Hervardi Informacijski Center

Odmev

V bližajočem se predsedovanju Svetu EU so številni videli razlog za včerajšnji nenadni podpis menjalne pogodbe med ministrom za okolje in prostor Janezom Podobnikom in pravnim zastopnikom romske družine Strojan Aleksandrom Čeferinom, s katero so Strojanovi končno dobili stalno lokacijo za naselitev in zemljo v svojo last kot odškodnino za tisto, kar jim je bilo v Ambrusu odvzeto.

Res drži, da domači politični vrh od formalnega prevzema predsedovanja loči le še nekaj dni, in nerešena situacija, v kateri so se znašli Strojanovi, o predsedujoči državi, ki se je odločila krepiti medkulturni dialog, gotovo ne bi ponujala prav bleščečega imidža. Še posebno ker so številni doma še vedno prepričani, da je prav vladna stran povzročila zaplet s tem, ko je številno romsko družino na lastno pest preselila v Postojno. A po drugi strani je prav tako res, da se je iskanje rešitve, torej lokacije, na kateri bi se lahko številna romska družina trajno naselila, vleklo že več kot leto, in je tudi zaradi vseh Strojanov in domače javnosti prav, da so se zadeve končno rešile.

Da so Strojanovi v trajno last dobili lokacijo na obrobju Ljubljane, niti ne preseneča. Predvsem zato, ker se je pri iskanju primernega prostora kot glavni problem pokazalo prav lokalno prebivalstvo manjših slovenskih naselij, ki romske družine zaradi grehov nekaterih članov iz preteklosti v svoji bližini niso želeli. In je že sleherna medijska domneva, kam bi se Strojanovi utegnili priseliti, na domnevnih novih lokacijah prebivalce mobilizirala v nekakšne vaške straže.

Tako se je lokacija v Rojah, kjer je družina Strojanovih zadnje leto prebivala v simbiozi z lokalnim prebivalstvom, iskalcem razpleta gotovo pokazala za optimalno rešitev. Zdi se, da je ljubljansko prebivalstvo edino, ki je pripravljeno na sožitje s Strojanovimi.

“Poslej bo za Strojanove vse enako kot za ostale državljane,” je po podpisu pogodbe včeraj zaključil odvetnik Čeferin. Povsem res je, da si po skoraj letu in pol življenja kot v resničnostnem šovu tudi oni zaslužijo priložnost, da zaživijo v miru. Vendarle ne gre pozabiti, da je večina članov družine otrok, ki kot orožje v dokazovanju (ne)pravilnosti te ali one politike niso imeli otroštva, kot si ga zaslužijo. Česar nihče ne sme pozabiti prav v prihajajočem predvolilnem času.

KSENIJA KOREN

Romska družina Strojan je v zameno za ambruško zemljišče včeraj dobila v last parcelo v Rojah pri Ljubljani, kjer je bila že doslej začasno nastanjena

Foto: Tit Košir Elka Strojan v Rojah z ministrom Janezom Podobnikom decembra lani - po besedah Mirka Strojana je mati Elka priodločitvi o parceli menda imela zadnjo besedo. V Rojah je zdaj po Strojanovih besedah zbrana cela družina.

Včeraj ob pol dveh popoldne se je v ministrstvu za okolje in prostor s podpisom pogodbe o zamenjavi parcele družine Strojan v Ambrusu za parcelo v Rojah v Šentvidu med pravnim zastopnikom družine Aleksandrom Čeferinom in ministrom Janezom Podobnikom končala več kot leto trajajoča zgodba o selitvi in iskanju nove lokacije za romsko družino Strojan.

“Če z izbiro lokacije ne bi bili zadovoljni, odvetniku Čeferinu ne bi pustili podpisati pogodbe,” nam je pozno popoldan povedal predstavnik družine Mirko Strojan. Pravi, da so z izbiro zadovoljni vsi, tudi mati Elka, ki je pri izbiri menda imela zadnjo besedo. Mirko Strojan je dejal, da je v Rojah sedaj zbrana cela družina.

