Planet ekspres
Krajevna tabla je kot domovina
Avstrijski veleposlanik v Sloveniji Valentin Inzko je govoril za Kleine Zeitung
Foto: (Robert Balen)
Valentin Inzko
|
Kako se počutite kot koroški Slovenec, ko se iz Ljubljane vrnete v svoj domači kraj Suetschach/Sveče, kjer še vedno stoji enojezična tabla?
“V Svečah je samo kažipot, in to enojezični. Vendar pa lahko na spisku 163 dvojezičnih tabel, ki jih je predlagal kancler Gusenbauer, najdemo tudi Sveče.”
Kaj bi za vas pomenila dvojezična tabla?
“Zelo bi bil vesel, saj bi pomenila, da tukaj živita dve narodnostni skupini in da govorita dva tuja jezika.”
Kaj bi se v vasi spremenilo?
“Narodnostni skupini bi tabla dala večjo samozavest. Življenje v vasi pa bi normalno potekalo dalje.”
Ob koncih tedna se pogosto udeležujete praznovanj in slavij na južnem Koroškem. Kaj na to pravi baza?
“Da napada na dvojezične krajevne table, kot smo ga lahko videli leta 1972, ne bo več. Vročeglavce lahko najdemo povsod, kljub temu pa širšega protestnega napada ne gre več pričakovati.”
Nekateri pa vendar grozijo, da bi napad na table ponovno lahko izbruhnil.
“To je moj očitek politiki. Politika ne bi smela netiti spora, temveč bi morala reševati probleme.”
Očitno je 52 let po podpisu avstrijske državne pogodbe (ADP), v kateri so zasidrane pravice slovenske narodne skupnosti, s temami o narodni manjšini še vedno mogoče nabirati točke.
“Sicer se stvari, ki jih nekateri danes počnejo, ne bi več dogajale. Vendar pa to ni več velika tema, kot je bila leta 1972, ko se je na zborovanju zbralo 30.000 protestnikov.”
Koroška naj bi vendar imela dovolj drugih problemov?
“In možnosti. Slovenija ima Avstrijo za svojo najljubšo sosednjo državo. Na to sem zelo ponosen. Ljudje Avstrijo občudujejo, in sicer njeno gostoljubnost in profesionalnost v turizmu ali pa njene velike gospodarske dosežke. Obenem pa ne morejo razumeti, da v Avstriji ne uresničijo odločitve ustavnega sodišča in ADP. Kot pravnik sem prisegel na ustavo. Tudi politiki so prisegli na celo ustavo. Prav zato so mi tako pri srcu izjave avstrijskega predsednika Fisherja, ki poudarja, da je treba pravni položaj, torej ADP in sodno oblast, torej ustavno sodišče, vedno imeti pred očmi.”
Kaj je mogoče narediti?
“Potrebno je veliko trdovratnosti, potrpežljivosti in veliko dobre volje. Prebivalstvo je naprednejše od politike, tudi župani mest na južnem Koroškem so se razvili naprej. Prevladujoči del podpira dvojezične krajevne table. Ljudje so vse bolj pripravljeni pravično uresničiti nov zakon o dvojezičnih krajevnih tablah.”
Ali po vseh teh pogovorih in konferencah konsenza še vedno verjamete, da bo rešitev o dvojezičnih tablah?
“Ne verjamem v kakšno hitro rešitev spora. Gusenbauerjev predlog o 163 tablah, ki je temeljil na kompromisnem predlogu Stefana Karnerja iz leta 2005, ni tako slab. Več poguma in samozavesti, to bi bilo potrebno!”
V koalicijskem paktu je določeno, da morajo rešitev za dvojezično topografijo poiskati do poletja. Poletje je tu, razpoloženje je ledeno, rezultata ni od nikoder. Ali pač?
“Nikoli nisem zares verjel, da bi se rešitev lahko pokazala tako hitro. To bi bil lep čudež. Slovenska manjšina pa je pripravljena počakati. Na boljšo klimo.”
