Archive for February, 2008

Hrvaška prodala zemljišča na levem bregu Dragonje

Friday, February 29th, 2008


Sporna zemljišča naj bi kupil slovenski državljan, kljub temu napovedana tožba

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je bil včeraj neuradno seznanjen z informacijami, da je Hrvaška prodala nekatera zemljišča na levem bregu reke Dragonje, ki jih sklad kot upravljavec oddaja v zakup “slovenski fizični osebi”, so sporočili iz sklada.

Informacijo o prodaji oziroma nakupu omenjenih slovenskih zemljišč so objavili na spletnem portalu hrvaške zemljiške knjige v Bujah. Omenjena slovenska zemljišča pa naj bi po neuradnih informacijah kupil slovenski državljan, ki naj bi bil tudi že vpisan v hrvaško zemljiško knjigo kot lastnik teh zemljišč.

Sklad je zaradi občutljivosti zadeve o nekaterih že izvedenih prodajah in o uvedbi novih postopkov prodaje slovenskih zemljišč od Hrvaške že lani obvestil in zaprosil za mnenja tudi pristojne organe v Sloveniji, saj po njihovem mnenju gre za meddržavni problem s Hrvaško, ki presega pristojnosti sklada.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS je do sedaj glede problematike zemljišč na levem bregu Dragonje ravnal v skladu z dogovori s pristojnimi državnimi organi. V tem primeru pa, kot so zapisali v sporočilu za javnost, namerava sklad s tožbo na pristojnem sodišču zaščititi zemljišča v lasti Slovenije. Ne glede na vložitev lastninske tožbe je po mnenju sklada treba problematiko spornih zemljišč na levi strani Dragonje obravnavati tudi v okviru meddržavnega dogovarjanja o poteku državne meje med Slovenijo in Hrvaško.

Ob tem je pa Joško Joras na predsednika vlade Janeza Janšo naslovil javno pismo, v katerem ga sprašuje, kaj bosta vlada in sklad ukrenila “zoper očitno krajo slovenskega ozemlja”. “Javno sprašujem, ali bom moral z lastnimi rokami braniti zemljo, za katero plačujem skladu najemnino?” je še zapisal Joras.
online pharmacycialislevitrasomaviagra

sta

Tujim delavcem 24.600 delovnih dovoljenj

Thursday, February 28th, 2008


Poleg sezonskega dela v gradbeništvu, kmetijstvu in gozdarstvu po noveli zakona o zaposlovanju in delu tujcev uvajamo še sezonsko delo v gostinstvu in turizmu

Foto: Tit Košir

O delovnih dovoljenjih - Boris Mazalin, Marjeta Cotman in Drago Lombar.

Kljub temu da so delodajalci zahtevali izdajo 29.000 delovnih dovoljenj, so se včeraj v ekonomsko-socialnem svetu socialni partnerji strinjali s predlogom ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, da državljanom iz tretjih držav letos izdajo 24.600 delovnih dovoljenj, od teh kar 9000 za sezonska dela. Po besedah generalnega sekretarja Združenja delodajalcev Slovenije Jožeta Smoleta je višja kvota nujna, ker je “v nekaterih segmentih, kjer so največje potrebe, trg dela praktično prazen”. Z višjo kvoto delovnih dovoljenj za tujce bi po njegovem lahko ohranili sedanjo gospodarsko rast. Poleg sezonskega dela v gradbeništvu, kmetijstvu in gozdarstvu po noveli zakona o zaposlovanju in delu tujcev iz leta 2007 uvajamo tudi sezonsko delo v gostinstvu in turizmu.Po načelu vzajemnosti, ki ga je Slovenija uveljavila v pogodbi o pristopu, in po zakonu o zaposlovanju in delu tujcev naša država uveljavlja enakovredne ukrepe nasproti vsem državam članicam EU. Kvota oziroma najvišje število delovnih dovoljenj je zakonsko določeno največ v višini petih odstotkov aktivnega prebivalstva RS. Podatki kažejo, da se je v zadnjih letih število novih zaposlitev tujcev, ki prvič prihajajo v Slovenijo, precej povečalo. V letu 2006 je bilo 3672 novih zaposlitev, lani pa kar 21.794. Ob tem je treba povedati, da so delodajalci lani prekinili delovno razmerje pred iztekom veljavnosti dovoljenja za zaposlitev v 2852 primerih, kar pomeni, da je bilo od 21.794 na novo izdanih dovoljenj za zaposlitev v letu 2007 konec lanskega leta veljavnih še 18.942 dovoljenj za zaposlitev.

