Ljubljana | 10.12.2007 | Katarina Drlja
| Na Planini pri Ajdovščini naj bi zgradili blokovsko naselje s 190 stanovanji, priselili naj bi se predvsem Italijani. |
http://24ur.com/naslovnica/novice/slovenija/20071210_3112306_60077896.php?ar=20
četrtek, 06.12.2007
Tekst: Mihael Šorl
V začetku prejšnjega tedna se je nekaj časa celo zdelo, da bo Leterme vendarle lahko sestavil novo vlado. Pri njegovem načrtu, da poveča pristojnosti regijam (nizozemsko govoreči Flandriji, francosko govoreči Valoniji in dvojezičnemu Bruslju), so ga podprli dve pomembni frankofonski stranki in flamski liberalci, vendar pa so bili njegovi krščanski demokrati pri tem zelo zadržani in proti je bila njihova majhna zaveznica, separatistična flamska stranka, ki je zahtevala še več samostojnosti za Flandrijo.
Prav ta stranka s petimi od 150 poslancev je s svojim nasprotovanjem kot jeziček na tehtnici preprečila Letermu dobiti večino.
Flamski krščanski demokrati niso smeli pokazati, da so v sporu s flamskimi skrajnimi nacionalisti, saj bi sicer tvegali izgubo svojih volilcev v Flandriji, ki so vse bolj pod vplivom radikalnega nacionalizma.
Tako je Leterme za neuspeh pri sestavljanju nove vlade hotel zvaliti odgovornost na frankofonski stranki, na svoji morebitni koalicijski partnerici, in jima je zato javno postavil tri vprašanja: ali sta pripravljeni brez vnaprejšnjih stališč razpravljati o novi ureditvi države, dati na področju davčne politike avtonomijo regijam in omogočiti lažjo parlamentarno proceduro pri institucionalnih reformah.
Vsekakor je s temi vprašanji na neki način zahteval veliko več, kot je bilo sprejemljivo za predstavnike francosko govorečih, ki jih je v Belgiji 40 odstotkov v primerjavi s 60 odstotki flamsko govorečih. Flamski nacionalisti so potem pozdravili Letermovo ravnanje in njegov “načelni” odstop kot mandatarja.
Tako za zdaj Belgijo še naprej upravlja poraženec junijskih volitev Guy Verhofstadt, voditelj flamskih liberalcev, ki pa nima potrebne večine v parlamentu in lahko odslej sicer išče parlamentarno podporo za vsako vprašanje posebej, kar naj bi pomirilo belgijske poslovneže, ki se bojijo brezvladja. Nekateri analitiki pa celo predvidevajo, da bi manjšinska Verhofstadtova vlada lahko vodila Belgijo vse do pomladi 2009, ko bi bile ob regionalnih volitvah tudi predčasne parlamentarne volitve. Seveda pa Verhofstadt lahko še veliko manj kot Leterme upa, da bo rešil spor med Flamci in Valonci.
Dejstvo, da niti desetina frankofonov ne zna flamsko, gotovo ne vpliva dobro na stabilnost belgijske države. In če se neka flamska družina preseli v Valonijo, se mora naučiti francoščine, selitev frankofonov na flamsko območje pa pomeni širitev frankofonskega ozemlja. Tako so mešana območja v okolici Bruslja eden pomembnih virov napetosti med obema etničnima skupinama. Flamski nacionalisti obtožujejo Valonce, da želijo načrtno pofrancoziti glavno mesto z okolico, ter vztrajajo, da francoščina v občinah, kjer je več kot polovica Flamcev, ni drugi uradni jezik poleg flamščine, medtem ko mesto Bruselj s 85 odstotki francosko govorečih ostaja dvojezičen. Pred dvema tednoma pa so lokalne oblasti v občini Halle, ki je flamsko predmestje Bruslja, prepovedale lepiti plakate ali kakršne koli napise v francoščini, čeprav je v tej občini 15 odstotkov frankofonov, torej prav toliko, kot je v dvojezičnem Bruslju Flamcev. Kot piše pariški Le Monde, je bilo v Halleju uslužbencem na pošti in v drugih javnih ustanovah že prej strogo prepovedano govoriti francosko; v šolah so učenci, ki med odmorom govorijo francosko, kaznovani z vajami iz flamske slovnice, trgovci pa že nekaj časa za napise v francoščini plačujejo globo 250 evrov, medtem ko so napisi v angleščini dovoljeni. ms
četrtek, 22.11.2007
Tekst: Aleš Gaube
Premier Janša je Turčiji obljubil podporo, premier Erdogan pa je obljubil nadaljevanje reform in prilagajanje standardom EU. (Foto: AP)
Obisk z močno gospodarsko delegacijo je veljal za eno izmed sklepnih priprav Slovenije na prevzem predsedovanja. V času, ko med številni članicami EU za nadaljnje širitve ni čutiti precejšnjega interesa, je Janša turškemu političnemu vrhu izrekel polno podporo za poglobitev in pospešitev pridružitvenega procesa. “V Sloveniji je podpora javnosti za članstvo Turčije najvišja, takoj za Švedsko. Storili bomo vse, kar je v naši moči, da dosežemo napredek pri odpiranju in zapiranju pogajalskih poglavij. A za to je treba doseči soglasje vseh članic, kar je zahtevno delo,” je dejal Janša.