Koroškega deželnega glavarja Haiderja ste zaradi njegove kampanje “Koroška bo enojezična” prenehali tikati. Zdaj hoče Haider preštevati manjšino. Bi vi pri tem sodelovali?
“Vse je samo izgovor. Kako velika je slovenska manjšina, prav vsi dobro vedo. Takšnega preštevanja se ne boji, saj bi se pokazal zelo dober rezultat, ker bi se veliko ljudi zavedlo svojih korenin. Če bi vedeli, da je preštevanje glavna točka, ki ji bo sledila postavitev tabel, bi se veliko ljudi s tem strinjalo. V klimi, ki bi bila prijazna do narodne skupnosti, bi morebiti tudi sam sodeloval, čeprav bi to občutil kot ponižanje, kot nekakšno preštevanje živine. Pred nekaj manj kot 100 leti je bilo na Koroškem 100.000 Slovencev, danes jih je le še 12.500.”
Kakšno vlogo igra Slovenija pri vprašanju dvojezičnih krajevnih tabel? Pritisnila naj bi bila na slovenske organizacije, da bi podprli Gusenbauerjev predlog, kar se je tudi zgodilo.
“Slovenija bi morala z ozirom na paket 163 tabel konstruktivno sodelovati.”
V tem kontekstu se je treba vprašati, kako Slovenija podpira svoje nemško govoreče?
“Leta 1992 so v Sloveniji še pojasnjevali, da na ozemlju države ni nemško govoreče narodne manjšine. Deset let pozneje so jo v kulturnem sporazumu uradno priznali, namenili pa so ji bolj malo sredstev. Maja 2007 so sredstva povečali na 12 tisoč evrov. Kar bi si lahko še želel, je dvojezični napis na kočevskem kulturnem centru in nekaj simbolnih dvojezičnih napisov na Kočevskem. Dolgoročno pa zagotovitev statusa narodnostne manjšine.”
Kako svojim otrokom pojasnjujete situacijo na Koroškem?
“Moja 83-letna mati je takrat, ko je Haider dal izobesiti plakate s parolami Koroška bo enojezična, morala bruhati. Moji otroci so za razliko postali pozornejši. Veliko zavestneje uporabljajo svoje narečje in pogosto sprašujejo po starih narečnih besedah.”
Kako naprej?
“Kot optimist verjamem, da bomo našli rešitev za dvojezično topografijo. Menim, da v dveh do petih letih. Že sedaj se 4000 otrok v šolah uči slovenskega jezika, kmalu jih bo 5000.”
Čeprav Gusenbauer trdi, da nihče nima absolutne pravice do veta, je rešitev ponovno propadla zaradi Jörga Haiderja, ker ljudska stranka (ÖVP) ne želi rešitve brez Haiderjevega soglasja. Kakšno je vaše mnenje?
“Strinjam se glede Haiderjevega sodelovanja pri pogajanjih. Rešitev bi bila tako trajnejša. Vendar pa zadeva ne more trajati v neskončnost. Spomnim se, da je Haider leta 2005 narodno manjšino označil za dragulj. Jaz pa pravim, da bi bile dvojezične krajevne table čudovit okvir za ta dragulj. Krajevne table so domovina in predstavljajo vrnitev v domovino za nas vse.”
Kako bi zunanjemu opazovalcu razložili tematiko?
“To je zelo težko. Poskusil bi z zgodovinsko razlago in omenil dvakratno zahtevo Jugoslavije po delu koroškega ozemlja. To je prvi prastrah. Drugi pa je mnenje manjšine, da izumira. Vendar pa komunizma ni več, slovenščina ni več neki balkanski jezik, temveč uradni jezik Evropske unije. Pri tem pa strahovi niso nič hudega. Hudo je le, če jih nekdo podžiga.”
Kleine Zeitung