O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Plesno izročilo na slovenskem


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da smo tudi Slovenci imeli svoja brata pionirja letalstva? Brata Edvard in Pepi Rusjan sta po vzoru bratov Wright delovala na področju razvoja letalstva na slovenskem. Pomen njunega dela na področju letalstva za nadaljnji razvoj le tega je neizmeren. Brata, ki sta delovala kot načrtovalca, konstruktorja in pilota hkrati sta svoj prvi pravi polet opravila že leta 1909, in sicer z znamenitim letalom EDA1. Letalo je na višini 2 m preletelo razdaljo 60 m. Kasneje sta brata Rusjan svojo konstruktorsko pot nadaljevala v Zagrebu in še v nekaterih drugih mestih vse do smrtne letalske nesreče Edvarda, po kateri se je iz letalske znanosti počasi umaknil tudi njegov brat Pepi. Edvard Rusjan velja za prvega slovenskega letalca!

    Slovenski ljudski plesi – plesno izročilo na Slovenskem



    Etnokoreologija
    Veda, ki preučuje plesno izročilo nekeda naroda se imenuje etnokoreologija. Ta smatra za ples vsako človekovo ritmično gibanje, ki ni pridobitno, ampak služi ali je služilo kultnemu ali magičnemu namenu, izražanju neke vsebine ali ideje in tudi zabavi. Ples raziskuje kot umetnostni pojav, se poglablja v njegovo obliko in vsebino, preučuje njegovo družbeno vlogo in človekovo razmerje do plesnega izročila. Etnokoreologija ne preučuje le dovršenih plesnih oblik, ampak tudi najbolj preprosto gibanje, kot je tek, poskakovanje ali obhod. Mnogokrat prav te prvine raziskovalca najbolj zanimajo, saj v nekih pojavih predstavljajo najstarejše izročilo, ki je danes skupno vsem evropskim narodom. Seveda pa preproste gibne oblike v zavesti človeka ne žive kot ples in jih je zato teže preučevati; često jih odkrijemo pri raziskovanju šeg in verovanj, kjer se najpogosteje pojavljajo. Ljudje imajo namreč za ples le ritmično gibanje skladnih oblik, s predpisanim obrazcem korakov in gibov, ki ga le nezavedno prilagajajo svojim zmožnostim plesnega izražanja. Za slovenskega človeka je to zlasti ples v paru, medtem ko je preprosta skupinska oblika brez trdne koreografske zgradbe zanj igra.

    Ljudski plesi

    Ljudski plesi, se pravi tradicionalni plesi posameznih dežel, so se razvili sami in jih ni nihče »izumil«. V njih so pogosto ohranjene značilnosti, ki so imele nekoč magičen in obredni pomen. Ponavadi je v ospredju skupina, ki lahko izbere ali spodbuja pare in posameznike, da se izkažejo s svojo spretnostjo.

    Pojem ljudskih plesov pomeni plese, ki so za določeno obdobje značilni za najširše plasti ljudstva. Izvirajo iz izročila, ki je podedovano iz davnine in ga časovno ni mogoče natančno opredeliti, ali pa so bili zavestno prevzeti od drugod v nekem času in so se potem priložnostno širili naprej ter se v nekem okolju spreminjali in prilagajali gibnosti prevzemnika.

    O ljudskih plesih ponavadi govorimo, da je del duhovnega ljudskega izročila, da je ljudska umetnost, a ljudje ga največkrat imenujejo kar »folklora«, ker ga pač vidijo v izvedbi folklornih skupin. Slovenski ljudski plesi (plesno izročilo) so značilni za slovensko etnično ozemlje vse do let pred drugo svetovno vojno.

    Ljudski ples je pogosta sestavina nagonskega izražanja v obredih in običajih, a ni nekaj prvotnega. Izraziteje se razvija šele, ko se diferencirajo prvotne gibne prvine v razne oblike gibnosti (obhod, skakanje, igra, ples, telovadba, dramatska igra itd.). Na razvoj pa vplivajo tudi s plesom povezane zvočne prvine: predvsem glasba (zvočila-kasneje glasbila; pomeni pripravo, tudi najbolj preprosto kot drevesni list ali votlo steblo, s katero oblikujemo zvok. Čeprav običajno še ne moremo govoriti o tvorbi tonov, je zvočilo primitivna predstopnja glasbila), »toda tudi plesni napevi nastopajo večinoma v zvezi s tekstom.« Ples se je često spreminjal in oblikoval v raznih razvojnih stopnjah, v katerih je bil v različnih odnosih do drugih oblik gibnosti in zvočnosti v preoblikujočih se običajih kot posledica zgodovinskega toka v političnih in družbenih preosnovah.

    Kot na drugih področjih slovenske folklore vidimo tudi pri naših plesih značilne prehodne oblike, ki kažejo, da leži slovensko ozemlje na prehodu iz kraškega v alpski svet. Ta gorski in hribovski svet često izmenjujejo ravninski predeli, ki prehajajo na severovzhodu v panosko nižavje, na jugozahodu pa padajo v obmorsko pokrajino. Zaradi dobre povezanosti in bližine različnih pokrajin, ta pestra oblikovnost tal, ki se sicer kaže v nekaterih gibnih prvinah, ni ustvarila ostrih meja med posameznimi folklornimi področji.

    Plese izvajajo ob spremstvu godbe, večina jih pa ima svoje pesmi, tako da moremo govoriti zlasti v starejših oblikah o petih plesih. Po nekod plešejo zgolj s petjem (metliška obredja), drugod spet s skopim zvenčanjem zvočil (vulenje korantov). Poleg redkih živih primerov je često ohranjen spomin na uporabo zvočil (primitivna tolkala, gudalo, meh, dudla, piščalke itd.). Godčevstvo je uvajalo rokodelska in obrtniška glasbila (piskala, švrkovnice, oprekelj – cingole, bas itd.), pozneje pa izpopolnjene instrumente (godala, brenkala, pihala, trobila itd.). V novejšem času so se ponekod že omejili zgolj na harmoniko. Pri nekaterih plesih se izmenjujeta petje in godba z raznimi gibnimi oblikami (visoki rej, krencples).

    Ritmična karakteristika izhaja iz dvodobne in trodobne osnove. Slednja je značilna za alpska področja, kjer se ji pridružujeta rastoči ritem in figuracija, dočim prevladuje v vzhodnih predelih izoritmija s padajočim ritmom in dvodobno osnovo. V plesih se tudi pojavlja za slovensko folkloro tipični »mešani« ritem (peterodobna osnova v visokem reju). Pogosto je izmenjevanje tempa, polagoma in iznenada.

    Melos plesov je ohranil več arhaičnih potez. Prevladujejo ambitusi od male septime navzdol, čeprav najdemo tudi nekatere značilne primere večjega razsega. Pogosto so sekundne tonske vrste z redkejšimi večjimi intervali. Melodija ima izrazito gradnjo in se formalno sklada s koreografskimi oblikami.

    Imena plesov so raznovrstna. Često podajajo gibne značilnosti (kolo, most, vratca, ovrtenica, vrtec, poskočnica, visoki rej, potrkan ples, pokčoteš, potoučena, požugana) ali zvočne prvine (čindara, čomta), pa tudi delovno označbo (orači, tkalečka, šoštarska), dalje izhajajo iz predmetov v običaju (krencples, krajcarski ples), označujejo krajevni izvor (štajerc, korošec, vipavska polka, metliško kolo), zgodovinski izvor (Matjažev rejc), imajo začetek teksta petega plesa (»Marko skače«) ali pa so dialektično preoblikovana drugorodnega imena (točak, čoteš, mazolka).

    Teksti petih plesov izhajajo iz obrednih dejanj ali opozarjajo na namen, pomagajo ponazarjati delo, plesne gibe ali so zgolj zvočni dodatek gibom; v njih se krijejo spomini na davnino, na zgodovinske osebe in dogodke, na ljudske običaje ali navade, na razne stanove itd. Starejši plesi so obligatni sestavni deli obredov, novejši pa so improvizirani v raznih običajih in navadah. Oni kažejo na izvor v mitosu z obredno oblikovanim svečanim korakom, ki često prehaja v razvoju plesa v ekstatično razgibanost. V maljših plesih s pari pa prevladuje erotična funkcija od preprostega izražanja jare sile do svatske slovesnosti. Obredni plesi so izvjani ob določenem času in na določenem prostoru. Plešejo na prostem (pod lipo, na trati, na jugni, na brjarju itd.), v delovnih prostorih (na podu), v stanovanjskih prostorih (zlasti na svatbi), pa tudi v javnih prostorih (krčma). Za starejše plese je značilno, da jih vodi »prvi plesalec« (kožuh, vojarinka, vojvoda, štehvovski mojster).

    Naši plesi so do današnjih dni doživeli pester in živahen razvoj. Često so se razvijali v neugodnih pogojih, ki so v površnem opazovalcu ustvarili mišljenje, da je naš ljudski ples že davno razpadel. V novejšem času, ko je naraslo zanimanje za ljudsko življenje, ki ga etnografija znanstveno raziskuje, so dani pogoji za razne pozitivne spodbude našemu ljudstvu, da nam ponovno pokaže bogastvo svoje kulture tudi na področju plesa.

    Viri o plesnem izročilu na Slovenskem



    10. do 16. stoletje

    Redki ohranjeni podatki iz zgodnjega, visokega in poznega srednjega veka opozarjajo, da je bil ples v življenju Slovencev gotovo pomemben. V 10. stoletju se omenja slovenski vrtuljak (turben vandalicum), ki ga pozna nemški pesnik Nithart še v 13. stoletju pod imenom »nandalei«. S plesom je bila v najtesnejši zvezi pesem, ki je uravnavala njegov ritem. Med leti 1289 in 1299 nemški pesnik Seifried Helbing v svoji pesmi Mladi Lucidarius (Der junge Luzidarius) omenja, da so na Kranjskem njega in njegove spremljevalce, ki so bili na potovanju skozi razne dežele, zaprosili, da bi zaplesali slovenski ples ob spremljavi dud (Ze Kreine si wir gebeten/Daz wir windischen treten/Nach der bläterpfifen). V obeh rokopisih »Schwabenspiegla« (Švabsko ogledalo) iz 14. stoletja pa beremo, da so pri obredju ustoličevanja karantanskih vojvod kmetje med slovenskim petjem trikrat obkrožili knežji kamen.

    Vrinek o pravicah koroških vojvod, ki datira iz 13. stoletja, njegova predloga pa že iz 11. stoletja, ko je še obstajala »Velika vojvodina Karantanija«, namreč pove, da je imel kirielejson (najstarejši slovenski zahvalni ples pomemben tudi za nastajanje slovenske srednjeveške cerkvene pesmi) važno vlogo tudi pri ustoličevanju karantanskih knezov na Gosposvetskem polju. V bistvu enako se je prošnji klic uporabljal tudi pri drugih narodih, kjer je ljudstvo pri ustoličevanju vladarja ali škofa pelo duhovno pesem v svojem, to je narodnem ali ljudskem jeziku. V slovesnem obredu ob Knežjem kamnu pri Krnskem gradu je še sodelovala stara ljudske veča, ki je pri tem pela zahvalne obredne pesmi. Kneza ali vojvodo so »peljali trikrat okrog tega kamna in pri tem so vsi peli, majhni in veliki, žene in možje skupaj svoj slovenski kirielejson, to je slovensko pesem« (»… vnd fuerent in distrund vmb den selben stain vnd singent och alle klain vnd gross frowen vnd man gemainlich iren windischen laissen das ist ir windisch gesang«). S tem so hvalili boga in svojega stvarnika, da je njim in deželi dal gospoda po njihovi volji. Nemški tekst hvalnice, ki se je pela ob ustoličevanju, kaže obliko stare slovenske ljudske pesmi izpred 12. stoletja. To z ene strani potrjuje resničnost podatkov o vrinku v »Švabskem ogledalu« (Schwabenspiegel), se pravi o pravicah koroškega vojvode, z druge pa priča o starosti kirielejsona, o katerem izvemo iz omenjenega vrinka. Saj sega obred ustoličevanja, ki ga omenja že Conversio Bagoarium et Carantanorum, najbrž daleč nazaj v čase, ko karantanski Slovenci še niti niso bili pokristjanjeni in ne v čas, ko so ustoličili prva slovenska krščanska kneza Gorazda in Hotimira, sredi 8. stoletja. V taki obliki se je obdržal v 13. stoletje. Nekje med letom 1286, ko so ustoličili Majnharda Tirolskega in Goriškega, pa se je umaknil drugačnemu obredu.

    Na sinodi, ki jo je patriarh Bertrand sklical leta 1338 ali 1339 v Ogleju, so razpravljali, da je treba odločno prepovedati podložnim vernikom – tu so mislili naše zahodne Slovence – plesati mrliške plese in žalne igre. Med sklepi sinode v 21. členu piše, da »med bedenjem pred pogrebi, naj si bo v cerkvah…ali na domovih, prepovedujemo pod kaznijo izobčenja pesmi, šaljive igre in plese, posebe v cerkvenih preddverjih«. Poročila pravijo, da je cerkev plese odklanjala in preganjala kot ostanek poganstva. Ljudstvo je namreč v odporu proti fevdalnemu izkoriščevalcu trdovratno vztrajalo v tradiciji in kot izraz svoje samobitnosti gojilo starodavne obrede in običaje, v katerih so razne oblike gibnosti, med njimi tudi plesi, imeli važno vlogo. Starejše oblike gibnosti je ljudstvo vključevalo tudi v nove običaje. Tako moremo o gibnih in tudi plesnih prvinah sklepati iz poročil o »bičarjih« (flagelantih iz. 13. stoletja), dalje o »spokornikih« in zlasti »skakavcih«. Neka listina iz 16. stoletja iz arhiva samostana v Možacu v Beneški Sloveniji omenja slovenskega godca na dude Jurija in Petriča, iz česar smemo domnevati, da so Slovenci v tem času še plesali ob dudah.

    Slovenska godca Juri in Petrič, ki se omenjata v Pontablju leta 1536, sta zelo verjetno godla na dudo. To glasbilo (v starih furlanskih dokumentih »fistula surda«, »pivis sordis«, »piva di sacco« - od tod »pivador« - godec) je bilo morda še do srede 18. stoletja razširjeno po vsem ozemlju zapadnih Slovencev. Najprej je padlo v pozabo pri naših zapadnih sosedih Furlanih, nato postopoma pri nas, le istrski Hrvatje so ga deloma ohranili do danes (1948). Opustitev dude pa je seveda le epizoda v sklopu širših in globljih sprememb, ki se niso izvršile samo v ljudski instrumentalni glasbi, ampak so zajele vso »zvočno in gibno« folkloro zapadnih in osrednjih slovenskih predelov. (Matičetov, 1948, 30)

    O plesih smemo domnevati tudi v običajih na Tolminskem, o katerih poroča furlanski zgodovinar Nicolao M. Nicoletti (1536-1596). Iz Trubarjevih spisov zvemo tudi o odporu protestantov proti ljudskim plesom, ki so jih opazovali pri raznih običajih. V tej zvezi je treba omeniti razne oblike gibnosti v poročilih o »štiftarjih«. Sčasoma pa je cerkev, zato da bi navezala nase ljudske množice, vendarle dopuščala plesne običaje ob priliki raznih cerkvenih praznikov. Imamo poročila o tržaškem škofu, ki je ob nekaterih praznikih celo organiziral plese. Vsem tem skromnim poročilom se pridružujejo številne omembe ljudskega plesa že v naših starejših ljudskih pesmih.

    17. stoletje

    V 17. stoletju smo dobili za zgodovino slovenskega plesnega izročila pomembnejše delo, »Die Ehre des Herzogthums Crain« J.W.Valvasorja (Laibach – Nürnberg 1689). V tem zelo obširnem delu so za etnokoreologijo pomembne predvsem 6. knjiga in deloma še 3. in 8. V knjigi Valvasor opisuje jezik, nošo, navade in šege

    Gorenjci
    Dolenjci
    Uskoki ali vlahi
    kranjski Hrvati
    Vipavci
    Kraševci
    Rečani
    Istrani
    Vir (slike 1): (http://sl.wikipedia.org/wiki/Valvasorjeva_galerija; 10.11.2007)

    Gorenjcev, Dolenjcev, Uskokov ali Vlahov, kranjskih Hrvatov, Vipavcev, Kraševcev, Rečanov in Istranov. Med drugim narodopisnim gradivom je veliko podatkov tudi o plesu. Valvasor sicer ne opisuje naravnost plesnih oblik, pač pa ga zanimajo okoliščine plesa. Tako poroča o veselju do plesa, navaja dokaj natančno, kje in kdaj so plesali, kje je bilo plesišče, koliko časa je ples trajal, kako je potekal odkup plesnih pravic in prodaja plesa in kako se je odvijala plesna zabava nasploh. Nadalje opisuje tako imenovani prvi ples in njegov potek. Na podlagi nekaterih opisov moremo celo domnevati , kaj so plesali in kako. Omenja družabne predpise o vedenju na plesu in kakšni so bili medsebojni odnosi plesalcev. Mnogo je tudi podatkov o godcih, glasbilih ter nenazadnje o neprijetnih posledicah plesa, kot so pretepi in nezakonski otroci.

    Iz 17. stoletja imamo še poročilo J.G. Feystrizer-ja, da so slovenski romarji v Porenje v gostišču Ipperwald v Kölnu vsak večer pred spanjem »počeli iz spokornosti v vesel spomin spoštljiv raj (v izvirniku: einen ehrbaren Reyen) po prastarem hvalevrednem običaju in čednostni navadi enako ugledu kralja Davida.« Vir (Alt-Wenthen/oder Ungern Ordnungs Büchlein. S.a. 1., fol. 4r – Köln, 17. stoletje) seveda ne pove, kakšen je bil ta ples, ki je bil sestavni del romarskega dnevnega reda, domneva pa se, da je bil podoben dolenjskemu ali štajerskemu vrtcu.