“Vesel sem predvsem tega, da se je ta dolga in za vse strani mučna zgodba končala,” je po podpisu menjalne pogodbe dejal Čeferin, ki se je včeraj pogovarjal tudi z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, ki mu je dejal, da je izbira lokacije usklajena z lokalno skupnostjo, saj ima ta s Strojanovimi dobre izkušnje. Zatrdil naj bi mu bil, da se je družina Strojan dobro socializirala, tudi otroci redno obiskujejo šolo. Poslej bo zanje “vse enako kot za ostale državljane”, je svoja in pričakovanja države strnil Čeferin. “Preživljali se bodo sami. Pričakujem, da bodo začeli delati tudi tisti, ki še ne delajo. Otroci naj hodijo v šolo. Popolnoma enakopravni državljani kot vsi drugi bodo,” je pojasnil odvetnik.

“Zemljišči v Ambrusu in Šentvidu sta skorajda enake velikosti, poleg zemljišča pa so člani družine Strojan dobili še objekt, ki stoji na tem zemljišču. Pričakujem, da bo družina Strojan poslej normalno živela,” je pojasnil Podobnik. “Potrebnih je še nekaj postopkov pri notarjih in nekaj stvari, povezanih s samo delitvijo zemljišča, da bo podpisana pogodba v celoti začela veljati.”

Kljub vsemu je družina Strojan z včerajšnjim podpisom pogodbe že na svoji zemlji, Čeferin pa je pojasnil, da se lastninska pravica načeloma prenaša z vpisom v zemljiško knjigo, a s podpisom je pogodba že iztožljiva, zato so Strojanovi včeraj de facto postali lastniki zemlje. Dodal je, da je država poskrbela tudi za to, da je vrednost parcele v Šentvidu izenačena z vrednostjo parcele v Ambrusu, ki so jo morali Strojanovi zapustiti, obe strani pa sta se zavezali, da o podrobnostih pogodbe javno še ne bosta govorili.

Podobnik je še dejal, da se država Strojanovim ne bo opravičila za to, kar so preživeli v zadnjem letu: “Sedanja vlada je podedovala nekatera več let nerešena razmerja, ki so zaznamovala življenje družine Strojan v Ambrusu. Tam je problem v preteklosti. V sedanjosti ali prihodnosti problema ne vidim. V tem letu je družina v primerjavi s prejšnjim obdobjem živela v kakovostnih razmerah. Za otroke bo sedaj boljše.” Tudi Čeferin države ne namerava tožiti. Sicer pa je Podobnik še pojasnil, da v primerjavi z nekaterimi drugimi državami članicami EU naši Romi živijo v dobrih razmerah.

KSENIJA KOREN

Številne slovesnosti na mejah z Avstrijo, Italijo in Madžarsko ob vstopu Slovenije v schengenski prostor

Na slovenskih mejah z Avstrijo, Italijo in Madžarsko so sinoči ob vstopanju Slovenije v schengenski prostor pripravili številne slovesnosti in z dviganjem zapornic na mejnih prehodih minuto čez polnoč simbolično zaznamovali padec nadzora notranjih mej in vstopa Slovenije v schengenski prostor. Osrednji slovesnosti sta bili sinoči na Robiču - tja je prišel slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, pridružil pa se mu je predsednik deželne vlade Furlanije - Julijske krajine Riccardo Illy - in v Šentilju, kjer je spregovoril notranji minister Dragutin Mate. Te slovesnosti se je udeležil tudi vrh slovenske policije z direktorjem Jožetom Romškom na čelu.

Glavna slovesnost slovenskega vstopa v schengen bo jutri na mejnem prehodu Škofije na slovensko-italijanski meji. To bo ena izmed petih uradnih evropskih schengenskih slovesnosti, ki bodo potekale ob širitvi schengenskega območja na devet novih držav članic.

Še četrti zgodovinski mejnik

Na Koroškem so slavnostno pospremili vstop Slovenije v schengensko območje na štirih mejnih prehodih. Že popoldne so se od policistov poslovile obmejne lokalne skupnosti na prelazu Radelj pri Radljah ob Dravi, za opravljeno delo se jim je zahvalil tudi direktor Policijske uprave Slovenj Gradec Jurij Ferme. Pojasnil je, da je na koroških mejnih prehodih delovalo 42 policistov. Premeščeni so na različne delovne naloge v policijsko upravo (PU) Maribor, enoto za nadzor državne meje v Ljubljano, na območje Celja, ob mejo s Hrvaško. Čez dvanajst koroških mejnih prehodov je leta 2006 potovalo skoraj 3,5 milijona potnikov, le eden s ponarejeno potno listino.

