Archive for October 3rd, 2007

Varuhinja o Strojanovih

Wednesday, October 3rd, 2007

 Ljubljana | 3.10.2007 | STA

Zdenka Čebašek Travnik je po obisku Ambrusa opozorila, da je država tudi zakonodajno odgovorna za tamkajšnjo situacijo.

Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je po obisku Ambrusa opozorila, da je država tudi zakonodajno odgovorna za tamkajšnjo situacijo. Ocenila je, da je v zadevi Strojan občina nezakonito delovala, o čemer se bodo na uradu tudi prepričali. Vloga varuhinje v primeru Strojanovih je, da opozori na vse šibke točke in skuša spodbuditi državo, da bi se ta razrešil v najkrajšem času. “Mislim, da se bo rešitev našla, ne vem pa, če bo v zadovoljstvo vseh strani,” je še dejala.

 Zdenka Čebašek Travnik
Vloga varuhinje v primeru Strojanovih je, da opozori na vse šibke točke in skuša spodbuditi državo, da bi se ta razrešil v najkrajšem času (Foto: Dare Čekeliš)

Po mnenju varuhinje je ena od možnih poti za rešitev sporov med Strojanovimi in državo vzpostavitev dialoga med vpletenimi stranmi. Svetovala je tudi, da bi v reševanje sporov vključili izobražene Rome, ki bi znali njihov način razmišljanja prenesti v ustaljene prakse. Čebašek Travnikova je poudarila, da so Romi sicer zelo povezani z naravo, pomembno jim je, da so z njo v neposrednem stiku, prav tako pa jim veliko pomeni, da so lastniki zemlje.Varuhinja obiskala AmbrusPredstavniki urada varuha človekovih pravic so bili nedavno na delovnem obisku v Ambrusu. Ugotovili so, da tamkajšnja policija sicer selektivno izvaja posamične ukrepe, ki pa po oceni varuhinje niso diskriminatorni. Strojanovih policisti niso ustavili na podlagi etnične pripadnosti, kot je bilo to prikazano v javnosti, ampak z namenom preprečevanja nemirov. Strojanovi se sicer nad prisotnostjo policistov ne pritožujejo, moti pa jih, da je omejeno gibanje članov njihove družine.


Strojanovi
Čebašek Travnikova je poudarila, da so Romi sicer zelo povezani z naravo, pomembno jim je, da so z njo v neposrednem stiku (Foto: Kanal A)

Čebašek Travnikova je dejala, da so ob obisku v Ambrusu ustavili in o namembnosti obiska izprašali tudi njihovo ekipo. Če te policist brez utemeljenega razloga vpraša, kdo si in kam si namenjen, je to poseganje v pravico gibanja, je dejal svetovalec varuha Ivan Šelih. Od policistov pričakujemo, da nam pisno razložijo, zakaj so nas ustavili in na kakšni pravni podlagi, je dodal. Čebašek Travnikova je sicer omenila, da so ob obisku Ambrusa na terenu videli od 50 do 60 policistov, uniformiranih oziroma v civilu.

Zaplet z županom


Kot je še povedala Čebašek Travnikova, se je med obiskom zapletlo na sestanku z županom Grosupljega Jernejem Lampretom, kjer so skušali pridobiti dokument, ki določa, da se mora družina Strojan izseliti s parcele v Ambrusu, in starejši dokument o sklepu, da se Strojanovi ne smejo
naseliti na območju Ivančne Gorice. Na mestu jim dokumentov niso hoteli pokazati, pričakujejo pa, da jih bodo z občine posredovali.
Krajani Ambrusa so predstavnikom urada dejali, da proti Romom nimajo nič. Opozorili pa so, da je “država v Ambrusu odpovedala” v pravilih vedenja in izvajala obratno diskriminacijo, saj Romov ni kaznovala za prekrške, za katere so bili kaznovani ostali krajani. Kot je dodala varuhinja, so krajani prizadeti tudi zaradi enostranskega prikazovanja v medijih, pritožili pa so se tudi nad obnašanjem policije.

Sicer so predstavniki urada med obiskom pozornost posvetili temu, kako je poskrbljeno za najmlajše Strojanove. “Kar smo videli, je za razmere, v kakršnih nas je večina navajenih bivati, sicer nenavadno, a oni so delovali prav srečni.” Težavo pa varuhinja vidi v tem, da starejši otroci ne obiskujejo šole. Začasno jim bo zato zagotovljeno izobraževanje na domu.Sožalje družinam žrtev ujme
Čebašek Travnikova je med drugim izrazila sožalje družinam žrtev ujme, ki je pred dvema tednoma pustošila po Sloveniji. Pri uradu so se odločili, da odstopijo 10.000 evrov za potrebe prizadetih v nesreči, varuhinja pa je dejala, da bodo še naprej spremljali, kako poteka razdeljevanje pomoči.Opomnila je tudi, da bodo začeli z izvajanjem opcijskega protokola, ki predvideva, da varuh nadzira delovanje ustanov, v katerih je omejena svoboda gibanja kot so zapori, različni domovi in psihiatrične bolnišnice, v prihodnje pa bodo več sodelovali tudi z nevladnimi organizacijami.