Turški premier je bil s slišanim vidno zadovoljen. “Slovensko podporo med njenim predsedovanjem tudi pričakujemo,” je dejal Erdogan in pristavil, da bo Turčija še naprej odločno nadaljevala z reformnim procesom in usklajevanjem domače zakonodaje z evropskim pravnim redom. V času slovenskega predsedovanja bo v ospredje po Erdoganovi oceni ponovno prišlo ciprsko vprašanje. Kakšno konkretno pomoč takrat pričakuje Turčija, ni pojasnil. “Da bi bilo ciprsko vprašanje mogoče razrešiti med našim predsednikovanjem, se mi zdi pretirano pričakovanje. Nas pa nekateri kolegi nagovarjajo, da se vključimo v reševanje tega problema,” je dejal zunanji minister Dimitrij Rupel.
Pred pogovori v vladni palači je premier Janša na mavzoleju ustanovitelja moderne Turčije Mustafe Kemala Atatürka položil venec. Evropske teme so resda prevladovale v pogovorih, a načeta so bila tudi aktualna regionalna vprašanja. Zaostrovanje na turško-iraški meji zaradi čezmejnih napadov PKK je bilo v središču pozornosti. Premier Janša je obsodil nasilje PKK in izrazil sožalje ter solidarnost z njenimi žrtvami in ranjenimi. “Evropska unija računa na mirno rešitev konflikta, in sicer skupaj z iraško vlado, ki mora prevzeti polno odgovornost za svoje ozemlje.”
V uradnih pogovorih pa so se izognili drugi kočljivi temi za Turčijo. Vprašanja genocida Otomanskih Turkov nad Armenci slovenska delegacija ni odpirala, prav tako ga niso načenjali turški sogovorniki.
Oba premierja sta meddržavne odnose ocenila za izjemno prijateljske in neproblematične. Oba sta si zaželela še tesnejšega gospodarskega sodelovanja. Za spodbudo gospodarstvu sta nastopila kot slavnostna govornika na turški poslovni konferenci, kjer je 43 slovenskih gospodarstvenikov s turškimi kolegi iskalo možnosti za bolj poglobljeno sodelovanje. Lani je blagovna menjava med državama znašala 600 milijonov dolarjev, letos bo dosegla že milijardo. “Potenciali obeh držav še niso izčrpani,” je na poslovni konferenci ocenil Erdogan, s čimer se je Janša strinjal. Kot nove poslovne možnosti je slovenski premier omenil skupno naložbeno sodelovanje, zaradi dobrih poslovnih povezav pa je Slovenijo turškim gospodarstvenikom poskušal približati tudi kot izhodiščno točko za osvajanje širših trgov srednje in vzhodne Evrope.
Med svojim obiskom se je srečal še s predsednikom države Abdulahom Gülom in predsednikom parlamenta Köksalom Toptanom. Podpisanih je bilo tudi več dvostranskih sporazumov, ki naj pripomogli k izboljšanju gospodarskega sodelovanja.
