Plesno izročilo na slovenskem

O društvih

V žarišču

O Slovencih

O Republiki Sloveniji

Razno

Ali ste vedeli...?
da na planoti Kras pridelujejo tudi svetovno znano vino Teran? Pridelujejo ga iz grozdja sorte Refošk, ki ima istrsko poreklo. Vinu Teran dajejo njegove specifične karakteristike ravno posebna kraška prst in podnebje. Po starih zgodovinskih zapisih so Teran visoko cenili že v rimskih časih, pripisovali pa so mu tudi številne zdravilne lastnosti.

Slovenski ljudski plesi – plesno izročilo na Slovenskem

Etnokoreologija
Veda, ki preučuje plesno izročilo nekeda naroda se imenuje etnokoreologija. Ta smatra za ples vsako človekovo ritmično gibanje, ki ni pridobitno, ampak služi ali je služilo kultnemu ali magičnemu namenu, izražanju neke vsebine ali ideje in tudi zabavi. Ples raziskuje kot umetnostni pojav, se poglablja v njegovo obliko in vsebino, preučuje njegovo družbeno vlogo in človekovo razmerje do plesnega izročila. Etnokoreologija ne preučuje le dovršenih plesnih oblik, ampak tudi najbolj preprosto gibanje, kot je tek, poskakovanje ali obhod. Mnogokrat prav te prvine raziskovalca najbolj zanimajo, saj v nekih pojavih predstavljajo najstarejše izročilo, ki je danes skupno vsem evropskim narodom. Seveda pa preproste gibne oblike v zavesti človeka ne žive kot ples in jih je zato teže preučevati; često jih odkrijemo pri raziskovanju šeg in verovanj, kjer se najpogosteje pojavljajo. Ljudje imajo namreč za ples le ritmično gibanje skladnih oblik, s predpisanim obrazcem korakov in gibov, ki ga le nezavedno prilagajajo svojim zmožnostim plesnega izražanja. Za slovenskega človeka je to zlasti ples v paru, medtem ko je preprosta skupinska oblika brez trdne koreografske zgradbe zanj igra.

Ljudski plesi

Ljudski plesi, se pravi tradicionalni plesi posameznih dežel, so se razvili sami in jih ni nihče »izumil«. V njih so pogosto ohranjene značilnosti, ki so imele nekoč magičen in obredni pomen. Ponavadi je v ospredju skupina, ki lahko izbere ali spodbuja pare in posameznike, da se izkažejo s svojo spretnostjo.

Pojem ljudskih plesov pomeni plese, ki so za določeno obdobje značilni za najširše plasti ljudstva. Izvirajo iz izročila, ki je podedovano iz davnine in ga časovno ni mogoče natančno opredeliti, ali pa so bili zavestno prevzeti od drugod v nekem času in so se potem priložnostno širili naprej ter se v nekem okolju spreminjali in prilagajali gibnosti prevzemnika.

O ljudskih plesih ponavadi govorimo, da je del duhovnega ljudskega izročila, da je ljudska umetnost, a ljudje ga največkrat imenujejo kar »folklora«, ker ga pač vidijo v izvedbi folklornih skupin. Slovenski ljudski plesi (plesno izročilo) so značilni za slovensko etnično ozemlje vse do let pred drugo svetovno vojno.

Ljudski ples je pogosta sestavina nagonskega izražanja v obredih in običajih, a ni nekaj prvotnega. Izraziteje se razvija šele, ko se diferencirajo prvotne gibne prvine v razne oblike gibnosti (obhod, skakanje, igra, ples, telovadba, dramatska igra itd.). Na razvoj pa vplivajo tudi s plesom povezane zvočne prvine: predvsem glasba (zvočila-kasneje glasbila; pomeni pripravo, tudi najbolj preprosto kot drevesni list ali votlo steblo, s katero oblikujemo zvok. Čeprav običajno še ne moremo govoriti o tvorbi tonov, je zvočilo primitivna predstopnja glasbila), »toda tudi plesni napevi nastopajo večinoma v zvezi s tekstom.« Ples se je često spreminjal in oblikoval v raznih razvojnih stopnjah, v katerih je bil v različnih odnosih do drugih oblik gibnosti in zvočnosti v preoblikujočih se običajih kot posledica zgodovinskega toka v političnih in družbenih preosnovah.

Kot na drugih področjih slovenske folklore vidimo tudi pri naših plesih značilne prehodne oblike, ki kažejo, da leži slovensko ozemlje na prehodu iz kraškega v alpski svet. Ta gorski in hribovski svet često izmenjujejo ravninski predeli, ki prehajajo na severovzhodu v panosko nižavje, na jugozahodu pa padajo v obmorsko pokrajino. Zaradi dobre povezanosti in bližine različnih pokrajin, ta pestra oblikovnost tal, ki se sicer kaže v nekaterih gibnih prvinah, ni ustvarila ostrih meja med posameznimi folklornimi področji.

Plese izvajajo ob spremstvu godbe, večina jih pa ima svoje pesmi, tako da moremo govoriti zlasti v starejših oblikah o petih plesih. Po nekod plešejo zgolj s petjem (metliška obredja), drugod spet s skopim zvenčanjem zvočil (vulenje korantov). Poleg redkih živih primerov je često ohranjen spomin na uporabo zvočil (primitivna tolkala, gudalo, meh, dudla, piščalke itd.). Godčevstvo je uvajalo rokodelska in obrtniška glasbila (piskala, švrkovnice, oprekelj – cingole, bas itd.), pozneje pa izpopolnjene instrumente (godala, brenkala, pihala, trobila itd.). V novejšem času so se ponekod že omejili zgolj na harmoniko. Pri nekaterih plesih se izmenjujeta petje in godba z raznimi gibnimi oblikami (visoki rej, krencples).

Ritmična karakteristika izhaja iz dvodobne in trodobne osnove. Slednja je značilna za alpska področja, kjer se ji pridružujeta rastoči ritem in figuracija, dočim prevladuje v vzhodnih predelih izoritmija s padajočim ritmom in dvodobno osnovo. V plesih se tudi pojavlja za slovensko folkloro tipični »mešani« ritem (peterodobna osnova v visokem reju). Pogosto je izmenjevanje tempa, polagoma in iznenada.

Melos plesov je ohranil več arhaičnih potez. Prevladujejo ambitusi od male septime navzdol, čeprav najdemo tudi nekatere značilne primere večjega razsega. Pogosto so sekundne tonske vrste z redkejšimi večjimi intervali. Melodija ima izrazito gradnjo in se formalno sklada s koreografskimi oblikami.

Imena plesov so raznovrstna. Često podajajo gibne značilnosti (kolo, most, vratca, ovrtenica, vrtec, poskočnica, visoki rej, potrkan ples, pokčoteš, potoučena, požugana) ali zvočne prvine (čindara, čomta), pa tudi delovno označbo (orači, tkalečka, šoštarska), dalje izhajajo iz predmetov v običaju (krencples, krajcarski ples), označujejo krajevni izvor (štajerc, korošec, vipavska polka, metliško kolo), zgodovinski izvor (Matjažev rejc), imajo začetek teksta petega plesa (»Marko skače«) ali pa so dialektično preoblikovana drugorodnega imena (točak, čoteš, mazolka).

Teksti petih plesov izhajajo iz obrednih dejanj ali opozarjajo na namen, pomagajo ponazarjati delo, plesne gibe ali so zgolj zvočni dodatek gibom; v njih se krijejo spomini na davnino, na zgodovinske osebe in dogodke, na ljudske običaje ali navade, na razne stanove itd. Starejši plesi so obligatni sestavni deli obredov, novejši pa so improvizirani v raznih običajih in navadah. Oni kažejo na izvor v mitosu z obredno oblikovanim svečanim korakom, ki često prehaja v razvoju plesa v ekstatično razgibanost. V maljših plesih s pari pa prevladuje erotična funkcija od preprostega izražanja jare sile do svatske slovesnosti. Obredni plesi so izvjani ob določenem času in na določenem prostoru. Plešejo na prostem (pod lipo, na trati, na jugni, na brjarju itd.), v delovnih prostorih (na podu), v stanovanjskih prostorih (zlasti na svatbi), pa tudi v javnih prostorih (krčma). Za starejše plese je značilno, da jih vodi »prvi plesalec« (kožuh, vojarinka, vojvoda, štehvovski mojster).

Naši plesi so do današnjih dni doživeli pester in živahen razvoj. Često so se razvijali v neugodnih pogojih, ki so v površnem opazovalcu ustvarili mišljenje, da je naš ljudski ples že davno razpadel. V novejšem času, ko je naraslo zanimanje za ljudsko življenje, ki ga etnografija znanstveno raziskuje, so dani pogoji za razne pozitivne spodbude našemu ljudstvu, da nam ponovno pokaže bogastvo svoje kulture tudi na področju plesa.

Viri o plesnem izročilu na Slovenskem

10. do 16. stoletje

Redki ohranjeni podatki iz zgodnjega, visokega in poznega srednjega veka opozarjajo, da je bil ples v življenju Slovencev gotovo pomemben. V 10. stoletju se omenja slovenski vrtuljak (turben vandalicum), ki ga pozna nemški pesnik Nithart še v 13. stoletju pod imenom »nandalei«. S plesom je bila v najtesnejši zvezi pesem, ki je uravnavala njegov ritem. Med leti 1289 in 1299 nemški pesnik Seifried Helbing v svoji pesmi Mladi Lucidarius (Der junge Luzidarius) omenja, da so na Kranjskem njega in njegove spremljevalce, ki so bili na potovanju skozi razne dežele, zaprosili, da bi zaplesali slovenski ples ob spremljavi dud (Ze Kreine si wir gebeten/Daz wir windischen treten/Nach der bläterpfifen). V obeh rokopisih »Schwabenspiegla« (Švabsko ogledalo) iz 14. stoletja pa beremo, da so pri obredju ustoličevanja karantanskih vojvod kmetje med slovenskim petjem trikrat obkrožili knežji kamen.

Vrinek o pravicah koroških vojvod, ki datira iz 13. stoletja, njegova predloga pa že iz 11. stoletja, ko je še obstajala »Velika vojvodina Karantanija«, namreč pove, da je imel kirielejson (najstarejši slovenski zahvalni ples pomemben tudi za nastajanje slovenske srednjeveške cerkvene pesmi) važno vlogo tudi pri ustoličevanju karantanskih knezov na Gosposvetskem polju. V bistvu enako se je prošnji klic uporabljal tudi pri drugih narodih, kjer je ljudstvo pri ustoličevanju vladarja ali škofa pelo duhovno pesem v svojem, to je narodnem ali ljudskem jeziku. V slovesnem obredu ob Knežjem kamnu pri Krnskem gradu je še sodelovala stara ljudske veča, ki je pri tem pela zahvalne obredne pesmi. Kneza ali vojvodo so »peljali trikrat okrog tega kamna in pri tem so vsi peli, majhni in veliki, žene in možje skupaj svoj slovenski kirielejson, to je slovensko pesem« (»… vnd fuerent in distrund vmb den selben stain vnd singent och alle klain vnd gross frowen vnd man gemainlich iren windischen laissen das ist ir windisch gesang«). S tem so hvalili boga in svojega stvarnika, da je njim in deželi dal gospoda po njihovi volji. Nemški tekst hvalnice, ki se je pela ob ustoličevanju, kaže obliko stare slovenske ljudske pesmi izpred 12. stoletja. To z ene strani potrjuje resničnost podatkov o vrinku v »Švabskem ogledalu« (Schwabenspiegel), se pravi o pravicah koroškega vojvode, z druge pa priča o starosti kirielejsona, o katerem izvemo iz omenjenega vrinka. Saj sega obred ustoličevanja, ki ga omenja že Conversio Bagoarium et Carantanorum, najbrž daleč nazaj v čase, ko karantanski Slovenci še niti niso bili pokristjanjeni in ne v čas, ko so ustoličili prva slovenska krščanska kneza Gorazda in Hotimira, sredi 8. stoletja. V taki obliki se je obdržal v 13. stoletje. Nekje med letom 1286, ko so ustoličili Majnharda Tirolskega in Goriškega, pa se je umaknil drugačnemu obredu.

Na sinodi, ki jo je patriarh Bertrand sklical leta 1338 ali 1339 v Ogleju, so razpravljali, da je treba odločno prepovedati podložnim vernikom – tu so mislili naše zahodne Slovence – plesati mrliške plese in žalne igre. Med sklepi sinode v 21. členu piše, da »med bedenjem pred pogrebi, naj si bo v cerkvah…ali na domovih, prepovedujemo pod kaznijo izobčenja pesmi, šaljive igre in plese, posebe v cerkvenih preddverjih«. Poročila pravijo, da je cerkev plese odklanjala in preganjala kot ostanek poganstva. Ljudstvo je namreč v odporu proti fevdalnemu izkoriščevalcu trdovratno vztrajalo v tradiciji in kot izraz svoje samobitnosti gojilo starodavne obrede in običaje, v katerih so razne oblike gibnosti, med njimi tudi plesi, imeli važno vlogo. Starejše oblike gibnosti je ljudstvo vključevalo tudi v nove običaje. Tako moremo o gibnih in tudi plesnih prvinah sklepati iz poročil o »bičarjih« (flagelantih iz. 13. stoletja), dalje o »spokornikih« in zlasti »skakavcih«. Neka listina iz 16. stoletja iz arhiva samostana v Možacu v Beneški Sloveniji omenja slovenskega godca na dude Jurija in Petriča, iz česar smemo domnevati, da so Slovenci v tem času še plesali ob dudah.

Slovenska godca Juri in Petrič, ki se omenjata v Pontablju leta 1536, sta zelo verjetno godla na dudo. To glasbilo (v starih furlanskih dokumentih »fistula surda«, »pivis sordis«, »piva di sacco« - od tod »pivador« - godec) je bilo morda še do srede 18. stoletja razširjeno po vsem ozemlju zapadnih Slovencev. Najprej je padlo v pozabo pri naših zapadnih sosedih Furlanih, nato postopoma pri nas, le istrski Hrvatje so ga deloma ohranili do danes (1948). Opustitev dude pa je seveda le epizoda v sklopu širših in globljih sprememb, ki se niso izvršile samo v ljudski instrumentalni glasbi, ampak so zajele vso »zvočno in gibno« folkloro zapadnih in osrednjih slovenskih predelov. (Matičetov, 1948, 30)

O plesih smemo domnevati tudi v običajih na Tolminskem, o katerih poroča furlanski zgodovinar Nicolao M. Nicoletti (1536-1596). Iz Trubarjevih spisov zvemo tudi o odporu protestantov proti ljudskim plesom, ki so jih opazovali pri raznih običajih. V tej zvezi je treba omeniti razne oblike gibnosti v poročilih o »štiftarjih«. Sčasoma pa je cerkev, zato da bi navezala nase ljudske množice, vendarle dopuščala plesne običaje ob priliki raznih cerkvenih praznikov. Imamo poročila o tržaškem škofu, ki je ob nekaterih praznikih celo organiziral plese. Vsem tem skromnim poročilom se pridružujejo številne omembe ljudskega plesa že v naših starejših ljudskih pesmih.

17. stoletje

V 17. stoletju smo dobili za zgodovino slovenskega plesnega izročila pomembnejše delo, »Die Ehre des Herzogthums Crain« J.W.Valvasorja (Laibach – Nürnberg 1689). V tem zelo obširnem delu so za etnokoreologijo pomembne predvsem 6. knjiga in deloma še 3. in 8. V knjigi Valvasor opisuje jezik, nošo, navade in šege

Gorenjci	Dolenjci
Uskoki ali vlahi	kranjski Hrvati
Vipavci	Kraševci
Rečani	Istrani
Vir (slike 1): (http://sl.wikipedia.org/wiki/Valvasorjeva_galerija; 10.11.2007)

Gorenjcev, Dolenjcev, Uskokov ali Vlahov, kranjskih Hrvatov, Vipavcev, Kraševcev, Rečanov in Istranov. Med drugim narodopisnim gradivom je veliko podatkov tudi o plesu. Valvasor sicer ne opisuje naravnost plesnih oblik, pač pa ga zanimajo okoliščine plesa. Tako poroča o veselju do plesa, navaja dokaj natančno, kje in kdaj so plesali, kje je bilo plesišče, koliko časa je ples trajal, kako je potekal odkup plesnih pravic in prodaja plesa in kako se je odvijala plesna zabava nasploh. Nadalje opisuje tako imenovani prvi ples in njegov potek. Na podlagi nekaterih opisov moremo celo domnevati , kaj so plesali in kako. Omenja družabne predpise o vedenju na plesu in kakšni so bili medsebojni odnosi plesalcev. Mnogo je tudi podatkov o godcih, glasbilih ter nenazadnje o neprijetnih posledicah plesa, kot so pretepi in nezakonski otroci.

Iz 17. stoletja imamo še poročilo J.G. Feystrizer-ja, da so slovenski romarji v Porenje v gostišču Ipperwald v Kölnu vsak večer pred spanjem »počeli iz spokornosti v vesel spomin spoštljiv raj (v izvirniku: einen ehrbaren Reyen) po prastarem hvalevrednem običaju in čednostni navadi enako ugledu kralja Davida.« Vir (Alt-Wenthen/oder Ungern Ordnungs Büchlein. S.a. 1., fol. 4r – Köln, 17. stoletje) seveda ne pove, kakšen je bil ta ples, ki je bil sestavni del romarskega dnevnega reda, domneva pa se, da je bil podoben dolenjskemu ali štajerskemu vrtcu.

