Hervardi Informacijski Center

Ko je v tej stavbi bivala romska družina Strojan, so se mnogi zgražali nad neprimernimi bivalnimi razmerami. V enakih prostorih že dolga leta živijo begunci iz Bosne. (Foto: Dnevnik)

“Ta nastanitveni center je še vedno v postopku zapiranja. V njem bivajo osebe, ki si niso uredile druge oblike bivanja. Pet jih ima slovensko državljanstvo, torej lahko kandidirajo na občinskih razpisih za dodelitev neprofitnega stanovanja. Štirje, ki spadajo v ranljive skupine, bi lahko živeli v drugih nastanitvenih centrih, vendar to možnost zavračajo. Center nameravamo zapreti takoj, ko se bo iz njega izselil zadnji stanovalec, vendar jih na silo ne nameravamo izseliti,” zagotavlja Jurij Zaletel, vodja oddelka za integracijo beguncev in tujcev.

Ker nameravajo stavbo izprazniti, je ne obnavljajo. Stanovalci nameščajo na okenske okvire najlon namesto razbitih okenskih stekel in mašijo luknje, skozi katere piha strupena postojnska burja. Bivalne prostore ogrevajo z električnimi radiatorji, vendar se zrak v sobah z visokimi stropi le redko segreje na več kot 16 stopinj. V neogrevana kopalnico in stranišče je treba po dolgem mrzlem hodniku, vendar pozimi voda pogosto zamrzne v ceveh.

Na ministrstvu za obrambo so nam povedali, da so stavbe nasproti vojašnice barona Andreja Čehovina začasno brezplačno oddali v uporabo ministrstvu za notranje zadeve, saj so za Slovensko vojsko neperspektivne. “Ko bodo v celoti izpraznjene in predane ministrstvu za obrambo, jih bomo uvrstili na interni trg nepremičnin v okviru ministrstva za javno upravo,” je sporočil Andrej Sila, vodja službe za stike z javnostmi na ministrstvu za obrambo. Če se drugi državni organi ne bodo zanimali za uporabo nekdanje vojašnice, jo bodo uvrstili v program odprodaje državnega premoženja.

“Želimo si ogrevano kopalnico”

Kata in Stanislav Kavka sta s sinovoma prišla v Slovenijo leta 1992 iz Dervente. Že petnajst let živijo v nastanitvenem centru v Postojni, od koder bi se silno radi izselili, a ne dobijo stanovanja. Po pomoč sta se obrnila že na številne naslove: najprej na občino Postojna, kjer pravijo, da za njiju in njunega sina, ki je invalid s cerebralno paralizo in epilepsijo, nimajo stanovanja. Pisali so tudi predsedniku vlade (ki jim ni odgovoril) in predsedniku države - iz njegovega urada so občino Postojna prosili, naj jim pomaga. “Želimo si streho nad glavo in svojo kopalnico, saj lahko plačujeva najemnino in stroške. Jaz delam kot čistilka in dobim 316 evrov plače, za sina dobivamo 250 evrov socialne pomoči,” pravi Kata. Prhajo se v neogrevani skupni kopalnici, ko zunaj zmrzuje, pa v plastični kadi v sobi. Za stroške bivanja v tem “luksuznem” bivališču odštejejo 260 evrov na mesec.

Na tradicionalnih novinarskih dnevih v Ankaranu so včeraj govorili o diskriminaciji in o vlogi medijev, ki bi po mnenju sodelujočih (z leve Boštjan Vernik, Ranka Ivelja, Sonja Merljak, Dragan Petrovec in Brankica Petković) morali čim več poročati o njej in ljudem »dajati upanje, da sistem deluje«. (Foto: Dnevnik)

“Zakonodaja, prekopirana iz evropskih direktiv, je težko razumljiva. In zdi se, da problema diskriminacije ne razumejo niti državni organi,” ugotavlja Boštjan Vernik, vodja oddelka za področje diskriminacije urada varuhinje človekovih pravic.

Z okroglo mizo o diskriminaciji in o vlogi medijev pri tem so se včeraj v Ankaranu začeli že tradicionalni novinarski dnevi. Končali se bodo v soboto, ko bodo novinarji spregovorili tudi o aktualnih pritiskih nase, ki so ponekod privedli do velike medijske cenzure.

