Hervardi Informacijski Center

Uničenje kulturnih spomenikov, časopisov, knjig in drugega izročila, ki ga je sistematično izvedla revolucionarna oblast, ne pomeni le preloma s preteklostjo, pač pa tudi začetek obdobja, ki je pustil posledice fizičnega in duhovnega uničenja, kar je povezano s stanjem kulture in duha prisilnega postavljanja človeka na glavo. To pokaže primerjava Slovenije s sosednjimi državami, ki jih ni pretresal revolucionarni vihar. Že sámo kulturno ustvarjanje Slovencev v zamejstvu in zdomstvu dosti pove primerjalno o stanju duha v Sloveniji ali tam, in to ob dejstvu, da je revolucionarna oblast s svojimi posegi celo med Slovence na tujem vnašala zmedo, razdor in sovraštvo, ki so pustili posledice tudi v njihovem kulturnem utripu. Posledice poskusov nad posamezniki in narodom so prav tako zdajšnje iznajdbe o nizkem stanju duha, ki naj bi vladalo pri nas. Zaradi tega naj bi se nekateri tu ne počutili dobro, čeprav lahko zdaj govori vsak vse in si celo izmišlja veliko stvari, kar tudi izraža neko stanje duha.

Čudno le, kako isti ljudje, ki so takrat to stanje duha sooblikovali, zdaj brez sramu primerjajo demokratične razmere z omenjeno polpreteklostjo. In nihče izmed kritičnih novinarjev omenjenih gospodov še ni vprašal, kako je pravzaprav s tem stanjem duha, če si vsak lahko vse privošči, celo če je vprašljivo, ali je to umestno, pametno in dovoljeno ali ne. To si privoščimo lahko le v demokraciji, kjer se ljudje z vsemi sredstvi potegujejo za oblast in skušajo odriniti svoje tekmece, vendar le ob spoštovanju določenih pravil, ki ga neko stanje duha očitno ne pozna. Razlika med postkomunističnimi in deželami z daljšim demokratičnim izročilom je med drugim v tem, da v prvih družbeni polpretekli pogojni refleksi še delujejo in se temu črednemu nagonu politični tekmeci, novinarji in slabo razvito civilno-družbeno področje težko ognejo. Zadnje izjave in pisma predstavnikov razpadajoče postkomunistične garniture mejijo že na neokusnost in razodevajo, v kako hudi krizi so njeni pripadniki in s tem celotna družba, kajti njihovo agonijo morajo prenašati vsi, kar ustvarja psihozo, ki naj bi ljudi odvračala od njihovih vsakdanjih družbenih in osebnih problemov in radosti. Tako poslušamo predsednika države, ki v nerazumljivem jeziku »višje zavesti« – očitno gre za posebno stanje duha – govori o zadevah, ki se potem pokažejo kot problemi njegovih postkomunističnih tovarišev, ne pa državljanov in države, kar potrdi še bivši predsednik, ki temu doda svoje »vizije«. Medtem ko v demokratičnih kulturah, kjer je stanje duha normalno, to razumejo kot problem stranke ali politične opcije, skušajo skladno s polpreteklostjo razrednega sovražnika to podtakniti političnim tekmecem in narediti kot problem vseh državljanov, in v to dvoreznost se ujamejo celo novinarji. Oba, sedanji in bivši predsednik – ki nista le zastopnika te dediščine, ki je ne zmoreta preseči, pač pa zastopnika države in izvoljena predstavnika državljanov – igrata le na te karte, čeprav bi od njiju pričakovali dostojanstvo funkcije, treznost v presoji dogajanja in spodbujanje h konstruktivnemu dialogu in sožitju, ne pa razpihovanja sovraštva in nestrpnosti.