Iz pravljičnega pripovedovanja je zapisal J.Jurčič, da so leta 1475 »na 'Velikem travniku', konci kterega stoji nekdanja podružnica zatiškega kloštra, cerkvica Matere božje – da so se tu ljudje iz sedmih far sešli s svojimi duhovni in banderami ter neki star ples plesali, kteri je bil dovoljen po cerkvenih poglavarjih. Zdi se mi, da ga imenujejo stari očetje overtenico in da se neki ostanek tega plesa nahaja še po slovenskih božjih potih« (J.Jurčič, Juri Kozjak, slovenski janičar. V Celovcu 1864,64). V spisu Mogile pri Virji in narodna pravljica o njih (SG IX., 1866, 140), ali pripovedka o knezu Artulji, poroča Jurčič znova, da »so po travniku okoli njih (gomil) nek stari ples ovrtnico plesali«.Plesali pa so tudi ob pokopu umrlih. Tako nam pripoveduje pripovedka o knezu Artulji o mrliškem plesu oziroma žalni igri: »V starih časih je stalo na kraju sedanjega Virja veliko mesto. Tam, kjer še dandanašnji dan stoji gaberje, se je sprehajala vinska gospoda. Ob gomilah, ki leže tam in so sedaj prerasle s hrasti, imela gospoda vrtiče; napravljala jih je pa zato okrogle, da je plesala po travniku okoli njih starinski ples ovrtenico…« (Jurčič-Kelemina) B. Orel pa je v sestavku Belokranjski plesi, igre, običaji (S LXVIII. Ljubljana, 25. VIII. 1940, štev. 194, 11) povedal: Zadnjo zbledelo ostalino dolenjskega »vrtca«, ki utegne segati celo v predslovensko dobo, ugledamo v nočnem božjepotniškem obhodu na Zaplazu ali na Žalostni gori pri Mokronogu, kjer so svoječasno odkrili keltsko grobišče. Romarji na večer pred romarsko nedeljo v avgustu »vrtec igrajo ali ravnajo«. Romarski vrtec, to je danes nekakšna romarska procesija, ki se »naprej pomika po mnogih ovinkih, kakor jim načenik kaže«…Janez Volčič opisuje ta »vrtec« takole:
»Nekaj posebnega vidi tujec na večer pred to nedeljo, ko se mrak naredi. Od cerkve sem se pomika dolg obhod. Vsak romar ima svojo gorečo svečico v rokah, moški so odkriti, dekleta imajo vence na glavi. In tako se pomikajo na travnik pod goro. Znanci enega kraja se skupaj zbero in tako vsak oddelek za se razne pobožne pesmi poje ter se naprej pomika po mnogih ovinkih, kakor jim načelnik kaže. V nočnem mraku in v mirni tihoti se to res mikavno vidi in sliši. Pravijo, da »vrtec igrajo«.
Istoveten z vrtcem ali vsaj podoben mu je bil bržkone davni slovenski ples »ovrtenica«, kolo, ki je danes (op. 1940) docela pozabljeno in ki o njem nekaj malega poroča pripovedka o knezu Artulji«. Boris Orel je prednji zapis, nekoliko razširjen, ponovil še v obravnavi »Slovenska božja pot in izvori njene ljudske umetnosti« (Umetnost, 1. VII. Ljubljana 1942/43, 80) in v sestavku »O starem slovenskem ljudskem plesu« v Ljudskem tedniku 1.4., štev. 151, str. 13 in 15 /Trst, 4 febr. 1949/), kjer je pristavil: »Romarske obhode po navadi zaključujejo s plesom.«

O »igranju poetičnega kola, ki se vrši o ponočnem času blizu nekaterih romarskih cerkev in se zove 'vrtec'«, je v času okrog leta 1870, 1883 večkrat pobliže popisal Janez Trdina v črticah in povestih iz narodnega življenja na Dolenjskem, kar zdaj lahko beremo v njegovih Zbranih delih npr. knjiga VII, IX, X, kjer je zapisal: »Če se smejo imenovati božja pota v nekem oziru katoliške olimpije, ne bomo grešili, ako rečemo dolenjskim 'vrtcem' slovenske elevzinije.« Pri tem naj omenimo še Trdinovo visoko pesem slovenskim romanjem , ki jo je zapisal v Rožah in trnju (ZD X., 183-187). O vrtcu je pisal tudi A.Žlogar, Trojna božja pot, str. 31, J.Šašelj, Zgodovina šempetrske fare pri Novem mestu, str. 22 (J.Logar v Trdinovem ZD VIII., 409).

Taka pričevanja nam vsaj nekoliko pojasnjujejo, kakšen je mogel biti »spoštljivi raj« slovenskih porenskih romarjev, hkrati pa tudi potrjujejo resničnost Feystrizerjevega poročila. Iz zapisov pa razberemo , da so Porence plesi slovenskih romarjev še bolj privlačili in zanimali kot slovenska pesem. V še ohranjenih računih ranih porenskih gostišč najdemo prav pogosto postavke o plačilu »ogrskih« godcev, ki so igrali na ženitovanjih in drugod pri plesih, tako npr. so bili leta 1720 plačani godci, da so ob nedeljah igrali v gostišču Ipperwald pri plesu »Ogrov«. Tudi 22. junija 1706 so plesali »Ogri« po pogostitvi v samostanu Mariengarten v Kölnu na tamkajšnjem dvorišču. V samostanu celestink v Aachnu, kjer so za pogostitev 85 »Ogrov« v sredo, 7 julija 1734 zaklali še posebej svinjo in govedo več kot sicer, tokrat romarji niso mogli plesati, ker ni bilo godcev, zato so plesali potem leta 1741. Iz leta 1769 pa je ohranjeno poročilo Karla Franca Meyerja, očeta, da so v Kölnu 29. junija po končanem kosilu plesali in skakali slovenski romarji za slovo do večera, prav tako v Aachnu 11. do 13. julija, kjer so plesali in se zabavali romarji ob prisotnosti velike množice ljudi pod okni samostana St. Matthiashof. Da so se radi naslajali meščani Aachna nad plesi »Ogrov«, izvemo iz več virov. Iz Aichelburgovega poročila o tem, kar mu je pravil Vid Fischer pa izvemo, da so morali romarji na slovenski način – auf windische Art – plesati vsak teden dvakrat ali trikrat pred visoko gospodo; zavoljo tega so imeli vedno s seboj svoje godce, ki je bil med njimi tudi Vid Fischer sam, izvrsten igralec na orglice.

18. stoletje

Prvi podatek iz 18. stoletja se pojavi šele leta 1781, in to v delu Nemca B.F.Hermanna »Reisen durch Oesterreich, Steyermark, Kärnten, Krain, Italien, Tirol, Salzburg und Baiern in Jahre 1780«, v katerem avtor opisuje ples na svatbi v Ziljski dolini. Opis prikazuje obred, v katerem se izmenjujejo plesi glavnih svatbenih parov. A.T.Linhart je v svojem delu »Versuch einer Geschichte von Krain und den übringen Ländern der südlichen Slaven Österreiches« iz leta 1791 opisal ples Krajncev, ki je po svoji obliki in vsebini podoben današnji potrkani iz Bohinja. Leta 1798 je J.H.G.Schlegel v svojem potopisu »Reise durch einige Theile vom mittäglichen Deutschland und dem Venetianischen« prvi poročal o plesu Ziljanov pri žegnu. V 18. stoletje štejemo tudi delo B.Hacqueta (precej časa rudniški kirurg v Idriji) »Abbildung und Beschreibung der südwest und östlichen Wenden, Illyren und Slaven«, ki je sicer izšlo leta 1801, vendar opisi izvirajo iz 18. stoletja. To delo je nastalo na podlagi direktnega poznavanja krajev prosto in živahno, kar je razvidno tudi iz poglavja št. IV: »Japoder oder Japider (Zhitzhe)« in št. VI: »Wipacher oder Vipauze«. Na Hacquetovo delo se naslanja prikupna Bretonova priredba, ki je kmalu po izidu v francoščini (»L'Illyrie e tal Dalmatie« - Paris, 1815) doživela še nemško (Pesth, 1816) in angleško (London, 1821) izdajo. Med drugim etnološkim gradivom so tudi opisi plesov Ziljanov, Kranjcev, Dolenjcev in Vipavcev. Hacquet omenja, da Ziljani plešejo neke vrste štajeriš, za ples Kranjcev si je sposodil Linhartov opis, medtem ko za Dolenjce pripominja, da plešejo precej drugače kot gorjanci in večinoma v krogu. Ples Vipavcev se mu zdi soroden kranjskemu.

19. stoletje

Doba prosvetljenstva (razsvetljenstvo pri Slovencih) je dvignila tudi zanimanje za ljudsko kulturo. Ne samo ljudske pesmi in ljudska glasba, temveč tudi ljudski ples postane predmet stalnega zanimanja. Pri tem so sodelovali celo kulturni delavci duhovniškega stanu. Številne ljudske pesmi, ki se pojo pri plesih, so zapisali razni sodelavci Zoisovega kroga. Med temi zapisi je treba omeniti poskočnice (okrogle). V začetku 19. stoletja so zbrali precej gradiva tudi drugi (U. Jarnik, B. Hacquet, J. Kapelle, L. Kordesch, E. Korytko itd.). Važna je bila akcija Filharmonične družbe v Ljubljani, ki je zbrala do leta 1819 nad sto ljudskih pesmi in napevov ljudskih plesov. To gradivo je bilo poslano na Dunaj, kjer so se sledi za njim izgubile. Kako pomembna sestavina naših ljudskih običajev v tistem času je bil ples, priča dejstvo, da so se zanj zanimali celo uradni organi. Za nameravani prihod avstrijskega cesarja Ferdinanda v Ljubljano l. 1838 je bil predviden obsežen sprejem, na katerem naj bi bili med posebnostmi ljudstva, prebivajočega na ozemlju ljubljanskega gubernija, prikazani tudi naši ljudski plesi. V ta namen je prezidij zahteval od okrajev vseh kresij gubernija izčrpne podatke o ljudskih nošah, običajih, plesih in glasbilih. To je do tistega časa najobsežnejše poročilo o naši ljudski plesni kulturi. Več pesmi in napevov plesov je zapisal Stanko Vraz. Obsežnejše gradivo je nabral koroški etnograf Matija Majar-Ziljski. Opisal je več plesov, nabral raznovrstne plesne pesmi, dal zapisati razne napeve plesov, opisal je godce in njih glasbila ter običaje in obrede, katerih sestavni del so opisani plesi.

Še nadalje je raslo zanimanje za ljudski ples v malomeščanski kulturi čitalnic. Od leta do leta izhajajo v časnikih in časopisih razni novi opisi običajev s plesi, literarni popisi plesov, pesmi plesov itd. (J. Navratil, J. Pajek, I. Skubec, J. Tomšič, D. Trstenjak in drugi). V raznih zbirkah izhajajo napevi plesov (J. Fleišman, J. Kocijančič, H. Volarič, F. Š. Kuhač, J. Žirovnik, L. Kuba, O. Dev itd.). Pa tudi znanstveniki drugih narodov zberejo važno gradivo (I. Sreznjevski, J. Baudouin de Courtenay, E. Schoultz-Adajewska). Štrekelj je v »Slovenskih narodnih pesmih« posvetil plesu poseben razdelek: Pesmi na kolu in plesu. Poleg 69 številk plesnih pesmi omenja izven tega oddelka posebej tudi 2313 številk poskočnic. Vendar pa najdemo tudi v drugih oddelkih še več plesnih pesmi. Poleg raznih literarnih opisov plesov in omemb je v opombah objavil tudi nekaj plesnih napevov.

Leta 1807 je ples Ziljanov dokaj natančno opisal F.Werner. U.Jarnik leta 1813 piše Kopitarju, da je bil še pred 70-80 leti tudi med koroškimi Slovenci v navadi ples pod lipo, ki pa se je ohranil le še v Ziljski dolini; v Carinthii ga istega leta tudi opiše. Iz leta 1838 odgovore na okrožnico o noši, zabavah in plesih, ki jo je poslal gubernijski prezidij petim kresijam pred nameravanim cesarjevim obiskom v Ljubljani, ko so želeli vladarju prikazati posebnosti ljudstva po deželi. Odgovori niso posebno izčrpni, večinoma poročajo, da je plesov malo ohranjenih, kar pa jih plešejo, so podobni nemškim; med njimi je največkrat omenjen štajeriš. Podobne odgovore je najti v anketi, ki so jo po naročilu nadvojvode Janeza od leta 1800 dalje izvedli na Štajerskem. Splošna ugotovitev vseh odgovorov je, da Slovenci svojih plesov skorajda nimajo ali pa so le neroden posnetek nemških. Seveda moramo biti do teh odgovorov previdni, kajti izpolnjevalci ankete so bili nemški uradniki, ki so delo opravili površno in vsako oblikovno podobnost slovenskih plesov z nemškimi zaradi nepoznavanja slovenskega plesnega gradiva označili kot ponesrečen posnetek. Zlasti štajeriš dosledno označujejo kot nemški ples, čeprav se je takrat pri nas že samostojno razvijal, neodvisno od nemškega. Vendar je resnici na ljubo treba povedati, da njihove opombe niso čisto neupravičene, saj so se nemški plesi prav v tem obdobju največ širili v naše kraje.

Na svojih potovanjih po Beli krajini in na Koroškem leta 1841 se je z ljudskim plesom srečal tudi Stanko Vraz, ki pa ga v svojih spisih in pismih le redko opisuje. Istega leta (2. maja 1841) je bil v Ziljski dolini tudi I.I.Sreznevski, ki je v pismu materi (Elena I. Sreznevski) nazorno opisal visoki raj pod lipo. Sin pripoveduje materi o svojih prigodah in doživetjih na poti po Koroškem, med drugim tudi kako je bilo 25. aprila, drugo nedeljo po veliki noči, na »žegnu« - farnem prazniku – v Šentjurnu v Ziljski dolini.

Ko se je sredi 19. stoletja med našimi izobraženci povečalo zanimanje za »narodno blago«, se je v časopisih in revijah pojavilo vse več člankov o plesih. Večina poročil govori o plesih in šegah v Beli krajini in Ziljski dolini. Verjetno se je zapisovalcem gradivo iz teh dveh pokrajin zdelo najvrednejše in najstarejše. Zaradi takega stališča se je marsikaj vrednega iz izročila v osrednjih pokrajinah za vselej izgubilo, ker ga ni nihče opisal, ko je še živelo.

V 19. stoletju so starodavna obredja vedno bolj izgubljala nekdanji pomen. Zato so se tud plesi zlasti po vplivu godčevstva postopoma prevrščali in preoblikovali v svatovskih običajih, na vasovanjih, na proščenjih, na sejmih itd. Čeprav se je obrednost ponekod deloma še ohranila, pa je drugod pričela prevladovati erotična funkcija, pojavlja pa se tudi že estetska funkcija. Ta razvoj so zlasti pospeševali spremenjeni proizvodni odnosi v poljedeljstvu po odvezi kmeta od tlačanstva. Polagoma so v naše podeželje prodirali tudi vplivi malomeščanskih navad iz čitalnic. Najbolj sta se od tod razširila »valček« (»bolcer«) in »polka«, pa tudi »mazurka« in drugi plesi. Valček se je spajal s starejšimi prvinami v razne oblike (npr. »kmečki bolcer«). To mešanje raznih plesnih prvin kažejo tudi nejasno opredeljena poimenovanja nekaterih plesov. Tako ima dolenjska »mazolka« v sebi prvine »mazurke« in »štajriša«. Mnogo različnih variant, preoblikovanj in posvojitev je bila deležna »polka«. Ime polke in nekatere njene prvine so se prenesle na starejše rokodelske in obrtniške plese (»šuštarska polka«, »požugana polka«, »potrkana polka« itd.). Nekatere polke se ločijo po pokrajinski označbi npr.: »vipavska polka« (ohranjena tudi v tolminskih hribih), »škofjeloška polka«, »prekmurska polka« itd. Na Dolenjskem se mešata polka in kolo. Tako je kmet iz Lučarjevega Kala pri Hrastovem Dolu imenoval ples vojakov iz sosednjih vzhodnih pokrajin »kalu polka«, star domač ples pa kar »polko«, čeprav je napev podoben »kolu«. Stalna repeticija kratke izometrične melodične fraze v napevu kaže na arhaični izvor:

Vir (slike): (Hrovatin Radoslav, O slovenskem ljudskem plesu, Slovenski etnograf, 3-4, Ljubljana 1951, s. 293).

