Zoltan Varadi (Foto: Dokumentacija Dnevnika)

Varadi in Osredkarjeva sta bila nekaj časa intimna prijatelja, a so se decembra tisto leto njuni odnosi ohladili. Priče so slišale, da sta se prerekala in da mu je zagrozila, da se bo moral izseliti, ker je v hiši razgrajal in ni plačeval najemnine. Usodnega večera se je dokončno odločila, da se mora Varadi izseliti iz hiše v Velikovški ulici - vzeti je moral svoje imetje in odpeljala ga je do opuščene zgradbe v Veselovi ulici, kjer je obdolženi, preden sta se seznanila, nekaj časa živel. Ko je že mislila, da se je nadležnega najemnika znebila, jo je z eno roko prijel za verižico in jo močno zategnil, z drugo roko pa z nožem dvakrat zabodel v vrat. Takoj je bila mrtva.

Obdolženi je na sodišču vseskozi trdil, da Osredkarjeve ni ubil, saj sta se imela rada in sta se nameravala poročiti. Zagovarjal se je, da jo je usodnega večera pripeljal do Name v središču Ljubljane, ker je bila z nekom dogovorjena za sestanek, sam pa se je z njenim twingom odpeljal proti državni meji in proti Slovaški, ker je moral urediti neke dokumente. A sodišče mu ni verjelo, po mnenju senata je v resnici šlo za beg pred roko pravice, kot je trdil tudi tožilec Marko Godec.

Kakšen je bil motiv za to kruto dejanje? Tisti čas je Varadija najprej zapustilo dekle, s katero se je preselil v Slovenijo. Nato ga je deložirala še Osredkarjeva, od katere si je očitno obetal slovensko državljanstvo in lagodnejše življenje. Po mnenju izvedenca je žrtvi lahko rane zadal le levičar, kar Varadi zagotovo je, poleg tega je psihiater ocenil, da je obdolženi vzkipljive narave - po mnenju sodišča je ravno v usodnem trenutku prišlo do preboja agresije in umora. Poleg zaporne kazni so mu sodniki izrekli tudi stransko kazen izgona tujca iz države za deset let.

Tovornjak in prikolico z bagrom bodo preiskovalci vrnili lastnikom. (Foto: Dnevnik)

V ponedeljek so okoli 14. ure pri avtocestnem izvozu v Lipovcih vzeli pod drobnogled dvajsetletnega Romuna z audijem, takoj zatem pa preverili še enaintridesetletnega Romuna, ki je za njim peljal tovornjak s prikolico in naloženim bagrom. Da morajo biti pozorni na romunsko druščino, ki se prevaža v vozilih z italijanskimi registrskimi tablicami, jih je opomnil kolega, ki takrat ni delal in ki mu je “konvoj” padel v oči ob postanku pri Lenartu. Prosenjakovski policisti so pri preiskovanju in s sodelovanjem italijanskih policijskih kolegov kmalu ugotovili, da sta Romuna v noči z nedelje na ponedeljek z več ljudmi vlomila na dvorišče gradbenega podjetja v mestecu Rumo v severni Italiji. Plen Romunov je bil res velik: poleg tovornjaka, prikolice in bagra, ki so ju seveda že imeli v postopku, so zlikovci ukradli še en tovornjak s prikolico in naloženim bagrom (za zdaj raziskujejo, kje je), iz prostorov podjetja pa so tudi odnesli računalniško opremo in več kosov električnega orodja. Škode je kar za četrt milijona evrov. Policijski preiskovalci so Romunoma takoj odvzeli prostost in ju včeraj s kazenskimi ovadbami privedli pred preiskovalnega sodnika, tovornjak in prikolico z bagrom pa bodo vrnili lastnikom v Italijo.

Življenjski standard se je v zadnjih 18 letih najbolj izboljšal Albancem, saj jih tako meni kar tri četrtine. Da je standard zdaj boljši, ugotavljajo tudi državljani novih članic EU (z izjemo Madžarov, Bolgarov in Romunov), drugače pa svoj položaj ocenjujejo prebivalci nekdanje Jugoslavije na čelu z Bosanci, Črnogorci in Srbi.

Slika postane bolj jasna, ko EBRD zastavi ljudem vprašanje o njihovem sedanjem finančnem položaju. Ta je menda boljši samo v Albaniji, medtem ko so povsod drugod prepričani, da so v novem sistemu postali revnejši. Tak občutek ima skoraj 80 odstotkov anketiranih prebivalcev BiH, Srbije, Črne gore, tri četrtine Makedoncev in Bolgarov, več kot 60 odstotkov Hrvatov, Latvijcev in Madžarov. V Sloveniji se je finančni položaj poslabšal za več kot 40 odstotkov ljudi, bogatejša pa je dobra petina.

