O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Nedopustno v Sloveniji


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da se je skladatelj in veliki mojster violine Guiseppe Tartini rodil leta 1692 v Piranu? Ustvaril je obsežen opus sonat in koncertov, bil pa je tudi znan pedagog, ki je uveljavil violinsko šolo, ki je bila najslavnejša šola te vrste v 18.stoletju.

    V primežu proračunske mafije

    Vsakemu dobro in zdravo mislečemu prebivalcu Slovenije, je že dolgo jasno, da v naši državi, žal marsikaj ni tako, kot bi moralo biti. Ob tem je popolnoma jasno tudi to, da je odgovornost za takšno stanje na tistih ljudeh, ki našo državo vodijo, sprejemajo zakone in skrbijo za njihovo izvajanje. Gre torej za vse tri veje oblasti, zakonodajno, izvršilno in sodno. Vse tri omenjene veje oblasti nam, državljanom, venomer govorijo kako težko in odgovorno delo opravljajo, kako slabo so za to delo plačani ipd.

    Toda nam državljanom se pogosto zdi, da so za to, kar počnejo, še presneto predobro plačani! Ob tem je najbolj zanimivo, da navadno nihče za nič ni kriv. Tako je tudi v primeru slovenskega zdravstva, kjer nam govorijo, da imamo premalo zdravnikov, medicinskega osebja, zastarelo opremo ipd. Po drugi strani pa zdravniki ne morejo operirati bolnikov, ker nimajo prostorov in miz za kaj takšnega, nova medicinska oprema pa leži v zaprašenih skladiščih in čaka...boljše čase?!

    Seveda, saj tisti, ki so bili v Sloveniji odgovorni za razvoj in blaginjo, torej tudi za zdravstvo in socialno varnost nas prebivalcev, v vseh letih, ko so imeli možnost kaj narediti, niso naredili ničesar. Letos, v volilnem letu, pa lahko opažamo nenadne preobrate in "drugačne", bolj zdrave in energije polne politike. Tipični primer je npr. predsednik Janez Drnovšek. V letih njegovega vodenja slovenske vlade, ni storil ničesar, za izboljšanje razmer v našem zdravstvu. Nasprotno! Prav v teh letih se je izjemno razbohotila korupcija in lobiranje, pri čemer so posamezniki na račun državljanov in našega zdravja zaslužili bajno bogastvo. Janez Drnovšek ni storil ničesar. Pa je imel za to vsa potrebna pooblastila in tudi mandat državljanov. Letos, v funkciji predsednika države, se je nenadoma "zbudil", po treh letih spanja.

    Najprej nas je opozoril na to, da moramo pomagati Sudanu in provinci Darfur, saj tam ljudje množično umirajo in trpijo. Med drugim nimajo urejene ustrezne medicinske oskrbe. Janez Drnovšek je zato aktiviral svoj štab ljudi, medije in ne vem kaj še vse. Zbrati je bilo potrebno milijone za pomoč ljudem v Afriki, ki imajo državljansko vojno. Zakaj jo pa imajo? Zaradi nafte in zaradi vere ter zaradi mednarodnih (predvsem ameriških) interesov. No, pri njih je torej takšna situacija predvsem zaradi državljanske vojne.

    Kaj pa pri nas? Nazadnje smo imeli državljansko vojno med leti 1942 in 1945. Za medicinsko oskrbo nekaterih hudo bolnih slovenskih državljanov, pa še dandanes ni poskrbljeno. Tudi za naše otroke ne! Otroško (pediatrično) kliniko v Ljubljani gradimo že 20 let! Izmed teh 20. let, je bil na čelu naše politike in države Janez Drnovšek kar 18 let. Klinike pa še zmeraj nimamo! Ali so torej naši, slovenski otroci (ki jih je vedno manj, kljub majhni smrtnosti), tudi manj vredni kot afriški otroci (ki jih je vedno več, kljub veliki smrtnosti), ali zakaj torej naši politiki ala Drnovšek raje skrbijo zanje, kot pa za svoje?! Današnje Drnovškovo vpitje, da je nezaslišano, to kar se dogaja na razpisih za operacijske mize, je najslabše sprenevedanje. To, da je kaj takšnega sploh mogoče, sta omogočila prav Drnovšek in slovenska politika! Tista, ki je bila toliko let na oblasti in ki ima še danes veliko večji vpliv v družbi, kot bi ga morala imeti glede na zadnje volitve!

