Hervardi Informacijski Center

Hotiza slabo leto dni kasneje: policijska patrulja od lanskih septembrskih incidentov ob Muri 24 ur na dan nadzira cesto iz Hotize proti Mirišču na spornem ozemlju, ki so ga lani septembra zasedle posebne policijske enote

Foto: Janko Rath Bel policijski avtomobil stoji med polji in gozdom ob prašni cesti iz Hotize proti Mirišču.

Pol ure čez poldne. Bel policijski avtomobil stoji med polji in gozdom ob prašni cesti iz Hotize proti Mirišču, zaselku, v katerem bivajo Slovenci na hrvaškem katastrskem ozemlju. Tam so si pred slabim letom policijski vodi posebne enote iz Murske Sobote skozi grmovje zrli iz oči v oči s hrvaškimi kolegi. Srhljivi prizori so le še spomin, tam spet vlada prekmurska idila. Vsaj na prvi pogled. Dva uniformirana mladeniča ob avtomobilu preganjata (dolg)čas. Povesta le, da je policija na točki, prek katere teče meja med katastroma obeh držav, prisotna 24 ur na dan. Na običajen delovni ponedeljek in na silvestrovo. Druge odgovore imajo pristojni. Videlo se je, da čakata le, da ju zamenjava ob pol dveh reši postajanja pod tisti dan žgočim soncem.

Vse od lanskih septembrskih dni stojijo slovenski policisti le nekaj deset metrov od famozne makadamske ceste, ki so jo južni sosedje, kot pripovedujejo domačini, brez napovedi in dogovora z lastniki lani začeli graditi od novega mosta na Muri proti Mirišču. Na nikogaršnji, sporni zemlji, kjer ostaja meja nedoločena, kar je poleg policijskega zajetja slovenskih novinarjev sprožilo plaz napetosti. Zdaj cesto preraščata grmovje in plevel. A negotovosti ne umirja niti nov protipoplavni nasip med Hotizo in Kotom, kjer so stroji slovensko-hrvaškega konzorcija podjetij dokončno nehali brneti pred kratkim. Stanko Gjerkeš, lendavski podžupan, krajan Hotize, in Štefan Sobočan, dolgoletni predsednik sveta krajevne skupnosti Hotiza, ki je lani predal položaj, stojita na njem in kažeta proti križišču, kjer sta si lani ob dogovoru o skupni obnovi v roke segla Janez Janša in Ivo Sanader.

Izvirni greh: umik policije na katastrske meje

“Nasip je že nov, da. Toda grenak priokus ostaja. Nelogičen je bil dogovor, da se dela opravijo skupaj. Zakaj bi Hrvati gradili slovenski nasip, za Slovence? In Hrvati imajo spet nekaj novega, s čimer lahko mahajo in podkrepijo svoje interese do slovenske zemlje na levem bregu Mure. Kajti prvotni nasip, ki so ga zdaj obnovili, so postavili Slovenci, vzdrževal se je iz slovenskega davkoplačevalskega denarja… Vedno je bilo tako, da so Hrvati vzdrževali desni breg, mi pa vse potrebno na levem. In osamosvojitvenega 25. junija 1991 je meja tekla po sredini Mure,” razpreda Gjerkeš, ki ga domačini poleg Sobočana in Viktorja Bogdana, prebivalca nesrečnega Mirišča, uvrščajo med prvoborce za slovenski levi Murin breg.

Slabo leto po incidentu, verjetno najbolj napetem doslej, ostaja hotiški okoliš ujet v zlovešč občutek krhkega miru, ki lahko kadarkoli poči. Gjerkeš in Sobočan se strinjata, da sta se vladi lani pri njih spet predvsem postavili pred fotoaparate, kajti dogovor o prekmurskih spornih točkah ni niti malo bližje. Diplomatsko leporečje o prijateljstvu in naporih vladajočih različnih političnih barv in novih korakih, storjenih proti rešitvi, so za domačine kot melodija, ki jo posnameš na zgoščenko in do onemoglosti vrtiš na predvajalniku. “Ve se, kdaj je bil storjen izvirni greh. Nekdo bo enkrat moral povedati, kdo je odgovoren, da so se slovenski policisti, ki so kontrolirali levi breg Mure, leta 1993 umaknili na katastrske meje. Zdaj žanjemo to, kar smo takrat posejali. In Hrvati so seveda prevzeli nadzor nad svojimi katastrskimi ozemlji na Slovenskem, slovenska policija pa katastrskega dela na Hrvaškem, ki pripada nam, ni nikoli prav nadzorovala,” pribije Štefan Sobočan, lastnik zemlje na hrvaškem katastru. Pravi, da so Hrvati vedno bolj odločno gospodarili na njihovih katastrskih zemljiščih pri Hotizi: “In naše krajane so pogosto vlekli z njihov njiv na zaslišanja na hrvaške policijske postaje in jih legitimirali na našem levem bregu. Ljudje niso vedeli, ali jih bo policija ustavila na poti na njihove travnike, njive, v gozd… Nedopustno! Sploh okoli leta 2002 je bilo ostro.” Za trenutek utihne in prizna: “Dobro, bodimo pošteni! Zdaj je nadzor veliko manj viden in oster. Hrvaška policija se ne vozi več tako pogosto tod okoli.”