V primerjavi z letom 1989 so s sedanjimi političnimi razmerami v svoji državi bolj zadovoljni le v Albaniji, Estoniji in Latviji. Da so razmere slabše, je prepričanih kar 80 odstotkov prebivalcev BiH, tri četrtine Madžarov in Makedoncev ter več kot 60 odstotkov Srbov. Tudi v Sloveniji je delež tistih, ki menijo, da so bile politične razmere leta 1989 boljše, za nekaj odstotkov višji.

Podobno je pri primerjavi gospodarskega položaja. Današnji se poleg Albancem, Estoncem in Latvijcem zdi boljši le še Litvancem in Čehom. Slovenci ocenjujejo, da je zdaj nekoliko slabše, da je bistveno slabše, pa so prepričani v vseh drugih državah na območju nekdanje Jugoslavije, na Madžarskem ter v Bolgariji in Romuniji.

Kljub večji revščini in slabšemu političnemu ter gospodarskemu položaju v državi pa so prebivalci tranzicijskih držav soglasni v oceni, da je demokracija boljši sistem od avtoritarnega režima. Še največ pomislekov ima kljub Ceausescuju četrtina Romunov, medtem ko je to bolj razumljivo za prebivalce BiH, kjer bi tršo roko pri vodenju države želel vsak peti anketiranec. V Sloveniji smo (poleg Črnogorcev) najmanj naklonjeni vrnitvi avtoritarnega režima, saj ga zagovarja le slaba desetina. Največ navdušenja za demokracijo izkazujejo še Albanci in Slovaki.

Navdušenje nad kapitalizmom je precej manjše, kljub temu pa večina daje prednost tržnemu pred centralnoplanskim gospodarstvom. Tržno gospodarstvo najbolj podpirajo Albanci, takih je skoraj 70 odstotkov, medtem ko ima v preostalih državah polovično podporo le še v Sloveniji. Da je centralnoplansko gospodarstvo boljše, sicer menijo le v BiH, kljub temu pa je nekdanji sistem dobil presenetljivo močno podporo tudi v drugih državah; zanj se namreč ogreva več kot petina prebivalcev v skoraj vseh državah tranzicije, 18 odstotkov celo v Sloveniji. Podrobnejši vpogled v anketo pokaže, da je podpora demokraciji in tržnemu gospodarstvu močnejša med izobraženim srednjim razredom in tistimi, ki so s tranzicijo največ pridobili. Presenetljivo nizka podpora demokraciji in tržni ekonomiji po oceni EBRD izpričuje, da si prebivalci tranzicijskih držav očitno želijo večjo vlogo države; od tega, da poskrbi za nizke cene osnovnih dobrin, do ohranitve lastništva nad večjimi podjetji in zagotavljanja reda in varnosti. Čeprav je tak pogled na vlogo države v nasprotju z zahtevanimi reformami lizbonske strategije, pa po drugi strani kaže na to, da ljudje očitno vidijo v državi zadnji branik pred podivjanim in pogoltnim kapitalizmom.

Okoljski minister Janez Podobnik (levo) in direktor urada za narodnosti Stane Baluh (desno) sta pred lanskim božičem sprejela družino Strojan z mamo Jelko (v sredini) na čelu v logističnem centru Roje. Strojanovi tu sicer niso imeli težav s sosedi, otroci so lahko hodili v šolo. »A to ni naša zemlja,« ponavljajo Strojanovi, zato si želijo čimprejšnje in stalne rešitve. (Foto: Dnevnik)

Kot je znano, so Strojanovi v Rojah že leto dni, čeprav jim je Podobnik, ko so se tja preselili pred lanskim božičem, dejal, da bodo Roje njihov dom le do aprila. Pred približno dvema mesecema sta država in družina (spet) našli skupno rešitev, na podlagi katere bi zamenjali parcelo Strojanovih pri Ambrusu za državno parcelo na Ljubljanskem barju. Rešitev je bila sprejemljiva za vse, zatrjuje Čeferin, in bi pomenila prekinitev kršenja človekovih pravic, ki se dogajajo družini Strojan.

“A od tega dogovora dalje je komunikacija z vami, gospodom Baluhom (direktorjem Urada za narodnosti, op.a) mano popolnoma prekinjena. Večkrat sem klical gospoda Baluha, ki mi je povedal, da se trudi in da bo pravno-formalno zadeva zaključena kmalu, zdaj se ne oglasi več na GSM, pač pa mi kar prek SMS-sporočil odgovarja, da je zaseden. Očitno torej nimate več interesa, da bi zadevo uredili,” navaja Čeferin.

