O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Kolumne

    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da so »prišle« prve natisnjene knjige v slovenskem jeziku domov v – sodih? Primož Trubar, je namreč moral svoje prevode Katekizma leta 1551 skrivaj prepeljati iz tiskarne v Tuebingenu, sicer bi mu jih zaplenili.

    PIRANSKI D'ANNUNZIO ALI GRAZIOLI V LJUBLJANI?


    Resnično, v tejle naši Sloveniji človek včasih ne ve, katero razpoloženje bi bilo najprikladnejše za spremljanje vsakodnevnega političnega dogajanja. Ne ve, ali naj bi bil ogorčen, zaprepaščen, žalosten ali poklapan. Vse kaže, da kaj dosti prostora za kakšna druga, razvedrilnejša in razbremenilnejša občutja, pravzaprav ni. Če namreč odmislimo vse prelesti, v katere nas bo vsak čas pričela zapredati jesenska pokrajina, če odmislimo magično lomljenje svetlobe skozi septembrsko ozračje, če odmislimo ponovno vzbrstevanje kulturnega življenja, o kakšnem zanosu ali evforiji na žalost ni, da bi govorili. Po zatajitvi in skrivalništvu ob vprašanju nasledstva pri Avstrijski državni pogodbi, po mlačnem okolišenju, sprva deklarativni odločnosti, zatem poniglavem umiku, pri enostranski postavitvi žaveljskega monstruma, po dragonjskem darilu šarmantni gospe Kosorjevi, se človek zaskrbljeno vprašuje, kakšna bo naslednja poteza, ki jo bo država potegnila do našega četrtega soseda. Bo Pahorjeva vlada poskušala reševati Murino krizo tako, da bo odstopila Prekmurje Madžarski? Kakorkoli že - za novo razočaranje, tokrat nad slovenskimi mediji in nad vsebinsko pohabljeno slovensko javnostjo, je poskrbel članek, ki je pred dnevi izšel v našem najpopularnejšem dnevniku.

    Na kaj cikam?

    Gre za članek izpod pisala gospoda Toneta Hočevarja, ki je dne 22. septembra 2009 izšel v Delu pod naslovom Italija ne spreminja načrtov o Žavljah. V njem avtor poroča o intervjuju, ki ga je pred približno tednom dni imel za tržaškoitalijanski dnevnik Il Piccolo nekdanji izvoljenec v poslansko zbornico, nekdanji tržaški podžupan, nekdanji odbornik za kulturo ter zdajšnji podtajnik na mistrstvu za okolje Roberto Menia.

    Ker se navedeno besedilo le mimogrede pomudi ob prikazu svetovnonazorske nastrojenosti omenjenega intervjuvanca ("voditelj skrajne desnice in tradicionalni nasprotnik slovenske manjšine"), bi morda ne bilo odveč, ko bi si za hipec ogledali, kakšen je curriculum vitae človeka, s katerim naj bi se predstavniki slovenske vlade pogovarjali o sprejemljivosti žaveljskega plinskega onesnaževalnika.

    Kdo je torej Roberto (med tržaškimi kameradi, Robi) Menia? Gospod, o katerem je beseda, pripada (zanesljivo po materi) stari piranskoitalijanski rodbini, ki je v obdobju po drugi svetovni vojni ali po dokončni likvidaciji Svobodnega tržaškega ozemlja (priznam, da ne vem natanko, kdaj) zapustila ozemlje, ki je odtlej prešlo pod administracijo SFRJ. Že od mladih nog se je, kot navdušen revanšistični gimnazijski idealist in neoiredentistično nastrojeni fanatik, s polno paro angažiral v vrstah italijanske neofašistične stranke MSI (Italijansko družbeno gibanje). Ta je vseskozi, od ustanovitve naprej, odkrito zagovarjala neprekinjeno ideološko kontinuiteto z Mussolinijevo fašistično stranko in z njeno tržaško izpostavo, katere glavni cilj in glavna naloga sta, v viziji rimskega vrha, bila čimprejšnje duhovno zatrtje in fizična odstranitev slovenskega in širše slovanskega življa iz območja tedanje (fiktivno preimenovane) Julijske krajine.

