Hervardi Informacijski Center

Ko je v tej stavbi bivala romska družina Strojan, so se mnogi zgražali nad neprimernimi bivalnimi razmerami. V enakih prostorih že dolga leta živijo begunci iz Bosne. (Foto: Dnevnik)

“Ta nastanitveni center je še vedno v postopku zapiranja. V njem bivajo osebe, ki si niso uredile druge oblike bivanja. Pet jih ima slovensko državljanstvo, torej lahko kandidirajo na občinskih razpisih za dodelitev neprofitnega stanovanja. Štirje, ki spadajo v ranljive skupine, bi lahko živeli v drugih nastanitvenih centrih, vendar to možnost zavračajo. Center nameravamo zapreti takoj, ko se bo iz njega izselil zadnji stanovalec, vendar jih na silo ne nameravamo izseliti,” zagotavlja Jurij Zaletel, vodja oddelka za integracijo beguncev in tujcev.

Ker nameravajo stavbo izprazniti, je ne obnavljajo. Stanovalci nameščajo na okenske okvire najlon namesto razbitih okenskih stekel in mašijo luknje, skozi katere piha strupena postojnska burja. Bivalne prostore ogrevajo z električnimi radiatorji, vendar se zrak v sobah z visokimi stropi le redko segreje na več kot 16 stopinj. V neogrevana kopalnico in stranišče je treba po dolgem mrzlem hodniku, vendar pozimi voda pogosto zamrzne v ceveh.

Na ministrstvu za obrambo so nam povedali, da so stavbe nasproti vojašnice barona Andreja Čehovina začasno brezplačno oddali v uporabo ministrstvu za notranje zadeve, saj so za Slovensko vojsko neperspektivne. “Ko bodo v celoti izpraznjene in predane ministrstvu za obrambo, jih bomo uvrstili na interni trg nepremičnin v okviru ministrstva za javno upravo,” je sporočil Andrej Sila, vodja službe za stike z javnostmi na ministrstvu za obrambo. Če se drugi državni organi ne bodo zanimali za uporabo nekdanje vojašnice, jo bodo uvrstili v program odprodaje državnega premoženja.

“Želimo si ogrevano kopalnico”

Kata in Stanislav Kavka sta s sinovoma prišla v Slovenijo leta 1992 iz Dervente. Že petnajst let živijo v nastanitvenem centru v Postojni, od koder bi se silno radi izselili, a ne dobijo stanovanja. Po pomoč sta se obrnila že na številne naslove: najprej na občino Postojna, kjer pravijo, da za njiju in njunega sina, ki je invalid s cerebralno paralizo in epilepsijo, nimajo stanovanja. Pisali so tudi predsedniku vlade (ki jim ni odgovoril) in predsedniku države - iz njegovega urada so občino Postojna prosili, naj jim pomaga. “Želimo si streho nad glavo in svojo kopalnico, saj lahko plačujeva najemnino in stroške. Jaz delam kot čistilka in dobim 316 evrov plače, za sina dobivamo 250 evrov socialne pomoči,” pravi Kata. Prhajo se v neogrevani skupni kopalnici, ko zunaj zmrzuje, pa v plastični kadi v sobi. Za stroške bivanja v tem “luksuznem” bivališču odštejejo 260 evrov na mesec.