Hervardi Informacijski Center

Čez 5000 kartotek političnih zapornikov iz povojnih totalitarnih desetletij v Sloveniji je poslej v državnem arhivu

Foto: (Tit Košir) Pravosodni minister Lovro Šturm s totalitarnimi kartotekami, ki bodo v državnem arhivu shranjene za zgodovino

Arhiv Republike Slovenije je včeraj od ministrstva za pravosodje prevzel arhivsko gradivo nekdanje uprave za izvrševanje kazenskih sankcij in kartoteko političnih zapornikov, letošnje poletje najdeno v arhivu ministrstva pod oznako “politični”. Kartotek političnih zapornikov od leta 1945 in vse do 1988. je 5475. Kar se ujema s številom političnih zapornikov iz “priročnika za delo milice na področju varstva ustavne ureditve” iz leta 1985. V njem med drugim piše: “V povojnem obdobju je bilo v naši republiki zaradi težjih političnih deliktov med NOB in v času revolucionarne preobrazbe družbe obsojenih nad 5500 oseb (izvzeti IB - informbirojevci).”

Na spletni strani pravosodnega ministrstva (www.mp.gov.si) je objavljenih dolgih 80 strani podatkov z delnega seznama političnih obsojencev (od znanih: Borisa Furlana, Franja in Ljuba Sirca, Črtomirja Nagodeta, Josipa Benka, do neštetih drugih), skupaj s pozivom živim ali svojcem živih in mrtvih, da v državnem arhivu v originalnih dokumentih preverijo osebne podatke in ugotovijo, ali se nanašajo nanje ali njihove svojce. Da bi morebiti dobili status bivšega političnega zapornika (in odškodnino), kakor predvideva zakon o popravi krivic.

Vsaka kartoteka političnih zapornikov ima priimek, ime, datum in kraj rojstva, prebivališče, poklic, številko spisa, kvalifikacijo kaznivega dejanja, datum sodbe, glavno kazen, stransko kazen, zabeležen je kazensko-poboljševalni dom … Razvidno je, da so zapor, ki je bil do leta 1951 združen s prisilnim delom, prestajali največ v Mariboru pa v Ljubljani, Rajhenburgu (sedanji Brestanici). Potem na Teharjah, v Celju, Novem mestu, Škofji Loki, na Igu in v Dobu, Strunjanu, Kočevju, Begunjah na Gorenjskem, v Bresternici pri Mariboru … Največ je bilo obsojenih v letih 1945-1950. Politični zaporniki so zaznamovali šestdeseta, sedemdeseta … 176 je bilo smrtnih kazni, zapor s prisilnim delom je bil usoda 3521 obsojenih, 1721 jih je bilo v strogem zaporu. “Krivi” so bili sovražne propagande, skrivanja in podpore skrivačem, ilegalnega prehoda čez mejo, dezerterstva, kršitve zakona zoper ljudstvo in državo, napadov na državno ureditev, vohunstva. )

Vanessa Čokl

O celotnem številu žrtev na Pohorju je težko govoriti, doslej potrjenih grobišč na Hoškem Pohorju je triindvajset

Foto: (Marko Vanovšek) Žrtve, ki so bile ubite poleti 1945 pri Arehu, so bile zvezane z žicami, so ugotovili ob izkopavanjih grobišč na Pohorju.

Po izkopavanjih grobišč na Pohorju v okolici Areha je vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč včeraj oznanila, da gre, sodeč po antropološki analizi, za 189 žrtev. Prvotno so predvidevali, da je žrtev nekaj deset, v grobišču pa so našli 189 posmrtnih ostankov ljudi. “Ugotovili smo, da je šlo za dvakratno eksekucijo. Prva skupina je bila ustreljena nekje v okolici. Zmetana je bila v jamo in delno zasuta, tudi z apnom. Drugo skupino so verjetno pripeljali do zasute jame in jih postrelili tukaj. Po usmrtitvi so celotni teren minirali. Našli smo več kot 150 kosov eksploziva britanske izdelave. Žrtve so bile zvezane z žicami,” je dejal mag. Draško Josipovič, arheolog. Časovno je dogodek postavil v poletje 1945.