    Predstavljamo vam pismo enega izmed slovenskih zdravnikov, ki smo ga prejeli na našo spletno stran:

    V primežu proračunske mafije

    Danes je sreda, dan, ko načrtujemo program operacij za naslednji teden. Obračam seznam s 43 čakajočimi bolniki, ki so samo na mojem spisku. Podobno kot drugi kirurgi z našega Oddelka za onkološko kirurgijo. Naslednji teden je en dan praznik. Poleg tega se moramo 25. aprila zaradi servisa izseliti iz dveh operacijskih dvoran, ki ju imamo po poplavi l. 2002 in zaprtju operacijskega bloka v stavbi A v najemu v Kliničnem centru.

    Tako bomo operirali samo na dveh mizah dnevno. Koga naj dam na operativni program? Do sredine aprila sem letos operiral 90 bolnikov. Teh 43 lahko torej operiram v mesecu in pol. Za nekatere je to žal prepozno. Pri izbiri si skušam pomagati z opombami, ki si jih napišem ob vsakem bolniku: pri mladem fantu: ima 3 tedne starega otroka, pri obupani ženski: mati samohranilka, pri nebogljeni starki: tumor hitro raste, pri naslednjem: se duši, pri mladem dekletu: na koncu z živci zaradi čakanja, pri zadnjem: krvavi. Drugi teden bom operiral največ dva dni. Lahko bi operiral 4 dni, pa žal ni dovolj operacijskih dvoran. Ostalo bo še skoraj 40 bolnikov plus novi, ki bodo prišli v ambulanto. Zopet bo edina rešitev popoldansko in sobotno delo, brez dodatnega programa in dodatnega plačila.

    Če smo bili po poplavi l. 2002 še ponosni na to, da smo z delom izven rednega delovnega časa spravili čakalno listo na 3 tedne, so danes občutki drugačni. Osebje dela v nemogočih razmerah. Ob tem, da imamo končano novo stavbo s sedmimi operacijskimi dvoranami, z oddelkom, ki bi mu težko našli par tudi izven naše države. V skladišču imamo do selitve zapečateno vrhunsko opremo, ki pa je žal ne moremo uporabiti samo zato, ker še vedno živimo v balkanski državi. Gradnja kirurškega oddelka se vleče že več kot 10 sramotnih let.

    Do poplave v stavbi A l. 2002 je bilo jasno, da politika ni imela namena zgraditi novega kirurškega oddelka. Po poplavi smo jo skupaj z bolniki (nekateri so žal že pokojni) prisilili v gradnjo. Nepričakovano smo se zaradi velike investicije soočili z ljudmi, ki so obogateli na račun investicij v zdravstvu. Zaradi nesodelovanja smo bili deležni nerazumnega poniževanja z njihove strani in s strani takratne politike. Kljub temu, da smo v letih po poplavi povečali število operacij za skoraj 100%, smo ves ta čas dobivali le polena pod noge. Edina uteha so nam bolniki in rezultati našega zdravljenja, ki so primerljivi ali celo boljši kot v najbolj razvitih zahodnih državah.

    Ko je že pred enim letom kazalo, da se bomo preselili iz avstro-ogrske konjušnice, se je vse končalo pri operacijskih mizah. Po dveh letih razpisov za operacijske mize in pritožb smo se sedaj znašli v brezizhodnem položaju. Miz, ki bi nam omogočile preselitev, očitno še dolgo ne bo. Bolniki pa čakajo. V propadajoči konjušnici. Skozi okno lahko le nemo opazujejo končan novi oddelek z večinoma že kupljeno opremo, ki propada v skladišču. Poleg tega so stroški zaradi gostovanja v Kliničnem centru vsaj 150 milijonov tolarjev letno. Blagor državi, ki si lahko privošči takšno zapravljanje denarja.

