O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Simboli


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da v slovenskih jamah prebiva močeril, bolj znan kot človeška ribica - proteus anguinus, ki so ga tako poimenovali zaradi blede na človeško spominjajoče se barve kože in velikih slepih oči, prilagoditvah na večno temo in življenje v jamah? Je edini jamski vretenčar v Evropi. Ko so nekdaj narasle podzemne vode približno 30 cm veliko človeško ribico naplavile na površje, so jih prebivalci neutrudno pobijali, misleč, da gre za mlade zmaje! Človeška ribica je bila tudi zanimiv trgovski predmet. V Sloveniji je zavarovana od leta 1922. Od 1982. leta pa je tudi uvrščena na seznam redkih in ogroženih živalskih vrst, s katerimi je prepovedano trgovati.

    Črni panter

    grb Karantanije, njegovo odkritje in pomen

    dr. Jožko Šavli


    Režim v nekdanji Jugoslaviji je dovoljeval le uporabo mestnih grbov. Grbov zgodovinskih dežel, kot so bile Kranjska, Štajerska, Koroška... že po prvi vojni niso več dopustili. V javnosti so razširili krilatico, češ da »nas je stara Avstrija delila Slovence na Kranjce, Štajerce, Primorce... zato da bi nas lažje vladala«. Slovensko izobraženstvo in polizobraženstvo je to krilatico ponavljalo še po drugi vojni.

    V času, ko sem v 70. letih opravljal na Dunaju podiplomski študij, sem se zanimal tudi za grboslovje in se seznanil predvsem z grbi slovenskih in avstrijskih dežel, ki so izhajale iz nekdanje Karantanije. Zanimalo me je še zlasti, ali je tudi Karantanija imela svoj grb. Nekje sem prebral, da se je v prvem koroškem grbu nahajal Črni panter. Vprašal sem se, ali bi bil ta grb lahko tudi karantanski? Vendar pa v grboslovnem gradivu za takšno predpostavko nisem našel takrat še nobene opore.

    Po končanem dunajskem študiju sem se lahko vprašanju o karantanskem grbu nekoliko bolj posvetil. Pri iskanju gradiva sem naletel na temeljito študijsko delo o tkm. »štajerskem panterju« - Das Landeswappen der Steiermark (Gradec 1900). Napisal ga je Alfred Anthony von Siegenfeld, v svojem času zelo ugleden heraldik. Njegova študija sloni na številnih listinah in pečatih, na katerih se nahaja podoba panterja, večinoma v Avstriji (prvotni Karantaniji), deloma pa tudi na Bavarskem.

    Omenjeni grboslovec označi v svojem delu panterjev lik na neki strani »bavarsko – karantanski« panter. Oznako »bavarski« navede na prvem mestu. Očitno zaradi tega, ker se panter nahaja tudi v nekaterih grbih na Bavarskem. Pa tudi zato, ker je bil nemško nacionalno usmerjen, in Karantanije ni hotel navesti na pravem mestu. Vendar pa je priznal tudi panterjev karantanski izvor. Njegova navedba mi je dokončno potrdila domnevo, da ne gre samo za starejši koroški grb, temveč tudi za karantanskega. Na podlagi gradiva v njegovem delu sem napisal krajšo študijo z naslovom Črni panter, najstarejši karantanski grb. Izšla je v Glasu Korotana št. 6 (Dunaj 1981), ki ga je izdajal Ivan Tomažič, rektor študentskega doma Korotan.

    Črni panter na belem polju -sodoben izris karantanskega praporja (2 x 3). Iz zastavoslovja  (veksiologija)  nam je znano, da so bili prvi prapori enobarvni, in da so na sredini pogosto imeli bojni znak. V Karantaniji je bil bojni znak panter v črni barvi.

    V heraldičnem društvu »Adler« na Dunaju je študija vzbudila določeno pozornost. Prof. Hans Jäger – Sunstenau, ki je takrat predsedoval društvu, je o njej objavil poročilo v ugledni reviji Archivum Heraldicum (Lausanne 1982, št. 3-4). Poročilo ima naslov: Heraldische Symbole im alten Slowenisch-Karantanien (Heraldični simboli v stari slovenski Karantaniji). V njem za primerjavo navaja starejšo študijo o heraldičnem panterju La Panthere de Styrie (Štajerski panter), ki jo je nekaj let poprej objavil Robert Viel (Archivum Heraldicum 1964). Heraldični panter je bil namreč na splošno poznan samo kot štajerski. - Kratko recenzijo o študiji je objavila tudi znana revija Europa Etnica (št. 3, Dunaj 1982).