    Iz pravljičnega pripovedovanja je zapisal J.Jurčič, da so leta 1475 »na 'Velikem travniku', konci kterega stoji nekdanja podružnica zatiškega kloštra, cerkvica Matere božje – da so se tu ljudje iz sedmih far sešli s svojimi duhovni in banderami ter neki star ples plesali, kteri je bil dovoljen po cerkvenih poglavarjih. Zdi se mi, da ga imenujejo stari očetje overtenico in da se neki ostanek tega plesa nahaja še po slovenskih božjih potih« (J.Jurčič, Juri Kozjak, slovenski janičar. V Celovcu 1864,64). V spisu Mogile pri Virji in narodna pravljica o njih (SG IX., 1866, 140), ali pripovedka o knezu Artulji, poroča Jurčič znova, da »so po travniku okoli njih (gomil) nek stari ples ovrtnico plesali«.Plesali pa so tudi ob pokopu umrlih. Tako nam pripoveduje pripovedka o knezu Artulji o mrliškem plesu oziroma žalni igri: »V starih časih je stalo na kraju sedanjega Virja veliko mesto. Tam, kjer še dandanašnji dan stoji gaberje, se je sprehajala vinska gospoda. Ob gomilah, ki leže tam in so sedaj prerasle s hrasti, imela gospoda vrtiče; napravljala jih je pa zato okrogle, da je plesala po travniku okoli njih starinski ples ovrtenico…« (Jurčič-Kelemina) B. Orel pa je v sestavku Belokranjski plesi, igre, običaji (S LXVIII. Ljubljana, 25. VIII. 1940, štev. 194, 11) povedal: Zadnjo zbledelo ostalino dolenjskega »vrtca«, ki utegne segati celo v predslovensko dobo, ugledamo v nočnem božjepotniškem obhodu na Zaplazu ali na Žalostni gori pri Mokronogu, kjer so svoječasno odkrili keltsko grobišče. Romarji na večer pred romarsko nedeljo v avgustu »vrtec igrajo ali ravnajo«. Romarski vrtec, to je danes nekakšna romarska procesija, ki se »naprej pomika po mnogih ovinkih, kakor jim načenik kaže«…Janez Volčič opisuje ta »vrtec« takole:
    »Nekaj posebnega vidi tujec na večer pred to nedeljo, ko se mrak naredi. Od cerkve sem se pomika dolg obhod. Vsak romar ima svojo gorečo svečico v rokah, moški so odkriti, dekleta imajo vence na glavi. In tako se pomikajo na travnik pod goro. Znanci enega kraja se skupaj zbero in tako vsak oddelek za se razne pobožne pesmi poje ter se naprej pomika po mnogih ovinkih, kakor jim načelnik kaže. V nočnem mraku in v mirni tihoti se to res mikavno vidi in sliši. Pravijo, da »vrtec igrajo«.
    Istoveten z vrtcem ali vsaj podoben mu je bil bržkone davni slovenski ples »ovrtenica«, kolo, ki je danes (op. 1940) docela pozabljeno in ki o njem nekaj malega poroča pripovedka o knezu Artulji«. Boris Orel je prednji zapis, nekoliko razširjen, ponovil še v obravnavi »Slovenska božja pot in izvori njene ljudske umetnosti« (Umetnost, 1. VII. Ljubljana 1942/43, 80) in v sestavku »O starem slovenskem ljudskem plesu« v Ljudskem tedniku 1.4., štev. 151, str. 13 in 15 /Trst, 4 febr. 1949/), kjer je pristavil: »Romarske obhode po navadi zaključujejo s plesom.«

    O »igranju poetičnega kola, ki se vrši o ponočnem času blizu nekaterih romarskih cerkev in se zove 'vrtec'«, je v času okrog leta 1870, 1883 večkrat pobliže popisal Janez Trdina v črticah in povestih iz narodnega življenja na Dolenjskem, kar zdaj lahko beremo v njegovih Zbranih delih npr. knjiga VII, IX, X, kjer je zapisal: »Če se smejo imenovati božja pota v nekem oziru katoliške olimpije, ne bomo grešili, ako rečemo dolenjskim 'vrtcem' slovenske elevzinije.« Pri tem naj omenimo še Trdinovo visoko pesem slovenskim romanjem , ki jo je zapisal v Rožah in trnju (ZD X., 183-187). O vrtcu je pisal tudi A.Žlogar, Trojna božja pot, str. 31, J.Šašelj, Zgodovina šempetrske fare pri Novem mestu, str. 22 (J.Logar v Trdinovem ZD VIII., 409).

    Taka pričevanja nam vsaj nekoliko pojasnjujejo, kakšen je mogel biti »spoštljivi raj« slovenskih porenskih romarjev, hkrati pa tudi potrjujejo resničnost Feystrizerjevega poročila. Iz zapisov pa razberemo , da so Porence plesi slovenskih romarjev še bolj privlačili in zanimali kot slovenska pesem. V še ohranjenih računih ranih porenskih gostišč najdemo prav pogosto postavke o plačilu »ogrskih« godcev, ki so igrali na ženitovanjih in drugod pri plesih, tako npr. so bili leta 1720 plačani godci, da so ob nedeljah igrali v gostišču Ipperwald pri plesu »Ogrov«. Tudi 22. junija 1706 so plesali »Ogri« po pogostitvi v samostanu Mariengarten v Kölnu na tamkajšnjem dvorišču. V samostanu celestink v Aachnu, kjer so za pogostitev 85 »Ogrov« v sredo, 7 julija 1734 zaklali še posebej svinjo in govedo več kot sicer, tokrat romarji niso mogli plesati, ker ni bilo godcev, zato so plesali potem leta 1741. Iz leta 1769 pa je ohranjeno poročilo Karla Franca Meyerja, očeta, da so v Kölnu 29. junija po končanem kosilu plesali in skakali slovenski romarji za slovo do večera, prav tako v Aachnu 11. do 13. julija, kjer so plesali in se zabavali romarji ob prisotnosti velike množice ljudi pod okni samostana St. Matthiashof. Da so se radi naslajali meščani Aachna nad plesi »Ogrov«, izvemo iz več virov. Iz Aichelburgovega poročila o tem, kar mu je pravil Vid Fischer pa izvemo, da so morali romarji na slovenski način – auf windische Art – plesati vsak teden dvakrat ali trikrat pred visoko gospodo; zavoljo tega so imeli vedno s seboj svoje godce, ki je bil med njimi tudi Vid Fischer sam, izvrsten igralec na orglice.

    18. stoletje

    Prvi podatek iz 18. stoletja se pojavi šele leta 1781, in to v delu Nemca B.F.Hermanna »Reisen durch Oesterreich, Steyermark, Kärnten, Krain, Italien, Tirol, Salzburg und Baiern in Jahre 1780«, v katerem avtor opisuje ples na svatbi v Ziljski dolini. Opis prikazuje obred, v katerem se izmenjujejo plesi glavnih svatbenih parov. A.T.Linhart je v svojem delu »Versuch einer Geschichte von Krain und den übringen Ländern der südlichen Slaven Österreiches« iz leta 1791 opisal ples Krajncev, ki je po svoji obliki in vsebini podoben današnji potrkani iz Bohinja. Leta 1798 je J.H.G.Schlegel v svojem potopisu »Reise durch einige Theile vom mittäglichen Deutschland und dem Venetianischen« prvi poročal o plesu Ziljanov pri žegnu. V 18. stoletje štejemo tudi delo B.Hacqueta (precej časa rudniški kirurg v Idriji) »Abbildung und Beschreibung der südwest und östlichen Wenden, Illyren und Slaven«, ki je sicer izšlo leta 1801, vendar opisi izvirajo iz 18. stoletja. To delo je nastalo na podlagi direktnega poznavanja krajev prosto in živahno, kar je razvidno tudi iz poglavja št. IV: »Japoder oder Japider (Zhitzhe)« in št. VI: »Wipacher oder Vipauze«. Na Hacquetovo delo se naslanja prikupna Bretonova priredba, ki je kmalu po izidu v francoščini (»L'Illyrie e tal Dalmatie« - Paris, 1815) doživela še nemško (Pesth, 1816) in angleško (London, 1821) izdajo. Med drugim etnološkim gradivom so tudi opisi plesov Ziljanov, Kranjcev, Dolenjcev in Vipavcev. Hacquet omenja, da Ziljani plešejo neke vrste štajeriš, za ples Kranjcev si je sposodil Linhartov opis, medtem ko za Dolenjce pripominja, da plešejo precej drugače kot gorjanci in večinoma v krogu. Ples Vipavcev se mu zdi soroden kranjskemu.

    19. stoletje

    Doba prosvetljenstva (razsvetljenstvo pri Slovencih) je dvignila tudi zanimanje za ljudsko kulturo. Ne samo ljudske pesmi in ljudska glasba, temveč tudi ljudski ples postane predmet stalnega zanimanja. Pri tem so sodelovali celo kulturni delavci duhovniškega stanu. Številne ljudske pesmi, ki se pojo pri plesih, so zapisali razni sodelavci Zoisovega kroga. Med temi zapisi je treba omeniti poskočnice (okrogle). V začetku 19. stoletja so zbrali precej gradiva tudi drugi (U. Jarnik, B. Hacquet, J. Kapelle, L. Kordesch, E. Korytko itd.). Važna je bila akcija Filharmonične družbe v Ljubljani, ki je zbrala do leta 1819 nad sto ljudskih pesmi in napevov ljudskih plesov. To gradivo je bilo poslano na Dunaj, kjer so se sledi za njim izgubile. Kako pomembna sestavina naših ljudskih običajev v tistem času je bil ples, priča dejstvo, da so se zanj zanimali celo uradni organi. Za nameravani prihod avstrijskega cesarja Ferdinanda v Ljubljano l. 1838 je bil predviden obsežen sprejem, na katerem naj bi bili med posebnostmi ljudstva, prebivajočega na ozemlju ljubljanskega gubernija, prikazani tudi naši ljudski plesi. V ta namen je prezidij zahteval od okrajev vseh kresij gubernija izčrpne podatke o ljudskih nošah, običajih, plesih in glasbilih. To je do tistega časa najobsežnejše poročilo o naši ljudski plesni kulturi. Več pesmi in napevov plesov je zapisal Stanko Vraz. Obsežnejše gradivo je nabral koroški etnograf Matija Majar-Ziljski. Opisal je več plesov, nabral raznovrstne plesne pesmi, dal zapisati razne napeve plesov, opisal je godce in njih glasbila ter običaje in obrede, katerih sestavni del so opisani plesi.

    Še nadalje je raslo zanimanje za ljudski ples v malomeščanski kulturi čitalnic. Od leta do leta izhajajo v časnikih in časopisih razni novi opisi običajev s plesi, literarni popisi plesov, pesmi plesov itd. (J. Navratil, J. Pajek, I. Skubec, J. Tomšič, D. Trstenjak in drugi). V raznih zbirkah izhajajo napevi plesov (J. Fleišman, J. Kocijančič, H. Volarič, F. Š. Kuhač, J. Žirovnik, L. Kuba, O. Dev itd.). Pa tudi znanstveniki drugih narodov zberejo važno gradivo (I. Sreznjevski, J. Baudouin de Courtenay, E. Schoultz-Adajewska). Štrekelj je v »Slovenskih narodnih pesmih« posvetil plesu poseben razdelek: Pesmi na kolu in plesu. Poleg 69 številk plesnih pesmi omenja izven tega oddelka posebej tudi 2313 številk poskočnic. Vendar pa najdemo tudi v drugih oddelkih še več plesnih pesmi. Poleg raznih literarnih opisov plesov in omemb je v opombah objavil tudi nekaj plesnih napevov.

    Leta 1807 je ples Ziljanov dokaj natančno opisal F.Werner. U.Jarnik leta 1813 piše Kopitarju, da je bil še pred 70-80 leti tudi med koroškimi Slovenci v navadi ples pod lipo, ki pa se je ohranil le še v Ziljski dolini; v Carinthii ga istega leta tudi opiše. Iz leta 1838 odgovore na okrožnico o noši, zabavah in plesih, ki jo je poslal gubernijski prezidij petim kresijam pred nameravanim cesarjevim obiskom v Ljubljani, ko so želeli vladarju prikazati posebnosti ljudstva po deželi. Odgovori niso posebno izčrpni, večinoma poročajo, da je plesov malo ohranjenih, kar pa jih plešejo, so podobni nemškim; med njimi je največkrat omenjen štajeriš. Podobne odgovore je najti v anketi, ki so jo po naročilu nadvojvode Janeza od leta 1800 dalje izvedli na Štajerskem. Splošna ugotovitev vseh odgovorov je, da Slovenci svojih plesov skorajda nimajo ali pa so le neroden posnetek nemških. Seveda moramo biti do teh odgovorov previdni, kajti izpolnjevalci ankete so bili nemški uradniki, ki so delo opravili površno in vsako oblikovno podobnost slovenskih plesov z nemškimi zaradi nepoznavanja slovenskega plesnega gradiva označili kot ponesrečen posnetek. Zlasti štajeriš dosledno označujejo kot nemški ples, čeprav se je takrat pri nas že samostojno razvijal, neodvisno od nemškega. Vendar je resnici na ljubo treba povedati, da njihove opombe niso čisto neupravičene, saj so se nemški plesi prav v tem obdobju največ širili v naše kraje.

    Na svojih potovanjih po Beli krajini in na Koroškem leta 1841 se je z ljudskim plesom srečal tudi Stanko Vraz, ki pa ga v svojih spisih in pismih le redko opisuje. Istega leta (2. maja 1841) je bil v Ziljski dolini tudi I.I.Sreznevski, ki je v pismu materi (Elena I. Sreznevski) nazorno opisal visoki raj pod lipo. Sin pripoveduje materi o svojih prigodah in doživetjih na poti po Koroškem, med drugim tudi kako je bilo 25. aprila, drugo nedeljo po veliki noči, na »žegnu« - farnem prazniku – v Šentjurnu v Ziljski dolini.

    Ko se je sredi 19. stoletja med našimi izobraženci povečalo zanimanje za »narodno blago«, se je v časopisih in revijah pojavilo vse več člankov o plesih. Večina poročil govori o plesih in šegah v Beli krajini in Ziljski dolini. Verjetno se je zapisovalcem gradivo iz teh dveh pokrajin zdelo najvrednejše in najstarejše. Zaradi takega stališča se je marsikaj vrednega iz izročila v osrednjih pokrajinah za vselej izgubilo, ker ga ni nihče opisal, ko je še živelo.

    V 19. stoletju so starodavna obredja vedno bolj izgubljala nekdanji pomen. Zato so se tud plesi zlasti po vplivu godčevstva postopoma prevrščali in preoblikovali v svatovskih običajih, na vasovanjih, na proščenjih, na sejmih itd. Čeprav se je obrednost ponekod deloma še ohranila, pa je drugod pričela prevladovati erotična funkcija, pojavlja pa se tudi že estetska funkcija. Ta razvoj so zlasti pospeševali spremenjeni proizvodni odnosi v poljedeljstvu po odvezi kmeta od tlačanstva. Polagoma so v naše podeželje prodirali tudi vplivi malomeščanskih navad iz čitalnic. Najbolj sta se od tod razširila »valček« (»bolcer«) in »polka«, pa tudi »mazurka« in drugi plesi. Valček se je spajal s starejšimi prvinami v razne oblike (npr. »kmečki bolcer«). To mešanje raznih plesnih prvin kažejo tudi nejasno opredeljena poimenovanja nekaterih plesov. Tako ima dolenjska »mazolka« v sebi prvine »mazurke« in »štajriša«. Mnogo različnih variant, preoblikovanj in posvojitev je bila deležna »polka«. Ime polke in nekatere njene prvine so se prenesle na starejše rokodelske in obrtniške plese (»šuštarska polka«, »požugana polka«, »potrkana polka« itd.). Nekatere polke se ločijo po pokrajinski označbi npr.: »vipavska polka« (ohranjena tudi v tolminskih hribih), »škofjeloška polka«, »prekmurska polka« itd. Na Dolenjskem se mešata polka in kolo. Tako je kmet iz Lučarjevega Kala pri Hrastovem Dolu imenoval ples vojakov iz sosednjih vzhodnih pokrajin »kalu polka«, star domač ples pa kar »polko«, čeprav je napev podoben »kolu«. Stalna repeticija kratke izometrične melodične fraze v napevu kaže na arhaični izvor:


    Vir (slike): (Hrovatin Radoslav, O slovenskem ljudskem plesu, Slovenski etnograf, 3-4, Ljubljana 1951, s. 293).



    J. Kobe je v Novicah leta 1847 predstavil Poljansko kolo v Starem trgu. Kolo (narodni ples) - pri kterim se dekleta, tudi mlade snahe (žene), vzajemno (nasprotno) na suknjah za žepe deržeče na podobo šestila (cirkel) okoli verte, dve stopinji naprej, eno nazaj grede - se v nekterih krajih v svoji stari svetačnosti še zmerej vodi; v nekterih se je pa tudi že opustilo. Med njimi je vselej ena vodja in sicer taka, ki je nar bolj urna in nar več pesem ve, zakaj kolo se popevajoče vodi, dokler ples ne začne; kader se pa ples začne, odstopijo vse tiste, ki so slabe, ali pa, ki ne znajo na las z vsimi drugimi dve stopnji naprej eno nazaj poskočiti, zakaj v enim trenutji morajo noge vsih po zemlji potreptati in zopet odskočiti v zrak. Stari terg v Poljanah je bil njega dni velikonočni pondeljik pred večernicami ves v takih igrah, in vse je od petja gromelo, ker vsaka vas iz cele fare je ondi na svojim prostoru svoje kolo praznovala. Kolo se začne vselej s pesmijo: Zbiraj se, zbiraj lepi zbor. Prelepih vsi mladih devojak itd. Vsled tega se pojejo razne pesmi v čisto serbsko-hrovaškim narečji, odlog nekterih majhnih premer, de se človek zares prečuditi ne more, ako pomisli, kako so se te pesmi na Krajnsko zemljiše zasaditi mogle. Kolo se v naši dobi redkokrat vodi, samo v velicih praznikih in na piri (svatbi) drugi dan po poroki, ako nevesta ni vdova. (Kobe; Beli Kranjci unkraj hribov Gorjancev in Kočevarjev ob reki Kolpi od Metlike do Osilnice)

    Plese na velikonočni ponedeljek v Metliki je leta 1849 v svojem sestavku »Vuzem v Metliki« omenil Janez Navratil.

    »Popoldne po večernicah vuzamske nedelje ima v Metliki mladost neko posebno, morde na Slovenskim nikjer drugdi znano navado.

    Komaj namreč večernice minijo, dere vse, kar je mlado, na tako imenovani »pungert« (travnik) pri svetim Martinu zunaj mesta. Kakih deset do dvajset dekličev se sprime z rokami in stopi v versto. Se za roke derže grejo v verstiena za drugo na hrib. Pervo dekle, ki mora nar bolj urno biti, se imenuje »vodica«, zato ker vodi. Zdaj pričnejo pod milim nebam »kolo igrati«, to je plesati, in sicer tako le:

    »Vodica« se, berž ko na verh hriba dospe, okrog in okrog zasuče. Druge se urno okoli nje nje ovijajo in plešejo tako rekoč v podobi kolesa ali prav za prav v podobi povitice (potice) s hriba navzdoli na plano. Na planim se »kolo« razvije. Kakor pervič v ravni versti se vernejo plesavke spet na verh hriba. Kakor pervo pot se zopet navzdoli spustijo in plešejo »kolo«. Tak ples terpi po eno uro in čez.

    Tode ne plešejo molče. Plesaje »popevajo« (pojejo) neko serbsko pesem. In ta pesem spričuje, da je mogla ta navada v Metliko iz Serbskiga prenesena biti. Kedaj, nihče ne ve. Je tedaj že zlo stara.

    Kadar se dekličem poljubi, se sklenejo prav v »kolo« ali »kolobar« in plešejo veselo prepevaje po »pungertu« okoli. – Še z drugimi igrami in »popevkami« ali pesmimi razveseljujejo veliko množico gledavcov vsakiga stanu in starosti.

    Dokler dekliči plešejo, se eni fantje »šterclajo« in »pisance« sekajo, da je le veselje gledati, drugi se igrajo »robce«, spet drugi bolj majhni »kurjiga boja.« - »Robce« se igrajo tako: Več se jih vstopi v kolobar. Sleherni ima spleten »robec« (ruto). Dva se okrog kolobarja lovita. Po določbi mora eden bežati, drugi teče za njim. Ako ga doteče, ga ima pravico z »robcem« enmalo po herbtu nabunkati. Kadar se sprednji naveliča teči, vdari eniga is kolobarja rahlo od zad. Ta stopi vun, uni na njegovo mesto v kolobar. To viditi tudi lovec svojiga naslednjika zaznamovana in se vstopi na njegovo mesto v kolobar. Nova dva fanta se ravno tako lovita in si čez nekoliko časa vsak svojiga naslednjika izvolita, kot perva dva. Tako se verši ta igra, dokler se je vsi naveličajo. Marsikteriga po nji pleča serbijo. Ali povedati – ga je sram. –
    »Kurji boj« pa je takšin:

    Po dva fantalina zajezdita vsak enimu velikimu, močnimu fantu vrat. Ta dva (nosača) stopita po koncu stoje tako blizo eden drugiga, da se fantalina lahko kot dva petelina kavsata, zvediti, kteri da je močnejši. Od tod ime »kurji boj.«

    Tode si ni nobene slave pridobil, kdor se je tega boja zmislil. Zakaj včasi se taki petelini tako kavsajo, to je lasajo, praskajo in bijejo, da marsikateri s kervavim obrazam »pungert« zapusti. Slabeji tudi večkrat na tla telebi in se zlo pobije. Pametni gledavci bi takiga boja nikdar pripustiti ne smeli. –

    Proti večeru se podajo dekliči v mesto. Po celim potu »kolu« plešejo in »popevajo«. Odraseni fantje imajo navado »turn« nositi. – Šest fantov se namreč vstopi v tri verste, v vsako po dva. Drugih šest jim vzdignejo na rame. Zgornji na spodnjih po koncu stojijo. To je »turn«. Ako se ne podere, ga nesejo vselej notri v mesto.