    Vsi poznamo (ali bi vsaj morali poznati) besede, ki jih je Mussolini, prevzet od govorniškega zanosa, nekoč zalučal z balkona proti množici ob nekem svojem nastopu v Gorici. O dogodku imamo Slovenci enkratno pričevanje, saj je o tem v nekem televizijskem dokumentarcu o črnosrajčniškem dvajsetletju poročal primorski pisatelj Saša Vuga, ki je bil kot osnovnošolček na tem svojevrstnem mitingu prisilno navzoč.

    Duce (po naše Vodja) je svoje politično prepričanje in svoje etnografske poglede tedaj izrazil takole: iztrebiti moramo vse samce te preklete pasme! In s temi besedami je, verjeli ali ne, mislil nas, rahločutne, pevskozborsko melanholične, patetično zasanjane, Slovence. Pa ne le primorske, marveč vse Slovence.

    Kot bivši učenec slovenskih nižjih in višjih tržaških srednjih šol se fanta zelo dobro spominjam. Med slovenskimi dijaki je bil razvpit kot najbrutalnejši vodja neofašistične mladinske organizacije Fronte della gioventu (Mladinska fronta), katere pripadniki so se odlikovali po čestih napadih na slovensko govoreče petnajst in šestnajstletnike (tipično fašistično: trije dvajsetletniki na enega najstnika), vneto zagovarjal neposredne fizične obračune z verigami in pendreki, ustrahoval slovenske šolarje in morda snoval, če ne celo izpeljeval (resda zvečine - razen enega! - zgolj telefonsko virtualne) bombne atentate na slovenske šole.

    V letih, o katerih je tule govora (moji, žal, že odbegli mladosti), je stranka, kateri je Roberto (Robi) Menia ne le pripadal, ampak katere ideologijo in odnose do slovensko govorečih (vpričo njega šepetajočih) je vseskozi podpiral, zagovarjal, snoval in sooblikoval, v čedni knjižni obliki izdala brošurico v spomin na Francesca Giunto, organizatorja tržaškega fašizma (sam Mussolini ga je bil iz Toskane kot svojega zaupnika odposlal v Trst zaradi neodločnosti in nesposobnosti lokalnih fašistov - celo kot fašisti so Tržačani neučinkoviti! -, da bi enkrat za vselej obračunali s slovenskim prebivalstvom) in zamislitelja ter materialnega organizatorja požiga Narodnega doma ter knjižnih upepelitev, razdejanj in pustošenj v številnih drugih slovenskih društvih. Prav dobro mi je ostala v spominu knjiga, ki mi je tedaj po naključju prišla v roke in v kateri je neimenovani avtor povzdigoval dejanja očeta tržaškega škvadrizma, ga prikazoval kot italijanskega narodnega heroja, ga koval v zvezde kot utemeljitelja Trsta v vlogi poslednjega obrambnega okopa pred nevarnostjo slovanskega poživinjenja.

    To je torej človek, ki sta ga Roberto (Robi) Menia in njegova stranka postavila kot utemeljitelja lastnega izročila.To je njihov vzornik in zgled.

    Vendar vse kaže, da vsa ta mrzlična dejavnost nikakor ni mogla v polni meri biti v zadoščenje patriotičnemu čutu podsekretarja za okolje Roberta (Robija) Menie.

    Tam nekje v osemdesetih letih je, kot zapriseženi piranski lokalpatriot, s skupinico prijateljev in somišljenikov, zasnoval pravi epski dannunzievski podvig: odpeljal se je do piranske ali koprske (ne spominjam se natako, katere) občinske palače ter na njeno pročelje izobesil (ne vem več, ali republikansko ali kraljevsko) italijansko zastavo. Za ovekovečenje svojega podviga je skupinica poskrbela tako, da je pripeljala s seboj novinarja in fotografa hiprešovinističnega dnevnika Il Piccolo, ki ga gospod Tone Hočevar v svojem članku tako velikodušno navaja. Vse to seveda pred očmi povsem indiferentne tedanje slovenske, koprske ali piranske, javnosti in ob prisotnosti čisto pasivne slovenske policije (tedanje milice). Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je naš sopogajalec s tem dejanjem že takrat postavil pod vprašaj, pravzaprav kar zanikal, legitimiteto ozemeljske suverenosti takratne (resda socialistične) republike Slovenije.

