Do hiše Joška Jorasa so se želeli člani mariborskega društva Hervardi.

Mariborčani, člani nacionalističnega društva Hervardi, Jorasa menda sploh ne poznajo

Mitja Vrdelja, Bojan Požar
Sečovlje, 02.09.2007
16:09

Na območju mejnega prehoda Sečovlje se je v soboto znova zgodil zaplet. Skupina petih moških je želela po t.i. evropski poti do hiše Joška Jorasa, kjer naj bi mu pomagali urejati fasado. Hrvaška mejna policija jim dostopa po poti, ki si jo je Joras uredil sam, da mu ne bi bilo potrebno čez hrvaški del prehoda, ni dovolila. Skupina se je po dveh urah pregovarjanj razšla. Moški so bili po naših informacijah Mariborčani in člani nacionalističnega društva Hervardi, ki Joška Jorasa menda sploh ne poznajo. Nekateri ocenjujejo, da je šlo za usklajeno akcijo in čisto navadno provokacijo, vodi pa jih Andrej Šiško, znan tudi iz razvpitega mariborskega sodnega procesa proti prvaku SNS Zmagu Jelinčiču Plemenitemu, zaradi podtaknjene bombe pod avtomobilom. Člani društva Hervardi sami sebe smatrajo za velike patriote, toda večinoma širijo nestrpnost (več o društvu Hervardi si lahko prebereti tukaj!). Šiško je tudi šef navijačev nogometnega kluba Maribor, velja za starega znanca policije, mnogi ga imajo za uličnega huligana, sposobnega tudi hujših dejanj.
Kot je Joras povedal za STA, je v odzivu na dogodek vložil kazensko ovadbo proti neznani osebi. Povedal je namreč, da je 27. avgusta letos prejel pravnomočni sklep okrajnega sodišča v Piranu, po katerem mora Hrvaška umakniti ovire na njegovi poti in v nobenem smislu ne sme ovirati koriščenja te poti. “Upal sem, da bo Hrvaška upoštevala odločitev sodišča, ampak se to ni zgodilo,” je dejal.

Sporna naj bi bila korita, ki so jih postavile hrvaške oblasti, in Jošku Jorasu onemogočajo, da bi prišel do svoje hiše, ne da bi prečkal mednarodni mejni prehod.

Joras je še pojasnil, da je vložil ovadbo proti neznani osebi zato, ker omenjenih policistov ne pozna, zato je v predlogu kazenske ovadbe navedel, naj si pristojne oblasti pomagajo s posnetki TV Slovenija oziroma Pop TV, ki sta prišli na kraj dogodka. Meni, da so hrvaški policisti storili kaznivo dejanje, ker so mu preprečili, da bi opravil pripravljalna dela za fasado na njegovi hiši. Pojasnil je, da njemu policisti niso omejevali gibanja, pač pa njegovim prijateljem.
Piransko okrajno sodišče je 4. maja lani izdalo začasno odredbo, po katerem je morala Hrvaška na svoje stroške umakniti cvetlična korita, s katerimi je 21. aprila lani zaprla t.i. evropsko pot, ki omogoča Jorasu dostop do njegove hiše mimo hrvaške kontrolne točke. Sklep sodišča so poskušali izvršiti 27. julija lani, vendar to ni uspelo.
Okrajno sodišče je 22. januarja letos izdalo še sklep o izvršbi. Ker se je Hrvaška izogibala sprejetju sklepa, je sodišče zaprosilo pravosodno ministrstvo, naj ji sklep izroči preko diplomatske poti. To se je zgodilo 24. julija letos, sklep pa je 27. avgusta postal pravnomočen, je pojasnil Joras.

Ljubljana | 17.9.2007 | STA / M.K.