Okoli polnoči so se na Holmcu veselili prebivalci Prevalj in Pliberka. “Dogodki, ki so se pred sedemnajstimi leti odvijali na mejnem prostoru, osamosvojitev, vstop v Nato in Evropsko unijo, prevzem evra, so zgodovinski državotvorni mejniki naše domovine. Priča smo dogodku, ko doživljamo še četrti pomemben zgodovinski mejnik v zadnjih treh letih. Odslej ne bo več spuščenih zapornic, padla je še zadnja “železna zavesa”, ki nas je dolga desetletja ločevala od razvite Evrope,” je dejal župan Prevalj Matic Tasič.

Dve slovesnosti so pripravili v občini Dravograd, na prehodih Libeliče in Vič. Županja Marijana Cigala je poudarila, da so veseli vstopa v schengen, hkrati pa se zaveda, da naša soseda ni bila najbolj navdušena nad odpiranjem mej. Cigala je postavila v ospredje sodelovanje s sosedi, delovno skupino Dežela pod Peco devetih občin z obeh strani meje. Skupaj želijo med drugim usposobiti objekte, ki so ostali prazni po odhodu policije.

Pogrebi mejne kontrole v Pomurju

Občina Šalovci in šalovska madžarska samoupravna narodna skupnost sta včeraj na mejnem prehodu v Domajševcih skupaj s sosednjo lokalno samoupravo Kercaszomor na Madžarskem pripravili krajšo slovesnost ob vstopu Slovenije v schengensko območje. Odprtost meje za prebivalce z obeh strani bodo simbolizirali spominske klopi in steber miru, ki so jih postavili po včerajšnji prireditvi.

Podobno slovesnost sta sinoči najprej v lovskem domu v Prosenjakovcih, potem pa v sosednji madžarski vasi Magyarszombatfa napovedali občina Moravske Toplice in moravskotopliška madžarska samoupravna narodna skupnost. Na slovesnost s kratkim kulturnim programom na mejnem prehodu Prosenjakovci-Magyarszombatfa so povabili domačine z obeh strani meje, župane, poslance in predstavnike narodnosti.

Danes bodo podobne svečanosti na mejnih prehodih Pince-Tornyiszentmiklos, Dolga vasRedics in Kobilje-Nemesnep, jutri pa bo “pogreb mejne kontrole” na prehodu Čepinci-Verica, ki je doslej fizično ločeval porabske Slovence od slovenske matice. Na meji z Avstrijo bo danes osrednja slovesnost na mostu med našo in avstrijsko Radgono med 9. in 11. uro, že sinoči opolnoči pa so predstavniki tišinske in radgonske občine na mejnih prehodih Gederovci-Sicheldorf in Gornja RadgonaBad Radkersburg simbolično dvignili mejne zapornice. Po čezmejnem pohodu ob ukinitvi meje bodo danes zvečer slovesnosti na mejnih prehodih Sotina-Kalch in Kuzma-Bonisdorf, že dopoldne pa si bodo sosedje podali roke in simbolično dvignili zapornice na mostu med krajema Gerlinci in Pölten.

Odprta meja v Vrtojbi

Občina Šempeter-Vrtojba je pripravila prireditev na mednarodnem mejnem prehodu Vrtojba. Še zadnjič pred novim letom so se srečali predstavniki italijanskih in slovenskih mejnih organov, si izmenjali darila in zaželeli dobrega dela tudi v prihodnje. Na odprto mejo, na kateri ne bo več mejnih kontrol, so opozarjali vsi govorniki na prireditvi. Župan Občine Šempeter-Vrtojba Dragan Valenčič je dejal, da je bila vseh 27 let delovanja mejnega prehoda slovensko-italijanska meja tu odprta in prehodna, sodelovanje med mejnimi organi je bilo zgledno. Župan Gorice Ettore Romoli pa je opozoril, da bo treba narediti še korak naprej in začeti spreminjati miselnost ljudi. Spregovoril je tudi podpredsednik državnega zbora Vasja Klavora, dejal je, da je življenje brez zidov in mej lažje za vse. Predsednik Goriške pokrajine Enrico Gherghetta pa je poudaril, da se meja tokrat prvič spreminja brez bojev in vojne, od nas pa bo odvisno, ali bomo v prihodnje znali ustvariti tako Evropo, kot so jo želeli že naši dedje.