J. Kobe je v Novicah leta 1847 predstavil Poljansko kolo v Starem trgu. Kolo (narodni ples) - pri kterim se dekleta, tudi mlade snahe (žene), vzajemno (nasprotno) na suknjah za žepe deržeče na podobo šestila (cirkel) okoli verte, dve stopinji naprej, eno nazaj grede - se v nekterih krajih v svoji stari svetačnosti še zmerej vodi; v nekterih se je pa tudi že opustilo. Med njimi je vselej ena vodja in sicer taka, ki je nar bolj urna in nar več pesem ve, zakaj kolo se popevajoče vodi, dokler ples ne začne; kader se pa ples začne, odstopijo vse tiste, ki so slabe, ali pa, ki ne znajo na las z vsimi drugimi dve stopnji naprej eno nazaj poskočiti, zakaj v enim trenutji morajo noge vsih po zemlji potreptati in zopet odskočiti v zrak. Stari terg v Poljanah je bil njega dni velikonočni pondeljik pred večernicami ves v takih igrah, in vse je od petja gromelo, ker vsaka vas iz cele fare je ondi na svojim prostoru svoje kolo praznovala. Kolo se začne vselej s pesmijo: Zbiraj se, zbiraj lepi zbor. Prelepih vsi mladih devojak itd. Vsled tega se pojejo razne pesmi v čisto serbsko-hrovaškim narečji, odlog nekterih majhnih premer, de se človek zares prečuditi ne more, ako pomisli, kako so se te pesmi na Krajnsko zemljiše zasaditi mogle. Kolo se v naši dobi redkokrat vodi, samo v velicih praznikih in na piri (svatbi) drugi dan po poroki, ako nevesta ni vdova. (Kobe; Beli Kranjci unkraj hribov Gorjancev in Kočevarjev ob reki Kolpi od Metlike do Osilnice)

Plese na velikonočni ponedeljek v Metliki je leta 1849 v svojem sestavku »Vuzem v Metliki« omenil Janez Navratil.

»Popoldne po večernicah vuzamske nedelje ima v Metliki mladost neko posebno, morde na Slovenskim nikjer drugdi znano navado.

Komaj namreč večernice minijo, dere vse, kar je mlado, na tako imenovani »pungert« (travnik) pri svetim Martinu zunaj mesta. Kakih deset do dvajset dekličev se sprime z rokami in stopi v versto. Se za roke derže grejo v verstiena za drugo na hrib. Pervo dekle, ki mora nar bolj urno biti, se imenuje »vodica«, zato ker vodi. Zdaj pričnejo pod milim nebam »kolo igrati«, to je plesati, in sicer tako le:

»Vodica« se, berž ko na verh hriba dospe, okrog in okrog zasuče. Druge se urno okoli nje nje ovijajo in plešejo tako rekoč v podobi kolesa ali prav za prav v podobi povitice (potice) s hriba navzdoli na plano. Na planim se »kolo« razvije. Kakor pervič v ravni versti se vernejo plesavke spet na verh hriba. Kakor pervo pot se zopet navzdoli spustijo in plešejo »kolo«. Tak ples terpi po eno uro in čez.

Tode ne plešejo molče. Plesaje »popevajo« (pojejo) neko serbsko pesem. In ta pesem spričuje, da je mogla ta navada v Metliko iz Serbskiga prenesena biti. Kedaj, nihče ne ve. Je tedaj že zlo stara.

Kadar se dekličem poljubi, se sklenejo prav v »kolo« ali »kolobar« in plešejo veselo prepevaje po »pungertu« okoli. – Še z drugimi igrami in »popevkami« ali pesmimi razveseljujejo veliko množico gledavcov vsakiga stanu in starosti.

Dokler dekliči plešejo, se eni fantje »šterclajo« in »pisance« sekajo, da je le veselje gledati, drugi se igrajo »robce«, spet drugi bolj majhni »kurjiga boja.« - »Robce« se igrajo tako: Več se jih vstopi v kolobar. Sleherni ima spleten »robec« (ruto). Dva se okrog kolobarja lovita. Po določbi mora eden bežati, drugi teče za njim. Ako ga doteče, ga ima pravico z »robcem« enmalo po herbtu nabunkati. Kadar se sprednji naveliča teči, vdari eniga is kolobarja rahlo od zad. Ta stopi vun, uni na njegovo mesto v kolobar. To viditi tudi lovec svojiga naslednjika zaznamovana in se vstopi na njegovo mesto v kolobar. Nova dva fanta se ravno tako lovita in si čez nekoliko časa vsak svojiga naslednjika izvolita, kot perva dva. Tako se verši ta igra, dokler se je vsi naveličajo. Marsikteriga po nji pleča serbijo. Ali povedati – ga je sram. –
»Kurji boj« pa je takšin:

Po dva fantalina zajezdita vsak enimu velikimu, močnimu fantu vrat. Ta dva (nosača) stopita po koncu stoje tako blizo eden drugiga, da se fantalina lahko kot dva petelina kavsata, zvediti, kteri da je močnejši. Od tod ime »kurji boj.«

Tode si ni nobene slave pridobil, kdor se je tega boja zmislil. Zakaj včasi se taki petelini tako kavsajo, to je lasajo, praskajo in bijejo, da marsikateri s kervavim obrazam »pungert« zapusti. Slabeji tudi večkrat na tla telebi in se zlo pobije. Pametni gledavci bi takiga boja nikdar pripustiti ne smeli. –

Proti večeru se podajo dekliči v mesto. Po celim potu »kolu« plešejo in »popevajo«. Odraseni fantje imajo navado »turn« nositi. – Šest fantov se namreč vstopi v tri verste, v vsako po dva. Drugih šest jim vzdignejo na rame. Zgornji na spodnjih po koncu stojijo. To je »turn«. Ako se ne podere, ga nesejo vselej notri v mesto.

Drugi fantje, majhni med sabo, veliki med sabo se po cesti tudi notri v mesto preskakujejo. – Takiga roja, takiga veselja ni zares za Metliško mladost celo leto. Dekliško »kolo« se verti v mestu do terdne noči. Le pobožno zvonenje »zdrave Marije« (Ave Marije) mu zamore konec storiti. Z rajsko radostjo navdano se razzgubi zdaj mlado in staro.« (Navratil, 1849)

Janez Navratil pa je vuzem v Metliki skupaj z drugimi belokranjskimi plesi natančno opisal šele leta 1888 v Ljubljanskem Zvonu.

Belokranjsko kolo
in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago.
Spisal J.Navratil
1. Metliško kolo

Obečal sem v "Letopisu" Matice slovenske l. 1887. (str.143), da kanim posebe razglasiti in razložiti "kolo", (ki se igra ali pleše s petjem) in druge, po brata Antona ljubavi zapisane narodne pesmi, ki se popevajo pri narodnih igrah v Metliki na velikonočni ponedeljek ("vuzamski pandelek"), - vse to po stari navadi "popoldan" po večernicah pod milim nebom - nahom zunaj mesta na takozvanem "pungrtu", travniku blizu sv. Martina cerkvice, stoječe tik velike ceste, ki vodi na jug v Karlovec, a na sever v Novo mesto, ter veže z mostom na Kolpi vred kranjsko deželo s hrvatsko. Do Kolpe je "pešice" samo 1/2 ure od Metlike, tej mokri meji najbližjega kranjsko-slovenskega mesta, ki je bilo zato na Kranjskem prvo, katero se je moralo boriti s krvoločnimi Turki, ko so l. 1408. prvič, a l. 1431. drugič prilomastili s hrvatske strani v kranjsko deželo. Pa molčimo zdaj o krvavih turških igrah; pomenajmo se rajši o domačih narodnih veselih igrah; zato hodi, kdor hoče videti, kako se pri nas "kolo igra" pod milim nebom z mano - v mislih naprej na Metliški "pungrt"! A potlej pojdemo gledat tudi "poljanskega kola", in če bode moči še kakega drugega med Bele Krajnce ter primerjat kolo kolu. V stari dobi in še za mojih mladih let igrali so v Metliki kolo sami (odrasli) "dekliči" in mlade "snahe" (brez dece) po dvakrat na leto in to: na vuzamski ponedeljek popoldan po večernicah; v novi dobi pa samo še drugi dan po vuzmu; ako je pa ta dan grdo vreme, - drugo (uprav prvo) nedeljo potem. Zgodila se je v novi dobi še neka druga znamenita prememba. Metliško kolo, ki je bilo poprej - kakor pravijo Hrvati in Srbi: "devojačko" ali "djevojačko" t.j. dekliško, - izpremenilo se je stoprav pred tremi leti v "mešovito" (pomešano) t.j. zdaj igrajo kolo, dekliči in dečaki ("fanti") skup. Letos je igralo kolo petnajst dekličev in sedem dečakov od 17. do 25. leta svoje dobe. Mlajših deklic ne marajo, zato ker bi bile preslabe. Ljudij je bilo na "pungrtu" nad 300, med njimi v "beli opravi" s Hriba in okolice kakih 30. - Bele Kranjice (dekliči) pa ne nosijo pri nas več belih peč, niti part, nego sploh "pisane" robce (rdečih jako malo) na glavi, kar jako lepo pristoja "beli opravi"; - nogavice samo po zimi rdeče, po letu pa večjidel bele. Neka moravska gospa ni mogla (l. 1867.) prehvaliti belokranjske narodne noše. "Zdi mi se, kot da sem v gledališču", rekla je, ko je vrela v nedeljo po rani maši množica naših "Belih Kranjcev in Kranjic" v čisti beli svetačni opravi iz mesta proti oni hiši, v kateri je stanovala ter gledala vsa presenečena z okna prvič tak prizor. - "In kako lepo se prilegajo beli ženski noši rdeče nogavice zdolaj, a pisan robec zgoraj! Moški pa vsi lepe rasti ravni kot sveča, - a nijednega ...trebušnika med njimi!" Meščani in meščanke nosijo se v Metliki že zdavna "po gosposki" ali "črno"; a vendar se zovejo z okoličani vred, (med katerimi se začenja šopiriti tudi že meščanska noša - v razloček od "Kranjcev" s črno nošnjo (= "Črnih Kranjcev"), še zmerom: Beli Kranjci." - Pa vrnimo se zopet na "pungrt". Minile so že večernice, a kolo se ni še pričelo, - Zakaj ne? - Zato ker ni še "vojarinke" ("kolovodjice" rekel bi Hrvat ali Srb) t.j. one, katera kolo vodi. Kakor se narodna igra španjska (znana borba) v Madridu ne more začeti dotle, dokler ne pride mestni župan, - naj si je tudi kraljica že na svojem mestu, - tako se ne more začeti ni kolo, dokler ne pride vojarinka. Da pa radogledni množici oči ne ostanejo brez ugodne paše, začno dekliči in dečaki igati se naj prej "robčice". Pri tej igri (jedini brez petja) postavi se namreč v kolobar več dekličev in dečakov. Vsak ima svoj zvit (spleten) "robec" t.j. ruto. Jeden igrač ostane zunaj ("izvan") kolobarja in udari ("vudre"), kogar hoče z robcem od zadaj po hrbtu. Ta se iztakne zdaj iz kolobarja in lovi okoli kolobarja onega (izr. "unega"), kateri ga je udaril ("vodro"); ta pa mahne, kedar se naveliča bežati, po hrbtu kakega, ki se mora zdaj njemu umekniti iz kolobarja ter loviti onega prvega, ki čez nekoliko časa udari zopet koga drugega, pa stopi v kolobar na njegovo mesto itd. itd., dokler se ne naveličajo vsi živo tepeni tega tekanja in - padanja; (kajti večkrat se kdo, naglo tekajoč, tudi spotakne, da je dosti smeha med igralci in gledalci). To se zna, da se dajo dečaki radi dekličem ulovit in napokati; pa - "nulla regula sine exceptione". Dokler se ta igra vrši ter dečki in dečaki po stari šegi marljivo sekajo "pisanice" (pirhe), a "vojarinke" še ni, hočem radovednim čitateljem, predno se prične "kolo igrat", priobčiti še nekoliko potrebnih jezikoznanskih podatkov; kajti znano je vsemu svetu, da Slovenci ne moremo živeti - brez "jezikoznanstva", kakor ne more riba brez vode, - in da se zanimajo naši mladi jezikoznanci zdaj jako tudi za slovenska podnarečja. Opozarjam najprej na to, da se govorica v pesmih, katere se popevajo na Metliškem "pungrtu", nekoliko loči od sedanje govorice Metliške oziroma belokranjske, (slovenske), posebno pa v začetku našega kola. Besede in oblike so namreč v prvih petih vrstah bolj hrvatske (čakavske) nego slovenske. Sem pa tam hočem čitatelje tudi opozoriti na nekatere razlike med obojo govorico, tudi med obojim naglasom, ki se na več mestih strinja bolj s hrvatskim ali srbskim nego z domačim. Že zdaj bodi pa povedano, da se v naslednjih pesmicah skrajni L (pri glagolih) izgovarja uprav čakavski, t.j. čisto, a ne kot U (ali O). V domači govorici belokranjski slišiš osedobi nekod čist L, nekod pa U (tudi O; npr. v Metliki). O tem naposled nekoliko več. Tukaj samo še toliko, da že recilo: "kolo igrati" (namesto:... plesati) ni slovensko, nego hrvatsko (ali srbsko). Metličanom rabi glagol "igrati" za "plesati" (tanzen) res tudi samo v tem recilu; drugače pa za "tanzen" zmerom: "plesati". - Namesto prave čakavske besede: "divojka" (= devojka, djevojka) rabi Metličanu zdaj v jednini samo beseda: "dekle" n., (2. dekleta, 3. dekletu, 4. dekle itd.) v množini pa ne: "dekleta" ..., nego: "dekliči" m. (2. dekličev) itd.; v jednini: "deklič" m. (uprav 4 sing. "dekliča") slišiš samo še v vuzamski pesmici: "rešetca na "pungrti". Namesto navadnih sto "cekinov" zveni pa ondi (v pesmih) pravih čakavskih sto "dukat" (a ne: dukatov, niti srb. dükata gen. pl.). To kolo se ne igra tako kot v kaki dvorani, nego na poseben način, da se ne igra tako morda nikoder med drugimi Jugoslovani. Mahom bodemo videli; kajti not, (evo) je! - zdaj (ob 4 ih popoldan) prišla je ... "vojarinka", častitljiva devica, iskrena domorodka, Reza Križanova, ki vodi kolo na "pungrtu" že toliko let, pa skrbi tudi za to, da se ne zatare ta lepi narodni običaj, kedar ne bode mogla ona več "voditi". Kakor "žbele" (čebele) okoli mačice, zbirajo se okoli nje mlade plesalke (s plesalci vred). Postavijo se vsi v vrsto, primejo se, - in to prvi ("gorenji") dekliči za roke, zadnji ("dolenji") pa za zvite robce, zato ker se roke pri plesu rade "spotijo" in potem lahko izmuznejo, da "kolaš" potlej odleti in kam neusmiljeno telebi. Da se ne zgodi kaj takega, morajo se čvrsto držati za take robce, pa vendar padajo časih zadnji in dolenji, ker morajo "na znak" naglo teči. Gorenji dekliči se pa drže za same roke, zato ker se samo obračajo in jim ni treba dirjati navzdol. Potem ko se primerjo tako za roke in za robce (med rokami), začno se, popevajoč naslednjo pesem, pomikati naprej v ravni vrsti za vojarinko, ki jo vodi, iz doline ali z ravnice na majhen hribec, stoječ na koncu te ravnice; a čim pridejo na vrhunec, zasuče se vojarinka, a za njo in okoli nje vsa vrsta ter se vrti, in spušča neprenehoma popevajoč, rekel bi "povitično" (spiralförmig) navzdol. Ko se "kolo" razvije na ravnici, počno zopet kakor prvič v ravni vrsti pomikati se navzgor itd. itd., dokler ne izpopevajo vse naslednje pesmi ali "popevke", ki se popeva po stari navadi v "kolu". Uprav so to štiri pesmi (a najbrž jih je bilo iz prvine pet), ki jih pa popevajo neprenehoma - brez kakega presledka, - kot da je to ena ("ana") sama pesem.

Belokranjsko kolo
in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago
Spisal J.Navratil
1. Metliško kolo

1.
Igraj, kolce, ne postavaj!
Nisam došal kola igrat;
Neg sam došal divoj'k zbirat.
Ni divojka nakinčena,
Nit vesel'ce pozlačeno.

2.
Komu moram ljuba biti?
Črn'mu, mal'mu Vogrančičku
Ke b' imela črne oči,
Veljala bi kralj gospona
I njegove svetle sablje.
Lepe moje črne oči,
Koga bodo pogledvale?
Črn'ga, mal'ga Vogrančička.
Lepa moja sladka vusta,
Koga bodo kuševala?
Črn'ga, mal'ga Vogrančička.
Lepe moje bele roke,
Koga bodo objemale?
Črn'ga, mal'ga Vogrančička.
Lepe moje bele noge,
Za kom bodo pohajale?
Za črnim, malim Vogrančičkom.

3.
V gradu so visoka vrata,
Na njih sedi črna Kata;
Na vrtu je troje zelje,
Troje zelje i korenje,
Vsi poličkom pred sodičkom.
Z belim hlebom, žoltim sirom
Mlinarica žleb zaperje;
Naj zaperje in odperje.
Bog ti plati, star na konju!

4.
(Kolo završetek.)
Odprite naša vratca
Čez tri rdeča zlatca
Sive konje vodimo
Rdeča zlatca mosimo,
Okol sebe srebrn pas,
V vsakem žepu sto dukat.

