Ljubljana, 16.10.2007

Jure Predanič

Vodstvo ljubljanske diskoteke Global je potrdilo novico, da je bil v usodni pretep vpleten varnostnik podjetja VIP varovanjeVodstvo diskoteke Global nam je včeraj potrdilo novico, da je bil v pretep, za posledicami katerega je umrl 20-letni Gorazd Čamernik, vpleten varnostnik podjetja VIP varovanje. Pomočnica direktorice Globala Mirjana Ilič nam je povedala, da so jim s policije sporočili, da je varnostnika pri dejanju ujela kamera, Global pa je z vipovci takoj prekinil pogodbo o sodelovanju. V Globalu so sicer dodali, da se tudi po tej informaciji ne čutijo krive za Gorazdovo smrt, ker bi morala nadzor nad podjetjem opravljati država. Policiji so ob tem predlagali, naj sama opravlja varovanje nočnih lokalov na stroške lastnikov lokalov in tako zagotovi največjo možno varnost obiskovalcev nočnih lokalov.

Identitete storilca, ki ga je ujela kamera, nam v Globalu po nasvetu policije niso želeli razkriti. Za komentar smo se zato včeraj obrnili na lastnika podjetja VIP varovanje Danijela Praštala, a je njegov telefon zvonil v prazno. Prav tako nam novih podatkov o pobeglem storilcu ni uspelo dobiti na ljubljanski policijski upravi. “Na sodišče smo vložili zahtevo za razpis mednarodne tiralice in čakamo na njeno potrditev, storilčeve slike in imena pa medijem za zdaj še ne bomo posredovali, čeprav smo o tem sicer že razmišljali,” nam je povedala predstavnica za tisk Martina Gramec. Od običajno zanesljivega vira pa smo sicer neuradno izvedeli, da je domnevni Gorazdov morilec Sead Suljanović, državljan Bosne in Hercegovine, ki je pri vipovcih delal na črno. Ali je Suljanović še v Sloveniji ali pa mu je uspelo zbežati v tujino, še ni znano- a poznavalci so prepričani o slednjem.

četrtek, 18.10.2007
Tekst: (ah)

Romska drugačnost
Murska Sobota, 13.10.2007

Zveza Romov Slovenije je včeraj v soboški kinodvorani pripravila tradicionalno kulturno in družabno prireditev z naslovom Drugačnost nas združuje

Zveza Romov Slovenije je včeraj v soboški kinodvorani pripravila tradicionalno kulturno in družabno prireditev s pomenljivim naslovom - Drugačnost nas združuje. Na odru se je zvrstilo več kot deset glasbenih in plesnih romskih in neromskih skupin, zbrane pa sta nagovorila direktor soboške občinske uprave, Bojan Petrijan, in Stane Baloh, prvi mož urada za narodnosti pri slovenski vladi, ki je dejal, da je lahko po normativni plati Slovenija vzor državam EU, praksa pa vedno ne sledi teoriji. Med povabljenci sta manjkala tako minister za šolstvo in šport Milan Zver kot soboški župan Anton Štihec, med obiskovalci včerajšnje prireditve pa smo pogrešali tudi več “belih” obrazov. To seveda zbranih ni motilo pri glasbenih užitkih, ki so jim jih ponudili nastopajoči. (bc)

“Ostro obsojamo dogodek v Orto baru,” se je včeraj na domnevno nestrpen odnos varnostnika in lastnika lokala do lezbičnega para, kot smo že poročali, odzval Mladi forum Socialnih demokratov

Naj spomnimo: eden izmed varnostnikov je na eni izmed šestnajstih kamer, natanko pred tednom dni ob enih zjutraj, na zaslonu površine 7 x 5 cm, opazil dve dekleti med poljubljanjem na bilijardni mizi. Kot mu nalaga dolžnost, je odšel v spodnje nadstropje, kjer naj bi bil priča eksplicitnemu ljubljenju, kot trdijo pri podjetju Kir, ki je lastnik bara, in ne poljubljanju, kot trdi sekcija ŠKUC LL. Medtem ko se pri Kiru zgodba nadaljuje: “Opozoril ju je, naj vstaneta in prenehata z intimnostmi, ker je to javni prostor, kjer nikomur ni dovoljeno neprimerno obnašanje. Na njune izjave, da onidve lahko počneta, kar hočeta, in na provokacije v smislu varnostnikove diskriminacije in homofobije pa jima je samo mirno odgovoril, da če mislita še naprej ležati na mizi, naj zapustita lokal.” Pri ŠKUCU LL trdijo, da naj bi od njiju zahteval, naj takoj zapustita lokal, češ da Orto bar ni “take vrste lokal”, zato naj gresta v “tak” lokal, kjer se “to” počne. Dekleti naj bi se nato pritožili še lastniku lokala, ki jima je sicer zagotovil, da se v lokal lahko vrneta, hkrati pa dodal, da je Orto bar “heteroseksualen lokal”. “Če bi bil izjavil, da je lokal za heteroseksualce, jima tega logično ne bi dovolil, kar postavlja njune izjave pod vprašaj,” je bilo še zapisano v uradi izjavi Orto bara.