To stanje duha zastruplja življenje v tej državi in zavira reforme, ki jih bolj ali manj posrečeno izpeljuje vlada. Težko je zato pričakovati strokovno razpravo o reformah v zdravstvu, šolstvu in na drugih področjih, če se povsod ozadja mešajo v politične in seveda tudi v strokovne razprave. Vzemimo samo primer šolskih reform. Pedagoški inštitut naj bi bil ustanova, ki bi omogočal kakovostne in trajne predvsem nacionalno, kulturno in pedagoško uravnotežene rešitve v šolstvu. Pri nas so žal z nekaj izjemami tu večina ljudje, tudi »strokovnjak, ki je v zadnjih letih znatno prispeval k oblikovanju slovenskega javnega šolstva«, ki so postkomunistično slovensko šolstvo zaznamovali z ideološkimi vzorci in poteptali tista načela, ki jih na vsa usta zagovarjajo med strokovnimi krogi po svetu, namreč načela pravičnosti in enakopravnosti v šolstvu. V ospredju jim ni celostna vzgoja otroka, pač pa vzdrževanje poslušne ideološke elite. Zato je v naših šolskih načrtih še vse polno usedlin polpreteklosti, da ne govorimo o drugih zapletenih vprašanjih, ki še zdaj niso rešena. Pod vplivom omenjenih strokovnjakov smo med prenovo šolstva v Nacionalnem kurikularnem svetu primerjali programe iz Anglije, Norveške, Francije, hkrati nam je v prenovljeno šolstvo uspelo vnesti malo demokratičnega, kulturnega in pedagoškega duha teh dežel. Čeprav so pri nas tudi pedagoško usposobljeni in idejno podkovani ljudi, ki bi lahko to postorili, jim oblast ni dala besede. Razen tega tedanja šolska oblast ni ničesar storila, da bi reformirali še pedagoško stroko, ki bi potem lahko izobraževala kadre, sposobne za prenovljeno šolstvo, na kar smo opozarjali nekateri, zato v šolstvu ni dolgoročnih rešitev. Ta proces demokratične in strokovne presoje znova odpira osnutek novega visokošolskega zakona. Slovenska šola je torej tudi zaradi prenoviteljskih strokovnjakov zdaj potrebna reforme, če hočemo, da bo sposobna za novo tisočletje, kot je dejal Janez Svetine, katerega 16. obletnico smrti v vojni za Slovenijo se spominjamo te dni.

Tako stanje duha je značilno celo za svetovljanske duhove omenjene provenience, ki imajo sicer polna usta kritik na primer na račun nedemokratičnega vedenja politikov ZDA, doma pa niso sposobni izreči javne kritične besede svojim političnim botrom. Ta duh upravičeno vzbuja skrb in ovira razpravo o pravih družbenih vprašanjih oziroma jo zožuje na interese in probleme, ki jih imajo v tej družbi le nekateri, vendar bi z njimi radi posiljevali vse. To pa so znane metode polpreteklosti, ki bi jih bilo treba čim prej preseči, če si hočemo zagotoviti minimalne standarde družbenega soglasja.

Evropska zveza je leto 2008 razglasila za leto dialoga in razpisala tudi programe, ki naj bi ta dialog pospeševali. To bo velik zalogaj za stanje duha pri nas, saj nekateri z omenjenimi metodami že naznanjajo, da tega dialoga ne marajo, ker so navajeni drugačnih metod. Kako se torej sklicevati na primer na nedavno umrlega filozofa Richarda Rortyja in njegovo kritiko absolutne Arhimedove točke, toda ne spoštovati načel pragmatičnih soglasij, ki jih je razglašal? Omenjeno stanje duha pri nas terja torej razpravo o dialogu in soglasju v družbi, kar je izraz kulture duha, da bomo mogli pristopiti k medkulturnemu in medverskemu dialogu na Balkanu in po svetu. Že v svetem pismu – katerega leto obhajamo in prihodnje dni bomo gostili tudi biblične strokovnjake z vsega sveta – je zapisano, da je treba začeti pri sebi. To pa ni mogoče, ne da bi odkrito pogledali drug drugemu v oči, predvsem ne brez zavesti, da smo vsi ljudje uspešnejši v dialogu in sodelovanju kakor v izrinjanju in zametovanju drugih. Hvalnice pokojnemu nadškofu Šuštarju zaradi njegove dialoške drže povedo veliko tudi o njih izrekovalcih, posebno tistih, ki so preprečili, da bi ob zavzetosti za to državo, njeno kulturo in dialog prejel častni doktorat univerze v Ljubljani.

JANEZ JUHANT

Afera Sova se je vrnila na svoje izhodišče – k domnevnemu prisluškovanju članom SDS pred parlamentarnimi volitvami 2004. Nekdanji premier Anton Rop je Janeza Janšo obtožil, da se je takrat s hrvaškim premierjem Ivom Sanaderjem dogovarjal za incidente v Piranskem zalivu, kar naj bi bilo razvidno iz prisluhov telefonskim pogovorom, ki so jih opravljali agenti obveščevalne agencije. Tako Janša kot Sanader sta Ropove izjave označila za neresnične, iz Sove pa so sporočili, da v njihovih zbirkah podatkov ti domnevni pogovori niso dokumentirani.

