogovora med premieroma Slovenije in Hrvaške ocenil, da stranke zdaj še niso ničesar zavrnile. Kot je pojasnil, morajo najprej pravni strokovnjaki obeh strani priti do sporazuma, ki bo šel v oba parlamenta, tam pa bodo stranke in poslanci odločali o podpori. Vendar “če ne bo neke solidne večine, potem s tem ne bomo šli naprej”, je dejal. Predsednik vladnega DeSUSa Karl Erjavec je izrazil zadovoljstvo nad sestankom. Kot je dejal, postaja očitno, da bo o vprašanju meje odločala tretja stran, sodišče v Haagu pa je po njegovih besedah le ena izmed možnosti. Ob tem se je zavzel za to, da se zbere vse pravne in zgodovinske argumente, ki bodo odločilni pri odločanju sodišča. Vodja največje opozicijske SD Borut Pahor je kot bistvenega pomena označil današnjo odločitev, da bodo pred vsakim naslednjim korakom preverili možnosti s strokovnjaki, s čimer so po njegovem mnenju “prinesel tiste varovalko v proces iskanja rešitve s pomočjo tretjega, ki v to tveganje vnaša preudarnost“. S tem gredo po njegovi oceni stvari “načeloma v pravo smer”. LDS: Janša nima mandata za dogovor Janša in Sanader sta v nedeljo na srečanju ob robu Strateškega foruma Bled dosegla neformalno načelno soglasje, da bo vprašanje meje na morju in spornih točk na kopenski meji med Slovenijo in Hrvaško reševalo Meddržavno sodišče v Haagu. V ta namen bosta državi oblikovali meddržavni komisiji strokovnjakov za mejo in pravnih strokovnjakov, slednji pa naj bi po pričakovanjih Janše do konca leta pripravili predlog sporazuma za haaško sodišče, ki ga bosta morala potrditi še oba parlamenta. Predsednica opozicijske LDS Katarina Kresal je poudarila, da Janša ni dobil mandata, da se s Hrvaško neformalno načelno dogovori o reševanju meje. Ob tem je opozorila, da Slovenija nima izdelane ekspertize o sodni praksi sodišča v Haagu, kar je nujen pogoj pred odločitvijo za reševanje vprašanja meje pred tem sodiščem. “Po mojem mnenju sploh ne vemo, v kaj se podajamo, ko načelno soglašamo s Haagom,” je dejala. Zavzela se je, da bi se v izdelavo pravne analize vključil čim širši krog strokovnjakov. Po njenem mnenju pa so vsi dogovori o sodišču v Haagu nesmiselni, če bo Hrvaška 1. januarjem 2008 uveljavila svojo zaščitno ekološko-ribolovno cono tudi za članice EU. Peče: Janša je popustil   Slovenija in Hrvaška se že vsa leta dogovarjata o meji. Optimisti menijo, da je sedanji dogovor uresničljiv, pesimisti opozarjajo, da gre najverjetneje le za perdvolilne poteze. (Foto: 24ur.com) V imenu opozicijske SNS se je sestanka udeležil poslanec Sašo Peče, ki je dejal, da je Janša tudi tokrat popustil “svojemu prijatelju” iz sosednje Hrvaške na račun ozemeljske celovitosti in nacionalnega interesa Slovenije. Napovedal je, da bodo v SNS v prihodnjih dneh sprožili postopke za sklic izredne seje DZ, saj je po njegovem prepričanju premier z dogovorom s hrvaškim kolegom prekoračil svoja pooblastila, zato mora o tem vprašanju nemudoma razpravljati tudi DZ. Gantar: Ni še pravi čas Poslanec skupine nepovezanih poslancev Pavel Gantar je poudaril, da v odnosih med državama še ni nastopil čas za reševanje vprašanja meje pred pravosodnim telesom. Kot je dejal, so v poslanski skupini Zares možnost sodne rešitve vedno jemali kot “zadnjo rešitev”. Po Gantarjevih besedah bi bilo bolje, da bi se premiera namesto načelnega dogovora za reševanje vprašanja meje v Haagu raje dogovorila o načelih, po katerih naj bi tretja stran reševala ta problem. Sam je sicer skeptičen, da bosta državi sploh prišli do dogovora o reševanju vprašanja meje pred Meddržavnim sodiščem v Haagu. Hrvaške stranke podpirajo dogovor Hrvaški premier Sanader se je danes na sedežu vlade sešel s predsedniki parlamentarnih strank in jih seznanil s podrobnostmi dogovora, ki ga je sklenil s