Hervardi Informacijski Center

V Sloveniji je v 19 mesecih 15 parov registriralo istospolno partnersko skupnost. Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti kot majhen korak naprej, a v napačno smer

Istospolno partnersko skupnost je v 19 mesecih, kolikor v Sloveniji velja zakon o možni registraciji istospolne partnerske skupnosti, registriralo 15 parov, od tega kar enajst v Ljubljani. Iz statistike ministrstva za notranje zadeve se vidi tudi, da v Mariboru v tem času pred matičarja ni stopil niti en istospolni par. Število registracij je nizko, kar pa ne preseneča, saj so nevladne organizacije, ki zastopajo pravice gejev in lezbijk, že ob sprejemanju zakona povedale, da homoseksualce postavlja v neenakopraven položaj s heteroseksualnimi pari.

Predsednik Društva za integracijo homoseksualnosti Mitja Blažič je skupaj s svojim partnerjem Vikijem Kernom novembra 2006 na ustavno sodišče vložil pobudo za presojo ustavnosti zakona. Pobuda je bila na eni zadnjih februarski sej tudi obravnavana, vendar končna odločitev javno še ni znana. Blažič in Kern sta zvezo ob pristnosti kamer sicer registrirala oktobra 2006, kar je bila simbolna demonstracije nestrinjanja z določili zakona in s pravilnikom o poteku registracije. “Proces traja celih sedem minut, ne vključuje niti prstanov niti poljuba, zato se počutim ponižanega,” je tedaj dejal Blažič. Le dva tedna kasneje smo videli v Laškem registracijo gejev, ki je imela pridih poroke, obred Gorana Alda Ninovskega in Jureta Vrbnjaka je bil dostojnejši, slovesnejši in manj brezosebno birokratski. “Dogodka sta bila tako različna, da se človek vpraša, ali sta bila opravljena po istem pravilniku,” je komentiral Blažič.

Strah pred razkritjem

“Upoštevaje obsežno raziskavo, naslovljeno Vsakdanje življenje gejev in lezbijk, ki jo je Mirovni inštitut pred leti naredil na vzorcu več kot 443 istospolno usmerjenih pri nas, sklepam, da gejem in lezbijkam zakon ne nudi tistega, kar so od njega pričakovali. To pa je glede na raziskavo predvsem zagotovitev socialne varnosti in pridobitev pravic, ki jih heteroseksualni pari že imajo. V raziskavi je namreč na vprašanje “Ali bi registrirali svojo partnersko zvezo” - pri čemer se je registracija nanašala na takratni osnutek zakona, ki je prinašal izenačitev z zakonsko zvezo (z izjemo posvojitev) -, pritrdilno odgovorilo kar 61 odstotkov vprašanih. To je temeljni razlog za tako nizke številke,” pravi Blažič.

Predsednik Društva Legebitra Simon Maljevac izpostavlja temeljne pomanjkljivosti: “Partnerjema ne omogoča statusa svojca, posledično ostajajo pari v istospolni partnerski zvezi brez pravic na področju socialnega, zdravstvenega, pokojninskega in drugih zavarovanj po partnerju, pravic pa nimajo tudi na vseh drugih področjih, vezanih na pravice svojcev v različnih pravnih in drugih življenjskih okoliščinah, denimo pri odvzemu prostosti, smrti, procesnih pravicah svojcev. Zakon v mnogih segmentih partnerja zavezuje z vzajemnimi dolžnostmi, denimo z obveznostjo preživljanja partnerja, dolžnosti nege v primeru bolezni, ne daje pa jima pravic, ki omogočajo uresničitev teh dolžnosti.” Po Maljevcu na nizko število registriranih partnerskih zvez vpliva tudi strah pred razkritjem, kajti država vodi posebno evidenco tistih, ki vstopijo v registrirano partnerstvo: “In mnoge je strah, da se bodo zato soočili z diskriminacijo v svoji bližnji okolici in na delovnem mestu.”