Glede na to, da je lokal poznan kot liberalen, saj v njem domuje veliko subkultur, si lastniki napada na njihovo integriteto ne morejo razložiti drugače, trdijo, da sekcija ŠKUC LL izrablja smrt mladeniča pred Globalom in razpoloženje javnosti, ki trenutno ni naklonjeno tovrstnim lokalom in varnostnim službam, za samopromocijo. “Takšna ocena se nam zdi smiselna posebej glede na to, da so škucovke novico objavile šele v ponedeljek, medtem ko naj bi se dogodek zgodil že v četrtek.” dodajajo. Izjava za javnost naj bi torej sledila šele po tem, ko je bil znan odziv javnosti v zvezi s tragičnimi dogodki pri Globalu. “Verjetno ta novica v drugačnih okoliščinah ne bi dosegla take publicitete, kar zopet potrjuje našo oceno,” ugotavljajo v Orto baru. Na kar pa pri ŠKUCU LL odgovarjajo, da to v ničemer ne spremeni dejstva, da je bilo ravnanje pristojnih v gostinskem lokalu homofobično.

Kljub pojasnilom Orto bara so tudi pri Mladem forumu Socialnih demokratov prepričani, da je pričevanje para v celoti resnično, zato opozarjajo, da so “takšne izjave, ne glede na to, ali se izjavljajo v lokalu ali katerem drugem prostoru javnega značaja, diskriminatorne, kar je v nasprotju z ustavo, natančneje z njenim drugim delom (14. člen), ki govori o spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zakon pa je tudi v nasprotju z zakonom o uresničevanju načela enakega obravnavanja.” Zato slovensko družbo pozivajo k večji strpnosti in toleranci. Opažajo namreč, trdijo, da je spoštovanje pravic istospolno usmerjenih v Sloveniji na zelo nizki ravni. In dodajajo: “Ne le, da njihov status ni zadovoljivo zakonsko urejen, temveč smo celo priča nasilju in nadlegovanju. Takšno ravnanje in stanje nasilja, nestrpnosti in homofobije ostro obsojamo… Od odgovornih institucij želimo, da prevzamejo družbeno odgovornost, da jasno in glasno zastopajo pravice istospolnih partnerjev ter da namenijo več sredstev za ozaveščanje javnosti in pozivanje k večji enakopravnosti, strpnosti.”

URŠKA KEREŽI

DR. MATEVŽ TOMŠIČ, SOCIOLOG, POLITIČNI ANALITIK, PREDAVATELJ NA FAKULTETI ZA UPORABNE DRUŽBENE ŠTUDIJE

Novinarska peticija proti cenzuri, ki naj bi jo izvajala vlada Janeza Janše, je še eden v nizu dogodkov, ki pričajo o travmatičnem odnosu med medijskimi ustvarjalci in tistim delom slovenske politike, ki je trenutno na oblasti; odnosu, za katerega je značilna visoka stopnja vzajemnega nezaupanja. Vendar pa sama peticija in dogajanje v zvezi z njo več kot o dejanskem odnosu vlade do medijev, čeprav ji je glede tega mogoče očitati marsikaj, predvsem nerazumevanje dinamike na tem področju, pove o stanju duha v slovenski novinarski srenji (oz. v njenem najbolj eksponiranem delu). Evidentno je predvsem to, da velik del, najverjetneje večina, novinarjev ne podpira premierja Janše, njegove stranke in vlade, ki jo vodi, oziroma goji do njih celo odkrito averzijo. V njihovih javnih intervencijah se stalno ponavljajo eni in isti očitki o vladnem poseganju v uredniško politiko največjih slovenskih medijev, ki naj bi se izražala v protežiranju vladajočih politikov, neobravnavanju za vlado neprijetnih tem, izločanju do vlade kritičnih novinarjev in mnenjskih voditeljev itd. Vendar pa za te zelo hude obtožbe ne ponujajo nekih prepričljivih argumentov, predvsem takšnih, ki bi dokazovali, da je sedaj situacija glede medijske svobode kaj slabša, kot je bila v času vladavine LDS.

Očitno se mnogim zdi, da je določena pozicija a priori pravilna samo zato, ker je usmerjena proti vladi. Kot da ni bistvo poročanja in informiranja javnosti v resnicoljubnosti, nepristranskosti in tehtnosti stališč, ne pa v takšnem ali drugačnem odnosu od posamezne politične ustanove. Vendar bi bilo trditve, kako da “morajo biti novinarji vselej do vlade kritični”, mogoče šteti kot izraz načelnosti, če bi se jih njihovi nosilci dosledno držali. A v preteklosti, ko je vladala drugačna politična opcija, nikakor ni bilo tako. Med podpisniki aktualne peticije najdemo kar precej ljudi, ki so tedaj nastopali kot zvesti apologeti vladajoče politike in jih razni klici in direktive, ki so jih politični odločevalci pošiljali v uredništva, niso niti najmanj motili. Še več, odločno so se lotevali diskreditacij tistih, ki so si drznili kritizirati takšno početje, češ da so “prhljaj, ki bi ga bilo treba spihati z ramen” (kot je nekdanji odgovorni urednik Dela in podpisnik sedanje peticije Mitja Meršol označil avtorje Ure evropske resnice, ki so opozarjali na zaprtost in politično instrumentaliziranost medijskega prostora). Seveda, tedaj so bili na oblasti “naši”, ki so zagovarjali “prave” ideje in vrednote.

