Svet mavrične druščine ni več enak, odkar so njenega vijoličastega predstavnika razglasili za homoseksualca
Tinki Binki, Dipsi, Li-Li, Po. Gej in njegovi prijatelji, je posumila Ewa Sowinska, poljska varuhinja pravic otrok. Četudi so izvedenci psihologije pregnali njene strahove, svet Telebajskov nikoli več ne bo enak. Mavrična druščina je stigmatizirana. Ni vrag, da je tudi v Sloveniji, deželi mnogih fobij, nekateri ne bi najraje pregnali nekam daleč. Morda v televizijski spot za pesem YMCA, naj se pačijo skupaj z gejevskimi ikonami Village People.
“Sem slišala o tem, ja, da so jih povezali s homoseksualnostjo. Kakšen absurd,” je odkimavala Anica Trančar. V ljubljanski Nami prodaja igrače. Po tem, kar je razkrila, si lahko homofobi oddahnejo: “Telebajski niso več prodajni hit, evforija je mimo.” Da so se po njih najraje stegovale ročice otrok, starih med enim in tremi leti, ki jim je risanka tudi namenjena, pravi. “Tudi mojemu vnuku smo ga kupili,” je zrla v razvpito četverico, razstavljeno na odmaknjeni polici. “Res noro. Kdo ve, morda se bodo našli celo starši, ki bodo igračo vrgli proč. Zaradi bedarije, ki se je nekdo spomni, drugi pa jo pograbijo. Tudi mediji ste krivi,” nas je okrcala.
In kaj je prodajni hit te dni? “Ninja želve in B-Daman.” To drugo čudo je nekakšen sestavljivi robot, ki strelja frnikule, z njimi lahko pokončaš plastičnega tekmeca, ki si ga je kupil kolega. Dovolj mačistično, s homofobi ne bo problema. Kaj preostane deklicam? “Punčka Barbie je železni repertoar, večna je.” Toda kalifornijska blondinka je leta 2004 dolgoletnega spremljevalca, uglajenega Kena, zamenjala za avstralskega deskarja na valovih zgolj zato, ker je bolj “kul”. Zato bi lahko bil nakup moralno sporen, otrok vendarle ne gre vzgajati tako. K sreči ima Barbie konkurenco. “Punčk Bratz dosti prodamo.” Gre za mladenko z veliko glavo, da ji je mogoče urejati pričesko in jo ličiti. To bo za deklice, bi prikimali tudi tisti z najbolj nerazumnimi strahovi.
Pa Tinki Binki, ta domnevni moralni oporečnež? Kot je že pred leti opozarjal ameriški evangeličanski pastor Jerry Falwell: “Vijoličen je, kar je barva gejevskega ponosa. Trikotno anteno ima na glavi in trikotnik je simbol gejev.” Sokolje oko Ewe Sowinske je opazilo še nekaj: žensko torbico naj bi nosil, četudi avtorji risanke ugovarjajo, da je to magična torbica. Prodajalka v Nami je za roko stisnila Tinkija Binkija, vrednega 33 evrov, cena mu je zaradi manjšega povpraševanja padla za polovico. Iz njegovega drobovja je zadonela glasba, zvezdice so mu zažarele na telesu, trikotna antena se je zasvetila. Sumljivo, bi vam dejal vsak homofob. Pa torbica, menda kronski dokaz gejevstva v risanki? “Saj je nima, glejte.” Prodajalka je stisnila še gumb in na trebuhu vijoličnega zmeneta se je odvrtel kratek film s pesmijo o Telebajskih. Obremenilnega dokaza v tem primeru nikjer.
Glasba je utihnila, Tinki Binki je spet nemo strmel predse. Ne vedoč, kakšen kraval je povzročil. Tudi slovenski starši bodo odslej najbrž bolj pozorno opazovali vragolije četverice. Če je kdo obremenjen s strahovi, smo to Slovenci, zato morda ni daleč dan, ko bo kdo zahteval izbris vseh 365 epizod serije, ki jo je leta 1997 začel predvajati BBC in katere avtor je psiholog Andrew Davenport, iz televizijskih arhivov.
Če ni dokaza, da je med Telebajski gej, kaj jim naprtiti? So nemara zarotniki, ker živijo v nekakšnem bunkerju in iz zemlje lezejo periskopom podobne trobente? Morda so vesoljci na misiji, da vašega otroka spremenijo v bebca, saj s ponavljajočimi se medmeti bluzijo tja v tri dni. In menda jih nekateri odrasli, ker se z ekrana reži sonce, radi gledajo po džointu ali dveh. Je prava destruktivna namera teh skrivnostnih bitij res tako vešče skrita, da je ne dojamemo, ali pa so le dovolj nedolžna, da razkrijejo neumnost odraslih? Kot so v Andersenovem pisanju rabili otroka, da jim je kanilo, da je cesar pravzaprav nag.
