| Po letu dni začasnih domovanj, neštetih obljub in domnevnih novih trajnih lokacij se je Elka Strojan skupaj ženskami in otroki odločila, da se vrne na svojo zemljo v Ambrus. Nekaj dni za tem je ducat Strojanovih obiskal tudi naš fotograf Borut Peterlin. Elka Strojan mu je potožila, da so policisti pravkar prepovedali vstop v vas njenemu sinu Mirku Strojanu, in to kljub temu, da jim je zgolj pripeljal hrano. Peterlin se je zato odpravil do Mirka Strojana in iz prodaje umaknjene pekovske izdelke odpeljal njegovi materi. Zakaj se je Slovenec Borut v Ambrusu lahko prosto gibal, Rom Mirko pa ne?
Zato ker je to ločnico začrtala policija, ki je postavila cestne zapore okoli zemljišča Strojanovih in romske državljane ločila od ostalega prebivalstva: “V zadnjih dneh so bili v različnih medijih objavljeni prispevki, da policija v okolici Ambrusa ukrepa na podlagi rasnega oziroma narodnostnega razlikovanja. Takšne očitke odločno zavračamo. Policisti v neposredni bližini romskega tabora izvajajo prepoved dostopa zoper vse, katerih prisotnost na tem območju bi predstavljala nevarnost za ogrožanje življenja, osebne varnosti ljudi ali premoženja večje vrednosti.”
Zakaj je policija to sploh storila? Zato ker je notranji minister Dragutin Mate pred letom dni odredil preselitev Romov in Slovencem obljubil, da se ne bodo nikoli več vrnili, zato ker je okoljski minister Janez Podobnik tik pred lansko zimo dovolil rušenje njihovih domov, zato ker šolski minister Milan Zver in njegov naslednik pri posebni skupini za rešitev problema Strojan minister Podobnik nista našla nadomestnega zemljišča in zato ker je generalna državna tožilka Barbara Brezigar preprečila preiskavo akcije popolnega policijskega nadzora romske družine med bivanjem v begunskem centru v Postojni, ki jo je ukazala oblast. Zato ker so ob vsakem izmed naštetih korakov k rešitvi nastalega položaja Romi Strojanovi postali še za malenkost bolj drugorazredni državljani.
Prav vloga, ki jo je v tej nesrečni zgodbi odigrala generalna državna tožilka, je bila odločilna in za vse domnevne negativce v njej življenjskega pomena. Romom, ki so jim bile večkrat kršene najosnovnejše in najstrožje varovane človekove pravice, je preprosto odrekla pravno varstvo. Posamezniki na tako odgovornih strokovnih funkcijah, kot je mesto generalnega državnega tožilca, sicer lahko ravnajo zgolj na tri načine, strokovno, nestrokovno ali politično. Če ravnajo strokovno, so nam njihove odločitve lahko všeč, lahko pa tudi ne, to je pa tudi vse. Če ravnajo nestrokovno, je odgovornost pri politični opciji, ki jih je imenovala. Vendar v našem primeru Barbari Brezigar ne moremo očitati nestrokovnosti ali pomanjkanja znanja, saj gre za eno najbolj znanih in uveljavljenih pravnic v tožilskem poklicu. Če ti predstojniki strokovnih služb ravnajo politično, pa gre za zlorabo položaja v politične namene. Da se je v trenutku, ko je zadeva Strojan prišla na vrhovno državno tožilstvo, zgodilo prav slednje, argumentirano dokazuje strokovno mnenje, ki ga je za Komisijo za preprečevanje korupcije izdelala profesorica procesnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani dr. Katja Šugman Stubbs.
Stroka o policiji in tožilstvu
Strokovno mnenje dr. Šugmanove o ravnanju policije pri nadzoru Strojanovih v Postojni in poznejšem ravnanju vrhovnega državnega tožilstva o tej temi je izčrpno, ponuja odgovore na vsa vprašanja in dvome, ki so se v strokovni in laični javnosti pojavljali od trenutka odločitve vrhovnega državnega tožilstva dalje: policija je ravnala nezakonito, vrhovno državno tožilstvo pa vsaj sporno, če ne tudi nezakonito.
