DR. BOŠTJAN MARKO TURK, ANALITIK IN PUBLICIST
|
Pisalo se je leto 1988, ko je skupina dijakov Poljanske gimnazije v Ljubljani za dijaški časopis pripravila intervju s tedanjim nadškofom, dr. Alojzijem Šuštarjem. Vodstvo šole jim je intervju sicer dovolilo, misleč, da ga dijaki v svoji naivnosti nikdar ne bodo posneli in zapisali. Pa so nadobudneži ravnatelju prinesli avtorizirani tekst, ki bi moral v tisk. Tedaj je v vodstvu šole završalo, najverjetneje so poklicali s CK-ja ali Udbe, in z objavo ni bilo nič. Prestrašeno vodstvo šole je sklicalo posvet, da bi učiteljski kader vendar obsodil tak poskus klerikalizacije usmerjenega izobraževanja. Dosegli so svoje. Učitelji so izrekli anatemo nad besedilom (spomnimo se, da se je pisalo leto, v katerem se je zgodil proces proti četverici), obsodba je bila enoglasna. Proti njej je nastopila le profesorica biologije Vida Spazzapan Brelih.
Spominjam se je, prof. Brelihove, iz svojih srednješolskih let. Ko se je zgodil ta incident, sem bil sam sicer že proti koncu univerzitetnega študija. V letih 1982-1986 pa mi je kot profesorica biologije ostala v spominu predvsem po neomajnem vztrajanju pri principih dialektičnega materializma, temelječih na komunistični oz. marksistični interpretaciji sveta. Še danes jo kdaj pa kdaj srečam v Ljubljani, polno energije, načrtov, idej, čeprav se je že krepko približala pragu, ki ga imenujemo starost. Seveda se v idejnih pogledih ne ujameva, niti v enem ne, če sem iskren. Ujameva pa se, ne da bi padla ena sama beseda, v pogledih na človeka, v pogledu na sebe samega in svojo identiteto. Zakaj? Vida Spazzapan Brelih je namreč ena tistih samotnikov, ki jim je pred vsem pomembno njihovo lastno prepričanje. Se pravi, je človek, ki izhaja iz lastne identitete, v luči katere presoja vse preostalo. Je človek, ki nastopa “proti toku”, kot je to izkušnjo v avtobiografiji označil Boris Jelcin. Prvi je o takem tipu človeka pri nas spregovoril Prešeren. Celotno Cankarjevo delo pa je posvečeno iskanju verodostojnosti slovenskega človeka in njegovega družbenega položaja. Med francoskimi misleci je o tem najbolj obširno govoril nobelovec Andre Gide. Biti človek najprej in potem šele tisto, kar od tebe družba zahteva. Velika večina slovenskih ljudi, najsi so še tako slavni, se žal podreja pravilu nasprotnega. Uklanja se Cankarjevi maksimi iz Hlapcev, da je oblast sveto področje in da imej človek pred njo vselej radovoljen obraz. Kaj pa delaš zunaj nje, v krčmi, domači izbi, pa ni pomembno.
Sto let nazaj je Cankar videl, kako dalekosežno je udinjanje slovenskega človeka gospodarjem. Ti so lahko vse ali pa nič, ni pomembno, če imajo kakšno težo. Ko je Vida Spazzapan Brelih na kolegiju Poljanske gimnazije nastopila zoper prepoved objave intervjuja z nadškofom Šuštarjem, je stopila v konflikt tudi z verujočim delom učiteljskega zbora. Namreč: ta je glasoval za prepoved, četudi je v nedeljo hodil k maši in četudi nadškof Šuštar ni v ničemer ogrožal nikogar. Ne Partije, še manj vernega ljudstva.
O Cankarju razmišljamo pri vseh ljudeh, ki nimajo poguma imeti lastne identitete. Najprej potrebujejo javno mnenje, da bi si lahko dovolili, biti to, kar morajo biti. To ni jara kača filozofije, temveč pomembna lastnost homo slovenicusa, ki ga je še dodatno ukrivil jarem socialistične mentalitete. Slovenskemu človeku pa tudi socializem ni potreben, da bi klonil ali klečeplazil. Te dni so mediji prinesli novico, da se Koroški Slovenci niso udeležili proslave 87. obletnice plebiscita. Krovne organizacije so torej potrebovale skoraj devetdeset let, da so doumele, da je udeleževanje na heimatdienstovskih procesijah blažev žegen. Da to sploh ni pomembno niti potrebno. Koroška je bila pred sto leti največji bazen Slovenstva. Če bi jo obdržali, bi ure v matični domovini (demografske, kulturne, tudi politične) tekle drugače. Ob osemdesetletnici plebiscita (10. oktobra 2000) so vsi predstavniki krovnih organizacij (Sadovnik, Šturm) korakali pod rjavim praporom Haiderjevih brambovcev na deželni povorki. Koroško slovenstvo je izginilo, zabarantala ga je hlapčevska zavest prebivalcev in prav taki računi njegovih predstavnikov, z izjemo Rudija Vouka. Ta bi sodil med lepe Vide Cankarjevega opusa, prav tako kot prof. Brelihova. Je pa njihovo število enako velikosti bibličnega zrna gorčice.
Utegne zaradi njih slovenstvo preživeti?
DR. BOŠTJAN MARKO TURK
