DR. MILAN BALAŽIC, POLITOLOG
|
Navkljub mnogim razlikam - predvojna Krek-Koroščeva SLS je bila velika nacionalna hegemona stranka, Jelinčičeva SNS pa je obrobna negovernabilna stranka - lahko najdemo med njima določeno vzporednico. Danes se sicer upravičeno slavi Krekova gospodarsko-politična dejavnost na prelomu 19. v 20. stoletje, ko je s svojimi zadrugami, kmečkimi hranilnicami in delavskimi sindikati vzpostavil pogoje za slovensko nacionalno preživetje. Vendar obstaja neka potlačena hrbtna Krekova stran - njegov antisemitizem: z vsemi močmi se je upiral prodoru tujega “nemško-židovskega” kapitala, protestantizmu, slovenskim “protinarodnim” liberalcem, framazonom in socialdemokratom, katerih skupni imenovalec je Žid. Poslušajmo Kreka, kaj pravi: “V našem času pa leze izmed narodnih bojev kot zmagovalec - žid na dan. Žid kraljuje naši dobi: v zbornicah, na trgu, v tisku in na vseučiliščih. Framazonstvo s svojim sovraštvom do Avstrije, veliko nemštvo s svojim brezmejnim napuhom, liberalstvo s svojo dobičkaželjno podlostjo, protestantstvo s svojim sovraštvom do Katoliške cerkve, socialna demokracija s svojo židovsko skvarjenostjo - to so sile, ki se bojujejo v njem”.
Žid torej deluje kot ideološka strukturna funkcija poenotenja in naturalizacije sovražnika, ki v imenu organske nacionalne enotnosti zabriše veliko socialno razslojevanje slovenske družbe. Notranja socialna družbena nasprotja so projicirana v zunanji moteči neorganski element, v Žida (danes beri, “tujci”, “cigani”, “izbrisani”, “pedri”, “komunajzarji”, “Hrvati” itd.); funkcija teh utelesitev “Žida” je proizvesti žrtvenega kozla, ki ni zakoreninjen v svetih slovenskih Tleh in Krvi, temveč je s svojim liberalnim univerzalizmom in kozmopolitizmom vnaprej določen za Izdajalca. Krek-Koroščeva SLS je pred drugo svetovno vojno že razpadala: zapustili so jo krščanski socialisti s Kocbekom na čelu, ki so ji očitali prav antisemitizem in nenačelno paktiranje z vsakokratnim gospodarjem v Beogradu.
Vse naštete elemente najdemo tudi pri SNS. Jelinčič predstavlja hrbtno stran krekovske nacionalne interpelacije. Da ne bo pomote, takoj pristavimo, da ni nikakršne pozitivne ali žlahtne ksenofobije. Brez vzvodov moči se ta politično-tržna niša solidno obrestuje, Jelinčičeva manipulatorska proizvodnja sovražnega govora pa vselej najde nekaj kapitalske in ljudske podpore. Obljublja namreč preproste rešitve kompleksnih družbenih problemov in nobenega mencanja na levo ali na desno. S svojo preproščino, vulgarnostjo, škandaloznostjo, stereotipi in komedijantstvom si je Jelinčič pridobil krog zvestih volivcev in glede na frustracije slovenske družbe se mu - neodvisno od trenutnih pekočih težav z izstopom polovice poslanske skupine - obeta lepa prihodnost. Njegova ekstremna politična platforma je namreč prijazna: nacionalizem, populizem, šovinizem, rasizem, revanšizem in seksizem prodaja s človeškim obrazom. Zmes politikantskega žargona, poulične demagogije, gostilniškega frazarjenja in ekscesnega nastopaštva se lepo poda podalpskim dolinam, kjer strpnost nikoli ni imela prav visoke cene. Moč in strpnost hodita skupaj, medtem ko nestrpnost razkriva nemoč, slabosti, ozkost in negotovost. Glede tega Jelinčič ni omembe vreden problem - problematična je slovenska politika kot celota, ki je z obema rokama pograbila njegove ksenofobne teme in jim nadela civilizirano podobo. Jelinčičevo sporočilo je vsrkano v osrednji tok slovenske politike: SNS je odrinjena na obrobje, vsebinska zapuščina pa ostaja neopazno vključena v nevidno etično strukturo slovenske politike in družbe.