Ko začne »vojarinka« popevati: »Odprite (nam) naša vratca«… vzdigneta zadnja »kolaša« (predzadnji desno, a zadnji levo roko z raztegnenim robcem k višku, stoječ vsaksebi, kakor »podboja« pri vratih) in zdaj teče »vojarinka«, - vodeč za seboj vso, ž njo vred neprenehoma popevajočo vrsto skozi ta odprta »vratca«; zadnja dva se previjeta, in pri tej priči izginejo tudi »vratca«.
Kolo je pri kraju; pa se je letos ponavljalo vsem mnogobrojnim gledalcem in gledalkam na veliko radost.
Zdaj se začenjajo prave igre s petjem – Predno razložim čitateljem postanek ali početek Metliškemu »kolu« (pesmi), pazimo poprej, kako igrajo in popevajo »Metliški dekliči« najprej »Rešetca«, a za njimi »Most«.

5.
Rešetca

Ta igra z naslednjo popevko vred zove se tako zato, ker stoje pri tej igri dekliči v eni vrsti, in to: »dekle za dekletom« kot rešeta (rešetca) na sejmu.
Zdaj pride »vojarinka«, držeč se samo z enim dekletom »za roke« in hodeč okoli vrste poje s tovarišico vred, kot da so prišli »prošnjači« (snubači) snubit. Ženska prošnjača prosita; - »mati« (ki si jo moramo pa le misliti poleg vrste) pa odgovarja (»odpeva«) z vsemi hčerami (»hčermi«) vred tako:
(Prošnjači): Mi bi rad dekliča.

(Mati): Ja jo nedam možu,

(Prošnjači): Če jo nedaš sama,
Vzamem ti jo sama.

(Mati): Pojdi, pojdi, moja hči
Skoraj nazaj pridi.*
Suha hruška zacvete,
Ondaj nazaj pridi!

(Prošnjači): Z Bugom, z Bugom
Vsem vernim slugom
Ki ste nam dali,
Da pojdete z nami.

(Tekajoč okoli vrste): Hindr, handr, žumbr
Vsake žumbrske družine.

*Po teh besedah loči se prvo dekle (spredaj) od vrste in prime za roko tisto dekle, ki hodi z »vojarinko«, in vse tri hodijo zdaj okoli vrste, pojoč: »Z Bugom, z Bugom itd.« (Drugače pravijo Metličani in okoličani: z Bogom!).

(To pesem ponavljajo na isti način za vsako »hčer« posebe, dokler vojarinka ne izprosi vseh) tako kot je izprosila prvo, samo da vodi vsak pot po eno izprošeno dekle več sabo okoli one vrste, dokler ne predobi vse vrste, tako da hodijo zdaj vsi (izprošeni) dekliči ž njo vred veselo popevajo svoj: »Hindr, handr, žumbr«, za njo, a zdaj ti je konec »rešetcem«. – Zgodi se pa tudi, da pobere »vojarinka« zadnje dve ali tri dekliče na enkrat, kot stolaravnatelj, ki – imajoč veliko društvo, a malo časa – naposled na enkrat napije dvema ali trem. 6.
Most.

Po 3, 4, 5 parov samih dekličev ali pa dekličev in dečakov postavi se za roke držeč proti solnčnemu vzhodu; - tem nasproti postavi se tudi toliko parov (z »vojarinko« v prvem paru), ki so tedaj razdeljeni na dva zbora ali dve stranki, tako:

I. _ _ _ _ _ II._ _ _ _ _

(I. znači vojarinko II. Pa nasprotno stranko)
Potem začno vrsteč se (vprašajoč in odgovarjajoč) popevati tako:

I. Je-li trden t vaš most?
Praroža roža, prungar je naš.

II. On je trji kakor kost,
Praroža roža, prungar je naš.

I. Iz česa ste ga delali?
Praroža roža, prungar je naš.

II. Iz zlata, srebra delali.
Praroža roža, prungar je naš.

I. Komu ste zlato pokrali?
Praroža roža, prungar je naš.

II. Gospodu I – pokrali.
Praroža roža, prungar je naš.

I. Mi smo njih(o)vi kmetiči,
Mi č'mo gospodu povedat.
Vi ste držljiva gospoda,
Kaj nam mite dajete?

II. Črnoka deklica.

Taka bila mi je poslana lani ta pesmica, ki bi bila po moji razdeliti povsem razumljiva, samo da bi se v zadnji vrstici moralo popevati: »Črnooko deklico«.
Tako (4. sklon) čitaš tudi v češko-slovenski (slovaški) igri in pesmi: »Kralovna« ali »Hoja D'und'a« v zadnjih vrsticah o »zlatem mostu (uprav pozlačenem) iz »marvan (marmor) kamena«:

Čo nam za dar nesiete?
Hoja D'und'a hoja!
»Cernooke dievčatko.«
Hoja D'und'a hoja!

(»Prostonarodnie običaje, povery a hny slovenske.« Usporiadal a vydal Pavol Dobšinsky. Turč. sv. Martin, 1880; str. 153).

Prim. tudi v »Slovansk. Šborn.« 1884; str. 153:
»Co bychme Vam za to daly?«
»Černojoku devulenku.«

Letos sem pa dobil k »Metliškemu mostu« nov dodatek. Nalašč sem ga ločil od prvega podatka, da bi se videlo, kako nastajajo »inačice« - tudi po pozabljivosti iste osebe, katera nam je bila kako narodno pesem priobčila – prvič. Kaže nam pa ta podatek i tujega vpliva prvi sled (ki ga zasledimo kesneje še pri nekem drugem »mostu« belokranjskem). Z zmislom vred bode zdaj tudi red nekoliko drugačen, nego je v prvem podatku. Čujmo!

Za besedami, ki jih je popevala vojarinka in njena stranka ali I. zbor:

I. Mi smo njihovi kmetiči,
Mi č'mo gospodu povedat.
Praroža roža, prungar je naš.
odpeva dalje II. zbor:

II. Vi ste držljiva gospoda;
Kaj nam mite dajete?
Praroža roža, prungar je naš.

I. Čete nas pustit trikrat skoz,
Da si »žofrana« ne zmočimo?
Praroža roža, prungar je naš.

II. Žiher preskočite trikrat skoz,
Da si »žofrana« ne zmočite.
Praroža roža, prungar je naš.

Tako pojoč vzdignejo vse visoko roke, in vojarinka »pelje« svoje »skoz«; a zdaj gredo oni na poprejšnje vojarinkino mesto, vojarinka ostane pa tu, kjer so stali oni poprej, in igra se znova začne. Ne začne je pa vojarinka, nego oni, mahaje z rokami in ponavljaje isto pesem:

Je-li trden ta vaš most?
Praroža roža, prungar je naš.

Vojarinka s svojimi jim odgovarja tako, kakor so poprej oni njej. Tako se vrste dalje, a naposled gredo vsi »skoz most«, pojoč:

»Črnooka deklica.«

Kako so nekdaj tudi Jugoslovani čislali »črne oči«, slišali smo že v drugi pesmi Metliški. To nam dokazuje i pesem (»kolo«) iz »gornjega primorja.«

Fatajte se bjele ruke,
Gledajte se crne oči;
Ko ne ljubi crne oči,
Pada li mu san na oči? itd. (Vuk I., 1841; 174 (br. 256).

Tako čitaš ondi na str. 336 (br. 461):

»Još da imam crno oko,
Sve bih Turke premamila.« - -

Boris Orel (1936) poroča, da ima belokranjski most slične primere v svetovnem narodoslovju. Poznajo ga (most) Čehi, Slovaki, Rusi, Finci, Poljaki, Nemci, Francozi, Italijani, Angleži, Španci, Madžari. Poznajo ga tudi na Madagaskarju in v Novi Gvineji. Belokranjski most ima nasproti drugim variantam mosta dve posebnosti: 1. Izvajalci belokranjskega mostu so odrasli, 2. igra se izvaja na velikonočni (binkoštni) ponedeljek. Domala povsod drugod so mostni igralci otroci, čas izvedbe je nedoločen in se ravna po mili volji otrok. Besedilo belokranjske igre je v prvi vrsti splošno (»Al je kaj trden ta vaš must«), spominja deloma na staroslovaško mostno igro Hoja Ďuňd'a (Črnooka deklica), deloma pa je zraslo iz starodavnih belokranjskih tal. Historično-genetično starejše besedilo kaže prozorno srednjeveško časovno-socialno ozadje (»Mi smo njegovi kmetiči«), prvo, mlajše jedro pa se predstavlja v dokaj zagonetnih in skrivnostnih vrsticah, ki je njih davni pomen utonil v pozabo.
Orel na koncu zapiše, da »belokranjski most predstavlja skupno s kolom in deloma z igrami turn, kurji boj, robčeci (rešetca so svatska igra) ostalino davnih žalnih obredov, ki so že v prvotni obliki bili žalno-radostnega pomladanskega značaja.«

Kako se je Metliško kolo za mojih mladih nog završevalo stoprav v mestu zvečer o »Zdravi Mariji«, priobčil sem bil že v »Vedežu« l. 1849, I. polov., str. 117, a lani v »Letopisu« z bajeslovno razlago vred. Dodajem, da se dovršuje v novi dobi kolo (z igrami vred) že na »pungrtu«, dn se dečaki več ne preskakujejo, in da niso kakor lani, tako ni letos nosili več takozvanega »turna«. Zaspala je tedaj i ta stara narodna navada l. 1887. menda na veke. Tako ginejo po malem stari narodni običaji. Upajmo, da bode trajalo naše staro in mično »kolo« še mnoga let.

Naposled bodi očitna hvala in pohvala naši vredni, stanovitni »vojarinki«, tako i njenim vernim tovarišicam in novim tovarišem, pa i vrli mestni glasbi, ki je letos po novi, hvale vredni šegi, svirajoč na »pungrtu« vso uro, ugodno poveličevala to narodno slavnost, katere se brez dvojbe spominjajo z veseljem vsi gledalci in gledalke.

Vpraša se zdaj: od kod in kedaj se je to kolo presadilo na slovenski – belokranjski svet? Odgovor na prvo vprašanje. Pregledujoč in premišljujoč jezikovne oblike v prvi pesmici, pravem kolu, ki ima v sebi uprav samo pet vrstic (jugoslovanske narodne mere), moramo se uveriti, da so te oblike bolj hrvatske (»čakovske«) nego slovenske ter se »večinoma« ne strinjajo s sedanjo govorico Metliško, ki »zvoni« na sluh tako:

Jigraj, kolce, ne postavaj!
Nisem pršo kola jigrat,
Nek sem pršo dekl'c zbirat
(t.j. izbirat).

Beseda »divojka« (oziroma: devojka, djevojka) ne rabi v navadni govorici Metličanom, kar že vemo; pa po dosedanjih verodostojnih pismenih poročilih ne rabi ni drugim Belim Kranjcem. – Isto tako ne čuješ zdaj v Metliki in njeni okolici v domači govorici nikdar besede: »nakinčiti«, niti »nakinčati«, pa ni »kinčati«, niti »kinč«, (ki ni domače korenike).

»Nit veselce pozlačeno« - te besede ume zdaj malokateri Beli Kranjec, uprav zato ne, ker pesmica »kolo« očividno ni cela, in se v popevki zarad mere izgovarja: »veselce« namesto: »veslice« (veslo).

Vidi se, da prva pesmica ni cela, da se ji je s časom več vrstic pogubilo, pozabilo, - da ni zato med prvimi tremi in zadnjima dvema vrsticama nikake zveze, a zato ni v njej pravega zmisla. Temo razjasniti in dopovedati nam, kako je postalo i Metliško kolo, utegne pa ona pesem, ki jo je priobčil Vuk l. (1841); 372 pod br. 59 in naslovom: »Ne gleda se ruko, več stas i obraz«, ter se začenja tako:

Igra kolo u Ercegovini
Pred dvorove bega Jovan-bega
U tom kolu nema muške glave
Do djevojke i nevjeste mlade
Otud ide neznan dobar junak.

Pripoveduje se dalje na drobno, kako krasno je bil ta dobri lepi »junak« opravljen od glave do nog, tako i konj, na katerem je jahal. Ustavi se kolo vse presenečeno in začne gledati tega lepega, a neznanega junaka.

»Al« govori neznan dobar junak:
»Igraj, kolo, a ne gledaj na me,
»Ja ne gledam zlata ni bisera
»Ni lijepe svile ni kadife;
»Veče gledam lijepu djevojku
»I lijepa stasa i uzrasta
»I lijepa boda i pogleda,
»Staću majci u dvore dovesti,
»Al« govori iz kola djevojka:
»A ne luduj, mlado neženjeno!
»Ni mi mlade konja ne gledamo
»Ni na konju rahta ni pusata
»Već gledamo lijepa junaka,
»Za kim čemo ostaviti majku
»I lijepo carstvo djevojačko.

Zdaj nam je jasno, kako je postalo i Metliško kolo, ki se pričenja stoprav z dobrega, lepega junaka besedami, ki jih je govoril dekliškemu kolu:

Igraj, kolo, ne postavaj itd.

Očividno je, da je to isto, kar v Vukovi knjigi:

Igraj, kolo, a ne gledaj na me itd.

Ista misel povedana je z drugimi besedami tudi v Vukovem »Kovčežiću« na 51. strani v takozvanem vlaško-arbanaškem kolu, v katerem je igrala (če je res), tudi prekrasno opravljena bela vila:

»Igraj, kolo, naokolo, ne gledaj na me,
»Nisem doš'o, da ustavljam kolo djevojak,
»Neg' da prosim djevojčicu vilu bijelu
»Na kojoj su tri kavada od suva zlata itd.

Tako govori »djevojačkemu kolu« ob taki priliki »tursko momče«, drugi junak, tudi silo lepo oblečen in jezdeč na prekrasno opravljenem konju. Pa ta junak veli z drugimi besedami na ravnost, da prosi (snubi) belo vilo, zato ker ima na sebi toliko zlatine in drugih dragotin (tedaj zato, ker je tako bogata).

Prvi naš junak pa ne gleda dragotin ali bogastva na »djevojki«, nego zagleda se je samo v njo zbog njene lepote; a tako bi si rad izbral – v zakon.

A baš po zadnjih dveh vrsticah v Metliškem kolu sodim, da si je bil i naš junak (v našem kolu) izbral ubogo, a lepo nevesto ter odpeljal v ladiji – najbrž po morju – k svoji materi na dom. Zato so popevale zavidljive ji tovarišice:

»Ni divojka nakinčena,
»Nit' veselce pozlačeno.

Po čakavskih oblikah in po navedeni vsebini sodim, da je nastalo Metliško kolo vsakako med Hrvati (čakavci) ter prispelo s časom v Metliko s hrvatske strani, kakor je npr. leta 1878 na sv. Jurija dan (24. apr.) prišel v Metliko Blaž Kos iz Novakov na Hrvatskem tri ure od Metlike, »župe« Pribičke izpod sv. Križa, ter v Metliki prvič popeval čakavsko (pa s kajkavščino pomešano) narodno pesem: »Zeleni Juraj«. Gl. Letopis Matice slovenske, 1879; str. 217.

Res, da se ta (z onim običajem hrvatskim vred) ni prijela mahom kot vrba; kajti zdaj, ko pojemo stari narodni običaji, ni doba za to; a vendar so se bile malo let poprej prijele ondi nekatere hrvatske narodne pesmi (čakavskega značaja); kajti slišal sem l. 1867 in 1872. v Metliki sam, kako radi in po gostem so jih prepevali moški in ženske, med katerimi sem se bavil po več tednov.

Pa to ni nič čudnega osedobi, ko so se prebudili že vsi Slovani ter popevajo zavedni narodnjaki in narodnjakinje uzajemno i drugih bratov slovanske pesmi (narodne in umetne), ne samo v prevodu, nego tudi v izvinem jeziku ali narečju. To se godi od znamenitega leta 1848. – ne samo v »beli Ljubljani« in v sosednem Zagrebu – nego na slovanskih veselicah tudi v cesarski prestolnici, v »zlati Pragi« itd. itd. Leta 1874 pravil mi je (na Moravskem) neki učitelj, da prepevajo »Naprej« celo kmetske deklice po Češkem v izvirnem (slovenskem) jeziku.

Belokranjsko kolo
in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago
Spisal J.Navratil
I. Metliško kolo

Vse to je izvestno. – »Neizrečeno mi je pa žal (po starem) in »obžalujem« (po novem), da ti ne znam tako izvestno odgovoriti na 2. vprašanje: kedaj se je presadilo kolo na slovenski (belokranjski) svet?

Zapisano je, da so nemški križarji utemelili svojo »komendo« v Metliki že l. 1223; zapisano je, da je nekdanje tri slovenske (kajkavske) županije: Zagrebsko, Križevsko in Varaždinsko Ferdinand I. po nesrečni bitki Mohački (1526) pridružil svoji hrvatski deželi«; zapisano je, da so takozvani »uskoki« (Vlahi, Žumberčani ali staroverci) še za istega cesarja, samo štiri leta kasneje (1530) začeli seliti se od Senja (Zengg, na Hrvatskem) v odkazano jim Metliško okolico: - vse to je zapisano; kedaj se pa je preselilo ali presadilo »kolo« v Metliko in njeno okolico med druge Bele Kranjce, - tega nisem mogel dozdaj zaslediti v nikakem rokopisu, v nikaki knjigi. Ustno poročilo pa tudi molči povse o tem.

