Hervardi Informacijski Center

 Celje | 8.10.2007 | Š.Z.

Ponarejene bančne kartice (Foto: PU Celje) V sredo, 3. oktobra, so kriminalisti Policijske uprave Celje odvzeli prostost 29-letnemu državljanu Romunije, osumljenemu uporabe ponarejenih bančnih kartic. Dva dni kasneje je stopil pred preiskovalnega sodnika, ki je na predlog tožilca zanj odredil pripor.Romunski državljan naj bi med 1. in 3. oktobrom na bankomatih na širšem celjskem območju s ponarejenimi bančnimi karticami večkrat dvigoval gotovino. Uporabil naj bi 32 kartic s ponarejenimi magnetnimi zapisi pravih bančnih kartic, ki so jih izdale italijanske banke, in to s pravimi PIN kodami. Kriminalisti so ugotovili, da je Romun v treh dneh na bankomatih opravil 84 zahtev za dvig gotovine, v skupni vrednosti več kot 11.000 evrov, dvignil pa je 6.000 evrov. Osumljenca so prijeli pri izvrševanju kaznivega dejanja na območju Celja. Pri preiskavi so možje v modrem odkrili 32 ponarejenih kartic in približno 7.500 evrov gotovine. Romunski državljan naj bi pred tem podobna dejanja izvrševal tudi na območju Ljubljane, kjer naj bi si prisvojil še več kot 12.000 evrov in opravil okoli 180 različnih transakcij. Preiskava o tem še poteka.

ponedeljek, 08.10.2007
Tekst: Mojca Grušovnik

CELJE - V Spominskem parku na Teharjah je bila včeraj spominska slovesnost, namenjena žrtvam povojnih zločinov. Vsako prvo nedeljo v oktobru se na Teharjah zberejo svojci in prijatelji ljudi, ki so jih pred dobrimi šestdesetimi leti iz teharskega taborišča odpeljali na različna morišča po okoliških krajih.

Vsako prvo nedeljo v oktobru se na Teharjah zberejo svojci in prijatelji ljudi, ki so jih pred dobrimi šestdesetimi leti iz teharskega taborišča odpeljali na različna morišča po okoliških krajih. (Foto: Dnevnik)

Celjski škof dr. Anton Stres, ki je daroval mašo, je dejal: “Resnica, ki prihaja na dan, je vedno bolj zastrašujoča. Otipljiva dejstva nas presunejo in najbolj črne slutnje se potrjujejo. Število odkritih morišč v Sloveniji narašča in s tem narašča število žrtev, ki jih skrivajo.”

V svojem govoru je škof ostro opomnil, da je besedna zveza “preštevanje kosti” cinična, prezirljiva in nedopustna. Nihče je ne bi smel uporabljati, saj skromni posmrtni ostanki niso zgolj kosti brez imen. To so posmrtni ostanki ljudi z imenom in priimkom.

Slavnostni govornik Nove slovenske zaveze prof. Justin Stanovnik pa je opozoril, da po toliko desetletjih od grozljivega zločina resnica še vedno ni prišla na dan.

“Eden od izumov boljševiške boljše dobe so tako imenovani vojni zakoni, kot sta denimo zakona o vojnih grobiščih in vojnih žrtvah. Ti zakoni so bili zamišljeni in so vodeni kot manever, kot nekakšen politični bypass. Mislijo, da bodo z njim obšli to, kar je zares pomembno, to je mirovna pogodba po državljanski vojni. Če bi se jim posrečilo usmeriti pozornost na mnoge podobne reči, bi se ustvaril vtis, da se nekaj dogaja, vendar se tistega, kar je zares pomembno, še dotaknili ne bi. Za podpis pogodbe po državljanski vojni bi bili namreč potrebni papirji, na katerih bi temeljila celotna zgodba. Vedo, da morajo to preprečiti, pa naj stane, kar hoče. Celotna zgodba se ne sme slišati,” je dejal Stanovnik in opomnil, da bo nekoč vendarle moralo priti do podpisa mirovne pogodbe in da bo to besedilo moralo biti pravično.

Govoriti slovensko? Ne, hvala!
Ljubljana, 05.10.2007
Sebastjan Resnik

Neuradno je uradni jezik v številnih slovenskih nogometnih kolektivih srbohrvaščina oziroma nekakšna jugoslovanščina

Trener nogometašev Maribora Milko Djurovski živi v Sloveniji že kopico let. Po rodu je Makedonec, toda večinoma občuje v tujem jeziku - v jugoslovanščini, kot bi lahko označili jezik s področja Hrvaške, Srbije, Črne gore ter Bosne in Hercegovine. Slovensko ne govori. Tudi za rokometnega trenerju Kasima Kamenico je Slovenija že dolgo delovno področje. Slovenščina? Ne, hvala.

To sta samo dva primera športnih akterjev, ki se tujega jezika niso pripravljeni naučiti. Razlogov za to je lahko več, čeprav je najverjetneje, da jim tega pač ni treba. V tujini je drugače. Igralci in trenerji, ki začnejo služiti kruh v italijanski, španski, nemški, francoski … ligi, že po mesecu ali dveh govorijo jezik začasne domovine. Morda še ne povsem tekoče, a vsaj toliko, da lahko normalno komunicirajo z mediji in javnostjo. Vsakega tujca klubi v športno razvitih deželah takoj po podpisu pogodbe pošljejo na tečaj domačega jezika. Slava in bogastvo tu ne igrata posebne vloge. Brazilec Kaka se je tako v Milanu hitro naučil italijanščine, njegov rojak Ronaldinho v Barceloni španščine, pri čemer zna sem in tja kakšno besedo povedati tudi po katalonsko.

“To je stvar splošne kulture, zato se nam jezikovni tečaji ne zdijo nič kaj takega. Normalno je, da se človek nauči jezika države, v kateri biva in dela, ker pa je šport velik biznis, je to tudi prijazna gesta do navijačev, ki jih športnik lahko nagovarja v domačem jeziku,” je pred časom na eni od spletnih strani razlagal Jean-Luc Ettori, športni direktor nogometnega kluba Monaco, in povzel bistvo, zakaj se priučiti tujega jezika.

Na slovenskih tleh se teh pravil večinoma ne držijo. Pač malo denarja, malo muzike. Zakaj bi klub plačeval še jezikovne tečaje za svoje tujce, če mu tega ni treba? A vseeno tudi v Sloveniji najdemo svetle primere. Atletinja Britta Bilač je še pred poroko z Borutom tekoče govorila slovensko, prav tako gruzijski košarkar Vladimer Boisa, slovensko govori ruski rokometaš Edo Kokšarov, pred leti se je našega jezika tekoče naučil češki košarkar Jiri Welsch. Pohvalimo lahko tudi tuje rokometašice Krima Mercatorja, ki so vsaj v preteklosti (morale) hoditi na tečaj slovenščine … A ker športno-marketinških pravil, ki bi klubom zapovedovala, kako naj se njihovi uslužbenci vedejo v javnosti, v Sloveniji ni, ne gre pričakovati, da bodo Djurovski, Kamenica in drugi mojstri športne teorije slovenske navijače kdaj nagovorili v njihovem jeziku.