Nedotakljiva Barbara Brezigar

Wednesday, October 3rd, 2007
22. september 2007

primer strojan

Nedotakljiva Barbara Brezigar

Od zakona ulice, preselitve, rušenja domov, popolnega policijskega nadzora, neštetih novih lokacij, omejevanja gibanja do napada na Pravno fakulteto

Po letu dni začasnih domovanj, neštetih obljub in domnevnih novih trajnih lokacij se je Elka Strojan skupaj ženskami in otroki odločila, da se vrne na svojo zemljo v Ambrus. Nekaj dni za tem je ducat Strojanovih obiskal tudi naš fotograf Borut Peterlin. Elka Strojan mu je potožila, da so policisti pravkar prepovedali vstop v vas njenemu sinu Mirku Strojanu, in to kljub temu, da jim je zgolj pripeljal hrano. Peterlin se je zato odpravil do Mirka Strojana in iz prodaje umaknjene pekovske izdelke odpeljal njegovi materi. Zakaj se je Slovenec Borut v Ambrusu lahko prosto gibal, Rom Mirko pa ne?

Zato ker je to ločnico začrtala policija, ki je postavila cestne zapore okoli zemljišča Strojanovih in romske državljane ločila od ostalega prebivalstva: V zadnjih dneh so bili v različnih medijih objavljeni prispevki, da policija v okolici Ambrusa ukrepa na podlagi rasnega oziroma narodnostnega razlikovanja. Takšne očitke odločno zavračamo. Policisti v neposredni bližini romskega tabora izvajajo prepoved dostopa zoper vse, katerih prisotnost na tem območju bi predstavljala nevarnost za ogrožanje življenja, osebne varnosti ljudi ali premoženja večje vrednosti.”

Zakaj je policija to sploh storila? Zato ker je notranji minister Dragutin Mate pred letom dni odredil preselitev Romov in Slovencem obljubil, da se ne bodo nikoli več vrnili, zato ker je okoljski minister Janez Podobnik tik pred lansko zimo dovolil rušenje njihovih domov, zato ker šolski minister Milan Zver in njegov naslednik pri posebni skupini za rešitev problema Strojan minister Podobnik nista našla nadomestnega zemljišča in zato ker je generalna državna tožilka Barbara Brezigar preprečila preiskavo akcije popolnega policijskega nadzora romske družine med bivanjem v begunskem centru v Postojni, ki jo je ukazala oblast. Zato ker so ob vsakem izmed naštetih korakov k rešitvi nastalega položaja Romi Strojanovi postali še za malenkost bolj drugorazredni državljani.

Prav vloga, ki jo je v tej nesrečni zgodbi odigrala generalna državna tožilka, je bila odločilna in za vse domnevne negativce v njej življenjskega pomena. Romom, ki so jim bile večkrat kršene najosnovnejše in najstrožje varovane človekove pravice, je preprosto odrekla pravno varstvo. Posamezniki na tako odgovornih strokovnih funkcijah, kot je mesto generalnega državnega tožilca, sicer lahko ravnajo zgolj na tri načine, strokovno, nestrokovno ali politično. Če ravnajo strokovno, so nam njihove odločitve lahko všeč, lahko pa tudi ne, to je pa tudi vse. Če ravnajo nestrokovno, je odgovornost pri politični opciji, ki jih je imenovala. Vendar v našem primeru Barbari Brezigar ne moremo očitati nestrokovnosti ali pomanjkanja znanja, saj gre za eno najbolj znanih in uveljavljenih pravnic v tožilskem poklicu. Če ti predstojniki strokovnih služb ravnajo politično, pa gre za zlorabo položaja v politične namene. Da se je v trenutku, ko je zadeva Strojan prišla na vrhovno državno tožilstvo, zgodilo prav slednje, argumentirano dokazuje strokovno mnenje, ki ga je za Komisijo za preprečevanje korupcije izdelala profesorica procesnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani dr. Katja Šugman Stubbs.
Stroka o policiji in tožilstvu

Strokovno mnenje dr. Šugmanove o ravnanju policije pri nadzoru Strojanovih v Postojni in poznejšem ravnanju vrhovnega državnega tožilstva o tej temi je izčrpno, ponuja odgovore na vsa vprašanja in dvome, ki so se v strokovni in laični javnosti pojavljali od trenutka odločitve vrhovnega državnega tožilstva dalje: policija je ravnala nezakonito, vrhovno državno tožilstvo pa vsaj sporno, če ne tudi nezakonito.

Spomnimo, po preselitvi romske družine Strojan z njihovega zemljišča v Ambrusu v begunski center v Postojni je na prvi začasni lokaciji policija vzpostavila popolni nadzor preseljene družine. Uniformirani policisti in tudi policisti v civilu so nadzorovali vsak gib vsakega družinskega člana ne glede na spol ali starost ter tudi vsakogar, ki je prišel v stik z njimi. Hkrati so vse omenjene posameznike tudi tajno opazovali in v zapisnike beležili njihov vsakdan, od minute do minute. Vsak premik koga izmed družinskih članov je bil pokrit z najmanj enim policistom, izhode z avtomobili pa so prestrezale intervencijske enote. Ko je zadeva prišla v javnost, se je v Postojno odpravil tudi takratni varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek in po pregledu policijskih zapisnikov na vrhovno državno tožilstvo poslal pismo, v katerem jih je zaprosil, naj preverijo, ali so policijski ukrepi nezakoniti. Generalna državna tožilka je takrat prvič presenetila. Le tri dni po prejemu Hanžkovega pisma je v izjavi za javnost sporočila, da je policija ravnala v skladu s predpisi. Strokovno vprašljiva pa ni bila njena odločitev, da policijske ukrepe nad Romi v Postojni šteje za zakonite, pač pa da jo je sprejela mimo zakonitih postopkov. Varuhovega pisma ni sprejela kot kazensko ovadbo, kot je običajno, kadar varuh na tožilstvo pošlje takšno pismo.