Spomnimo, po preselitvi romske družine Strojan z njihovega zemljišča v Ambrusu v begunski center v Postojni je na prvi začasni lokaciji policija vzpostavila popolni nadzor preseljene družine. Uniformirani policisti in tudi policisti v civilu so nadzorovali vsak gib vsakega družinskega člana ne glede na spol ali starost ter tudi vsakogar, ki je prišel v stik z njimi. Hkrati so vse omenjene posameznike tudi tajno opazovali in v zapisnike beležili njihov vsakdan, od minute do minute. Vsak premik koga izmed družinskih članov je bil pokrit z najmanj enim policistom, izhode z avtomobili pa so prestrezale intervencijske enote. Ko je zadeva prišla v javnost, se je v Postojno odpravil tudi takratni varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek in po pregledu policijskih zapisnikov na vrhovno državno tožilstvo poslal pismo, v katerem jih je zaprosil, naj preverijo, ali so policijski ukrepi nezakoniti. Generalna državna tožilka je takrat prvič presenetila. Le tri dni po prejemu Hanžkovega pisma je v izjavi za javnost sporočila, da je policija ravnala v skladu s predpisi. Strokovno vprašljiva pa ni bila njena odločitev, da policijske ukrepe nad Romi v Postojni šteje za zakonite, pač pa da jo je sprejela mimo zakonitih postopkov. Varuhovega pisma ni sprejela kot kazensko ovadbo, kot je običajno, kadar varuh na tožilstvo pošlje takšno pismo.
Nenavaden postopek je potem v razmislek vzela Komisija za preprečevanje korupcije, ki je strokovno pravno mnenje o tem vprašanju naročila pri dr. Katji Šugman Stubbs.
Argumentacija
Strokovno mnenje ločeno obravnava ravnanje policije in vrhovnega državnega tožilstva. Poglejmo najprej policijske postopke. “Za takšno delovanje v našem pravnem redu ni pravne podlage,” ugotavlja dr. Šugmanova v strokovnem mnenju. Pri nadzoru družine Strojan namreč večinoma ni šlo za klasično policijsko opazovanje, temveč za dolgotrajno, vnaprej načrtovano in osredotočeno opazovanje in zasledovanje določenega kroga oseb, od katerih so bile nekatere celo mladoletne. Policijsko pooblastilo “omejitev gibanja in prepoved dostopa”, na katero se sklicujeta vrhovno državno tožilstvo in policija, temu ni namenjeno, saj se pooblastilo nanaša ne določen objekt, ne pa na določene osebe. Da ni šlo za omenjen ukrep, strokovno mnenje dokazuje s tem, da bi v tem primeru morala policija predhodno javno objaviti, da bo ta ukrep izvajala. Smisel objave je seveda v tem, da se osebe, ki se sicer zadržujejo na določenem območju ali objektu, lahko odločijo, ali se bodo prostovoljno podredile policijskemu nadzoru ali pa se v tem času pač ne bodo gibale na nadzorovanem območju.
Ker sta policija in tožilstvo policijske aktivnosti opravičevala s 3. členom Zakona o policiji, se je dr. Šugmanova ustavila tudi pri njem. Ta člen je splošna (generalna) določba, ki zgolj našteva policijske naloge in zato sama po sebi ne more biti podlaga za ukrepanje policije proti posamezniku. “Če bi izhajali iz tega člena in na njem utemeljevali pravice in dolžnosti policije, potem najbrž ni treba posebej poudarjati, da bi bilo policiji dovoljeno karkoli, kar vzdržuje javni red, varuje osebno varnost ipd.” Po mnenju dr. Šugmanove so ukrepi policije vsebinsko še najbližje ukrepom tajnega opazovanja iz 149. a člena zakona o kazenskem postopku, za katerega pa ni bil izpolnjen nobeden od pogojev, ki jih zakon zahteva. Tudi 128. člen pravil o policiji, na katerega se je skliceval generalni direktor policije, ni mogel biti podlaga za ukrepanje, saj so “pravila policije interni akt in niso pravni predpis, ki ga izda pristojni organ in mora biti objavljen v uradnem listu”. Zato na podlagi tega akta ni mogoče kakorkoli posegati v človekove pravice. Po strokovnem mnenju poglavja o ravnanju policije “je bilo policijsko opazovanje in zbiranje podatkov v obravnavani zadevi nezakonito”.