Dasi pa Žumberčani, ki govore »štokavski« in »čakavski«, ki igrajo kolo še dandanes – na sredi »sela« ne samo o vuzmu (»uskersu«) in Kresu ali Ivanju, nego i na vse tri božiče (»na sva tri dana Božića), in to »momci«, »snahe« in »djevojke«, - Dasi so Žumberčani (v širjem pomenu) s časom po svoji naselitvi ob belokranjski meji kolikor toliko vplivali na nove svoje sosede, (kakor pozneje Kranjci nanje) pa vendar nečem trditi s tem, da so baš oni tudi »kolo« zasejali na slovenski svet; kajti vse kaže, da se je igralo kožo že pred njihovim prihodom v naše kraje, ne samo pri Srbih oziroma po Srbiji, Bosni in Hercegovini, nego i po Hrvatskem, Slavonskem in Dalmatinskem, a sosebno po hrvatskem in dalmatinskem primorju in to: ne samo o naštetih svetkih i. dr., nego i na svatbah (tudi pod milim ali »vedrom« nebom t.j. pred hišo), kakor se dan današnji.

Tudi Bolgari igrajo kolo, ki mu pravijo: »horo« ali »oro.«
V Babini gredi (v Slavoniji), ki sluje najbolj po svojih ženskih »lepoticah«, igra vsako leto o posebnih prilikah od pamtiveka »kolo« po kakih 500tero ljudi. (Po ustnem poročilu.)

Vse to nam pa svedoči, da je »kolo« neizrečeno star ples, ki je – predno sose preselili Žumberčani v naše kraje, utegnil preseliti se na belokranjski svet, in to, glede na jezikovne oblike - s hrvatske strani izmed tako zvanih »čakavcev«.

Vredno je morda veščake opozoriti na to, da je Metliškemu (zdaj jako okršenemu) kolu »štokavska« inačica (Vuk, l. 372-373 br. 517) od Dubrovnika. Vuk pa piše v isti knjigi na VI. Strani (»mjesto predgovora«) tako: »Kod kojijeh stoji: od Dubrovnika, od onijeh sam gdekoje ja napisao u Dubrovniku, no od čeljadi, koja nijesu odande rodom (jer pravi Dubrovčani – starosjednici – nemaju danas nikakoijeh narodnijeh pjesama), a najviše mi jih je napisao od svoje majke G. Jovo Lainović, koji se rodio u Novome (Novi) u Boki od roditelja iz Foče u Ercegovini, a prije 23 godine, kao dijete, došao u Dubrovnik, gde i sad (1841.) trgujući živi. Tako se slobodno može reći, da su ono gotovo sve prave Ercegovčke pjesme, koje su gdješto po »primorskemu« načinu okrenute«.

Z dodatkom: »od Dubrovnika« zaznamenoval je Vuk tudi ono narodno pesem, ki nam dopolnjuje in razjasnjuje 3. pesmico Metliško, in se čita pri Vuku l. (1841); 294 (br. 400) pod napisom: »Stara neće, a mlada hoće,« to je (»deklica starega neče, a mladega hoče.«) – Ker nimajo vsi čitatelji Vukove zbirke pri rokah, utegnemo večini izmed njih ugoditi z navedeno »pesmo«:

»Tekla zvjezda danica,
Da preteče mjeseca;
Dok zajedno zadjoše
Za visoko planinu,
Za zelenu goricu,
Za studenu vodicu;
Na vodici djevojka,
Crpa, ljeva vodicu
Sa zlačenom maštrafom
I bijelom ručicom.
Tu dolazi star na konju, stara delija:
»Božja pomoč djevojčice, bjela rumena!
Hoću li ti doć pomoći crpat vodicu? –
Idi s Bogom, star na konju, stara delijo!
Volim sama i do noći, nego s tvojom pomoći.«

Zdaj nam jasno, kdo je oni »star na konju« tudi v naši pesmi, in da besede: »Bog ti plati niso nikaka hvala (zahvala), nego podsmeh. – A če izpustiš v gorenji pesmi (»od Dubrovnika«) v zadnjih petih vrstah iz vsake vrste po dve zadnji besedi, (ki so po mojem mnenji novi dodatki iz turške dobe), ostane ti še dosti jasna misel s prvotno narodno mero naše pesemce:

»Bog ti plati star na konju!«

Ta vrstica je po tem takem samo odlomek ali ostanek gorenje ali pa kake druge pesmi; kajti z vsebino 3. pesmi ni v nikaki zvezi.

Tako se menjajo in pozabljajo s časom narodne pesmi – Očevidno je, da so 2., 3., 5. in 6 pesem slovenskega značaja, 1. in 4. pa čakavskega – z vplivom slovenskim. Opozarjamo samo na nasl. besedo »postavati«, ki ne rabi ni Hrvatom, ni Srbom; pogrešamo je tudi v staroslovanskem Miklošičevem. Celo v 2. množn. Sklonu besede: »divojk« (nm. divojak) čutimo slovenski vpliv. V 4. pesmi je prva beseda (»odprite«) slovenska, poslednja (»dukat«) pa čakavska, kar svedoči baš ta skrajšana oblika 2. množn. Sklona, (gen. plur.)

II. Poljansko kolo
a.
Kolo v Starem Trgu

Vrli domorodec, pokojni Jurij Kobe, popisal je »kolo« v svojem mičnem spisu: »Beli Kranjci« v »Novicah« l. 1847: »Kolo (narodni ples), pri katerem se dekleta, tudi mlade žene, vzajemno nasprotno na suknjah za žepe držeče v podobi šestila okoli vrte, dve stopinji naprej, eno nazaj grede, - to se v nekaterih krajih v svoji stari svetačnosti še zmeraj vodi, v nekaterih se je pa tudi že opustilo. Med njimi je vselej ena »vodja«, in sicer taka, ki je najbolj urna in največ pesem ve; zakaj kolo se prepevajoče vodi, dokler se ples ne začne, kedar se pa ples začne, odstopijo vse tiste, ki so slabe, ali pa ki ne znajo na las z vsemi drugimi dve stopinji naprej, eno nazaj poskočiti, zakaj v enem trenutji morajo noge vseh po zemlji poteptati in zopet odskočiti v zrak. Stari Trg v Poljanah je bil njega dni velikonočni ponedeljek pred večernicami ves v takih igrah, in vse je od petja grmelo, ker vsaka vas iz cele župnije je ondi na svojem prostoru kolo praznovala. Kolo se začne vselej s pesmijo:

»Zbiraj se, zbiraj lepi zbor
Prelepih vseh mladih devojak« itd.
(Iz vsega kola je razglasil Kobe samo te dve vrstici).

»Vsled tega se pojo« - pripoveduje Kobe na dalje – »razne pesmi v čisto »srbsko-hrovaškem« narečji, da se človek zares prečuditi ne more, ako pomisli, kako so mogle te pesmi na kranjsko zemljišče zasaditi. Kolo se v naši dobi redko vodi, samo o večih praznikih in na piru (svatbi) drugi dan po poroki, ako nevesta ni vdova.

Po poročilih in naslednjih pesmih poljanskih in drugih dragocenih podatkih, ki nam jih je blagoslovil letos priobčiti vč. gospod Peter Režek, župnik v Starem Trgu pri Poljanah, razglašamo pa, da se igra zdaj »kolo« v njegovi župniji še v Trgu, v Predgradu in v Deskovi Vasi, in to skoraj vse velike praznike, pa ne pred večernicami, ampak po večernicah. »Snahe« ne plešejo več, ampak le dekleta (»dekliči« ali »deklice«, tako pravijo tudi odraslim [nepoštene deklice ne smejo v kolo]) in dečaki, (pa ta beseda jim ne rabi, nego »fanti«, a ne »fantje«). Tako jim ne rabi – razven v pesmih in šalah – ni beseda »divojka« (kakor jo izgovarjajo čakavski, a ne »devojka«). V Predgradu izgovarjajo tudi razločno: »lipo« nm: »lepi«; v 2. množnem sklonu (gen. pl.) piše pa naš svedok iz Trga – napisal še poprej: »lepi«, a vendar: »divojak«, dasi se je vč. gospodu župniku v prvi besedi nm. »e« čulo malo »i«, ko mu je namreč ta svedok čital zapisano pesem.

Take pojave razjasnjujejo naslednje župnikove besede: »Zarad govora je pri nas velika kolobocija: kteri gredo krošnjarit na Hrvatsko, govore bolj hrvatsko, kteri gredo med »Vlahe«, govore bolj srbsko, kteri gredo med Nemce, pa nemškutarijo, kakor nekdanji »odsluženi« vojaki; vendar pa pri vsem tem lepše govore in bolj čisto, kakor (nego) »Kranjci«.

»Resnične so Vrazove besede, da pravijo: zastanak, povratak, staza, lonac. Pišejo se: Bukovac, Barac, Mukovac… ali vsaj izgovarjajo tako, akoravno mi pišemo –ec nm. –ac.«

Na vprašanje, zakaj piše vč. g. župnik zdaj: »Stari Trg pri Poljanah, dočim je pisal Kobe l. 1847. »Stari Trg v Poljanah«, rekši je li se Kobe zmotil? – poslal nam je vč. gospod to razjasnilo: »Narisal sem Vam (kolikor znam), »spregled« naše župnije. Ako pridete iz Črnomlja s pošto v Kočevje na postajo: Brezovica, in še nekaj časa greste po cesti v Kočevje, postojite in se obrnite proti jugu; tu se Vam med dvema gorama (Kozico in Žežljem) razprostira globoko dol Poljanska dolina – noter do Kolpe, od ktere se spet na hrvatsko stran hribje vzdigujejo in dolino zapirajo. Od tu se Vam vidi, da je dolina ravna, pa prav za prav ni nič ravnega v njej: polna je malih gričev in kotanj ali drag (Mulden). Pod cesto noter do Kolpe prebivajo Poljanci, toda prve tri vasi (Kralje, Vimolj in Čeplane) spadajo cerkveno pod Nemškolško župnijo; druge doli pa vse pod Stari Trg (Starotrško župnijo). »Dolina pa spušča proti Kolpi po strmem bregu, kteri loči župnijo nekako na dva dela: vasi, ktere so pri Kolpi, kjer so pod bregom semtrtje lepe ravnine – imenujejo se »brežani«, a druge vasi, ki so nad bregom – »nabrežani«. Ako greste po cesti doli v Starotrško župnijo, pridete čez Jelenjo vas v Predgrad. Tukaj doli pod cerkvo na rtu je stal slavni poljanski grad (Pölland = Poljane), ki ga Valvasor popisuje; zdaj mu pa ni več sledu; ampak zdaj stoji onkraj ceste gradič, v kterem knežev logar prebiva. (Tukaj v tem gradu je bila do l. 1848. »gosposka«, kakor npr. na Krupi). Vasi pravimo navadno Predgrad, pa tudi »pri Gradu«, ptujci: Poljane, Kočevarji: Pölland«.

Zato menim, da je prav, če pravim: »Stari Trg pri Poljanah«, ker je civilno imenitniši bil grad Poljane nego župnija: Stari Trg.«

»Res, da zdaj inostranci, kedar gredo čez hribe k nam, pravijo: »Grem v Poljane«, naj gre potem potnik, v ktero vas hoče, tako, da je to iem postalo splošno za vso dolino, in po tem je tudi prav: »v Poljanah.« Po tem ugodnem razjasnilu smemo tedaj i kolo, ki se ga igra v Starotrški župniji, imenovati »poljansko kolo«.

Rado Radešček v svoji knjigi o slovenskih ljudskih vražah (1984) podaja v celoti zapis Metličana Janeza Navratila o vuzmu v Metliki.

»V Metliki, slovenskim mestu na hrovaški meji, imenujejo veliko noč »vuzem«, Hrovatje pa »vazam«. – Od kod to ime, bomo pozneje slišali. – S kolikim veseljem v Metliki zlasti otroci vuzem pričakujejo, mi skoraj ni moč popisati.

Eden drugiga že en mesec poprej poprašujejo: Kaj boš imel ti za vuzem noviga, ali hlače, ali suknjo, ali čizme, ali kaj? Zakaj, če le ni nemogoče, vsak mora za vuzem kaj noviga dobiti. To je veselje! Nar manj teden pred vuzmam se začnejo pisance pisati. – Tako se veli (pravi) z voskam pisanim pirham. – Vender pisance bolj kmetiška mladost piše kot mestnjanska. V mestu večidel nepisane pirhe v prežiljki (tudi bražiljka – iveri braziljskega lesa, ki jih kuhajo v vodi obenem z jajci. Tako dobijo »lesjake«.) kuhajo, ki jih v razloček od pisanc »lesjake« imenujejo. Nar več se jih veliko soboto skuha, da se jih popoldne nekoliko po stari navadi k blagoslovu ali žegnu nese. Komaj se zorja vuzamskiga jutra napoči, komaj procesija mine; se že otroci in odraseni mladeniči od vsih strani s pisancami v rokah in v žepih (aržetih) shajajo. Zdaj se prične vojska s kurjimi jajci. Šterclajo ali turčajo (trkati s pisanicama, z drugo ob drugo) se. Skerbno poprej eden drugiga pisanco na zobeh poskusi. Čigar pisanca se na obedveh straneh vbije, tisti jo zgubi. Kislo se derži. Uni pa možko stopa, ki dobi.

Nekteri pa znajo smolenice (izpihano in pobarvano jajce, napolnjeno s smolo) delati, s katerimi po goljufiji veliko drugih pobijejo. Ali gorje takimu sleparju, če goljufija na dan pride. Razbite pisance mečejo vanj, da je joj. Poverh ga pa še po herbtu nažgejo. – Drugi so, ki vbite pisance s krajcarji sekajo. Sekajo večidel v roki. Podajač marsikterikrat krajcar v perst dobi, da poskoči. Liže si potlej perst. Pa nič zato, če je le krajcar dobil. Dober sekač polne žepe pisanc naseka. Proda jih potlej, ali pa domu starišem nese. Toda včasi namesto zahvale šiba zapoje. – Šterclanje terpi celi vuzamski in drugi dan, pa tudi še drugo nedeljo.

Popoldne po večernicah vuzamske nedelje ima v Metliki mladost neko posebno, morde na Slovenskim nikjer drugdi znano navado.

Komaj namreč večernice minejo, dere vse, kar je mlado, na tako imenovani »pungert« (travnik) pri svetim martinu zunaj mesta. Kakih deset do dvajset dekličev se sprime z rokami in stopi v versto. Se za roke derže grejo v versti ena za drugo na hrib. Pervo dekle, ki mora nar bolj urno biti, se imenuje »vodica«, zato ker vodi. Zdaj pričnejo pod milim nebam »kolo igrati«, to je plesati, in sicer takole: »Vodica« se, berž ko na verh hriba dospe, okrog in okrog zasuče. Druge se urno okoli nje ovijejo in plešejo tako rekoč v podobi kolesa ali prav za prav v podobi povitice (potice) s hriba navzdoli na plano. Na planim se »kolo« ravije. Kakor pervič v ravni versti se vernejo plesavke spet na verh hriba. Kakor pervo pot se zopet navzdoli spustijo in plešejo »kolo«. Tak ples terpi po eno uro in čez. Tode ne plešejo molče. Plesaje »popevajo« (pojejo) neko serbsko pesem. In ta pesem spričuje, da je mogla ta navada v Metliko iz Serbskiga prinesena biti. Kedaj, nihče ne ve. Je tedaj že zlo stara. Kadar se dekličem poljubi, se sklenejo prav v »kolo« ali »kolobar« in plešejo veselo prepevaje po »pungertu« okoli. – Še z drugimi igrami in »popevkami« ali pesmimi razveseljujejo veliko množico gledavcov vsakiga stanu in starosti.

Dokler dekliči plešejo, se eni fantje »šterclajo« in »pisance« sekajo, da je le veselje gledati, drugi se igrajo »robce«, spet drugi bolj majhni »kurjiga boja«. – »Robce« se igrajo tako: Več se jih vstopi v kolobar. Sleherni ima spleten »robec« (ruto). Dva se okrog kolobarja lovita. Po določbi mora eden bežati, drugi teče za njim. Ako ga doteče, ga ima pravico z »robcem« enmalo po herbtu nabunkati. Kadar se sprednji naveliča teči, vdari eniga is kolobarja rahlo od zad. Ta stopi vun, uni na njegovo mesto v kolobar. To viditi tudi lovec svojiga naslednika zaznamovana in se vstopi na njegovo mesto v kolobar. Nova dva fanta se ravno tako lovita in si čez nekoliko časa vsak svojiga naslednika izvolita, kot perva dva. Tako se verši ta igra, dokler se je vsi naveličajo. Marsikateriga po nji pleča serbijo. Ali povedati – ga je sram.

»Kurji boj« pa je takšin:
Po dva fantalina zajezdita vsak enimu velikimu, močnimu fantu vrat. Ta dva (nosača) stopita po koncu stoje tako blizu eden drugiga, da se fantalina kot dva petelina kavsata, zvediti, kteri da je močnejši. Od tod ime »kurji boj«.