    Morda ne bi bilo odveč, ko bi se tule pomudili ob še eni, manj herojski in, da se tako izrazim, bolj "pesniški" dejavnosti gospoda Menie, ki ni tako pomaknjena v preteklost, ampak izraža aktualnejšo, bolj sodobno mednarodno vizijo njegovega gibanja. Gre za vsakoletno proslavo na tržaškem Velikem trgu (zdi se mi, da ga organizatorji in udeleženci imenujejo Dan spomina), zaključek in vrhunec katere, po mimohodu iredentističnih in militarističnih organizacij s svojimi obeležji, predstavlja slovesni trenutek, ko Roberto (Robi) Menia in tajnik njegove stranke Fini spustita v plivkanje jadranskih valov nekaj steklenic, vsebujočih lističe z napisom: ritorneremo! (vrnili se bomo!).

    Mišljene so seveda istrske in dalmatinske obale, na katerih naj bi steklenice simbolično pristale. Mišljene so seveda prav tako italijanske okupacijske sile, ki naj bi omenjena ozemlja ponovno pripeljale pod okrilje rimske oblasti. Že spet torej, to pot vsakoletno, zanikanje suverenosti sosednjih držav s strani podsekretarja za okolje Roberta (Robija) Menie.

    Vse te vrhunce v svojem početju je kajpada gospod Menia vseskozi spremljal z nenehnimi javnimi izajavami o tem, da so Slovenci in Slovani vobče barbari, ljudstva brez kančka sleherne omike, neolikani opičnjaki, genocidno - fojbe! - obremenjeni neandertalci, s katerimi ni vredno, da bi se ukvarjala admisnistracija naroda z bleščečo dvatisočletno kulturo.

    Četudi moramo priznati, da so visoke funkcije, zrela leta in nemara tudi razočaranje nad politiko v poslednjih časih za spoznanje omilili nastope in stališča gospoda Menie, smo se primorani nedvoumno soočiti tudi s tem, da kri naposled le ni voda: izpred nekaj mesecev je njegova izjava v italijanskem tisku, da so Slovenci v Trstu tujek, ki iz dneva v dan bolj balkanizira mesto. Toda - kaj neki me je tako vznejevoljilo ob branju omenjega članka, se boste vprašali?