Odvetnik Podobnika poziva, naj še letos uredi prenos lastništva, sicer bo s 1. januarjem proti državi vložil vsa pravna sredstva, člani družine Strojan pa se bodo vrnili na svojo zemljo v Ambrus, saj druge nimajo. Čeferin poudarja še, da je imel podlago za pravna sredstva že dolgo, a je upal, da bo Podobnik držal obljubo. Ker pa je očitno ne namerava, bodo morebitni zapleti v prihodnjem letu izključno posledica popolne neaktivnosti vlade oziroma Podobnika osebno.

Pismo je poslal Čeferin v vednost tudi Stanetu Baluhu, ki je za Dnevnik ponovno dejal, da so “stvari v teku tik pred koncem”.

Leterme nima podpore niti v lastni stranki

V začetku prejšnjega tedna se je nekaj časa celo zdelo, da bo Leterme vendarle lahko sestavil novo vlado. Pri njegovem načrtu, da poveča pristojnosti regijam (nizozemsko govoreči Flandriji, francosko govoreči Valoniji in dvojezičnemu Bruslju), so ga podprli dve pomembni frankofonski stranki in flamski liberalci, vendar pa so bili njegovi krščanski demokrati pri tem zelo zadržani in proti je bila njihova majhna zaveznica, separatistična flamska stranka, ki je zahtevala še več samostojnosti za Flandrijo.

Prav ta stranka s petimi od 150 poslancev je s svojim nasprotovanjem kot jeziček na tehtnici preprečila Letermu dobiti večino.

Flamski krščanski demokrati niso smeli pokazati, da so v sporu s flamskimi skrajnimi nacionalisti, saj bi sicer tvegali izgubo svojih volilcev v Flandriji, ki so vse bolj pod vplivom radikalnega nacionalizma.

Zmagovalčevo izsiljevanje

Tako je Leterme za neuspeh pri sestavljanju nove vlade hotel zvaliti odgovornost na frankofonski stranki, na svoji morebitni koalicijski partnerici, in jima je zato javno postavil tri vprašanja: ali sta pripravljeni brez vnaprejšnjih stališč razpravljati o novi ureditvi države, dati na področju davčne politike avtonomijo regijam in omogočiti lažjo parlamentarno proceduro pri institucionalnih reformah.

Vsekakor je s temi vprašanji na neki način zahteval veliko več, kot je bilo sprejemljivo za predstavnike francosko govorečih, ki jih je v Belgiji 40 odstotkov v primerjavi s 60 odstotki flamsko govorečih. Flamski nacionalisti so potem pozdravili Letermovo ravnanje in njegov “načelni” odstop kot mandatarja.

Bivši premier moradelati še naprej

Tako za zdaj Belgijo še naprej upravlja poraženec junijskih volitev Guy Verhofstadt, voditelj flamskih liberalcev, ki pa nima potrebne večine v parlamentu in lahko odslej sicer išče parlamentarno podporo za vsako vprašanje posebej, kar naj bi pomirilo belgijske poslovneže, ki se bojijo brezvladja. Nekateri analitiki pa celo predvidevajo, da bi manjšinska Verhofstadtova vlada lahko vodila Belgijo vse do pomladi 2009, ko bi bile ob regionalnih volitvah tudi predčasne parlamentarne volitve. Seveda pa Verhofstadt lahko še veliko manj kot Leterme upa, da bo rešil spor med Flamci in Valonci.

Izganjanje francoščine

Dejstvo, da niti desetina frankofonov ne zna flamsko, gotovo ne vpliva dobro na stabilnost belgijske države. In če se neka flamska družina preseli v Valonijo, se mora naučiti francoščine, selitev frankofonov na flamsko območje pa pomeni širitev frankofonskega ozemlja. Tako so mešana območja v okolici Bruslja eden pomembnih virov napetosti med obema etničnima skupinama. Flamski nacionalisti obtožujejo Valonce, da želijo načrtno pofrancoziti glavno mesto z okolico, ter vztrajajo, da francoščina v občinah, kjer je več kot polovica Flamcev, ni drugi uradni jezik poleg flamščine, medtem ko mesto Bruselj s 85 odstotki francosko govorečih ostaja dvojezičen. Pred dvema tednoma pa so lokalne oblasti v občini Halle, ki je flamsko predmestje Bruslja, prepovedale lepiti plakate ali kakršne koli napise v francoščini, čeprav je v tej občini 15 odstotkov frankofonov, torej prav toliko, kot je v dvojezičnem Bruslju Flamcev. Kot piše pariški Le Monde, je bilo v Halleju uslužbencem na pošti in v drugih javnih ustanovah že prej strogo prepovedano govoriti francosko; v šolah so učenci, ki med odmorom govorijo francosko, kaznovani z vajami iz flamske slovnice, trgovci pa že nekaj časa za napise v francoščini plačujejo globo 250 evrov, medtem ko so napisi v angleščini dovoljeni. ms