Tode si ni nobene slave pridobil, kdor se je tega boja zmislil. Zakaj včasi se taki petelini tako kavsajo, to je lasajo, praskajo in bijejo, da marsiketeri s kervavim obrazam »pungert« zapusti. Slabej tudi večkrat na tla telebi in se zlo pobije. Pametni gledavci bi takiga boja nikdar pripustiti ne smeli

. Proti večeru se podajo dekliči v mesto. Po celim potu »kolo« plešejo in »popevajo«. Odraseni fantje imajo navado »turn« nositi. – Šest fantov se namreč vstopi v tri verste, v vsako po dva. Drugih šest jim vzdignejo na rame. Zgornji na spodnjih po koncu stojijo. To je »turn«. Ako se ne podere, ga nesejo vselej notri v mesto.

Drugi fantje, majhni med sabo, veliki med sabo se po cesti tudi notri v mesto preskakujejo. – Takiga roja, takiga veselja ni zares za Metliško mladost celo leto. Dekliško »kolo« se verti v mestu do terdne noči. Le pobožno zvonenje »zdrave Marije« (Ave Marije) mu zamore konec storiti. Z rajsko radostjo navdno se razzgubi zdaj mlado in staro.

Zdaj ko so moji predragi bravci slišali, kako Metliška mladost veseli »vuzem« obhaja, bi gotovo že tudi radi vedeli izvirek besede »vuzem« namezto »velikonoč«, kakor tudi izvirek popisane navade. »Vuzem« pomeni prav za prav spomlad ali vigred, kakor jo štajerski Slovenci imenujejo. Naredila se je namreč beseda »vuzem« is stariga predloga »vi«, ki pomeni »iz«, in pa iz besede »zima«. Imela bi se tedaj prav glasiti »vizim«, to je »iz zime« ali »izzimek«, ker smo tačas iz zime. Kadar smo pa iz zime, je spomlad. – Iz tega se lahko sprevidi, da ste besedi »vuzem« in »spomlad« res ene pomembne. Še bolj se zenači »vuzem« z besedo »vigred«, to je »izgred« ali odhod iz zime. Naši malikovavski preddedje so v starodavnih časih začetek leta, ki se je z našo spomladjo začelo, veselo praznovali. Gre misliti, da so posebno ta praznik »vizim« (pozneje: vazim, vazam, vuzem, vesna, viosna) imenovali. – Ko so se bili naši preddedje pokristjanili, so prenesli nekteri ime poprejšniga veseliga praznika »vuzema« na praznik »Kristusoviga od smerti vstajenja« ali »velikonoč«, in sicer pervič zato, ker je ta dan za kristjane vesel, drugič zato, ker je »velikanoč« zlo tisto dobo, kot je bil poprejšnji »vuzem«.

Od tod tedaj ime »vuzem« namesto »velikanoč«, ki je okoli Metlike, pa tudi Štajerskim Slovencem, še znano…«

Belokranjsko kolo
in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago
Spisal J.Navratil
II. Poljansko kolo
a.
Kolo v Starem Trgu

Predno pa pojdemo tega »kola« gledat in poslušat, poučuje nas vč. gospod župnik tako: »Napevi so pesmicam taki, kakor sploh naši »Vlahi« okoli Metlike pojo; vender pa ima vsaka pesem nekaj drugačnega, kar pa tujec težko razloči. Tako se mladež vrti in poje; stari pa okoli stoje, gledajo in tobak (»duhan«) pušijo«. Čudno pa, da se je baš početek (v prvih dveh vrsticah izneveril »narodni meri«, vendar v naslednji pesmi, malo menj nego pri Kobetu. Da vidimo! (Zapisal je te pesmi letos Jure Koce iz Trga, a ne »na kitice«, nego zdržema t.j. po vrsti, kot da je nevezana beseda. Na kitice itd. razdelil jih je vč. g. župnik Režek sam.)

b.
Kolo v »Trgu«
I.

Zbiraj se, zbiraj lepi zbor
Vseh mladih divojak!
Ajde, kolo! da skočimo,
Da to trato povalimo!
Zbiraj se zbiraj, lepi zbor
Vseh mladih junakov!
Ajde, kolo! da skočimo,
Da to trato povalimo!
Zbiraj se, zbiraj lepi zbor
Vseh mladih snašic
Ajde, kolo! da skočimo,
Da to trato povalimo!

Po župnikovem razjasnilu treba prvi dve vrstici v vsaki kitici čitati tako:

Zbiraj se|zbiraj|lepi zbor
useh|mladih|divo|jak,
useh|mladih|juna|kov,
useh|mladih|snašic?

V 2. in 4. vrsti pravilni narodni osmerci:

ajde|kolo|da sko|čimo itd.

Tudi v Trgu (kakor v Metliki, pa i pri Hrvatih in Srbih) prihajajo za pravim »kolom« na vrsto druge pesmi, ki se popevajo v kolu, dasi se ne tičejo kola čisto nič; npr:

2.
V našem polji zlata jablan,
Daj Bog, daj nam dobro leto,
Daj Marija, daj nam Bog.

Pod jablanko zlata miza,
Daj Bog, daj nam itd.

Jokol (okol) mize zlati stoli,
Na njih sedi Bog, Marija,
Daj Bog, daj nam itd.

V rokah ima zlato kropel,
Hiti se ve zlato jablan,
Doli pado tri jabuka:
Prvo palo v naše polje;
Naše polje obrodilo,
Daj Bog, daj nam itd.

Drugo palo v naše gore,
Naše gore obrodile,
Daj Bog, daj nam itd.

Tretje palo v naše selo,
Naše selo zdravo oj veselo;

Ki za kolo,
Naj gre z nami v kolo,
Ki ni za to,
Naj od strani gleda.
Da si, da si moja,
Imela bi »draga«;

Kraj bunara

Deteljina trava, Na travi je bieli list papira,
Na papiru črna slave piše,
Črne slave in so žalovite,
Žalovite i Bogu so mile.
[Težke ti so divojačke kletve]:
Kodar zdahne,
List in trava sahne;
Kod zakune,
Do neba se čuje;
Daj Bog, daj nam dobro leto
Daj Marija, daj nam Bog.

3.
Nisem, nisem tvoja,
Ni bratca (»braca) tvojega;

Več sem, več sem svojega
»Milega dragoga«,
Koj me, koj me ljubi,
Popustit me neče.

4.
Kod zaplaka,
Vsa se zemlja trese.
Bolj bi bilo, cerkvo razgraditi,
Neg(o) divojko na vero ljubiti;
Cerkva bi se zopet zagradila,
Oj divojka vere ne dobila,
Niti vere, nit(i) poštenja svojega.
Koj zna bolje, Rodilo mu polje,
Koj(i) zna više,
Naj si s perom piše.

5.

O naslednji pesmici, ki se poje zdaj tudi v kolu, piše vč. gosp. župnik Režek tako: »Ta pesmica se mi zdi tujka; ne diši nič po »Poljanski« srbščini; bržkone je odkod drugod sem prinesena«. – »Tujka« znači namreč tukaj takozvano »kranjščino«. Vender se je vteplo vanjo nekoliko belokranjskih oblik: npr. »sproletela« (nm.: priletela); »niso bila to zidarja« (nm.: nista bila itd.) Na primer samo prve štiri vrstice!

Ena ptič'ca sproletela
Iz (te) dežele štajerske,
In to pesmico zapela
Od Marije žalostne itd.

c.
Kolo v Predgradu.

Na drobno in mično je popisal to kolo in narodne igre oziroma pesmi, ki se popevajo v kolu itd. Jure Rade iz istega Predgrada. Tudi on je pisal pesmi med drugim popisom zdržema; na granese ali vrstice razdelil sem jih stoprav jaz, ker mi je vč. g. župnik Režek blagovolil poslati tudi tega svedoka rokopis, po katerem skoraj lahko pogodiš, s kake narodnosti ljudmi je občeval svedok. Tukaj samo še toliko, da bodem, držeč se »matice«, pripovedoval po svoje v knjižnem jeziku, opozarjaje gredoč na njene jezikovne posebnosti, narodne pesmi pa verno ponavljal po rokopisu, a potrebne popravke opravičeval z vzroki v opazkah, kakor pri poprejšnjih pesmih.

Najpoprej, kadar so se zbirali za v kolo – piše naš svedok – šli so – nekoliko dečakov in deklet – na sred vas … na trato, in kadar so se na tisti trati zbrali vsi vkup, stopilo je nekoliko dečakov in deklet na to stran trate, nekoliko pa na ono stran, in so začeli prvi proti drugim popevati a drugi odpevati jim tako (o stari, ki nam je nekoliko že znana z Metliškega »pungrta«,) samo da se ondi igra in popeva po »kolu«, tu pa že pred »kolom«:

I.
Most.

1. Je-li trd ta vaš most?

2. Vera je trd se ko kost.
»Brojeli broj, bronjke broj«.

1. Ali gremo žoher čez vaš most?
»Brojeli broj, bronjke broj«.

2. »Ziher« greste čez naš most
»Brojeli broj, bronjke broj«.

Saj je trd…, kako kost.
»Brojeli broj, bronjke broj«.

1. Iz česa ste ga delali?
»Brojeli broj, bronjke broj«.

2. Iz »te« repe ribane,
Iz »teh« rakovih koščic.
»Brojeli broj, bronjke broj«.
1. Vi ste kume š… kani
»Brojeli broj, bronjke broj«.

2. Vi ste ne vrh glave grintavi,
Pod očima plesnivi.
»Brojeli broj, bronjke broj«.

Potem so se bližali on tem – drug drugemu – in se začeli »zdraviti« (pozdravljati), nato pa zopet popevati:

2.
Kolo.

Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor
Seh lijepih, mladih divojak;
Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor
Seh lipih junakov!
Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor
Seh lipih, »snašicah«!

Se selo je Juretu na ruko
Tako ti Boga, Djuro mlad!
»Kam« (kak?) bi ja grade dohajal
Od tvoj'ga grada do moj'ga!

Zbiraj se zbiraj, lipi zbor!
Koj(i) je za kolo,
Naj gre… h kolo
Koj(i) ni za kolo,
Nek' od strani gleda!

Potlej »so začeli« dečaki streljati (s pištolo) in vriskati, a dekleta popevati »vsakovrstne« pesmi; npr:

3.

Igraj kolo, igraj kolo
Dvajset »ji« dva igra!
U tem kolu lipi Jure igra!
Lipi Jure sladka usta iam;
Da me hoče, da me hoče
Da poljubi š njima!

(Nato dečaki):
Igraj kolo, igraj kolo
Dvajset »ji« dva igra!
U tem kolu lipa Kata igra!
Lipa Kata lipa usta ima;
Da me hoče, da me hoče
Da poljubi š njima!

Tako se je popevalo za vsakega dečaka in za vsako dekle, kolikor jih je bilo v kolu, dokler niso prišli na vrsto vsi (po imeni).

Po drugih »raznovrstnih« pesmih zapeli so pa zopet v kolu:

4.

Skoči kolo, da skočimo,
Da se malo zveselimo,
Da si drage izbiramo!

Pri tem so začeli skakati vsi »okoli na okoli«, dečaki pa zmerom »iz pištol streljali«. Dečaki so si kupili tudi »po – par veder vina«, in pili potem v kolu, a ž njimi vred tudi dekleta. Ali vsak dečak ne sme v kolo (npr. dokler ne navrši kakih 18 let); tako i dekleta ne. Tudi iz druge vasi niso smeli dečaki v kolo, zato ker so se precej…stepli, dekleta so pa smele, naj so bile prav iz druge vasi, če so bile »kaj« lepe in izvrstne, a drugače ne. Drugi dečaki, kateri so bili iz druge vasi, morali (»mogli«) so pa le od strani gledati; tako tudi domači dečaki in dekleta, kateri niso bili za to, npr., kateri so bili še premladi, pa tudi (»tisti«), kateri so bili prestari že (»prestare že«). Mlajši dečaki in dečki so pa mlade deklice (»dekleta«) in »stare« preč – na stran »vlekli« od kola, tako da so se morali (»mogli«) nekateri krat smejati vsi vkup (»ukup«).

Imeli so tudi kletarja, kateri jim (»jima«) je v kolu (»notri u koli«) vino točil in jim (»jima«) dajal piti; tako tudi kakemu izvrstnemu možaku, kateri je gledal od strani (»ostrani«).

Če je lepo vreme, tudi do 11. ure »zvečer« kolo igrajo pri luči, ki jo postavijo v kolo (na sredino), a zraven nje lodrico vina, s katerim se krepčajo.

Tudi kakšna stara babica in star dedec sta od strani gledala (»ogledali«) to izvrstno kolo, rekši, kako lepo znajo njih hčere in sinovi kolo igrati.

Popevali (»peli«) so v »kolu« tudi tako:

5.

V našem polju zlatna jablan,
Daj nam ga Bog!
Daj Bog, daj Marija dobro leto,
Daj nam ga Bog!
Pod jablankom zlata miza,
Daj nam ga Bog!
Okol' mize zlati stoli,
Daj nam ga Bog!
Na njih sedu Bog, Marija,
Daj nam ga Bog!
Bog, Marija, sveti Petar,
Daj nam ga Bog!
V rokah drži zlatno kloper,
Daj nam ga Bog!
Shitijo se vu jablanko,
Daj nam ga Bog!
Doli padu tri jabuka:
Daj nam ga Bog!
Prvo palo v naše selo,
Daj nam ga Bog!

Marija Boga rodila,
Ke ga rodila, povila,
Z belim ga »rubom« pregrnja.
Marija Boga rodila,
Ke ga rodila, povila,
(V) pisano zibko polaga.
Marija Boga rodila.
Ke ga rodila, povila,
S pisanim pasom prepesala,
Marija Boga rodila,
(S) svetim ga križem prekrižala
I mi ga deni na glavo,
Marija Boga rodila,
I mi ga nesu predeleč,
Na gori raven široka,
Marija Boga rodila,
Na ravni drevce zeleno,
Naše selo se veselo,
Marija Boga rodila,
Drugo palo v žitno polje,
Žitno polje obrodilo,
Marija Boga rodila,
Saka latka dva vaganka,
Rastavica po kuplenik.
Marija Boga rodila.
Tretje palo (v) vinske gore,
Vinske gore obrodile,
Marija Boga rodila,
Stara trta tovor vina,
Grebenica po lodrico,
Marija Boga rodila,
I prevezoc po vedrce.

6.
Po(d) drevcem stoji zlatni stol,
Marija Boga rodila,
Na njega sedu Marija,
Sinka Jezusa zibljejo
Marija Boga rodila,
Tutaj, nunaj, Jezus gospod,
Jezus gospud, Marijin sin!
Marija Boga rodila,
Lipo to (»tu«) zlato jabuko
Jezusi v ruke dajejo.
Marija Boga rodila,
Rumeno sunce »gori gre«
Gori ga zovu Marija
Marija Boga rodila,
Preblaženo sveto telo,
Da bi nam bilo »šafano«
Marija Boga rodila,
Usmilenoga Jezusa:
Pojte simo, »se lipe tičice«
Marija Boga rodila,
Se tičice grlice,
Koja bo znala »najlepšej« peti,
Marija Boga rodila,
Ta bo Jezusa zibala.
Grlica znala »najlepšej« peti:
Marija Boga rodila,
Tutaj, nunaj, Jezus gospod,
(Jezus gospod), Marijin sin.
Marija Boga rodila,
Iše govoro Marija:
Ti boš z mano putovala;
Marija Boga rodila,
Ti boš Jezusi pesterna
Marija Boga rodila,
Ker ga rodila, povila.

Po našega drugega svedoka popevali so – ali kakor od 5. vrste svojega rokopisa dalje, on rajši piše književno – »peli« so te dve (»dvej«) pesmi dečaki in dekleta o »veliki noči«, kadar so »kolo igrali«.

Povedati mi je tudi po pravici, da njemu ne rabi nikdar beseda »dečaki«, nego samo beseda »fanti«, »fantji«, ali pa tudi navadna književna oblika tej tujki: »fantje«, pa tudi »fantja« dasi mi piše vč. gosp. župnik Režek, da pravijo v njegovi župniji (kamor spada tudi Predgrad) sploh: »fant«, pl. »fanti« (a ne »fantje«).

»Od kraja do konca ali »od konca do kraja (kakor ti je drago, oboje je narodno in pravilno) rabi on i za »deklice« - samo navadno književni lice: »dekleta«, ki mu ga nismo kratili, premda nam »deklice« bolj ugajajo od »deklet«, pa smo zato, ker so deklice po resnici in po slovnici vedno »ženskega« spola; »dekleta« pa – dasi tudi »ženske glave« - po slovenski slovnici nekakega »srednjega spola«, ki ga ni na vsem voljnem svetu. Zato ni čuda, da pravijo nekateri Slovenci namesto: lepo dekle in »lepa dekleta« - rajši po prirodnem spolu: »lepa dekle«, »lepe dekleta«.

Pa poslušajmo rajši, kako so popevali v Predgradu v kolu »o binkoštih«. (Začetek nam je že znan, ali nas pa vsaj spomina prve pesmi, zapisane v Trgu oziroma v Predgradu.)

7.

Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor
Seh lipih, mladih djevojak
I seh lipih junakov!
Prvo kolo djevojačko,
Drugo kolo se junačko,
Tretje kolo se snašinsko.