Kljub vsem tem podatkom, ki so bili znani tudi generalni državni tožilki, ta pred slabim letom dni ni začela postopka, pač pa je zgolj obvestila javnost, da je policija ravnala v skladu s predpisi. Strokovno mnenje to ravnanje Brezigarjeve označuje kot sporno. Pismo varuha človekovih pravic, v katerem je tožilstvo obvestil o domnevno nezakonitem ravnanju policije, je tipični primer kazenske ovadbe. Tožilstvo bi se namreč moralo odzvati že na podlagi informacij, ki so se pojavile v medijih in “so več kot očitno konstituirale glas o kaznivem dejanju”, kar za tožilstvo že pomeni razlog za začetek postopka. Tožilstvu namreč zakon zapoveduje, da mora v dvomu, ali gre za kaznivo dejanje, brez izjem vsakokrat informacijo obravnavati “kot kazensko ovadbo, ki jo je v skladu z določbo 161. člena ZKP mogoče in dopustno zavreči le s sklepom”. Ne pa s sporočilom za javnost.
Brezigarjeva proti fakulteti
Predsednik protikorupcijske komisije Drago Kos je strokovno mnenje o zadevi Strojan predstavil v četrtek ob pol enih, ob sedmih zvečer pa se je v Dnevniku TV Slovenija že odzvala generalna državna tožilka Brezigarjeva. Iz nastopa je bilo razvidno, da se je za nastop na televiziji odločila na lastno pobudo. A še bolj presenetljiva je bila vsebina: “Zato sem danes v vašem studiu, ker je nekaj najbolj nedopustnega, da predstavnik druge državne institucije zaprosi Pravno fakulteto, da kontrolira delo vrhovnega državnega tožilstva. Tega kot generalna državna tožilka ne bom dopustila.” Brezigarjeva je v nadaljnjem pogovoru z voditeljem še dodala, da Pravna fakulteta pristojnosti pisanja pravnih mnenj tako ali tako nima. Mnenja sicer ni izdelala Pravna fakulteta, kot je zatrdila Brezigarjeva, pač pa dr. Šugmanova. Različne katedre in inštituti Pravne fakultete sicer nemalokrat sodelujejo z državnimi inštitucijami in zanje pripravljajo tako mnenje kot tudi zakonske predloge. A to ni bistveno. V izogib morebitnim nejasnostim in dvomom, ki jih je s svojo izjavo v javnosti zasejala Brezigarjeva, so se člani kazenskopravne katedre in sodelavci inštituta za kriminologijo odločili za odziv, ki ga s strani ljubljanske Pravne fakultete v preteklosti nismo prav pogosto videli. Sestavili so namreč izjavo za javnost, pod katero so se podpisali vsi polno zaposleni z omenjene katedre in inštituta, razen odsotnih. V njej pa pojasnjujejo generalni državni tožilki in javnosti nasploh, da Pravne fakultete kot institucije v demokratični družbi ni moč utišati. Že samo mnenje dr. Šugmanove veliko pove o generalni državni tožilki. A pravo razkritje je s svojim nastopom naredila sama Brezigarjeva.
