DR. MATEVŽ TOMŠIČ, SOCIOLOG IN POLITIČNI ANALITIK CENA NEOPREDELJENOSTI
|
Glavna naloga vsakega politika, ki se poda v demokratično tekmo, je zastaviti takšno predvolilno strategijo, da bo z njo pritegnil čim širši krog volivcev. To velja predvsem za volitve, kjer je treba dobiti absolutno večino glasov tistih, ki se udeležijo volitev. Pri tem so kandidat in njegovi volilni strategi soočeni z dilemo: ali s svojimi sporočili naslavljati predvsem tradicionalne volivce določene politične opcije ali pa skušati za svojo stvar pridobiti nove skupine do tedaj še neopredeljenih volivcev. Gre za vprašanje iskanja pravega ravnovesja med “starim” in “novim”, med bolj splošnimi in bolj konkretnimi, bolj zmernimi in bolj odločnimi stališči; kar je zelo delikatno početje. Pretirana pozornost enim gre kaj lahko na škodo drugim (ki v tem primeru kandidatu oziroma stranki začnejo obračati hrbet). To se je denimo zgodilo ameriškim republikancem, ki so v zadnjih letih v težnji po dvorjenju (radikalnim) krščansko-konservativnim krogom odvrnili od sebe velik del sredinsko usmerjenih volivcev, kar je eden od glavnih razlogov (poleg ostalih, kot sta korupcija in neuspešna vojna v Iraku) za upadanje priljubljenosti te stranke.
Podoben primer, čeprav z obratne smeri, se je zgodil na aktualnih predsedniških volitvah v Sloveniji. Relativno slab rezultat Lojzeta Peterleta v prvem krogu volitev, ko je kot deklarirani favorit dobil bistveno manj glasov, kot so mu napovedovale ankete, je mogoče pripisati pretirani usmerjenosti v pridobivanje sredinskih in celo levih volivcev, ob čemer je “pozabil” na svoje tradicionalno volilno telo, sestavljeno iz bolj konservativno usmerjenih ljudi. Ti so (kot so pokazali tudi rezultati vzporednega glasovanja, ki jih je za RTV opravila agencija Valicon) v nadpovprečni meri abstinirali volitve (vsaj njihov prvi krog) v primerjavi z volivci levih strank. Očitno so ocenili, da se njegova stališča v ničemer bistveno ne razlikujejo od stališč drugih kandidatov (predvsem Türka in Gasparija).
Problem pri Peterletu je v tem, da zaradi svoje politične preteklosti precej neprimeren kandidat za “prodor v sredino”. Gre za ideološko močno prepoznavnega politika, ki se ga je v preteklosti povezovalo z nekaterimi ne ravno pozitivnimi fenomeni, kot so “nazadnjaštvo”, “klerikalizem”, “povezanost z Vatikanom” itd. Čeprav je pri tem pogosto šlo za etikete s strani političnih nasprotnikov in njim naklonjenih medijev, pa se je mnogih volivcev to vseeno “prijelo”. Tako je s svojimi naklonjenimi stališči do različnih družbenih skupin, kot so homoseksualci, pripadniki subkultur itd. sicer zbujal mnoge simpatije, predvsem med levo usmerjenimi mnenjskimi voditelji, vendar ga ti zelo verjetno niso volili. Liberalno usmerjenih ljudi tako ni prepričal (kakšnemu drugemu politiku iz t. i. pomladnega tabora bi to verjetno lahko uspelo), je pa s tem izgubil prenekateri glas tistih bolj tradicionalističnih.
Peterletu se je negativno obrestovalo tudi distanciranje od pomladnih strank, ki so ga podprle pri kandidaturi, in od vlade, ki jo te stranke sestavljajo. Tako v predsedniških debatah običajno sploh ni kaj dosti branil vlade pred napadi protikandidatov, ampak je praviloma stal ob strani (ali se celo pridružil kritikam). S tem je izzval nezadovoljstvo predvsem pri volivcih največje vladne stranke SDS, med katerimi marsikdo goji do njega antipatije že od časov afere Depala vas naprej.
Vidimo, da tudi nestrankarska drža ni vselej deviza za uspeh. Sploh ne takrat, ko je velik razkorak med deklariranim nestrankarstvom določenega kandidata in njegovo jasno politično profiliranostjo v preteklosti. V tem primeru za velik del volivcev preprosto ne deluje prepričljivo.
Peterle je plačal ceno premajhne jasnosti svojih stališč do ključnih vprašanj, okoli katerih so se vrtele predvolilne debate (tovrstna neizrazitost je bila sicer značilna za vse tri prvouvrščene kandidate iz prvega kroga volitev). To je najočitneje prišlo do izraza ob objavi razveljavitve obsodbe nekdanjega ljubljanskega škofa Rožmana (in nekdanjega visokega funkcionarja predvojen SLS Kreka). Po mnenju večine analitikov je objava te razsodbe vrhovnega sodišča močno škodovala prav kandidatu Peterletu. Vendar ni nujno, da bi bilo tako. Drugače rečeno, tudi če mu je to škodovalo, mu je zaradi njegovega načina opredeljevanja. Opredeljevanje do tedanjih dogodkov je sicer precej delikatna stvar, predvsem zaradi še vedno prevladujočih “proenobejevskih” sentimentov v slovenski javnosti. A kljub temu bi se dalo zavzeti jasno in načelno stališče, ki sploh ne bi bilo nujno usmerjeno v vrednotenje osebnosti in dela škofa Rožmana (oziroma ne bi bilo apologetsko do njega). Takšno, ki bi izpostavilo aktualno razsodbo kot dokaz nesprejemljivosti in neverodostojnosti postopkov tedanjega “revolucionarnega” sodstva in nedemokratične narave komunističnega režima kot celote. S tem bi Peterle lahko “vrnil žogico” tistim političnim silam in njihovim kandidatom, ki ne kažejo kakšne velike pripravljenosti za (vsaj moralno) obsodbo takšnih početij. Tako pa se je znašel v defenzivni vlogi, ki je po pravilu jamstvo političnega neuspeha.
Mlačnost v smislu nepripravljenosti na jasen način izraziti svoje poglede je pogosta značilnost sodobnih političnih akterjev, kar pri mnogih državljanih vzbuja nezadovoljstvo. Posledica tega je lahko priljubljenost različnih populistov (tipa Jelinčič), ki nastopajo z grobimi in nesprejemljivimi, a zato toliko bolj jasnimi stališči.
MATEVŽ TOMŠIČ