    V Sloveniji, ki je bila takrat trdno pod nadzrstvom jugoslovanskega režima, ni bilo na študijo o panterju nobenega odmeva. In ga tudi ni smelo biti. Za jugoslovanski režim je bila namreč prva slovenska država Karantanija nekakšen tabu. Na precejšen odmev pa je študija naletela v slovenskem zdomskem tisku, tako v Glasu Slovenske kulturne akcije (Buenos Aires, okt. – dec. 1983), v tedniku Svobodna Slovenija (št. 23/24 od 17. junija, Buenos Aires 1982, poročal Tine Debeljak). Pater Ivan Tomažič, izdajatelj Glasa Korotana in rektor doma Korotan, je domsko glasilo pošiljal na številne naslove, tudi v Slovenijo, in je od več uglednih ljudi prejel pohvalna pisma.

    Ne spominjam se več, kaj me je nagnilo k temu, da sem poseben članek o Črnem panterju poslal tudi v slovensko izseljensko revijo Rodna gruda, ki jo je izdajal jugoslovanski režim. Revija je članek pod naslovom Črni panter, grb Karantanije proti pričakovanju objavila (št. 10, 1984). Zatem je objavila še moj drugi članek Prapor in barve Karantanije (št. 7, 1985). Tudi v strukturi jugoslovanskega režima je bilo mogoče naleteti na zavedne slovenske ljudi.

    Gospa Sveta (Maria Saal): Rimski kamen nad vhodom v stolnico (2. stol.). Na njem drevo življenja, ki rase iz posode milosti. Obdajata ga panterja, ki držita v šapah rog izobilja.

     

    Grb je karantanski

    Upodobitve panterja izhajajajo še iz starega Norika, rimske province, ki je bila predhodnica Karantanije. Iz tistega časa je ohranjenih več kamnov, na katerih je izklesan njegov lik. Med njimi je nedvomno najbolj značilen tisti, ki se še danes nahaja nad vhodom v stolnico pri Gospe Sveti. Podoba na njem je naslednja: velik vrč (kantharos), iz katerega rase trta z grozdi in na njej ptice; vrč obdajata panterja v vzpeti drži. 

    V času, ko se podoba panterja pojavi, je velika vojvodina Karantanija še vedno obstajala (do 1180). Panterja ima namreč leta 1160 na svojem pečatu Otokar III., mejni grof oz. krajnik v Karantanski krajini (kasneje vojvodina Štajerska). Krajnik Otokar III., ki je upodobljen na pečatu, sedi na konju in drži ščit, na katerem je upodobljen panter. Tri leta pozneje se panter nahaja tudi na pečatu koroškega vojvode Hermana.

    Pečat Otokarja III. iz leta 1160, krajnika v Karantanski krajini. Na njegovem ščitu je lik panterja upodobljen prvič.

    Barve panterja na tem pečatu niso razvidne. Navaja jih kako desetletje zatem slavni trubadurski pesnik Wolfram von Eschenbach v svoji pesnitvi Parzival (okoli 1210), in sicer v obliki krzna: sobolov panter na hermelinovem ščitu. Iz krznenih izhajajo kasnejše heraldične barve: sobol za črno in hermelin za belo (srebrno). Tako se v naslednjem obdobju karantanski grb predstavlja kot Črni panter na belem ščitu.

    Leta 1246 nam pesnik Jans Enenkel opiše tudi dragotino (okras) karantanskega - koroškega grba: rogovi, prevlečeni s hermelinom in potaknjeni s pavjimi peresi. Rogovi so nedvomno bizonovi, ker so kasneje pojavljajo v mnogih koroških grbih, in tudi v drugem grbu koroške dežele. Ne vemo pa, ali so bile konice rogov ob prvi omembi dragotine že odžagane, kot so v vseh kasnejših upodobitvah. Tudi v drugem grbu, ki ga ima Koroška še danes, se v dragotini nahajajo takšni rogovi, vendar brez pavjih peres. Namesto njih so na rogovih latice, od katerih visijo lipovi listi. 