Nenavaden postopek je potem v razmislek vzela Komisija za preprečevanje korupcije, ki je strokovno pravno mnenje o tem vprašanju naročila pri dr. Katji Šugman Stubbs.
Argumentacija

Strokovno mnenje ločeno obravnava ravnanje policije in vrhovnega državnega tožilstva. Poglejmo najprej policijske postopke. “Za takšno delovanje v našem pravnem redu ni pravne podlage,” ugotavlja dr. Šugmanova v strokovnem mnenju. Pri nadzoru družine Strojan namreč večinoma ni šlo za klasično policijsko opazovanje, temveč za dolgotrajno, vnaprej načrtovano in osredotočeno opazovanje in zasledovanje določenega kroga oseb, od katerih so bile nekatere celo mladoletne. Policijsko pooblastilo “omejitev gibanja in prepoved dostopa”, na katero se sklicujeta vrhovno državno tožilstvo in policija, temu ni namenjeno, saj se pooblastilo nanaša ne določen objekt, ne pa na določene osebe. Da ni šlo za omenjen ukrep, strokovno mnenje dokazuje s tem, da bi v tem primeru morala policija predhodno javno objaviti, da bo ta ukrep izvajala. Smisel objave je seveda v tem, da se osebe, ki se sicer zadržujejo na določenem območju ali objektu, lahko odločijo, ali se bodo prostovoljno podredile policijskemu nadzoru ali pa se v tem času pač ne bodo gibale na nadzorovanem območju.

Ker sta policija in tožilstvo policijske aktivnosti opravičevala s 3. členom Zakona o policiji, se je dr. Šugmanova ustavila tudi pri njem. Ta člen je splošna (generalna) določba, ki zgolj našteva policijske naloge in zato sama po sebi ne more biti podlaga za ukrepanje policije proti posamezniku. “Če bi izhajali iz tega člena in na njem utemeljevali pravice in dolžnosti policije, potem najbrž ni treba posebej poudarjati, da bi bilo policiji dovoljeno karkoli, kar vzdržuje javni red, varuje osebno varnost ipd.” Po mnenju dr. Šugmanove so ukrepi policije vsebinsko še najbližje ukrepom tajnega opazovanja iz 149. a člena zakona o kazenskem postopku, za katerega pa ni bil izpolnjen nobeden od pogojev, ki jih zakon zahteva. Tudi 128. člen pravil o policiji, na katerega se je skliceval generalni direktor policije, ni mogel biti podlaga za ukrepanje, saj so “pravila policije interni akt in niso pravni predpis, ki ga izda pristojni organ in mora biti objavljen v uradnem listu”. Zato na podlagi tega akta ni mogoče kakorkoli posegati v človekove pravice. Po strokovnem mnenju poglavja o ravnanju policije “je bilo policijsko opazovanje in zbiranje podatkov v obravnavani zadevi nezakonito”.

Kljub vsem tem podatkom, ki so bili znani tudi generalni državni tožilki, ta pred slabim letom dni ni začela postopka, pač pa je zgolj obvestila javnost, da je policija ravnala v skladu s predpisi. Strokovno mnenje to ravnanje Brezigarjeve označuje kot sporno. Pismo varuha človekovih pravic, v katerem je tožilstvo obvestil o domnevno nezakonitem ravnanju policije, je tipični primer kazenske ovadbe. Tožilstvo bi se namreč moralo odzvati že na podlagi informacij, ki so se pojavile v medijih in “so več kot očitno konstituirale glas o kaznivem dejanju”, kar za tožilstvo že pomeni razlog za začetek postopka. Tožilstvu namreč zakon zapoveduje, da mora v dvomu, ali gre za kaznivo dejanje, brez izjem vsakokrat informacijo obravnavati “kot kazensko ovadbo, ki jo je v skladu z določbo 161. člena ZKP mogoče in dopustno zavreči le s sklepom”. Ne pa s sporočilom za javnost.
Brezigarjeva proti fakulteti

Predsednik protikorupcijske komisije Drago Kos je strokovno mnenje o zadevi Strojan predstavil v četrtek ob pol enih, ob sedmih zvečer pa se je v Dnevniku TV Slovenija že odzvala generalna državna tožilka Brezigarjeva. Iz nastopa je bilo razvidno, da se je za nastop na televiziji odločila na lastno pobudo. A še bolj presenetljiva je bila vsebina: “Zato sem danes v vašem studiu, ker je nekaj najbolj nedopustnega, da predstavnik druge državne institucije zaprosi Pravno fakulteto, da kontrolira delo vrhovnega državnega tožilstva. Tega kot generalna državna tožilka ne bom dopustila.” Brezigarjeva je v nadaljnjem pogovoru z voditeljem še dodala, da Pravna fakulteta pristojnosti pisanja pravnih mnenj tako ali tako nima. Mnenja sicer ni izdelala Pravna fakulteta, kot je zatrdila Brezigarjeva, pač pa dr. Šugmanova. Različne katedre in inštituti Pravne fakultete sicer nemalokrat sodelujejo z državnimi inštitucijami in zanje pripravljajo tako mnenje kot tudi zakonske predloge. A to ni bistveno. V izogib morebitnim nejasnostim in dvomom, ki jih je s svojo izjavo v javnosti zasejala Brezigarjeva, so se člani kazenskopravne katedre in sodelavci inštituta za kriminologijo odločili za odziv, ki ga s strani ljubljanske Pravne fakultete v preteklosti nismo prav pogosto videli. Sestavili so namreč izjavo za javnost, pod katero so se podpisali vsi polno zaposleni z omenjene katedre in inštituta, razen odsotnih. V njej pa pojasnjujejo generalni državni tožilki in javnosti nasploh, da Pravne fakultete kot institucije v demokratični družbi ni moč utišati. Že samo mnenje dr. Šugmanove veliko pove o generalni državni tožilki. A pravo razkritje je s svojim nastopom naredila sama Brezigarjeva.