slovenskim kolegom Janšo v nedeljo na Bledu. “Hrvaške parlamentarne stranke popolnoma podpirajo ta dogovor in so nekaj mesecev pred parlamentarnimi volitvami pokazale visoko stopnjo politične odgovornosti, ker nacionalnih vprašanj ne podrejajo strankarskim interesom,” je dejal Sanader. Državi bosta oblikovali tudi skupno komisijo pravnih strokovnjakov, ki naj bi po Sanaderjevih besedah pripravili okvirni predlog sporazuma za sodišče v Haagu; kot je dodal, bosta okvir morala potrditi še oba parlamenta. Preden predlog pride v obravnavo na hrvaško vlado in v razpravo v sabor, je Sanader napovedal novo srečanje s predsedniki hrvaških parlamentarnih strank zaradi usklajevanja okvira. Na novinarski konferenci po današnjem srečanju s predsedniki parlamentarnih strank, ki je trajalo slabo uro, je Sanader dejal, da bosta državi v ta namen oblikovali meddržavno komisijo strokovnjakov za mejo, ki bo ugotovila, katere so še sporne točke na kopenski meji, podobno kot je to počela meddržavna komisija za vprašanje meje, ki je v prejšnjem desetletju usklajevala mejo med Slovenijo in Hrvaško. Sanader ni hotel komentirati izjave slovenskega zunanjega ministra Rupla, da obstaja 19 spornih obmejnih točk, ampak je dejal, da bodo vse sporne točke najprej določili strokovnjaki iz omenjene komisije.Sanader je dodal, da je četrti del dogovora z Janšo stanje in ne režim ob meji, kot je bilo 25. junija 1991, ki ga je potrdila mednarodna komisija Roberta Badinterja. Bomo ostali brez dostopa na odprto morje? Direktor Zavoda 25. junij Marjan Podobnik (Foto: POP TV) Dogovor je “za Slovenijo škodljiv in bi v primeru potrditve skoraj zanesljivo pomenil, da bi Slovenija izgubila celovit Piranski zaliv in neomejen dostop na odprto morje”, je danes v sporočilu za javnost zapisal Zavod 25. junij. Zavod predsednike slovenskih parlamentarnih strank poziva, naj dogovor zavrnejo in zahtevajo sklic izredne seje državnega zbora.Kot so pojasnili na Zavodu, z izgubo celovitosti Piranskega zaliva ni mišljeno, da bi Slovenija izgubila celoten Piranski zaliv, ampak da bi se odrekla celovitosti Piranskega zaliva in bi ga določen del pripadal Hrvaški, čeprav Hrvaška nikoli v zgodovini ni imela Piranskega zaliva. Sporazum Drnovšek-Račan je bil dokument, ki sta ga slovenski in hrvaški premier sprejela, vendar ni zaživel, ker ga hrvaški parlament ni potrdil (Foto: POP TV) Zavod v sporočilu za javnost, ki sta ga podpisala direktor Zavoda 25. junij Marjan Podobnik in predsednica strokovnega sveta Duša Krnel-Umek, ugotavlja, da je Slovenija glede na doslej znana dejstva pristala na hrvaški predlog, da bo mejna vprašanja reševalo Meddržavno sodišče v Haagu, ne da bi Hrvaška javno sprejela vsaj osnovne zaveze.    Minimalna zahteva v primeru arbitraže bi moralo biti upoštevanje zgodovinske občine Piran s Savudrijo in Kaštelom, ki sta bila piranski občini odvzeta v nasprotju z določili statuta Londonskega memoranduma. Kot eno od zgodovinskih dejstev bi morali izpostaviti tudi zadnjo mednarodno priznano mejo cone B STO. Je v sporočilu za javnost zapisal Zavod 25. junij Med temi omenjajo načelo pravičnosti pri razsojanju, hrvaški umik z ozemelj, dokazano zasedenih po 25. juniju 1991, prenehanje prodaje slovenskih zemljišč na levem bregu Dragonje, umik cestnih ovir na dovozni poti na levem bregu Dragonje ter umik z levega brega Mure pri Hotizi. Zato zavod slovenske stranke poziva, naj zavrnejo dogovor premierov oziroma prestavijo odločanje o njem. “Pred odločanjem o dogovoru bi se na izredni seji nemudoma moral sestati DZ in sprejeti jasen in za vse slovenske pogajalce zavezujoč dokument o stanju na dan 25. junija 1991 in o pogojih, pod katerimi Slovenija pristaja na kakršnokoli arbitražo,” je zapisano v sporočilu za javnost.