10.11.2007
Užaljeni romunski nacionalisti povzročili propad poslanske skupine skrajne desnice v Evropskem parlamentu
V četrtek je razpadla skrajno desničarska skupina Evropskega parlamenta, imenovana Identiteta, tradicija, suverenost. Usoden za to združbo šovinistov iz različnih držav Evropske unije je bil lov na romunske kriminalce v Italiji. Stranka Velike Romunije je namreč razglasila, da izstopa iz poslanske skupine zaradi psovk proti Romunom, ki jih je izrekla italijanska neofašistka Alessandra Mussolini. Vnukinja italijanskega diktatorja je namreč v nekem romunskem časniku izjavila: “Romuni so vdrli v mirno vsakdanje življenje Italijanov. Ne gre za manjše prekrške, temveč za zločine, zaradi katerih človeku zledeni kri v žilah.” Corneliu Vadim Tudor, vodja stranke Velika Romunija, ki je sicer znan nestrpnež, rasist in sovražnik tujcev, pa je zdaj Mussolinijevi vnukinji očital, da je “nestrpna, rasistična in sovražna do tujcev”.
Višek bizarnosti. Očitno je nekaj drugega, če si sam žrtev nestrpnosti. In očitno velja za Tudorja pravilo: kar lahko delam drugim, drugi ne smejo delati meni. Tudorjevo stranko Velika Romunija doslej ni motilo, da je v Evropskem parlamentu sedela skupaj z Le Penovo Nacionalno fronto in flamsko fašistično stranko Flamski interes, ki sta obe zelo sovražni do tujcev in rasistični.
Vsaka poslanska skupina v 784-glavem Evropskem parlamentu mora imeti najmanj 20 članov iz petih različnih držav. Z odhodom petih Romunov pa ima poslanska skupina Identiteta, tradicija, suverenost le še 18 članov. Skrajna desnica bo tako v prihodnje brez finančnih ugodnosti in drugih ugodnosti, ki jih imajo poslanske skupine v Evropskem parlamentu.
Italijanski premier Romano Prodi je po srečanju z romunskim kolegom Colinom Tariceanujem omilil odlok o izgonih romunskih prestopnikov
Foto: (Reuters) Italijani rušijo romunska barakarska naselja. |
RIM (OD NAŠEGA SODELAVCA)
Srečanje premierov Italije in Romunije, Romana Prodija in Colina Tariceanuja, je obrodil pozitivne sadove, tudi zato, ker se je v zadevo o izganjanju romunskih državljanov vmešal uradni Bruselj in Italijo posvaril, naj ne pretirava, saj so Romuni člani EU in je torej izgon romunskih državljanov možen le na individualni ravni in s sodnimi odločbami.
Prodi in Tariceanu sta, ob poudarjanju tradicionalnega italijansko-romunskega prijateljstva, dosegla dogovor o oblikovanju skupne policijske strukture, kar pomeni, da bosta italijanska in romunska policija tesno sodelovali, tudi na italijanskem ozemlju, da bi preprečili priseljevanje zločincev in omogočila čimbolj neboleč izgon sumljivih oseb.
Premiera sta poudarila, da se italijanski in romunski narod spoštujeta, da so Romuni dobri delavci in pošteni ljudje, medtem ko je zločince treba osamiti in kaznovati. Tariceanu je izkoristil skupno tiskovno konferenco za napad na rimskega župana Walterja Veltronija, ki je sprožil s svojimi zahtevami teden napetosti v odnosu med državama, ki sedaj ogroža tudi varnost italijanskih podjetnikov v Romuniji.
Premiera sta tudi pisala v Bruselj in prosila EU za pomoč pri reševanju problema romunskih priseljencev in Romov, ki so se utaborili v Italiji, predvsem v okolici Rima.
Končno sta se vladi sporazumeli tudi o večjem nadzoru nad pretokom delovne sile, glede na to pač, da se Italija ob vstopu Romunije v EU ni odločila za moratorij, kakršnega je, na primer, uveljavila proti Sloveniji.
Dosledno s tem je Prodi dosegel tudi sporazum s skrajno levico, ki je pripravljena podpreti odlok o javni varnosti pod pogojem, da vlada sprejme nekaj njenih popravkov. V bistvu je Prodi zagotovil, da bodo posamične izgone odobrili ter overili sodniki, vlada pa bo sprejela tudi ukrepe za pomoč socialno najbolj izpostavljenim in odrinjenim, se pravi Romom.
Komunisti, ki sodelujejo v vladi, so zadovoljni, zato pa je jezen rimski župan, sicer tudi novi tajnik ustanavljajoče se demokratske stranke Walter Veltroni, ki je vladi vsilil sprejem odloka in množičnih izgonov. Ko se je pritožil voditeljem komunističnih parlamentarnih klubov, so mu polemično odvrnili, naj se “poveže s fašisti”, če želi obnoviti prvotno besedilo odloka, ki bi najbrž sprožil vladno krizo. Tega pa tudi Veltroni ne želi in se bo najbrž prisiljen sprijazniti s kompromisom med Prodijem in komunisti.