Pravna fakulteta odgovarja

“Odgovor na izjavo generalne državne tožilke”

Zelo nas je presenetila izjava generalne državne tožilke gospe Barbare Brezigar v oddaji Dnevnik TV Slovenija I, dne 13. 9. 2007, ki je objavljena tudi na spletni strani Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije (http://www.dt-rs.si/documents/ Izjava_GDT-_TV_SLO__zadeva_Strojan_.pd f). Kar iz nekaj delov njene izjave je namreč mogoče razumeti, da se o delu državnega tožilstva ne sme dajati strokovnih mnenj in strokovnih komentarjev. Še več - izražanje strokovnega mnenja gospa Brezigarjeva celo označi kot kontrolo dela vrhovnega državnega tožilstva, za katero “Pravna fakulteta nima pristojnosti”. Podpisani, zaposleni na Pravni fakulteti oz. na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti, svojo družbeno vlogo pojmujemo povsem drugače. Prepričani smo, da je naša dolžnost, da s svojim znanjem in distanco, ki nam jo omogoča akademsko delo, izrazimo svoje strokovno mnenje o kazenskopravnih vprašanjih, še posebej o tistih, za katera ocenjujemo, da so zaradi svoje kompleksnosti test demokratičnosti neke družbe in preizkus spoštovanja pravne države. Zato se ne moremo strinjati s stališčem, da je katerakoli državna institucija izvzeta iz kritične presoje ali imuna pred drugačnimi mnenji, še posebej če so strokovno utemeljena. Če gospa Brezigarjeva izražanje strokovnega mnenja, ki je v tem primeru pač drugačno od njenega, doživlja kot kontrolo svojega dela, še več, kot nekaj nedopustnega, se bojimo, da za svojo institucijo zahteva poseben status, ki pa v današnjem razumevanju demokracije ni mogoč. Podpisani smo v preteklosti že pisali mnenja tako za državno tožilstvo kot za številne druge državne institucije in bomo z neodvisno strokovno presojo nadaljevali, kadar bomo ocenili, da je naše znanje potrebno ali kadar nas bodo pristojni državni organi zaprosili za strokovno pomoč.

Prof. dr. Katja Šugman, Prof. dr. Katja Filipčič, Doc. dr. Matjaž Jager, Prof. dr. Renata Salecl, Doc. dr. Marko Bošnjak, Prof. dr. Dragan Petrovec, Prof. dr. Ljubo Bavcon

“Varuhov dopis je vseboval prav vse znake kazenske ovadbe”

Dr. Katja Šugman Stubbs, profesorica kazenskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani in avtorica strokovnega mnenja, o ravnanju policije in vrhovnega državnega tožil stva v primeru nadzora družine Strojan

Generalna državna tožilka Barbara Brezigar je še isti dan po tiskovni konferenci protikorupcijske komisije v osrednji informativni oddaji na TV Slovenija svoj odziv začela z besedami: “Nekaj najbolj nedopustnega je, da predstavnik druge državne institucije zaprosi Pravno fakulteto, da kontrolira delo vrhovnega tožilstva …”

Sama nasprotno mislim, da je to nekaj najbolj običajnega in zaželenega, saj številne državne institucije naročajo pravna mnenja pravnih strokovnjakov, to je že utečena praksa. Zanimiva pa se mi zdi interpretacija vodje tožilcev, da gre za kontrolo državnega tožilstva. Pravna mnenja niso v funkciji kontrole, pač pa gre za neodvisna strokovna mnenja o določeni zadevi.

Sicer gre za vaše mnenje in ne mnenje Pravne fakultete …

Da, gre za moje strokovno mnenje, saj sem bila samo jaz zaprošena za mnenje.

Kako je sploh prišlo do izdelave pravnega mnenja?

Predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Drago Kos me je vprašal, ali bi bila pripravljena napisati pravno mnenje v zadevi Strojan. Izpostavil je nekaj pomembnih procesnih vprašanj, sama pa sem ocenila, da gre za zelo zapleten in strokovno težak primer, ki potrebuje pravno analizo. Če ne drugega, že zato, ker bo zaradi te zadeve Slovenija na očeh številnih drugih držav in evropskih organov. Gre namreč za sum policijskega kaznivega dejanja in zdi se mi, da je moja družbena vloga in odgovornost, da v takih primerih dam svoje strokovno mnenje.