Majda Širca je prepričana, da svoboda govora ni neomejena, kadar gre za sovražno izražanje. (Foto: POP TV) Poslanka nepovezanih poslancev in članica združenja Zares Majda Širca in nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek sta predstavila predlog za novelo kazenskega zakonika v delu, ki ureja sovražni govor. Prepričana sta, da so spremembe nujne, saj naj bi bila veljavna zakonodaja pri kaznovanju sovražnega govora premalo učinkovita.Majda Širca sicer priznava, da je težko določiti meje svobode govora, a prepričana je, da svoboda govora ni neomejena, ko gre za sovražno izražanje. Po njenem mnenju mora država preprečiti nestrpnost, ki jo širijo posamezniki. “Sovražni govor resno ogroža družbo in človekove pravice,” je poudarila. Že veljavni zakonik v 300. členu za izzivanje in razpihovanje narodnostne, rasne ali verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti določa kazen do dveh let zapora. V hujših primerih pa tudi z zaporom do petih let. Poslanka še meni, da je definicija sovražnega govora v 300. členu kazenskega zakonika ožja od določbe 63. člena ustave in mednarodnopravnih dokumentov. Po njenih besedah bi se moral sovražni govor v zakoniku eksplicitno opredeliti kot kaznivo dejanje.Širca je pojasnila, da od drugih strank še niso prejeli zagotovil o podpori novele, domneva pa, da ji večina parlamentarnih strank ne bo nasprotovala. Prav tako naj bi po njenih besedah predlog novele pred predsedniško kampanjo sprožil spodbudo za dialog o vprašanju sovražnega govora.Preveč omahljivo ravnanje policije in tožilstva   Nepovezani poslanci v noveli kazenskega zakonika predlagajo, da bi kaznovali tudi spodbujanje sovraštva zoper osebe na podlagi drugih osebnih okoliščin, kot so spol, jezik, politično ali drugačno prepričanje, spolna usmerjenost, hendikepiranost, gmotno stanje, rojstvo, izobrazba ali družbeni položaj. Matjaž Hanžek pa je prepričan, da je za našo državo značilno pomanjkanje sodne prakse na področju kaznovanja sovražnega govora. Pri tem je opozoril na poročilo Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti v okviru Sveta Evrope, ki je bila objavljena v začetku leta 2007. Po Hanžkovih besedah naj bi omenjena komisija glede sovražnega govora Sloveniji očitala preveč omahljivo ravnanje policije in tožilstva že na podlagi veljavne zakonodaje.Po Hanžkovih podatkih, je tožilstvo v zadnjih treh letih prejelo 26 predlogov za pregon na podlagi 300. člena, od tega pa naj bi tožilstvo na sodišče podalo šest ovadb, od katerih naj bi v dveh primerih prišlo do sodbe.

Foto: Robert Balen

Pravni zastopnik družine Strojan Aleksander Čeferin je danes na vrhovno državno tožilstvo v Ljubljani vložil kazensko ovadbo zoper neznane policiste Policijske postaje Grosuplje, in sicer zaradi kaznivega dejanja kršitve enakopravnosti.

V soboto so namreč trije člani družine Strojan želeli obiskati Elko Strojan, ki od četrtka ponovno biva na svoji parceli v Ambrusu. Kot je zapisano v ovadbi, policisti trojici niso dovolili priti do zemljišča z utemeljitvijo, da Romi - Strojanovi ne smejo naprej.

V ovadbi je med drugim zapisano, da so policisti omenjene tri člane družine - gre za Sandija, Jasno in Miho Marinka Strojan - zaustavili na cesti tik pred Ambrusom. Ostale osebe slovenske narodnosti so med tem mirno spuščali po poti naprej. Policisti PP Grosuplje, ki se niso hoteli predstaviti, so zaradi razlike v narodnosti, rasi in barvi oškodovance prikrajšali za temeljno človekovo pravico do svobode gibanja. Gre torej za kaznivo dejanje kršitve enakopravnosti, ki ga je storila uradna oseba z zlorabo uradnega položaja, je zapisano v ovadbi.

Da Strojanovim niso dovolili nadaljevati poti proti Ambrusu, so potrdili tudi na grosupeljski policijski postaji. Povedali so še, da je trenutno v veljavi omejitev gibanja, ki velja za vse tiste, katerih prisotnost bi lahko povzročila ogrožanje varnosti oziroma nerede. Omejitev velja do preklica.