Desnosredinska koalicija, ki jo vodi Silvio Berlusconi, odloka v parlamentu ne bo podprla, češ da je brezpredmeten in neučinkovit.
STOJAN SPETIČ
 |
Belgija je danes potolkla svoj rekord najdaljšega obdobja brez vlade iz leta 1988, saj je brez vlade že 149 dni, medtem ko dogovora o novi vladi po parlamentarnih volitvah, ki so bile 10. junija, še ni na vidiku.
Koalicijska pogajanja so trenutno osredotočena na posebne pravice, ki francoskogovorečim prebivalcem v flamskih predmestjih Bruslja omogočajo, da glasujejo zunaj svojih volilnih okrožij za francosko govoreče kandidate v prestolnici. S flamske strani so namreč vse glasnejši pozivi k odpravi teh pravic, vse bolj čustveno razgreto vprašanje pa ogroža pogajanja med štirimi glavnimi strankami o oblikovanju koalicije. Belgija je z 10,5 milijona prebivalcev med manjšimi državami v Evropi. Razdeljena je na tri avtonomne regije: Flandrijo, Valonijo in bruseljsko regijo, ki je pravzaprav enklava v Flandriji. Razdeljena je tudi na tri jezikovne skupnosti: flamsko oziroma nizozemsko na severu ter francosko in nemško govorečo skupnost na jugu. Belgijski premier je običajno zmagovalec volitev v Flandriji, saj živi v severni regiji večina, približno 60 odstotkov prebivalcev. Vendar je pri oblikovanju vladajoče koalicije treba upoštevati načelo jezikovne simetrije, torej mora flamski zmagovalec v koalicijo pridobiti “pobrateno” valonsko stranko.
Sporni italijanski zakon o izgonu tujcev mora biti v skladu z evropsko direktivo iz leta 2004, ki je začela veljati lani, pojasnjujejo na evropski komisiji; izgon je možen, če oseba ostane v državi več kot 90 dni ali pa je nevarna za javno varnost, družbo in javno zdravje
BRUSELJ (OD NAŠE DOPISNICE)
Italijanske oblasti pri evropski komisiji še niso uradno notificirale zakona, na podlagi katerega lahko policija iz države izžene evropske državljane, ki so nevarni za družbo. Ko bo komisija notifikacijo dobila, bo lahko preverila, ali je v skladu z evropsko direktivo, ki predpisuje pogoje za pridobitev dovoljenja za bivanje za državljane EU v drugih državah članicah. To je direktiva o prostem pretoku ljudi iz leta 2004, veljati pa je začela lani, je novinarjem povedal Friso Roscam Abbing, tiskovni predstavnik evropskega komisarja za pravosodje, svoboščine in varnost. Italijanska vlada je sporni zakon sprejela po hitrem postopku potem, ko je Romun posilil 47-letno Italijanko (zaradi posledic napada je umrla), in na podlagi podatkov policije, da državljani novih članic, med katerimi prevladujejo prav Romuni, v Italiji zagrešijo vse več kaznivih dejanj.
Dokler komisija formalno nima besedila zakona, lahko načelno pove, da evropski pravni red omogoča državam članicam, da lahko izženejo osebe, ki so državljani drugih članic EU. To je mogoče v primeru, če oseba ostane v državi več kot 90 dni ali pa je nevarna za javno varnost, družbo in javno zdravje. “Treba pa je poudariti, da država članica na tej podlagi osebo lahko izžene zgolj na podlagi preveritve in ugotovitev za vsakega posameznika posebej, teh določb ni mogoče uporabiti za izgon določene skupine ljudi in preveritev, ali izpolnjujejo določbe direktive iz leta 2004, tudi ni dovoljeno izvesti za določeno skupino ljudi. Vsakega državljana EU, ki živi v drugi članici, je treba obravnavati individualno,” je razložil Roscam Abbing.
