| 1. september 2007
Institucionalna homofobija
Zagrebški policisti in strpnost do gejev
|
 |
|
| Žrtev letošnjih homofobnih izpadov na zagrebški paradi ponosa je bila skupina podpornikov iz nekaterih evropskih držav, med njimi tudi iz Slovenije. Po manifestaciji Zagreb pride so aktiviste napadli nestrpneži in se jih lotili z žaljivkami, s pljunki in pestmi. Po uspešni samoobrambi je sledilo šikaniranje, nedostojno vedenje in neprofesionalno ravnanje organov pregona na policijski postaji. Najprej so aktiviste dali v čakalnico skupaj z obritoglavci, ki so jasno izražali sovražnost in nestrpnost. Kasneje v zapisnik niso želeli vpisati različice dogodka, kot so ga prijavile žrtve. Medtem so bili čakajoči aktivisti deležni poduka policistov, da se napad sploh ne bi bil zgodil, če bi ostali doma in ne bi bili hodili k njim, ter ukaza, da se niti slučajno ne smejo dotikati drug drugega, objemati ali na njihovi postaji početi kakih drugih nečednosti.
Zaradi odkrite institucionalne diskriminatornosti so se aktivisti pritožili na več mednarodnih in hrvaških naslovov. Dober mesec po dogodku so prejeli odgovor hrvaškega notranjega ministrstva, da je postopek potekal povsem korektno. Zaradi manjše napake pri pisanju zapisnika so bili odgovorni policisti opozorjeni, incident pa bodo uporabili v izobraževalne namene in bo prispeval k večji profesionalizaciji hrvaške policije. Na nedostojno vedenje pa bi policisti opozorili vsakogar, ki bi kršil javno moralo, ne le istospolno usmerjene. Predsednik Društva za integracijo homoseksualnosti Mitja Blažič je ob nadaljnjem zatiskanju oči pred homofobijo na Hrvaškem zgrožen. Najhuje pa je, da želijo policisti dogodek prekvalificirati iz homofobnega napada, ki je kaznivo dejanje, v verbalni napad, ki je zgolj prekršek oziroma motenje javnega reda in miru. „In prav tega hrvaška policija noče priznati, da je šlo za homofobni napad, in tako legitimira nasilneže. Zakaj? To najbolje vedo sami, osebno pa sem prepričan, da zato, ker se jim zdi normalno, da pedre pretepajo. Tak je bil tudi odnos policije na postaji. Do nasilnežev prijazen, do nas osoren in hladen. Ni res, da smo se na policijski postaji vedli neprimerno. Moj registrirani partner, torej moj mož, me je namreč objel, da bi me pomiril, saj sem bil žrtev fizičnega napada. Prav tako me je objel prijatelj. Gre preprosto za dejanje človeške topline in sočutja, ki ga žrtev neposredno po napadu še kako potrebuje, ne pa za neprimerno obnašanje.“ Zaradi odkrite nestrpnosti policistov se ob prajdu vsako leto ponavljajo nasilni izgredi in nestrpne protimanifestacije katoliških varuhov morale … |
|
|
|
This entry was posted
on Tuesday, September 11th, 2007 at 7:39 am and is filed under Mladina, Homoseksualnost, Svet, Peta kolona.
You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed.
You can leave a response, or trackback from your own site.