    Dragotina v karantanskem grbu: Bizonovi rogovi prevlečeni s hermelinom in potaknjeni s pavjimi peresi. Omenjajo se prvič leta 1246.

    Posamezne krajine, ki so sestavljale veliko vojvodino Karantanijo, so postopoma napredovale v vojvodine. S tem so v okviru kraljestva, ki je bilo sodržavje (konfederacija), dobile položaj samostojnih dežel na ravni držav. To je razvidno iz tega, da so bile državni fevdi, ki so jih podeljevali na državnem zboru.

    Navadno je vsaka dežela, ki je iz krajine napredovala v vojvodino, privzela tudi nov grb. Toda Koroška in Štajerska sta po letu 1180, ko je slednja postala vojvodina, še naprej ohranili isti grb, Črnega panterja. Leta 1246 pa je Friderik Bojeviti, vojvoda Avstrije in Štajersike, zahteval, naj bi Črnega panterja imela samo Štajerska, in sprožil s tem upravni spor. Toda na kraljevem dvoru so razsodili, da Črni panter pripada Koroški kot starejši vojvodini. Tedaj je Štajerska prevzela za grb Belega panterja na zelenem ščitu, ki ga je ohranila do danes.

    Na Kranjskem, ki je bila ena zmed krajin Karantanije, je bil sprva nedvomno prav tako v veljavi Črni panter. S poroko Sofije (Weimar – Orlamünde), kranjske dedinje, in bavarskega grofa Bertholda Andechs ( 1151), je Kranjska prešla v posest rodbine Andechsov. Na pečatu njegovega vnuka Bertolda III. iz leta 1195 se nahaja orel, kasneje znan kot kranjski Plavi orel. Grboslovje sodi, da gre v tem primeru za protigrb (obratne barve) rodbine Andechs. Kranjska je postala vojvodina leta 1364.

    Koroška je po sporu s štajerskim vojvodom Črnega panterja obdržala, vendar ga je nosil le še vojvoda Ulrik III. Z njim je namreč zatonila karantanska – koroška dinastija (1269). Nov vladar, češki kralj Otokar II., je prevzel grb, ki ga je imel Ulrik III. kot sovladar ob svojem očetu, vojvodu Bernardu (1256): na pol presekan ščit, spredaj trije črni švabski levi na rumenem, zadaj  bel prečnik na rdečem. Ta grb ima Koroška še danes. Toda, kakšen je njegov izvor? V grbih se prečnik pojavlja kot znak pripadnosti. Odkod pa izhajajo švabski levi? Tega koroški oziroma avstrijski heraldiki vse do danes še niso dognali.

    Pečat koroškega vojvode Bernarda. Vojvoda sedi na konju v viteški opremi, na ščitu je upodobljen panter. Ob njem pečat njegovega sina Ulrika III. Na tem pečatu je drugi koroški grb, na katerem so v prvi polovici ščita znamenitimi švabskimi levi.

    Rešitev tega vprašanja je treba iskati v izvoru karantanske -  koroške dinastije. Začetnik njene prve hiše (Eppenstein), je bil vojvoda Adalbero Koroški (1039), ki je imel za soprogo Beatriko Švabsko (1025). Vojvodska hiša Švabske pa je po ženski strani izhajala iz veje Zahodnih Karolingov, torej od samega Karla Velikega, kar je tudi po zatonu Karolingov še nekaj stoletji pomenilo izreden ugled. Tako je bil naprimer še v 13. stol. lik Karla Velikega tako slaven, da se je, med drugim, celo rodbina Wittelsbach, ko je hotela zavladati na Bavarskem, sklicevala na domnevno karolinško nasledstvo (prim. K. R. Schnith: Mittelalterliche Herrscher in Lebensbildern, Gradec 1990, 96, 186).

    Prva hiša (Eppenstein) karantanske dinastije je po moški strani prenehala s smrtjo koroškega vojvode Henrika III. (1122). Nasledil ga je nečak Henrik IV., sin njegove sestre Hedvike in Engelberta (Spanheim). Oče slednjega, Siegfried Spanheim, je bil priženjen v koroško rodbino s Porenja. Z vojvodom Henrikom IV. nastopi na koroškem vojvodskem stolu druga hiša (Spanheim) karantanske – koroške dinastije.