O celotnem številu žrtev na Pohorju je težko govoriti, doslej potrjenih grobišč na Hoškem Pohorju je triindvajset. Težko določljiva je tudi nacionalnost žrtev. Med njimi je bil mornariški oficir, verjetno nemške nacionalnosti, in en Srb. Približno tri četrtine je bilo Hrvatov. “Pobiti so imeli pri sebi vso osebno opremo od pip, očal, ogledal, glavnikov - razen orožja. Ostala jim je vsa obutev. Našli smo madžarski novec,” je Josipovič utemeljeval naglico usmrtitve.

“V tej deželi se gremo igro Še pomnite, tovariši. Z vsako raziskavo ugotavljamo, da je bil morilski vzorec izjemno zapleten, število udeležencev na strani ubijalcev izjemno veliko, vedenje o lokacijah in vpletenih široko razprostranjeno, tako da je govorjenje, da o tem nihče nič ni vedel, prava neumnost,” je še dejal predsednik komisije Jože Dežman.

Nina Ambrož

ponedeljek, 08.10.2007
Tekst: Mojca Grušovnik

CELJE - V Spominskem parku na Teharjah je bila včeraj spominska slovesnost, namenjena žrtvam povojnih zločinov. Vsako prvo nedeljo v oktobru se na Teharjah zberejo svojci in prijatelji ljudi, ki so jih pred dobrimi šestdesetimi leti iz teharskega taborišča odpeljali na različna morišča po okoliških krajih.

Vsako prvo nedeljo v oktobru se na Teharjah zberejo svojci in prijatelji ljudi, ki so jih pred dobrimi šestdesetimi leti iz teharskega taborišča odpeljali na različna morišča po okoliških krajih. (Foto: Dnevnik)

Celjski škof dr. Anton Stres, ki je daroval mašo, je dejal: “Resnica, ki prihaja na dan, je vedno bolj zastrašujoča. Otipljiva dejstva nas presunejo in najbolj črne slutnje se potrjujejo. Število odkritih morišč v Sloveniji narašča in s tem narašča število žrtev, ki jih skrivajo.”

V svojem govoru je škof ostro opomnil, da je besedna zveza “preštevanje kosti” cinična, prezirljiva in nedopustna. Nihče je ne bi smel uporabljati, saj skromni posmrtni ostanki niso zgolj kosti brez imen. To so posmrtni ostanki ljudi z imenom in priimkom.

Slavnostni govornik Nove slovenske zaveze prof. Justin Stanovnik pa je opozoril, da po toliko desetletjih od grozljivega zločina resnica še vedno ni prišla na dan.

“Eden od izumov boljševiške boljše dobe so tako imenovani vojni zakoni, kot sta denimo zakona o vojnih grobiščih in vojnih žrtvah. Ti zakoni so bili zamišljeni in so vodeni kot manever, kot nekakšen politični bypass. Mislijo, da bodo z njim obšli to, kar je zares pomembno, to je mirovna pogodba po državljanski vojni. Če bi se jim posrečilo usmeriti pozornost na mnoge podobne reči, bi se ustvaril vtis, da se nekaj dogaja, vendar se tistega, kar je zares pomembno, še dotaknili ne bi. Za podpis pogodbe po državljanski vojni bi bili namreč potrebni papirji, na katerih bi temeljila celotna zgodba. Vedo, da morajo to preprečiti, pa naj stane, kar hoče. Celotna zgodba se ne sme slišati,” je dejal Stanovnik in opomnil, da bo nekoč vendarle moralo priti do podpisa mirovne pogodbe in da bo to besedilo moralo biti pravično.

Politika, predstavniki vseh strank, ki v parlamentu odločajo o zakonodaji, naj bi se o zakonu o žrtvah vojnega nasilja ponovno usklajevali jutri. Spet se utegne zatakniti pri šestem členu, ki pove, kdo so žrtve vojnega nasilja, saj se koalicijski in opozicijski predlogi za zdaj razlikujejo.

“Odkritja na Teznem in Pohorju nas znova soočajo z resnico o grozljivih povojnih pobojih na slovenskih tleh. Skupaj s kostmi nesrečnih, brez sodbe krivih in pobitih ljudi, prihaja na dan tudi resnica o krutih in ledeno hladnih političnih odločitvah, ki so imele za posledico sistematične množične pokole, ne dosti drugačne od pobojev v Srebrenici, nad katerimi je danes zgrožen ves svet. Del slovenske javnosti in politikov se do te resnice obnaša ignorantsko in prezirljivo. Spet ponavljajo dobro znano floskulo o “prekopavanju kosti”, ki jo poslušamo že od odkritij morišč v Kočevskem rogu in na Teharjah, ki so jih, kakor vse druge, skušali prikriti, na Teharjah celo tako, da so na grobove pobitih namenoma nanesli veliko smetišče in tja usmerili odpadne vode iz kemijske tovarne,” medtem na nujno ureditev povojnih dogodkov v posebni izjavi opozarjajo v Zboru za republiko. Kakor so bili povojni poboji dejanja nezaslišane okrutnosti in zločinske preračunljivosti, nadaljujejo, tako so (bila) prikrivanja morišč in resnice o njih dejanja slabe vesti ukazovalcev in storilcev, pravijo.

