Hervardi Informacijski Center

MAG. MITJA GRBEC, GOSTUJOČI PREDAVATELJ NA MEDNARODNEM INŠTITUTU ZA POMORSKO PRAVO (IMO) NA MALTI

V petek je postalo jasno, da se tudi slovenska politika nagiba k temu, da naj spor o meji (tako na morju kot na kopnem) rešuje nekdo tretji. Pri tem je bilo omenjeno, da so odprte še vse možnosti, od sprave do arbitraže. Poglejmo, katera sredstva za mirno reševanje sporov se nahajajo med “spravo in arbitražo”, in najpomembnejše razlike med njimi.

Pri določitvi meje na morju med dvema ali več državami predstavlja največkrat izhodišče Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS), ki celovito ureja različne morske pasove ter njihovo rabo, vsebuje pa tudi (splošna) pravila za njihovo razmejitev. Natančnejša pravila so se izoblikovala skozi prakso držav in mednarodnih sodišč pri reševanju podobnih primerov. Pri tem je treba dodati, da je razmejitev morskih pasov največkrat politična odločitev, tako da se državi lahko dogovorita za kakršnokoli mejno črto, ki pa ne sme posegati v interese tretjih držav. Če o sporu odloča mednarodno telo (na primer arbitraža), pa igrata primarno vlogo, ne pa nujno tudi izključno, mednarodno (običajno) pravo in konvencija UNCLOS. Tako Hrvaška kot Slovenija sta njeni članici.

UNCLOS določa, da države rešujejo spore glede razlage konvencije in v zvezi z njeno uporabo primarno s sredstvi za mirno reševanje sporov, ki so navedeni v 33. členu ustanovne listine (charter) Organizacije združenih narodov. Ta so predvsem: pogajanja, anketa, posredovanje, sprava, sodna rešitev z obračanjem na regionalne ustanove ali pa z drugimi mirnimi sredstvi po izbiri držav. Državi lahko torej rešita spor o razlagi konvencije UNCLOS s katerimkoli mirnim sredstvom po njuni izbiri. Pri tem ni dvoma, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško obstaja spor glede (pravne) razlage te konvencije, vsaj v nekaterih točkah, kot na primer: razmejitev teritorialnega morja oziroma notranjih voda, obstoj zgodovinskega naslova oziroma zaliva, posebne okoliščine, teritorialni dostop do odprtega morja, pravica do razglasitve oziroma po hrvaških navedbah celo upravičenost Slovenije do epikontinentalnega pasu in ekološke cone, ipd.

Slovenija in Hrvaška sta do sedaj uporabili že kar nekaj sredstev za mirno rešitev spora, ki jih našteva ustanovna listina OZN, vendar pa žal niso pripeljala do želenega rezultata. Državi se že skorajda 16 let pogajata o določitvi meje na morju in na nekaterih spornih odsekih na kopnem. Kljub temu pa se stališči obeh držav v ključnih točkah v tolikšni meri razlikujeta, da dogovora v bližnji prihodnosti ni pričakovati. Državi sta leta 1999 zaprosili tudi za posredovanje (oziroma mediacijo) bivšega ameriškega obrambnega ministra Wiliama Perryja. Ta je znan po izjavi, da je treba v sporu med Slovenijo in Hrvaško poiskati inovativno rešitev, torej takšno, ki bo po njegovih besedah “out of the box”. Tudi to posredovanje ni bilo uspešno, čeprav je najverjetneje pripomoglo k parafiranju “inovativnega” sporazuma Drnovšek-Račan. Pred kratkim pa je Slovenija tudi predlagala intervencijo regionalne organizacije, in sicer OVSE, natančneje intervencijo Sodišča za spravo in arbitražo pri tej organizaciji, ki mu predseduje sloviti francoski pravnik Robert Badinter. Iz dostopnih podatkov je razvidno, da je Republika Slovenija, vsaj v prvi fazi, predlagala Hrvaški spravni postopek pred tem sodiščem, torej postopek, ki ne bi privedel do zavezujoče odločitve. Pri spravi (konciliaciji) gre namreč za to, da se sestavi spravna komisija, ki preuči spor, sestavi poročilo ter nato predlaga državam rešitev. Komisija ni vezana na pravna pravila, kar pomeni, da je lahko pri iskanju rešitev zelo inovativna. Predlaga lahko rešitev glede celotne meje, tako na morju kot na kopnem.