    Drugi fantje, majhni med sabo, veliki med sabo se po cesti tudi notri v mesto preskakujejo. – Takiga roja, takiga veselja ni zares za Metliško mladost celo leto. Dekliško »kolo« se verti v mestu do terdne noči. Le pobožno zvonenje »zdrave Marije« (Ave Marije) mu zamore konec storiti. Z rajsko radostjo navdano se razzgubi zdaj mlado in staro.« (Navratil, 1849)

    Janez Navratil pa je vuzem v Metliki skupaj z drugimi belokranjskimi plesi natančno opisal šele leta 1888 v Ljubljanskem Zvonu.

    Belokranjsko kolo
    in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago.
    Spisal J.Navratil
    1. Metliško kolo

    Obečal sem v "Letopisu" Matice slovenske l. 1887. (str.143), da kanim posebe razglasiti in razložiti "kolo", (ki se igra ali pleše s petjem) in druge, po brata Antona ljubavi zapisane narodne pesmi, ki se popevajo pri narodnih igrah v Metliki na velikonočni ponedeljek ("vuzamski pandelek"), - vse to po stari navadi "popoldan" po večernicah pod milim nebom - nahom zunaj mesta na takozvanem "pungrtu", travniku blizu sv. Martina cerkvice, stoječe tik velike ceste, ki vodi na jug v Karlovec, a na sever v Novo mesto, ter veže z mostom na Kolpi vred kranjsko deželo s hrvatsko. Do Kolpe je "pešice" samo 1/2 ure od Metlike, tej mokri meji najbližjega kranjsko-slovenskega mesta, ki je bilo zato na Kranjskem prvo, katero se je moralo boriti s krvoločnimi Turki, ko so l. 1408. prvič, a l. 1431. drugič prilomastili s hrvatske strani v kranjsko deželo. Pa molčimo zdaj o krvavih turških igrah; pomenajmo se rajši o domačih narodnih veselih igrah; zato hodi, kdor hoče videti, kako se pri nas "kolo igra" pod milim nebom z mano - v mislih naprej na Metliški "pungrt"! A potlej pojdemo gledat tudi "poljanskega kola", in če bode moči še kakega drugega med Bele Krajnce ter primerjat kolo kolu. V stari dobi in še za mojih mladih let igrali so v Metliki kolo sami (odrasli) "dekliči" in mlade "snahe" (brez dece) po dvakrat na leto in to: na vuzamski ponedeljek popoldan po večernicah; v novi dobi pa samo še drugi dan po vuzmu; ako je pa ta dan grdo vreme, - drugo (uprav prvo) nedeljo potem. Zgodila se je v novi dobi še neka druga znamenita prememba. Metliško kolo, ki je bilo poprej - kakor pravijo Hrvati in Srbi: "devojačko" ali "djevojačko" t.j. dekliško, - izpremenilo se je stoprav pred tremi leti v "mešovito" (pomešano) t.j. zdaj igrajo kolo, dekliči in dečaki ("fanti") skup. Letos je igralo kolo petnajst dekličev in sedem dečakov od 17. do 25. leta svoje dobe. Mlajših deklic ne marajo, zato ker bi bile preslabe. Ljudij je bilo na "pungrtu" nad 300, med njimi v "beli opravi" s Hriba in okolice kakih 30. - Bele Kranjice (dekliči) pa ne nosijo pri nas več belih peč, niti part, nego sploh "pisane" robce (rdečih jako malo) na glavi, kar jako lepo pristoja "beli opravi"; - nogavice samo po zimi rdeče, po letu pa večjidel bele. Neka moravska gospa ni mogla (l. 1867.) prehvaliti belokranjske narodne noše. "Zdi mi se, kot da sem v gledališču", rekla je, ko je vrela v nedeljo po rani maši množica naših "Belih Kranjcev in Kranjic" v čisti beli svetačni opravi iz mesta proti oni hiši, v kateri je stanovala ter gledala vsa presenečena z okna prvič tak prizor. - "In kako lepo se prilegajo beli ženski noši rdeče nogavice zdolaj, a pisan robec zgoraj! Moški pa vsi lepe rasti ravni kot sveča, - a nijednega ...trebušnika med njimi!" Meščani in meščanke nosijo se v Metliki že zdavna "po gosposki" ali "črno"; a vendar se zovejo z okoličani vred, (med katerimi se začenja šopiriti tudi že meščanska noša - v razloček od "Kranjcev" s črno nošnjo (= "Črnih Kranjcev"), še zmerom: Beli Kranjci." - Pa vrnimo se zopet na "pungrt". Minile so že večernice, a kolo se ni še pričelo, - Zakaj ne? - Zato ker ni še "vojarinke" ("kolovodjice" rekel bi Hrvat ali Srb) t.j. one, katera kolo vodi. Kakor se narodna igra španjska (znana borba) v Madridu ne more začeti dotle, dokler ne pride mestni župan, - naj si je tudi kraljica že na svojem mestu, - tako se ne more začeti ni kolo, dokler ne pride vojarinka. Da pa radogledni množici oči ne ostanejo brez ugodne paše, začno dekliči in dečaki igati se naj prej "robčice". Pri tej igri (jedini brez petja) postavi se namreč v kolobar več dekličev in dečakov. Vsak ima svoj zvit (spleten) "robec" t.j. ruto. Jeden igrač ostane zunaj ("izvan") kolobarja in udari ("vudre"), kogar hoče z robcem od zadaj po hrbtu. Ta se iztakne zdaj iz kolobarja in lovi okoli kolobarja onega (izr. "unega"), kateri ga je udaril ("vodro"); ta pa mahne, kedar se naveliča bežati, po hrbtu kakega, ki se mora zdaj njemu umekniti iz kolobarja ter loviti onega prvega, ki čez nekoliko časa udari zopet koga drugega, pa stopi v kolobar na njegovo mesto itd. itd., dokler se ne naveličajo vsi živo tepeni tega tekanja in - padanja; (kajti večkrat se kdo, naglo tekajoč, tudi spotakne, da je dosti smeha med igralci in gledalci). To se zna, da se dajo dečaki radi dekličem ulovit in napokati; pa - "nulla regula sine exceptione". Dokler se ta igra vrši ter dečki in dečaki po stari šegi marljivo sekajo "pisanice" (pirhe), a "vojarinke" še ni, hočem radovednim čitateljem, predno se prične "kolo igrat", priobčiti še nekoliko potrebnih jezikoznanskih podatkov; kajti znano je vsemu svetu, da Slovenci ne moremo živeti - brez "jezikoznanstva", kakor ne more riba brez vode, - in da se zanimajo naši mladi jezikoznanci zdaj jako tudi za slovenska podnarečja. Opozarjam najprej na to, da se govorica v pesmih, katere se popevajo na Metliškem "pungrtu", nekoliko loči od sedanje govorice Metliške oziroma belokranjske, (slovenske), posebno pa v začetku našega kola. Besede in oblike so namreč v prvih petih vrstah bolj hrvatske (čakavske) nego slovenske. Sem pa tam hočem čitatelje tudi opozoriti na nekatere razlike med obojo govorico, tudi med obojim naglasom, ki se na več mestih strinja bolj s hrvatskim ali srbskim nego z domačim. Že zdaj bodi pa povedano, da se v naslednjih pesmicah skrajni L (pri glagolih) izgovarja uprav čakavski, t.j. čisto, a ne kot U (ali O). V domači govorici belokranjski slišiš osedobi nekod čist L, nekod pa U (tudi O; npr. v Metliki). O tem naposled nekoliko več. Tukaj samo še toliko, da že recilo: "kolo igrati" (namesto:... plesati) ni slovensko, nego hrvatsko (ali srbsko). Metličanom rabi glagol "igrati" za "plesati" (tanzen) res tudi samo v tem recilu; drugače pa za "tanzen" zmerom: "plesati". - Namesto prave čakavske besede: "divojka" (= devojka, djevojka) rabi Metličanu zdaj v jednini samo beseda: "dekle" n., (2. dekleta, 3. dekletu, 4. dekle itd.) v množini pa ne: "dekleta" ..., nego: "dekliči" m. (2. dekličev) itd.; v jednini: "deklič" m. (uprav 4 sing. "dekliča") slišiš samo še v vuzamski pesmici: "rešetca na "pungrti". Namesto navadnih sto "cekinov" zveni pa ondi (v pesmih) pravih čakavskih sto "dukat" (a ne: dukatov, niti srb. dükata gen. pl.). To kolo se ne igra tako kot v kaki dvorani, nego na poseben način, da se ne igra tako morda nikoder med drugimi Jugoslovani. Mahom bodemo videli; kajti not, (evo) je! - zdaj (ob 4 ih popoldan) prišla je ... "vojarinka", častitljiva devica, iskrena domorodka, Reza Križanova, ki vodi kolo na "pungrtu" že toliko let, pa skrbi tudi za to, da se ne zatare ta lepi narodni običaj, kedar ne bode mogla ona več "voditi". Kakor "žbele" (čebele) okoli mačice, zbirajo se okoli nje mlade plesalke (s plesalci vred). Postavijo se vsi v vrsto, primejo se, - in to prvi ("gorenji") dekliči za roke, zadnji ("dolenji") pa za zvite robce, zato ker se roke pri plesu rade "spotijo" in potem lahko izmuznejo, da "kolaš" potlej odleti in kam neusmiljeno telebi. Da se ne zgodi kaj takega, morajo se čvrsto držati za take robce, pa vendar padajo časih zadnji in dolenji, ker morajo "na znak" naglo teči. Gorenji dekliči se pa drže za same roke, zato ker se samo obračajo in jim ni treba dirjati navzdol. Potem ko se primerjo tako za roke in za robce (med rokami), začno se, popevajoč naslednjo pesem, pomikati naprej v ravni vrsti za vojarinko, ki jo vodi, iz doline ali z ravnice na majhen hribec, stoječ na koncu te ravnice; a čim pridejo na vrhunec, zasuče se vojarinka, a za njo in okoli nje vsa vrsta ter se vrti, in spušča neprenehoma popevajoč, rekel bi "povitično" (spiralförmig) navzdol. Ko se "kolo" razvije na ravnici, počno zopet kakor prvič v ravni vrsti pomikati se navzgor itd. itd., dokler ne izpopevajo vse naslednje pesmi ali "popevke", ki se popeva po stari navadi v "kolu". Uprav so to štiri pesmi (a najbrž jih je bilo iz prvine pet), ki jih pa popevajo neprenehoma - brez kakega presledka, - kot da je to ena ("ana") sama pesem.

    Belokranjsko kolo
    in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago
    Spisal J.Navratil
    1. Metliško kolo

    1.
    Igraj, kolce, ne postavaj!
    Nisam došal kola igrat;
    Neg sam došal divoj'k zbirat.
    Ni divojka nakinčena,
    Nit vesel'ce pozlačeno.

    2.
    Komu moram ljuba biti?
    Črn'mu, mal'mu Vogrančičku
    Ke b' imela črne oči,
    Veljala bi kralj gospona
    I njegove svetle sablje.
    Lepe moje črne oči,
    Koga bodo pogledvale?
    Črn'ga, mal'ga Vogrančička.
    Lepa moja sladka vusta,
    Koga bodo kuševala?
    Črn'ga, mal'ga Vogrančička.
    Lepe moje bele roke,
    Koga bodo objemale?
    Črn'ga, mal'ga Vogrančička.
    Lepe moje bele noge,
    Za kom bodo pohajale?
    Za črnim, malim Vogrančičkom.

    3.
    V gradu so visoka vrata,
    Na njih sedi črna Kata;
    Na vrtu je troje zelje,
    Troje zelje i korenje,
    Vsi poličkom pred sodičkom.
    Z belim hlebom, žoltim sirom
    Mlinarica žleb zaperje;
    Naj zaperje in odperje.
    Bog ti plati, star na konju!

    4.
    (Kolo završetek.)
    Odprite naša vratca
    Čez tri rdeča zlatca
    Sive konje vodimo
    Rdeča zlatca mosimo,
    Okol sebe srebrn pas,
    V vsakem žepu sto dukat.

    Ko začne »vojarinka« popevati: »Odprite (nam) naša vratca«… vzdigneta zadnja »kolaša« (predzadnji desno, a zadnji levo roko z raztegnenim robcem k višku, stoječ vsaksebi, kakor »podboja« pri vratih) in zdaj teče »vojarinka«, - vodeč za seboj vso, ž njo vred neprenehoma popevajočo vrsto skozi ta odprta »vratca«; zadnja dva se previjeta, in pri tej priči izginejo tudi »vratca«.
    Kolo je pri kraju; pa se je letos ponavljalo vsem mnogobrojnim gledalcem in gledalkam na veliko radost.
    Zdaj se začenjajo prave igre s petjem – Predno razložim čitateljem postanek ali početek Metliškemu »kolu« (pesmi), pazimo poprej, kako igrajo in popevajo »Metliški dekliči« najprej »Rešetca«, a za njimi »Most«.

    5.
    Rešetca

    Ta igra z naslednjo popevko vred zove se tako zato, ker stoje pri tej igri dekliči v eni vrsti, in to: »dekle za dekletom« kot rešeta (rešetca) na sejmu.
    Zdaj pride »vojarinka«, držeč se samo z enim dekletom »za roke« in hodeč okoli vrste poje s tovarišico vred, kot da so prišli »prošnjači« (snubači) snubit. Ženska prošnjača prosita; - »mati« (ki si jo moramo pa le misliti poleg vrste) pa odgovarja (»odpeva«) z vsemi hčerami (»hčermi«) vred tako:
    (Prošnjači): Mi bi rad dekliča.

    (Mati): Ja jo nedam možu,

    (Prošnjači): Če jo nedaš sama,
    Vzamem ti jo sama.

    (Mati): Pojdi, pojdi, moja hči
    Skoraj nazaj pridi.*
    Suha hruška zacvete,
    Ondaj nazaj pridi!

    (Prošnjači): Z Bugom, z Bugom
    Vsem vernim slugom
    Ki ste nam dali,
    Da pojdete z nami.

    (Tekajoč okoli vrste): Hindr, handr, žumbr
    Vsake žumbrske družine.

    *Po teh besedah loči se prvo dekle (spredaj) od vrste in prime za roko tisto dekle, ki hodi z »vojarinko«, in vse tri hodijo zdaj okoli vrste, pojoč: »Z Bugom, z Bugom itd.« (Drugače pravijo Metličani in okoličani: z Bogom!).

    (To pesem ponavljajo na isti način za vsako »hčer« posebe, dokler vojarinka ne izprosi vseh) tako kot je izprosila prvo, samo da vodi vsak pot po eno izprošeno dekle več sabo okoli one vrste, dokler ne predobi vse vrste, tako da hodijo zdaj vsi (izprošeni) dekliči ž njo vred veselo popevajo svoj: »Hindr, handr, žumbr«, za njo, a zdaj ti je konec »rešetcem«. – Zgodi se pa tudi, da pobere »vojarinka« zadnje dve ali tri dekliče na enkrat, kot stolaravnatelj, ki – imajoč veliko društvo, a malo časa – naposled na enkrat napije dvema ali trem.
    6.
    Most.

    Po 3, 4, 5 parov samih dekličev ali pa dekličev in dečakov postavi se za roke držeč proti solnčnemu vzhodu; - tem nasproti postavi se tudi toliko parov (z »vojarinko« v prvem paru), ki so tedaj razdeljeni na dva zbora ali dve stranki, tako:

    I. _ _ _ _ _ II._ _ _ _ _

    (I. znači vojarinko II. Pa nasprotno stranko)
    Potem začno vrsteč se (vprašajoč in odgovarjajoč) popevati tako:

    I. Je-li trden t vaš most?
    Praroža roža, prungar je naš.

    II. On je trji kakor kost,
    Praroža roža, prungar je naš.

    I. Iz česa ste ga delali?
    Praroža roža, prungar je naš.

    II. Iz zlata, srebra delali.
    Praroža roža, prungar je naš.

    I. Komu ste zlato pokrali?
    Praroža roža, prungar je naš.

    II. Gospodu I – pokrali.
    Praroža roža, prungar je naš.

    I. Mi smo njih(o)vi kmetiči,
    Mi č'mo gospodu povedat.
    Vi ste držljiva gospoda,
    Kaj nam mite dajete?

    II. Črnoka deklica.

    Taka bila mi je poslana lani ta pesmica, ki bi bila po moji razdeliti povsem razumljiva, samo da bi se v zadnji vrstici moralo popevati: »Črnooko deklico«.
    Tako (4. sklon) čitaš tudi v češko-slovenski (slovaški) igri in pesmi: »Kralovna« ali »Hoja D'und'a« v zadnjih vrsticah o »zlatem mostu (uprav pozlačenem) iz »marvan (marmor) kamena«:

    Čo nam za dar nesiete?
    Hoja D'und'a hoja!
    »Cernooke dievčatko.«
    Hoja D'und'a hoja!

    (»Prostonarodnie običaje, povery a hny slovenske.« Usporiadal a vydal Pavol Dobšinsky. Turč. sv. Martin, 1880; str. 153).

    Prim. tudi v »Slovansk. Šborn.« 1884; str. 153:
    »Co bychme Vam za to daly?«
    »Černojoku devulenku.«

    Letos sem pa dobil k »Metliškemu mostu« nov dodatek. Nalašč sem ga ločil od prvega podatka, da bi se videlo, kako nastajajo »inačice« - tudi po pozabljivosti iste osebe, katera nam je bila kako narodno pesem priobčila – prvič. Kaže nam pa ta podatek i tujega vpliva prvi sled (ki ga zasledimo kesneje še pri nekem drugem »mostu« belokranjskem). Z zmislom vred bode zdaj tudi red nekoliko drugačen, nego je v prvem podatku. Čujmo!

    Za besedami, ki jih je popevala vojarinka in njena stranka ali I. zbor:

    I. Mi smo njihovi kmetiči,
    Mi č'mo gospodu povedat.
    Praroža roža, prungar je naš.
    odpeva dalje II. zbor:

    II. Vi ste držljiva gospoda;
    Kaj nam mite dajete?
    Praroža roža, prungar je naš.

    I. Čete nas pustit trikrat skoz,
    Da si »žofrana« ne zmočimo?
    Praroža roža, prungar je naš.

    II. Žiher preskočite trikrat skoz,
    Da si »žofrana« ne zmočite.
    Praroža roža, prungar je naš.

    Tako pojoč vzdignejo vse visoko roke, in vojarinka »pelje« svoje »skoz«; a zdaj gredo oni na poprejšnje vojarinkino mesto, vojarinka ostane pa tu, kjer so stali oni poprej, in igra se znova začne. Ne začne je pa vojarinka, nego oni, mahaje z rokami in ponavljaje isto pesem:

    Je-li trden ta vaš most?
    Praroža roža, prungar je naš.


    Vojarinka s svojimi jim odgovarja tako, kakor so poprej oni njej. Tako se vrste dalje, a naposled gredo vsi »skoz most«, pojoč:

    »Črnooka deklica.«


    Kako so nekdaj tudi Jugoslovani čislali »črne oči«, slišali smo že v drugi pesmi Metliški. To nam dokazuje i pesem (»kolo«) iz »gornjega primorja.«

    Fatajte se bjele ruke,
    Gledajte se crne oči;
    Ko ne ljubi crne oči,
    Pada li mu san na oči? itd. (Vuk I., 1841; 174 (br. 256).