Demokratično zdravje družbe se meri z njenim odnosom do najšibkejših članov in sodeč po tem, je zdravje slovenske družbe vsako leto slabše. Jelinčiču je po predsedniških volitvah naklonjeno vse več volivcev: gre za konglomerat tistih, ki živijo na obrobju družbe, v slabih socialnih razmerah, za manj izobražene, za mlade, za jezne glasove proti levi in desni politični eliti (ta, odcepljena od dejanskih problemov “malega človeka”, lebdi visoko v osončju predsedovanja Evropski uniji), kjer vsi ti iščejo grešnega kozla za svoje tranzicijsko luzerstvo, negotovo prihodnost, politično odrinjenost, socialno inferiornost (Štajerska, Prekmurje) ali zgodovinske krivice (razočarani partizani).
Zato ker združuje dva ključna momenta slovenske politične identitete, nacionalizem in socializem, je Jelinčiču uspelo svojo medijsko strančico dvigniti v stalnico slovenske politike. Navzven je tabloiden, navznoter pa pragmatičen: sproti prilagaja svoja stališča vladajoči levici ali desnici, sklepa posle na vse strani, načelno je nenačelen, konformen in preračunljiv - skratka, anything goes, vse za politično preživetje družinskega podjetja SNS Jelinčič s. p. (sedež stranke je, simptomatično, v njegovi lastni hiši). Mojster se zna vselej po diskontni ceni prodati najboljšemu ponudniku, zdaj Drnovšku ali Ropu, drugič Vzajemni ali Janši, in za njih opraviti delo v parlamentu kot rezervna koalicijska stranka. Nekateri bi šli nad Jelinčiča z represijo, toda dokler vztraja v okvirih zakona, prav ti dušebrižniki kršijo voltairovska načela svobode in demokracije: tej je vedno lastna možnost ekstremizma, korupcije in vladavine bebavosti, toda če odpravimo to tveganje, odpravimo samo demokracijo.
V tej luči velja gledati tudi zadnji razcep v SNS, ki je farsična ponovitev bolj tragičnega razkola v tej stranki leta 1993, ko je SNS zapustilo osem, toje dve tretjini poslancev (vsi razen pozneje “odstopljene” Dobrajčeve so z Lapovo Slovensko nacionalno desnico izginili iz političnega življenja). Jelinčič je surviver, čeprav ga vedno pokoplje prav njegov uspeh - destruktivnost navzven se mu vrača kot znotrajstrankarska avtodestruktivnost. Če je “motor odšel, karoserija pa ostala” (B. Zagorac), je treba priznati, da je Jelinčiču-karoseriji še vedno uspelo vgraditi nov motor, in tako bo tudi tokrat. Karizmatični avtokratski predsednik SNS se je znebil preveč svojeglavega Pečeta, ki v vlogi nelagodno večne številke 2 v stranki ni razumel Jelinčičevih kravjih kupčij, skesani Barovič pa mu je rešil privilegiran položaj parlamentarne stranke, ki ji je najprej grozilo, da ostane brez poslanske skupine. Osebni spor se zdaj skuša vnazaj prikazati kot politični spopad, izza katerega je zagotovo kakšna zarota. Medsebojne obtožbe obeh strani pa bodo delovale kot samoizpolnjujoča se prerokba: če hoče politično preživeti, Pečetovi skupini ne ostane drugega, kot da se priključi Šrotovi SLS, ki začenja z Janševo SDS bitko za novo hegemonijo v desnosredinskem političnem prostoru; da bi oblikoval novo stranko Lipa, Peče nima niti kadrovskih niti finančnih niti infrastrukturnih možnosti. Kar pa se Jelinčiča tiče, bo iz spopada z “izdajalci” znova izšel kot zmagovalec: Pečetovi alieni nimajo možnosti proti predatorju Jelinčiču, ki se mu jeseni obeta krepak vstop v državni zbor in, jasno, mesto ob novem zmagovalcu. Rekviem - za koga?