Spravni postopek se je izkazal za uspešnega tudi pri razmejitvi morskih pasov. Primer je razmejitev morskih pasov med Norveško in Islandijo v bližini otoka Jan Majen, kjer sta državi v celoti sprejeli predlog spravne komisije ter nato sklenili ustrezen meddržavni sporazum. Glavna pomanjkljivost spravnega postopka pa je, da predlog spravnega sodišča za stranki ni zavezujoč, in tako obstaja (pre)velika nevarnost, da bi zavrnili predlog spravne komisije. Izkušnje kažejo, da predvsem Hrvaška rado zavrača že dosežene dogovore, pri čemer nimam v mislih le sporazuma Drnovšek-Račan, temveč tudi sporazum o (morski) meji med Republiko Hrvaško in Republiko Bosno in Hercegovino. Podpisan je bil leta 1999, vendar ga Hrvaška do danes še ni ratificirala in vprašanje je, ali ga sploh kdaj bo. Poleg tega pa se zdi, da je Hrvaška z implicitno zavrnitvijo posredovanja sodišča OVSE za spravo in arbitražo ter s predlogom o posredovanju sodišča v Hamburgu zavrnila tudi postopek sprave.

Če z nezavezujočimi sredstvi (na primer pogajanja, sprava, mediacija) ni mogoče doseči rešitve, konvencija UNCLOS določa, da se za rešitev spora uporabijo določbe XV. poglavja konvencije, ki ureja obvezne postopke in organe, s pomočjo katerih se lahko pride do zavezujoče rešitve spora. Vsaka država namreč lahko, ko podpisuje, ratificira ali pristopa h konvenciji, ali kadarkoli potem, s pisno izjavo izbere enega ali več mednarodnih organov za reševanje sporov o razlagi konvencije ali o njeni uporabi. Za določitev meje na morju pridejo v poštev predvsem Mednarodno sodišče za pravo morja v Hamburgu (ITLOS), Meddržavno sodišče v Haagu ter arbitražno sodišče, ustanovljeno v skladu z aneksom VII k konvenciji UNCLOS. Če se državi ne izjavita pisno o izbiri oziroma če izbereta različne organe za razrešitev sporov, je na podlagi določb UNCLOS za razrešitev spora izključno pristojno arbitražno sodišče, razen če se stranki ne dogovorita drugače. Slovenija in Hrvaška sta že podali izjavi v zvezi s tem, pri čemer se je Hrvaška odločila za sodišči v Hamburgu in Haagu, Slovenija pa za arbitražno sodišče, ustanovljeno v skladu z aneksom VII.

Ker sta državi izbrali različne organe, bi bilo na podlagi UNCLOS izključno pristojno arbitražno sodišče, ustanovljeno v skladu z aneksom VII. Vendar pa konvencija dopušča možnost, da država za določene vrste sporov, vključno s tistimi, ki se nanašajo na razmejitev morskih prostorov, ter sporov glede zgodovinskih naslovov in zalivov, izključi uporabo obveznih postopkov, ki privedejo do zavezujočih odločitev. Republika Slovenija je leta 2001 izkoristila to možnost in podala pisno izjavo v zvezi s tem. Ta izjava ima nedvomno veliko težo. Pred letom 2001 bi bila lahko namreč vsaka od obeh držav enostransko zahtevala, naj o sporu odloči arbitražno sodišče v skladu z aneksom VII. Po tej izjavi pa je predložitev spora tretjemu možna le na podlagi dogovora (posebnega sporazuma) med državama.

Poglejmo torej, katere možnosti imata stranki na voljo za zavezujočo odločitev o sporu, ter nekatere prednosti in slabosti omenjenih metod.