Zanimivo je to, da je minister za pravosodje Lovro Šturm že pred časom dejal, da najbolj pogreša prav strokovna pravna mnenja celo o odprtih zadevah ter tudi o razsodbah …

Seveda, vloga akademske in druge pravne stroke je tudi v tem, da komentira določene odločitve državnih organov, predvsem v bolj zapletenih primerih.

Brezigarjeva je na televiziji še zagrozila, da takšnega početja v prihodnje ne bo dopustila …

Če se ta izjava nanaša na možnost pravne stroke, da daje mnenja, je njena volja irelevantna. Izjava generalne državne tožilke v celoti me zaskrbi, ker gre za javno izraženo stališče, da je državno tožilstvo inštitucija, o kateri se ne sme izraziti nikakršnega mnenja, ne s strani drugih državnih organov, ne s strani stroke. Kot da je nekako drugačna od drugih državnih organov.

Brezigarjeva, ki takrat govorila pod domnevo, da je mnenje izdelala Pravna fakulteta, je še dajala, da pristojnosti dajanja pravnih mnenj Pravna fakulteta sploh nima …

Uporaba izraza pristojnost je zelo zanimiva in videti je, kot da bi Pravni fakulteti dajanje pravnih mnenj moral dovoljevati kak poseben zakon ali njegov člen. Pravna fakulteta kot del Univerze ima z ustavo zagotovljen status neodvisne institucije in govorjenje o pristojnosti je v tem smislu brez pomena. Samo državno tožilstvo je pri posameznih članih katedre za kazensko pravo oz. Inštituta za kriminologijo že naročalo pravna mnenja. Taka izjava kaže na neko čudno mentaliteto, da ker se stroka ne strinja z nekaterimi njenimi odločitvami, to kar naenkrat postane nedopustno delovanje.

Brezigarjeva je na koncu vaše pravno mnenje o ravnanju vrhovnega tožilstva v zadevi nadzora Strojanovih glede dopisa varuha človekovih pravic zavrgla kot napačno še z besedami: “Če bi vsako pismo obravnavali kot kazensko ovadbo, potem bi bilo teh kazenskih ovadb na tisoče več, kot jih je dejansko. Tako da ne dopuščam nobene možnosti, da bi šlo za kazensko ovadbo …”

Težko verjamem, da nekdo, ki je vodja tožilstva, lahko kaj takega res misli. Tožilstvo pri nas namreč veže načelo legalitete, kar pomeni, da se mora odzvati na vsako informacijo o težjem kaznivem dejanju in nima druge izbire. In to že, če je do tožilca prišel le glas o kaznivem dejanju, kaj šele, ko mu kdo piše pismo o kaznivem dejanju. Predstavljajte si: glas o kaznivem dejanju je tako nizka stopnja osredotočenosti informacije, ki povrh vsega sploh ni naslovljena na tožilstvo, ampak je lahko samo objava neke novice v medijih, pa tožilstvo mora začeti ukrepati. Kazenska ovadba pa se pri nas lahko da tudi ustno ali po telefonu in zanjo ni zahtevana posebna obličnost, prijavitelju pa tudi ni treba poznati pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, ki ga prijavlja. Za kazensko ovadbo se torej zahteva najnižji možni vsebinski standard. Generalna državna tožilka pa pravi, da pismo državnega organa, ki je zadolžen za varstvo človekovih pravic, ne pomeni kazenske ovadbe. Poudarjam: državni organ, ki je povrh vsega zadolžen prav za varstvo pravic! Dopis je vseboval prav vse znake ovadbe, sploh če vemo, da je v pismu tožilstvo zaprosil, da ocenijo, ali so podani znaki kaznivega dejanja. Gre za primer, ki je zahteval nadaljnje podrobno poizvedovanje, sploh še zato, ker je v primeru obstajal sum zlorabe policijskih pooblastil in ker je bila udeležena deprivilegirana manjšinska skupina. Zanka je namreč v tem, da če nečemu rečeš zgolj dopis, zadeve ni treba obravnavati, kot zahtevata zakon o kazenskem postopku in državnotožilski red; prav temu so se na vrhovnem državnem tožilstvu v prvi fazi izognili s tem, ko so ovadbo obravnavali kot dopis.

Peter Petrovčič

Povezovanje bosanskih izbrisanih

Wednesday, October 3rd, 2007
22. september 2007

Povezovanje bosanskih izbrisanih

Domači izbrisani pomagajo izbrisanim iz BIH

Čeprav so Aleksandra Todorovića v društvu Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov odstavili s položaja predsednika, ne počiva. V sklopu projekta Mirovnega inštituta “Izbrisani prebivalci Slovenije - izziv za mlado državo” je prejšnji teden še z nekaterimi domačimi izbrisanimi obiskal Novi Grad v Bosni in Hercegovini, kjer so se sešli s tamkajšnjimi izbrisanimi. “Nekoč stalni prebivalci Slovenije so po letu 1991 odšli v Novi Grad zaradi različnih razlogov. Nekateri so se umaknili pred vojno v Sloveniji oziroma niso zdržali nestrpnega osamosvojitvenega ozračja, uperjenega proti Bosancem, nekateri so se hoteli izogniti vpoklicu v TO, spet drugi so izgubili službo, pa niso vedeli, kako nadaljevati življenje v Sloveniji ipd. Nekateri so zgolj obiskali starše. Cele družine so odšle v Bosno za teden dni in se niso mogle nikoli več vrniti. Imetje je propadlo, nepremičnine so kasneje prodajali po smešno nizkih cenah, recimo hišo za 5000 EUR …“ je po vrnitvi povedal Todorović, ki je tudi pomagal pri ustanavljanju iniciativnega odbora izbrisanih BiH.