Žrtve nasilja zaradi spolne usmerjenosti

Kot trdi Maljevac, zakon ni prispeval k zmanjšanju nestrpnosti do istospolno usmerjenih posameznikov in posameznic. Navaja Evrobarometer, izveden v okviru priprav na evropsko leto (2007) enakih možnosti, ki je pokazal, da se zaznavanje diskriminacije po spolni usmerjenosti v EU zelo razlikuje: “Na vrhu lestvice je Italija, kjer 74 odstotkov anketirancev in anketirank meni, da je diskriminacija na osnovi istospolne usmerjenosti zelo razširjena. Sledita ji Ciper, 72 odstotkov, in Grčija, 68 odstotkov. Na dnu lestvice sta Danska, 27 odstotkov, in Estonija, 26 odstotkov. Slovenija je na šestem mestu. Kar 61 odstotkov vprašanih je zatrdilo, da je diskriminacija istospolno usmerjenih velik problem v družbi. Podatek kaže na določeno mero senzibilnosti družbenega okolja za probleme istospolno usmerjenih. Ko pogledamo rezultate raziskave Slovenskega javnega mnenja o socialni distanci do posameznih manjšinskih skupin v Sloveniji, kažejo, da stanje ni bleščeče. Leta 2004 je bil delež tistih, ki so menili, da homoseksualnosti ne moremo v nobenem primeru opravičiti, 40 odstotkov, 20,2 odstotka jih je menilo, da jo lahko opravičimo v vsakem primeru.” Raziskava Mirovnega inštituta je pokazala tudi, da je 53 odstotkov vprašanih lezbijk in gejev že doživelo različne oblike nasilja zaradi svoje spolne usmerjenosti. Blažič pa dodaja tudi nekaj pozitivnih premikov zaradi zakona: “Dal nam je priložnost, da smo boj za enakost pred zakonom, za enakopravnost, za enake možnosti in spoštovanje človekovih pravic prenesli pred pravno oblast, da smo torej vložili pobudo za presojo ustavnosti, kar bo temelj za nadaljnjo urejanje socialnih pravic istospolnih parov. Zgodba je odprla tudi javno razpravo, v kateri smo imeli, predvsem po zaslugi medijev, priložnost predstaviti življenje in delo, predvsem pa sistemsko, institucionalno diskriminacijo. Zakon je prinesel tudi nekaj malega pravic, denimo možnost obiska bolnega partnerja in možnost soodločanja o načinih zdravljenja, vendar je primanjkljajev toliko, da ga tudi po dveh letih težko ocenim za kaj več kot majhen korak naprej, vendar v napačno smer.”

MATIJA STEPIŠNIK

Sporna zemljišča naj bi kupil slovenski državljan, kljub temu napovedana tožba

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je bil včeraj neuradno seznanjen z informacijami, da je Hrvaška prodala nekatera zemljišča na levem bregu reke Dragonje, ki jih sklad kot upravljavec oddaja v zakup “slovenski fizični osebi”, so sporočili iz sklada.

Informacijo o prodaji oziroma nakupu omenjenih slovenskih zemljišč so objavili na spletnem portalu hrvaške zemljiške knjige v Bujah. Omenjena slovenska zemljišča pa naj bi po neuradnih informacijah kupil slovenski državljan, ki naj bi bil tudi že vpisan v hrvaško zemljiško knjigo kot lastnik teh zemljišč.

Sklad je zaradi občutljivosti zadeve o nekaterih že izvedenih prodajah in o uvedbi novih postopkov prodaje slovenskih zemljišč od Hrvaške že lani obvestil in zaprosil za mnenja tudi pristojne organe v Sloveniji, saj po njihovem mnenju gre za meddržavni problem s Hrvaško, ki presega pristojnosti sklada.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS je do sedaj glede problematike zemljišč na levem bregu Dragonje ravnal v skladu z dogovori s pristojnimi državnimi organi. V tem primeru pa, kot so zapisali v sporočilu za javnost, namerava sklad s tožbo na pristojnem sodišču zaščititi zemljišča v lasti Slovenije. Ne glede na vložitev lastninske tožbe je po mnenju sklada treba problematiko spornih zemljišč na levi strani Dragonje obravnavati tudi v okviru meddržavnega dogovarjanja o poteku državne meje med Slovenijo in Hrvaško.