Na včerajšnji okrogli mizi so novinarji razpravljali o tem, kaj je diskriminacija, kje se pojavlja, kako se kaže v praksi in kako poročati o njej. Brankica Petković z Mirovnega inštituta je medije pozvala, naj o diskriminaciji v čim večji meri ozaveščajo ljudi.

“Dajte besedo žrtvam, poskušajte prisiliti inštitucije, naj v primeru diskriminacije vendarle ukrepajo. S pisanjem o težavah z diskriminacijo dajete ljudem upanje, da sistem vendarle lahko deluje,” je novinarje pozvala Petkovićeva. Pojasnila je, da Mirovni inštitut že več let organizira delavnice o preprečevanju diskriminacije, letos je izdal tudi priročnik za novinarje.

Dobro znamenje za žrtve je njena napoved, da načrtujejo projekte, ko bodo znane odvetniške družbe v imenu prizadetih žrtev diskriminacije pro bono vlagale tožbe proti tistim, ki diskriminacijo izvajajo. “To prakso na neki način že izvaja odvetniška družba Čeferin, ki zastopa družino Strojan,” je pojasnila Petkovićeva.

Žal pa včasih pri širjenju diskriminacije sodelujemo tudi novinarji, ko poročamo o nekaterih temah. Težava je tudi ta, da se pri tem večkrat sploh ne zavedamo, da diskriminiramo določeno skupino ljudi. Naše tarče so v zadnjem času predvsem marginalne skupine, ki se ne morejo braniti, kot so Romi ali brezdomci.

Na okrogli mizi je Ranka Ivelja opozorila na nekaj takih problemov, ki jih je obravnavalo tudi novinarsko častno razsodišče. Sklenili so, da je takšen način poročanja nujno potrebno odpraviti.

Vse države kršijo človekove pravice, razlikuje pa se njihov odziv na kršitve. Opozorila je, da demokratične države poskušajo ugotavljati vzroke in jih odpravljati, nekatere pa poskušajo utišati tiste, ki na kršitve opozarjajo, ali pa jim zmanjšati avtoriteto. Prav na te je Čebašek-Travnikova naletela, in sicer v obliki pritiskov glede imenovanja varuhov za posebna področja in pri imenovanju svojih namestnikov.

Med področji, kjer bi lahko država za varovanje človekovih pravic naredila več, je varuhinja človekovih pravic izpostavila sodelovanje državljanov pri pripravi zakonodaje.

Poslanci so ob obravnavi poročila sprejeli tudi več priporočil vladi za izboljšanje stanja na področju spoštovanja človekovih pravic, v razpravi pa so se zavzeli tudi za bolj transparentno sprejemanje zakonodaje. Majda Potrata (SD) je opozorila, da ni presenetljivo, da tudi to poročilo opozarja na najbolj dolgotrajen sistemski problem slovenske družbe - izbrisane.

Po oceni vodje poslancev LDS Jožefa Školča posebno pozornost potrebuje ocena, da se izostrujejo težave, povezane z vprašanjem sožitja z romsko populacijo.

V NSi so veseli, da varuhinja na prvo mesto postavlja pravice otroka in prizadevanja za zmanjšanje nasilja v družini, je dejala Marjetka Uhan. Vendar pa se jim zdi, da je v poročilu pretirana pozornost namenjena predvsem eni družini, čeprav ne zanikajo, da obstajajo težave na področju reševanja romske problematike.

Sodni zaostanki so po oceni Zvonka Černača (SDS) predvsem težava pravosodja, ki mora spremeniti vzorce obnašanja, težave izbrisanih pa ni bilo, dokler se ni zgodila na formalni ravni.

Matjaž Hanžek je bil “slaba vest minule in te oblasti”, je dejala Majda Širca (Zares) in izrazila pričakovanje, da bo njegova naslednica nadaljevala z brezkompromisnim opozarjanjem na pereče teme, med katerimi je poudarila zlasti širjenje sovražnega govora ter trenja med vlado in mediji.

Prvak SNS Zmago Jelinčič je ocenil, da se je Matjaž Hanžek boril predvsem za pravice marginalnih skupin. Mira Petka (SDS) pa skrbi delo Zdenke Čebašek Travnik oziroma njena neodzivnost, med drugim v primeru Ranc, kjer je šlo za “eklatantno kršitev človekovih pravic novinarske svobode”.