Direktiva je zelo obsežna, hkrati ščiti državljane EU in njihove ožje družinske člane, ki živijo v drugih članicah EU, in jim omogoča prosto gibanje v uniji, hkrati pa tudi jasno določa, da država članica sme izgnati osebe, ki ostanejo več kot 90 dni in ne pridobijo dovoljenja za bivanje, prav tako lahko izženejo osebe, za katere ugotovijo, da so nevarne. Komisar za pravosodje, svoboščine in varnost Franco Frattini, ki je tudi sam Italijan, je za italijanske medije izpostavil, da je direktiva zelo obširna, hkrati pa jo morajo države članice prenesti v svojo zakonodajo na pravilen način.
Johannes Laitenberger, tiskovni predstavnik evropske komisije, pa je zavrnil očitke, da se je kriminal v EU povečal zaradi pridruževanja novih članic ali zaradi prostega pretoka ljudi. O tem ni nobenih dokazov, vsekakor pa je treba ukrepati proti komur koli, ki je vključen v kriminalna dejanja in je nevaren za družbo, javni red in mir, je poudaril.
Friso Rescam Abbing je še pojasnil, da v skladu z direktivo iz leta 2004 državljani EU za vstop v katerokoli članico in za bivanje do 90 dni v njej potrebujejo le veljavni potni list ali osebno izkaznico, gostujoča država pa od njih lahko zahteva, da se v razumnem roku prijavijo, če hočejo ostati dalj časa. Za bivanje več kot 90 dni pa mora oseba biti v delovnem razmerju ali samozaposlena, imeti mora dovolj sredstev za preživljanje in ustrezno socialno zavarovanje oziroma mora biti ožji družinski član osebe, ki te pogoje izpolnjuje.
DARJA KOCBEK
Naključje je hotelo, da se je mala Slovenija včeraj znašla v nepričakovanem tornadu velikih vprašanj Evropske unije. Medtem ko sta notranja ministra Avstrije in Slovenije na mejnem prehodu Šentilj podpisovala sporazum o policijskem sodelovanju po vstopu Slovenije v schengensko območje, so si v Bruslju belili glavo s tem, kako razrešiti vse glasnejše italijanske zahteve po suspenzu ene temeljnih - resda z dokumenti pogojno deloma omejenih - svoboščin evropske sedemindvajseterice: prostem pretoku ljudi.
Pred četrtkovim srečanjem notranjih ministrov v Bruslju še ne bo prav jasno, ali deveterica novih članic, med katerimi ni Bolgarije in Romunije, izpolnjuje pogoje za polno uveljavitev schengenske pogodbe in uporabo tako imenovanega informacijskega sistema SIS II., toda formalnih razlogov za nasprotovanje ni videti. Nenazadnje je za zamudo pri širitvi tako imenovane Evrope brez meja, ki je zapisana v številnih dokumentih in tudi v bodoči evropski (ustavni) pogodbi, kriva računalniško-birokratska administracija, ne pa (ne)pripravljenost kandidatk. Slovenija je, nenazadnje, na južni meji izvajala vsa določila schengenskega protokola že zdavnaj pred tem, ko je 1. maja 2004 skupaj s še devetimi državami slovesno vstopila v EU. In, kot kažejo statistike, je bila skoraj edina med pristopnicami, ki je svojo mejo varovala v skladu s tako imenovanimi evropskimi mejnimi standardi.
Toda ti so v zadnjih dneh deloma postavljeni na glavo. Italija je zaradi notranjepolitičnih pritiskov po posilstvu in posledični smrti 47-letne ženske, dejanje naj bi zakrivil priseljenec iz Romunije, evropski komisiji oziroma vladi EU že predlagala, naj ji odobri zamrznitev ali pa celo črtanje nekaterih določil evropske direktive o prostem pretoku ljudi med članicami EU. Vizumi in ostale ovire so z vstopom v EU črtane, vsaka država članica pa ima pravico vzpostavitve mejnih kontrol v izrednih pogojih. Uradni Rim bi se znal sklicevati na povsem vsakdanje dejstvo: če nekatere stare članice občasno uvajajo mejne nadzore ob dogodkih, kot so nogometna prvenstva ali srečanje G8, potem ima tudi Italija to pravico, ko so ogrožena življenja. Kolikor poznamo doslej znano retoriko italijanskih oblasti, naj bodo levičarske ali desničarske, bodo to v Bruslju tudi dosegli.
Vstop Slovenije in drugih novih članic v schengensko območje je skoraj zanesljiv, vprašanje pa je, ali bodo meje tudi padle.
VOJISLAV BERCKO