Ksenija Koren

Se bo po 62 letih potrdilo, da je sredi Maribora največje območje v Sloveniji po vojni zunajsodno umorjenih?

Foto: (Boris Vugrinec) Groba ocena, ki bi jo potrdila šele izkopavanja, se giblje okrog 15 tisoč pobitih v tezenskem protitankovskem jarku, največ najbrž Hrvatov.

Osem včerajšnjih pozitivnih sondiranj, potrjenih lokacij povojnih pobojev v Mariboru, na območju tezenskega protitankovskega jarka, kjer je gradnja avtoceste leta 1999 razkrila prvih 1179 trupel, to je bilanca prvega dne terenskega dela članov vladne komisije za prikrita grobišča. Pod zemljo pa, kakor pravi predsednik komisije, zgodovinar Jože Dežman, “več kot meter standardne plasti trupel”. Groba ocena, ki bi jo mogla potrditi šele izkopavanja, se giblje okrog številke 15 tisoč pobitih v protitankovskem jarku. Na osmi sondi pri avtocesti so se pozno popoldne pokazali posmrtni ostanki ranjencev in invalidov, verjetno vojakov. Tam, kjer so zjutraj začeli strojno sondiranje, v gozdu na robu pokopališča Dobrava, pa druga strašna slika: lobanje z ohranjenim zobovjem, ostanki žice, s katero so bile zvezane žrtve, ki jih je tu doletela smrt, usnjeni pasovi…Smrtni marš

Cilj sondiranja je ugotoviti, ali je sredi Maribora največje grobišče po drugi svetovni vojni zunajsodno umorjenih pri nas. Vodja evidentiranja lokacij prikritih grobišč v Sloveniji, zgodovinar dr. Mitja Ferenc, “zelo upravičeno” sklepa, da so tu umrli hrvaški domobrani (vojska NDH). “So pa tudi indici, da naj bi bili sem Rusi pripeljali kozake in jih likvidirali.”

Presondirali bodo okrog kilometer, po prvem dnevu je za njimi približno polovica načrtovanega dela. Po 62 letih, pravi Ferenc, je končno čas, da se potrdi, koliko je bilo ubitih, ali tu leži jedro hrvaške vojske ali ne. Prek Maribora so leta 1945 šli Hrvati in črnogorski četniki. V protitankovskem jarku Tezno je po Ferenčevih besedah gotovo največ Hrvatov, ki so se predali na Pliberškem (Bleiburškem) polju v Avstriji in so jih Angleži predali jugoslovanski vojski, v Mariboru pa so jih potem odbrali za likvidacijo. “Preostale so gnali po tako imenovanih marših smrti južneje, na Hrvaško, v Srbijo…”

Kaj bo pokazala zemlja, je v Mariboru spremljal Zagrebčan Bože Vukušić, tajnik Častnega bleiburškega voda, združenja, ki je bilo v Avstriji registrirano že leta 1952. Hrvati, pravi, so zainteresirani, da se grobišča najdejo in raziščejo, Hrvaška in Slovenija pa končno podpišeta sporazum o grobiščih. Vukušić misli, da bi bilo najbolje v Sloveniji postaviti kostnico.