Celotno dogajanje so popestrili mladi pevci z obeh strani meje, ki so kasneje ob igranju evropske himne v zrak spustili balone v barvah zastav Slovenije, Italije in Hrvaške, saj so prireditvi prisostvovali tudi predstavniki hrvaških občin, ki prijateljujejo s šempetrsko-vrtojbensko občino.

ELIZABETA ZORMAN, KARIN POTOČNIK, BRANKO ŽUNEC, ROSANA RIJAVEC

Vsi simboli

Najvidnejši slovenski oblikovalci so se najprej zgrozili nad znakom slovenskega predsedovanja EU, potem pa so si lahko ogledali še predlog nove grafične podobe državnih organov, ki je vznemirila celo Haiderja

DRAGICA KORADE

Kako je mogoče, da se država, ki letos podeljuje najvišje kulturno priznanje oblikovalcu Miljenku Liculu, predstavlja s takšnim oblikovnim zmazkom? To je samo eno od mnogih vprašanj, ki jih je pred dnevi zlasti v strokovni javnosti sprovociral znak slovenskega predsedovanja EU. Tako kot zdaj že prosluli slogan I feel Slovenia naj bi bil po mnenju najboljših slovenskih oblikovalcev tudi ta znak pod nivojem grafičnega oblikovanja na Slovenskem. To, da so eni v njem prepoznali žabo, drugi pa smrkelj, je gotovo znak, da je z znakom, pod katerim bo Slovenija prihodnje leto predsedovala EU, nekaj narobe.

Ko si je ta znak ogledal ugledni grafični oblikovalec in profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje dr. Ranko Novak, je ugotovil, da je “za potrebe promocije Slovenije v EU lipov list postal hrastov”. Njegovi očitki niso leteli na avtorja Roberta Kuharja, ki je znak oblikoval po svojih najboljših močeh. Novak se je skupaj s svojimi kolegi, med katerimi je tudi letošnji Prešernov nagrajenec Miljenko Licul, spravil na žirijo in naročnika, torej na slovensko vlado, ki je s tem znakom vnovič dokazala, “da absolutno ne razume nekaterih osnovnih pojmov, kot so simbol, semantika, likovnost, tudi komunikacija.” Licul, ki je zasnoval grafično podobo naše osebne izkaznice, potnega lista, slovenskih bankovcev in znamk, je prepričan, da ta znak ne odraža stanja na področju slovenskega oblikovanja. Odraža pa odnos do oblikovanja. Kar ta odnos opredeljuje, je dejstvo, da država ignorira Društvo oblikovalcev Slovenije.

Ko se oglasi Haider

Ko se je že zdelo, da pri izbiri državnih simbolov vlada ne more pasti nižje v oblikovalskih očeh, je presenetila z izbiro nove grafične podobe državnih organov. Ker je doslej vsako ministrstvo imelo svojo grafično podobo, se je vlada odločila, da bi bilo prav, da bi dobili “enotno in celostno grafične podobe državne uprave”. Postopek izbiranja ponudb je izpeljalo ministrstvo za javno upravo, ki je k sodelovanju povabilo tri agencije: Avanto, Gigodesign in agencijo PAN. Žirija, v kateri so sedeli predvsem uslužbenci ministrstva za javno upravo, je na natečaju izbrala agencijo PAN, ki je po uradnem sporočilu ministrstva ponudila “najcenejšo, svežo, enostavno in simpatično rešitev, ki bo doprinesla k poenotenju podobe organov državne uprave”.