Del družine, ki ponovno biva na zemljišču v Ambrusu, je s strani občine Ivančna Gorica minuli teden prejel odločbo. Ta jim narekuje, da na omenjenem zemljišču ne smejo taboriti oziroma drugače bivakirati. Kot je pojasnil župan Ivančne Gorice Jernej Lampret, je odločba v skladu z zakonodajo, ki prepoveduje bivakiranje na območju vodnih virov. Lampret je še dejal, da so v odločbi predvidene tudi sankcije, in sicer naj bi bila družina prisilno odstranjena z zemljišča, če ne bo seveda odšla prej sama. O rokih, kdaj naj bi se to zgodilo, Lampret ni želel govoriti. Cesta med Zagradcem in Ambrusom pa po njegovih besedah ni zaprta, temveč je odprta “pod posebnimi pogoji”.

sta

Ljubljana 17.9.2007 | STA / T.S.

Premier Janša je 26. avgusta na Bledu s hrvaškim kolegom Sanaderjem dosegel soglasje, da bo vprašanje meje reševalo Meddržavno sodišče v Haagu. (Foto: Dare Čekeliš) Srečanje premierja Janeza Janše s predsedniki parlamentarnih strank je namenjeno nadaljevanju pogovorov o odprtih vprašanjih med Slovenijo in Hrvaško.Premier Janša je 26. avgusta na Bledu s hrvaškim kolegom Ivom Sanaderjem dosegel neformalno načelno soglasje, da bo vprašanje meje med državama na morju in spornih točk na kopenski meji reševalo Meddržavno sodišče v Haagu. Z dogovorom sta oba premiera dan kasneje seznanila parlamentarne stranke. Medtem ko so hrvaške stranke dogovoru izrazile podporo, so bile slovenske razdeljene.Dogovoru so nasprotovale opozicijska LDS in SNS, skupina nepovezanih poslancev in vladna SLS, vladni DeSUS in največja opozicijska stranka SD pa sta ga podprla. Stranke so med drugim opozorile na potrebo po izdelavi pravne analize, v katero bi vključili čim širši krog strokovnjakov. Slovenska vlada je nato na seji konec avgusta ustanovila skupino slovenskih strokovnjakov za mednarodno pravo, ki naj bi pripravili pravna izhodišča v zvezi z reševanjem vprašanja meje med državama. Premier sicer pričakuje tudi druge konkretne predloge imen mednarodnopravnih strokovnjakov.

Portorož, 15.09.2007

Gorazd Suhadolnik

Na slovenskem filmskem festivalu bodo uradno predvajali tudi kratki film Janeza Burgerja Na sončni strani Alp - V filmu igrajo izključno črnci

Le še dva dobra tedna nas loči do slovenskega filmskega festivala v Portorožu, vzdušje pa je čedalje bolj naelektreno. Negotova je premiera celovečerca Branka Đurića - Đura Traktor, ljubezen in rock’n'roll, ki še vedno nima odobrenega denarja za filmsko kopijo, za nameček pa odvetniki neizplačanih upnikov grozijo z blokado predvajanja filma. Dodatno kost za glodanje bo zagotovo prispeval kratki, petnajstminutni film Na sončni strani Alp režiserja Janeza Burgerja. Gre za minizgodbo o tipični slovenski družini, ki živi v idiličnem podeželskem okolju, ker si sosed privošči novega golfa, junaka gloda zavist, za finale pa ob zvokih neuradne himne Slovenija, od kod lepote tvoje, odpelje sina na Triglav in mu ob Aljaževem stolpu, na katerem seveda vihra slovenska zastava, reče: “Zdaj si pravi Slovenec!” Vse lepo in prav, toda vloge v filmu igrajo izključno črnci.

Produkcijska hiša Staragara je scenarij za film skupaj s še dvema Burgerjevima celovečernima projektoma (Cirkus fantastikus in Avtošola) prijavila na razpis Filmskega sklada Slovenije predlani. Komisija je zavrnila oba celovečerca, ni ji bil všeč niti scenarij za kratki film, po pritožbi oziroma grožnji s škandalom pa ga je vseeno uvrstila v financiranje. Producent je zaradi zahtevne logistike zahteval nekaj manj kot 167.000 evrov (takratnih 40 milijonov tolarjev), sklad jih je najprej odobril 83.000 evrov (20 milijonov tolarjev), po izsiljevanju pa dodal še 37.000 (devet milijonov tolarjev). Tedanja direktorica sklada Irena Ostrouška je ustno obljubila še več denarja, a so jo še pred izpolnitvijo obljube razrešili.