    Toda v naslednjem obdobju upoštevajo v tem primeru bavarsko (nemško) pravo, po katerem je rodbinsko nasledstvo veljalo le po moški strani. Vsled tega za uradno zgodovino karantanska dinastija ni obstajala. Po njihovi razlagi naj bi na karantanskem – koroškem vojvodskem stolu vladali zaporedoma dve »nemški« rodbini, Eppenstein in Spanheim.

    V nasprotju z njihovo razlago je karantansko pravo, institutio Sclavenica, ki je veljalo na Koroškem, priznavalo ženski pravno in opravilno sposobnost, kot tudi nasledstvo tudi po ženski strani. V smislu tega prva je bila prva hiša (Eppenstein) preko Hedvike ( 1112) in njenega sina povezana z drugo hišo hišo (Spanheim) v eno samo karantansko – koroško dinastijo. Kot že omenjeno, je bil oče te dinastije vojvoda Adalbero Koroški, mati pa Beatrika Švabska, po svoji materi Gerbergi potomka Zahodnih Karolingov. Da je bil tudi v drugi hiši spomin na Beatriko, mater dinastije, še vedno živ, pričajo švabski levi v njenem grbu, katerih izvora si drugače ni mogoče razložiti. Obe hiši sta bili domači, pisanje o »bavarskih« Eppensteinih in »frankovskih« Spanheimih je navadna ponaredba.

    Sodobna predstavitev grbov, ki se nahajata na pečatih vojvode Bernarda in njegovega sina Ulrika III. Švabski levi predstavljajo karolinško nasledstvo, ki se je po ženski strani nadaljevalo v karantanski dinastiji.

    Napadi na panterja

    V javnih občilih v Sloveniji, kot že omenjeno, študija o Črnem panterju v pomenu karantanskega grba dolga leta ni imela odmeva. Kot je bilo mogoče dognati mnogo pozneje, pa se novica o tem, da je bil karantanski grb odkrit, kljub temu razširila v delu slovenske javnosti. Leta 1990, ko je bila Slovenija na pragu odcepitve od Jugoslavije, so razna gibanja iskala tudi simbole za samostojno slovensko državo. Ena izmed mladinskh skupin se je takrat še posebej zavzela za to, da bi samostojna Slovenija imela v svojem grbu in na praporu Črnega panterja. Kolikor se spominjam, osrednji slovenski listi predloga o tem niso objavili. Prišel pa je na dan v nekaterih društvenih glasilih.

    Predlog je sprožil proti Črnem panterju prikrito gonjo. Bila je v prvi vrsti sramotilna, na vsak način pa ne premočna, zato da v javnosti ne bi vzbudila prevelikega  zanimanja in imela ravno nasproten učinek. Naj navedem kak primer. V dnevniku Delo je Albin Buttolo, pisec članka »Dol s črnim panterjem« (29. avg. 1990), predlagal, naj se lik panterja zamenja »s prašičem«. V članku »Korenine umnega čebelarstva« (revija Moj mali svet, št. 4/1991) je Lojze Kastelic označil panterja kot »sesajoče tele«. Torej, naščuvati nad panterja čebelarje?! Jugoslovenarska Mladina je na naslovni strani objavila izmaličeno podobo panterja, ki stiska lik Triglava, lipov list in rdečo zvezdo (št. 23, 13. jun. 1990). V ozadju te gonje je bila očitno stara udba, ali še bolj verjetno Kos, tajna služba jugo-armade.

    Pobuda mladih je imela odmev tudi v akademskem svetu. Znansteno-raziskovalni center pri SAZU (Zgodovinski inštitut Milka Kosa) je dne 21. jun. 1990 razširil posebno ciklostirano sporočilo z naslovom Izjava Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ob pobudah za nove slovenske simbole (št. 11 - 128/90). Podpisali so jo akad. prof. dr. Bogo Grafenauer, mag. Stane Granda in dr. Božo Otorepec. Ne spomnim se, da bi jo objavil kak list, očitno je bila razposlana na razne naslove po pošti.