Ob tem je pa Joško Joras na predsednika vlade Janeza Janšo naslovil javno pismo, v katerem ga sprašuje, kaj bosta vlada in sklad ukrenila “zoper očitno krajo slovenskega ozemlja”. “Javno sprašujem, ali bom moral z lastnimi rokami braniti zemljo, za katero plačujem skladu najemnino?” je še zapisal Joras.
online pharmacycialislevitrasomaviagra

sta

Poleg sezonskega dela v gradbeništvu, kmetijstvu in gozdarstvu po noveli zakona o zaposlovanju in delu tujcev uvajamo še sezonsko delo v gostinstvu in turizmu

Foto: Tit Košir O delovnih dovoljenjih - Boris Mazalin, Marjeta Cotman in Drago Lombar.

Kljub temu da so delodajalci zahtevali izdajo 29.000 delovnih dovoljenj, so se včeraj v ekonomsko-socialnem svetu socialni partnerji strinjali s predlogom ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, da državljanom iz tretjih držav letos izdajo 24.600 delovnih dovoljenj, od teh kar 9000 za sezonska dela. Po besedah generalnega sekretarja Združenja delodajalcev Slovenije Jožeta Smoleta je višja kvota nujna, ker je “v nekaterih segmentih, kjer so največje potrebe, trg dela praktično prazen”. Z višjo kvoto delovnih dovoljenj za tujce bi po njegovem lahko ohranili sedanjo gospodarsko rast. Poleg sezonskega dela v gradbeništvu, kmetijstvu in gozdarstvu po noveli zakona o zaposlovanju in delu tujcev iz leta 2007 uvajamo tudi sezonsko delo v gostinstvu in turizmu.Po načelu vzajemnosti, ki ga je Slovenija uveljavila v pogodbi o pristopu, in po zakonu o zaposlovanju in delu tujcev naša država uveljavlja enakovredne ukrepe nasproti vsem državam članicam EU. Kvota oziroma najvišje število delovnih dovoljenj je zakonsko določeno največ v višini petih odstotkov aktivnega prebivalstva RS. Podatki kažejo, da se je v zadnjih letih število novih zaposlitev tujcev, ki prvič prihajajo v Slovenijo, precej povečalo. V letu 2006 je bilo 3672 novih zaposlitev, lani pa kar 21.794. Ob tem je treba povedati, da so delodajalci lani prekinili delovno razmerje pred iztekom veljavnosti dovoljenja za zaposlitev v 2852 primerih, kar pomeni, da je bilo od 21.794 na novo izdanih dovoljenj za zaposlitev v letu 2007 konec lanskega leta veljavnih še 18.942 dovoljenj za zaposlitev.

Največji porast je bil pri izdaji dovoljenj za zaposlitev v poklicih, ki jih na slovenskem trgu dela primanjkuje. Po besedah Milana Utroše iz Zveze svobodnih sindikatov je na slovenskem trgu dela temeljni razlog za pomanjkanje nekaterih kadrov plačna politika. Po njegovem slovenski delavci raje odhajajo v tujino, kjer za znatno višje plačilo opravljajo enaka dela. “Mladi ljudje niti naključno ne razmišljajo, da bi se izobraževali za poklice, ki dajejo tako mizerne dohodke,” je dejal.

Utroša je postavil v ospredje tudi bivalne razmere tujih delavcev, saj ugotavljajo, da nekateri živijo v nemogočih razmerah, kar bi morala preverjati tudi inšpekcija. “Ne bi smeli,” pravi, “govoriti samo o številkah, ampak pogledati, kaj se s temi ljudmi dogaja, kako živijo in kako so plačani”.