    Tako čitaš ondi na str. 336 (br. 461):

    »Još da imam crno oko,
    Sve bih Turke premamila.« - -


    Boris Orel (1936) poroča, da ima belokranjski most slične primere v svetovnem narodoslovju. Poznajo ga (most) Čehi, Slovaki, Rusi, Finci, Poljaki, Nemci, Francozi, Italijani, Angleži, Španci, Madžari. Poznajo ga tudi na Madagaskarju in v Novi Gvineji. Belokranjski most ima nasproti drugim variantam mosta dve posebnosti: 1. Izvajalci belokranjskega mostu so odrasli, 2. igra se izvaja na velikonočni (binkoštni) ponedeljek. Domala povsod drugod so mostni igralci otroci, čas izvedbe je nedoločen in se ravna po mili volji otrok. Besedilo belokranjske igre je v prvi vrsti splošno (»Al je kaj trden ta vaš must«), spominja deloma na staroslovaško mostno igro Hoja Ďuňd'a (Črnooka deklica), deloma pa je zraslo iz starodavnih belokranjskih tal. Historično-genetično starejše besedilo kaže prozorno srednjeveško časovno-socialno ozadje (»Mi smo njegovi kmetiči«), prvo, mlajše jedro pa se predstavlja v dokaj zagonetnih in skrivnostnih vrsticah, ki je njih davni pomen utonil v pozabo.
    Orel na koncu zapiše, da »belokranjski most predstavlja skupno s kolom in deloma z igrami turn, kurji boj, robčeci (rešetca so svatska igra) ostalino davnih žalnih obredov, ki so že v prvotni obliki bili žalno-radostnega pomladanskega značaja.«

    Kako se je Metliško kolo za mojih mladih nog završevalo stoprav v mestu zvečer o »Zdravi Mariji«, priobčil sem bil že v »Vedežu« l. 1849, I. polov., str. 117, a lani v »Letopisu« z bajeslovno razlago vred. Dodajem, da se dovršuje v novi dobi kolo (z igrami vred) že na »pungrtu«, dn se dečaki več ne preskakujejo, in da niso kakor lani, tako ni letos nosili več takozvanega »turna«. Zaspala je tedaj i ta stara narodna navada l. 1887. menda na veke. Tako ginejo po malem stari narodni običaji. Upajmo, da bode trajalo naše staro in mično »kolo« še mnoga let.

    Naposled bodi očitna hvala in pohvala naši vredni, stanovitni »vojarinki«, tako i njenim vernim tovarišicam in novim tovarišem, pa i vrli mestni glasbi, ki je letos po novi, hvale vredni šegi, svirajoč na »pungrtu« vso uro, ugodno poveličevala to narodno slavnost, katere se brez dvojbe spominjajo z veseljem vsi gledalci in gledalke.

    Vpraša se zdaj: od kod in kedaj se je to kolo presadilo na slovenski – belokranjski svet? Odgovor na prvo vprašanje. Pregledujoč in premišljujoč jezikovne oblike v prvi pesmici, pravem kolu, ki ima v sebi uprav samo pet vrstic (jugoslovanske narodne mere), moramo se uveriti, da so te oblike bolj hrvatske (»čakovske«) nego slovenske ter se »večinoma« ne strinjajo s sedanjo govorico Metliško, ki »zvoni« na sluh tako:

    Jigraj, kolce, ne postavaj!
    Nisem pršo kola jigrat,
    Nek sem pršo dekl'c zbirat
    (t.j. izbirat).

    Beseda »divojka« (oziroma: devojka, djevojka) ne rabi v navadni govorici Metličanom, kar že vemo; pa po dosedanjih verodostojnih pismenih poročilih ne rabi ni drugim Belim Kranjcem. – Isto tako ne čuješ zdaj v Metliki in njeni okolici v domači govorici nikdar besede: »nakinčiti«, niti »nakinčati«, pa ni »kinčati«, niti »kinč«, (ki ni domače korenike).

    »Nit veselce pozlačeno« - te besede ume zdaj malokateri Beli Kranjec, uprav zato ne, ker pesmica »kolo« očividno ni cela, in se v popevki zarad mere izgovarja: »veselce« namesto: »veslice« (veslo).

    Vidi se, da prva pesmica ni cela, da se ji je s časom več vrstic pogubilo, pozabilo, - da ni zato med prvimi tremi in zadnjima dvema vrsticama nikake zveze, a zato ni v njej pravega zmisla. Temo razjasniti in dopovedati nam, kako je postalo i Metliško kolo, utegne pa ona pesem, ki jo je priobčil Vuk l. (1841); 372 pod br. 59 in naslovom: »Ne gleda se ruko, več stas i obraz«, ter se začenja tako:

    Igra kolo u Ercegovini
    Pred dvorove bega Jovan-bega
    U tom kolu nema muške glave
    Do djevojke i nevjeste mlade
    Otud ide neznan dobar junak.

    Pripoveduje se dalje na drobno, kako krasno je bil ta dobri lepi »junak« opravljen od glave do nog, tako i konj, na katerem je jahal. Ustavi se kolo vse presenečeno in začne gledati tega lepega, a neznanega junaka.


    »Al« govori neznan dobar junak:
    »Igraj, kolo, a ne gledaj na me,
    »Ja ne gledam zlata ni bisera
    »Ni lijepe svile ni kadife;
    »Veče gledam lijepu djevojku
    »I lijepa stasa i uzrasta
    »I lijepa boda i pogleda,
    »Staću majci u dvore dovesti,
    »Al« govori iz kola djevojka:
    »A ne luduj, mlado neženjeno!
    »Ni mi mlade konja ne gledamo
    »Ni na konju rahta ni pusata
    »Već gledamo lijepa junaka,
    »Za kim čemo ostaviti majku
    »I lijepo carstvo djevojačko.

    Zdaj nam je jasno, kako je postalo i Metliško kolo, ki se pričenja stoprav z dobrega, lepega junaka besedami, ki jih je govoril dekliškemu kolu:

    Igraj, kolo, ne postavaj itd.

    Očividno je, da je to isto, kar v Vukovi knjigi:

    Igraj, kolo, a ne gledaj na me itd.


    Ista misel povedana je z drugimi besedami tudi v Vukovem »Kovčežiću« na 51. strani v takozvanem vlaško-arbanaškem kolu, v katerem je igrala (če je res), tudi prekrasno opravljena bela vila:

    »Igraj, kolo, naokolo, ne gledaj na me,
    »Nisem doš'o, da ustavljam kolo djevojak,
    »Neg' da prosim djevojčicu vilu bijelu
    »Na kojoj su tri kavada od suva zlata itd.

    Tako govori »djevojačkemu kolu« ob taki priliki »tursko momče«, drugi junak, tudi silo lepo oblečen in jezdeč na prekrasno opravljenem konju. Pa ta junak veli z drugimi besedami na ravnost, da prosi (snubi) belo vilo, zato ker ima na sebi toliko zlatine in drugih dragotin (tedaj zato, ker je tako bogata).

    Prvi naš junak pa ne gleda dragotin ali bogastva na »djevojki«, nego zagleda se je samo v njo zbog njene lepote; a tako bi si rad izbral – v zakon.

    A baš po zadnjih dveh vrsticah v Metliškem kolu sodim, da si je bil i naš junak (v našem kolu) izbral ubogo, a lepo nevesto ter odpeljal v ladiji – najbrž po morju – k svoji materi na dom. Zato so popevale zavidljive ji tovarišice:

    »Ni divojka nakinčena,
    »Nit' veselce pozlačeno.

    Po čakavskih oblikah in po navedeni vsebini sodim, da je nastalo Metliško kolo vsakako med Hrvati (čakavci) ter prispelo s časom v Metliko s hrvatske strani, kakor je npr. leta 1878 na sv. Jurija dan (24. apr.) prišel v Metliko Blaž Kos iz Novakov na Hrvatskem tri ure od Metlike, »župe« Pribičke izpod sv. Križa, ter v Metliki prvič popeval čakavsko (pa s kajkavščino pomešano) narodno pesem: »Zeleni Juraj«. Gl. Letopis Matice slovenske, 1879; str. 217.

    Res, da se ta (z onim običajem hrvatskim vred) ni prijela mahom kot vrba; kajti zdaj, ko pojemo stari narodni običaji, ni doba za to; a vendar so se bile malo let poprej prijele ondi nekatere hrvatske narodne pesmi (čakavskega značaja); kajti slišal sem l. 1867 in 1872. v Metliki sam, kako radi in po gostem so jih prepevali moški in ženske, med katerimi sem se bavil po več tednov.

    Pa to ni nič čudnega osedobi, ko so se prebudili že vsi Slovani ter popevajo zavedni narodnjaki in narodnjakinje uzajemno i drugih bratov slovanske pesmi (narodne in umetne), ne samo v prevodu, nego tudi v izvinem jeziku ali narečju. To se godi od znamenitega leta 1848. – ne samo v »beli Ljubljani« in v sosednem Zagrebu – nego na slovanskih veselicah tudi v cesarski prestolnici, v »zlati Pragi« itd. itd. Leta 1874 pravil mi je (na Moravskem) neki učitelj, da prepevajo »Naprej« celo kmetske deklice po Češkem v izvirnem (slovenskem) jeziku.

    Belokranjsko kolo
    in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago
    Spisal J.Navratil
    I. Metliško kolo

    Vse to je izvestno. – »Neizrečeno mi je pa žal (po starem) in »obžalujem« (po novem), da ti ne znam tako izvestno odgovoriti na 2. vprašanje: kedaj se je presadilo kolo na slovenski (belokranjski) svet?

    Zapisano je, da so nemški križarji utemelili svojo »komendo« v Metliki že l. 1223; zapisano je, da je nekdanje tri slovenske (kajkavske) županije: Zagrebsko, Križevsko in Varaždinsko Ferdinand I. po nesrečni bitki Mohački (1526) pridružil svoji hrvatski deželi«; zapisano je, da so takozvani »uskoki« (Vlahi, Žumberčani ali staroverci) še za istega cesarja, samo štiri leta kasneje (1530) začeli seliti se od Senja (Zengg, na Hrvatskem) v odkazano jim Metliško okolico: - vse to je zapisano; kedaj se pa je preselilo ali presadilo »kolo« v Metliko in njeno okolico med druge Bele Kranjce, - tega nisem mogel dozdaj zaslediti v nikakem rokopisu, v nikaki knjigi. Ustno poročilo pa tudi molči povse o tem.

    Dasi pa Žumberčani, ki govore »štokavski« in »čakavski«, ki igrajo kolo še dandanes – na sredi »sela« ne samo o vuzmu (»uskersu«) in Kresu ali Ivanju, nego i na vse tri božiče (»na sva tri dana Božića), in to »momci«, »snahe« in »djevojke«, - Dasi so Žumberčani (v širjem pomenu) s časom po svoji naselitvi ob belokranjski meji kolikor toliko vplivali na nove svoje sosede, (kakor pozneje Kranjci nanje) pa vendar nečem trditi s tem, da so baš oni tudi »kolo« zasejali na slovenski svet; kajti vse kaže, da se je igralo kožo že pred njihovim prihodom v naše kraje, ne samo pri Srbih oziroma po Srbiji, Bosni in Hercegovini, nego i po Hrvatskem, Slavonskem in Dalmatinskem, a sosebno po hrvatskem in dalmatinskem primorju in to: ne samo o naštetih svetkih i. dr., nego i na svatbah (tudi pod milim ali »vedrom« nebom t.j. pred hišo), kakor se dan današnji.

    Tudi Bolgari igrajo kolo, ki mu pravijo: »horo« ali »oro.«
    V Babini gredi (v Slavoniji), ki sluje najbolj po svojih ženskih »lepoticah«, igra vsako leto o posebnih prilikah od pamtiveka »kolo« po kakih 500tero ljudi. (Po ustnem poročilu.)

    Vse to nam pa svedoči, da je »kolo« neizrečeno star ples, ki je – predno sose preselili Žumberčani v naše kraje, utegnil preseliti se na belokranjski svet, in to, glede na jezikovne oblike - s hrvatske strani izmed tako zvanih »čakavcev«.

    Vredno je morda veščake opozoriti na to, da je Metliškemu (zdaj jako okršenemu) kolu »štokavska« inačica (Vuk, l. 372-373 br. 517) od Dubrovnika. Vuk pa piše v isti knjigi na VI. Strani (»mjesto predgovora«) tako: »Kod kojijeh stoji: od Dubrovnika, od onijeh sam gdekoje ja napisao u Dubrovniku, no od čeljadi, koja nijesu odande rodom (jer pravi Dubrovčani – starosjednici – nemaju danas nikakoijeh narodnijeh pjesama), a najviše mi jih je napisao od svoje majke G. Jovo Lainović, koji se rodio u Novome (Novi) u Boki od roditelja iz Foče u Ercegovini, a prije 23 godine, kao dijete, došao u Dubrovnik, gde i sad (1841.) trgujući živi. Tako se slobodno može reći, da su ono gotovo sve prave Ercegovčke pjesme, koje su gdješto po »primorskemu« načinu okrenute«.

    Z dodatkom: »od Dubrovnika« zaznamenoval je Vuk tudi ono narodno pesem, ki nam dopolnjuje in razjasnjuje 3. pesmico Metliško, in se čita pri Vuku l. (1841); 294 (br. 400) pod napisom: »Stara neće, a mlada hoće,« to je (»deklica starega neče, a mladega hoče.«) – Ker nimajo vsi čitatelji Vukove zbirke pri rokah, utegnemo večini izmed njih ugoditi z navedeno »pesmo«:

    »Tekla zvjezda danica,
    Da preteče mjeseca;
    Dok zajedno zadjoše
    Za visoko planinu,
    Za zelenu goricu,
    Za studenu vodicu;
    Na vodici djevojka,
    Crpa, ljeva vodicu
    Sa zlačenom maštrafom
    I bijelom ručicom.
    Tu dolazi star na konju, stara delija:
    »Božja pomoč djevojčice, bjela rumena!
    Hoću li ti doć pomoći crpat vodicu? –
    Idi s Bogom, star na konju, stara delijo!
    Volim sama i do noći, nego s tvojom pomoći.«

    Zdaj nam jasno, kdo je oni »star na konju« tudi v naši pesmi, in da besede: »Bog ti plati niso nikaka hvala (zahvala), nego podsmeh. – A če izpustiš v gorenji pesmi (»od Dubrovnika«) v zadnjih petih vrstah iz vsake vrste po dve zadnji besedi, (ki so po mojem mnenji novi dodatki iz turške dobe), ostane ti še dosti jasna misel s prvotno narodno mero naše pesemce:

    »Bog ti plati star na konju!«

    Ta vrstica je po tem takem samo odlomek ali ostanek gorenje ali pa kake druge pesmi; kajti z vsebino 3. pesmi ni v nikaki zvezi.

    Tako se menjajo in pozabljajo s časom narodne pesmi – Očevidno je, da so 2., 3., 5. in 6 pesem slovenskega značaja, 1. in 4. pa čakavskega – z vplivom slovenskim. Opozarjamo samo na nasl. besedo »postavati«, ki ne rabi ni Hrvatom, ni Srbom; pogrešamo je tudi v staroslovanskem Miklošičevem. Celo v 2. množn. Sklonu besede: »divojk« (nm. divojak) čutimo slovenski vpliv. V 4. pesmi je prva beseda (»odprite«) slovenska, poslednja (»dukat«) pa čakavska, kar svedoči baš ta skrajšana oblika 2. množn. Sklona, (gen. plur.)

    II. Poljansko kolo
    a.
    Kolo v Starem Trgu

    Vrli domorodec, pokojni Jurij Kobe, popisal je »kolo« v svojem mičnem spisu: »Beli Kranjci« v »Novicah« l. 1847: »Kolo (narodni ples), pri katerem se dekleta, tudi mlade žene, vzajemno nasprotno na suknjah za žepe držeče v podobi šestila okoli vrte, dve stopinji naprej, eno nazaj grede, - to se v nekaterih krajih v svoji stari svetačnosti še zmeraj vodi, v nekaterih se je pa tudi že opustilo. Med njimi je vselej ena »vodja«, in sicer taka, ki je najbolj urna in največ pesem ve; zakaj kolo se prepevajoče vodi, dokler se ples ne začne, kedar se pa ples začne, odstopijo vse tiste, ki so slabe, ali pa ki ne znajo na las z vsemi drugimi dve stopinji naprej, eno nazaj poskočiti, zakaj v enem trenutji morajo noge vseh po zemlji poteptati in zopet odskočiti v zrak. Stari Trg v Poljanah je bil njega dni velikonočni ponedeljek pred večernicami ves v takih igrah, in vse je od petja grmelo, ker vsaka vas iz cele župnije je ondi na svojem prostoru kolo praznovala. Kolo se začne vselej s pesmijo:

    »Zbiraj se, zbiraj lepi zbor
    Prelepih vseh mladih devojak« itd.
    (Iz vsega kola je razglasil Kobe samo te dve vrstici).


    »Vsled tega se pojo« - pripoveduje Kobe na dalje – »razne pesmi v čisto »srbsko-hrovaškem« narečji, da se človek zares prečuditi ne more, ako pomisli, kako so mogle te pesmi na kranjsko zemljišče zasaditi. Kolo se v naši dobi redko vodi, samo o večih praznikih in na piru (svatbi) drugi dan po poroki, ako nevesta ni vdova.

    Po poročilih in naslednjih pesmih poljanskih in drugih dragocenih podatkih, ki nam jih je blagoslovil letos priobčiti vč. gospod Peter Režek, župnik v Starem Trgu pri Poljanah, razglašamo pa, da se igra zdaj »kolo« v njegovi župniji še v Trgu, v Predgradu in v Deskovi Vasi, in to skoraj vse velike praznike, pa ne pred večernicami, ampak po večernicah. »Snahe« ne plešejo več, ampak le dekleta (»dekliči« ali »deklice«, tako pravijo tudi odraslim [nepoštene deklice ne smejo v kolo]) in dečaki, (pa ta beseda jim ne rabi, nego »fanti«, a ne »fantje«). Tako jim ne rabi – razven v pesmih in šalah – ni beseda »divojka« (kakor jo izgovarjajo čakavski, a ne »devojka«). V Predgradu izgovarjajo tudi razločno: »lipo« nm: »lepi«; v 2. množnem sklonu (gen. pl.) piše pa naš svedok iz Trga – napisal še poprej: »lepi«, a vendar: »divojak«, dasi se je vč. gospodu župniku v prvi besedi nm. »e« čulo malo »i«, ko mu je namreč ta svedok čital zapisano pesem.

    Take pojave razjasnjujejo naslednje župnikove besede: »Zarad govora je pri nas velika kolobocija: kteri gredo krošnjarit na Hrvatsko, govore bolj hrvatsko, kteri gredo med »Vlahe«, govore bolj srbsko, kteri gredo med Nemce, pa nemškutarijo, kakor nekdanji »odsluženi« vojaki; vendar pa pri vsem tem lepše govore in bolj čisto, kakor (nego) »Kranjci«.