Zdaj prevajamo statut našega društva in ga usklajujemo z bosanskim zakonom o društvih. Tako bo odbor postal pravna oseba in skušal pritisniti na uradne organe BiH, ki naj bi se postavili v bran svojim državljanom v bilateralnih odnosih z RS.“ Kot je še povedal Todorović, je v najslabšem položaju mladoletna Zorica. Leta 1993, ko je bila še dojenček, so jo starši odpeljali na obisk k babici in dedku, a se ni mogla več vrniti v Slovenijo. Sedaj je odlična učenka četrtega letnika srednje šole, težave pa se lahko pojavijo ob vpisu na fakulteto, ker nima osebne izkaznice. Je apatrid, ki ne more opravljati vozniškega izpita niti se ne more udeleževati gostovanj s svojim košarkarskim moštvom. „Ko smo Trnovška z notranjega ministrstva povprašali po njenih dokumentih, smo dobili odgovor, da Zorica ni bila nikoli vpisana med stalne prebivalce RS. Očitno se ne zaveda, da se očetu s stalnim prebivališčem ne more roditi otrok brez statusa stalnega prebivalca,“ pravi Todorović.

Siniša Gačič

Cenzura peticije proti cenzuri

Wednesday, October 3rd, 2007

Ljubljana, 03.10.2007

Prejeli smo pismo zaradi cenzuriranja opombe Cirila Galeta v famozni peticiji “Zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji”

Prejeli smo pismo zaradi cenzuriranja opombe Cirila Galeta v famozni peticiji “Zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji”, ki jo je do preteklega tedna podpisalo skoraj 500 slovenskih novinarjev. Novinar RTV Slovenija je v rubriko ob svojem imenu zapisal, da je proti vsaki cenzuri, a so organizatorji peticije ta njegov zapis izbrisali. Glede zadeve smo se obrnili na Blaža Zgago, ki je bil z Matejem Šurcem pobudnik zbiranja podpisov. Pojasnil nam je, da je rubrika mišljena za odstavljene in premeščene novinarje, da lahko zapišejo svoj (bivši) položaj in ni namenjena dopolnjevanju peticije. Nesporazum obžaluje in dodaja, da Galetov komentar ni bil edini izbrisan. Za to so se odločili zaradi vnaprej znanih navodil in ker so bili nekateri komentarji tudi žaljivi. Gale pravi, da je sicer vedel, čemu je namenjena rubrika za opombe, vendar po njegovem to ne spreminja situacije. V pismu piše, da so “ogroženi novinarski aktivisti s tem poskrbeli za enozvočnost”.

Predvčerajšnjim se je na peticijo javno odzval odgovorni urednik Žurnala Dejan Steinbuch s somišljeniki. Pod vprašaj je postavil njeno težo, češ, saj jo je podpisala le tretjina vseh novinarjev in le dva odgovorna urednika. Ni čisto jasno, koliko novinarjev oziroma odgovornih urednikov bi se po njegovem mnenju moralo podpisati, še manj pa je jasno število podpisnikov pod Steinbuchovo izjavo. (np)

Menjali bodo nezazidljivi zemljišči

Wednesday, October 3rd, 2007

sreda, 03.10.2007
Tekst: (vav), (mz)

LJUBLJANA - Ljubljanski župan Zoran Janković je včeraj skopo komentiral dogajanje v zvezi z zemljiščem, ki ga je država ponudila družini Strojan. Dejal je, da se je minulo sredo sestal z okoljskim ministrom Podobnikom in si tudi že ogledal zemljišče, ki se mu zdi za bivanje družine primerno, a hkrati vztraja, da “strokovnjaki pravijo, da ni primerno za gradnjo”.

Kdo so ti strokovnjaki, ni povedal, je pa pristavil, da če bodo kdaj ugotovili, da je to območje primerno za gradnjo, bo lahko postalo tudi zazidljivo. Kar bi bila dobra novica tudi za preostale lastnike zemljišč na tem območju, saj bi se cena njihovih, zdaj nezazidljivih zemljišč, dvignila. Župan se je na to temo že sestal tudi s predsednikom četrtne skupnosti Vič. Opozoril je še, da je zemljišče na robu območja Nature 2000, kar pa samo po sebi še ne preprečuje gradnje. Izvedeli smo, da je zemljišče mogoče komunalno urediti, mimo njega tečejo komunalni vodi, električni menda celo čez parcelo. Tudi pot je blizu.

Na ministrstvu za okolje in prostor glede zemljišča seveda priznavajo, da gre (vsaj za zdaj) za kmetijsko zemljišče, saj bi bilo zazidljivo zemljišče bistveno več vredno od nezazidljivega v Ambrusu, pri menjavi pa morata biti zemljišči približno enako vredni. “Strojanovim smo obljubili novo zemljišče v zameno za tisto pri Ambrusu, in to jim moramo zagotoviti. Vse preostalo je stvar nadaljnjih postopkov, oni to razumejo,” je dejala tiskovna predstavnica na ministrstvu Darija Dolenc.