|
Pravna fakulteta odgovarja
“Odgovor na izjavo generalne državne tožilke”
Zelo nas je presenetila izjava generalne državne tožilke gospe Barbare Brezigar v oddaji Dnevnik TV Slovenija I, dne 13. 9. 2007, ki je objavljena tudi na spletni strani Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije (http://www.dt-rs.si/documents/ Izjava_GDT-_TV_SLO__zadeva_Strojan_.pd f). Kar iz nekaj delov njene izjave je namreč mogoče razumeti, da se o delu državnega tožilstva ne sme dajati strokovnih mnenj in strokovnih komentarjev. Še več - izražanje strokovnega mnenja gospa Brezigarjeva celo označi kot kontrolo dela vrhovnega državnega tožilstva, za katero “Pravna fakulteta nima pristojnosti”. Podpisani, zaposleni na Pravni fakulteti oz. na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti, svojo družbeno vlogo pojmujemo povsem drugače. Prepričani smo, da je naša dolžnost, da s svojim znanjem in distanco, ki nam jo omogoča akademsko delo, izrazimo svoje strokovno mnenje o kazenskopravnih vprašanjih, še posebej o tistih, za katera ocenjujemo, da so zaradi svoje kompleksnosti test demokratičnosti neke družbe in preizkus spoštovanja pravne države. Zato se ne moremo strinjati s stališčem, da je katerakoli državna institucija izvzeta iz kritične presoje ali imuna pred drugačnimi mnenji, še posebej če so strokovno utemeljena. Če gospa Brezigarjeva izražanje strokovnega mnenja, ki je v tem primeru pač drugačno od njenega, doživlja kot kontrolo svojega dela, še več, kot nekaj nedopustnega, se bojimo, da za svojo institucijo zahteva poseben status, ki pa v današnjem razumevanju demokracije ni mogoč. Podpisani smo v preteklosti že pisali mnenja tako za državno tožilstvo kot za številne druge državne institucije in bomo z neodvisno strokovno presojo nadaljevali, kadar bomo ocenili, da je naše znanje potrebno ali kadar nas bodo pristojni državni organi zaprosili za strokovno pomoč.
Prof. dr. Katja Šugman, Prof. dr. Katja Filipčič, Doc. dr. Matjaž Jager, Prof. dr. Renata Salecl, Doc. dr. Marko Bošnjak, Prof. dr. Dragan Petrovec, Prof. dr. Ljubo Bavcon |
|
“Varuhov dopis je vseboval prav vse znake kazenske ovadbe”
Dr. Katja Šugman Stubbs, profesorica kazenskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani in avtorica strokovnega mnenja, o ravnanju policije in vrhovnega državnega tožil stva v primeru nadzora družine Strojan
Generalna državna tožilka Barbara Brezigar je še isti dan po tiskovni konferenci protikorupcijske komisije v osrednji informativni oddaji na TV Slovenija svoj odziv začela z besedami: “Nekaj najbolj nedopustnega je, da predstavnik druge državne institucije zaprosi Pravno fakulteto, da kontrolira delo vrhovnega tožilstva …”
Sama nasprotno mislim, da je to nekaj najbolj običajnega in zaželenega, saj številne državne institucije naročajo pravna mnenja pravnih strokovnjakov, to je že utečena praksa. Zanimiva pa se mi zdi interpretacija vodje tožilcev, da gre za kontrolo državnega tožilstva. Pravna mnenja niso v funkciji kontrole, pač pa gre za neodvisna strokovna mnenja o določeni zadevi.
Sicer gre za vaše mnenje in ne mnenje Pravne fakultete …
Da, gre za moje strokovno mnenje, saj sem bila samo jaz zaprošena za mnenje.
Kako je sploh prišlo do izdelave pravnega mnenja?
Predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Drago Kos me je vprašal, ali bi bila pripravljena napisati pravno mnenje v zadevi Strojan. Izpostavil je nekaj pomembnih procesnih vprašanj, sama pa sem ocenila, da gre za zelo zapleten in strokovno težak primer, ki potrebuje pravno analizo. Če ne drugega, že zato, ker bo zaradi te zadeve Slovenija na očeh številnih drugih držav in evropskih organov. Gre namreč za sum policijskega kaznivega dejanja in zdi se mi, da je moja družbena vloga in odgovornost, da v takih primerih dam svoje strokovno mnenje.
Zanimivo je to, da je minister za pravosodje Lovro Šturm že pred časom dejal, da najbolj pogreša prav strokovna pravna mnenja celo o odprtih zadevah ter tudi o razsodbah …
Seveda, vloga akademske in druge pravne stroke je tudi v tem, da komentira določene odločitve državnih organov, predvsem v bolj zapletenih primerih.