Sumi o prisluškovanju se vlečejo že nekaj mesecev in naj bi bili glavni razlog za dodaten vladni nadzor nad delom obveščevalne službe. Začelo se je z ustanovitvijo vladne delovne skupine za nadzor nad Sovo, nadaljevalo z razkritjem nedovoljene premične prisluškovalne naprave, črnega fonda in dveh skrivnih lokacij sredi Ljubljane – najprej na Malem trgu, nato še v Kozolcu. Razkrit je bil sporni nakup letalske vozovnice za indijskega zdravilca, ki se je srečal s predsednikom države Janezom Drnovškom, odprli so vrata zaporniških celic nekdanje SDV sredi prestolnice… Posebna vladna komisija, ki jo vodi pravosodni minister Lovro Šturm, je tri vmesna poročila predala organom pregona, ki še naprej raziskujejo nepravilnosti v obveščevalni službi, na Sovo je bila poslana proračunska inšpekcija finančnega ministrstva, zakonitost njenega poslovanja so začeli pregledovati revizorji računskega sodišča, vendar samo za zadnji dve leti in pol. A po treh mesecih se afera Sova vrača na izhodišče – k sumom o prisluškovanju članom SDS pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, v času, ko je bila Janševa stranka še v opoziciji. Z zadnjimi Ropovimi obtožbami na račun Janše, ki naj bi se s hrvaškim premierjem Sanaderjem dogovarjal za incidente v Piranskem zalivu, afera Sova dobiva neprijetne mednarodne razsežnosti.

Informatorji blizu agencije. Oblikovno prenovljeni Dnevnik je v sobotni izdaji na naslovnici objavil zgodbo, da je Sova leta 2004 posnela več pogovorov hrvaškega predsednika vlade Iva Sanaderja in takratnega vodje slovenske opozicije Janeza Janše. Šlo naj bi za informacije neuradnih, a zanesljivih virov blizu Sove, so zapisali in dodali, da obveščevalno pokrivanje hrvaškega premierja z vidika slovenskih nacionalnih interesov ni sporno, zelo občutljiva stvar pa je, če se v prisluhih znajde vodja slovenske opozicije, kar je Janša takrat bil. Prejšnji direktor agencije Iztok Podbregar primera ni želel komentirati, češ da je zavezan k molčečnosti, vztraja pa, da je Sova delovala zakonito. Po njegovih besedah so bile njene programske naloge takšne, da so dogodke v tujini spremljali z različnimi možnostmi, tako s tehničnimi sredstvi kot človeškimi viri. Rezultati dela pa naj bi bili raznoliki. »Če je neki priključek v tujini nadzorovan, se na njem najde kdorkoli, ki se javi nanj. Nikoli nismo nadzirali šefa opozicije, ampak subjekte v tujini,« je izjavil. Iz tajne službe so sporočili, da med njihove naloge sodi tudi to, da z uporabo zakonsko določenega tajnega sodelovanja in posebnih oblik pridobivajo podatke, pomembne z vidika nacionalne varnosti, gospodarskih in političnih interesov Slovenije. Nato jih pošljejo predsedniku vlade in mu tako zagotavljajo strokovno podporo na tem področju. Pojasnili so še, da med posebne oblike pridobivanja podatkov sodi tudi spremljanje mednarodnih sistemov zvez, toda ne telefonskih priključkov na območju Slovenije. Po zakonu sme obveščevalna agencija pridobivati podatke o osebah, ki s svojo dejavnostjo iz tujine ali v povezavi z njo ogrožajo ali bi lahko ogrozile nacionalno varnost države. »Agencija sme izvajati tajno opazovanje in sledenje na odprtih ali javnih prostorih z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje pod zakonsko določenimi pogoji.« Po navedbah virov blizu obveščevalne službe, kot so zapisali v Dnevniku, naj bi tajni sodelavci Sove na Hrvaškem pokrivali Sanaderja. Zadeva naj bi bila po njihovih navedbah povezana z razkritjem »konspirativke« na Malem trgu v Ljubljani, kamor je 14. novembra lani vstopil svetovalec za nacionalno varnost v premierjevem kabinetu Aleksander Lavrih in od tam menda odnesel starejše zvočne posnetke.

