LONDON - V Veliki Britaniji se je včeraj zelo na hitro razplamtela vroča politična razprava o “tradicionalno” in trenutno zelo vročem priseljevanju. Z enim samim stavkom, zapisanem v lokalnem časopisu, jo je razvnel poslanski kandidat opozicijske konservativne stranke Nigel Hastilow.

(Foto: Reuters)
“Enoch Powell je imel prav o priseljevanju!” To je namig, s katerim si je Hastilow nakopal obsodbe vladajočih laburistov, ki zahtevajo umik njegove poslanske kandidature, pa tudi “zaslišanje” pred vodstvom svoje, konservativne stranke, ki mu bo moral razložiti, kaj je mislil s to oceno, s katero je spravil v zadrego vodjo konservativcev Davida Camerona.
O pogrebni grmadi, vžigalici in smodniku ter rekah krvi
Lokalno vodstvo konservativcev v volilnem okrožju Hastilowa ga brani, češ prav nič drugega ni naredil kot to, kar mora delati politik: v javnost je prenesel stališča, ki jih je slišal med pogovori z ljudmi. Enoch Powell je bil glasen desničar, izvrsten govornik, eden vodilnih konservativcev in član vlade v senci do svojega razvpitega kontroverznega govora o priseljevanju, ki ga je imel leta 1968 in se je zapisal v politično zgodovino kot “govor o rekah krvi”.
V njem je napadel priseljeniško politiko tedanje laburistične vlade in predlog njenega zakona o rasnih odnosnih. Ocenil je, da je Britanija nora, ker dovoli priselitev 50.000 ljudi na leto, in napovedal, da bo v Britaniji leta 2000 živelo sedem milijonov oziroma desetina tujcev. Predlagani zakon o rasnih odnosih je primerjal z narodom, ki sam sebi kopiči pogrebno grmado, in z metanjem vžigalice v smodnik.
“Kot Rimljanom se mi zdi, da vidim reko Tibero, ki se peni zaradi veliko krvi,” so bile besede, zaradi katerih je ta govor postal razvpit kot “govor o rekah krvi”. Powell, ki je študiral klasično literaturo, je prispodobo našel v Vergilovi največji pesnitvi Eneidi, v kateri Sibila prerokuje “vojne, strahotne vojne in Tibero, ki se peni zaradi krvi”.
O domačinih kot tujcih v lastni državi
Powell je govoril o ljudeh, ki se počutijo tujce v lastni državi, o nosečih ženskah, ki ne morejo dobiti bolniške postelje za porod, o otrocih, ki se ne morejo vpisati v šolo, delavcih, ki ne morejo dobiti službe, o soseskah, ki so se tako spremenile, da jih ni mogoče prepoznati, omenil je primer Britanke, edine belke v ulici v Wolverhamptonu, ki se boji iz hiše. In tako naprej. Ta “klasičen” primer ksenofobičnega, rasističnega in populističnega govora - trajal je 45 minut in požel velik aplavz - je prinesel konec Powllove politične kariere, saj ga je vodja konservativcev Edward Heath odstavil s položaja obrambnega ministra vlade v senci, on pa je zapustil stranko šest let kasneje, leta 1974, ker je nasprotoval Heathovi nameri, da vključi Britanijo v Evropsko unijo. Na tisoče britanskih delavcev je protestiralo v podporo Powllu, ki je prejel tudi na tisoče pisem podpore. “Powell je imel prav” je postala politična fraza, po kateri navadno posega skrajna desnica v Britaniji, posebno v Angliji.
Vladajoči laburisti so zaradi “dnevnih” političnih potreb nedvomno zadovoljni, ker je konservativni poslanski kandidat Hastilow svojega vodjo Camerona in stranko spravil v zadrego s svojim “Powell je imel prav” samo nekaj dni po tistem, ko je britanska komisija za rasno enakopravnost Camerona pohvalila, ker se loteva priseljeniškega vprašanja na “nerasni način”. Hastilow ni prvič v težavah zaradi svojih stališč do priseljencev. Lani je obtožil muslimane, da izkoriščajo teroristične napade za zahteve po svojih počitnicah in šolah, ter pisal o “posebni obravnavi” priseljencev. “V Britaniji razgrnemo rdečo preprogo za tujce, lokalci pa morajo sami skrbeti zase,” je napisal takrat, zdaj pa: “Če vprašate večino ljudi, kaj je največji problem, s katerim se srečuje ta država, večina pravi: priseljevanje. Mnogi pravijo: Enoch Powell je imel prav!”
Vlada se zmoti za 300.000 tujih delavcev
Hastilow je nehote odvrnil pozornost z neverjetnega priznanja laburistične vlade, da se je pri podatkih o tujcih, ki so se v zadnjih desetih letih zaposlili v Britaniji, uštela za 300.000, kar je celo za šestdesetmilijonsko Britanijo zelo veliko. Trdila je, da se jih po letu 1997, odkar so na oblasti novi laburisti, zaposlilo 800.000. Zdaj priznava, da se jih je 1,100.000 in se… “opravičuje”. Opozicija je skočila pokonci, ker to pomeni, da so tujci zasedli 40 odstotkov od 2,7 milijona novih delovnih mest. Od blizu 700.000 tujcev iz novih članic Evropske unije, ki so se zaposlili, je pol milijona Poljakov. Čeprav je desnica strah pred priseljevanjem in tujci vedno in povsod po svetu uporabljala ter zlorabljala v politične namene, je v Britaniji že nekaj časa čutiti soglasje politike o tem, da bodo morali zajeziti priseljevanje, ker izgubljajo nadzor nad njim in ker so številke ogromne: število prebivalstva se povečuje za 190.000 na leto, kar že zdaj poraja veliko težav - pri nastanitvi, socialni skrbi, zdravstvenem varstvu. Če bi šlo tako naprej, bi imela Velika Britanija čez dvajset let sedemdeset milijonov prebivalcev. Posebno skrb tudi v Britaniji zbujajo podatki, da petino kaznivih dejanj zagrešijo tujci in da je v zaporih več kot enajst tisoč tujcev, kar je več kot osmina zaporniške populacije.