Poslanec SNS Boštjan Zagorac je na vlado naslovil poslansko vprašanje, koliko denarja država porabi za varovanje Strojanovih. “V poslanski skupini SNS ocenjujemo, da država s tem popolnoma neekonomsko porablja sredstva državnega proračuna,” navaja Zagorac. Ob tem je za ponazoritev navedel približen izračun, da država v te namene porabi od 10.000 do 18.000 evrov iz državnega proračuna na dan.

Dvodnevni pohod po bankomatih

Wednesday, October 3rd, 2007

sreda, 03.10.2007
Tekst: Mojca Furlan - Rus

LJUBLJANA - Romunska mladeniča, 21-letni Ovidiu Aleksandru Grigoroiu in pet let starejši Nicolae Vlat Popa, ki od 25. julija letos spita na jetniških žimnicah, bosta tam ostala še naprej – na tukajšnjem sodišču so ju namreč obsodili na po leto in tri mesece zapora, ker sta z ljubljanskih bankomatov s ponarejenimi karticami dvigala gotovino.


(Foto: Luka Cjuha)

Dva dni pred julijskim prijetjem sta iz Londona prek Italije pripotovala v Ljubljano, kjer sta se nastanila v hotelu, potem pa naslednja dva dni bolj ali manj vseskozi hodila od bankomata do bankomata. Uspelo jima je dvigniti dobrih 5400 evrov, še več pa je bilo neuspelih poskusov, ko so bili na posameznih računih prekoračeni limiti oziroma dnevni limiti dviga denarja in so jima bankomati transakcije zavrnili: teh je bilo kar za okoli 16.000 evrov.

Romuna sta »operirala« z bianko karticami s ponarejenimi magnetnimi zapisi pravih bančnih kartic, najpogosteje britanskih, pa tudi poljske in francoske banke. Po tistem, ko so bili obveščeni, da so v več bančnih avtomatih v središču Ljubljane našli sumljive plastične kartice, je policija kaj hitro prišla na sled storilcema. Ujela ju je zadnji trenutek, in sicer na ljubljanski železniški postaji, kjer sta se že odpravljala proti domači Romuniji. Pri njiju so odkrili prenosni računalnik, štiri mobilne telefone, več SIM-kartic, 26 plastičnih kartic in več kot 5000 evrov gotovine v različnih bankovcih.

Obdolženca se v preiskavi nista zagovarjala, na sodišču pa sta oba kazniva dejanja priznala, prav tako sta tudi potrdila, da sta prav onadva na posnetkih, ki jih je zabeležila videokamera pri bankomatu v Tavčarjevi ulici. Oba v en glas sta se hitela opravičevati »za vse težave, ki sta jih povzročila slovenskim oblastem«, in ponavljati, da vse globoko obžalujeta. Sta pa tudi povedala, da sta bila v nezakonitosti prisiljena. Iz povsem turističnih razlogov naj bi se iz domovine odpravila v London, po slabem tednu dni pa naj bi tam padla v roke skupini, v kateri so bili tudi njuni rojaki, ki so ju z grožnjami prisilili, da sta z vso opremo in oborožena z napotki, kako naj se lotita bankomatov, odpotovala v Slovenijo. Podrobnosti nista hotela razkriti, češ da se bojita za svoje življenje. Grigoroiu je dejal, da je iz pripora prek pisem in telefona komuniciral z bratom, ki z očetom živi v Romuniji, in da je tudi od njega izvedel, da bi bila njihova življenja ogrožena, če bi povedal kaj več. »Nikoli in nikdar pa kaj takega ne bi storil prostovoljno,« je poudaril. Na vprašanje tožilstva, kaj bi imela sama od nezakonitih poslov, je Popa odgovoril, da so jima obljubili varnost in denar, da pa ni pričakoval, da bi slednjega res kdaj dobil.

Tožilstvo je zahtevalo tri leta zapora, obramba pa pogojno kazen. Sodni senat se je odločil za leto in tri mesece za zapahi, po prestani kazni pa ju bodo za pet let izgnali iz Slovenije (najdaljši možni izgon traja deset let). Pripor so jima zaradi begosumnosti podaljšali, sodba pa še ni pravnomočna.

Sloveniji sedež več v Evropskem parlamentu

Wednesday, October 3rd, 2007

STA/Kl.K., Tor 02.10.2007, 17:00

Evropski parlament | foto: EPA

Bruselj - Odbor za ustavne zadeve Evropskega parlamenta je v Bruslju potrdil predlog za novo razdelitev sedežev med članice Evropske unije po prihodnjih volitvah v parlament leta 2009. Skupno število poslancev se bo z zdajšnjih 785 zmanjšalo na 750, posamezna članica EU pa bo lahko imela največ 96 in najmanj šest sedežev. Slovenija bo imela v skladu s potrjenim predlogom v prihodnje osem sedežev, kar je mesto več kot doslej, so sporočili v Bruslju.

Predlog razdelitve sedežev v Evropskem parlamentu za mandatno obdobje 2009-2014, ki sta ga pripravila poročevalca Alain Lamassoure (EPP) in Adrian Severin (PES), je danes na zasedanju odbora podprlo 17 članov, pet jih je bilo proti, trije pa so se glasovanja vzdržali.