    »Resnične so Vrazove besede, da pravijo: zastanak, povratak, staza, lonac. Pišejo se: Bukovac, Barac, Mukovac… ali vsaj izgovarjajo tako, akoravno mi pišemo –ec nm. –ac.«

    Na vprašanje, zakaj piše vč. g. župnik zdaj: »Stari Trg pri Poljanah, dočim je pisal Kobe l. 1847. »Stari Trg v Poljanah«, rekši je li se Kobe zmotil? – poslal nam je vč. gospod to razjasnilo: »Narisal sem Vam (kolikor znam), »spregled« naše župnije. Ako pridete iz Črnomlja s pošto v Kočevje na postajo: Brezovica, in še nekaj časa greste po cesti v Kočevje, postojite in se obrnite proti jugu; tu se Vam med dvema gorama (Kozico in Žežljem) razprostira globoko dol Poljanska dolina – noter do Kolpe, od ktere se spet na hrvatsko stran hribje vzdigujejo in dolino zapirajo. Od tu se Vam vidi, da je dolina ravna, pa prav za prav ni nič ravnega v njej: polna je malih gričev in kotanj ali drag (Mulden). Pod cesto noter do Kolpe prebivajo Poljanci, toda prve tri vasi (Kralje, Vimolj in Čeplane) spadajo cerkveno pod Nemškolško župnijo; druge doli pa vse pod Stari Trg (Starotrško župnijo). »Dolina pa spušča proti Kolpi po strmem bregu, kteri loči župnijo nekako na dva dela: vasi, ktere so pri Kolpi, kjer so pod bregom semtrtje lepe ravnine – imenujejo se »brežani«, a druge vasi, ki so nad bregom – »nabrežani«. Ako greste po cesti doli v Starotrško župnijo, pridete čez Jelenjo vas v Predgrad. Tukaj doli pod cerkvo na rtu je stal slavni poljanski grad (Pölland = Poljane), ki ga Valvasor popisuje; zdaj mu pa ni več sledu; ampak zdaj stoji onkraj ceste gradič, v kterem knežev logar prebiva. (Tukaj v tem gradu je bila do l. 1848. »gosposka«, kakor npr. na Krupi). Vasi pravimo navadno Predgrad, pa tudi »pri Gradu«, ptujci: Poljane, Kočevarji: Pölland«.

    Zato menim, da je prav, če pravim: »Stari Trg pri Poljanah«, ker je civilno imenitniši bil grad Poljane nego župnija: Stari Trg.«

    »Res, da zdaj inostranci, kedar gredo čez hribe k nam, pravijo: »Grem v Poljane«, naj gre potem potnik, v ktero vas hoče, tako, da je to iem postalo splošno za vso dolino, in po tem je tudi prav: »v Poljanah.« Po tem ugodnem razjasnilu smemo tedaj i kolo, ki se ga igra v Starotrški župniji, imenovati »poljansko kolo«.



    Rado Radešček v svoji knjigi o slovenskih ljudskih vražah (1984) podaja v celoti zapis Metličana Janeza Navratila o vuzmu v Metliki.

    »V Metliki, slovenskim mestu na hrovaški meji, imenujejo veliko noč »vuzem«, Hrovatje pa »vazam«. – Od kod to ime, bomo pozneje slišali. – S kolikim veseljem v Metliki zlasti otroci vuzem pričakujejo, mi skoraj ni moč popisati.

    Eden drugiga že en mesec poprej poprašujejo: Kaj boš imel ti za vuzem noviga, ali hlače, ali suknjo, ali čizme, ali kaj? Zakaj, če le ni nemogoče, vsak mora za vuzem kaj noviga dobiti. To je veselje! Nar manj teden pred vuzmam se začnejo pisance pisati. – Tako se veli
    (pravi) z voskam pisanim pirham. – Vender pisance bolj kmetiška mladost piše kot mestnjanska. V mestu večidel nepisane pirhe v prežiljki (tudi bražiljka – iveri braziljskega lesa, ki jih kuhajo v vodi obenem z jajci. Tako dobijo »lesjake«.) kuhajo, ki jih v razloček od pisanc »lesjake« imenujejo. Nar več se jih veliko soboto skuha, da se jih popoldne nekoliko po stari navadi k blagoslovu ali žegnu nese. Komaj se zorja vuzamskiga jutra napoči, komaj procesija mine; se že otroci in odraseni mladeniči od vsih strani s pisancami v rokah in v žepih (aržetih) shajajo. Zdaj se prične vojska s kurjimi jajci. Šterclajo ali turčajo (trkati s pisanicama, z drugo ob drugo) se. Skerbno poprej eden drugiga pisanco na zobeh poskusi. Čigar pisanca se na obedveh straneh vbije, tisti jo zgubi. Kislo se derži. Uni pa možko stopa, ki dobi.

    Nekteri pa znajo smolenice
    (izpihano in pobarvano jajce, napolnjeno s smolo) delati, s katerimi po goljufiji veliko drugih pobijejo. Ali gorje takimu sleparju, če goljufija na dan pride. Razbite pisance mečejo vanj, da je joj. Poverh ga pa še po herbtu nažgejo. – Drugi so, ki vbite pisance s krajcarji sekajo. Sekajo večidel v roki. Podajač marsikterikrat krajcar v perst dobi, da poskoči. Liže si potlej perst. Pa nič zato, če je le krajcar dobil. Dober sekač polne žepe pisanc naseka. Proda jih potlej, ali pa domu starišem nese. Toda včasi namesto zahvale šiba zapoje. – Šterclanje terpi celi vuzamski in drugi dan, pa tudi še drugo nedeljo.

    Popoldne po večernicah vuzamske nedelje ima v Metliki mladost neko posebno, morde na Slovenskim nikjer drugdi znano navado.

    Komaj namreč večernice minejo, dere vse, kar je mlado, na tako imenovani »pungert« (travnik) pri svetim martinu zunaj mesta. Kakih deset do dvajset dekličev se sprime z rokami in stopi v versto. Se za roke derže grejo v versti ena za drugo na hrib. Pervo dekle, ki mora nar bolj urno biti, se imenuje »vodica«, zato ker vodi. Zdaj pričnejo pod milim nebam »kolo igrati«, to je plesati, in sicer takole: »Vodica« se, berž ko na verh hriba dospe, okrog in okrog zasuče. Druge se urno okoli nje ovijejo in plešejo tako rekoč v podobi kolesa ali prav za prav v podobi povitice (potice) s hriba navzdoli na plano. Na planim se »kolo« ravije. Kakor pervič v ravni versti se vernejo plesavke spet na verh hriba. Kakor pervo pot se zopet navzdoli spustijo in plešejo »kolo«. Tak ples terpi po eno uro in čez. Tode ne plešejo molče. Plesaje »popevajo«
    (pojejo) neko serbsko pesem. In ta pesem spričuje, da je mogla ta navada v Metliko iz Serbskiga prinesena biti. Kedaj, nihče ne ve. Je tedaj že zlo stara. Kadar se dekličem poljubi, se sklenejo prav v »kolo« ali »kolobar« in plešejo veselo prepevaje po »pungertu« okoli. – Še z drugimi igrami in »popevkami« ali pesmimi razveseljujejo veliko množico gledavcov vsakiga stanu in starosti.

    Dokler dekliči plešejo, se eni fantje »šterclajo« in »pisance« sekajo, da je le veselje gledati, drugi se igrajo »robce«, spet drugi bolj majhni »kurjiga boja«. – »Robce« se igrajo tako: Več se jih vstopi v kolobar. Sleherni ima spleten »robec«
    (ruto). Dva se okrog kolobarja lovita. Po določbi mora eden bežati, drugi teče za njim. Ako ga doteče, ga ima pravico z »robcem« enmalo po herbtu nabunkati. Kadar se sprednji naveliča teči, vdari eniga is kolobarja rahlo od zad. Ta stopi vun, uni na njegovo mesto v kolobar. To viditi tudi lovec svojiga naslednika zaznamovana in se vstopi na njegovo mesto v kolobar. Nova dva fanta se ravno tako lovita in si čez nekoliko časa vsak svojiga naslednika izvolita, kot perva dva. Tako se verši ta igra, dokler se je vsi naveličajo. Marsikateriga po nji pleča serbijo. Ali povedati – ga je sram.

    »Kurji boj« pa je takšin:
    Po dva fantalina zajezdita vsak enimu velikimu, močnimu fantu vrat. Ta dva (nosača) stopita po koncu stoje tako blizu eden drugiga, da se fantalina kot dva petelina kavsata, zvediti, kteri da je močnejši. Od tod ime »kurji boj«.

    Tode si ni nobene slave pridobil, kdor se je tega boja zmislil. Zakaj včasi se taki petelini tako kavsajo, to je lasajo, praskajo in bijejo, da marsiketeri s kervavim obrazam »pungert« zapusti. Slabej tudi večkrat na tla telebi in se zlo pobije. Pametni gledavci bi takiga boja nikdar pripustiti ne smeli

    . Proti večeru se podajo dekliči v mesto. Po celim potu »kolo« plešejo in »popevajo«. Odraseni fantje imajo navado »turn« nositi. – Šest fantov se namreč vstopi v tri verste, v vsako po dva. Drugih šest jim vzdignejo na rame. Zgornji na spodnjih po koncu stojijo. To je »turn«. Ako se ne podere, ga nesejo vselej notri v mesto.

    Drugi fantje, majhni med sabo, veliki med sabo se po cesti tudi notri v mesto preskakujejo. – Takiga roja, takiga veselja ni zares za Metliško mladost celo leto. Dekliško »kolo« se verti v mestu do terdne noči. Le pobožno zvonenje »zdrave Marije«
    (Ave Marije) mu zamore konec storiti. Z rajsko radostjo navdno se razzgubi zdaj mlado in staro.

    Zdaj ko so moji predragi bravci slišali, kako Metliška mladost veseli »vuzem« obhaja, bi gotovo že tudi radi vedeli izvirek besede »vuzem« namezto »velikonoč«, kakor tudi izvirek popisane navade. »Vuzem« pomeni prav za prav spomlad ali vigred, kakor jo štajerski Slovenci imenujejo. Naredila se je namreč beseda »vuzem« is stariga predloga »vi«, ki pomeni »iz«, in pa iz besede »zima«. Imela bi se tedaj prav glasiti »vizim«, to je »iz zime« ali »izzimek«, ker smo tačas iz zime. Kadar smo pa iz zime, je spomlad. – Iz tega se lahko sprevidi, da ste besedi »vuzem« in »spomlad« res ene pomembne. Še bolj se zenači »vuzem« z besedo »vigred«, to je »izgred« ali odhod iz zime. Naši malikovavski preddedje so v starodavnih časih začetek leta, ki se je z našo spomladjo začelo, veselo praznovali. Gre misliti, da so posebno ta praznik »vizim«
    (pozneje: vazim, vazam, vuzem, vesna, viosna) imenovali. – Ko so se bili naši preddedje pokristjanili, so prenesli nekteri ime poprejšniga veseliga praznika »vuzema« na praznik »Kristusoviga od smerti vstajenja« ali »velikonoč«, in sicer pervič zato, ker je ta dan za kristjane vesel, drugič zato, ker je »velikanoč« zlo tisto dobo, kot je bil poprejšnji »vuzem«.

    Od tod tedaj ime »vuzem« namesto »velikanoč«, ki je okoli Metlike, pa tudi Štajerskim Slovencem, še znano…«


    Belokranjsko kolo
    in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago
    Spisal J.Navratil
    II. Poljansko kolo
    a.
    Kolo v Starem Trgu

    Predno pa pojdemo tega »kola« gledat in poslušat, poučuje nas vč. gospod župnik tako: »Napevi so pesmicam taki, kakor sploh naši »Vlahi« okoli Metlike pojo; vender pa ima vsaka pesem nekaj drugačnega, kar pa tujec težko razloči. Tako se mladež vrti in poje; stari pa okoli stoje, gledajo in tobak (»duhan«) pušijo«. Čudno pa, da se je baš početek (v prvih dveh vrsticah izneveril »narodni meri«, vendar v naslednji pesmi, malo menj nego pri Kobetu. Da vidimo! (Zapisal je te pesmi letos Jure Koce iz Trga, a ne »na kitice«, nego zdržema t.j. po vrsti, kot da je nevezana beseda. Na kitice itd. razdelil jih je vč. g. župnik Režek sam.)

    b.
    Kolo v »Trgu«
    I.

    Zbiraj se, zbiraj lepi zbor
    Vseh mladih divojak!
    Ajde, kolo! da skočimo,
    Da to trato povalimo!
    Zbiraj se zbiraj, lepi zbor
    Vseh mladih junakov!
    Ajde, kolo! da skočimo,
    Da to trato povalimo!
    Zbiraj se, zbiraj lepi zbor
    Vseh mladih snašic
    Ajde, kolo! da skočimo,
    Da to trato povalimo!

    Po župnikovem razjasnilu treba prvi dve vrstici v vsaki kitici čitati tako:

    Zbiraj se|zbiraj|lepi zbor
    useh|mladih|divo|jak,
    useh|mladih|juna|kov,
    useh|mladih|snašic?

    V 2. in 4. vrsti pravilni narodni osmerci:

    ajde|kolo|da sko|čimo itd.

    Tudi v Trgu (kakor v Metliki, pa i pri Hrvatih in Srbih) prihajajo za pravim »kolom« na vrsto druge pesmi, ki se popevajo v kolu, dasi se ne tičejo kola čisto nič; npr:

    2.
    V našem polji zlata jablan,
    Daj Bog, daj nam dobro leto,
    Daj Marija, daj nam Bog.

    Pod jablanko zlata miza,
    Daj Bog, daj nam itd.

    Jokol (okol) mize zlati stoli,
    Na njih sedi Bog, Marija,
    Daj Bog, daj nam itd.

    V rokah ima zlato kropel,
    Hiti se ve zlato jablan,
    Doli pado tri jabuka:
    Prvo palo v naše polje;
    Naše polje obrodilo,
    Daj Bog, daj nam itd.

    Drugo palo v naše gore,
    Naše gore obrodile,
    Daj Bog, daj nam itd.

    Tretje palo v naše selo,
    Naše selo zdravo oj veselo;

    Ki za kolo,
    Naj gre z nami v kolo,
    Ki ni za to,
    Naj od strani gleda.
    Da si, da si moja,
    Imela bi »draga«;

    Kraj bunara

    Deteljina trava, Na travi je bieli list papira,
    Na papiru črna slave piše,
    Črne slave in so žalovite,
    Žalovite i Bogu so mile.
    [Težke ti so divojačke kletve]:
    Kodar zdahne,
    List in trava sahne;
    Kod zakune,
    Do neba se čuje;
    Daj Bog, daj nam dobro leto
    Daj Marija, daj nam Bog.

    3.
    Nisem, nisem tvoja,
    Ni bratca (»braca) tvojega;

    Več sem, več sem svojega
    »Milega dragoga«,
    Koj me, koj me ljubi,
    Popustit me neče.

    4.
    Kod zaplaka,
    Vsa se zemlja trese.
    Bolj bi bilo, cerkvo razgraditi,
    Neg(o) divojko na vero ljubiti;
    Cerkva bi se zopet zagradila,
    Oj divojka vere ne dobila,
    Niti vere, nit(i) poštenja svojega.
    Koj zna bolje, Rodilo mu polje,
    Koj(i) zna više,
    Naj si s perom piše.

    5.


    O naslednji pesmici, ki se poje zdaj tudi v kolu, piše vč. gosp. župnik Režek tako: »Ta pesmica se mi zdi tujka; ne diši nič po »Poljanski« srbščini; bržkone je odkod drugod sem prinesena«. – »Tujka« znači namreč tukaj takozvano »kranjščino«. Vender se je vteplo vanjo nekoliko belokranjskih oblik: npr. »sproletela« (nm.: priletela); »niso bila to zidarja« (nm.: nista bila itd.) Na primer samo prve štiri vrstice!

    Ena ptič'ca sproletela
    Iz (te) dežele štajerske,
    In to pesmico zapela
    Od Marije žalostne itd.

    c.
    Kolo v Predgradu.

    Na drobno in mično je popisal to kolo in narodne igre oziroma pesmi, ki se popevajo v kolu itd. Jure Rade iz istega Predgrada. Tudi on je pisal pesmi med drugim popisom zdržema; na granese ali vrstice razdelil sem jih stoprav jaz, ker mi je vč. g. župnik Režek blagovolil poslati tudi tega svedoka rokopis, po katerem skoraj lahko pogodiš, s kake narodnosti ljudmi je občeval svedok. Tukaj samo še toliko, da bodem, držeč se »matice«, pripovedoval po svoje v knjižnem jeziku, opozarjaje gredoč na njene jezikovne posebnosti, narodne pesmi pa verno ponavljal po rokopisu, a potrebne popravke opravičeval z vzroki v opazkah, kakor pri poprejšnjih pesmih.

    Najpoprej, kadar so se zbirali za v kolo – piše naš svedok – šli so – nekoliko dečakov in deklet – na sred vas … na trato, in kadar so se na tisti trati zbrali vsi vkup, stopilo je nekoliko dečakov in deklet na to stran trate, nekoliko pa na ono stran, in so začeli prvi proti drugim popevati a drugi odpevati jim tako (o stari, ki nam je nekoliko že znana z Metliškega »pungrta«,) samo da se ondi igra in popeva po »kolu«, tu pa že pred »kolom«:

    I.
    Most.

    1. Je-li trd ta vaš most?

    2. Vera je trd se ko kost.
    »Brojeli broj, bronjke broj«.

    1. Ali gremo žoher čez vaš most?
    »Brojeli broj, bronjke broj«.

    2. »Ziher« greste čez naš most
    »Brojeli broj, bronjke broj«.

    Saj je trd…, kako kost.
    »Brojeli broj, bronjke broj«.

    1. Iz česa ste ga delali?
    »Brojeli broj, bronjke broj«.

    2. Iz »te« repe ribane,
    Iz »teh« rakovih koščic.
    »Brojeli broj, bronjke broj«.
    1. Vi ste kume š… kani
    »Brojeli broj, bronjke broj«.

    2. Vi ste ne vrh glave grintavi,
    Pod očima plesnivi.
    »Brojeli broj, bronjke broj«.

    Potem so se bližali on tem – drug drugemu – in se začeli »zdraviti« (pozdravljati), nato pa zopet popevati:

    2.
    Kolo.

    Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor
    Seh lijepih, mladih divojak;
    Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor
    Seh lipih junakov!
    Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor
    Seh lipih, »snašicah«!

    Se selo je Juretu na ruko
    Tako ti Boga, Djuro mlad!
    »Kam« (kak?) bi ja grade dohajal
    Od tvoj'ga grada do moj'ga!

    Zbiraj se zbiraj, lipi zbor!
    Koj(i) je za kolo,
    Naj gre… h kolo
    Koj(i) ni za kolo,
    Nek' od strani gleda!

    Potlej »so začeli« dečaki streljati (s pištolo) in vriskati, a dekleta popevati »vsakovrstne« pesmi; npr:

    3.

    Igraj kolo, igraj kolo
    Dvajset »ji« dva igra!
    U tem kolu lipi Jure igra!
    Lipi Jure sladka usta iam;
    Da me hoče, da me hoče
    Da poljubi š njima!

    (Nato dečaki):
    Igraj kolo, igraj kolo
    Dvajset »ji« dva igra!
    U tem kolu lipa Kata igra!
    Lipa Kata lipa usta ima;
    Da me hoče, da me hoče
    Da poljubi š njima!

    Tako se je popevalo za vsakega dečaka in za vsako dekle, kolikor jih je bilo v kolu, dokler niso prišli na vrsto vsi (po imeni).

    Po drugih »raznovrstnih« pesmih zapeli so pa zopet v kolu:

    4.

    Skoči kolo, da skočimo,
    Da se malo zveselimo,
    Da si drage izbiramo!


    Pri tem so začeli skakati vsi »okoli na okoli«, dečaki pa zmerom »iz pištol streljali«. Dečaki so si kupili tudi »po – par veder vina«, in pili potem v kolu, a ž njimi vred tudi dekleta. Ali vsak dečak ne sme v kolo (npr. dokler ne navrši kakih 18 let); tako i dekleta ne. Tudi iz druge vasi niso smeli dečaki v kolo, zato ker so se precej…stepli, dekleta so pa smele, naj so bile prav iz druge vasi, če so bile »kaj« lepe in izvrstne, a drugače ne. Drugi dečaki, kateri so bili iz druge vasi, morali (»mogli«) so pa le od strani gledati; tako tudi domači dečaki in dekleta, kateri niso bili za to, npr., kateri so bili še premladi, pa tudi (»tisti«), kateri so bili prestari že (»prestare že«). Mlajši dečaki in dečki so pa mlade deklice (»dekleta«) in »stare« preč – na stran »vlekli« od kola, tako da so se morali (»mogli«) nekateri krat smejati vsi vkup (»ukup«).