Hrvaška je Sloveniji že predlagala, da bi se spor o meji reševal pred Mednarodnim sodiščem za pravo morja v Hamburgu (ITLOS). To sodišče spada med novejše mednarodne organe, saj je bilo ustanovljeno šele leta 1996. Gre za specializirano sodišče za reševanje sporov na podlagi konvencije UNCLOS. Sestavlja ga 21 vrhunskih strokovnjakov za pravo morja. Med njegove pristojnosti spada nedvomno tudi razmejitev morskih pasov, ne pa tudi določitev meje na kopnem (vsaj ne v tistem delu, ki ni povezan z mejo na morju). Treba pa je dodati, da sodišče v Hamburgu do sedaj ni reševalo še nobenega podobnega primera. Republika Slovenija je predložitev spora sodišču v Hamburgu že zavrnila, saj ne bi moglo odločati o vseh mejnih vprašanjih na kopnem (na primer Hotiza). Ni odveč omeniti, da je Republika Hrvaška še do pred kratkim imela svojega predstavnika na tem sodišču (prof. Budislav Vukas), ki je bil nekaj časa celo njegov podpredsednik.

Naslednja možnost je Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ). To je nedvomno najpomembnejša ustanova za razreševanje sporov med državami, ki ima tudi ogromne izkušnje pri razmejitvi morskih pasov (pa tudi z določitvijo meje na kopnem). Skozi bogato judikaturo meddržavnega sodišča so se izoblikovala načela in principi, ki jih danes uporabljajo tudi ostala mednarodna sodišča in tribunali (npr. arbitraža) pri razmejitvi morskih pasov in določitvi meje na kopnem. Odločitev bi bila tako nekoliko bolj predvidljiva. Zdi pa se, da sodišče v Haagu ni najbolj naklonjeno “inovativnim rešitvam” (na primer koridorjem, morebitni skupni coni…), ki bi bile v danem primeru še kakodobrodošle. Državi načeloma ne moreta sami izbirati sodnikov, lahko pa se odločita za predložitev spora posebnemu (ožjemu) senatu. Zaradi preobremenjenosti sodišča lahko postopek pred Meddržavnim sodiščem traja tudi celo desetletje.

Naslednja možnost je predložitev spora arbitražnemu tribunalu, ki je lahko ustanovljen na podlagi VII. aneksa konvencije, ali pa v obliki “ad hoc” arbitraže. Pri arbitraži torej ne gre za predložitev spora nekemu stalnemu mednarodnemu sodišču, temveč za ustanovitev enkratnega tribunala, izključno za zavezujočo rešitev spora. Prednosti arbitražnega sodišča so v tem, da državi sami določita arbitre (VII. aneks konvencije določa tudi postopek imenovanja arbitrov, če stranki ne dosežeta dogovora), hitrost postopka ter fleksibilnost sodišča. Državi se lahko dogovorita tudi o kriterijih odločanja, procesnih pravilih ipd., vendar pa morata sami kriti tudi stroške sodišča (npr. stroške arbitrov, administracije) in ne samo lastnih stroškov (npr. svoje zagovornike). Tudi odločba arbitražnega sodišča je tako zavezujoča in dokončna.

Vsem trem oblikam (ITLOS, ICJ, arbitražno sodišče) je skupno to, da se morata državi dogovoriti o jurisdikciji takšnega sodišča, torej o mejah odločanja določenega sodišča - o predmetu spora. To je eden izmed najpomembnejših in tudi najtežjih delov v celem postopku. S pravilno postavljenim vprašanjem je namreč mogoče v precejšnji meri vplivati na končno odločitev sodišča. Mednarodni organi največkrat sprejmejo zavezujočo odločitev po pravilih mednarodnega prava (predvsem UNCLOS), vendar pa se lahko stranki izrecno dogovorita, da sodišče oziroma tribunal sprejme odločitev na podlagi načela pravičnosti (ex aequo et bono). To načelo omogoča, da sodišče v večji meri kot sicer upošteva tudi argumente strank, ki niso striktno pravne narave, na primer zgodovinske okoliščine, interese lokalnega prebivalstva, interese navigacije ipd.