Po tem sporočilu je bistvena prednost predlagane grafične prenove v tem, da bodo imeli vsi državni organi enotno podobo, vsak pa bo imel svoj specifičen delček aplikacije, ki ponazarja delovno področje organa (ministrstva, službe). Primer: afna in rožica za ministrstvo za javno upravo ponazarjata usmerjenost v e-upravo, v elektronsko poslovanje in prijaznost javne uprave; tehtnica ponazarja ministrstvo za pravosodje, srčni utrip, ta najprepoznavnejši simbol življenja in zdravja, pa ponazarja ministrstvo za zdravje…

Ker se je med “aplikacijami, ki ponazarjajo delovno področje organa”, znašel tudi knežji kamen, ki po uradni retoriki “ponazarja kabinet predsednika vlade”, ni tokratna simpatična grafična podoba naletela na antipatije samo doma, marveč tudi onkraj Karavank. Ko si jo je ogledal koroški glavar Jörg Haider, je nemudoma protestiral zoper nezaslišano slovensko provokacijo in avstrijsko zunanjo ministrico pozval, naj se upre “zlorabi najstarejšega koroškega pravnega simbola”. Po poročanju avstrijskih medijev naj bi Ursuli Plassnik, ki se je sestala s premierjem Janezom Janšo in zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom ob robu vrha EU v Bruslju, oba zagotovila, da se zdaj veljavni simboli ne bodo spremenili.

To je v sredo za Večer potrdil tudi tiskovni predstavnik ministrstva za javno upravo, ki ni navajal vladnih razlogov za nenadni umik grafične podobe. Je torej Haiderju z enim samim nonšalantnim zamahom uspelo doseči to, česar niso mogli doseči najuglednejši slovenski oblikovalci, ki so se zgrozili tako nad celotno podobo kot tudi nad njenimi posamičnimi deli? In niso bili edini. Protesti so prišli tudi iz poslanskih klopi. Ne samo nad predlagano podobo, ampak tudi nad ignorantskim načinom, na katerega je vlada do nje prišla, se je v svojem poslanskem vprašanju že prejšnji teden pritoževala Majda Širca. Isti poslanki se je v torek na tiskovni konferenci pridružila še kolegica Cveta Zalokar Oražem in pozvala vlado, naj predlagano gradivo še ta teden umakne z dnevnega reda in ponovi celoten postopek. Po prepričanju obeh poslank iz stranke Zares bi morali k sodelovanju povabiti najuglednejše oglaševalske time, “saj država ni privatno podjetje in bi se morali obnašati odgovorno”.

Plemenski totem

So taki, ki pravijo, da si česa takega, kot si lahko privošči država, ne more privoščiti nobeno resno podjetje. Prav narobe. Tisti, ki se na te stvari spoznajo, nas učijo, da so podjetja, ki imajo urejeno celostno podobo, praviloma urejena podjetja. Je to res, smo vprašali dr. Klementa Podnarja, ki se na ljubljanski Fakulteti za družbene vede ukvarja z vizualnimi komunikacijami. Je to, da se okoli vsakega znaka, ki si ga je v zadnjih letih omislila država, vname spor, resen znak za to, da je znak slab? Ali pa samo znak za to, da naročnik nima pojma, kaj je to državni znak? Ali pa za to, da smo obsedeni z znaki?

“Vse dogajanje okoli identitetnih znakov Slovenije se mi zdi izredno žalostno, če že ne patetično, polno frustracij. Že dejstvo, da moramo o znakih, s katerimi se želi identificirati Slovenijo, govoriti v množini, kaže, da “odgovorni” niso prav nič odgovorni pri rabi tega komunikacijskega orodja. Sicer pa zaradi pomanjkanja znanja in drugih interesov še nikoli niso bili. Ne v tej, ne v prejšnjih vladah. Da tisti del stroke, ki nad takim ravnanjem pristojnih še ni obupal, protestira, me ne čudi. Da protestirajo tisti, ki posla in prestižnega naročila niso dobili, je povsem normalna stvar v tržnem gospodarstvu,” razmišlja Podnar.