Sklad je pred podpisom pogodbe od produkcijske hiše zahteval podpisane pogodbe z glavnimi igralci. To naj bi bili po zagotovilih producenta vidni slovenski igralci Matjaž Tribušon, Igor Samobor in Silva Čušin. Staragara je predložila podpisane pogodbe z (neznanimi) črnci in na skladu so to “podrobnost” očitno spregledali. Septembra lani je ekipa film posnela in dokončala, svetovno premiero pa je doživel sredi avgusta na filmskem festivalu v Sarajevu, kjer so ga gledalci dojeli kot ironično ogledalo slovenskega naroda.

Že v začetku leta so v Starigari opazili, da je bila informacija o Burgerjevem filmu na osnovi fotografije iz filma (na njej je bil seveda črnec) izločena iz promocijskega kataloga slovenskega filma za berlinski filmski festival. Po burni intervenciji so informacijo o filmu vseeno uvrstili v katalog, ta podrobnost pa posredno dokazuje, da sklad Burgerjevemu filmu ne bi odobril denarja, če bi komisija opazila, da bodo v njem nastopali sami črnci.

Jelka Stergel, direktorica portoroškega filmskega festivala, na katerem bo Burgerjeva črna umetnija doživela slovensko premiero, pravi, da je selektorsko delo sicer opravil umetniški direktor, zasebno pa Na sončni strani Alp ocenjuje takole: “Najboljša umetnost je vedno provokativna; temna barva kože protagonistov v filmu ne pomeni parodije narodnih svetinj, pač pa omogoča kritično distanco do vsega, kar nam je v beli inačici samo po sebi umevno.”

Šef nacionalne stranke Zmago Jelinčič pa je informacijo o Burgerjevem novem filmu komentiral veliko ostreje: “Burger je pokazal, da je totalni ignorant, ki mu nič slovenskega ni sveto. Uspevalo mu je le v Drnovškovem času, sedaj pa pljuva po tem, kar mu je dalo izobrazbo za njegovo ‘umetnost’. Treba bi mu bilo preprečiti, da še kadarkoli za državni denar posname en sam kader!”

Od problematičnega do vzorčnega naselja v nekaj letih

Foto: BORIS BLAIČ Če bi sodili zgolj po vzdušju, ki je v soboto vladalo na družabnem srečanju v romskem naselju Šmihel, bi le težko verjeli, da med Romi in Neromi obstajajo kaka večja trenja.

Medtem ko Strojanove preganjajo iz Ambrusa, ko si v Bučni vasi na vso moč prizadevajo za preselitev največjega novomeškega romskega naselja v Žabjaku - Brezju in ko se o Romih v Sloveniji govori predvsem kot o problemu, je bil pri Bojanu Tudiji v romskem naselju v Šmihelu pri Novem mestu v soboto piknik. Začuda se neromski sosedje nad bučno zabavo sploh niso pritoževali. Še več. Druženja so se v velikem številu udeležili tudi sami.

V Šmihelu pač ne sprejemajo stereotipnih predstav o neobvladljivih Romih, svoje nezaupanje do “civilov” pa je presegla tudi tamkajšnja romska skupnost. “Z vodstvom krajevne skupnosti imamo dobe odnose. Pred tremi ali štirimi let smo se prvič usedli skupaj. Ko smo položili karte na mizo, smo spoznali, da imamo pravzaprav enake želje. Tudi mi v naselju nočemo konfliktov. Nočemo, da se kuri, strelja, vozi v neregistriranih avtomobilih in podobno. Hoteli smo pokazati okoliškim krajanom, da se da živeti z Romi,” skrivnost prijateljskega sobivanja pojasnjuje neformalni vodja drugega največjega romskega naselja v Novem mestu Bojan Tudija.