Največji porast je bil pri izdaji dovoljenj za zaposlitev v poklicih, ki jih na slovenskem trgu dela primanjkuje. Po besedah Milana Utroše iz Zveze svobodnih sindikatov je na slovenskem trgu dela temeljni razlog za pomanjkanje nekaterih kadrov plačna politika. Po njegovem slovenski delavci raje odhajajo v tujino, kjer za znatno višje plačilo opravljajo enaka dela. “Mladi ljudje niti naključno ne razmišljajo, da bi se izobraževali za poklice, ki dajejo tako mizerne dohodke,” je dejal.

Utroša je postavil v ospredje tudi bivalne razmere tujih delavcev, saj ugotavljajo, da nekateri živijo v nemogočih razmerah, kar bi morala preverjati tudi inšpekcija. “Ne bi smeli,” pravi, “govoriti samo o številkah, ampak pogledati, kaj se s temi ljudmi dogaja, kako živijo in kako so plačani”.

ZORA KUŽET

Višji sodniki se strinjajo, da imajo pravega morilca

Monday, February 11th, 2008

Slovaškemu državljanu Zoltanu Varadiju potrdili trinajstletno zaporno kazen za umor 41-letne Ljubljančanke Elizabete Osredkar

ponedeljek, 11.02.2008
Tekst: (mfr)

LJUBLJANA - Ljubljanski višji sodniki so potrdili odločitev prvostopenjskega sodišča, da bo moral 22-letni madžarski Rom s slovaškim državljanstvom Zoltan Varadi v zaporu preživeti trinajst let, ker je 26. decembra 2004 na dvorišču zapuščene hiše v ljubljanski Veselovi ulici umoril svojo stanodajalko, 41-letno Elizabeto Osredkar. S tem so zavrnili pritožbo obdolženčevega zagovornika Marka Ravnika , ki pa je že povedal, da namerava na vrhovno sodišče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.


Zoltan Varadi (Foto: Dokumentacija Dnevnika)

Varadi in Osredkarjeva sta bila nekaj časa intimna prijatelja, a so se decembra tisto leto njuni odnosi ohladili. Priče so slišale, da sta se prerekala in da mu je zagrozila, da se bo moral izseliti, ker je v hiši razgrajal in ni plačeval najemnine. Usodnega večera se je dokončno odločila, da se mora Varadi izseliti iz hiše v Velikovški ulici - vzeti je moral svoje imetje in odpeljala ga je do opuščene zgradbe v Veselovi ulici, kjer je obdolženi, preden sta se seznanila, nekaj časa živel. Ko je že mislila, da se je nadležnega najemnika znebila, jo je z eno roko prijel za verižico in jo močno zategnil, z drugo roko pa z nožem dvakrat zabodel v vrat. Takoj je bila mrtva.

Obdolženi je na sodišču vseskozi trdil, da Osredkarjeve ni ubil, saj sta se imela rada in sta se nameravala poročiti. Zagovarjal se je, da jo je usodnega večera pripeljal do Name v središču Ljubljane, ker je bila z nekom dogovorjena za sestanek, sam pa se je z njenim twingom odpeljal proti državni meji in proti Slovaški, ker je moral urediti neke dokumente. A sodišče mu ni verjelo, po mnenju senata je v resnici šlo za beg pred roko pravice, kot je trdil tudi tožilec Marko Godec.