In zakaj so znaki, o katerih se razvnemajo tolikšne polemike, tako pomembni? Ker je v naravi človeka, da je obseden z reprezentativnimi podobami. Identitetni znaki v različnih oblikah človeka spremljajo že od pradavnine, pravi Podnar. Sodobne celostne grafične podobe nadomeščajo plemenske toteme in so predmet skupinske identifikacije. Zato veliko zanimanje zanje. Problem nastane, ko vsak, veliki ali mali poglavar, postavi svojega, po možnosti takega, v katerem se skupnost ne more prepoznati. “Če torej pomislimo na obstoječo in predlog celostne grafične podobe organov državne uprave, logotip I feel Slovenia, znak predsedovanja EU, grb in zastavo Slovenije, vse druge označbe ministrstev, služb, društev in posameznikov, s katerimi se predstavljamo, potem zagotovo velja, da nas bodo zelo težko prepoznali tudi drugi. Vsaj ne kot enotno in urejeno državo, verjetneje shizofreno in razklano državo.”

Zasebni varnostniki bodo danes po padcu schengenske meje patruljirali na nočnih ulicah vasice Deutschkreuz v bližini avstrijsko-madžarske meje. Varnostniki bodo v službi od 22. ure do 4. zjutraj, še posebno konec tedna, je povedal župan Deutschkreuza Manfred Koelly. Dodal je, da so to naredili na željo domačinov, ki se po padcu meje naj ne bi več počutili varne. Stroške bo plačal občinski proračun.

Kljub zagotovilom avstrijske vlade, da je strah odveč, se Avstrijci bojijo porasta kriminala po odprtju schengenskega območja za nove članice, saj to pomeni konec mejnih pregledov na mejah s Slovenijo, Madžarsko, Slovaško in Češko. Avstrijska zvezna vlada zagovarja podporo širitvi, avstrijski lokalni politiki pa tega ne odobravajo in glasno zahtevajo povečano prisotnost policije na mejnih območjih

Z delovanjem sveta bodo Romi lahko aktivneje krojili svojo usodo

Foto: Nataša Gider V novih prostorih so med prvimi nazdravili (z leve): Janja Rošer, sekretarka sveta romske skupnosti, Jožek Horvat Muc, predsednik sveta, Stane Baluh, direktor urada za narodnosti, in Darko Rudaš, romski svetnik v Murski Soboti.

Letos junija ustanovljeni svet romske skupnosti, ki je na podlagi novega zakona o Romih reprezentativni organ romske skupnosti v odnosu do države, je včeraj v Lendavski ulici v Murski Soboti dobil svoje poslovne prostore. Slovesno sta jih odprla predsednik sveta Jožek Horvat Muc in direktor urada za narodnosti Stane Baluh.

Prišel je trenutek, je na slovesnosti povedal Baluh, ko se morajo Romi začeti ponosno zavedati svojih korenin. “Tu živite pripadniki romske skupnosti skupaj z večinskim prebivalstvom že stoletja, zdaj pa je prišel čas, da boste lahko skozi svojo lastno organiziranost in aktivno sodelovanje pri oblikovanju in sprejemanju odločitev na najvišji ravni aktivno pripomogli k izboljšanju položaja romske skupnosti kot celote,” je dejal Baluh in dodal, da sedaj ni čas za notranje spore in okoriščanje posameznikov, temveč čas in priložnost, da soustvarjajo usodo svoje skupnosti, da promovirajo romski jezik in kulturo. Preko sveta romske skupnosti lahko Romi pripomorejo, tako Baluh, k odstranitvi stereotipov in posploševanj, ki so jih deležni.

Enaindvajsetčlanski svet lahko daje državnim organom in organom lokalnih skupnosti predloge, pobude in mnenja v zadevah iz svoje pristojnosti, ti organi pa morajo, kadar sprejemajo ali izdajajo akte, ki se nanašajo na položaj romske skupnosti, predhodno pridobiti mnenje sveta. V pisarni sveta bosta zaposleni sekretarka in računovodkinja, za večje dogodke pa bo imel na voljo tudi prostore Zveze Romov Slovenije. Horvat svoje funkcije, ko je povedal, ne bo opravljal poklicno.

