Se bo po 62 letih potrdilo, da je sredi Maribora največje območje v Sloveniji po vojni zunajsodno umorjenih?
Foto: (Boris Vugrinec)
Groba ocena, ki bi jo potrdila šele izkopavanja, se giblje okrog 15 tisoč pobitih v tezenskem protitankovskem jarku, največ najbrž Hrvatov. |
Osem včerajšnjih pozitivnih sondiranj, potrjenih lokacij povojnih pobojev v Mariboru, na območju tezenskega protitankovskega jarka, kjer je gradnja avtoceste leta 1999 razkrila prvih 1179 trupel, to je bilanca prvega dne terenskega dela članov vladne komisije za prikrita grobišča. Pod zemljo pa, kakor pravi predsednik komisije, zgodovinar Jože Dežman, “več kot meter standardne plasti trupel”. Groba ocena, ki bi jo mogla potrditi šele izkopavanja, se giblje okrog številke 15 tisoč pobitih v protitankovskem jarku. Na osmi sondi pri avtocesti so se pozno popoldne pokazali posmrtni ostanki ranjencev in invalidov, verjetno vojakov. Tam, kjer so zjutraj začeli strojno sondiranje, v gozdu na robu pokopališča Dobrava, pa druga strašna slika: lobanje z ohranjenim zobovjem, ostanki žice, s katero so bile zvezane žrtve, ki jih je tu doletela smrt, usnjeni pasovi…Smrtni marš
Cilj sondiranja je ugotoviti, ali je sredi Maribora največje grobišče po drugi svetovni vojni zunajsodno umorjenih pri nas. Vodja evidentiranja lokacij prikritih grobišč v Sloveniji, zgodovinar dr. Mitja Ferenc, “zelo upravičeno” sklepa, da so tu umrli hrvaški domobrani (vojska NDH). “So pa tudi indici, da naj bi bili sem Rusi pripeljali kozake in jih likvidirali.”
Presondirali bodo okrog kilometer, po prvem dnevu je za njimi približno polovica načrtovanega dela. Po 62 letih, pravi Ferenc, je končno čas, da se potrdi, koliko je bilo ubitih, ali tu leži jedro hrvaške vojske ali ne. Prek Maribora so leta 1945 šli Hrvati in črnogorski četniki. V protitankovskem jarku Tezno je po Ferenčevih besedah gotovo največ Hrvatov, ki so se predali na Pliberškem (Bleiburškem) polju v Avstriji in so jih Angleži predali jugoslovanski vojski, v Mariboru pa so jih potem odbrali za likvidacijo. “Preostale so gnali po tako imenovanih marših smrti južneje, na Hrvaško, v Srbijo…”
Kaj bo pokazala zemlja, je v Mariboru spremljal Zagrebčan Bože Vukušić, tajnik Častnega bleiburškega voda, združenja, ki je bilo v Avstriji registrirano že leta 1952. Hrvati, pravi, so zainteresirani, da se grobišča najdejo in raziščejo, Hrvaška in Slovenija pa končno podpišeta sporazum o grobiščih. Vukušić misli, da bi bilo najbolje v Sloveniji postaviti kostnico.
Sramotno ležerna država
Žal vladna komisija (iz nje sondiranje na Teznu spremlja tudi kriminalist Pavel Jamnik, vodja akcije Sprava) letošnja sondiranja pričenja šele avgusta. “Škoda besed,” o (ne)aktivnosti države pravi Mitja Ferenc: “Razočaran sem nad prejšnjimi in zdajšnjimi vladajočimi. Tukaj bi moral biti predstavnik pristojnega ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Tako malo je potrebno, z levo roko bi (bil) lahko vsakokratni resorni minister vse to reševal z desetkratno, dvajsetkratno hitrostjo. Prvi minister pa samo z levim mezincem. Če bi bil interes. Tako pa se vsako leto, ko so v parlamentu vojni zakoni, govori o nujni pieteti in da je treba stvari urediti. A se ne uredi. Nimam besed za ležernost izvršilne veje oblasti. Vladna komisija ima zvezane roke. Ni nastala zato, da bi z vilami in lopatkami iskala posmrtne ostanke. In še daleč smo od prekopov. Tu bi bil nujen dogovor s Hrvaško. Državi se morata dogovoriti, toliko bolj, če se izkaže, da je tu umrlo več tisoč ljudi hrvaške narodnosti: ali se jih preda Hrvatom, ali se v Sloveniji uredi spominski park, ali se posmrtni ostanki pustijo v zemlji.”
Ferenc upa, da se le začenja sistematično resno delo, a je skeptičen “zaradi izkušnje šestnajstih let, ko se je tako malo naredilo”. Evidentiranih lokacij povojnih pobojev je zdaj v Sloveniji že okrog 540. Nihče ne ve natančno, kaj vse bodo prinesla še prihodnja leta. Tudi zdaj so na Tezno prišle priče povedat marsikaj novega, omenile so nove lokacije. “Ko se nekje dela, se ljudje odprejo,” pravi Ferenc. V startu evidentiranja, leta 2000, je bilo lokacij prikritih grobišč okrog 40. Toda še zmeraj ni opravljen pietetni pokop ljudi, ki ležijo v zaraščenih grapah, opozarja in oči ponovno obrača k državi: “Premalo se je naredilo. Ene osebe ni v resornem ministrstvu, ki bi sistematično skrbela za to. Zakon o vojnih grobiščih imamo že štiri leta. Ali je res problem samo napis na grobiščih po vojni pobitih ali tudi v čem drugem? Dolžnost države je, da sondira in uredi, kot veleva pieteta. Če tega vsi skupaj nismo sposobni, nas je lahko sram.”
Prvič letos so v proračunu, tako Ferenc, relativno spodobna sredstva za sondažo in izkope, prej je šel denar za spominska obeležja na Teharjah in v Kočevskem rogu.
In Jože Dežman o tezenskih razkritjih: “Problem je več kot evidenten: ali se bo Slovenija uvrstila med normalne države ali ne. Na preizkusu je spoštovanje posvečenosti mrtvih. Ali Maribor, bodoča kulturna prestolnica Evrope, lahko v svojem srcu vzdržuje rasistično delitev živih in mrtvih? Imamo proračun za normalno delo, pa povsem evidentne pozicijske in opozicijske politične ovire, ki delo onemogočajo. To je popolna neodgovornost do naroda in do države.”
VANESSA ČOKL