Rop se je ujel v zanko. Premier Janša je še isti dan, ko so informacije prišle v javnost, na pikniku SDS v Imenem pri Podčetrtku dejal, da o domnevnem prisluškovanju ni bil uradno obveščen. »Če bi bilo to res, se mi zdi, da bi bil nezaslišan škandal. Predstavljajte si, da bi tajna služba prisluškovala pogovoru Boruta Pahorja s predsednikom avstrijske vlade. Ne vem, kaj bi opozicija počela v tem primeru.« V ponedeljek pa je še pripomnil, da je dodaten škandal, da nekdanji premier o takšnih stvareh javno govori. »Mislim, da ni države na svetu, kjer bi bil kakšen bivši predsednik vlade sposoben takšnega pobalinstva.« V soboto se je oglasil tudi Sanader in dejal, da ne verjame, da mu je Sova prisluškovala, pričakuje pa, da bosta prejšnja slovenska vlada in njen premier pojasnila takratno dogajanje. Sicer naj bi se z Janšo leta 2004, ko je bil ta še v opoziciji, veliko pogovarjala, tako kot se zdaj, ko vodita vladi. »Če so nama prisluškovali, je šlo verjetno za to, da so prisluškovali Janši in s tem tudi vsem, ki so z njim govorili. Dvomim, da so prisluškovali hrvaškemu premierju, Janša se je le ujel v to mrežo,« je izjavil. Prejšnji premier Anton Rop je zanikal, da bi Sova pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami prisluškovala Janši, toda potrdil, da so se prisluhi nanašali predvsem na incidente v Piranskem zalivu, za katere naj bi se tedaj dogovarjala Janša in Sanader. »Tam (v prisluhih; op. p) se vidi, da je bila slovenska stran dogovorjena s hrvaško. Hrvaška vlada je dajala direktive, kdaj naj bo incident, in to tik pred volitvami,« je dejal Rop v telefonskem pogovoru z novinarjem TV Slovenija. Njegov novinarski kolega z Dnevnika pa je v ponedeljkovi izdaji zapisal, da je že pred tedni po neuradni poti izvedel, da je pred volitvami leta 2004 Sova na podlagi teh prisluhov slovensko vlado opozorila na izgrede že dan ali dva vnaprej. Po novinarjevih neuradnih informacijah naj bi se tedaj Sanader in Janša v telefonskih pogovorih dogovarjala o organiziranju mejnih incidentov v Piranskem zalivu z namenom, da bi jih Janševa stranka lahko izkoriščala v predvolilnem boju. Sova naj bi tako posnela, kako sta se poleti pogovarjala o prihodnjih incidentih v Piranskem zalivu, po navedbah Dnevnika naj bi obstajale tudi fotografije srečanj ljudi iz njunih krogov. Agenti Sove naj bi takšne sestanke poimenovali srečanja kurirjev. Ropovo izjavo, da je Sova spremljala sosednje države, zlasti aktivnosti, uperjene proti Sloveniji, je Sanader komentiral, da je priznanje enako slabo za Ropa, ne glede na to, ali so prisluškovali Janezu Janši ali hrvaškemu premierju. »Očitno ne bodo priznali, da so prisluškovali vodji opozicije, zato jim je verjetno nekoliko lažje in interno bolj primerno reči, da so prisluškovali tujemu državniku, toda niti to v evropski demokratični praksi ni dopustno, zato bomo pri pojasnjevanju tega primera šli do konca,« je povedal za hrvaško TV Novo.