Večje članice z manjšim številom sedežev

Razdelitev sedežev upošteva načelo “degresivne proporcionalnosti“. V skladu z načelom naj bi večje članice EU pristale na manjše število sedežev, kot bi jim pripadalo, če bi se sedeži delili glede na število prebivalcev države. Spoštovanje načela naj bi zagotovilo boljšo zastopanost manjših članic EU.

Slovenija s sedežem več

Poleg Slovenije lahko z dodatnim sedežem računajo še Avstrija in Švedska (trenutno imata po 19 sedežev) in Malta (trenutno pet sedežev). Za 17 članic EU se naj bi v prihodnje število poslanskih sedežev zmanjšalo. Največ mest bo izgubila Italija: s trenutno 78 se bo število njenih poslancev zmanjšalo na 72. Nemčija, država z največ sedežev v Evropskem parlamentu, bo imela v prihodnje namesto 99 le 96 sedežev, Poljska (trenutno 54 sedežev) se bo morala odpovedati trem sedežem.

Velika Britanija (trenutno 78 sedežev) bo imela v prihodnje pet sedežev manj, Francija (trenutno prav tako 78 sedežev) pa bo imela štiri sedeže manj. Po dva sedeža manj bodo v prihodnje imele Romunija (trenutno 35 sedežev) ter Grčija, Portugalska, Belgija, Češka in Madžarska (trenutno po 24 sedežev), po en sedež manj pa Nizozemska (trenutno 27 sedežev), Danska, Slovaška, Finska, Irska (trenutno po 14 sedežev) in Litva (trenutno 13 sedežev). Za Španijo (trenutno 24 sedežev), Bolgarijo (trenutno 18 sedežev), Latvijo (trenutno devet sedežev), Estonijo, Ciper in Luksemburg (trenutno po šest sedežev) število mest ostaja nespremenjeno.

Odbor Evropskega parlamenta je tudi pozval k reviziji razdelitve sedežev za mandatno obdobje 2014-2019, s čimer naj bi zagotovili objektivno in pošteno razdelitev sedežev ob upoštevanju demografskih sprememb.

Nove širitve EU

V predlogu pa odbor ni upošteval potencialnih prihodnjih članic EU, s čimer se je želel izogniti prejudiciranju prihodnjih širitev EU. Z novimi širitvami EU bi se število sedežev v Evropskem parlamentu tako lahko začasno povečalo nad 750, še izhaja iz predloga.

Vprašanje prihodnjega števila sedežev v Evropskem parlamentu je povezano z institucionalno prenovo EU, ki naj bi jo povezavi prinesla nova pogodba. Parlament naj bi o predlogu odločal prihodnji teden na plenarnem zasedanju v Bruslju. Končno odločitev glede sedežev v Evropskem parlamentu bodo nato sprejeli voditelji EU in sicer v okviru pogajanj o novi pogodbi. Besedilo nove pogodbe, ki bo nadomestila propadlo ustavno pogodbo EU, naj bi bila sprejeta na vrhu EU, ki bo 18. in 19. oktobra.

IPI zahteva preiskavo o medijih

Wednesday, October 3rd, 2007

sreda, 03.10.2007
Tekst: Uroš Škerl

LJUBLJANA - Novinarska peticija proti vladnemu omejevanju medijske svobode, ki jo je do včeraj podpisalo 471 novinarjev, je sprožila mednarodne odmeve.

Dunajski Mednarodni inštitut za tisk (International Press Institute, IPI) je v včerajšnji izjavi za javnost slovensko vlado pozval, naj izvede neodvisno preiskavo o obtožbah, navedenih v peticiji. Ena od obtožb navaja, da slovenska vlada z izkoriščanjem gospodarskih povezav posredno vpliva na medije. Če na tem področju ne bo napredka, bosta IPI in njegova podružnica SEEMO, medijska organizacija Jugovzhodne Evrope, prisiljeni poslati v Slovenijo skupino opazovalcev, ki bodo raziskali situacijo in odgovorne osebe primorali k zagotavljanju uredniške neodvisnosti.

»Slovenijo bomo zdaj opazovali, in če do januarja ne bo zadovoljivih rezultatov, bomo približno marca, sredi slovenskega mandata predsedovanja EU, v Ljubljano prišli na pogovore s politiki in novinarji,« je v pogovoru za Dnevnik povedal generalni sekretar SEEMO Oliver Vujović. »Ugotoviti bi poskušali, kaj se dogaja.«

Po njegovih besedah bi delegacijo najverjetneje vodil direktor IPI Johann P. Fritz, vanjo pa bi poleg medijskih strokovnjakov povabili tudi predstavnike Sveta Evrope. »Izsledke bi potem predstavili na svetovni konferenci IPI, ki bo prihodnje leto v Beogradu.« Oliver Vujović nam je še zatrdil, da v zadnjem obdobju med opazovanimi državami ni bilo nobene evropske države. Na spletni strani IPI so na opazovalnem seznamu (IPI Watch List) trenutno navedene Etiopija, Zimbabve, Nepal, Rusija in Venezuela.

IPI je sicer letos o posameznih kršitvah medijske svobode med drugim navajal tudi poročila iz Švedske, Poljske in Grčije. Gre za globalno organizacijo, ustanovljeno leta 1950, ki jo tvorijo vodilne medijske osebnosti in podjetniki. Zavezana je varovanju medijske svobode in svobode izražanja. Kot svetovalci sodelujejo z OZN, Unescom in s Svetom Evrope.