Glavni problem slovenskega medijskega prostora ni toliko v odnosu medijskih akterjev do vlade ali opozicije kot v njihovi nazorski monotonosti, povezani z aktivistično naravnanostjo mnogih od njih. Gre za to, čemur pravi Peter Berger “ideološko zagovorništvo”" (ideological advocacy), tj. aktivistično zastopanje partikularnih ideoloških pozicij in sodelovanje v “kulturnem boju”. Takšni novinarji vidijo svoje poslanstvo v širjenju svoje (praviloma levičarske) ideologije in obračunavanju s tistimi, ki ne spadajo v ta “kontekst”. Tako je sedanje nezadovoljstvo dela novinarjev verjetno posledica dejstva, da sedaj ne morejo več objaviti ali spustiti v eter čisto vsakega ideološkega pamfleta, kot so to lahko počeli v preteklosti.

Izvor tega problema je pri samem vrhu, tj. pri vodstvu novinarske stanovske organizacije, ki ga obvladujejo politično-ideološki klani, katerih tipični predstavnik je predsednik novinarskega društva Grega Repovž. Ta pooseblja tudi zgoraj opisani pristop. Tako je pred kratkem v svojem uvodniku v časopisu, ki ga ureja (Mladina), brezobzirno napadel znanstveno analizo Vrednotna in nazorska usmerjenost slovenskih tiskanih medijev in njenega vodilnega raziskovalca Franeta Adama. Članek je namreč prava zbirka nesmislov, manipulacij in podtikanj. Že to, da se gimnazijski maturant, se pravi nekdo, ki ni zmogel dokončati študija, spravi s konceptualnega in metodološkega vidika kritizirati raziskovalno delo rednega profesorja in enega najuglednejših slovenskih sociologov, je izraz izjemne arogance. Sploh ker je očitno (in razumljivo), da nima pojma o osnovah znanstvenega dela. Tako denimo pravi, da je vsak od sklopov raziskave narejen po drugačni metodologiji, kar naj bi bilo po njegovem očitno narobe. Seveda še ni slišal za metodo triangulacije, ki pomeni kombinacijo kvantitativnih in kvalitativnih pristopov, ki ustrezajo posameznim študijam primera (te se po vsebini močno razlikujejo med seboj, zato zahtevajo različen metodološki instrumentarij). Nadalje ga moti način nazorske opredelitve posameznih analiziranih kolumen in kolumnistov, predvsem njihova razdelitev na “leve” in “desne”. Oznake, kot so “levica” ali “desnica” oziroma “levičarstvo” in “desničarstvo”, so vselej kontekstualno specifične, kar pomeni, da imajo v določenih okoljih posebne lastnosti, ki niso nujno skladne z opredelitvami, kakršne najdemo v politični teoriji. In prav v slovenskem javnem diskurzu pojma “levica” in “desnica” v Sloveniji nista povsem skladna z opredelitvami, ki zanju veljajo v zahodnem svetu. Tako je pozitiven odnos do vloge politične in ekonomske elite nedvomno značilnost, ki velja za levo usmerjene kolumniste (čeprav se zdi Repovžu to neverjetno).

Poleg tega Repovž avtorjem raziskave kakopak pritakne politično motiviranost, češ da se trudijo znanstveno udejanjati politično logiko aktualne oblasti. Pri čemer ga želja po njihovi diskreditaciji privede v protislovje, ko jim obenem očita (oz. namigne), da naj sploh ne bi nameravali opraviti raziskave do konca in njenih rezultatov posredovati ministrstvu za kulturo. Kako naj bi ti raziskovalci služili politiki in njenim načrtom, če svojega (domnevno apologetskega) dela sploh ne bi poslali svojim naročnikom? Očitno tudi logična konsistentnost ni ena od vrlin pisanja prvega med slovenskimi novinarji.

Repovž in podobni očitno menijo, da so zaradi svoje idejne pravovernosti poklicani presojati in obsojati kar koli in kogar koli. Pri tem je zanimivo, da se je Repovžev napad zgodil le nekaj dni po tiskovni konferenci Zaresove poslanke Majde Širce, ki je prav tako problematizirala rezultate omenjene raziskave. Mar je to še en primer instrumentaliziranega levičarskega novinarstva, ki se agresivno loteva raziskovalnih ugotovitev, ki spodbijajo njihove konstrukte?

K (ne)verodostojnosti določene institucije, organizacije ali poklica največ prispevajo njegovi nosilci sami. Za novinarski poklic velja to verjetno v še večji meri. In dokler bodo na čelu novinarskega stanovskega združenja stali ideološki aktivisti, bo njegov ugled na nesrečo mnogih, ki vestno in profesionalno opravljajo svoje delo, močno trpel.

MATEVŽ TOMŠIČ