Premierski pingpong. V ponedeljek se je spet oglasil Rop in še enkrat zagotovil, da v času, ko je vodil vlado, Sovi ni bilo nikoli naročeno, naj prisluškuje kateremukoli slovenskemu ali tujemu politiku. Njena naloga naj bi bila zlasti spremljanje dogodkov v tujini, ki se nanašajo na Slovenijo in njene interese. Kot je dejal, ga je tedanji direktor Podbregar nekajkrat obvestil, kaj se dogaja v primeru incidentov, nazadnje pet dni pred parlamentarnimi volitvami 2004. Tedanja informacija naj bi po njegovem kazala, da je del slovenske politike vpleten v izgrede, toda o podrobnostih bi bil pripravljen govoriti le pred komisijo za nadzor obveščevalnih služb. »Kdo konkretno je deloval in kako, pa naj ocenijo tisti, ki bodo imeli dostop do pravih informacij. Obstajajo namreč ustrezne službe, ki lahko razkrijejo vsebino prisluhov. Takrat bo jasno, o čem natančno se je pogovarjalo in dogovarjalo in kdo je za to odgovoren.« Na Ropove trditve o domnevnih pogovorih Janše in Sanaderja so se takoj odzvali v kabinetu predsednika vlade in jih označili za neresnične, škodljive in žaljive. »Če bi bila v teh trditvah vsaj trohica resnice, bi takšno šokantno informacijo Rop zagotovo uporabil pred volitvami. Vsekakor pa bi jo bil dolžan predati pristojnim organom zaradi ugotavljanja kazenske odgovornosti.« Pri pregledu dokumentarnega gradiva Sove je bilo ugotovljeno, so dejali v Janševem kabinetu, da v njihovih bazah ni izsledka spremljanja mednarodnih sistemov zvez, na katerem bi bil dokumentiran pogovor med Janšo in Sanaderjem. »Pri pregledu poročil, ki jih je Sova v letu 2004 uradno poslala takratnemu predsedniku vlade Ropu, je bilo ugotovoljeno, da v nobenem poročilu niso zapisane te trditve. Iz tega izhaja, da Rop trditev, ki jih je izrekel 17. junija, ne more utemeljiti na uradnih informacijah oziroma morebitnih dezinformacijah Sove. Če je Sova leta 2004 res prisluškovala pogovorom predsednikov SDS in HDZ in o tem obveščala takratnega predsednika vlade Antona Ropa, je ta komunikacija potekala zunaj uradnega in zakonitega delovanja agencije,« menijo v vladnem kabinetu, od poslanca Ropa, ki naj bi s takšnimi izjavami škodoval mednarodnemu ugledu Slovenije in njeni nacionalni varnosti, pa pričakujejo, da bo nemudoma odstopil. »Če dobro pomislite, glavnega incidenta, ki se je zgodil pred volitvami, zagotovo ni naročila hrvaška vlada,« je dejal Janša v ponedeljek v državnem zboru in dodal, da še nikoli v življenju ni slišal tako podle obtožbe. Rop se je izgovarjal, da je samo potrdil podatke, ki so jih razkrili mediji. »Prepričan sem, da Janez Janša ni pozabil, kako je pred državnozborskimi volitvami zavajal slovensko javnost in z njo manipuliral – tako glede incidentov v Piranskem zalivu kot glede večine predvolilnih obljub. Glede incidentov v Piranskem zalivu sem bil kot predsednik vlade obveščen od pristojnih… Janševih ravnanj doslej nisem razkril predvsem zato, ker sem se zavedal posledic za slovensko državo in njen mednarodni ugled.«

Slovensko-hrvaški »ropgate«. Rop pričakuje, da bo preiskava potrdila točnost njegovih navedb in da bo predsednik vlade takrat predvsem pri samem sebi ustrezno ukrepal in prevzel politično odgovornost. V ponedeljek se je znova oglasil Sanader in dejal, da Ropove izjave sodijo v antologijo političnih neumnosti. »Očitno ni prebolel poraza na volitvah 2004 in si izmišljuje.« Kljub temu je ocenil, da je zadeva resna, ker je »Rop priznal, da je kot takratni premier prisluškoval tujim državnikom, tudi tujemu premierju«. Hrvaško zunanje ministrstvo je zato v ponedeljek v Ljubljano poslalo ostro diplomatsko noto, v kateri je zahtevalo preiskavo, ki bi ugotovila, komu vse se je prisluškovalo. Zanimivo, da je bil Rop, ko je dajal prvo izjavo o vsebini prisluhov za TVS, očitno prepričan, da zanj ne velja zapoved molčečnosti, odveze zanjo pa mu prav tako nihče ni dal. Po tej logiki bi lahko na novinarska vprašanja brez zadržkov odgovarjal tudi njegov glavni obveščevalec Podbregar, a raje previdno čaka na vladno odvezo molčečnosti. Se pa celo nekateri Ropovi nekdanji strankarski kolegi zgražajo nad njegovim ravnanjem in so prepričani, da bo to njegova afera Watergate. Po drugi strani so se incidenti začeli mnogo prej, preden je Joško Joras skočil v Dragonjo, Janez Podobnik pa si ovil roko. Ostaja torej vprašanje, kaj sta se v resnici pogovarjala Janša in Sanader in kdo ima v rokah morebitni dokument, ki naj bi bremenil oba premierja.

