Hervardi Informacijski Center

Slovenci smo zares svojevrsten narod, posebno še, �e naše obnašanje primerjamo s soseš�ino. Ni naklju�je, da še vedno izgubljamo naša narodna ozemlja in pogojujemo naš vsakdanjik z prilagoditvijo tujemu izsiljevanju, pa naj bo to v notranji pilitiki, v odnosih s prišleki iz raznih ju�nih in vzhodnih krajev ter Romi, ali v zunanji politiki v odnosih s sosedi ter naših manjšin s tujo oblastjo in matico. �e analiziramo zadnje lokalne volitve v Sloveniji, se za�nemo zavedati, da je naše narodno tkivo hudo prizadeto. Ni naklju�je, da je postal ljubljanski �upan balkanec s poreklom ju�njaške »cose nostre«, saj so zanj volili v glavnem prišleki, ki so preoblikovali »meš�ansko« tkivo srednjaevropskega mesta v mozaik s prevladujo�imi karakteristikami balkanskega primitivizma zabeljenega z internacionalisti�nimi zna�ilnostmi boljševisti�nega izobra�evanja povojne populacije. Zamrla je vsaka sled civilizacijske predvojne ravni (so le še odtenki pre�ivelih tiste dobe), �eprav je tehni�ni napredek v zadnjih �asih prerastel v bleš�e�o fasado modernosti in materialnega blagostanja. Seveda tudi obrobja mest niso izvzeta iz te karakteristike. Nekaj nekdanje miselnosti se je ohranilo le v kme�kem delu Slovenije, ki še ohranja tradicije dru�inske vzajemnosti in kohezije materialnih dobrin v korist posestva ter ohranjanja vezi z izro�ili prednikov, posebno na humanisti�no duhovni ravni v sklopu dru�in, ki so za vsak narod prvenstvenega pomena v razvoju osebnosti in kriti�ne sposobnosti posameznika, glede dr�avotvornega obnašanja pred novimi izzivi. Zato se ni �uditi, da so vprašanja slovenskih manjšin v soseš�ini vzeta v obzir le iz glediš�a negativnosti za dr�avni prora�un, ne pa iz nacionalnega �ustvovanja do sonarodnjakov prepuš�enih tuji asimilaciji. Le zadnja vlada je za�ela s pospešenim tempom upoštevati ta problem v sklopu eti�nega slovenskega ozemlja v tuji lasti in za�ela proces upoštevanja izvenmejne prisotnosti Slovencev pod tujo oblastjo. Pretresi zadnje vojne, ki pri nas zagotovo ni bila narodnoosvobodilna, ampak naravnana v ustvarjanje nove povsem spreobrnjene dru�be v miselnost, ki ni sovpadala z �eljo po narodni emancipaciji in napredku v �e ustaljeni miselnosti civilizacijske srednjeevropske ravni, ampak je zahtevala popolno izni�enje vsega prej dose�enega z nadomestitvijo neke nove tuje »vrednote«, ki se je izkazala kot jalova in pohabljajo�a za tisto civilizacijsko ustaljeno predvojno raven razmišljanja Slovencev. Omenjeno raven je bilo mogo�e zni�ati prav na podlagi nasilno usmerjenega izobra�evanja, ki je moralo biti na vseh programskih ravneh sinhrono z marksisti�no – leninisti�no - Kardeljevim tolma�enjem preobrazbe dru�be s kolektivizacijo miselnosti v sozvo�ju najni�jega sloja, to je proletarjata. Tudi intelektualni del slovenske populacije, ki se je prilagodil novi oblasti in sledil �rednemu nagonu, je moral naravnati (in to je bilo nedvomno dokaj te�ko) svoje mišljenje na primitivnejšo razlago, ki je morala sloneti oz. sovpadati s teorijami marxizma-leninizma-stalinizma-titoizma itd., da je lahko pre�ivel in u�ival bonitete re�ima, ki ji je dajal smernice tudi na znanstvenem podro�ju. Pri tem je severa moral zakopati v dno svojega jaza lastne principe, �e jih je severa imel, ki niso bili po godu novi oblasti diktatorskih primitivne�ev. SAZU ima še danes med �lanstvom te vrste inercijskega intelekta, ki sledi �rednemu nagonu, za katerega velja Puškinov porog, ki ga je uporabil tudi Šol�enicin: »Zakaj naj bi bila �ivina svobodna? Njena tradicija sta jarem in bi�!