    Zaposleni smo se že navadili na katastrofalne razmere v stavbi A. Ne moremo pa se navaditi na smrad, ki se širi iz javnih razpisov. Za koga je napisana zakonodaja o javnih razpisih, ki že dve leti onemogoča nakup operacijskih miz za slovenske bolnišnice, na katerih bi reševali življenja bolnim ljudem? Koga ščiti? Bolnike in proračuna prav gotovo ne. Pisana je na kožo dobičkarjev, ki z javnimi razpisi služijo vrtoglave vsote. Ob takih zaslužkih seveda lahko čakajo več let na rešitev razpisov in jih po potrebi tudi sesuvajo in usmerjajo v pravo smer, tudi s pomočjo državnih uradnikov in funkcionarjev. Zaradi astronomskih zaslužkov popolnoma legalno blokirajo ustanove, ki naj bi služile državljanom. Škoda prostora, da bi našteval seznam ljudi, ki so vpleteni v lobiranje zaradi nakupa operacijskih miz. Obnašajo se, kot da bi kupovali igralniške mize in ne operacijskih, na katerih naj bi reševali človeška življenja. Če na žalost ni bilo nič nenevadnega, da so ti ljudje pod prejšno vlado zelo uspešno ribarili v kalnem, mi tudi sedaj počasi postaja jasno, da ti isti ljudje počnejo to še naprej tudi pod sedanjo oblastjo. Žal je sedanja vlada šibkejša od njih in zakona o javnih naročilih, ki tem dobičkarjem omogoča legalno korupcijo. Kdo sploh usmerja in nadzira investicije v zdravstvu?

    Prepričan sem, da minister Bručan nima te moči. Mogoče je bil iskren v želji, da bi končno kupil te uboge mize, še bolj pa bi mu verjel, če bi mize zaradi katastrofalnega stanja v stavbi A kupil urgentno mimo razpisa. Pa tega ne more oz. si ne upa.

    Pa tega pisma ne namenjam politikom. Nima smisla. Obračam se na bolnike, ki so bili zdravljeni v stavbi A, in na njihove svojce. Prosim vas, napišite, kako je doma čakati na operacijo zaradi raka. Opišite svoje občutke, ko ste prvič prestopili prag stavbe A, kako je, če v prenatrpani sobi ne moreš pojesti obroka hrane za mizo, kako je zjutraj čakati v vrsti na stranišču, opišite smrad, ki se širi iz počene kanalizacije, ter kako izgleda nakladanje bolnikov v rešilni avto po snegu in dežju in prevoz v Klinični center na operacijo, opišite, kakšen je občutek, ko prideš na operacijsko mizo v premočeni obleki, kako se je >prijetno< v poletni vročini po večurni operaciji peljati v rešilcu iz Kliničnega centra nazaj v stavbo A - po razriti cesti, ki postoteri bolečino. Opišite, kako težko je verjeti v ozdravitev v prenatrpani bolniški sobi ob umirajočem bolniku. Pošljite to svojim politikom, ministrom, predsednikom, prejšnim in sedanjim, skorumpiranim funkcionarjem, lobistom brez vesti, nenasitnim direktorjem, urednikom, ki nočejo objavljati prispevkov o sramoti v stavbi A, varuhu ne vem kakšnih človekovih pravic.

    Ne pozabite pripisati, da ste to doživeli v Ljubljani. Ti gospodje so sebe in mnoge izmed nas prepričali, da se to lahko dogaja samo v neki od nas zelo, zelo oddaljeni in nerazviti državi.

    dr. Erik Brecelj, dr. med., spec. kirurg, Ljubljana



    Pregovor dneva
    Jezik z mošnjo raste.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1946 v Ljubljani se prične sojenje Leonu Rupniku, Erwinu Rösenerju, Gregoriju Rožmanu, Miha Krek, Mihi Kreku, Milku Vizjaku in Lovru Hacinu v takoimenovanem rupnikovem procesu
    1847 odprta zdraviliška dvorana v Rogaški Slatini
    Rojstva:
    1780 Jernej Kopitar, slovenski jezikoslovec († 1844)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com