Svet, v katerem je 14 predstavnikov Zveze Romov Slovenije in 7 predstavnikov iz vrst romskih svetnikov, se je doslej sestal že trikrat, najprej na ustanovni seji, naslednja je bila namenjena sprejemu poslovnika, tretja pa dogovoru o delu v letošnjem in prihodnjem letu, je dejal Horvat. Naslednja seja bo v januarju, na njej pa bodo obravnavali nacionalni program za Rome, ki ga pripravlja vlada.

Slovenija je prva evropska država, ki ima poseben zakon o Romih, ta teden so jo na sestanku v Bruslju kot pozitiven zgled urejanja tega vprašanja poleg Španije izpostavili tudi predstavniki Sveta Evrope in evropske komisije, je povedal Baluh. Prihodnje leto bo Slovenija, je dejal Horvat, tudi gostiteljica plenuma parlamenta svetovne romske organizacije.

Boj proti podnebnim spremembam zahteva sodelovanje ne samo razvitih držav, temveč tudi velikih držav v razvoju

Foto: Reuters Aktivist Greepeaca, maskiran v polarnega medveda, klečeč na plaži Kuta v soboto, v zadnjih urah ministrskega zasedanja na Baliju

“Za doseganje končnega cilja bo potrebno veliko zmanjšanje globalnih emisij,” je ključni stavek dokumenta, ki so ga minuli konec tedna sprejeli delegati 187 držav po trinajstih dneh in še dodatnem dnevu ministrskega zasedanja pogodbenic okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC) na Baliju. Medlost izjave, ki ne prinaša kaj dosti novega, je veliko razočaranje za nevladne okoljevarstvene organizacije in predvsem Evropo, ki je želela od državnikov z vsega sveta iztržiti odstotkovno zavezo o zmanjšanju emisij. Kljub temu EU ocenjuje pogajanja kot uspešna.

Kot smo že poročali, so besedilo o 20- do 45-odstotnem znižanju emisij do leta 2020 glede na leto 1990 iz osnutka besedila umaknili na pobudo ZDA, Japonske in Kanade, ki kot argument navajajo, da se morajo proti podnebnim spremembam boriti vse države sveta, tudi tiste z gospodarstvi v razvoju. Kljub ostremu odzivu nevladnikov Bela hiša trdi, da “je to prvi korak k postavitvi učinkovitih klimatskih ciljev”. So pa delegati ZDA po zelo ostrih besedah predstavnikov držav v razvoju, češ da naj se ZDA naučijo vodenja ali pa se umaknejo s pogajanj, popustili pri dogovarjanju o tehnološki in finančni pomoči nerazvitim državam v boju proti podnebnim spremembam. Za financiranje projektov za prilagajanje podnebnim spremembam v revnejših državah bo tako namenjeno 345 milijonov evrov, ki jih bodo črpali iz dvoodstotnega obdavčenja iz mehanizma za čisti razvoj v okviru Kjotskega protokola.

Štirje stebri pogajanj

Ministrsko zasedanje pogodbenic okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC) se je končalo še s sprejetjem časovnega načrta pogajanj, ki naj bi do leta 2009 vodila do novega sporazuma na svetovni ravni. Do takrat se bodo članice konvencije pogodile o ukrepih za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in dosegle dogovor o ukrepih za zmanjševanje posledic podnebnih sprememb, ki so že močno prizadele nekatere države. Novi sporazum naj bi začel veljati leta 2012, ko se izteče čas Kjotskemu protokolu.

Končni dokument konference ne vsebuje konkretnih številk o zmanjševanju emisij, temveč samo napotitev na poročilo Mednarodnega odbora ZN o podnebnih spremembah (IPCC), ki je predlagal omenjene cilje. Balijski kažipot (Bali roadmap) deli prihodnja pogajanja na štiri osnovne stebre: blaženje učinkov podnebnih sprememb z zmanjševanjem izpustov, prilagajanje na območjih, kjer je že nastala nepopravljiva škoda, prenos okolju prijaznih tehnologij iz razvitega dela sveta državam v razvoju in zagotovitev financiranja za ukrepe v državah v razvoju, ki jih same finančno ne bi zmogle. Znotraj vsakega od področij pogajanj so številna razhajanja med državami.