    Imeli so tudi kletarja, kateri jim (»jima«) je v kolu (»notri u koli«) vino točil in jim (»jima«) dajal piti; tako tudi kakemu izvrstnemu možaku, kateri je gledal od strani (»ostrani«).

    Če je lepo vreme, tudi do 11. ure »zvečer« kolo igrajo pri luči, ki jo postavijo v kolo (na sredino), a zraven nje lodrico vina, s katerim se krepčajo.

    Tudi kakšna stara babica in star dedec sta od strani gledala (»ogledali«) to izvrstno kolo, rekši, kako lepo znajo njih hčere in sinovi kolo igrati.

    Popevali (»peli«) so v »kolu« tudi tako:

    5.

    V našem polju zlatna jablan,
    Daj nam ga Bog!
    Daj Bog, daj Marija dobro leto,
    Daj nam ga Bog!
    Pod jablankom zlata miza,
    Daj nam ga Bog!
    Okol' mize zlati stoli,
    Daj nam ga Bog!
    Na njih sedu Bog, Marija,
    Daj nam ga Bog!
    Bog, Marija, sveti Petar,
    Daj nam ga Bog!
    V rokah drži zlatno kloper,
    Daj nam ga Bog!
    Shitijo se vu jablanko,
    Daj nam ga Bog!
    Doli padu tri jabuka:
    Daj nam ga Bog!
    Prvo palo v naše selo,
    Daj nam ga Bog!

    Marija Boga rodila,
    Ke ga rodila, povila,
    Z belim ga »rubom« pregrnja.
    Marija Boga rodila,
    Ke ga rodila, povila,
    (V) pisano zibko polaga.
    Marija Boga rodila.
    Ke ga rodila, povila,
    S pisanim pasom prepesala,
    Marija Boga rodila,
    (S) svetim ga križem prekrižala
    I mi ga deni na glavo,
    Marija Boga rodila,
    I mi ga nesu predeleč,
    Na gori raven široka,
    Marija Boga rodila,
    Na ravni drevce zeleno,
    Naše selo se veselo,
    Marija Boga rodila,
    Drugo palo v žitno polje,
    Žitno polje obrodilo,
    Marija Boga rodila,
    Saka latka dva vaganka,
    Rastavica po kuplenik.
    Marija Boga rodila.
    Tretje palo (v) vinske gore,
    Vinske gore obrodile,
    Marija Boga rodila,
    Stara trta tovor vina,
    Grebenica po lodrico,
    Marija Boga rodila,
    I prevezoc po vedrce.

    6.
    Po(d) drevcem stoji zlatni stol,
    Marija Boga rodila,
    Na njega sedu Marija,
    Sinka Jezusa zibljejo
    Marija Boga rodila,
    Tutaj, nunaj, Jezus gospod,
    Jezus gospud, Marijin sin!
    Marija Boga rodila,
    Lipo to (»tu«) zlato jabuko
    Jezusi v ruke dajejo.
    Marija Boga rodila,
    Rumeno sunce »gori gre«
    Gori ga zovu Marija
    Marija Boga rodila,
    Preblaženo sveto telo,
    Da bi nam bilo »šafano«
    Marija Boga rodila,
    Usmilenoga Jezusa:
    Pojte simo, »se lipe tičice«
    Marija Boga rodila,
    Se tičice grlice,
    Koja bo znala »najlepšej« peti,
    Marija Boga rodila,
    Ta bo Jezusa zibala.
    Grlica znala »najlepšej« peti:
    Marija Boga rodila,
    Tutaj, nunaj, Jezus gospod,
    (Jezus gospod), Marijin sin.
    Marija Boga rodila,
    Iše govoro Marija:
    Ti boš z mano putovala;
    Marija Boga rodila,
    Ti boš Jezusi pesterna
    Marija Boga rodila,
    Ker ga rodila, povila.

    Po našega drugega svedoka popevali so – ali kakor od 5. vrste svojega rokopisa dalje, on rajši piše književno – »peli« so te dve (»dvej«) pesmi dečaki in dekleta o »veliki noči«, kadar so »kolo igrali«.

    Povedati mi je tudi po pravici, da njemu ne rabi nikdar beseda »dečaki«, nego samo beseda »fanti«, »fantji«, ali pa tudi navadna književna oblika tej tujki: »fantje«, pa tudi »fantja« dasi mi piše vč. gosp. župnik Režek, da pravijo v njegovi župniji (kamor spada tudi Predgrad) sploh: »fant«, pl. »fanti« (a ne »fantje«).

    »Od kraja do konca ali »od konca do kraja (kakor ti je drago, oboje je narodno in pravilno) rabi on i za »deklice« - samo navadno književni lice: »dekleta«, ki mu ga nismo kratili, premda nam »deklice« bolj ugajajo od »deklet«, pa smo zato, ker so deklice po resnici in po slovnici vedno »ženskega« spola; »dekleta« pa – dasi tudi »ženske glave« - po slovenski slovnici nekakega »srednjega spola«, ki ga ni na vsem voljnem svetu. Zato ni čuda, da pravijo nekateri Slovenci namesto: lepo dekle in »lepa dekleta« - rajši po prirodnem spolu: »lepa dekle«, »lepe dekleta«.

    Pa poslušajmo rajši, kako so popevali v Predgradu v kolu »o binkoštih«. (Začetek nam je že znan, ali nas pa vsaj spomina prve pesmi, zapisane v Trgu oziroma v Predgradu.)



    7.

    Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor
    Seh lipih, mladih djevojak
    I seh lipih junakov!
    Prvo kolo djevojačko,
    Drugo kolo se junačko,
    Tretje kolo se snašinsko.

    Gledala ga z Rima gospa!
    Ne glej kolo, rimska gospa!
    Ja ne morem od žalosti,
    Dje moj dragi druge ljubi.
    - - - - - - - -
    - - - - - - - -
    Drugoj kupi zlat prstenac;
    Meni neče svinčenoga!
    Iše brat bratcu (»bracu«) govori:
    Ženi ti mene, bratoc moj!
    »Jast« bi te ženil rad, prerad,
    Al' te nemam dobro ke,
    Ko te neču ko Ane,
    A Anice doma »nej«.
    Anica prošla prek morja
    Žlahtnega »gvanta« kupovat,
    Se žlahtnega skerletnega.
    Iše brat bratu govori:
    Prodaj ti meni beli grad
    Se iz drobnega kamenca,
    Se iz žutega bisera,
    Kam bi »ja« (k) gradu dohajal
    Od moj'ga grada do moj'ga
    Iše brat bratu govori:
    S toga ne more ništa bit.

    Okrepivši se s sladko vinsko kapljo, oglasili so se zopet (»spet«) dečaki tako: z uprav srbskim početkom, ki se nahaja v Vukovih knjigah: »Srps. n. pjesme« tako često. Povse pravilna je tudi narodna mera prvih devetih »desetercev« (trohajev):

    »Mili Bože, čuda velikoga,
    Ke izbije mali velikoga.

    Tako se završuje zanimljivo poljansko kolo v Predgradu.

    Belokranjsko kolo
    in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago
    Spisal J.Navratil
    II. Poljansko kolo
    c.
    Kolo v Predgradu.



    8.

    Puška puče iz drugoga kola
    I ubije Ivana junaka.
    Igraj kolo dva luga zelena!
    »Niso« ono dva luga zelena,
    Več je ono »ta« zvezda danica,
    Na nji kola Marija divica,
    Sinka Boga naručaj držijo.
    Pomozi Bog, pomozi Bog!
    Napi(j) meni, a jaču tebi.

    Navada je po svedokovih besedah »kolo igrati« (v Predgradu) o veliki noči, o binkoštih, na svetega Janeza krstnika god, o božiču (»o božiči«), na sv. Štefana, na sv. Janeza, na sv. tri kralje in na novo leto.

    Zanimiljiva in jako važna za našo razlago je svedokova opazka, da si izbirajo dečaki neveste ali odrasle deklice za ženitev po navadi samo v kolu, (kakor se znanijo po velikih mestih gospodiči z gospodičnami na očitnih in neočitnih plesih po dvoranah ali sobanah). Po tem se vidi, da pesmi, ki smo jih imeli v mislih iz početka niso izmišljene povse, nego da se oslanjajo na resničen narodni običaj, ki se vrši med Belimi Kranjci pri Poljanah (oziroma: v Poljanah) še dandanes (l. 1888).

    Navadno se tudi v Predgradu začne kolo igrati »šele po večernicah« t.j. ob 3. ali 4. »popoldan« ter se igra od 8., ali 9. ure zvečer; a na sv. Ivana (tu »Janza«) evangelista začnejo precej ob »pol enajste ure pred poldan«, ter igrajo do dveh popoldan. Potlej gredo (»grejo«) južinat; po južini ob treh ali štirih začno (»začnejo«) pa zopet ter igrajo do 9. ure zvečer.

    Če je lepo vreme, pridejo tudi drugi ljudje z vseh stranij kola (»kolo«) gledat, ne samo iz druge vasi, nego celo s Hrvatskega (»is hrvaškega«).

    »Navadno je«, dodaja naš svedok, »de enkrat skačejo, kedar kolo igrajo, in spet počasi okoli kolajo in pojejo vseke vrste pesmi in tudi druge pesmi, in se veselijo.«

    Na sv. »Janeza krstnika dan ali god« je pa taka navada: Zvečer ob 8. uri se zbero (»zberejo«) iz vse vasi dečaki (»fantja«!) in dekleta, vzamejo najprej (»narprej«) voz, in s tistim vozom »grejo in začnejo prec od kraja vasi po hišah drva zbirat(i)«. Vsaka hiša mora nekaj (»nekej«) drv dati; če ne, vzamejo si jih dečaki sami. Po vsi (»celi«) vasi pobirajo drva od kraja do konca vasi. Potem odpeljejo tisti (»otpelajo tista«) voz drv četrt ure daleč (»deleč«) od vasi blizu ceste na »eno« trato, in naložijo ter zakurijo ogenj »strašno, strašno velik in pri tistem »ognji« kolo igrajo, … tudi plešejo in se veselijo ter različne pesmice popevajo vso božjo noč do belega dne, vsi skupaj«.

    Tudi iz druge vasi pridejo dečaki kola (»kolo«) gledat, pa le tisti, »kteri se imajo dobro skupaj« z domačimi fanti, in kteri se upajo priti. Drugi ne smejo priti, zato ker se precej pokarajo (»skregajo«), naposled (»nazadne«) še stepejo; ali to se malo kedaj (»kdaj) zgodi.

    Kedar je že ogenj zakurjen, ondaj (»takrat«) se začne kolo, ki je »strašno veliko« - iz vse vasi dečaki (»fantje«) in dekleta, ki popevajo vsake vrste pesmi; »ampak jest bom«, veli naš svedok, »le ano pesem izpisal, ktero nar pred začnejo peti«:

    Sveti Ive kres nalaga
    Na Ivanje »zvečer na večer«,
    Si kresniki na kres dojdo
    Na Ivanje zvečer na večer.
    Si kresniki in kresnice
    Na kres dojdo na Ivanje.

    Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor,
    Pojdimo v kolo, dragi moj!
    Malo cupni, malo lupni.
    Da se trese celi dom!
    Z okom sevni, grlom pevni,
    Nogom skoči kako grom!
    Noga lahka, srce zdravo,
    Kolo leti kako djavo(l).
    »Poskočice« djevojčice,
    »Kaj« so htele, to so i smele.

    Hvatajte se kola toga,
    Od višnjeg je ono Boga;
    S rukom drži bratac brata,
    Blizi srca njega hvata
    Muzik svira, srce dira.
    Kolo, kolo muzik svira.
    Noga zemljo ne dodira.
    Dajmo, brate ijujuju!
    [Na Ivanje zvečer na večer];
    Samo nije rože Margete
    Na Ivanje zvečer na večero.
    Roža Margeta doma se spleta
    Na Ivanje večer na večero.

    9.
    »Daj« nam brate piti
    »Dej« nam iz vrča vina uliti
    Poj(d) sim brzo pa natoči
    Da nam bratja bol(j) poskoči.
    Jasno je nebo široko,
    Žarko je sunce visoko,
    Moja draga je daleko
    U sred kola u popreko,
    Preko gleda na mene
    I na ovu do mene.

    10.
    Momci čili podvikuju.
    Muzik svira, ne da mira,
    A još više djevojčice,
    »Njihe« oči i nožice.
    »Dej, brate, ijujuj!«
    Kteri bi takov momak bil,
    Ke (ki) se ne bi pošalil?

    Veselje prikipelo je do vrhunca. Zato prijatelj! Ne čudi se, da se je baš v zadnjih treh vrsticah malo pokvarila – mera; kajti o taki priliki pevec, ves v ognji, ne utegne šteti… zlogov na prste, kakor ti.

    »In to je use resnica, kar je tukaj popisano, in glih taku imajo navado.« - S temi besedami završuje stoprav drugi naš svedok, Jure Rade iz Predgrada, svoj zanimiljivi popis. – Glede jezika v poljanskem kolu, treba pritrditi Kobetovim besedam, in to za sedanjo dobo s tem popravkom, da se popevajo v »poljanskem kolu« pesmi večinoma v srbsko-hrvatskem narečji, pomešanem kolikor toliko s slovenskimi besedami in oblikami. Po oblikah: »lipi (zbor)«, »divojak« (gen. pl.) v 1. oziroma 2. kolu poljanskemu, »ki« v 3. pesmi pa sodimo, da je – kakor v Metliko -, tako tudi v Poljane najprej dospelo hrvatsko (čakavsko) kolo, s časom se mu pa pridružilo tudi srbsko.

    Beseda v igri: »Most«, ki ne spada vprav v »kolo« je pa, kakor v Metliki igri istega imena, slovenska (razven nerazumnega: »Brojeli broj bronjke broj«); slovenska je tudi 2. pesem:

    »V našem polji zlata jablan«.

    Po pobožnih pesmih, ki se vrste s posvetnimi, vidi se krščanstva velik vpliv, kakor v naslednjem »žumbersku kolu« - tudi v »poljanskem«.

    Izvirna in prekrasno povedana je v tem, kolu tudi narodna misel, da je kolo uprav od »višnjega (t.j. najvišjega) Boga«, dočim bodemo slišali skoro, da ga je nekdo izvajal celo – od vraga, a posredno… od Turčina.

    II. Kolo na Vinici in po njeni okolici.


    Razglasil je bil dr. E.V. po lanskem »Slovanu«, da se okrog Vinice, kakor povsod ob Belokranjski Kolpi igra še »kolo«, posebno o božiču, da mu je pa gosp. Fr Trošt, nadučitelj na Vinici, poslal nekoliko »prispevek« k igranju, a brez izjeme same četverovrstne gorenjske in koroške, ki jih je utegnil tam zatrositi kak krošnjar, da pa drugod popevajo v »kolu« menda še prave domače popevke. – Zato sem istega vrlega narodnjaka, gosp. Trošta, letos pismeno naprašel in res tudi naprosil, da je blagovolil še povpraševati na Vinici in okoli Vinice po pravih narodnih pesmi te vrste. Uljudni gosp. nadučitelj priobčil mi je naposled več nego sem si bil v nadi. Bodi i njemu zaslužna očitna hvala za to.

    Po njegovem poročilu igralo se je nekdaj »kolo« na Vinici na malem holmci »na Majeru«, in to o božiču in naslednjih praznikih, vselej po večernicah. Nekaj jih je plesalo na prostoru, napravljenem vsred »snežne gladine«; a drugi so gledali ter se zabavali z raznimi opazkami o plesalcih in plesalkah.

    »Petje« - piše gosp. T. – »bilo je mnogovrstno, a le malo tega sem mogel zaslediti«. Pravo kolo so igrali še okolo in do leta 1870, a zatrlo se je, in to največ z vplivom častite duhovščine, kateri so gotovo neugodne bile kake »nerednosti«.

    V starini bilo je sicer nekoliko izvirnih pesmic pri tej zabavi, a to že pred več nego 30 leti, dočim so se pozneje popevale »navadne narodne popevke«, kakeršne so npr. Vodnikove okrogle in druge. Ena izmed starih začenjala se je tako:

    I.

    »Hajdi, hajdi, draga moja,
    Hajdi brzo, milena,
    Kolo igrati, duša draga,
    L'jepa ti, devojčica!
    Igraj brzo i veselo,
    Mlada moja rožica!«

    »Dalje« - veli gosp. T. – »nisem mogel spraviti«.

    »V sosedni fari še zdaj plešejo kolo – na Vrhu, - a samo po 4 do 5 parov, in to ženske in možki, a ne ravno, da bi jih bilo enako število; pesem je pa »sedanja narodna«.
    »Narodne v »kolu« so tudi te:«

    2.

    Fantič pride pod okence,
    Potrkal je na polkence;
    Mamka pa prav'jo, kje je ključ,
    Da grem – po luč.
    Fantič se je svetlobe bal,
    Klobuk si je na glavo d'jal.
    Fantič pride na sred vasi,
    Zavriskal je na vse strani;
    Mamka pa prav'jo: fant gre v vas,
    Ki ima – lep glas.

    3.
    Visoke so gore,
    Zeleni travniki,
    Pa gladke so steze,
    »Kod« mi moj fantič gre.
    Petelinček je zapel,
    Danica je prišla;
    Fantiček slovo vzel,
    Se dekle jokala,
    Molči, molči ljubica,
    Se bomo videla;
    Pod tvojim okenci
    Se trav'ca zeleni.
    Na glavci klobuk mam,
    Za njim pa »pušele« lep
    Ta pušelc tako lep,
    Da ga mogel cesar vzet.
    Hribci zdaj odganjajo,
    Sneg je preč in preč,
    In rožice rasto,
    In ni je zime več.

    4.
    Štiri muzikanti,
    Naredite eden marš
    Me bote spremili,
    Ker pojdem čez vas.
    V Ljubljano sem prišel,
    So m(i) dali novi »gvant«,
    »To« flinto soldačko,
    Soldat moram bit.
    Eno dekle sem imel
    Še mlajšo kot jaz
    Stanuje na Kranjskem,
    Na Laškem pa jaz
    Pozdravljena bodi
    Ta kranjska zemlja,
    Ki notri stanuje
    Ta ljub'ca moja,
    Eno pismo sem pisal,
    Na dom ga poslal,
    Me zmerom skrbelo,
    Kako je doma.
    5.
    Da sem znala,
    Ne bi se udala,
    Da je Ivo
    Čuden pijan'c;
    Pije po noči
    Do belega dana
    Pak do zore
    Do temne noči.
    Kad lunica sveti,
    On prolazi
    K svojoj dragoj ljubici.

    Belokranjsko kolo
    in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago.
    Spisal J.Navratil
    IV. Žumbersko kolo
    a.
    Kolo v Marindolu in v Bojancih


    Da se Metličani in drugi Beli Kranjci niso stoprav od novih naselnikov: Žumberčanov ali Vlahov (kakor jih zovejo nekateri sosedi še dandanes) navzeli sedanjega »kola«, utegnem do kraja dokazati z Žumberskega kola načinom in besedami.

    Preč. gosp. Ivan Šašelj poroča mi iz Adlešič tako: (Bodi tudi temu dičnemu narodnjaku zaslužena očitna hvala za to ljubav!) »Pri nas v naši fari« (piše gosp. Š.) »ne poznajo več kola«, in kolikor znajo naši ljudje za to, - za kolikor se spominjajo -, niso igrali; »kolajo« pa še naši susedi: Marindolci in Bojanci: prvi o Božiču in Petrovem, drugi pa na Jurjevo in »uskrsni ponedeljek«. A kolajo vsi skupaj: možje, žene, dekleta in dečaki, tedaj ne kak spol zase. Popevajo pač pri »kolu« in »kolanji«, a ne kakih gotovih (stanovitnih) pesmic. Vsak »donese« sabo baril vina (dva ali tri, požunce) in s tem v roki »kolajo«. V sredi pa stoji mož, ki ima baril s kakimi desetimi požunci. Kdor izpije pri »kolu« vino iz barila, temu dotiči mož iz srede. Kolajo pa Marindolci in Bojanci vselej le pod milim nebom sredi vasi ali pa okoli cerkve. Žal, da nisem mogel več seznaniti. Letošnje Jurjevo Vlaško bilo je namreč na veliko soboto… a ta dan je pri nas jako padalo, da nisem mogel iti na Bojance ogledat si tega starega običaja.

    b.
    Kolo v Brašljevicah.