    Kar v njej glede na ugledne naslove podpisnikov preseneča, so ponaredbe. Črni panter ni naveden po imenu, vendar je v navajanju vsakomur jasno, da gre za njegov lik. O njem zatrjujejo omenjeni podpisniki naslednje: ... Zato smo presenečeni nad uredniško politiko javnih občil, ki so njihovi argumentaciji namenila toliko časa in prostora. S tem vnašajo med ljudi zmedo, posebej, ker predlagajo za slovenske nacionalne simbole barve in živalski lik, ki so bili tradicionalno do 1918 in še med obema vojnama simbol oblasti, ki je bila med poglavitnimi nosilci germanizacije in boja proti slovenski združenosti in svobodi. S Karantanijo niti eno niti drugo nima nobene zveze... Podpisnikom se ni zdelo potrebno, da bi svoje navedbe kakorkoli  utemeljili. Njihovi akademski naslovi naj bi zadostovali.

    Navezovanje panterja na velenemštvo in posredno celo na nacizem (med obema vojnama) naj bi zastrašilo slovensko javnost, ki o izvoru karantanskega panterja ni bila poučena in v obdobju pod jugoslovanskim režimom tudi ni mogla biti. Toda takšen manever ni prinesel zaželjenega učinka, zakaj v slovenski javnosti se je lik panterja širil naprej, še zlasti med mladino. 

    Ker Črnega panterja ni bilo mogoče izničiti ali zatreti, ga je velesrbska Kos poskušala prikazati kot znamenje slovenskih nacionalistov in skrajnežev. Prvak Slovenske nacionalne stranke, Zmago Jelinčič, ga je uvrstil v znak svoje stranke skupaj z drugimisimboli slovenskih dežel, in poskrbel za nekaj nacionalističnih izpadov in izlivov nestrpnosti. Kosovski aparat je po svoji mreži razširil naziv »Jelinčičev panter«. Toda primernega učinka ni bilo.

    Karantanije in njenega državnega izročila, ki ga je na tako viden način predstavljal Črni panter, ni mogoče na noben način vnesti v južno slovanski okvir. Toda vodilne strukture so tudi v samostoni Sloveniji ostale v rokah stare jugoslovanske klike.  Zato so javna občila karantanski grb s panterjem povsem zamolčala. Takšno stanje je kljub samostojni Sloveniji in kljub domnevni svobodi tiska itd. ostalo vse do danes. Kaj bi bilo lahko v ozadju?

    Vsakdo, ki je prebral nekaj omenjenih primerov rovarjenja proti karantanskemu grbu, ne more mimo vtisa, da je Črni panter napoti predvsem nekdanjim jugoslovanskim strukturam. Le-te bi na ta ali oni način hotele obnoviti nekdanjo jugoslovansko tvorbo. Ker je bilo njeno, danes že staro ime »Jugoslavija« povezano z vse vrste kriminalom, so zanjo iskali novo ime. Nova jugoslovanska tvorba se danes uvaja pod imenom  »Zahodni Balkan«. Ime je bilo porinjeno tudi »Evropi«. Razni evropski politiki, ki se na balkanske razmere ne spoznajo, ga danes v stiku s predstavniki Slovenije pogosto izustijo.

    Tako se je tudi Jose Manuel Barroso, predsednik evropske komisije (neke vrste vlade), ob obisku Slovenije marca 2006 pogovarjal z vladnim predsednikom Janšo o vlogi  Slovenije v odnosih med EU in območjem Zahodnega Balkana in poudaril, da si članice EU delijo izkušnje. "Evropska unija deluje na način 'kolektivne diplomacije' in ko si delimo izkušnje o tem, kaj se dogaja na drugih koncih Evrope ali sveta, se vedno obračamo na tiste, ki določeno območje bolje poznajo. In jasno je, da Slovenija to regijo pozna bolje," je dejal. Še več:"Kar pričakujemo od Slovenije je, da bo dala svoj input našemu kolektivnemu mišljenju pri oblikovanju politike do območja Zahodnega Balkana," je pojasnil in poudaril, da je evropska perspektiva za države tega območja zelo pomembna še zlasti z vidika miru in stabilnosti.  Slovenski ljudje so na tv, ki je poročala o njegovem obisku, jasno videli, da se na dejanske razmere v Sloveniji sploh ni spoznal, in da je – po domače rečeno – zgolj čvekal. To naj bi bila torej “Evropa”.