Gledala ga z Rima gospa!
Ne glej kolo, rimska gospa!
Ja ne morem od žalosti,
Dje moj dragi druge ljubi.
- - - - - - - -
- - - - - - - -
Drugoj kupi zlat prstenac;
Meni neče svinčenoga!
Iše brat bratcu (»bracu«) govori:
Ženi ti mene, bratoc moj!
»Jast« bi te ženil rad, prerad,
Al' te nemam dobro ke,
Ko te neču ko Ane,
A Anice doma »nej«.
Anica prošla prek morja
Žlahtnega »gvanta« kupovat,
Se žlahtnega skerletnega.
Iše brat bratu govori:
Prodaj ti meni beli grad
Se iz drobnega kamenca,
Se iz žutega bisera,
Kam bi »ja« (k) gradu dohajal
Od moj'ga grada do moj'ga
Iše brat bratu govori:
S toga ne more ništa bit.

Okrepivši se s sladko vinsko kapljo, oglasili so se zopet (»spet«) dečaki tako: z uprav srbskim početkom, ki se nahaja v Vukovih knjigah: »Srps. n. pjesme« tako često. Povse pravilna je tudi narodna mera prvih devetih »desetercev« (trohajev):

»Mili Bože, čuda velikoga,
Ke izbije mali velikoga.

Tako se završuje zanimljivo poljansko kolo v Predgradu.

Belokranjsko kolo
in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago
Spisal J.Navratil
II. Poljansko kolo
c.
Kolo v Predgradu.

8.

Puška puče iz drugoga kola
I ubije Ivana junaka.
Igraj kolo dva luga zelena!
»Niso« ono dva luga zelena,
Več je ono »ta« zvezda danica,
Na nji kola Marija divica,
Sinka Boga naručaj držijo.
Pomozi Bog, pomozi Bog!
Napi(j) meni, a jaču tebi.

Navada je po svedokovih besedah »kolo igrati« (v Predgradu) o veliki noči, o binkoštih, na svetega Janeza krstnika god, o božiču (»o božiči«), na sv. Štefana, na sv. Janeza, na sv. tri kralje in na novo leto.

Zanimiljiva in jako važna za našo razlago je svedokova opazka, da si izbirajo dečaki neveste ali odrasle deklice za ženitev po navadi samo v kolu, (kakor se znanijo po velikih mestih gospodiči z gospodičnami na očitnih in neočitnih plesih po dvoranah ali sobanah). Po tem se vidi, da pesmi, ki smo jih imeli v mislih iz početka niso izmišljene povse, nego da se oslanjajo na resničen narodni običaj, ki se vrši med Belimi Kranjci pri Poljanah (oziroma: v Poljanah) še dandanes (l. 1888).

Navadno se tudi v Predgradu začne kolo igrati »šele po večernicah« t.j. ob 3. ali 4. »popoldan« ter se igra od 8., ali 9. ure zvečer; a na sv. Ivana (tu »Janza«) evangelista začnejo precej ob »pol enajste ure pred poldan«, ter igrajo do dveh popoldan. Potlej gredo (»grejo«) južinat; po južini ob treh ali štirih začno (»začnejo«) pa zopet ter igrajo do 9. ure zvečer.

Če je lepo vreme, pridejo tudi drugi ljudje z vseh stranij kola (»kolo«) gledat, ne samo iz druge vasi, nego celo s Hrvatskega (»is hrvaškega«).

»Navadno je«, dodaja naš svedok, »de enkrat skačejo, kedar kolo igrajo, in spet počasi okoli kolajo in pojejo vseke vrste pesmi in tudi druge pesmi, in se veselijo.«

Na sv. »Janeza krstnika dan ali god« je pa taka navada: Zvečer ob 8. uri se zbero (»zberejo«) iz vse vasi dečaki (»fantja«!) in dekleta, vzamejo najprej (»narprej«) voz, in s tistim vozom »grejo in začnejo prec od kraja vasi po hišah drva zbirat(i)«. Vsaka hiša mora nekaj (»nekej«) drv dati; če ne, vzamejo si jih dečaki sami. Po vsi (»celi«) vasi pobirajo drva od kraja do konca vasi. Potem odpeljejo tisti (»otpelajo tista«) voz drv četrt ure daleč (»deleč«) od vasi blizu ceste na »eno« trato, in naložijo ter zakurijo ogenj »strašno, strašno velik in pri tistem »ognji« kolo igrajo, … tudi plešejo in se veselijo ter različne pesmice popevajo vso božjo noč do belega dne, vsi skupaj«.

Tudi iz druge vasi pridejo dečaki kola (»kolo«) gledat, pa le tisti, »kteri se imajo dobro skupaj« z domačimi fanti, in kteri se upajo priti. Drugi ne smejo priti, zato ker se precej pokarajo (»skregajo«), naposled (»nazadne«) še stepejo; ali to se malo kedaj (»kdaj) zgodi.

Kedar je že ogenj zakurjen, ondaj (»takrat«) se začne kolo, ki je »strašno veliko« - iz vse vasi dečaki (»fantje«) in dekleta, ki popevajo vsake vrste pesmi; »ampak jest bom«, veli naš svedok, »le ano pesem izpisal, ktero nar pred začnejo peti«:

Sveti Ive kres nalaga
Na Ivanje »zvečer na večer«,
Si kresniki na kres dojdo
Na Ivanje zvečer na večer.
Si kresniki in kresnice
Na kres dojdo na Ivanje.

Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor,
Pojdimo v kolo, dragi moj!
Malo cupni, malo lupni.
Da se trese celi dom!
Z okom sevni, grlom pevni,
Nogom skoči kako grom!
Noga lahka, srce zdravo,
Kolo leti kako djavo(l).
»Poskočice« djevojčice,
»Kaj« so htele, to so i smele.

Hvatajte se kola toga,
Od višnjeg je ono Boga;
S rukom drži bratac brata,
Blizi srca njega hvata
Muzik svira, srce dira.
Kolo, kolo muzik svira.
Noga zemljo ne dodira.
Dajmo, brate ijujuju!
[Na Ivanje zvečer na večer];
Samo nije rože Margete
Na Ivanje zvečer na večero.
Roža Margeta doma se spleta
Na Ivanje večer na večero.

9.
»Daj« nam brate piti
»Dej« nam iz vrča vina uliti
Poj(d) sim brzo pa natoči
Da nam bratja bol(j) poskoči.
Jasno je nebo široko,
Žarko je sunce visoko,
Moja draga je daleko
U sred kola u popreko,
Preko gleda na mene
I na ovu do mene.

10.
Momci čili podvikuju.
Muzik svira, ne da mira,
A još više djevojčice,
»Njihe« oči i nožice.
»Dej, brate, ijujuj!«
Kteri bi takov momak bil,
Ke (ki) se ne bi pošalil?

Veselje prikipelo je do vrhunca. Zato prijatelj! Ne čudi se, da se je baš v zadnjih treh vrsticah malo pokvarila – mera; kajti o taki priliki pevec, ves v ognji, ne utegne šteti… zlogov na prste, kakor ti.

»In to je use resnica, kar je tukaj popisano, in glih taku imajo navado.« - S temi besedami završuje stoprav drugi naš svedok, Jure Rade iz Predgrada, svoj zanimiljivi popis. – Glede jezika v poljanskem kolu, treba pritrditi Kobetovim besedam, in to za sedanjo dobo s tem popravkom, da se popevajo v »poljanskem kolu« pesmi večinoma v srbsko-hrvatskem narečji, pomešanem kolikor toliko s slovenskimi besedami in oblikami. Po oblikah: »lipi (zbor)«, »divojak« (gen. pl.) v 1. oziroma 2. kolu poljanskemu, »ki« v 3. pesmi pa sodimo, da je – kakor v Metliko -, tako tudi v Poljane najprej dospelo hrvatsko (čakavsko) kolo, s časom se mu pa pridružilo tudi srbsko.

Beseda v igri: »Most«, ki ne spada vprav v »kolo« je pa, kakor v Metliki igri istega imena, slovenska (razven nerazumnega: »Brojeli broj bronjke broj«); slovenska je tudi 2. pesem:

»V našem polji zlata jablan«.

Po pobožnih pesmih, ki se vrste s posvetnimi, vidi se krščanstva velik vpliv, kakor v naslednjem »žumbersku kolu« - tudi v »poljanskem«.

Izvirna in prekrasno povedana je v tem, kolu tudi narodna misel, da je kolo uprav od »višnjega (t.j. najvišjega) Boga«, dočim bodemo slišali skoro, da ga je nekdo izvajal celo – od vraga, a posredno… od Turčina.

II. Kolo na Vinici in po njeni okolici.

Razglasil je bil dr. E.V. po lanskem »Slovanu«, da se okrog Vinice, kakor povsod ob Belokranjski Kolpi igra še »kolo«, posebno o božiču, da mu je pa gosp. Fr Trošt, nadučitelj na Vinici, poslal nekoliko »prispevek« k igranju, a brez izjeme same četverovrstne gorenjske in koroške, ki jih je utegnil tam zatrositi kak krošnjar, da pa drugod popevajo v »kolu« menda še prave domače popevke. – Zato sem istega vrlega narodnjaka, gosp. Trošta, letos pismeno naprašel in res tudi naprosil, da je blagovolil še povpraševati na Vinici in okoli Vinice po pravih narodnih pesmi te vrste. Uljudni gosp. nadučitelj priobčil mi je naposled več nego sem si bil v nadi. Bodi i njemu zaslužna očitna hvala za to.

Po njegovem poročilu igralo se je nekdaj »kolo« na Vinici na malem holmci »na Majeru«, in to o božiču in naslednjih praznikih, vselej po večernicah. Nekaj jih je plesalo na prostoru, napravljenem vsred »snežne gladine«; a drugi so gledali ter se zabavali z raznimi opazkami o plesalcih in plesalkah.

»Petje« - piše gosp. T. – »bilo je mnogovrstno, a le malo tega sem mogel zaslediti«. Pravo kolo so igrali še okolo in do leta 1870, a zatrlo se je, in to največ z vplivom častite duhovščine, kateri so gotovo neugodne bile kake »nerednosti«.

V starini bilo je sicer nekoliko izvirnih pesmic pri tej zabavi, a to že pred več nego 30 leti, dočim so se pozneje popevale »navadne narodne popevke«, kakeršne so npr. Vodnikove okrogle in druge. Ena izmed starih začenjala se je tako:

I.

»Hajdi, hajdi, draga moja,
Hajdi brzo, milena,
Kolo igrati, duša draga,
L'jepa ti, devojčica!
Igraj brzo i veselo,
Mlada moja rožica!«

»Dalje« - veli gosp. T. – »nisem mogel spraviti«.

»V sosedni fari še zdaj plešejo kolo – na Vrhu, - a samo po 4 do 5 parov, in to ženske in možki, a ne ravno, da bi jih bilo enako število; pesem je pa »sedanja narodna«.
»Narodne v »kolu« so tudi te:«

2.

Fantič pride pod okence,
Potrkal je na polkence;
Mamka pa prav'jo, kje je ključ,
Da grem – po luč.
Fantič se je svetlobe bal,
Klobuk si je na glavo d'jal.
Fantič pride na sred vasi,
Zavriskal je na vse strani;
Mamka pa prav'jo: fant gre v vas,
Ki ima – lep glas.

3.
Visoke so gore,
Zeleni travniki,
Pa gladke so steze,
»Kod« mi moj fantič gre.
Petelinček je zapel,
Danica je prišla;
Fantiček slovo vzel,
Se dekle jokala,
Molči, molči ljubica,
Se bomo videla;
Pod tvojim okenci
Se trav'ca zeleni.
Na glavci klobuk mam,
Za njim pa »pušele« lep
Ta pušelc tako lep,
Da ga mogel cesar vzet.
Hribci zdaj odganjajo,
Sneg je preč in preč,
In rožice rasto,
In ni je zime več.

4.
Štiri muzikanti,
Naredite eden marš
Me bote spremili,
Ker pojdem čez vas.
V Ljubljano sem prišel,
So m(i) dali novi »gvant«,
»To« flinto soldačko,
Soldat moram bit.
Eno dekle sem imel
Še mlajšo kot jaz
Stanuje na Kranjskem,
Na Laškem pa jaz
Pozdravljena bodi
Ta kranjska zemlja,
Ki notri stanuje
Ta ljub'ca moja,
Eno pismo sem pisal,
Na dom ga poslal,
Me zmerom skrbelo,
Kako je doma.
5.
Da sem znala,
Ne bi se udala,
Da je Ivo
Čuden pijan'c;
Pije po noči
Do belega dana
Pak do zore
Do temne noči.
Kad lunica sveti,
On prolazi
K svojoj dragoj ljubici.

Belokranjsko kolo
in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago.
Spisal J.Navratil
IV. Žumbersko kolo
a.
Kolo v Marindolu in v Bojancih

Da se Metličani in drugi Beli Kranjci niso stoprav od novih naselnikov: Žumberčanov ali Vlahov (kakor jih zovejo nekateri sosedi še dandanes) navzeli sedanjega »kola«, utegnem do kraja dokazati z Žumberskega kola načinom in besedami.

Preč. gosp. Ivan Šašelj poroča mi iz Adlešič tako: (Bodi tudi temu dičnemu narodnjaku zaslužena očitna hvala za to ljubav!) »Pri nas v naši fari« (piše gosp. Š.) »ne poznajo več kola«, in kolikor znajo naši ljudje za to, - za kolikor se spominjajo -, niso igrali; »kolajo« pa še naši susedi: Marindolci in Bojanci: prvi o Božiču in Petrovem, drugi pa na Jurjevo in »uskrsni ponedeljek«. A kolajo vsi skupaj: možje, žene, dekleta in dečaki, tedaj ne kak spol zase. Popevajo pač pri »kolu« in »kolanji«, a ne kakih gotovih (stanovitnih) pesmic. Vsak »donese« sabo baril vina (dva ali tri, požunce) in s tem v roki »kolajo«. V sredi pa stoji mož, ki ima baril s kakimi desetimi požunci. Kdor izpije pri »kolu« vino iz barila, temu dotiči mož iz srede. Kolajo pa Marindolci in Bojanci vselej le pod milim nebom sredi vasi ali pa okoli cerkve. Žal, da nisem mogel več seznaniti. Letošnje Jurjevo Vlaško bilo je namreč na veliko soboto… a ta dan je pri nas jako padalo, da nisem mogel iti na Bojance ogledat si tega starega običaja.

b.
Kolo v Brašljevicah.

Po bratovem poročilu igrajo Žumberčani »kolo« o božiču, o veliki noči (»uzkrsu«), o binkoštih in drugih veselih svetkih (»blagdanih«). Nalašč se je bil odpravil v nedeljo, 6. majnika meseca t.l. (letošnji pravoslavni ali staroverski »uzkrs«) dopoludne o lepem vremeni med Žumberčane v Brašljevice, uro daleč od Metlike (za »Vinomerom«) nad »Radovico, Radoši in Drašiči«, da bi videl sam, kako igrajo Žumberčani »kolo« in čul, kaj in kako popevajo. Že zdaleč je čul kako so grmeli možnarji v »Kaštu« (v Kašči), kder je bila velika maša.

»Popoludne« (po obedu pri dobrem znanci v Brašljevicah) prispe tam iz Metlike tudi še neki gospod, rodom Čeh, z mladim Hrvatom (Samoborcem). Vsi trije prejdejo zdaj na grič nad vasjo, kder stoji sv. Jurija cerkvica…, pred cerkvico je pa prostorna tratina, na kateri se kolo igra. Žal, da ta dan slučajno ni bilo »velikega kola«, zato ker so se bili dogovorili, da ga bodo igrali v ponedeljek po večernicah t.j. na »Jurovo proščenje«, kamor pride vsako leto mnogo žumberskega sveta. Vender je stopilo v kolo pet »plesačic« (dve »djevojke i tri snahe«), pa prijemši vsaka svojo sosedo na levo in na desno z rokama za pas, začele so (v krogu) kolo igrati, pomikajoč se na levo in popevajoč:

»Šeće Marko Kraljeviću« itd.

Uprav so djačile, zato nisem mogel – piše mi moj svedok, dobro razumeti besed; čul sem tudi pesem:

»Šetala se Mandalena« itd.

Pa so skoraj nehale, zato ker niso hoteli stopiti v kolo »momci«, ki »kolo« še-le prav ožive. Preč. g. župnik Kaščanki, g. Abodić, pravi, da popevajo v kolu same junaške pesmi. Ker nisem mogel v ponedeljek na »kolo«, poslal sem glas, naj pride k meni ona Brašljevka, katera zna »kolo popevati«.

Prišla je naposled iz Brašljevic »pjevačica Angjelina Vukasanović«, in prinesla sabo naslednjih devet pesmic. Prvih šest pisala je »očevidno« moška roka, druge tri pa ona sama dosti pravilno s tem dodatkom pod svojim podpisom:

»Bog poživi popjevača i slušača!«

»Žumberačkoga kola pesme«
1.