Iz navedenega sledi, da se Sloveniji in Hrvaški ponuja zožen izbor sredstev za zavezujočo rešitev vprašanja meje. Hrvaška je namreč zavrnila posredovanja sodišča za spravo in arbitražo pri OVSE, v Sloveniji pa obstaja široko politično soglasje, da sodišče v Hamburgu ni sprejemljivo. Za zavezujočo odločitev spora tako ostane še možnost predložitve spora Meddržavnega sodišču v Haagu ter arbitražnemu tribunalu, ustanovljenemu na podlagi VII. aneksa konvencije, ali pa “ad hoc” arbitraža. V slednjem primeru bi bili državi povsem prosti pri izbiri arbitrov, metod, sredstev ter kriterijev za razrešitev spora. Seveda pa nič ne preprečuje državi, da ne bi ponovno predlagala sredstvo za zavezujočo rešitev spora, ki ga je v preteklosti druga država že zavrnila. Ali da se enostavno vrneta za pogajalsko mizo.

Odločujoč bo tudi dogovor o kriterijih za razrešitev spora. Pojavljata se predvsem dve možnosti: odločitev izključno na podlagi mednarodnega prava (predvsem konvencije UNCLOS), odločitev na podlagi načela pravičnosti (ex aequo et bono). Ali pa morda nekaj vmes…

MAG. MITJA GRBEC

Zlata Kalanjoš, Rominja, ki je brez stalnih prihodkov in so ji v centru za socialno delo vzeli sedemletno Dijano, si močno želi hčerko nazaj

Foto: (Igor Napast) Zlata Kalanjoš: “Ne vem, kako bi se lahko otrok normalno razvijal brez mame.”

V našem uredništvu se je oglasila Zlata Kalanjoš, Rominja, ki ji je center za socialno delo pred petimi meseci odvzel otroka. Kalanjoševa nam je želela zaupati svojo življenjsko zgodbo. “Odvzeli so mi otroka, ker v centru za socialno delo mislijo, da ne znam skrbeti za svojo hčerko Dijano. Za hčerko sem zmeraj dobro skrbela. Imam pa malo denarja in sva težko živeli,” nam razlaga Kalanjoševa. Po podatkih, ki nam jih je zaupala, se je Dijana rodila na Hrvaškem. Njen oče Zlato jo je zapustil takoj po porodu. “Z otrokom sem odšla v Slovenijo in tu spoznala partnerja, z njim pa sem živela zelo kratek čas. Pretepal me je, mi grozil. Med drugim je dosegel, da sem na matičnem uradu podpisala dokument, da je ta moški Dijanin oče. Grozil mi je, da bo sicer otroka ubil. Kot da ne bi bilo dovolj hudega, je še posiljeval mojo sestro,” objokano razlaga Kalanjoševa.

Njen tedanji partner je s tem, ko je postal Dijanin oče, dobil socialno stanovanje in finančno podporo. Kasneje naj bi se bila s partnerjem razšla, ker je moral zaradi kaznivih dejanj za več let v zapor. Kalanjoševa nam je svojo žalostno zgodbo potrdila tudi s poškodbenim listom iz bolnišnice. Pred enim letom naj bi jo bil njen nasilni partner tako močno pretepel, da je morala zaradi poškodb v bolnišnico. “Zaradi tega sicer lažnega dokumenta je moja hčerka dobila slovensko državljanstvo. Jaz pa imam samo hrvaški potni list, zato v Sloveniji ne dobim socialne pomoči,” pravi Kalanjoševa, ki jo Mariborčani poznajo tudi kot beračico.