Vendar bo Hrvaška kmalu v EU in vsi današnji prepiri bodo jutri pravzaprav nepomembni… Pripombo Hotižana zatreta v kali. “Ni res. Vsak človek rad pove, kaj je njegovo, kaj mu pripada. Avstrijci in Nemci so že leta skupaj v uniji, pa se ve, čigavo je kaj. To ni nacionalizem, to je realnost. Realnost je, da je levi breg Mure slovenski,” reče Sobočan. Gjerkeš le prikima in stiša glas: “Veste, Mura teče dalje. Nekoč nas je združevala, zdaj nas razdružuje. Prej smo bili prijatelji, sosedje, zdaj smo vedno bolj tujci.”

Drnovšek in Račan še najbližje

Posebno poglavje ostaja Mirišče, kjer živi le še devet duš, saj so si mlajši člani družin izzive poiskali drugod. Ob našem obisku je bilo mirno, saj je bila večina prebivalcev v službah, le na kmetiji pri Lebarjevih se je nekaj dogajalo. A gospodar ni bil zgovoren: “S temi mejnimi zadevami se ne ubadam. Vse je normalno, nihče nas ne moti in nadleguje.” Viktor Bogdan se več ukvarja z odprtimi vprašanji: “Lanska gradnja ceste, ki smo jo preprečili tudi tako, da smo podrli drevo in skopali luknjo, je pokazala, da si želijo Hrvati priključiti Mirišče, sem speljati elektriko, vodovod… Iz leta v leto bolj stegujejo roke po teh krajih. A ne bo šlo! Vse, od davkov do stroškov, smo vedno plačevali slovenskim oblastem, iz Mirišča se je vedno hodilo v slovenske šole, bolnišnice, vojsko, zadeve se rešujejo na slovenskih sodiščih… Drnovšek in Račan sta bila še najbližje rešitvi, ko sta se dogovorila, da večina hrvaškega katastrskega ozemlja na levem bregu ostane slovenska, površinsko približno enak slovenski katastrski del na desnem bregu pa hrvaški. Ni bilo idealno, a bil je razumen kompromis.”

Katastrske in državne meje

Peljali smo se čez mejni prehod in novi most proti Svetem Martinu. Pred brunarico, pri kateri je privezan brod (dovoljenja za plovbo zdaj uradno nima, a ga predvsem za turistične potrebe uporabljajo), so sedeli možje in se prepuščali redkim pišem vetra vzdolž rečne struge. Pivo, vino in mineralna voda za “gemišt” so se hladili kar v globini vodnjaka. “Politika, vsega je kriva politika. Briga jih za nas. Niti ne vedo, kje so ti kraji. Ker za njih obstaja predvsem Piranski zaliv.” Slovenca Franc iz Lendave, sicer rojeni Hotižan, in Stanko iz Svetega Martina sta govorila skoraj v en glas. Dokler nista prišla do mejnih vprašanj. Katastrske meje nimajo nič z državnimi, te so stvar političnega dogovora, je vztrajal Franc. Stanko je bil neomajen: “Veliko na levem bregu Mure je bilo vedno hrvaško in bo na veke vekov. Kataster definira naše ozemlje. Sprijaznite se!” Nato sta trčila s pivom in brizgancem. Boljše, da govorimo o nogometu, pa je dodal šef točilnega pulta v brunarici Miro.

Kontrolna točka 24 ur na dan

Na območju Hotize je varnostna problematika stabilna, tam imajo 24 ur na dan kontrolno točko v bližini kraja Hotiza-Brezovec del in ne ugotavljajo incidentih situacij, je poudaril predstavnik policije za odnose z javnosti Drago Menegalija. Ali so takšne kontrolne točke, kot je na cesti iz Hotize proti zaselku Mirišiče, običajne? Ali gre vendarle za odziv na lanske incidente, strah pred novimi? “Policisti opravljajo varovanje državne meje s policijskimi oblikami dela na celotni državni meji, še posebno na zunanji meji EU. Varovanje državne meje se opravlja s stalnimi oblikami policijskega dela. Intenzivnost nadzora je odvisna od problematike in varnostnih razmer, predvsem je cilj odkrivanje ilegalnih migracij in čezmejne kriminalitete. Na območju Hotize, kjer je velika prehodnost meje, zlasti zaradi mostu čez reko Muro, izvajajo policisti stalne nadzore državne meje tudi na relaciji Hotiza-Mirišče. Torej ne gre za posebno kontrolno točko, ampak za obliko dela varovanja državne meje na tem območju. Zdaj opravlja policija na tem območju stalen nadzor in zaradi tega ne beležimo kršitev,” odgovarja Menegalija. (mst)

Nasipi ne prejudicirajo meje

“V skladu s slovenskimi stališči, ki so predstavljena v Beli knjigi o meji med Slovenijo in Hrvaško (to je spoštovanje stanja na dan 25. 6. 1991), slovensko ozemlje vključuje celotno ozemlje na levem bregu Mure, vključno s polovico vodotoka, in katastrsko slovenska zemljišča na desnem bregu Mure,” stališča ponavljajo na ministrstvu za zunanje zadeve. Poudarili so še, da lanski dogovor o skupni obnovi nasipov v ničemer ne prejudicira določitve mejne črte med državama. Na vprašanje, ali je bila v nedavni sveženj predlogov o reševanju spornih točk v medsosedskih odnosih, ki je romal v uradni Zagreb, vključena tudi meja na hotiškem koncu, pa so odgovorili, da vsebine pobude ne morejo komentirati, saj je zaupne narave.” (mst)

MATIJA STEPIŠNIK