    Po bratovem poročilu igrajo Žumberčani »kolo« o božiču, o veliki noči (»uzkrsu«), o binkoštih in drugih veselih svetkih (»blagdanih«). Nalašč se je bil odpravil v nedeljo, 6. majnika meseca t.l. (letošnji pravoslavni ali staroverski »uzkrs«) dopoludne o lepem vremeni med Žumberčane v Brašljevice, uro daleč od Metlike (za »Vinomerom«) nad »Radovico, Radoši in Drašiči«, da bi videl sam, kako igrajo Žumberčani »kolo« in čul, kaj in kako popevajo. Že zdaleč je čul kako so grmeli možnarji v »Kaštu« (v Kašči), kder je bila velika maša.

    »Popoludne« (po obedu pri dobrem znanci v Brašljevicah) prispe tam iz Metlike tudi še neki gospod, rodom Čeh, z mladim Hrvatom (Samoborcem). Vsi trije prejdejo zdaj na grič nad vasjo, kder stoji sv. Jurija cerkvica…, pred cerkvico je pa prostorna tratina, na kateri se kolo igra. Žal, da ta dan slučajno ni bilo »velikega kola«, zato ker so se bili dogovorili, da ga bodo igrali v ponedeljek po večernicah t.j. na »Jurovo proščenje«, kamor pride vsako leto mnogo žumberskega sveta. Vender je stopilo v kolo pet »plesačic« (dve »djevojke i tri snahe«), pa prijemši vsaka svojo sosedo na levo in na desno z rokama za pas, začele so (v krogu) kolo igrati, pomikajoč se na levo in popevajoč:

    »Šeće Marko Kraljeviću« itd.


    Uprav so djačile, zato nisem mogel – piše mi moj svedok, dobro razumeti besed; čul sem tudi pesem:

    »Šetala se Mandalena« itd.


    Pa so skoraj nehale, zato ker niso hoteli stopiti v kolo »momci«, ki »kolo« še-le prav ožive. Preč. g. župnik Kaščanki, g. Abodić, pravi, da popevajo v kolu same junaške pesmi. Ker nisem mogel v ponedeljek na »kolo«, poslal sem glas, naj pride k meni ona Brašljevka, katera zna »kolo popevati«.

    Prišla je naposled iz Brašljevic »pjevačica Angjelina Vukasanović«, in prinesla sabo naslednjih devet pesmic. Prvih šest pisala je »očevidno« moška roka, druge tri pa ona sama dosti pravilno s tem dodatkom pod svojim podpisom:

    »Bog poživi popjevača i slušača!«

    »Žumberačkoga kola pesme«
    1.

    Šeće Marko Kraljeviću
    Po Novome, bielome
    Niš na Marku od odjela
    »Nek« košulja od pajmuka
    Po njoj se je opasao
    Britku sablju pripasao
    Sablji svojoj govorio:
    Sablja moja, »hvala« moja
    ako nebuš ćela seči,
    Da ću tebe razkovati
    »Dobrim konjem« na podkove
    »Djevojkami« na kusture,
    Snašicami na iglice
    a »junakim« na ostruge.
    Da, prokleti »kolovodja«,
    Tko te knjige naučio?
    Materina sirotinja
    I »otčeva« zla baština

    2.

    Šetala se Magdalena
    Sve uz Dunaj i niz Dunaj
    Sastala je Majku božu;
    Pitala je Majka boža:
    »Kamo šećeš, Magdalena«?
    »K Majkoj božoj na Volavlje«.
    Sastali je »dva angela«:
    »Vrn« se natrag »Magdalena«,
    Tam su vode »poduboko«
    Tam su gore »povisoko«.
    »Nit je dalje,
    Nit je više,
    Morem stati valje,
    Nit se s perom piše.«

    3.

    Kad se ženi jasna mjesčina,
    Liepo je ona svate sakupila:
    Starešinu Iliju svetoga
    Za svatbicu – zvezdicu Danicu.
    Kad je zvezda dare podielila,
    Bogu (je) dala Nebo i visine,
    Petru dala ljeto i vrućinu,
    A Nikoli more i brodove
    Zastavnika Boga velikoga
    Za kumpara Nikolu svetoga
    A Iliji striele i gromove.
    Rodilo nam žito i pšenica,
    Da su zdrava sva Žumberska djeca!
    Svim delijam piesma na poštenje;
    Daj nam Bože zdravlje i veselje.
    Svim nam skupa i svakome zase!

    4.

    Izvir voda izvirala
    Iz kamena studenoga;
    Na njoj pije konj »želenko
    Na sedlu mu zapisano:
    Sveti Petar i Nikola
    I Jovanu krstitelju,
    Koji kersti svako drvce,
    Samo neće trepetljivke
    Koja treplje usred ljeta
    Usred ljeta bezu vetra
    Usred zime bez studeni.

    5.

    Šetao se ban Ivane
    Po liepoj Banjoj Luki
    Pred njim ljuba konja vodi;
    Al je tužna Angjelija;
    Al je pita ban Ivane:
    »Što si tako tužna jako?«
    »Nepitaj me ban« Ivane,
    Kako nebi tužna bila?
    Tri sam kćeri poudala,
    A tri sina oženila,
    Da si nisam majke vid'la,
    Ni majkina gošča bila.

    6.

    Hvaliva se Hvalisava,
    »Da« ona neče pojt za stara,
    Nek za mlada golobrada.
    To začuo stari starče,
    Uzme »škare« pa odreže brke,
    Uze britvu pa obrije bradu;
    A onda donje Hvalisavi:
    »Hvalisavo, bi li pošla zame?
    Ja ti imam vole vitoroge,
    I ja imam žita o tri leta
    I ja imam čizme do kolena.«
    »Što su tvoji voli vitorogi,
    To su (»ti«) miši štakorovi;
    Što su kuće o tri kata,
    To u kući paučina;
    Što je žito o tri »lieta«
    To ti prah o tri lieta;
    Što su čizme do kolena,
    To ti brada obrijana.«

    7.

    Kladila se vila i dejvojka,
    Koja će ih prvo uraniti,
    Mudra bila, mudro se sjetila.
    Ona zove pticu lastavicu:
    »Ta Boga ti »ptica lastovico«,
    Kada prvi »pietli« zapjevaju,
    Ti doleti i mene probudi!« -
    To je »lasta« za Boga primila,
    I za Boga i za posestrimstvo.
    Kad su prvi pietli zapjevali,
    »Doletila« pak djevojku budi:
    Hajd, ustani »gizdava djevojka«!
    Dvor pomesti i vode donesti.
    Dok djevojka »bieli« dvor pomela,
    Istom vila od sna se prenula;
    Dvor pomesti i vode »donieti«,
    Mudra bila gizdava djevojka,
    Dok djevojka vodice »doniela«,
    Istom vila »bieli« dvor poniela.
    Al govori »prebijela« vila:
    Ta Boga ti, gizdava djevojko,
    »Tko je tebe od sna probudio,
    Mene vilu gorko prevario?«
    Al govori gizdava djevojka:
    »Ne budi prebijela vilo!
    Bog mi posla pticu lastavicu,
    Ona me je od sna probudila,
    A i tebe tako prevarila,
    Jer sam prije mlada uranila«.

    8.

    Legoh spati, Boga zvati
    I prečistu Božju mati
    Bog se javi na nebesi(h)
    Sa andjeli i čudjesi;
    Nebesa se otvoriše,
    Andjeli se pokloniše,
    Krst na nebu, krst na zemlji
    I sa mnom je u postelji.
    Krst me čuva do »pol noći«,
    Angjel Božji od »pol noći«
    Mati Božja do svijeta
    »A sami Bog do vieka«.

    9.

    Hrani majka tri nejaka sina
    Svoj trojici ime nadjenula:
    Prvom ime: sjajna mjesečina,
    Drugomu je: žareno sunašce,
    A trećemu: tihana godina
    Prvi majci ovak govorio:
    »Ja sam, majko, ponajbolji ranko
    Jer ja jesam sjajna mjesečina
    Koja sjaje po svu »božju« noćcu«.
    Drugi majci tako govorio:
    »Ja sam majko ponajbolji ranko;
    Jer ja jesam žareno sunašce
    Koje grijem sirotice na svietom.«
    Treći majci stao govoriti:
    Ja sam, majko, ponajbolji ranko;
    Jer ja jesam tihana godina,
    Koja rosi po polju pšenicu,
    Da se rane sirotice jedne.

    VIII., Črnomaljsko kolo

    O znani slavnosti, ki se je v Črnomlju ovršavala leto 18. in 19. avgusta meseca, igralo se je »drugi« dan tudi narodno kolo, potem ko je bilo jenjalo že pred desetimi leti. Vodilo se je ondi poprej na vuzamski in binkoštni ponedeljek, - zadnjič pred Harinkovo hišo in na trgu (»placu«), tedaj »na ravni«; - 19. avgusta t.l. »popoldan« kolale so pa, in to same deklice od 16. do 22. leta dobe svoje na tako zvanem »gričku« nad Črnomljem na Metliško stran. Bilo jih je 25 lepo jednako oblečenih, na glavi in na prsih s cveticami okrašenih, - vse iz mesta, samo dve iz predmestja Loke. Vodila je Elizabeta Stariha. Pele so dve pesmi: prvo v kolu, a drugo (po završenem kolu) o znani šaljivi, samo malo izpremenjeni igri: »most«. Obe pesmi z napevom vred zapisal si je g. L. Kuba (Čeh) za svoje znamenito delo: »Slovanstvo ve svych zpevech« ter prepustil besede tudi vč. g. Šašlju, a ta je prvi priobčil meni obe pesmi (A, B); kasneje mi pa poslal brat Anton inačico tej in oni (?, ?) tako, kakor mu je obe zapisala 17 letna Josipina Schweigerjeva, ki se je bila udeležila tudi »kola« in »igre«.


    A.
    O Jeleno, vsa gora zelena,
    Nutri raste trava »ditelina«.
    Žela jo je spremlada »devojka«
    Zlatim srpom, belimi rukami,
    Nesla jo je svoj'ga bratca konjcem.
    »Pijte, jejte moj'ga bratca konjci,
    Jutri boste daleč putovali
    Čez »te« gore, gore visoke
    Čez »te« vode, vode gliboke.«

    ?
    Aj zelena je vsa gora.. (2 krat)
    Aj notri raste trava »detelina«. –
    Aj žela je je spremlada »divojka« -
    Aj zlatim srpam, z bejlimi rokami, -
    Aj nesla je je spred bratcovim kojncem; -
    »Aj pite, jejte moj'ga bratca kojnci, -
    Aj jutri bote daleč potovali, -
    Aj čez »tej« gore, gore so visoke, -
    Aj čez »tej« vode, vode so široke.« - B.
    Al je trden ta vaš most?
    Preroža roža brunka je naša.
    Aj, je trden, trden kakor kost.
    Iz česa ste ga zidali?
    Iz »le-te« repe »šnitane«.
    Komu ste jo ukradli?
    Našemu gospod županu,
    - - - - - - - - - - - -
    On je naš dober oče.
    - - - - - - - - - - - -
    - - - - - - - - - - - -
    - - - - - - - - - - - -
    - - - - - - - - - - - -

    ?
    Al je kaj trden ta vaš must? (2 krat)
    Spreroža roža brunka je naša (za vsako vr.)
    Aj, je trden, trden kakor kust. (2 krat)
    Iz česa ste ga zidali? –
    Iz »lej-te« repe »šnitane«. –
    Komu ste jo ukrali? –
    Naš'mu gospud županu. -
    Mi vas hoč'mo zatožiti. –
    On je naš dober oče,
    Ker nam nič ne sporeče.
    Al' č'te nas pustit' trikrat skus? –
    Al' pejte, pejte trikrat skus, -
    Zdignite gor visok roke! -


    Po čakavskih oblikah: »ditelina« (A) in »divojka« (?), dalje po hrvatskih ostankih: nutri, rukami, putovati idr. Slutim, da se je prva pesem, kakor Metliško kolo, nekdaj presadila tudi .. s hrvatske strani. Da je pa pesem A starejša, svedoči – poleg starega zvalnika (Jeleno) in orodnika brez predloga »z« (dvakrat) – tudi pravilnejša narodna mera: v prvih sedmih vrsticah pravi pravcati deseterci, t.j. deseterozložni ali »peterostopni« trohaji, dočim je v bolj poslovenjeni inačici (?) prva vrsta zdaj za dva zloga prekratka; a vsi drugi granesi izpremenili so se iz trohajev v jambe (zbog novega dodatka »aj« pred vsako vrstico). – Na moje pismeno vprašanje, kako se je uprav pelo oni dan, odpisalo mi se je: »Pesem se pojo, kakor je napisana« (pod. ? in ?).

    Po tem takem je oni, kdor je pel gospodu Kubi, pozabivši izpustil v drugi pesmi (B) pet vrstic, ki nam jih je nadomestila inačica (?).

    Zovejo se pa »plesalke in pevke«, katere so prebudile kolo Črnomaljsko od smrti, tako: Stariha Elizabeta (vojarinka), Stariha Ana, Schweiger Josipina, Schweiger Frančiška, druga ista imena, Schweiger Marija, (Starišinič Ana in Starišinič Marija iz predmestja Loke), Zajec Marija, Kramarič Marija, Malerič Ana, Kukar Frančiška, Župančič Antonija, Kramarič Josipina, Stonič Marija, Strugar Ivana, Klemenec Antonija, Klemenec Josipina, Papež Marija, Vardjan Ana, Vrščaj Ana, Šterk Kat., Čelešnik Marija, Vardjan Marija, K.A.(?). – Slava jim!

    Črnomaljsko kolo (most) je običajno strnjeno kolo, ki ga plešejo le dekleta, na ravnici, rajajoč odkoračno v levo. Če je kolo malo…se drže za zvite robce…Vodita dve vojarinki…, ki stojita v kolu vštric…V organični zvezi s plesom je sledeči »most«, ki nima več značaja samostojne igre, ampak ga neposredno priključijo kolu… Koreografsko sta se oba dela črnomaljskega prizora že strnila v drugotno obliko, ki je izgubila pomen obredja in dobila lice in značaj plesnega kola. Tako se je črnomaljsko kolo – most »prevesilo v rajajoči dekliški svet, ki mnogo čustvuje in okrašuje.«

    E. Volčič je v Slovanu leta 1887 napisal sestavek o viniškem kolu. Vedež je leta 1850 objavil kratek članek o raju pod lipo.

    »Vsaka fara ino podfara v Zilski dolini ima koščato lipo v vasi, na lipi oder za godce, klopi pod lipo za goste. Kedar pride cerkvanje po letu, se snidejo mladenči in deklice, in se po opravilu, kar jih je domače soseske, pod lipo zbero, ter mirno na zeleni trati poldne čakajo. Stranski in ptuji ljudje le od daleč gledajo. Kedar zazvoni, se moški odkrijejo, in vse tiho moli. Zvon vtihne, in mlada družba zakrikne, da se po celi okolici glasi. Godci zagodejo, mladenči in deklice naredijo krog lipe kolo, in po svoji šegi rajajo, se za roke drže. Na širokem prostoru novo bariglico na kol nasadijo, da se verti; verh kola venec iz rožic visi. Junaški mladenči na berzih konjih dirjaje mimo prijahajo, ter z železnim drogom bariglici dno izbijajo, da se krog droga posuče. Kdor pervi dno pretruplje, njemu divica, tistega shoda kraljica, venec na glavo dene, znanci in znanke pa srečo napijejo. Ptujec blizo ne sme, dokler mu starašina ne napije, in: »Pomozi ti Bog!« reče. Tako so pristni (pravi) Slovenci židane volje.« (Majar po Šmigocu, 1850)

    Matia Majar je v Novicah 1856 prvič v slovensko napisani notici »Od Zile« omenil visoki raj. Leta 1880 je objavil F. Kuhač v 3. knjigi »Južnoslovjenske narodne popievke« nekaj koroških plesov z opisi, ki jih je dobil od Matie Majarja. . Matia Majar je eden izmed prvih široko razgledanih slovenskih etnografov. Njegovo bolj znano delo je Pesmarica cerkvena ali Svete pesme, ki jih je zbral in izdal kot kaplan pri stolni Cerkvi v Celovcu leta 1846. Ples Beneških Slovencev in Rezijanov je opisal leta 1878 I.I.Sreznevski v svojem delu »Friul'skie Slovjane«. O plesih štajerskih Slovencev v tem času skorajda ni poročil, razen nekaj malega v »Črticah iz duševnega žitka štajerskih Slovencev« J. Pajka. Pajek poroča, da imajo Poljanci svoj poseben ples, ki se imenuje »hencanje«. Štefan Modrinjak pa piše v svojej »Božičnej popievki«, dve kitici:

    »Na balih su hinci,
    V komedijah binci
    Povsod je norija, veselje no špas.«

    Hinec pomeni torej ples. Na Ptujskem polju »hencajo«. Okoli mize stoje se začne cela družba zibati; prestopajo namreč iz ene noge na drugo in se tako zazibavajo, kupico vina v rokah držijo in pripivajo si.

    Imeniten za kulturno zgodovino stare dobe je nadžupnijski arhiv v Hojcjenu. Neka tamošnja listina pripoveduje, da je moral nadžupnik Hočki na Ruško nedeljo (prva nedelja po Marijinem rojstvu) v Rušah svečanosti pričeti s poštenim plesom s tamošnjo županjo; za to je dobil celega bika v dar. Nekega nadžupnika, ki se v to navado ni hotel udati, so oblastniki nadvojvode kaznovali s tem, da je moral 8 zlatov globe plačati. (Pajek; 1884)

    Z Gorenjskega imamo le opis iger iz Železnikov J. Levičnika v Šolskem prijatelju leta 1854. Seveda so še tu in tam drobci, ki vsaj pomagajo razjasnjevati megleno podobo plesnega izročila v 19. stoletju. Podrobnega opisa plesa pa ni prineslo nobeno poročilo. Iz objavljenega je mogoče le približno ugotoviti, kakšni so bili takrat plesi, največkrat služijo podatki le za ugotavljanje razširjenosti posameznega plesa. Celo belokranjski zapisovalci se bolj zanimajo za besedila plesnih pesmi kot za obliko plesov.

    20. stoletje

    V začetku 20. stoletja je bila v zvezi s prizadevanjem za zbiranje ljudskih pesmi v Avstriji izvedena zbiralska akcija za publikacijo »Narodne pesmi v Avstriji«, ki je bila v posameznih deželah poverjena posebnim odborom. Slovenski delovni odbor je namreč razposlal po vsej deželi »Povpraševalno polo o narodnih pesmih, narodni godbi in narodnih plesih«, ki jo je sestavil predsednik odbora K.Štrakelj. »Osnovna načela« za to delo so določala, naj bi pri zbiranju bili upoštevani »poleg narodnih pesmi samih tudi vsi tisti pojavi narodnega življenja, ki se izražajo z glasom in godbo na plesih in zabavah…« Publicirana »Navodila…« so dajala strokovne smernice za zapisovanje tekstov in melodij, dočim so se glede plesov omejevala le na splošna »Vprašanja… o narodnih plesih«. Konkreten opis plesa je zahtevalo 202. vprašanje: »Kako se zovejo pri vas posamezni plesi? Popišite jih in načrtajte pomikanje v njih!« Vendar pa ni bilo dano nikako napotilo, kako je treba popis in črtež plesa izdelati. Zbranih je bilo čez 12.000 pesmi z napevi. Odgovori v tej anketi so glede plesa žal izredno skromni in vsebujejo podobne ugotovitve kot anketa iz leta 1838. Razlog je najbrž v tem, ker so postavljena vprašanja po »narodnih plesih«, česar vprašanci niso prav razumeli in so odgovarjali, da plešejo pri njih samo »navadne« plese, »narodni« plesi pa so že davno pozabljeni. K.Štrekelj pa je tudi v 3. zvezku svoje zbirke »Slovenske narodne pesmi« posvetil poseben razdelek pesmim na kolu in plesu. V oddelku A ob besedilih belokranjskih kol Štrekelj objavlja tudi opise, ki so jih zapisovalci dali že v zgoraj omenjenih časopisih. V oddelku B je priobčil pesmi na plesu in pesmi o plesu: ziljski visoki raj, potrkan ples, parafrazo zibenšrita in poskočnice s plesno vsebino, ki so se pele ob štajerišu.