Šeće Marko Kraljeviću
Po Novome, bielome
Niš na Marku od odjela
»Nek« košulja od pajmuka
Po njoj se je opasao
Britku sablju pripasao
Sablji svojoj govorio:
Sablja moja, »hvala« moja
ako nebuš ćela seči,
Da ću tebe razkovati
»Dobrim konjem« na podkove
»Djevojkami« na kusture,
Snašicami na iglice
a »junakim« na ostruge.
Da, prokleti »kolovodja«,
Tko te knjige naučio?
Materina sirotinja
I »otčeva« zla baština

2.

Šetala se Magdalena
Sve uz Dunaj i niz Dunaj
Sastala je Majku božu;
Pitala je Majka boža:
»Kamo šećeš, Magdalena«?
»K Majkoj božoj na Volavlje«.
Sastali je »dva angela«:
»Vrn« se natrag »Magdalena«,
Tam su vode »poduboko«
Tam su gore »povisoko«.
»Nit je dalje,
Nit je više,
Morem stati valje,
Nit se s perom piše.«

3.

Kad se ženi jasna mjesčina,
Liepo je ona svate sakupila:
Starešinu Iliju svetoga
Za svatbicu – zvezdicu Danicu.
Kad je zvezda dare podielila,
Bogu (je) dala Nebo i visine,
Petru dala ljeto i vrućinu,
A Nikoli more i brodove
Zastavnika Boga velikoga
Za kumpara Nikolu svetoga
A Iliji striele i gromove.
Rodilo nam žito i pšenica,
Da su zdrava sva Žumberska djeca!
Svim delijam piesma na poštenje;
Daj nam Bože zdravlje i veselje.
Svim nam skupa i svakome zase!

4.

Izvir voda izvirala
Iz kamena studenoga;
Na njoj pije konj »želenko
Na sedlu mu zapisano:
Sveti Petar i Nikola
I Jovanu krstitelju,
Koji kersti svako drvce,
Samo neće trepetljivke
Koja treplje usred ljeta
Usred ljeta bezu vetra
Usred zime bez studeni.

5.

Šetao se ban Ivane
Po liepoj Banjoj Luki
Pred njim ljuba konja vodi;
Al je tužna Angjelija;
Al je pita ban Ivane:
»Što si tako tužna jako?«
»Nepitaj me ban« Ivane,
Kako nebi tužna bila?
Tri sam kćeri poudala,
A tri sina oženila,
Da si nisam majke vid'la,
Ni majkina gošča bila.

6.

Hvaliva se Hvalisava,
»Da« ona neče pojt za stara,
Nek za mlada golobrada.
To začuo stari starče,
Uzme »škare« pa odreže brke,
Uze britvu pa obrije bradu;
A onda donje Hvalisavi:
»Hvalisavo, bi li pošla zame?
Ja ti imam vole vitoroge,
I ja imam žita o tri leta
I ja imam čizme do kolena.«
»Što su tvoji voli vitorogi,
To su (»ti«) miši štakorovi;
Što su kuće o tri kata,
To u kući paučina;
Što je žito o tri »lieta«
To ti prah o tri lieta;
Što su čizme do kolena,
To ti brada obrijana.«

7.

Kladila se vila i dejvojka,
Koja će ih prvo uraniti,
Mudra bila, mudro se sjetila.
Ona zove pticu lastavicu:
»Ta Boga ti »ptica lastovico«,
Kada prvi »pietli« zapjevaju,
Ti doleti i mene probudi!« -
To je »lasta« za Boga primila,
I za Boga i za posestrimstvo.
Kad su prvi pietli zapjevali,
»Doletila« pak djevojku budi:
Hajd, ustani »gizdava djevojka«!
Dvor pomesti i vode donesti.
Dok djevojka »bieli« dvor pomela,
Istom vila od sna se prenula;
Dvor pomesti i vode »donieti«,
Mudra bila gizdava djevojka,
Dok djevojka vodice »doniela«,
Istom vila »bieli« dvor poniela.
Al govori »prebijela« vila:
Ta Boga ti, gizdava djevojko,
»Tko je tebe od sna probudio,
Mene vilu gorko prevario?«
Al govori gizdava djevojka:
»Ne budi prebijela vilo!
Bog mi posla pticu lastavicu,
Ona me je od sna probudila,
A i tebe tako prevarila,
Jer sam prije mlada uranila«.

8.

Legoh spati, Boga zvati
I prečistu Božju mati
Bog se javi na nebesi(h)
Sa andjeli i čudjesi;
Nebesa se otvoriše,
Andjeli se pokloniše,
Krst na nebu, krst na zemlji
I sa mnom je u postelji.
Krst me čuva do »pol noći«,
Angjel Božji od »pol noći«
Mati Božja do svijeta
»A sami Bog do vieka«.

9.

Hrani majka tri nejaka sina
Svoj trojici ime nadjenula:
Prvom ime: sjajna mjesečina,
Drugomu je: žareno sunašce,
A trećemu: tihana godina
Prvi majci ovak govorio:
»Ja sam, majko, ponajbolji ranko
Jer ja jesam sjajna mjesečina
Koja sjaje po svu »božju« noćcu«.
Drugi majci tako govorio:
»Ja sam majko ponajbolji ranko;
Jer ja jesam žareno sunašce
Koje grijem sirotice na svietom.«
Treći majci stao govoriti:
Ja sam, majko, ponajbolji ranko;
Jer ja jesam tihana godina,
Koja rosi po polju pšenicu,
Da se rane sirotice jedne.

VIII., Črnomaljsko kolo

O znani slavnosti, ki se je v Črnomlju ovršavala leto 18. in 19. avgusta meseca, igralo se je »drugi« dan tudi narodno kolo, potem ko je bilo jenjalo že pred desetimi leti. Vodilo se je ondi poprej na vuzamski in binkoštni ponedeljek, - zadnjič pred Harinkovo hišo in na trgu (»placu«), tedaj »na ravni«; - 19. avgusta t.l. »popoldan« kolale so pa, in to same deklice od 16. do 22. leta dobe svoje na tako zvanem »gričku« nad Črnomljem na Metliško stran. Bilo jih je 25 lepo jednako oblečenih, na glavi in na prsih s cveticami okrašenih, - vse iz mesta, samo dve iz predmestja Loke. Vodila je Elizabeta Stariha. Pele so dve pesmi: prvo v kolu, a drugo (po završenem kolu) o znani šaljivi, samo malo izpremenjeni igri: »most«. Obe pesmi z napevom vred zapisal si je g. L. Kuba (Čeh) za svoje znamenito delo: »Slovanstvo ve svych zpevech« ter prepustil besede tudi vč. g. Šašlju, a ta je prvi priobčil meni obe pesmi (A, B); kasneje mi pa poslal brat Anton inačico tej in oni (?, ?) tako, kakor mu je obe zapisala 17 letna Josipina Schweigerjeva, ki se je bila udeležila tudi »kola« in »igre«.

A.
O Jeleno, vsa gora zelena,
Nutri raste trava »ditelina«.
Žela jo je spremlada »devojka«
Zlatim srpom, belimi rukami,
Nesla jo je svoj'ga bratca konjcem.
»Pijte, jejte moj'ga bratca konjci,
Jutri boste daleč putovali
Čez »te« gore, gore visoke
Čez »te« vode, vode gliboke.«

?
Aj zelena je vsa gora.. (2 krat)
Aj notri raste trava »detelina«. –
Aj žela je je spremlada »divojka« -
Aj zlatim srpam, z bejlimi rokami, -
Aj nesla je je spred bratcovim kojncem; -
»Aj pite, jejte moj'ga bratca kojnci, -
Aj jutri bote daleč potovali, -
Aj čez »tej« gore, gore so visoke, -
Aj čez »tej« vode, vode so široke.« - B.
Al je trden ta vaš most?
Preroža roža brunka je naša.
Aj, je trden, trden kakor kost.
Iz česa ste ga zidali?
Iz »le-te« repe »šnitane«.
Komu ste jo ukradli?
Našemu gospod županu,
- - - - - - - - - - - -
On je naš dober oče.
- - - - - - - - - - - -
- - - - - - - - - - - -
- - - - - - - - - - - -
- - - - - - - - - - - -

?
Al je kaj trden ta vaš must? (2 krat)
Spreroža roža brunka je naša (za vsako vr.)
Aj, je trden, trden kakor kust. (2 krat)
Iz česa ste ga zidali? –
Iz »lej-te« repe »šnitane«. –
Komu ste jo ukrali? –
Naš'mu gospud županu. -
Mi vas hoč'mo zatožiti. –
On je naš dober oče,
Ker nam nič ne sporeče.
Al' č'te nas pustit' trikrat skus? –
Al' pejte, pejte trikrat skus, -
Zdignite gor visok roke! -

Po čakavskih oblikah: »ditelina« (A) in »divojka« (?), dalje po hrvatskih ostankih: nutri, rukami, putovati idr. Slutim, da se je prva pesem, kakor Metliško kolo, nekdaj presadila tudi .. s hrvatske strani. Da je pa pesem A starejša, svedoči – poleg starega zvalnika (Jeleno) in orodnika brez predloga »z« (dvakrat) – tudi pravilnejša narodna mera: v prvih sedmih vrsticah pravi pravcati deseterci, t.j. deseterozložni ali »peterostopni« trohaji, dočim je v bolj poslovenjeni inačici (?) prva vrsta zdaj za dva zloga prekratka; a vsi drugi granesi izpremenili so se iz trohajev v jambe (zbog novega dodatka »aj« pred vsako vrstico). – Na moje pismeno vprašanje, kako se je uprav pelo oni dan, odpisalo mi se je: »Pesem se pojo, kakor je napisana« (pod. ? in ?).

Po tem takem je oni, kdor je pel gospodu Kubi, pozabivši izpustil v drugi pesmi (B) pet vrstic, ki nam jih je nadomestila inačica (?).

Zovejo se pa »plesalke in pevke«, katere so prebudile kolo Črnomaljsko od smrti, tako: Stariha Elizabeta (vojarinka), Stariha Ana, Schweiger Josipina, Schweiger Frančiška, druga ista imena, Schweiger Marija, (Starišinič Ana in Starišinič Marija iz predmestja Loke), Zajec Marija, Kramarič Marija, Malerič Ana, Kukar Frančiška, Župančič Antonija, Kramarič Josipina, Stonič Marija, Strugar Ivana, Klemenec Antonija, Klemenec Josipina, Papež Marija, Vardjan Ana, Vrščaj Ana, Šterk Kat., Čelešnik Marija, Vardjan Marija, K.A.(?). – Slava jim!

Črnomaljsko kolo (most) je običajno strnjeno kolo, ki ga plešejo le dekleta, na ravnici, rajajoč odkoračno v levo. Če je kolo malo…se drže za zvite robce…Vodita dve vojarinki…, ki stojita v kolu vštric…V organični zvezi s plesom je sledeči »most«, ki nima več značaja samostojne igre, ampak ga neposredno priključijo kolu… Koreografsko sta se oba dela črnomaljskega prizora že strnila v drugotno obliko, ki je izgubila pomen obredja in dobila lice in značaj plesnega kola. Tako se je črnomaljsko kolo – most »prevesilo v rajajoči dekliški svet, ki mnogo čustvuje in okrašuje.«

E. Volčič je v Slovanu leta 1887 napisal sestavek o viniškem kolu. Vedež je leta 1850 objavil kratek članek o raju pod lipo.

»Vsaka fara ino podfara v Zilski dolini ima koščato lipo v vasi, na lipi oder za godce, klopi pod lipo za goste. Kedar pride cerkvanje po letu, se snidejo mladenči in deklice, in se po opravilu, kar jih je domače soseske, pod lipo zbero, ter mirno na zeleni trati poldne čakajo. Stranski in ptuji ljudje le od daleč gledajo. Kedar zazvoni, se moški odkrijejo, in vse tiho moli. Zvon vtihne, in mlada družba zakrikne, da se po celi okolici glasi. Godci zagodejo, mladenči in deklice naredijo krog lipe kolo, in po svoji šegi rajajo, se za roke drže. Na širokem prostoru novo bariglico na kol nasadijo, da se verti; verh kola venec iz rožic visi. Junaški mladenči na berzih konjih dirjaje mimo prijahajo, ter z železnim drogom bariglici dno izbijajo, da se krog droga posuče. Kdor pervi dno pretruplje, njemu divica, tistega shoda kraljica, venec na glavo dene, znanci in znanke pa srečo napijejo. Ptujec blizo ne sme, dokler mu starašina ne napije, in: »Pomozi ti Bog!« reče. Tako so pristni (pravi) Slovenci židane volje.« (Majar po Šmigocu, 1850)

Matia Majar je v Novicah 1856 prvič v slovensko napisani notici »Od Zile« omenil visoki raj. Leta 1880 je objavil F. Kuhač v 3. knjigi »Južnoslovjenske narodne popievke« nekaj koroških plesov z opisi, ki jih je dobil od Matie Majarja. . Matia Majar je eden izmed prvih široko razgledanih slovenskih etnografov. Njegovo bolj znano delo je Pesmarica cerkvena ali Svete pesme, ki jih je zbral in izdal kot kaplan pri stolni Cerkvi v Celovcu leta 1846. Ples Beneških Slovencev in Rezijanov je opisal leta 1878 I.I.Sreznevski v svojem delu »Friul'skie Slovjane«. O plesih štajerskih Slovencev v tem času skorajda ni poročil, razen nekaj malega v »Črticah iz duševnega žitka štajerskih Slovencev« J. Pajka. Pajek poroča, da imajo Poljanci svoj poseben ples, ki se imenuje »hencanje«. Štefan Modrinjak pa piše v svojej »Božičnej popievki«, dve kitici:

»Na balih su hinci,
V komedijah binci
Povsod je norija, veselje no špas.«

Hinec pomeni torej ples. Na Ptujskem polju »hencajo«. Okoli mize stoje se začne cela družba zibati; prestopajo namreč iz ene noge na drugo in se tako zazibavajo, kupico vina v rokah držijo in pripivajo si.

Imeniten za kulturno zgodovino stare dobe je nadžupnijski arhiv v Hojcjenu. Neka tamošnja listina pripoveduje, da je moral nadžupnik Hočki na Ruško nedeljo (prva nedelja po Marijinem rojstvu) v Rušah svečanosti pričeti s poštenim plesom s tamošnjo županjo; za to je dobil celega bika v dar. Nekega nadžupnika, ki se v to navado ni hotel udati, so oblastniki nadvojvode kaznovali s tem, da je moral 8 zlatov globe plačati. (Pajek; 1884)

Z Gorenjskega imamo le opis iger iz Železnikov J. Levičnika v Šolskem prijatelju leta 1854. Seveda so še tu in tam drobci, ki vsaj pomagajo razjasnjevati megleno podobo plesnega izročila v 19. stoletju. Podrobnega opisa plesa pa ni prineslo nobeno poročilo. Iz objavljenega je mogoče le približno ugotoviti, kakšni so bili takrat plesi, največkrat služijo podatki le za ugotavljanje razširjenosti posameznega plesa. Celo belokranjski zapisovalci se bolj zanimajo za besedila plesnih pesmi kot za obliko plesov.

20. stoletje

V začetku 20. stoletja je bila v zvezi s prizadevanjem za zbiranje ljudskih pesmi v Avstriji izvedena zbiralska akcija za publikacijo »Narodne pesmi v Avstriji«, ki je bila v posameznih deželah poverjena posebnim odborom. Slovenski delovni odbor je namreč razposlal po vsej deželi »Povpraševalno polo o narodnih pesmih, narodni godbi in narodnih plesih«, ki jo je sestavil predsednik odbora K.Štrakelj. »Osnovna načela« za to delo so določala, naj bi pri zbiranju bili upoštevani »poleg narodnih pesmi samih tudi vsi tisti pojavi narodnega življenja, ki se izražajo z glasom in godbo na plesih in zabavah…« Publicirana »Navodila…« so dajala strokovne smernice za zapisovanje tekstov in melodij, dočim so se glede plesov omejevala le na splošna »Vprašanja… o narodnih plesih«. Konkreten opis plesa je zahtevalo 202. vprašanje: »Kako se zovejo pri vas posamezni plesi? Popišite jih in načrtajte pomikanje v njih!« Vendar pa ni bilo dano nikako napotilo, kako je treba popis in črtež plesa izdelati. Zbranih je bilo čez 12.000 pesmi z napevi. Odgovori v tej anketi so glede plesa žal izredno skromni in vsebujejo podobne ugotovitve kot anketa iz leta 1838. Razlog je najbrž v tem, ker so postavljena vprašanja po »narodnih plesih«, česar vprašanci niso prav razumeli in so odgovarjali, da plešejo pri njih samo »navadne« plese, »narodni« plesi pa so že davno pozabljeni. K.Štrekelj pa je tudi v 3. zvezku svoje zbirke »Slovenske narodne pesmi« posvetil poseben razdelek pesmim na kolu in plesu. V oddelku A ob besedilih belokranjskih kol Štrekelj objavlja tudi opise, ki so jih zapisovalci dali že v zgoraj omenjenih časopisih. V oddelku B je priobčil pesmi na plesu in pesmi o plesu: ziljski visoki raj, potrkan ples, parafrazo zibenšrita in poskočnice s plesno vsebino, ki so se pele ob štajerišu.

V dobi med obema vojnama se okrepi pod vplivom vsesplošnega napredka etnografije tudi pri nas