Sramotno ležerna država

Žal vladna komisija (iz nje sondiranje na Teznu spremlja tudi kriminalist Pavel Jamnik, vodja akcije Sprava) letošnja sondiranja pričenja šele avgusta. “Škoda besed,” o (ne)aktivnosti države pravi Mitja Ferenc: “Razočaran sem nad prejšnjimi in zdajšnjimi vladajočimi. Tukaj bi moral biti predstavnik pristojnega ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Tako malo je potrebno, z levo roko bi (bil) lahko vsakokratni resorni minister vse to reševal z desetkratno, dvajsetkratno hitrostjo. Prvi minister pa samo z levim mezincem. Če bi bil interes. Tako pa se vsako leto, ko so v parlamentu vojni zakoni, govori o nujni pieteti in da je treba stvari urediti. A se ne uredi. Nimam besed za ležernost izvršilne veje oblasti. Vladna komisija ima zvezane roke. Ni nastala zato, da bi z vilami in lopatkami iskala posmrtne ostanke. In še daleč smo od prekopov. Tu bi bil nujen dogovor s Hrvaško. Državi se morata dogovoriti, toliko bolj, če se izkaže, da je tu umrlo več tisoč ljudi hrvaške narodnosti: ali se jih preda Hrvatom, ali se v Sloveniji uredi spominski park, ali se posmrtni ostanki pustijo v zemlji.”

Ferenc upa, da se le začenja sistematično resno delo, a je skeptičen “zaradi izkušnje šestnajstih let, ko se je tako malo naredilo”. Evidentiranih lokacij povojnih pobojev je zdaj v Sloveniji že okrog 540. Nihče ne ve natančno, kaj vse bodo prinesla še prihodnja leta. Tudi zdaj so na Tezno prišle priče povedat marsikaj novega, omenile so nove lokacije. “Ko se nekje dela, se ljudje odprejo,” pravi Ferenc. V startu evidentiranja, leta 2000, je bilo lokacij prikritih grobišč okrog 40. Toda še zmeraj ni opravljen pietetni pokop ljudi, ki ležijo v zaraščenih grapah, opozarja in oči ponovno obrača k državi: “Premalo se je naredilo. Ene osebe ni v resornem ministrstvu, ki bi sistematično skrbela za to. Zakon o vojnih grobiščih imamo že štiri leta. Ali je res problem samo napis na grobiščih po vojni pobitih ali tudi v čem drugem? Dolžnost države je, da sondira in uredi, kot veleva pieteta. Če tega vsi skupaj nismo sposobni, nas je lahko sram.”

Prvič letos so v proračunu, tako Ferenc, relativno spodobna sredstva za sondažo in izkope, prej je šel denar za spominska obeležja na Teharjah in v Kočevskem rogu.

In Jože Dežman o tezenskih razkritjih: “Problem je več kot evidenten: ali se bo Slovenija uvrstila med normalne države ali ne. Na preizkusu je spoštovanje posvečenosti mrtvih. Ali Maribor, bodoča kulturna prestolnica Evrope, lahko v svojem srcu vzdržuje rasistično delitev živih in mrtvih? Imamo proračun za normalno delo, pa povsem evidentne pozicijske in opozicijske politične ovire, ki delo onemogočajo. To je popolna neodgovornost do naroda in do države.”

VANESSA ČOKL

JOŽE DEŽMAN, ZGODOVINAR, PREDSEDNIK VLADNE KOMISIJE ZA PRIKRITA GROBIŠČA

JOŽE DEŽMAN, ZGODOVINAR, PREDSEDNIK VLADNE KOMISIJE ZA PRIKRITA GROBIŠČA

Naj opozorim na temeljne poudarke deklaracije, ki jo je slovenska vlada (Drnovškova) sprejela novembra 2001 - izjavo je pripravila tedanja komisija za urejanje prikritih morišč in grobišč pod vodstvom Petra Kovačiča.

Vlada “izhaja iz prepričanja, da strpnega sožitja ne bo mogoče doseči, vse dokler ne bo vsem žrtvam vojnega in povojnega nasilja povrnjena pieteta, ki jim je bila odvzeta z množičnimi izvensodnimi poboji.

Ne da bi se postavljala v vlogo končnega moralnega razsodnika nad zgodovinskimi dogodki, vlada poudarja, da je do množičnih povojnih pobojev prišlo ob popolnem zanikanju individualnih človekovih pravic in svoboščin. Posameznikom ni bila dana možnost, da se branijo pred neodvisnimi sodniki. Maščevanje je prekrilo razsodnost, demokratičnih in legitimnih institucij kot porokov individualnih človekovih pravic ni bilo. Brezno, v katerega sta se pogreznila vsa Evropa in ves svet, je v svoj vrtinec potegnilo tudi Slovenijo. Na njenem ozemlju je bilo v obdobju skrajnosti povzročenega veliko zla in trpljenja, medtem ko spoštovanja in strpnosti med narodi in ljudmi ni bilo…