    Zahodni Balkan s tkm. »partnerstvom  ( za mir« na območju nekdanje Jugoslavije) pomeni za Slovenijo finančni  bankrot. Slovenija naj bi namreč jamčila za nepovrnjena posojila evropskih bank Balkanu. Sledila bi razprodaja slovenske zemlje in premoženja, kar se že dela. Nadalje, Slovenijo naj bi z evropskimi »regijami« tudi razkosali: slovensko Štajersko pridružili avstrijski Štajerski, Primorsko in Istro pripojili Italiji, stara Kranjska naj bi postala krajina Srbije.

    Vsem tem namenom stoji nasproti politični in zgodovinski simbol Slovencev: grb slovenske države Karantanije. Predstavlja pričevanje, da so Slovenci imeli eno najzgodnejših držav v Evropi, ki se je kasneje, četudi pod imenom Avstrija, ohranjala skozi stoletja. Avstronemški krogi prikazujejo Avstrijo sistematično kot »nemško« zgodovinsko tvorbo, brez navedbe Karantanije. Jugoslovanski (velesrbski) omenjajo njeno predhodnico Karantanijo le kot »kratkotrajno« tvorbo. Karantanija naj bi leta 820, Ko so Franki porazili kneza Ljudevita v Slavoniji, postala »navadna frankovska grofija«. Slovenci naj bi padli tedaj dokončno pod »nemški« jarem, izpod katerega naj bi nas odrešili šele bratski Srbi leta 1918.

    Akademske »znanstvene« navedbe v tem pogledu, potem ko je Slovenija oklicala svojo samostojnost, očitno niso več zadostovale. Vsled tega so zaupniki srbske Kos podtaknili trditev, da Slovenci nikoli niso imeli svoje lastne države, celo v nagovor, ki ga je papež Janez Pavel II. ob svojem obisku Slovenije leta 1996 imel na slovenske akademike v Mariboru. Rekel je med drugim: Slovenci, prvič v svoji zgodovini imate svojo lastno državo... Za verne slovenske ovce naj bi bil papež »nezmotljiv« tudi pri navajanju dejstev o slovenski zgodovinski državi. Zvijačno kaj?!

    V čem bi bil panter lahko »nevaren«?

    Črni panter predstavlja zgodovinsko Karantanijo, iz katere izhajata bodisi Avstrija kot Slovenija. Ni mogoče vedeti vnaprej, ali obstaja kaka kaka možnost, da se bo nekoč ime Karantanija znova znašlo na političnem zemljevidu Evrope? Povsem izključiti te možnosti pa tudi ni mogoče.

    Ob pravilno in pošteno prikazani zgodovini in simboliki bi lahko tudi politične razmere na območju med alpami in Jadranom začele dobivati drugačno podobo. V sami Avstriji na primer, kjer govorijo sicer nemško, bi lahko odkritje njihove resnične zgodovine vodilo do spoznanja, da Karantanija tudi za avstrijske ljudi predstavlja prvo zgodovinsko državo. Tudi oni so namreč večinoma nasledniki karantanskega ljudstva, četudi so v teku stoletja postopoma prevzeli nemški jezik. Tako bi se zgodovinsko ime Karantanija lahko pridružilo sedanjemu imenu Avstrija. Švicarji na primer, ki kljub večinoma nemškemu jeziku niso Nemci, uporabljajo ob imenu Švica še dodatno zgodovinsko ime Helvetia.

    Slovenija je druga država, ki izhaja iz Karantanije. Ta bi se v duhu zgodovinskega izročila, ki ga predstavlja Črni panter, dokončno izdvojila iz južnoslovanske ideologije. Slovenci namreč nikoli niso bili del Južni Slovanov (Jugoslovanov) in so od vedno pripadali Srednji Evropi. Oba naroda, Slovenci in Avstrijci, bi na temelju skupnega zgodovinskega izvora iz Karantanije oblikovali prijateljske sosedske odnose. V Avstriji takšno hotenje obstaja, in ima ime Alpe – Adria. Toda neka skupnost pod tem imenom, ki bi imela lahko tudi obliko konfederacije, bi to območje povsem izdvojila iz velenemških in velesrbskih ozemeljskih teženj, zato jo je treba onemogočiti. Vtis imamo, da je bila ta  naloga poverjena koroškemu glavarju Haiderju, ki mu v njegovih izpadih proti karantanskemu izročilu sekindirajo velesrbski krogi v Lublani..

