Miti in amaterstvo
Thursday, August 30th, 2007
 DAVOR GJENERO, POLITIČNI ANALITIK IZ ZAGREBA |
Odločitev slovenske in hrvaške politike, da reševanje spora o meji med državama prepustita Meddržavnemu sodišču v Haagu, je razumna. Toda če je znano, kakšne bodo njene posledice, se zdi obnašanje slovenske administracije v zadnjih mesecih, vsaj od skupnega zasedanja obeh vlad leta 2005 na Brionih, povsem nerazložljivo. Vprašanje razmejitve med državama na morju je postalo dolgočasno vsakemu razumnemu opazovalcu političnih procesov v Sloveniji, medtem ko akterji kot Joško Joras, Marjan Podobnik ali Danijel Starman oziroma tisto, kar imajo povedati, ne najdejo več publike. Morda tudi “beseda preveč” nekdanjega premierja Ropa, ki je po zaslugi novinarske nekorektnosti državne televizije prodrla v javnost, o tem, kakšno naj bi bilo pravzaprav ozadje predvolilnih dram, v katerih sta glavno vlogo igrala brata Podobnik, Janša pa da je bil dramaturg in režiser, prispeva k relativizaciji tistega, kar so, ko gre za “južno mejo”, do včeraj označevali za temeljne slovenske nacionalne interese. Mejna črta v Piranskem zalivu in neposredni dostop do odprtega morja za Slovenijo vendarle nista realni interesni vprašanji, marveč simbolni. Ko gre za “nacionalne simbole”, je treba vedeti, da se jim vedno lažje “odrečejo” nacionalisti, ki razmišljajo pragmatično, kakor liberalci, ki se morajo zmeraj braniti pred napadi zaradi domnevnega pomanjkanja patriotizma.
Če je zavestno sprejel odločitev, da Slovenija ne potrebuje dostopa do odprtega morja in da je vseeno, ali bo črta razmejitve Piranski zaliv presekala po sredini, ali pa bo potekala nekoliko bližje črti, kakršna je bila definirana v sporazumu Račan-Drnovšek, se je slovenski premier Janez Janša med pogajanji s svojim hrvaškim kolegom Sanaderjem dobro odločil. Malo večja težava je, kako jo bo povezal s parlamentarno resolucijo o enotnosti Piranskega zaliva (na katero so očitno vsi pozabili) ali kako bo ex post pojasnil odločitve svoje vlade, kot je denimo tista povsem nerazumna o razglasitvi epikontinentalnega pasu in ekološke cone.
Ko gre za pogajanja z Janšo, se hrvaški premier Sanader sooča z resno težavo. Izpolnil je vse svoje obveznosti do hrvaških političnih partnerjev, zato se lahko upravičeno boji, da bi se Janši v Sloveniji zgodilo tisto, kar se je pokojnemu premierju Račanu zgodilo na Hrvaškem, potem ko je dosegel sporazum s takratnim slovenskim premierjem Drnovškom. V zvezi z razmejitvijo na morju je bilo hrvaško stališče preprosto: meje na kopnem so določene z Badinterjevim arbitražnim mnenjem in za njih velja načelo “uti posidetis” ter stanje iz 25. junija 1991. Meje na morju pa bi morali vendarle določiti v skladu z mednarodnim pravom, ker jih tam ni bilo. Morje pripada kopnu, Piranski zaliv nima nobenih geografskih posebnosti, ni pa tudi nobenih zgodovinskih okoliščin, ki bi mu dajale značaj nedeljivega zgodovinskega zaliva. Hkrati ni posebnih gospodarskih okoliščin, na primer plovnih poti ali naftnih ter plinskih nahajališč, ki bi nalagale drugačno določitev meje, kot je sredinska črta.
To stališče se je oblikovalo šele v rušenju sporazuma Račan-Drnovšek, ko so “spor” postavili v Piranski zaliv, da ne bi sprožili javne razprave o tistem, glede česar je potekala dejanska “diplomatska vojna”, torej o slovenskem izhodu na odprto morje. Dogovarjanje z Italijo o delitvi epikontinentalnega pasu in priprava pogojev, da bi s to črto določili tudi mejo hrvaškega dejanskega gospodarskega pasu, sta pripeljala do tega, da je vprašanje slovenskega pristopa k odprtemu morju postalo nesmiselno, vendar se je hrvaška politika znašla v položaju, da ne more več odstopiti od cilja, ki ga je definirala tako taktično in ki je služil odvračanju pogledov od prave “diplomatske fronte”. Že v Tudjmanovem času je bila hrvaška komisija za meje pripravljena na delitev Piranskega zaliva, tako da bi Sloveniji pripadli dve tretjini, vendar danes hrvaški politiki na to zaradi svoje javnosti ne bi mogli pristati brez “posredovanja tretjega”.