ZORA KUŽET

Deželni glavar Jörg Haider se požvižga na pravno državo, saj je v Žvabeku pod enojezični, nemški napis znova na krajevno tablo pritrdil veliko manjše slovensko ime vasi

Koroški Slovenci so ogorčeni. Deželni glavar Jörg Haider se spet požvižga na pravno državo in na odločitev avstrijskega ustavnega sodišča. V Žvabeku je pod enojezični, nemški krajevni napis v modro obrobljeno tablo v ponedeljek namontiral precej manjšo tablico s slovenskim imenom vasi. Ker se je Haider na ta način še enkrat izognil postavitvi običajne krajevne table z modro obrobo in enakovrednim, torej enako velikim napisom v nemščini in slovenščini, so že protestirali pri Narodnem svetu koroških Slovencev (NSKS) in v slovenski manjšinski stranki Enotni listi (EL).

Predsednik NSKS Matevž Grilc: “Haider nadaljuje z zasmehovanjem pravne države. Seveda so v krajevno tablo montirane dodatne tablice enako protiustavne kakor dodatne tablice, pritrjene pod krajevno tablo.” Grilc spomni, da so v Žvabeku dvojezične krajevne table že bile. Predvidene so bile sicer že v uredbi o dvojezični topografiji iz leta 1977, svečano pa postavljene ob navzočnosti Haiderja in takratnega avstrijskega kanclerja Wolfganga Schüssla šele maja 2005 ob 50. obletnici Avstrijske državne pogodbe. Novembra naslednje leto pa jih je Haider podrl, namesto njih pa je postavil enojezične oznake, pod katere je pripel majhne tablice s slovenskim imenom kraja. Prav to “izvirno” glavarjevo rešitev je ustavno sodišče lani decembra razveljavilo kot protiustavno.

Grilc Haiderja imenuje za “najvišjega podiralca dvojezičnih napisov v deželi”, kritizira pa tudi celovško javno tožilstvo “zaradi prepočasnega ugotovitvenega postopka proti Haiderju”. NSKS je namreč deželnega glavarja marca lani ovadil zavoljo enako kot zdaj v Žvabekui (pre)majhnih slovenskih napisov, montiranih v krajevne table v Pliberku in Drveši vasi, kar je Haider storil lani februarja. Grilc pa ne ostaja dolžan niti zvezni vladi. “Odkar je propadel Gusenbauerjev predlog, se pravi od lani poleti, zvezna vlada glede dvojezične topografije na Koroškem ni niti trenila z očesom. Razumljivo je, da prosimo Slovenijo, naj hitro uresniči napoved zunanjega ministra in predsednika Sveta EU Dimitrija Rupla in to vprašanje predloži mednarodnim gremijem.”

Poslovodja EL Adrian Kert pa meni, da se mora “koroško prebivalstvo zavoljo nadaljevanja jasnih primerov zlorabe uradnega položaja vprašati, ali želi še naprej imeti za glavarja človeka, ki se požvižga na ustavno sodišče in pravno državo”.

BORIS JAUŠOVEC

DR. MILAN BALAŽIC, POLITOLOG

Navkljub mnogim razlikam - predvojna Krek-Koroščeva SLS je bila velika nacionalna hegemona stranka, Jelinčičeva SNS pa je obrobna negovernabilna stranka - lahko najdemo med njima določeno vzporednico. Danes se sicer upravičeno slavi Krekova gospodarsko-politična dejavnost na prelomu 19. v 20. stoletje, ko je s svojimi zadrugami, kmečkimi hranilnicami in delavskimi sindikati vzpostavil pogoje za slovensko nacionalno preživetje. Vendar obstaja neka potlačena hrbtna Krekova stran - njegov antisemitizem: z vsemi močmi se je upiral prodoru tujega “nemško-židovskega” kapitala, protestantizmu, slovenskim “protinarodnim” liberalcem, framazonom in socialdemokratom, katerih skupni imenovalec je Žid. Poslušajmo Kreka, kaj pravi: “V našem času pa leze izmed narodnih bojev kot zmagovalec - žid na dan. Žid kraljuje naši dobi: v zbornicah, na trgu, v tisku in na vseučiliščih. Framazonstvo s svojim sovraštvom do Avstrije, veliko nemštvo s svojim brezmejnim napuhom, liberalstvo s svojo dobičkaželjno podlostjo, protestantstvo s svojim sovraštvom do Katoliške cerkve, socialna demokracija s svojo židovsko skvarjenostjo - to so sile, ki se bojujejo v njem”.