Potrebnega je bilo veliko časa, da si drznemo uzreti nazaj v to obdobje brez strahu ali sovraštva. Tudi generacije, rojene po vojni, postavljajo upravičena vprašanja o vojni in povojnih dogodkih. Toda kljub razumljivemu čustvenemu naboju je potrebno o teh dogodkih spregovoriti in razmišljati. Obenem je potrebno doseči strpno in preudarno razpravo z zmožnostjo vsaj nekoliko razumeti tedanje zgodovinsko brezno. Ni namen razprav in razmišljanj o polpretekli zgodovini kakorkoli na novo legitimirati ali delegitimirati zgodovinskih dejstev. Gre za to, da jih sprejmemo takšna, kot so bila, da smo sposobni obsoditi vse zločine, da najdemo in uredimo vsa prikrita grobišča ter zagotovimo ustrezna obeležja, kot so to storili drugod po Evropi. Gre torej za dejanje nacionalnega samospoštovanja in nacionalnega ponosa.

Vlada Republike Slovenije sprejema posebno deklaracijo v trenutku, ko so demokratične institucije v Republiki Sloveniji trdne in transparentne, človekove pravice in svoboščine na visoki ravni, medtem ko se o vseh pomembnih vprašanjih nacionalnega pomena vodi široka in dinamična razprava. Zato deklaracija izhaja iz prepričanja, da se mora zrel narod biti pripravljen soočiti s svojo celotno zgodovino, tudi s tragičnimi dogodki, da bi postali velik narod. Z umirjenim pristopom, medsebojno strpnostjo in premišljenostjo, odločnostjo in pogumom, ki ga premoremo, izraža Vlada Republike Slovenije svojo namero, da bi dokončno in celovito uredila prikrita grobišča množičnih povojnih pobojev; sprejela dejstvo množičnih povojnih pobojev kot zgodovinsko dejstvo; povrnila pieteto pobitim brez sodnih postopkov;

po svojih močeh prispevala k spravi in k spoštovanju skupnih vrednot;

in podaja naslednjo izjavo:

I.

Vlada Republike Slovenije, ministrstva, pristojna telesa, vladne službe in uradi so dolžni v skladu s svojimi pristojnostmi sodelovati in pomagati Komisiji za evidentiranje in označitev prikritih grobišč pri lociranju in označevanju vseh prikritih povojnih grobišč na ozemlju Republike Slovenije. V sodelovanju s Komisijo in predstavniki civilne družbe se naj odloči, katera od množičnih grobišč se bodo ohranila in uredila in iz katerih naj se prenesejo posmrtni ostanki na skupna urejena grobišča.

Komisija se lahko pri svojem delu kadarkoli obrne za pomoč na katerikoli drug državni organ.

II.

Vlada Republike Slovenije mora preko pristojnih organov, ministrstva za notranje zadeve in državnega tožilstva zagotoviti izkop posmrtnih ostankov pod nadzorom organov pravosodja.

Vsi sklepi Vlade Republike Slovenije o reševanju vprašanj ureditve grobišč množičnih povojnih pobojev se morajo pospešeno uresničevati. O uresničevanju morajo pristojni državni organi redno poročati vladi.

IV.

Komisija o opravljenem delu redno poroča Vladi Republike Slovenije in predlaga morebitne dodatne ukrepe.

Komisija pripravi v roku 6 mesecev idejni načrt za postavitev spomenika žrtvam vojnega in povojnega nasilja.

Vlada Republike Slovenije si bo prizadevala za vzpostavitev knjige mrtvih, v katero bodo vpisane vse žrtve vojnega in povojnega nasilja. Komisija v sodelovanju s pristojnimi ministrstvi ob zaključku svojega mandata pripravi idejni načrt za postavitev obeležja sprave med Slovenci, ki bi simboliziral vojno in povojno trpljenje slovenskega naroda.

V.

Vlada Republike Slovenije si bo prizadevala za čimprejšnji sprejem in uresničitev zakona o vojnih grobiščih, ki bo na civiliziran način povrnil pieteto vsem žrtvam vojnega in povojnega nasilja.

VI.

Vlada Republike Slovenije izraža pripravljenost, da njeni pristojni organi stopijo v stik z državnimi organi drugih držav, katerih državljani so bili žrtve vojnega in povojnega nasilja na ozemlju Republike Slovenije.

VII.