Pregrade med naseljem in okolico so prek skupnega druženja začele padati pred tremi leti ob organizaciji tradicionalnega kresovanja krajevne skupnosti Šmihel. “Nas so zadolžili za kres in ognjemet,” se nasmehne Tudija, “in takrat sem si rekel, da bi podobno srečanje lahko pripravili tudi v romskem naselju. Da bi ljudje videli, da so tudi pri nas lahko lepo sprejeti. Odziv je bil dober. Prišlo je veliko ljudi, zato sem se odločil, da to naredimo še drugič. Takrat je bila udeležba še večja, tako da ni bilo težko srečanja organizirati še v tretje.” Tudija je bil na Listi za razvoj gospodarstva (sam je namreč tudi podjetnik) lansko jesen izvoljen v novomeški občinski svet, nekaj mesecev kasneje pa je postal še podpredsednik Zveze Romov Slovenije.

“Gre za način sobivanja, model, če hočete, za katerega si želimo, da bi ga sprejeli tudi drugod,” pravi predsednik Krajevne skupnosti Šmihel Miro Škufca. “Pomena dialoga smo se v Šmihelu zavedeli precej zgodaj. Glede na to, da sem sam dolgo časa živel v neposredni bližini naselja, in ker Bojana poznam že od rane mladosti, sem prejšnjemu predsedniku krajevne skupnosti predlagal, da bi v času, ko so se na Dolenjskem začeli pojavljati konflikti med Romi in Neromi, povabili predstavnike romskega naselja v svet krajevne skupnosti, da poiščemo skupne interese oziroma da se pošteno pogovorimo o tem, kaj moti nas in kaj njih. V Bojanu smo k sreči našli sogovornika, ki ima potrebno avtoriteto, ki je razgledan in je pripravljen za sodelovanje. Zavedati se namreč morate, da je bil tudi tu še ne tako davno cel kup problemov. Podobno kot v Žabjaku in drugih večjih romskih naseljih je bilo tudi tu veliko nekontroliranega priseljevanja, divjih zabav, nereda in tudi kraj po soseski. Skratka, prepad je bil ogromen. A ugotovili smo, da imamo v resnici skupen interes. Ne eni ne drugi si nismo želeli nadaljnjega divjega priseljevanja v naselje, ampak smo ga hoteli ohranili v obstoječih okvirih. Zaveza krajevne skupnosti pri tem je bila, da Romom po svojih najboljših močeh pomaga pri zagotavljanju tistega, kar naselju manjka. Se pravi, da občina sprejme zazidalni načrt in da skupaj poskrbimo za manjkajoče infrastrukturne zadeve, predvsem za cesto skozi naselje in kanalizacijo. Tu pomagamo mi, oni pa zagotovijo, da vse tisto problematično držijo pod kontrolo. In to je lahko neki model tudi za druge. Splošno je namreč znano, da sprte strani po vsaki vojni vedno sedejo za pogajalsko mizo in se začnejo pogovarjati. Mi smo to vojno obšli,” poudarja Škufca.

Zadeve so se resnično izboljšale že v nekaj mesecih in novomeška občina je pred kakim letom tudi sprejela zazidalni načrt. Zdaj pa je v teku parcelizacija zemljišč, ki jih bodo Romi lahko tudi odkupili. “Naj se sliši še tako čudno, pri vsem tem nam gre na roke tudi ves medijski halo, ki se dogaja okoli romske problematike. Na ta račun smo namreč prišli do kar nekaj sredstev za reševanje najnujnejših infrastrukturnih problemov. Ta hip na občini pripravljajo projekte za kanalizacijo, cesto in javno razsvetljavo, in prepričan sem, da bo imelo naselje prihodnje leto še lepšo podobo kot doslej,” še dodaja Škufca.

BORIS BLAIČ

Foto: RTV Slovenija/Sašo Bizjak Mejni prehod Sečovlje, 22. september 2004

Parlamentarna komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, ki ima od prejšnjega tedna večinsko opozicijsko članstvo, bo jutri za zaprtimi vrati pregledala, kar se je do zdaj pokazalo v zadevi Sova, vključno z dvema obiskoma poslancev v Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, in se odločila, kako naprej. Pregled obveščevalskega spremljanja Piranskega zaliva leta 2004 še ni zaključen, pravi predsednik komisije Pavel Gantar iz skupine nepovezanih opozicijskih poslancev Zares. V največji koalicijski stranki SDS pa ne vedo, kaj naj bi poslanci v Sovi še pogledali.