Žid torej deluje kot ideološka strukturna funkcija poenotenja in naturalizacije sovražnika, ki v imenu organske nacionalne enotnosti zabriše veliko socialno razslojevanje slovenske družbe. Notranja socialna družbena nasprotja so projicirana v zunanji moteči neorganski element, v Žida (danes beri, “tujci”, “cigani”, “izbrisani”, “pedri”, “komunajzarji”, “Hrvati” itd.); funkcija teh utelesitev “Žida” je proizvesti žrtvenega kozla, ki ni zakoreninjen v svetih slovenskih Tleh in Krvi, temveč je s svojim liberalnim univerzalizmom in kozmopolitizmom vnaprej določen za Izdajalca. Krek-Koroščeva SLS je pred drugo svetovno vojno že razpadala: zapustili so jo krščanski socialisti s Kocbekom na čelu, ki so ji očitali prav antisemitizem in nenačelno paktiranje z vsakokratnim gospodarjem v Beogradu.

Vse naštete elemente najdemo tudi pri SNS. Jelinčič predstavlja hrbtno stran krekovske nacionalne interpelacije. Da ne bo pomote, takoj pristavimo, da ni nikakršne pozitivne ali žlahtne ksenofobije. Brez vzvodov moči se ta politično-tržna niša solidno obrestuje, Jelinčičeva manipulatorska proizvodnja sovražnega govora pa vselej najde nekaj kapitalske in ljudske podpore. Obljublja namreč preproste rešitve kompleksnih družbenih problemov in nobenega mencanja na levo ali na desno. S svojo preproščino, vulgarnostjo, škandaloznostjo, stereotipi in komedijantstvom si je Jelinčič pridobil krog zvestih volivcev in glede na frustracije slovenske družbe se mu - neodvisno od trenutnih pekočih težav z izstopom polovice poslanske skupine - obeta lepa prihodnost. Njegova ekstremna politična platforma je namreč prijazna: nacionalizem, populizem, šovinizem, rasizem, revanšizem in seksizem prodaja s človeškim obrazom. Zmes politikantskega žargona, poulične demagogije, gostilniškega frazarjenja in ekscesnega nastopaštva se lepo poda podalpskim dolinam, kjer strpnost nikoli ni imela prav visoke cene. Moč in strpnost hodita skupaj, medtem ko nestrpnost razkriva nemoč, slabosti, ozkost in negotovost. Glede tega Jelinčič ni omembe vreden problem - problematična je slovenska politika kot celota, ki je z obema rokama pograbila njegove ksenofobne teme in jim nadela civilizirano podobo. Jelinčičevo sporočilo je vsrkano v osrednji tok slovenske politike: SNS je odrinjena na obrobje, vsebinska zapuščina pa ostaja neopazno vključena v nevidno etično strukturo slovenske politike in družbe.

Demokratično zdravje družbe se meri z njenim odnosom do najšibkejših članov in sodeč po tem, je zdravje slovenske družbe vsako leto slabše. Jelinčiču je po predsedniških volitvah naklonjeno vse več volivcev: gre za konglomerat tistih, ki živijo na obrobju družbe, v slabih socialnih razmerah, za manj izobražene, za mlade, za jezne glasove proti levi in desni politični eliti (ta, odcepljena od dejanskih problemov “malega človeka”, lebdi visoko v osončju predsedovanja Evropski uniji), kjer vsi ti iščejo grešnega kozla za svoje tranzicijsko luzerstvo, negotovo prihodnost, politično odrinjenost, socialno inferiornost (Štajerska, Prekmurje) ali zgodovinske krivice (razočarani partizani).