Ko se je Slovenija odločila pristati na hrvaško zahtevo, da reševanje vprašanja meje prepustijo mednarodni sodni instanci, je bilo za zaščito tistega, kar je bilo opredeljeno kot slovenski nacionalni interes, ključno predvsem to, da se ne odloča na podlagi mednarodnega prava morja, marveč ustavnopravnih okoliščin. Drnovškovo stališče je med pogajanji z Račanom temeljilo na trditvi, da v času Jugoslavije ni bilo nerazmejenega ozemlja in tudi ne akvatorija, ki ne bi bil pripadal kateri od republik, marveč je bil razdeljen med njimi. Po Badinterjevem načelu “uti posidetis” bi ves akvatorij Piranskega zaliva, kjer je Slovenija uresničevala suverene pravice, pripadel tej državi, a ker bi bile razmere, ko bi se meja začela na morski obali, nevzdržne, so s sporazumom Račan-Drnovšek del Piranskega zaliva “zamenjali” za slovenski dostop do odprtega morja.
Amaterska diplomacija premierja Janše in ministra Rupla očitno sploh ni razumela pomena te Drnovškove postavke, zato je iz Mladike v Zagreb prišla smešna diplomatska nota, v kateri slovenska diplomacija prevzema nesmiselno Jelinčičevo retoriko o “sukcesiji jugoslovanskega morja” in tako potrjuje stališče hrvaških mednarodnih pravnikov, da je bila v času Jugoslavije meja na kopnem definirana, meja na morju pa ne (zato bi jo morali določiti po pravu morja: s črto sredine).
Vsi slovenski “pogoji” za odstop od ustavnopravnega presojanja mejnega spora in pristanek za odhod pred mednarodnopravno sodno instanco so tako nespretno definirani, da nič ne pomenijo. Tudi načela spoštovanja stanja iz 25. junija 1991 in ničnosti enostranskih potez po tem datumu ne pomenijo ničesar, saj si jih vsaka stran razlaga po svoje. Uvedba “načela pravičnosti” v pravni spor pa je že na robu burleske. Sodišča vedno sodijo na podlagi zakonov - v tem primeru mednarodnopravnih dokumentov in sodnih precedensov, nikakor pa ne na osnovi “načela pravičnosti”. Paradoksalno pa je, da bi razumne hrvaške pogajalce lahko zanimal dogovor o spoštovanju tega načela, saj bi lahko bila brez njega Slovenija povsem poražena pred mednarodno pravno instanco, kar ne bi bilo dobro za razvoj dvostranskih odnosov, še posebej, ker so črto sredine v Piranskem zalivu že tako poudarili kot hrvaški taktični in ne strateški cilj.
Hrvaška stran je od objave “bele knjige”, s katero je minister Rupel v domači javnosti napihoval mišice, do danes spretno odgovarjala na “slovensko prevzemanje pobude”. Njena “modra knjiga” kot odgovor na belo ni bila nikoli objavljena, zato očitno še vedno buri domišljijo Janševih in Ruplovih sodelavcev. Glavnemu hrvaškemu pogajalcu, premierju Sanaderju, je od tega trenutka uspelo doseči prav nasprotno kot Janši in Ruplu - izrinil je nacionalni radikalizem, umiril strasti in utrdil hrvaški pravni položaj.
Če državi že nista mogli rešiti spora na najbolj preprost način, kakor je z obrobja politične moči nakazal predsednik Drnovšek, torej z odstopom Slovenije od pristopa k odprtemu morju in izvajanjem drugih elementov mejnega dogovora, je dobro, da je slovenska politika našla vsaj način za odstop od čaščenja simbolnih interesov in da so se politične elite dogovorile, da ta odstop od mitov “razglasi” tretja stran. Vprašanje je le, ali bodo pogajalci dovolj spretni in se bodo sporazumeli o takšnih predpostavkah za odhod pred mednarodno sodišče, ki bodo preprečile, da bi bil diplomatski diletantizem Janše in Rupla kaznovan s totalnim sodnim debaklom. To bi lahko namreč močno zapletlo bodoče odnose med državama.
DAVOR GJENERO