« Pa ne samo SAZU, ampak tudi FDV in skoraj vse leve stranke ter »civilne dru�be«, ki ohranjajo miselnost pretekle leve totalitarne nešre�e. Norost nacifašizma, ki je zajela celo Evropo, je imela tudi svoj dele� vpliva na Slovence in to ne na vse enako. Primorski Slovenci in tisti do rapalske meje, ki so bili pod Italijo �e takoj po I. sv. vojni, ali tisti, ki so bili �e dolgo prej v prime�u asimilacije, kot n.pr. Rezija in Kanalske doline do Videmsko-�edadskega obmo�ja, so druga�e pojmovali fašizem, kot Slovenci v kraljevini Jugoslaviji. Fašizem je bil v Italiji (za Italijane) nasplošno, ne samo zadovoljiv v njegovi socialni revoluciji, ampak tudi za�eljen, saj je obljubljal vsesplošno blaginjo v lu�i socialisti�ne ureditve dr�ave, kot antagonizem kraljevini in njenim metodam vladanja. Tudi slovenski dr�avljani Italije niso bili imuni na njegove obljube. Zgodovina nas u�i, da dalj �asa je nekdo pod dolo�eno oblastjo, bolj prevzame njene navade in metode vsakdanjih trendov ter bolj globoko zaide v asimilacijo z oblastnim narodom (še danes po osamosvojitvi je v Sloveniji zaznati mo�no jugoslovanskost prisotno v mentaliteti povojnih generaciji izpostavljeni ideološki indoktrinaciji). Le redki posamezniki se temu upirajo in so ponavadi izpostavljeni šikaniranju, ne samo od strani tuje oblasti, ampak celo od strani tistih Slovencev, ki so se vdali usodi asimilacije. Ti primeri so še danes navzo�i v zamejstvu, ki je na svojstven na�in do�ivljal �as od konca I. sv. v. In še posebno od konca II. v. vojne do danes. Danes smo pri�a nekaterim raziskavam v zvezi s slovenstvom v zamejstvu in matici. Veliko je govora o travmati�nem vplivu fašizma in nacizma na Tr�aškem in Koroškem, kar je nedvomno res, a ta travma je v bistvu bila manj globoko psihološko delujo�a, saj je trajala le v vojnem stanju, kot pa povojna internacionalisti�na in obenem la�no pravi�no socialna do vseh komponent dru�be, ki je trajala dobro polstoletje še v mirnem �asu, da je imela deleterne efekte na psiho obvladanih dr�avljanov, znatno bolj globoke. �e se opredelim le na zahodno zamejstvo, bomo videli, da je to do�ivelo osvoboditev leta 1945 povsem druga�e kot pa Slovenci v matici. Za te druge ni bilo osvoboditve, ampak nadomestitev vojnega kaoti�nega stanja z uvedbo trde diktature, kot nuje za vspostavitev povojnega »miru«. V slovenskem Primorju in ostalem zamejstvu pa so Slovenci bili osvobojeni od zavezniških sil in so takoj okusili tisto svobodo, ki so jo bratje v matici zaznali šele po letu 1991. Zamejska populacija je tudi �isto druga�e reagirala na ocenjevanje Titove Jugoslavije, ker je bila svobodna in ni mogla �utiti diktatorskega re�ima komunisti�ne strahovlade, je pa na široko sprejemala agitpropovsko obširno delovanje jugore�ima, ki je prepri�evalo zamejce o �lo�instvu pora�enega analoga nacifašizma, zabrisalo pa vsako informiranje o ideološki podobnosti metodologije vladanja, ki se ni veliko razlikovalo od omenjenega, razen v ikonografiji in še to le v razli�nih znakih. Titoizma zamejski Slovenci niso okusili, nasprotno, velik del le teh je egoisti�no za�el sodelovati �ezmejno, s stiki s politi�no agenturo OZNE, pozneje UDBE, ki je v Trstu ustanovila svoje postojanke v obliki gospodarskih zdru�enj (TKB, SAFTI in ostali krog IMPORT-EKSPORT podjetij, ki so zrastla kot gobe z nastavitvijo kadra pokornega politi�ni opciji titoizma). SKGZ je bila taka tipi�na organizacija, pod vodstvom Borisa Raceta, ki je mojstrsko razpredel svojo mre�o tudi na kulturne in športne organizacije, ki so doprinesle svoj dele� h kultu osebnosti moloha Tita, kot »osvoboditelja« in internacionalisti�ni politiki levih laških strank z asimilacijskim procesom ustanovitve UAIS-SIAU (dvojezi�ne slovensko italijanske antifašisti�ne unije), ki je s privoljenjem in podporo Titove Jugoslavije likvidirala slovenske leve stranke na STO v korist laških levi�arskih organizaciji, ki so za�ele uvajati dvojezi�nost v �isto slovenske vasi tr�aškega Krasa. Pojem »osvoboditve« se je prijel duše zamejcev tako mo�no, ker je ves agitprop imel proste roke v indoktrinaciji zamejcev, ki prave narave titoizma sploh niso mogli poznati. Propagandni aparat kominterne je imel lahko delo, saj Zavezniška Vojaška Uprava STO-ja ni z ni�emer ovirala pohoda pranja mo�ganov Slovencev v zamejstvu, saj je bilo to tudi v nacionalnem interesu Italije, ki je postala zaveznica zahodnih dr�av v hladni vojni in s tem zasen�ila fašisti�no preteklost in usmerjala ves gnev slovenskih levi�arjev na neofašizem, ki je tako postal glavni sovra�nik »so�itja« med Lahi in