Slovensko zunanje ministrstvo je sporočilo, da je bilo o dogajanju obveščeno le neuradno. Ob spremembi lege hrvaškega dela mejnega prehoda naj bi tri slovenske družine v treh hišah obstale v prostoru med obema prehodoma. Te tri družine naj bi že leta 1991 vložile prošnjo za korekcijo meje na mešano meddržavno komisijo za meje. 150 metrov višje od hiše Mesaričevih je že postavljen kontejnerski hrvaški mejni prehod Banfi, zato prebivalci ne vidijo smisla, zakaj bi ga premeščali.

Od leta 1991 naj bi Hrvaška prebivalce treh hiš preklopila na svoje električno omrežje, kaznovali so tudi družine, ki otrok niso hotele poslati v hrvaško osnovno šolo.

Ko je v tej stavbi bivala romska družina Strojan, so se mnogi zgražali nad neprimernimi bivalnimi razmerami. V enakih prostorih že dolga leta živijo begunci iz Bosne. (Foto: Dnevnik)

“Ta nastanitveni center je še vedno v postopku zapiranja. V njem bivajo osebe, ki si niso uredile druge oblike bivanja. Pet jih ima slovensko državljanstvo, torej lahko kandidirajo na občinskih razpisih za dodelitev neprofitnega stanovanja. Štirje, ki spadajo v ranljive skupine, bi lahko živeli v drugih nastanitvenih centrih, vendar to možnost zavračajo. Center nameravamo zapreti takoj, ko se bo iz njega izselil zadnji stanovalec, vendar jih na silo ne nameravamo izseliti,” zagotavlja Jurij Zaletel, vodja oddelka za integracijo beguncev in tujcev.

Ker nameravajo stavbo izprazniti, je ne obnavljajo. Stanovalci nameščajo na okenske okvire najlon namesto razbitih okenskih stekel in mašijo luknje, skozi katere piha strupena postojnska burja. Bivalne prostore ogrevajo z električnimi radiatorji, vendar se zrak v sobah z visokimi stropi le redko segreje na več kot 16 stopinj. V neogrevana kopalnico in stranišče je treba po dolgem mrzlem hodniku, vendar pozimi voda pogosto zamrzne v ceveh.

Na ministrstvu za obrambo so nam povedali, da so stavbe nasproti vojašnice barona Andreja Čehovina začasno brezplačno oddali v uporabo ministrstvu za notranje zadeve, saj so za Slovensko vojsko neperspektivne. “Ko bodo v celoti izpraznjene in predane ministrstvu za obrambo, jih bomo uvrstili na interni trg nepremičnin v okviru ministrstva za javno upravo,” je sporočil Andrej Sila, vodja službe za stike z javnostmi na ministrstvu za obrambo. Če se drugi državni organi ne bodo zanimali za uporabo nekdanje vojašnice, jo bodo uvrstili v program odprodaje državnega premoženja.

“Želimo si ogrevano kopalnico”

Kata in Stanislav Kavka sta s sinovoma prišla v Slovenijo leta 1992 iz Dervente. Že petnajst let živijo v nastanitvenem centru v Postojni, od koder bi se silno radi izselili, a ne dobijo stanovanja. Po pomoč sta se obrnila že na številne naslove: najprej na občino Postojna, kjer pravijo, da za njiju in njunega sina, ki je invalid s cerebralno paralizo in epilepsijo, nimajo stanovanja. Pisali so tudi predsedniku vlade (ki jim ni odgovoril) in predsedniku države - iz njegovega urada so občino Postojna prosili, naj jim pomaga. “Želimo si streho nad glavo in svojo kopalnico, saj lahko plačujeva najemnino in stroške. Jaz delam kot čistilka in dobim 316 evrov plače, za sina dobivamo 250 evrov socialne pomoči,” pravi Kata. Prhajo se v neogrevani skupni kopalnici, ko zunaj zmrzuje, pa v plastični kadi v sobi. Za stroške bivanja v tem “luksuznem” bivališču odštejejo 260 evrov na mesec.