Zato ker združuje dva ključna momenta slovenske politične identitete, nacionalizem in socializem, je Jelinčiču uspelo svojo medijsko strančico dvigniti v stalnico slovenske politike. Navzven je tabloiden, navznoter pa pragmatičen: sproti prilagaja svoja stališča vladajoči levici ali desnici, sklepa posle na vse strani, načelno je nenačelen, konformen in preračunljiv - skratka, anything goes, vse za politično preživetje družinskega podjetja SNS Jelinčič s. p. (sedež stranke je, simptomatično, v njegovi lastni hiši). Mojster se zna vselej po diskontni ceni prodati najboljšemu ponudniku, zdaj Drnovšku ali Ropu, drugič Vzajemni ali Janši, in za njih opraviti delo v parlamentu kot rezervna koalicijska stranka. Nekateri bi šli nad Jelinčiča z represijo, toda dokler vztraja v okvirih zakona, prav ti dušebrižniki kršijo voltairovska načela svobode in demokracije: tej je vedno lastna možnost ekstremizma, korupcije in vladavine bebavosti, toda če odpravimo to tveganje, odpravimo samo demokracijo.

V tej luči velja gledati tudi zadnji razcep v SNS, ki je farsična ponovitev bolj tragičnega razkola v tej stranki leta 1993, ko je SNS zapustilo osem, toje dve tretjini poslancev (vsi razen pozneje “odstopljene” Dobrajčeve so z Lapovo Slovensko nacionalno desnico izginili iz političnega življenja). Jelinčič je surviver, čeprav ga vedno pokoplje prav njegov uspeh - destruktivnost navzven se mu vrača kot znotrajstrankarska avtodestruktivnost. Če je “motor odšel, karoserija pa ostala” (B. Zagorac), je treba priznati, da je Jelinčiču-karoseriji še vedno uspelo vgraditi nov motor, in tako bo tudi tokrat. Karizmatični avtokratski predsednik SNS se je znebil preveč svojeglavega Pečeta, ki v vlogi nelagodno večne številke 2 v stranki ni razumel Jelinčičevih kravjih kupčij, skesani Barovič pa mu je rešil privilegiran položaj parlamentarne stranke, ki ji je najprej grozilo, da ostane brez poslanske skupine. Osebni spor se zdaj skuša vnazaj prikazati kot politični spopad, izza katerega je zagotovo kakšna zarota. Medsebojne obtožbe obeh strani pa bodo delovale kot samoizpolnjujoča se prerokba: če hoče politično preživeti, Pečetovi skupini ne ostane drugega, kot da se priključi Šrotovi SLS, ki začenja z Janševo SDS bitko za novo hegemonijo v desnosredinskem političnem prostoru; da bi oblikoval novo stranko Lipa, Peče nima niti kadrovskih niti finančnih niti infrastrukturnih možnosti. Kar pa se Jelinčiča tiče, bo iz spopada z “izdajalci” znova izšel kot zmagovalec: Pečetovi alieni nimajo možnosti proti predatorju Jelinčiču, ki se mu jeseni obeta krepak vstop v državni zbor in, jasno, mesto ob novem zmagovalcu. Rekviem - za koga?

Praznovanje novega leta so v Franciji zasenčili novi izgredi mladostnikov, ki so na silvestrsko noč zažgali skoraj 400 vozil. Francoska policija je priprla približno 260 izgrednikov, lažje poškodovanih naj bi bilo tudi več policistov. Uličnih bojev izgrednikov s policijo ni bilo.

