Majhen korak v napačno smer
Monday, March 10th, 2008
V Sloveniji je v 19 mesecih 15 parov registriralo istospolno partnersko skupnost. Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti kot majhen korak naprej, a v napačno smer
Istospolno partnersko skupnost je v 19 mesecih, kolikor v Sloveniji velja zakon o možni registraciji istospolne partnerske skupnosti, registriralo 15 parov, od tega kar enajst v Ljubljani. Iz statistike ministrstva za notranje zadeve se vidi tudi, da v Mariboru v tem času pred matičarja ni stopil niti en istospolni par. Število registracij je nizko, kar pa ne preseneča, saj so nevladne organizacije, ki zastopajo pravice gejev in lezbijk, že ob sprejemanju zakona povedale, da homoseksualce postavlja v neenakopraven položaj s heteroseksualnimi pari.
Predsednik Društva za integracijo homoseksualnosti Mitja Blažič je skupaj s svojim partnerjem Vikijem Kernom novembra 2006 na ustavno sodišče vložil pobudo za presojo ustavnosti zakona. Pobuda je bila na eni zadnjih februarski sej tudi obravnavana, vendar končna odločitev javno še ni znana. Blažič in Kern sta zvezo ob pristnosti kamer sicer registrirala oktobra 2006, kar je bila simbolna demonstracije nestrinjanja z določili zakona in s pravilnikom o poteku registracije. “Proces traja celih sedem minut, ne vključuje niti prstanov niti poljuba, zato se počutim ponižanega,” je tedaj dejal Blažič. Le dva tedna kasneje smo videli v Laškem registracijo gejev, ki je imela pridih poroke, obred Gorana Alda Ninovskega in Jureta Vrbnjaka je bil dostojnejši, slovesnejši in manj brezosebno birokratski. “Dogodka sta bila tako različna, da se človek vpraša, ali sta bila opravljena po istem pravilniku,” je komentiral Blažič.
Strah pred razkritjem
“Upoštevaje obsežno raziskavo, naslovljeno Vsakdanje življenje gejev in lezbijk, ki jo je Mirovni inštitut pred leti naredil na vzorcu več kot 443 istospolno usmerjenih pri nas, sklepam, da gejem in lezbijkam zakon ne nudi tistega, kar so od njega pričakovali. To pa je glede na raziskavo predvsem zagotovitev socialne varnosti in pridobitev pravic, ki jih heteroseksualni pari že imajo. V raziskavi je namreč na vprašanje “Ali bi registrirali svojo partnersko zvezo” - pri čemer se je registracija nanašala na takratni osnutek zakona, ki je prinašal izenačitev z zakonsko zvezo (z izjemo posvojitev) -, pritrdilno odgovorilo kar 61 odstotkov vprašanih. To je temeljni razlog za tako nizke številke,” pravi Blažič.
Predsednik Društva Legebitra Simon Maljevac izpostavlja temeljne pomanjkljivosti: “Partnerjema ne omogoča statusa svojca, posledično ostajajo pari v istospolni partnerski zvezi brez pravic na področju socialnega, zdravstvenega, pokojninskega in drugih zavarovanj po partnerju, pravic pa nimajo tudi na vseh drugih področjih, vezanih na pravice svojcev v različnih pravnih in drugih življenjskih okoliščinah, denimo pri odvzemu prostosti, smrti, procesnih pravicah svojcev. Zakon v mnogih segmentih partnerja zavezuje z vzajemnimi dolžnostmi, denimo z obveznostjo preživljanja partnerja, dolžnosti nege v primeru bolezni, ne daje pa jima pravic, ki omogočajo uresničitev teh dolžnosti.” Po Maljevcu na nizko število registriranih partnerskih zvez vpliva tudi strah pred razkritjem, kajti država vodi posebno evidenco tistih, ki vstopijo v registrirano partnerstvo: “In mnoge je strah, da se bodo zato soočili z diskriminacijo v svoji bližnji okolici in na delovnem mestu.”
Žrtve nasilja zaradi spolne usmerjenosti
Kot trdi Maljevac, zakon ni prispeval k zmanjšanju nestrpnosti do istospolno usmerjenih posameznikov in posameznic. Navaja Evrobarometer, izveden v okviru priprav na evropsko leto (2007) enakih možnosti, ki je pokazal, da se zaznavanje diskriminacije po spolni usmerjenosti v EU zelo razlikuje: “Na vrhu lestvice je Italija, kjer 74 odstotkov anketirancev in anketirank meni, da je diskriminacija na osnovi istospolne usmerjenosti zelo razširjena. Sledita ji Ciper, 72 odstotkov, in Grčija, 68 odstotkov. Na dnu lestvice sta Danska, 27 odstotkov, in Estonija, 26 odstotkov. Slovenija je na šestem mestu. Kar 61 odstotkov vprašanih je zatrdilo, da je diskriminacija istospolno usmerjenih velik problem v družbi. Podatek kaže na določeno mero senzibilnosti družbenega okolja za probleme istospolno usmerjenih. Ko pogledamo rezultate raziskave Slovenskega javnega mnenja o socialni distanci do posameznih manjšinskih skupin v Sloveniji, kažejo, da stanje ni bleščeče. Leta 2004 je bil delež tistih, ki so menili, da homoseksualnosti ne moremo v nobenem primeru opravičiti, 40 odstotkov, 20,2 odstotka jih je menilo, da jo lahko opravičimo v vsakem primeru.” Raziskava Mirovnega inštituta je pokazala tudi, da je 53 odstotkov vprašanih lezbijk in gejev že doživelo različne oblike nasilja zaradi svoje spolne usmerjenosti. Blažič pa dodaja tudi nekaj pozitivnih premikov zaradi zakona: “Dal nam je priložnost, da smo boj za enakost pred zakonom, za enakopravnost, za enake možnosti in spoštovanje človekovih pravic prenesli pred pravno oblast, da smo torej vložili pobudo za presojo ustavnosti, kar bo temelj za nadaljnjo urejanje socialnih pravic istospolnih parov. Zgodba je odprla tudi javno razpravo, v kateri smo imeli, predvsem po zaslugi medijev, priložnost predstaviti življenje in delo, predvsem pa sistemsko, institucionalno diskriminacijo. Zakon je prinesel tudi nekaj malega pravic, denimo možnost obiska bolnega partnerja in možnost soodločanja o načinih zdravljenja, vendar je primanjkljajev toliko, da ga tudi po dveh letih težko ocenim za kaj več kot majhen korak naprej, vendar v napačno smer.”
MATIJA STEPIŠNIK