Poslej je Miro Petek edini član iz SDS v Gantarjevi komisiji, ki je ta mesec šla dvakrat v Sovo. Samo prvič, takoj po nastopu nekdanjega direktorja civilne obveščevalne službe Iztoka Podbregarja pred poslanci, je bil zraven tudi Petek. Da za obisk v Sovi minuli teden ni vedel, pripisuje “manevru” opozicije v parlamentarni komisiji, ki je šla prejšnjo sredo le z enim pozicijskim članom še enkrat iskat dokaze za obtožbe prejšnjega premierja Antona Ropa, da naj bi bil Janez Janša pred parlamentarnimi volitvami 2004 v Sloveniji s pomočjo predsednika hrvaške vlade Iva Sanaderja režiral incidente v Piranskem zalivu. O čemer naj bi bil Ropa pred tremi leti obvestil Podbregar.

A parlamentarni nadzorniki naj bi bili v Sovi slišali le pomiritveni Janšev pogovor s Sanaderjem po aretaciji predsednika SLS Janeza Podobnika pri Dragonji. Menda se prav ta posnetek zaključi z obljubo, da se spet slišita po volitvah. In ne morebitni “piranski”, kakor trdi Rop. Miro Petek pravi, da je prejšnji predsednik vlade pred parlamentarno komisijo omenjal prav tiste dele pogovora Janše in Sanaderja, ki so jih poslanci slišali, ko so šli v Sovo. Torej o dogodku v bližini hiše Joška Jorasa. Ta posnetek bi po njegovem lahko poslušala tudi slovenska javnost in se sama prepričala. Po Petku bi bilo dobro, če bi bila umaknjena oznaka tajnosti. A bi bil, dodaja, spet nov škandal: “Potem ko so tajne službe nezakonito prisluškovale pogovorom med takratnim vodjem opozicije in predsednikom vlade sosednje države, bi stopili še korak v novo nezakonitost, to je v javno predvajanje nezakonito pridobljenih pogovorov.”

Prejšnji premier in zdaj poslanec Pahorjeve SD je, potem ko je javnosti zadnje dni namenil le kratko izjavo, v soboto za Mladino ponovil, da je bil od direktorja Sove pred tremi leti informiran o dogovarjanju “pomembnih političnih osebnosti Hrvaške in Slovenije” ne o Podobniku, ampak za incidente na morju. Anton Rop pravi, da poleg Podbregarja ni edina priča, ki ve za to. Obveščena da sta bila vsaj še takratna notranji in zunanji minister. V začetku septembra v parlamentarni komisiji za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb Iztok Podbregar njegovih izjav ni niti potrdil niti zanikal. Ko se je pojavila špekulacija, češ da ga je Rop pred pričanjem telefonsko inštruiral, pa je za Večer rekel, da kdor ga je poslušal za zaprtimi vrati parlamentarne komisije, nikakor ne more govoriti, da bi mu bil pred leti nadrejeni premier sufliral. Podbregarjev telefon je ta vikend zvonil v prazno. Rop je za Mladino izjavil, o čem da ga je bil obvestil takratni direktor obveščevalne službe. Potem pa je rekel, da verodostojnosti “politično podrejene in zlorabljene Sove” ni zaupal niti pred tremi leti in ji tudi danes ne. A to, kakor kaže, ne omaja njegovega prepričanja o dogovorjenih incidentih, kar da je ujela tajna služba. Rop ne zaupa shranjeni dokumentaciji Sove in ne verjame, da kaj obremenilnega do danes ni bilo uničeno.

Miro Petek Ropove trditve zavrača. Pravi, da v Sovi ni dokumenta, ki bi mu pritrjeval, in da v obveščevalni službi ni mogoče uničiti dokumentacije, ne da bi ostala vsaj kakšna sled. Prejšnji premier bo po njegovem svoje stare nove navedbe moral pojasniti skupaj s takratnim direktorjem Sove. Po Petku je Rop “očitno v predvolilni paniki leta 2004 slišal, kar je želel slišati”. Pozicijski poslanec pravi, da se mora kljub škodljivemu mednarodnemu škandalu vse razjasniti, tajne službe pa morajo biti pod učinkovitim parlamentarnim nadzorom.

VANESSA ČOKL