Balijski kažipot vodi v Poznan na Poljskem naslednje leto, končni sporazum pa naj bi dosegli leta 2009 v Kopenhagnu. Prva večja vmesna postaja je Honolulu, kjer se bodo že prihodnji mesec srečali predstavniki 16 največjih onesnaževalk s toplogrednimi plini, ki jo organizirajo ZDA. In čeprav je bila Busheva administracija na Baliju deležna številnih graj, nekateri poznavalci menijo, da kljub zadržkom na Baliju niso zaprli poti prihodnji administraciji.

Izkušnja za Slovenijo

In kaj pomeni zaključek pogajanj za Slovenijo, ki bo kmalu prevzela krmilo EU? “Slovenskim ekspertom je dinamično dogajanje na Baliju prineslo dragocene dodatne delovne izkušnje, ki jim bodo prišle zelo prav v času slovenskega predsedovanja Svetu EU. Balijski kažipot bo namreč prinesel precej dodatnih obveznosti in delo ekspertnih skupin v Bruslju bo po vsebini in številu srečanj intenzivnejše, kot je bilo načrtovano doslej. Do marca ali aprila, ko bo najverjetneje sklicano novo delovno zasedanje delovnih teles konvencije, se bodo morale evropske države temeljito pripraviti, vloga koordinatorja tega procesa pa bo na ramenih Slovenije,” so sporočili z ministrstva za okolje in prostor.

ANDREJA KUTIN

Foto: (Rosana Rijavec) Primorske ne dajo, so v soboto v Ajdovščini rekli tudi (od leve) Boris Pahor, Saša Vuga in Ciril Zlobec.

Na Zboru za Primorsko, ki so ga pripravili v dvorani, kjer je bila ustanovljena prva slovenska povojna vlada v Ajdovščini, so se v soboto številni zbrani ponovno zavzeli za enotno pokrajino na celotnem zahodnem delu Slovenije z imenom Primorska.

Primorska je v naših srcih in pojem, ki je neločljivo povezan z našo zgodovino in narodno zavestjo, ki smo jo dokazali v borbi proti fašizmu, je bila misel, ki je prevevala govornike Zbora za Primorsko. “Mi smo poenotili svojo identiteto s to besedo in zato je ne damo,” je bil odločen akademik, zamejski pisatelj Boris Pahor. Ciril Zlobec pa je bil še bolj oster:

“Kmalu se bomo morali boriti v evropskem parlamentu, da nam bo izglasovan zaščitni zakon, da bomo lahko obstali. Zato je še kako pomembna narodna zavest, narodna zavest, da smo narod, ki je tu vedno živel.” Izpostavil je še, da ne razume tistih Primorcev, ki govorijo, da v svojih srcih nosijo Primorsko, po drugi strani pa ne želijo sprejeti tega imena pokrajine.

Ajdovski župan Marjan Poljšak, ki je tokrat nastopal v vlogi gostitelja, pa je pozval k enotnosti tudi zato, “ker nas želijo razdeliti ter tako ubiti upornega duha Primorcev. Še vedno velja načelo - deli in vladaj!”

Sicer pa so se zborovanja udeležili tudi pisatelj Saša Vuga in publicist Miro Kocjan, poslanca državnega zbora Davorin Terčon in Breda Pečan, poleg ajdovskega župana Marjana Poljšaka še koprski Boris Popovič, divaški župan Matija Potokar, vipavski župan Ivan Princes, šempetrsko-vrtojbenski podžupan Zvonko Mavrič in podpredsednik SD Igor Lukšič, prizadevanja civilne iniciative pa so podprli še nekateri drugi umetniki - igralci Lara Jankovič, Alida Bevk, Aleksander Valič, Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec in Mlada akcija TIGR-a.

Civilna iniciativa za Primorsko je v soboto po vseh večjih krajih na Primorskem začela zbirati podpise za ohranitev enotne pokrajine Primorske; samo v tednu dni, ko so lahko svoje podpise ljudje oddali preko spletnih strani in na redkih izbranih krajih (Center Famav Vipavi), pa so zbrali že več kot 6000 podpisov.

ROSANA RIJAVEC