    Ravno nenavajanje, zamolčevanje, namerno ali nenamerno neporočanje o vseh teh potezah, ki (z nelepo tujko) dičijo politično kariero uradnega predstavnika italijanskega ministrstva za okolje. Priznam, da prvič v svojem življenju odkrito navijam za ignoranco in za nevednost: za nevednost dotičnega novinarja, za nevednost uredništva dotičnega slovenskega dnevnika, za nevednost na slovenskem ministrstvu za okolje, za nevednost med samimi predstavniki slovenske vlade. Da, nevednost, zakaj edinole zanesljivost nevednosti in neinformiranosti bi iz mojega srca (ja, nekateri še nekaj damo tudi na srce) pregnala nadležni zadah po preračunanemu politikantskemu koristoljubju in omlehlem kapitulantstvu s strani slovenske zunanje politike. Če je namreč (ali naj bi vsaj bila) dolžnosat novinarjev tudi v tem, da natanko poročajo o najverjetnejših ozadjih žaveljske afere, če so tole fukcionarji, ki jih sosednja država uporablja za urejanje obmejnih ekoloških vprašanj, bi ne bilo slabo, ko bi slovenska politika kdaj presegla svojo zaplankanost (in zgodovinsko neznanje) ter se enkrat za vselej zazrla resnici v oči. Ni mi znano, ali bo ob priliki oktobrskega vrha med državama Ljubljano obiskal tudi gospod Menia. Če pa je odgovor pritrdilen, srčno upam, da se bo v vsesplošnem ravnodušju našega prestolnišega semnja ničevosti, med gizdalinskimi mimohodi po ljubljanskih nabrežjih, med potrošniško navdahnjenimi obiskovalci nakupovalnih centrov, med hvalisavimi samopovzdigovalci naše odtujene in socialno nedovzetne ter nacionalno ohromljene slovenske kulture, našel kdo, ki bo pripravljen dvigniti svoj glas in se postaviti po robu brezbrižnosti in nenačelnosti slovenske politike. (Moj glas zaleže namreč manj kot nič). Ko bi namreč gospod Menia obiskal Slovenijo in sedel za pogajalsko mizo, bi se stvar dala primerjati samo še s tem, da bi Zvezna republika Nemčija na pogajanja o gospodarskem sodelovanju odposlala v Izrael predstavnika nemške skrajne desnice in zagovornika Rosenbergove rasne teorije. Nezamisljivo je, da bi se utegnil človek takšne baže - ki, ponavljam, ima Slovence za genocidne orangutane - prevažati po slovenski prestolnici v vladnih limuzinah, se umestiti za kakšno jedilno mizo, do roba obloženo s slovenskimi specialitetami, se naslajati nad lepotami slovenske pokrajine.

    Zanimivo bi bilo tudi ugotoviti, odkod molk vseh borčevskih organizaciji in še posebej gospoda Stanovnika, zagovornika najbolj neskaljenega domoljubja in tako glasnega spričo "politične sprevrženosti" predstavnikov slovenskega kolaboracionizma, tako vehementnega pri poskusu zanikovanja odgovornosti spričo povojnih pokolov, zdaj, ko se deklarirani predstavniki "jadranskega fašizma" spet po uradni poti pojavljajo v slovenski prestolnici. Pa neodzivnost moralne matere slovenskega naroda, gospe Spomenke Hribar, tako glasne pri obsojanju početja slovenske desnice in pri zahtevah po njenem zaustavljenju - odkod njen molk zdaj, ko se med nami nezadržno pojavlja neka druga, tuja, desnica?

    Naj zaključim s svojim someščanom (ne le someščanom, celo sokrajanom), pisateljem Borisom Pahorjem. Ko bi vsi tisti, ki bi poslednjega barda slovenskega duha, kot ga je nekdo označil v minulih dneh, ne le pozdravljali s stoječimi ovacijami, ampak kdaj pa kdaj tudi prisluhnili vsebini njegovih izjav, bi morda vedeli, da najpopularnejši sodobni slovenski pisatelj postavlja kot pogoj za popolnoma odmrznjen, sproščen in konstruktiven odnos med Slovenijo in Italijo ravno problem defašistizacije italijanske zgodovine in vsaj dela italijanskega prebivalstva in javnosti.

    In, glejga zlomka, ko bi do nečesa podobnega v sosednji državi res prišlo, bi bil podsekretar Menia po vsej priliki ena prvih žrtev te očiščevalne katarze. Kljub uverjenosti, da ostajajo tovrstne besede v Sloveniji najčešče brez učinka, se Vam vseeno zahvaljujem za olajšanje in terapevtsko sprostitev, ki mi ga je prinesla objava tegale pisma.

    Andrej Lokar, Rožna dolina, Barkovlje.




    Pregovor dneva
    Jezik z mošnjo raste.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1946 v Ljubljani se prične sojenje Leonu Rupniku, Erwinu Rösenerju, Gregoriju Rožmanu, Miha Krek, Mihi Kreku, Milku Vizjaku in Lovru Hacinu v takoimenovanem rupnikovem procesu
    1847 odprta zdraviliška dvorana v Rogaški Slatini
    Rojstva:
    1780 Jernej Kopitar, slovenski jezikoslovec († 1844)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com