Brezigarjeva je na televiziji še zagrozila, da takšnega početja v prihodnje ne bo dopustila …
Če se ta izjava nanaša na možnost pravne stroke, da daje mnenja, je njena volja irelevantna. Izjava generalne državne tožilke v celoti me zaskrbi, ker gre za javno izraženo stališče, da je državno tožilstvo inštitucija, o kateri se ne sme izraziti nikakršnega mnenja, ne s strani drugih državnih organov, ne s strani stroke. Kot da je nekako drugačna od drugih državnih organov.
Brezigarjeva, ki takrat govorila pod domnevo, da je mnenje izdelala Pravna fakulteta, je še dajala, da pristojnosti dajanja pravnih mnenj Pravna fakulteta sploh nima …
Uporaba izraza pristojnost je zelo zanimiva in videti je, kot da bi Pravni fakulteti dajanje pravnih mnenj moral dovoljevati kak poseben zakon ali njegov člen. Pravna fakulteta kot del Univerze ima z ustavo zagotovljen status neodvisne institucije in govorjenje o pristojnosti je v tem smislu brez pomena. Samo državno tožilstvo je pri posameznih članih katedre za kazensko pravo oz. Inštituta za kriminologijo že naročalo pravna mnenja. Taka izjava kaže na neko čudno mentaliteto, da ker se stroka ne strinja z nekaterimi njenimi odločitvami, to kar naenkrat postane nedopustno delovanje.
Brezigarjeva je na koncu vaše pravno mnenje o ravnanju vrhovnega tožilstva v zadevi nadzora Strojanovih glede dopisa varuha človekovih pravic zavrgla kot napačno še z besedami: “Če bi vsako pismo obravnavali kot kazensko ovadbo, potem bi bilo teh kazenskih ovadb na tisoče več, kot jih je dejansko. Tako da ne dopuščam nobene možnosti, da bi šlo za kazensko ovadbo …”
Težko verjamem, da nekdo, ki je vodja tožilstva, lahko kaj takega res misli. Tožilstvo pri nas namreč veže načelo legalitete, kar pomeni, da se mora odzvati na vsako informacijo o težjem kaznivem dejanju in nima druge izbire. In to že, če je do tožilca prišel le glas o kaznivem dejanju, kaj šele, ko mu kdo piše pismo o kaznivem dejanju. Predstavljajte si: glas o kaznivem dejanju je tako nizka stopnja osredotočenosti informacije, ki povrh vsega sploh ni naslovljena na tožilstvo, ampak je lahko samo objava neke novice v medijih, pa tožilstvo mora začeti ukrepati. Kazenska ovadba pa se pri nas lahko da tudi ustno ali po telefonu in zanjo ni zahtevana posebna obličnost, prijavitelju pa tudi ni treba poznati pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, ki ga prijavlja. Za kazensko ovadbo se torej zahteva najnižji možni vsebinski standard. Generalna državna tožilka pa pravi, da pismo državnega organa, ki je zadolžen za varstvo človekovih pravic, ne pomeni kazenske ovadbe. Poudarjam: državni organ, ki je povrh vsega zadolžen prav za varstvo pravic! Dopis je vseboval prav vse znake ovadbe, sploh če vemo, da je v pismu tožilstvo zaprosil, da ocenijo, ali so podani znaki kaznivega dejanja. Gre za primer, ki je zahteval nadaljnje podrobno poizvedovanje, sploh še zato, ker je v primeru obstajal sum zlorabe policijskih pooblastil in ker je bila udeležena deprivilegirana manjšinska skupina. Zanka je namreč v tem, da če nečemu rečeš zgolj dopis, zadeve ni treba obravnavati, kot zahtevata zakon o kazenskem postopku in državnotožilski red; prav temu so se na vrhovnem državnem tožilstvu v prvi fazi izognili s tem, ko so ovadbo obravnavali kot dopis. |
|