Nemiri so v predmestju Pariza Villiers le Bel izbruhnili, potem ko sta v trčenju s policijskim avtomobilom umrla dva mladoletna motorista, stara 15 in 16 let. Vozila sta brez čelade, nesreča pa se je zgodila, ker sta izsilila prednost pred policijskim avtomobilom.

Na območju Pariza je bilo v pripravljenosti 13.000 policistov, saj se je policija bala večjih izgredov. V Parizu zaradi varnostnih razlogov ob praznovanju novega leta ponovno niso priredili ognjemeta.

dr

ANDREJ POMPE, STROKOVNJAK ZA TRŽNE ZNAMKE PRI FORMITAS

Slovenci imamo “srečo” s tistimi, ki naročajo in potrjujejo razne nacionalne simbole. Vedno je komplicirano in vedno je potrebna neka globlja razlaga. Kje, hudiča, tičijo tisti, ki bi morali jasno in glasno povedati, kaj pričakujejo od oblikovalcev in tržnih komunikatorjev?

Najprej sem misli, da je nekaj narobe z menoj. Nič mi ni “sedlo”, tako po všečnosti kot po strokovnosti. Od vsega, kar je slovensko oblikovalsko motorje uspelo ustvariti, so na koncu izbrali angleški stavek, ki bo reprezentiral Slovenijo. V redu, tega kot komunikacijsko sredstvo sprejmem, saj je mogoče iz njega izpeljati ogromno koristnega in je široko uporaben. Hec tega stavka je tudi v tem, da je angleška varianta postala logotip. To je načeloma sprejemljivo, moti pa premočno vpletanje ljubezni v tako občutljivo sfero, kot je država. Poglejte si razne uporabe znaka I FEEL SLOVENIA in videli boste, da se v glavnem vidi LOVE in ne SLOVENIJA - to je velika strokovna napaka, ker naj bi prvenstveno komunicirali Slovenijo in ne ljubezni.

Takoj za predstavitvijo nove podobe Slovenije pa smo dobili še simbol predsedovanja EU. Tu me je hudo zmotila popolna neusklajenost ene in druge identitete. Očitno je prevladalo načelo: vsak dogodek = nova podoba! To so žal načela iz starih časov trženja. Pred kratkim je nivo države tudi sprejel zeleno barvo kot našo barvo, znak predsedovanja pa je kljub temu šel svojo pot. Državni brending torej ne obstaja.

Predvidevam, da gre za različne, neusklajene naročnike na državnem nivoju. Če ne, potem prosim, naj nekdo poskrbi, da se ta zmeda že enkrat uredi in se postavi na pravo mesto nekdo, ki bo končno poskrbel za celotno vizualno sliko komunikacij Slovenije in njenih dogodkov. Pri znaku je najprej zbodlo ignoriranje nove barve, potem pa še ostalo. Sicer pa so negativna mnenja na spletu zelo zgovorna: “Zgleda ko čičke čačke… O moj bog… Se kar malo degeneriranega počutim… Kolk ene simbolike tle notri, jest pa samo en chicken scratch prepoznam… Majke mi, ful prefinjena vizualizacija etra, če smem dodati… Zanimivo, da lahko človek tako načrtno naredi nekaj tako neprimernega… Za trenutek sem mislil, da je to logotip… pa me je minilo… Kritiziram lahko izbiro žirije…”

Saj ne da bi se strinjal z ekstremnimi izjavami, vendar me ves ta gnev občestva močno skrbi. Spet bom postavil tisto staro, zoprno vprašanje: kako so si nekateri dovolili in ob osamosvojitvi eliminirali to, kar so vsi Slovenci sprejeli - lipov list. Morda kot ironičen odgovor na to se pri aktualnem znaku predsedovanja EU v njegovem opis znajde tudi hrastov list. Smo torej posadili hrast, ker je lipo nekdo posekal?

Dragi moji, skrajni čas je, da rečemo: “Dost” mamo!”