SILVESTER ŠURLA
IGOR KRŠINAR

Žalostno stanje duha na Slovenskem najlepše ponazarja nedavna anketa, ki jo je izvedla Ninamedia, z vprašanjem:

Vlada je razkrila, da je slovenska obveščevalno-varnostna agencija iz t. i. črnega fonda plačala letalsko karto zdravilcu predsednika republike Janeza Drnovška. Se vam nakup zdi sporen?

In odgovori: ne – 57,8 odstotka, da – 35,6 odstotka, ne vem – 6,6 odstotka.
Iz Ninamedie so za to anketo naključno izbrali 4532 telefonskih naročnikov, od katerih je bilo 1480 nedosegljivih, 1938 jih ni hotelo sodelovati, 414 jih ni ustrezalo vzorčnim določilom, tako da so anketirali 700 ljudi.

Ne vem sicer, kaj so načrtovalci pravzaprav hoteli izvedeti, ampak odgovori na njihovo vprašanje govorijo, da si večina Slovencev demokracije in pravne države ne želi. Morda so anketarji hoteli le priliti malce olja na ogenj, ki spet deli Slovence na desne in leve, ampak za to bi lahko vprašali enostavneje, recimo, ali v sporu na vrhu podpirate Janšo ali Drnovška. Ko pa so vprašali, ali se komu zdi sporno plačevanje iz črnega fonda, potem si res ne moremo misliti drugega, kot da se skoraj šestdeset odstotkov Slovencev navdušuje za podmizno, koruptno poslovanje. Razen če tisti izprašani, ki črnih fondov nimajo za sporne, v protivladni vnemi niso povsem dobro razumeli vprašanja. Ampak to po drugi strani pomeni, da je večina Slovencev funkcionalno nepismenih. Kar je skoraj enako skrb zbujajoče kot koruptnost…
Sicer pa bi se protivladna vnema kaj hitro razkrila, če bi bilo vprašanje postavljeno recimo takole:

Sova je iz črnega fonda plačala karto zdravilcu premierja Janeza Janše. Ali se vam zdi ta nakup sporen?

Prepričan sem, da bi bil rezultat obrnjen, torej sporen za skoraj 60 odstotkov in nesporen za 35. Pa tudi s tem rezultatom ne bi smeli biti zadovoljni, kajti če bi živeli v demokratični in pravni državi, bi morala že ob samem izrazu »črni fond« 95-odstotna večina ozaveščenih državljanov (in tudi anketirancev) takšna plačila imeti odločno za sporna. Kaj sporna, nedopustna in kazniva!

No, načelo, da smo pred zakonom vsi enaki in da naj torej za vse veljajo enaka pravila, pa taisti anketiranci podprejo v naslednjem (ali prejšnjem) vprašanju, ki jim ga je Ninamedia zastavila:

Kdo naj po vašem mnenju nosi stroške zdravljenja najvišjih državnih funkcionarjev, kot so predsednik republike, predsednik vlade, predsednik parlamenta?

Odgovori so namreč razporejeni takole: stroške naj plača vsak sam – 52,1 odstotka, država – 28,1 odstotka, pol država, pol sam – 16,7 odstotka, ne vem – 2,8 odstotka, drugo – 0,3 odstotka.

Torej bi lahko rekli, da nad Slovenci in Slovenkami vseeno ne kaže obupati, saj jih več kot polovica tudi vrhunske politike postavlja v enak položaj kot navadne državljane. A kako to, da potem večina vseeno navija za plačevanje Drnovškovega zdravilca iz črnega fonda? To si lahko razložimo le tako, da večina nasprotuje plačevanju zdravilskih storitev za najvišje politike iz proračuna, torej za davkoplačevalski denar, kar anketiranci pravilno razumejo tudi kot svoj denar, medtem ko mislijo, da v črnih fondih ni njihovega denarja, pač pa da črne fonde denarno polni sam gospod Bog oziroma tuje prijateljske obveščevalne službe, o čemer jih prepričujejo udbovski uporabniki črnih fondov, ki so z vero že zdavnaj razčistili, z lažmi pa nikdar.