“Boljše, da gre otrok v rejniško družino”

Ali so Kalanjoševi odvzeli otroka po krivici, smo preverjali tudi v centru za socialno delo v Mariboru. Kot nam je sporočil Jožef Tivadar, direktor mariborskega centra, jim slovenska zakonodaja prepoveduje dajati informacije o konkretnih primerih: “Zakonodaja, ki ureja področje rejništva, podrobno ureja način in postopek, po katerem gre otrok v rejništvo. Nobenemu strokovnemu delavcu ni lahko, ko mora voditi postopke in odločati, da gre otrok vstran od staršev. Predvsem majhni otroci so čustveno navezani na oba starša. Na žalost se dogaja, da starši niso zmožni iz raznih okoliščin poskrbeti za vzgojo in varstvo otroka. V tem primeru je boljše, da gre otrok v rejniško družino. Ob tem naj še dodam, da po moji oceni rejniške družine zelo dobro poskrbijo za vzgojo in varstvo otrok rejencev, saj morajo zato izpolnjevati zakonsko določene pogoje in si pridobiti ustrezno dovoljenje. V Sloveniji je rejništvo - po moji oceni - dobro urejeno. S tem pa ne želim reči, da določenih zadev ne bi bilo mogoče izboljšati. Vsekakor upam in želim, da se bosta naša zakonodaja in praksa glede varstva otrok in družine še izboljšali in tako omogočili, da bodo lahko predvsem starši primerno skrbeli za svoje otroke. Kadar pa je to nemogoče, je boljše, da za to poskrbijo rejniške družine.”

Ob tem smo neuradno izvedeli, da so Kalanjoševi otroka vzeli, ker zanj ni primerno skrbela. Z Dijano je beračila po mariborskih mestnih ulicah, kar so ljudje opazili in so jo prijavili. Zato je aprila letos ostala brez Dijane, ki je sicer zamudila prvi vpis v šolo, a kmalu naj bi vendarle tudi ona postala prvošolka.

Zlata vse dneve prejoče

Kalanjoševe ne podpirajo niti v romski skupnosti. “Menim, da so se v centru za socialno delo pravilno odločili, ko so ji otroka odvzeli. Država je dolžna poskrbeti za otroke, ki nimajo doma primerne vzgoje,” je povedal Fatmir Bečiri, predstavnik mariborske romske skupnosti. Kalanjoševa kljub temu želi še naprej skrbeti za svojega otroka. Z Dijano želi oditi na Hrvaško, kjer naj bi prejemala socialno pomoč; tam ji bo zato lažje živeti.

Zlata ta čas živi v Mariboru pri prijatelju Nošaju Bišu. “Zanjo skrbim in bom poskrbel tudi za njenega otroka. Zlata vse dneve prejoče - hudo ji je, ker je ostala brez otroka. V centru za socialno delo verjetno ne vedo, da bi lahko midva z Zlato za Dijano lepo skrbela,” razlaga Biš. “Ne vem, kako bi se lahko otrok normalno razvijal brez mame. Jaz bi želela skrbeti za svojega otroka. Dijani bi tudi omogočila šolanje,” zaključuje Kalanjoševa.

MIHA DEBENAK

Foto: Robert Balen Lokacij, s katerimi je zadovoljna tudi družina, je več, med možnimi ostaja tudi lokacija na območju mestne občine Ljubljana.

Danes se je pravni zastopnik družine Strojan Aleksander Čeferin sestal z predstavniki države, med katerimi je bil tudi predsednik urada za narodnosti Stanko Baluh. Kot je slednji povedal po sestanku, so govorili tudi o možnih lokacijah za družino Strojan.

Baluh je povedal, da je lokacij, s katerimi je zadovoljna tudi družina, več, med možnimi ostaja tudi lokacija na območju mestne občine Ljubljana. Za katere lokacije natančno gre, Baluh ni želel povedati, je pa dejal, da bo za te potrebno izvesti upravne postopke, s čimer bi se izognili vnovičnim možnim težavam z lastniki. Za parcelo na območju MOL je bil namreč vložen denacionalizacijski postopek, kar je zadevo zapletlo. Ogledov novih lokacij po besedah Baloha zaenkrat ne bo.

Sicer pa se bosta glede problematike povezane z družino Strojan v ponedeljek pogovarjala tudi vodja komisije za zaščito romske etnične skupnosti pri vladi Janez Podobnik in ljubljanski župan Zoran Jankovič.

sta