    Še več! Samostojna Slovenija, ki bi ji njena resnična politična, kulturna, gospodarska in verska zgodovina zagotavljale idejno trdnost, bi bila lahko za zgled - in zdi se, da tudi že je - mnogim manjšim narodom v Evropi, ki težijo ali bi lahko težili k samostojnosti. Primerov je kar nekaj: Katalonija, Baskija,... jutri mogoče Bavarska, Škotska pa Dalmacija in še katera dežela. Vsled tega je treba Slovenijo kot politično tvorbo do kraja destabilizirati, ne samo gospodarsko in kulturno, temveč tudi idejno. Nevarna je namreč za Evropo »velikih nacij«.

    Črni panter in njegovo poslanstvo

    Eno izmed gesel slovenskih najstnikov, ki se navdušujejo navdušeni nad Črnim panterjem, je tudi naslednje: »Zatrli niso spečih, ne bodo nas bedečih!« Mladinci lepijo na vseh mogočih mestih slike panterja, ki pa so sistematično potrgane ali pomazane. Nobene druge slike niso. Karantnski grb, s svojo vsebino, je očitno nekomu hudo napoti. In ta »nekdo« ne more biti nihče drugi kot stara jugoslovanska struktura, ki jo slej ko prej predstavlja tajna služba Kos. Slovenska policija, po več kot desetletju vlade jugoslovansko usmerjenih strank Lds in Sd, nima niti več moči, da bi blokirala njeno dejavnost. Na primere terorja nad mladimi, ki se izrecno zanimajo za Karantanijo, naletimo tudi v slovenskih šolah. Še posebej, če nosijo majice s sliko Črnega panterja. 

    Do kdaj bodo stare jugoslovanske strukture ustrahovale slovensko javnost, in še posebej mladino, ni mogoče vedeti. Gotovo pa je, da s tem Slovencev ne bodo pripravile k molku. Ni jih nemškutarstvo pod staro monarhijo, ne velesrbski unitarizem po prvi vojni, ne italijanska in nemška okupacija med drugo vojno, ne jugo-komunistični teror po njej. Avstrijska monarhija si je s svojim nemškutarstvom ob koncu prve vojne prav na Slovencih polomila zobe. »Veličanstvo, prepozno je«, je cesarju Karlu izjavil slovenski poslanec Korošec. Monarhija se je zrušila, ker je velenemštvo hotelo imeti preko slovenskega ozemlja svoj »izhod« na morje. Ko je bila mera prepolna, se je zrušila tudi nekdanja Jugoslavija.

    Sedaj bi hoteli Slovenijo v imenu »Evrope« raztrgati z »regijami«. Vendar tudi tokrat ne bodo uspeli. Danes sicer še ne vemo, toda mogoče je, da bo tudi sedanja monopolistična Evropa, ki nikakor ni odraz poštenega sožitja narodov, nekoč doživela svoj polom.

    Zgodovinska in politična vsebina, ki jo predstavlja Črni panter, bi lahko v prihodnje vplivala vsaj na politično stanje v Srednji Evropi. Napori, da bi včerajšnje strukture zatrle njegov prodor v široko slovensko javnost, so se izjalovili. O njem še danes ne poročajo ne tisk ne radio ne tv. Toda večina slovenskih ljudi danes že pozna Črnega panterja v pomenu karantanskega grba. Črni panter  postaja simbol slovenskega duha, ki je v mladem slovenskem rodu vedno prisoten. Ne bo ga mogoče zatreti!

     




    Pregovor dneva
    Starih šeg ne vseh zatreti, novih pa ne vseh sprejeti.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1909 na jugoslovanski socialdemokratski konferenci v Ljubljani sprejeta tivolska resolucija
    Rojstva:
    1930 Marjan Rožanc, slovenski pisatelj († 1990)
    Smrti:
    1926 Zofka Kveder, slovenska pisateljica (* 1878)
    1774 Janez Žiga Valentin Popovič, slovenski naravoslovec, jezikoslovec (* 1705)
    Prazniki:
    svetovni dan televizije


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com