Ljubljana | 28.8.2007 | STA / Š.Z.

 Vse manj diskriminacije?

V letu 2006 je bilo v Sloveniji kljub obstoju in delovanju pristojnih specializiranih teles vloženih le pet pritožb v povezavi z rasno, etnično in versko diskriminacijo. Med članicami EU z redkimi tovrstnimi pritožbami so tudi Estonija, Grčija, Latvija in Litva, kar bi lahko kazalo na pomanjkanje zavedanja o delovanju teh teles med prebivalci teh držav, v letnem poročilu ugotavlja Agencija EU za temeljne pravice.Slovenijo agencija uvršča tudi v skupino držav, kjer v minulem letu kljub obstoju ustrezne zakonodaje ni bil uveden niti en ukrep zaradi etnične diskriminacije. Enako velja tudi za Češko, Estonijo, Nemčijo, Grčijo, Italijo, Ciper, Litvo, Luksemburg, Malto, Nizozemsko, Portugalsko, Slovaško in Španijo. Romi so v Evropski uniji še vedno najbolj diskriminirani, piše v poročilu Agencije za temeljne pravice. (Foto: Reuters) Med priseljenci največ brezposelnih Romov Poročilo navaja tudi podatke o neenakosti na področju zaposlovanja oziroma o brezposelnosti priseljencev v članicah EU. Tako za Belgijo navaja, da je največ brezposelnih med priseljenci iz Turčije in Maroka (45 odstotkov moških, 56 odstotkov žensk), podobno velja za Nizozemsko, kjer je brezposelnih Maročanov 20 odstotkov. V več članicah EU je med priseljenci največ brezposelnih med Romi. V Bolgariji je bilo lani brezposelnih 53,2 odstotka Romov, na Češkem 70 odstotkov, na Poljskem pa v letu 2005 kar 90 odstotkov Romov.Za Slovenijo, kjer je bilo v raziskavo vključenih 49 odstotkov Romov v starosti od 15 do 45 let, je bilo trenutno zaposlenih sedem odstotkov vprašanih, 26 odstotkov jih je imelo zaposlitev v preteklosti, vendar so trenutno brezposelni, 67 odstotkov Romov pa ni bilo nikoli zaposlenih. Poročila se dotika tudi neenakosti pri nastanitvi, kjer za članice EU spet izpostavlja problem Romov. Za več držav poročilo navaja, da so oblasti podpirale lokalna gibanja in tudi same odigrale vlogo pri izganjanju Romov. Za Slovenijo poročilo navaja primer romske družine Strojan. V dokumentu je navedeno, da se je okrog 300 prebivalcev Ambrusa zbralo na protestnem shodu, kjer so od občine zahtevali, naj trajno odstrani omenjeno družino. Zaradi groženj je družina pobegnila v gozd in tam ostala več dni, posledično pa je tudi zapustila svojo zemljo, še navaja poročilo. Nasilje vse pogostejšeVeč kot 160 strani dolgo poročilo z naslovom Rasizem in ksenofobija v članicah EU sicer ugotavlja, da se v članicah EU na splošno neenakost in etnična diskriminacija nadaljujeta tako pri zaposlovanju kot pri namestitvi in izobraževanju. Poročilo tudi kaže, da je v več članicah EU v letu 2006 prišlo do porasta rasističnega nasilja in kriminala. Podatke v zvezi s tem poročilo sicer navaja le za 11 članic EU, ki so agenciji posredovale primerljive podatke. Rasistično nasilje je tako v porastu na Danskem, v Nemčiji, Franciji, na Irskem, Poljskem, Slovaškem, Finskem in v Veliki Britaniji, zmanjšuje pa se v Avstriji, na Češkem in Švedskem.

Tokrat je magični datum Strojanovih za nastanitev na trajno lokacijo sreda

Do srede mora biti jasno, ali se bomo lahko naselili na lokacijo, ki smo si jo med tremi, ponudil nam jih minister Janez Podobnik, izbrali; če ne bo, se v sredo peljemo nazaj v Ambrus, nam je včeraj napovedal Mirko Strojan

Kot trdi, je celotna romska družina trenutno zbrana v Rojah in čaka na sredo, ko pričakujejo, da se bodo naselili na lokacijo, ki so si jo izbrali med tremi ponujenimi. Sta se pa včeraj sešla minister za okolje in prostor Janez Podobnik in ljubljanski župan Zoran Janković in kot so po srečanju sporočili z Mestne občine Ljubljana (MOL), sta minister, ki je prevzel iskanje trajne lokacije za Strojanove, in župan prestolnice, ki je romski družini ponudil možnost bivanja v svoji občini, govorila tudi o možnih lokacijah za trajno nastanitev družine Strojan. Podobnik naj bi županu predlagal zemljišče v bližini Gmajnic, ki je v lasti države, z njim pa upravlja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. V MOL se bodo posvetovali s tamkajšnjimi občani in preverili možnost spremembe namembnosti zemljišča, so še sporočili. Župan je sicer z lokacijo v Gmajnicah seznanil tudi predsednika četrtne skupnosti Vič Danila Šariča. V MOL, kot so še zapisali, ugotavljajo, da se v devetih mesecih bivanja družine Strojan v Ljubljani ni zgodil noben incident in da so otroci v preteklem šolskem letu brez težav obiskovali šolo in vrtec. Po oceni občine je za sedanje bivanje družine primeren objekt v Rojah, pri reševanju omenjene problematike pa v MOL ne želijo prehitevati in ne bodo sprejemali nobenih preuranjenih odločitev brez predhodne seznanitve vseh morebitnih vpletenih.

Mirko Strojan včeraj o pogovoru med omenjenima politikoma ni vedel ničesar, prav tako ne o lokaciji v Gmajnicah, kjer so zoper naselitev Strojanovih konec aprila lokalni prebivalci že protestirali s cestno zaporo. Naše informacije, o kateri lokaciji naj bi Podobnik in Janković govorila, so ga zelo zanimale, sam pa, je dejal, do današnjega pogovora z odvetnikom Aleksandrom Čeferinom še ne more povedati, kje je lokacija, ki so jo izbrali.

Ksenija Koren, sta