Vlada Republike Slovenije bo zagotovila vsa potrebna sredstva za delovanje Komisije, za potrebe pravosodnih organov, za ureditev in vzdrževanje grobišč v celoti iz sprejetega proračuna, po potrebi pa tudi iz proračunske rezerve.”

11. junija 2007 smo imeli dvanajsto sejo vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Ugotovili smo, da nam kljub znatnim prizadevanjem še vedno ni uspelo doseči, da bi program Komisije za leto 2007 obravnavala Vlada RS. To ni nič novega v več kot petnajstletnem obstoju komisij, ki so se ukvarjale s prikritimi grobišči. Sedanja vlada je skoraj leto dni odlašala z imenovanjem komisije. Ko smo se konstituirali, smo sprejeli osnovna izhodišča delovanja, s katerimi nadaljujemo poslanstvo dosedanjih komisij, predlagali pa smo še nadaljnje postopke, ki so po našem mnenju potrebni, da “najdemo in uredimo vsa prikrita grobišča ter zagotovimo ustrezna obeležja, kot so to storili drugod po Evropi”. Gre predvsem za potrditev obstoja grobišč s sondiranjem in z izkopom posmrtnih ostankov z arheološko metodo in antropološko analizo ter identifikacijo žrtev z analizo DNK. Začeli smo tudi z ureditvenimi postopki, najprej na kompleksu morišč in grobišč v Kočevskem Rogu. Po strokovnih ocenah in odmevih v javnosti smo domnevali, da je naše delo uspešno.

Pa vendar junija 2007 še vedno čakamo na uvrstitev programa komisije na sejo vlade in opozarjamo na ista nerešena vprašanja, kot so to zahtevale komisije pred nami.

Zavedam se, da v Sloveniji poteka silovita vojna med zagovorniki tabuja nad zločini titoizma in tistimi, ki bi radi v deželi uvedli spoštovanje mrtvih. Zavedam se, da je v boju za oblast le malo interesa za poražene in ponižane. Zavedam pa se tudi, da bodo našo civilizacijo merili po večnih merah. Tine Hribar je ob praznovanju 25-letnice Nove revije poudaril, da je temeljno nerešeno vprašanje slovenske države to, da ne spoštuje posvečenosti mrtvih. Zato je pač pomembno, da tudi mi nadaljujemo z odkrivanjem resnice in urejanjem slovenskega mesta mrtvih po načelih spoštovanja posvečenosti mrtvih, kot jih uresničujejo razvite zahodne demokracije. Da bodo v naši simbolni krajini stali tudi spomeniki zmage, spomeniki spoštovanja vseh žrtev, in ne le spomeniki poražene revolucije.

JOŽE DEŽMAN

Na sobotni osrednji slovesnosti Društva izgnancev Slovenije pri zbirnem taborišču za izgon Slovencev ob gradu Rajhenburg je minister za obrambo Karl Erjavec kot slavnostni govornik izpostavil, da ima sedanja vladna koalicija pozitiven odnos do prizadevanj društva, obenem pa se je zavzel tudi za nadaljnjo podporo društvu pri reševanju vprašanj vojne škode. Erjavec je ob tem poudaril, da se bo zavzel tudi za obnovo grajskih hlevov ob gradu Rajhenburg v smislu ohranitve tega kulturnega spomenika.

Predsednica društva Ivica Žnidaršič je poudarila, da so tudi v sedanjem času v društvu začudeni nad posameznimi primeri spreminjanja zgodovinskih dejstev, zato pričakujejo odgovorno ravnanje slovenske vlade. Ta odgovornost se nanaša predvsem na dokončno opredelitev države, kdo je bil med drugo svetovno vojno žrtev in kdo agresor.

Minister za obrambo je izgnance označil za prve množične žrtve druge svetovne vojne, ob tem pa še poudaril, da jim prejšnja država tega ni priznavala v zadostni meri. Del svojih pravic ter moralno zadoščenje so s statusom žrtev vojnega nasilja po mnenju Erjavca izgnanci dobili šele v samostojni Sloveniji.

Osrednjo slovesnost so v omenjenem društvu namenili 62. obletnici vrnitve iz izgnanstva ter zmage nad fašizmom in nacizmom. Tokratnega srečanja naj bi se udeležilo okrog 5000 udeležencev. V izgon iz brestaniškega zbirnega centra je po podatkih društva odšlo več kot 63.000 Slovencev.

sta