Kakšen je bil motiv za to kruto dejanje? Tisti čas je Varadija najprej zapustilo dekle, s katero se je preselil v Slovenijo. Nato ga je deložirala še Osredkarjeva, od katere si je očitno obetal slovensko državljanstvo in lagodnejše življenje. Po mnenju izvedenca je žrtvi lahko rane zadal le levičar, kar Varadi zagotovo je, poleg tega je psihiater ocenil, da je obdolženi vzkipljive narave - po mnenju sodišča je ravno v usodnem trenutku prišlo do preboja agresije in umora. Poleg zaporne kazni so mu sodniki izrekli tudi stransko kazen izgona tujca iz države za deset let.

Sodobna slovenska mitomanija

Friday, February 8th, 2008

07.02.2008

Gregor Cerar

Slovensko predsedovanje EU postaja v ozadju prava zgodovinska groteska v slogu balkanskih mitov, ko so Srbi trdili, da so nebeški narod, ali pa so Hrvati iskali svoje poreklo celo v Iranu.

Toda ta mitološki žar prežema tudi sedanje slovenske oblastnike. Ti so osupnili slovenske zgodovinarje z razstavo o slovenskem parlamentarizmu v državnem zboru, ki so jo postavili častilci zgodovinsko nikoli priznanih Venetov. Trenutno oblast zelo muči, da Slovenci nismo kakšen zgodovinski narod, zato so se pač naslonili na odkritja ljubiteljskih raziskovalcev, ki so na primer v 80. letih minulega stoletja izumili žival, imenovano karantanski črni panter.
 
Panterja so za svojega vzela različna društva za promocijo slovenskega domoljubja, kot so Hervardi in Domoljubna mladina ter društvo Črni panter, ki na svoji spletni strani tu-je.si prodaja celo ženske tangice s simbolom črnega panterja. Najhvaležnejši za vnovično odkritje pa so pri proizvajalcu prestižnih mobilnih telefonov znamke Mobiado, ki so si srednjeveško upodobitev panterja omislili za svoj zaščitni znak. Bolj skrb vzbujajoče, med drugim tudi s stališča skrbi za duševno zdravje slovenskih voditeljev, pa je, da je tudi slovenska vlada začela častiti domnevni karantanski grb kot pristni slovenski simbol.
 
Na prvem večjem dogodku v sklopu predsedovanja Evropski uniji, obisku konference predsednikov parlamenta EU, ki se je odvijala 19. decembra lani, so namreč vsem navzočim na zavihke suknjičev namestili značke s črnim panterjem. Slovenski protokol in vladni urad za informiranje smo povprašali, zakaj so se odločili za tovrstno ornamentiko, saj še zdaleč ne gre za uradne slovenske simbole, niti simbole slovenskega predsedovanja.
 
Dobili smo presenetljiv, morda celo pretresljiv odgovor: “Udeleženci so nosili značke s karantanskim panterjem, ker ima ta nedvomno pomemben položaj v slovenski zgodovini. Črni panter je bil sprva grb vojvodine Koroške in obmejne Karantanske krajine, iz česar je pozneje nastala vojvodina Štajerska, obe vojvodini pa sta izhajali iz prvotne Karantanije. Karantanski panter v zgodovini velja tudi za zaščitnika samostojnosti Slovencev. Ne nazadnje pa ima črni panter zaradi zgodovinskega pomena v karantanskem grbu posebno mesto med grbi evropskih dežel.” Od kje jim te ideje, niso pojasnili.
 
Zgodovinar Peter Štih, med drugim soavtor knjige Slovenska zgodovina do razsvetljenstva, ki jo je napisal skupaj s sedanjim kulturnim ministrom Vaskom Simonitijem, je že večkrat pojasnil, da gre za popolno mitologijo, saj grbi v evropskih deželah niso obstajali do 11. stoletja, ko slovanske Karantanije ni bilo več.
 
Tako imenovanega karantanskega panterja so prvič prikazali v 12. stoletju na pečatu štajerske mejnogrofovske in nato vojvodske rodbine Otokarjev. Tako je postal znak vojvodine in dežele Štajerske, kar je še danes, le da je na grbu avstrijske Štajerske upodobljen v malenkostno drugačni beli različici. Uveljavitev grbov pa je bila povezana s težko oklepljeno viteško vojsko, ko so grbi služili kot razpoznavni znaki.