In prav zato, ker ljudje verjamejo v takšne pravljice, je anketa še toliko bolj zastrašujoča, kajti jasno nam pove, da je v Sloveniji še dovolj prostora in časa za ponovno uvedbo totalitarizma. No, morda pa je to tudi bil namen ankete?

Sicer pa naredite si sami svojo anketo. Povprašajte nekaj znancev, najprej ali so za demokracijo, pravno državo, enakost pred zakonom, in v devetdesetih odstotkih boste dobili pozitivne odgovore. Potem jih vprašajte, ali je danes bolje, kot je bilo nekoč. In večina se bo odločila za nekoč, torej za takrat, ko ni bilo ne demokracije, ne pravne države, ne enakosti pred zakonom.

BOGO SAJOVIC

Pilatovsko vprašanje po resnici se zrcali tudi v razpravah, ki ob razkrivanju ozadij Sove burijo duhove. Takoj ko so prišle v javnost nekatere podrobnosti, so se začeli oglašati mogočneži, ki so po svoji službi imeli v preteklosti nadzor nad tajnimi službami, zagnali vik in krik in začeli ustvarjati meglo. Oglasil se je bivši šef partije, ki so mu dobro znane zgodbe tajnih služb in ki je tudi kot predsednik demokratične Slovenije deloval tako, da bi Sova vzdrževala enake metode za podaljševanje oblasti bivših partijcev. Zato ni presenečenje, da je komisija odkrila sledi prisluškovanja opozicijskim politikom in kritičnim mislecem.

Odkritje in odstranitev anomalij v Sovi lahko moti le tiste, ki so dajali take naloge. Burni odzivi vpletenih in ponavljanje, do vrstnega reda besed v stavku – o strahu – pri nekaterih politikih, novinarjih in drugih vpletenih dokazujejo, da se je razpadajoča partijska mašinerija ob tem znova poenotila, da je vse zanič in da ta vlada ne dela prav. Ni naključje, da so se spet oglasili novinarji, ki jih je menda strah, in začeli pisati umotvore o tem, da »vlada tone v močvirju« in podobne neslanosti – bolj značilne za polpreteklo obdobje, ko so novinarji resnično iz strahu morali pisati le tisto, kar so jim naročali partijski veljaki, pa četudi je bilo še tako daleč od resničnega stanja. Očitno pa je med njimi res še živ strah, ki ga je vcepila partijska oblast, in ta strah lahko njeni nasledniki v vsakem trenutku sprožijo. In glej čudo: ljudje pozabijo na svoje dostojanstvo in iz takega strahu pred svojimi bivšimi gospodarji še vedno pišejo ali govorijo stvari, ki bi jih razsoden in osvobojen človek ne mogel izustiti. Morda pa je aktualni predsednik države imel v mislih to okoliščino, ko je govoril o stanju duha pri nas.

V takem stanju duha nastajajo naročene izjave, ki jih potem instrumentalizirani novinarji kot papige ponavljajo, in botri, ki so jih naročili, spravljajo po levičarskih kanalih še v svet. Urejanje take zmešnjave ne zahteva le vse preudarnosti, pač pa tudi vso odločnost, ki gre seveda na živce tistim, ki kar naprej reagirajo le po črednem socialističnem nagonu. Očitno pa se nekateri novinarji ne zavedajo, da žagajo vejo, na kateri sedijo. Novinarji Mladine, ki so neko obdobje imeli pomembno kritično držo, zadnja desetletja postajajo ključni vzdrževalci tega socialističnega strahu in so žal to pokazali že nekajkrat, ko so v javnost usmerili ksenofobične naboje kot pripomoček novinarjem drugih hiš. Ti se še vedno ne znajdejo v demokratični družbi in očitno je to tudi resno vprašanje o njihovi izobrazbi. Ker torej novinarji v nacionalnih in celo v hišah, kjer imajo lastniki in vodstva razdelana stališča, tega ne razumejo, je zmeda popolna. Med drugim: ustavila me je že priletna gospa in me vprašala, ali ji morda kot profesor vem povedati, česa jo je strah… Strah torej je, vendar ne v javnosti oziroma tam, kjer ga želijo videti manipulatorji, pač v odvisnih dušah, ki niso sposobne dojeti demokracije in tržnega gospodarstva, ker so navajene le prikimavati svojim gospodarjem.