Slovenci. Internacionalisti�ni duh je zajel široke mno�ice zamejcev, ki so hrepeneli po bratsvu z Italijani, kateri pa to »bratstvo« niso vzeli resno, ampak so to izrabljali v asimilacijske manevre v korist širjenja italijanš�ine med dvojezi�ne tovariše. Ni potrebno povdariti, da se dvojezi�nost ni obnesla in avtomati�no prešla na enojezi�nost (italijanš�ino), ker laški tovariši se niso u�ili slovenš�ine. Logi�no bi bilo, da v skladu z mirovno pogodbo 1947. leta, ki jo je Italija podpisala z zavezniki in Jugoslavijo, bi le ta morala uvesti obveznost u�enja slovenskega jezika na mešanem podro�ju, kot je omenjena pogodba predvidevala. Pa se to ni zgodilo in niti na misel ni prišlo laškim levim strankam (še manj slovenskim komponentarjim le teh), da bi na to prepotrebno obveznost opozarjale italijansko vlado, saj bi to le odganjalo laške volilce od levih opciji. Slovenci so pa nasedali propagandni mašineriji laške levice, da bodo (ko bodo na oblasti) zadovolili slovenske volilce z obljubljenimi pravicami. Da se to ni nikoli zgodilo, danes je bolj kot dokazano, neglede na vladajo�e presledke laške levice, ki je imela vse mo�nosti dr�ati se obljub. Nekateri kulturniki, kot n.pr. pisatelj Boris Pahor in skladatelj pok. prof. Ubald Vrabec pa drugi somišljeniki, so se zavedali tega aspekta asimilacijske politike laške levice in so, kot protiute�, hoteli organizirati “slovensko levico”, ki bi lahko nadomestila tiste ukinjene leve slovenske stranke in tako prispevala k ve�jemu strnjenju Slovencev, ki bi lahko pritegnilo zraven še stranko Slovenske Skupnosti, ki ni bila gluha na izzive v prid kohezije zamejskih Slovencev. Pa se to ni zgodilo, ker so takoj “aparat�iki” titoizma nastopili proti tej prepotrebni zamisli s smešno obto�bo povezave Ubalda Vrabca in somišljenikov z ameriško CIA obveš�evalno slu�bo. Seveda je to zadostovalo, da inicijativa omenjenih intelektualcev ni imela uspeha, ker je rušila “vzajemnost italijansko-slovenskega delavskega razreda v borbi proti fašizmu” (sic!). Morda bi taka ideja imela ve�ji odmev danes, ko imamo lastno dr�avo Slovenijo in vlado, ki bi zagotovo podprla tako pobudo. To je le moja pobo�na misel, ki pa ni aktualna, v kolikor so naši zamejci še danes bolj hladni do nove dr�ave, ker raje vidijo še Titovo Jugoslavijo, kot “matico” nacionalne biti. Do tega zaklju�ka me je dodatno prepri�al intervju na TV SLO z znanim udbovcem, Ku�anovim svetovalcem, Nikom Kav�i�em. Njegovo izvajanje in analiza delovanja gospodarskega udbovskega “kriminala” v zamejstvu je bila prepri�ljiva in tudi korektna do zgodovinskih dejstev, saj je marsikaj dobro dokumentiral. Kar me je najbolj prizadelo v njegovem pogovoru, je bila njegova na�elna misel, da se slovenski zamejci niti ne zavedajo nove dr�ave Slovenije, je ne razumejo in še vedno vidijo le Tita in Jugoslavijo. �al, mu le moram pritrditi, glede na obnašanje zamejcev do osamosvojitve. Zadoš�a, da si priskrbimo Primorski dnevnik tistih odlo�ujo�ih dni rojstva nove dr�ave in videli bomo, kako omalova�ujo�e je bilo pisanje. Zanimiv je tudi intervju z raznimi zamejci, ki ga je snemal Jo�i Peterlin za slovensko TV Trst. Malokdo je pokazal naklonjenost Sloveniji. Pojavili so se celo taki, ki so se �utili dr�avljane Krasa (niso se �utili pripadniki matice) in prav eden teh je sedaj tudi med vodilnimi �lani tr�aške SKGZ. Danes, kljub temu, da imamo lastno dr�avo, se v zamejstvu ni� ni spremenilo glede narodne zavesti in ponosa nacionalne identitete. Še vedno so na prvem mestu “vrednote” leve doktrine povojnega internacionalisti�nega navdušenja, ki je prisotno le pri Slovencih, ne pa ve� pri laških tovariših. Le ti bodo še naprej podpirali iredentisti�no miselnost �istega italijanstva na svetih vzhodnih mejah, v sozvo�ju ve�ine italijanske populacije, ki še vedno bo�a prepri�anje o manjvrednosti “slovanskih” sodr�avljanov, ki so prisotni le kot folklorna zanimivost, nezrela za politi�ni antagonizem v modernem smislu dru�bene ureditve. In imajo prav, �e primerjamo obnašanje drugih avtohtonih manjšin v Italiji (francoske in nemške).