ANDREJ POMPE

Bruselj je še zadnjič pozval Zagreb, naj se izogne neugodnim posledicam enostranske uveljavitve zaščitne ekološko-ribolovne cone

Težko je napovedati, s katerimi ukrepi bo Evropska unija Hrvaško prisilila k spoštovanju podpisanih zavez, toda enostranske uveljavitve zaščitne ekološko-ribolovne cone (ZERC) tudi za članice EU prav gotovo ne bo opazovala križem rok. Evropski komisar za širitev Olli Rehn je dva dni pred uveljavitvijo ZERC in dva dni pred začetkom slovenskega predsedovanja Evropski uniji, povedal, da verjame, da bo Hrvaška ravnala v skladu z dogovorom in s 1. januarjem 2008 za članice EU ne bo uveljavila nobenega vidika ZERC. Bistveno je, je menil včeraj Rehn, da se rešitev poišče takoj, ko bo na Hrvaškem oblikovana nova vlada. S tem bi se Zagreb izognil neugodnim posledicam ob pristopnih pogajanjih, je povedal komisar za širitev in dodal, bi se ob uspešni rešitvi te zadeve skupaj z zagonom reform v letu 2008 Hrvaška lahko nadejala vstopa v odločilno fazo pogajanj.

Zadnjemu bruseljskemu pozivu Zagrebu se je včeraj pridružila tudi slovenska vlada. V sporočilu vladnega urada za komuniciranje so zapisali, da je mogoče vprašanje ZERC rešiti le ob upoštevanju sklenjenih sporazumov in zavez, pri čemer bo Slovenija vztrajala.

Enostranska razglasitev ZERC s strani Hrvaške, predvsem pa njena uveljavitev v praksi, bi namreč temeljito posegla v suverenost Slovenije, zato bi bilo takšno ravnanje za Slovenijo popolnoma nesprejemljivo, je še zapisano v odzivu slovenske vlade. Probleme, ki so nastali zaradi napovedi o uveljavitvi ZERC za članice EU, je po mnenju slovenske vlade mogoče odpraviti zelo hitro in preprosto - z upoštevanjem sklenjenih sporazumov in zavez. Za Slovenijo je pri ZERC sporen predvsem potek meje te cone po sredini Piranskega zaliva, ki naj bi bil do dokončnega dogovora med državama o meji le začasen.

Na “odklon od političnega dogovora, ki so ga tri strani dosegle junija 2004 in je vključen tudi v sklepe Evropskega sveta iz junija 2004″, je Hrvaško v začetku novembra v zadnjem poročilu o napredku opozorila tudi Evropska komisija. Slovenija in Italija, ki bi ju uveljavitev cone najbolj prizadela, uveljavitvi ZERC ostro nasprotujeta, tisto, na kar Bruselj, Ljubljana in Rim opozarjajo Hrvaško, pa je njena zaveza iz leta 2004, da se bo izogibala enostranski uveljavitvi cone v Jadranu in bo z uveljavitvijo ZERC za članice EU počakala, dokler ne bo dosežen dogovor vseh vpletenih strani. Ker se to ni zgodilo, Slovenija od Hrvaške vlade pričakuje odgovor, kaj namerava storiti glede ZERC, še pred začetkom predsedovanja EU, torej še danes, v nasprotnem primeru pa bo v okviru EU odločno zaščitila svoje interese.

Najpogosteje se med ukrepi, ki bi jih EU utegnila sprožiti zoper Hrvaško, omenja zamrznitev več poglavij v pristopnih pogajanjih. Italijanski minister za kmetijstvo in ribištvo Paolo De Castro je povedal, da je EU pripravljena zamrzniti štiri ali pet poglavij v pristopnih pogajanjih s Hrvaško, slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel pa je kot enega od možnih scenarijev omenil zamrznitev petih, šestih poglavij, če bo Zagreb vztrajal pri svoji odločitvi. Kako dolgo bosta še trajala molk in ignoranca hrvaškega političnega vrha, bo najbrž jasno že v prvih dneh novega leta.

ALEŠ LEDNIK