Za omenjene naveze strahu pomeni poseg v neurejeno in paradržavno organizirano Sovo – kot vsak poseg, ki naj vodi v normalno delovanje države in družbe – razgraditev reda poslušnosti in pokornosti, ki so ga ustvarili partijski veljaki in bi ga ti radi v demokratičnem sistemu za vsako ceno čim dlje ohranili. Odtod hrup in preplah ter zavajanje, da naj bi šlo za »razgraditev države« in »ukinjanje njenih ustanov«. Očitno je socialistični strah ponekod res še zelo živ, le s to razliko, da danes lahko vsi novinarji o njem pišejo in govorijo.

Meglo ustvarjajo tudi odzivi novinarjev in strokovnjakov, ki vidijo v tem »samo« nasprotje med predsednikoma vlade in države, in spregledajo glavno: ureditev delovanja države. Demokracija ni mogoča brez odprave vseh temeljev totalitarne preteklosti. Ustanove tajnega nadzora so bile glavno orodje partijske oblasti. Blizu sta jim bila tudi sodstvo in policija, kar prav tako nekaj pove o težavah teh služb danes. Očitno pa nekateri nočejo ali ne znajo videti teh ozadij in jih poimenovati s pravim imenom. Niti tajnih služb imajo dolge korenine, ki segajo do pobojev med vojno, revolucijo in po njej pa tudi v sefe nekdanjih trgovskih in drugih firm, kjer so bivši oficirji še leta 1986 zbirali in hranili dosjeje o uslužbencih za partijskega šefa zanimivih ljudi. S tem smo tudi pri problemu razlage zgodovine in sedanjosti, in razumljivo, da vpletene moti to razčiščevanje. Seveda se je najlažje izgovarjati na druge, jugoslovansko vodstvo, JLA itd., toda dokumenti govorijo o tem, da so sklepe sprejemali pokojni in še živi Slovenci.

Sprememb mišljenja ni pričakovati hitro, a so zato toliko bolj nujni ukrepi odstranjevanja strukturnih zavor demokratičnega sproščanja. Če je še leta 1989 veljal tajni dekret policije, da je treba ob nevarnostih (spremembah) odstraniti razredne sovražnike, ki so bili po kategorijah našteti, ni čudno, da so se sledi ohranile še v samostojni Sloveniji. V tem duhu so nekateri še vedno prepričani, da naj bi bila politika celo zdaj različica totalitarne zgodbe, ne okvir demokratičnih procesov. V tem je bistvo spora med starimi in demokratičnimi silami in z demokratizacijo je treba sprožiti tudi ustrezne mentalne procese kot nujnost kulturnega ozaveščanja.

Tem mentalnim zavoram se očitno ni bilo mogoče izogniti niti ob petindvajseti obletnici Nove revije. Ker nekateri niso pripravljeni priznati teh dilem, imajo še vedno dvome o republikanski usmeritvi, kar povzroča zmedo v političnem presojanju. Kot so zapisali novorevijaši ob obletnici, je oziranje v preteklost pogled v prihodnost. Treba se je torej približati kompleksnosti vprašanj in jih vzeti za svoje. Evropskost Slovenije zahteva razčiščevanje dilem iz preteklosti. Vanje so vpete male zgodbe, ki jim je treba enkrat prisluhniti, ker so bile doslej zatrte, zasuta usta so ostala sama s svojo usodo. Ali je to tisti strah, ki zavezuje k molku rablje, čeprav prihaja čas, ko bo treba sprostiti duha in končati zaroto molka?

Kdaj bomo torej popisali vse zgodbe in iz njih sestavili mozaik slovenske poti v demokratično samostojnost? Sklicevanje na svetovni etos pomeni etično zavezanost različnosti, odprtost za različne zgodbe, ne pa prisvajanje in poenostavljanje vsega na svoja omejena kopita, kakor je bilo to v totalitarnem sistemu. Svetovni etos pomeni dialog in dogovor, pomeni spoštovanje in pripravljenost za sodelovanje. Premaguje partijski strah in ksenofobijo zaprtosti vase in v svoj prav; terja zavezanost resnici in odprtost za sogovornika, zato je svetovni etos temelj demokracije in odpiranja različnosti v iskanju skupnega dobrega. Pomeni tudi pogumno premagovanje strahu pred drug(ačn)im in zavezanost prihodnosti, ki jo lahko gradimo le skupaj. To pa je duh resnične kulture in evropskosti.

JANEZ JUHANT