    V dobi med obema vojnama se okrepi pod vplivom vsesplošnega napredka etnografije tudi pri nas delo za spoznavanje ljudskega plesa. Ljudski plesi se pojavljajo na prireditvah raznih prosvetnih društev in drugih ustanov (»Soča«, »Bela krajina«, »Istra«, Tujsko prometni svet v Ljubljani itd.). Slovenski ljudski plesi so izvedeni med drugim tudi na Festivalu slovanske glasbe in slovanskih narodnih plesov v Ljubljani l. 1934. Važen nadaljnji korak v razvoju so prireditve folklornih plesov, ki jih organizira l. 1934 ustanovljeni Folklorni institut Glasbene Matice v Ljubljani pod vodstvom Franceta Marolta. Sočasno s tem prizadevanjem se vključujejo slovenski ljudski plesi tudi v znanstvene razprave. Dobimo prve tehtnejše popise naših plesov v Maroltovih razpravah o ljudskih obredjih na Zilji in v Beli krajini. V njih imamo kombiniran popis plesa z opisom koreografije, zapisom pesmi in napevov ter fotografijami. Vendar pa še vedno pogrešamo važnejših doneskov strokovnega popisa plesa in koreografske zabeležbe. Zanimanje koreografskih strokovnjakov (Golovin, Jenko, Vidmarjeva itd.) za naš ljudski ples v tem času je skromno, čeprav izvršijo nekaj zapisov in si tudi priredijo svoje koreografske znake (P. Mlakar). Pač pa dobimo sedaj tudi nekaj filmskih posnetkov naših plesov. Pomemben uspeh predstavlja etnografski barvni film slikarja prof. Božidarja Jakca, ki je snemal slovenske ljudske plese na Velikem festivalu slovenskih narodnih običajev v Mariboru l. 1939.

    Po osvoboditvi je ljudski ples našel važno oporo v delu kulturnoumetniških društev. Ljudska prosveta pa je organizirala folklorne tečaje. Marolt je tudi izdelal plesopis, ki bi mogel vsaj v neki meri zabeležiti diakritične odtenke plesnih gibov. Priobčil je poizkus kombiniranega popisa plesa, ki je sestavljen: iz glasbenega zapisa, diakritičnega plesopisa, analize plesa, strokovnih opomb in fotografije. Prizadevanjem Glasbeno-narodopisnega instituta se pridružujejo od l. 1948 tudi etnografske ekipe, ki jih organizira Etnografski muzej v Ljubljani, s sistematičnim zbiranjem gradiva na terenu in s sestavljanjem terenskih folklornih skupin.

    Slovenske ljudske pesmi vsebujejo sploh marsikaj pomembnega za preučevanje plesnega izročila. Že najstarejše pesmi omenjajo ples. Seveda ni nujno, da je opis plesa iz časa nastanka pesmi, marveč je bil lahko dodan pozneje. Vselej tudi ni jasno, ali je ljudski pesnik mislil na določen ples ali se je samo slikovito izražal. Za zgled naj bo naveden odlomek iz pesmi »Kralj Matjaž reši svojo ugrabljeno ženo«.

    »Na sred Turčije globoke
    stoje tri lipe zelene.
    Pod eno konjča stavijo,
    na raj se mi pripravljajo.
    Pod drugo raj prodajajo,
    pod tretjo kroglo rajajo.«

    Pa grede si devojko zbrat
    in reče goscam zajegrat.
    Si mlado zbral Alenčico,
    Alenčico kraličico.
    Ročice si podajata,
    enkrat jo krog zarajata,

    Še v drugo krog odrajata,
    prot konjču jo zavijeta,


    Matjaž, komaj poročen, mora na vojsko. Ko se končno vrne, ne najde več doma svoje mlade žene Alenčice, ker so jo ugrabili Turki. Takoj se poda za njo naravnost v Turčijo. In na tem mestu se pojavi značilen prizor z lipo (…tri lipe zelene…). Matjaž, po turško napravljen, si za cekin kupi ples in si za plesalko izbere Alenčico ter se ji da spoznati. Potem pa jo bliskovito zavihti na konja in z njo urno oddirja proti domu.

    Po svojem nastanku sodi ta balada še v čase križarskih vojn (12. stoletje) ali še bolj nazaj, zakaj v njeni predhodnici je kot ugrabitelj nastopal namesto Turka Saracen. V tej enačnici je njeno ozadje v zgodovinskih dogodkih: hrabrost slovenskih ljudi v bojih s turško velesilo; vzdržali so napade, se s turškimi četami pogosto spopadli, jih porazili, pa tudi vdrli za njimi v Bosno ter rešili ujetnike in bojni plen.

    Med najbolj razširjene pesmi, v katerih Kralj Matjaž nastopa, so tiste, ki opevajo njegove boje s Turki. Ljudska pesem, ki raznolike dogodke navadno poenostavlja v tekočo zgodbo, je obdobje turških vojska, odločilnih za sam obstoj slovenskega naroda, simbolično upodobila v življenjski zgodbi Matjaža, kar se najbolj izrazito odraža v pesmi »Kralj Matjaž reši svojo nevesto«. Zgodovinsko dogajanje, ki ga ta pesem pooseblja, je strašna stiska slovenskega naroda, ki je bil prepuščen sam sebi ob turških napadih v 15. in 16. stoletju. Toda postopoma se je pripravil na boj in se Turku zoperstavil.

    Prizor, v katerem Matjaž z Alenčico zapleše pod lipo, kaže spontano na življenjsko moč mladega para, posredno pa tudi samega slovenskega naroda, čigar usodo poosebljajo matjaževski dogodki.

    Verzi pesmi, katere nastanek sega v srednji vek, nam razkrijejo dve značilni navadi, ki sta se ohranili skoraj do današnjih dni: ples pod lipo in prodajo plesa. Razen tega iz pesmi izvemo stara izraza za ples in plesati, ki sta na Koroškem in v Zgornji Savski dolini še vedno v rabi, namreč raj in rajati. Iz pesmi moramo nenazadnje tudi sklepati, da so plesali v parih po krogu. Kajpak nas ne sme motiti, da govori pesem o plesu v Turčiji in da pleše gospoda. Ljudski pesnik pač ni mogel opisati drugačnega plesa kot tistega, ki ga je poznal iz domačega okolja.

    Okoliščina, da je bilo zapisano tako veliko poskočnic, ki so jih v raznih slovenskih krajih sprva peli ob štajerišu, nam kaže razširjenost tega plesa, čeprav moramo upoštevati tudi dejstvo, da so poskočnice pozneje peli samostojno in ne več ob plesu. Vsebina poskočnic nam prikazuje Slovenca kot plesalca in njegovo vnemo za ples, kar je zelo slikovito izraženo, npr:

    Vse ciga, vse miga,
    vse gleda za ples.
    Naš oča ta star
    tud gleda za par

    ali

    Ko plešem jaz z mojo,
    storil bi skok,
    ko bi stropa ne blo,
    do strehe visok!

    Likovni viri so za slovensko plesno izročilo neznatni. Najstarejši vir je freska Sv. Nedelje na steni cerkve v Crngrobu pri Škofji Loki iz 15. stoletja. Med prizori, ki prikazujejo za nedeljo neprimerna opravila, je naslikana tudi plesna zabava, na kateri skupina pleše v kačasto zviti vrsti (pričevalna vrednost freske je vprašljiva, saj se je pokazalo, da je kopija tujega dela). Podobna freska Sv. Nedelje iz začetka 16. stoletja je tudi na cerkvi v Pristavi pri Polhovem Gradcu, kjer sta na prizoru zabave naslikana dva para, ki plešeta ob spremljavi dud. Mrtvaškega plesa (fresko sestavljajo trije deli, naslikal Janez iz Kastva leta 1490) iz Hrastovelj v Cerkvi svete Trojice, ne moremo upoštevati kot vir, ker ne prikazuje stvarnega plesa, marveč upodablja misel, da se smrti nihče ne more izogniti. V srednjem veku je bil to znan ikonografski motiv.






    Vir (slike 2): (http://www.geocities.com/slohoroskop/hrastovlje.html; 24.11.2007)



    Bakrorez iz Valvasorjeve Slave prikazuje Gorenjce pri plesu. Iz slike je mogoče sklepati, da plešejo štajerišu podoben ples, saj je videti, da se plesalka vrti pod plesalčevo dvignjeno roko.


    Vir (slike 1): (http://sl.wikipedia.org/wiki/Valvasorjeva_galerija; 10.11.2007)

    Iz 18. stoletja izvira upodobitev ziljskega reja pod lipo v knjigi J.H.G.Schlegla »Reise durch einige Theile vom mittäglichen Deutschland und dem Venetianischen.« Slika more biti komaj dokument za plesanje pod lipo in noše tistega časa, nikakor pa ne za ples sam.


    Vir (slike): (J. H. G. Schlegel – Reise durch einige Theile vom mittäglichen Deutschland und dem Venetianischen, 1, Erfurt, 1798. Ilustracija je objavljena v razpravi Radoslava Hrovatina, O slovenskem ljudskem plesu, Slovenski etnograf, 3-4, Ljubljana 1951, 276-296, slikovna priloga XXVIII).

    Ziljski rej pod lipo je upodobil leta 1846 tudi ziljski rojak Christian Holzinger, prikazuje pa ga še perorisba F.Myrbacha v delu »Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild« iz leta 1891. Nekaj upodobitev plesa najdemo tudi na panjskih končnicah (iz leta 1832, 1837, 1865 in 1885); navadno je to štajeriš, ker je naslikano, da se dekle vrti pod dvignjeno fantovo roko, kar je bila najznačilnejša plesna figura tedanjega časa. Kolikor so upoštevali ljudski ples v svojih delih nekateri slovenski slikarji, npr. Jama, Gaspari, Perko idr., si niso prizadevali podajati resničnosti, marveč so te upodobitve že plod samostojne umetniške interpretacije kmečkega plesa.

    Plesi in njihova razširjenost

    Slovensko narodnostno ozemlje je kljub majhnosti v geografskem pogledu silno razgibano, saj sega od Alp in njihovega predgorja z obronki do Panonske nižine na eni strani in do morja na drugi. Prav geografska razgibanost v marsičem pogojuje različnost ljudske kulture, ki je še posebej vidna v oblikovanju stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij. Močna razčlenjenost ozemlja in nekdanja pokrajinska razdrobljenost sta vplivali na nenavadno jezikovno razvejanost slovenščine v množico narečij. Plesno izročilo pa je v primeru z drugimi kulturnimi pojavi v osnovi dokaj enotno in so znatne razlike opazne na nekaterih odmaknjenih področjih (npr. Rezija), ali kjer so usodna zgodovinska dogajanja spremenila sestavo prebivalstva (npr. Bela krajina). Bistveni vzrok sorazmerne enotnosti plesnega izročila tiči v dejstvu, da so prvotni plesi na Slovenskem že zgodaj zamrli in so jih v 17. stoletju, predvsem pa v 18. in 19. stoletju zamenjali plesi, ki so se širili po vsem slovenskem ozemlju največ iz nemško govorečih pokrajin in le redko iz romanskih ali s sosednje Hrvaške. Od prvotnega izročila so se ohranili le še preostanki.

    Opuščanje prvotnega plesnega izročila je pospešila popolna politična, gospodarska in kulturna odvisnost od germanskega sveta. Zamiranje je podpirala še katoliška cerkev, ki plesu ni bila naklonjena in ga je v preteklih obdobjih celo prepovedala ter ga skušala izkoreniniti. Cerkvi pa ni uspelo bistveno vplivati na preoblikovanje plesov. Pač pa so to mogli storiti z vedno večjo delitvijo dela se razvijajoči rokodelci in obrtniki, ki so v veliki meri izhajali iz najširših ljudskih plasti. Zaradi trgovinskih vezi so zajemali tudi iz kulture višjih slojev tedanje družbe. Zato so postali važni posredniki med višjimi in nižjimi sloji. Tako so gojili stike tudi z bližnjimi in daljnimi deželami. Zato ni bila njihova kultura omejena na manjši deželni okoliš, ampak zajema obsežnejša področja. Rokodelci in obrtniki so imeli velik vpliv na razvoj našega godčevstva. V takih pogojih se je naš ples močno preoblikoval. Godčevstvo je bilo močno vplivano po novem razvoju umetne glasbene kulture z nastopom monodije, ki je uvajala izpopolnjena glasbila. Tak razvoj je pospešil spremembe na področju instrumentov, ki so jih uporabljali naši ljudski godci. Poleg starih ljudskih zvočil (piščali, rogovi, mehovi in podobno) so prodirala nova glasbila, ki jih je izdelovala razvijajoča se obrt v cehih in kasneje manufakture (godala, piskala, trobila itd.). Vendar pa se je stara tradicija ohranila še dolgo kot priča spomin na zvočila v petem plesu ribniških obrtnikov po zapisu iz konca 18. stoletja:

    O lepi Fantie Ribenshki,
    She hujshi so Rakitenshki;
    So se mi spopali, na Kerki per fari
    Sa volle Marinke Kobenzelnave.

    She se mi Fantie reserdie
    En lonzhien Bass mi naräde
    So krate napieli, so plessat sazheli
    Po Rineshkim Meisti
    Vre, vre vre vre vre.

    Pa tudi drugi obrtniki (žnidarji, kovači, zidarji itd.) niso zaostajali pri plesih v raznih običajih. Obrtniki so podpirali godčevstvo, ki je vključevalo obrtniške pesmi v razne običaje. Obrtništvo je okrepilo že starejše težnje godcev, da bi jim godčevstvo donašalo sredstva za preživljanje. Godci so na različne načine opozarjali plesalce na obdaritev za svoj trud. K plačevanju godcev so navajale razne plesne pesmi:

    Kdor hoče plesati,
    Mora godca plačati,
    Saj godec ni konj
    Da bi delal zastonj:
    Oj tancarji,
    Kje so pa vaši krajcarji?

    Prav tako so vabili k plačevanju godcev posebni plesi. V njih so si plesalci in plesalke izmenoma izbirali svoje soplesalce, ki so po posameznem delu plesa (»štiklcu«) plačali »krajcar«. Tako že ime krajcarski ples v Šaleški dolini spominja plesalce na njihovo dolžnost do godcev. Posebnost tega plesa je, da stojijo plesalci in plesalke izmenoma v čelni vrsti. Plačevanje godcev je tako povezano z raznovrstnimi običaji.

    Godci so povezovali stare oblike ljudske gibnosti z novimi plesi. Na tak način so godci širili pri nas razne plese, ki so značilni tudi za druge dežele srednje Evrope. Nekatere teh plesov je naše ljudstvo posvojilo in preoblikovalo, da so zaživeli v nešteto variantah.

    Dalje je treba omeniti, da so od konca srednjega veka zaradi političnih in vojnih razmer (turški vpadi) oslabeli stiki Slovencev z jugovzhodnimi deželami. Zaradi tega je postal odločilen vpliv zahoda, s katerim so bile tedaj naše dežele povezane v ekonomsko skupnost. Predvsem pa je treba poudariti, da leži velik del slovenskih pokrajin v alpskem območju, s čimer je podana tudi geografska povezanost z zahodom. To je bilo za razvoj folklore v tedanjih političnih in gospodarskih pogojih izredno važno. Tako so alpske folklorne prvine pridobile začasno na razmahu. Posledice takega razvoja so se odrazile v preoblikovanju plesov. Sklenjena rejalna vrsta se je preoblikovala v plesne pare, dočim se je še ohranila prvotna osnova krožne vrste, v kateri so se pari razvrščali. Z ustalitvijo krožne vrste in drugih oblik skupine preide težišče razvoja na gibanje posameznega plesalca in tako se v plesih uveljavljajo figuralne prvine. Seveda pa so se ohranile mnoge starejše koreografske oblike, ki se niso urejale zgolj na osnovi ene plesne figure, kot je postalo pozneje značilno zlasti za malomeščanski družabni ples. Obrtniki so zanesli v plese mnogo gibnih prvin, ki so simbolično pa tudi realistično ponazarjale delo.

    Vzrok za opuščanje starejšega izročila moremo iskati razen tega v neki dovzetnosti Slovencev do tujega, v miselnosti, da je vse tuje boljše, vrednejše od domačega. Čim bolj so se Slovenci odpirali navzven, čim več so lahko potovali po tujem svetu, bolj so tuje prvine prodirale mednje. Razumljivo je, da so že zaradi politične odvisnosti iskali vzglede in pobude pri Nemcih, ki so bili v njihovi, od tujcev privzgojeni zavesti, kulturno naprednejši narod.. Če pesmi zaradi jezika in iz drugih razlogov niso bile v tolikšni nevarnosti, da jih zamenjamo s tujimi, je bil ples zaradi vsem umljive oblike in vsebine toliko bolj. Tuje plese so k nam prinašali večinoma »frentarji«, mladi rokodelci, ki so šli na tuje, »fremd«, da so se po takratnih navadah izpopolnili v svojem poklicu. V tujini so se srečali z drugačno glasbeno in plesno kulturo, privlačnejšo zanje, zato so jo posredovali svojim rojakom, ko so se vrnili domov. Znani so celo primeri, da so »frentarji« obiskovali plesne šole, kjer so se učili takrat priljubljenih nemških plesov. Od avstrijskih dežel so največ obiskovali Tirolsko, morda na pobudo tirolskih Nemcev, ki so živeli in delali na Slovenskem (npr. domžalski slamnikarji). Verjetno pa je Tirolska tudi kot alpska pokrajina privlačevala Slovence, še zlasti Gorenjce. Posredniki tujega izročila so bili še vojaki, saj so služili vojsko po raznih avstrijskih deželah.

    Prenašanje plesov nikoli ni bilo prav natančno. Ljudski godci ne poznajo not, melodije so si zapomnili kot so jih slišali, če pa je kdaj kaj ušlo iz spomina, so jih zaigrali po svoje. Še večjim spremembam je bil podvržen ples. Prenašalci so si navadno zapomnili le bistvene prvine prvine plesa, zato so ga poenostavili in prilagodili svojemu načinu plesanja. Razen tega so morali ples prikrojiti melodiji, kot jim je ostala v spominu. Tako udomačen se je ples širil dalje in se nehote spreminjal. Pomemben vzrok, da se je prvotno plesno izročilo tako hitro izgubilo, je mogoče v manjši navdušenosti Slovenca za ples, saj je čustveno in vsebinsko lahko močneje in globlje izraža v pesmi. Nedvomno so Slovenci imeli svoje plese, toda ko so izgubili svoje staro izročilo, niso ustvarjali iz lastnih korenin na novo, ampak segli po tujem in to prilagodili svojemu čutenju in značaju.

    Izhajajoč iz gornjih ugotovitev moremo slovensko plesno izročilo razdeliti v dve plasti. Starejšo plast sestavljajo preostanki nekdanjih obrednih plesov in iger, ki pa niso samo slovenska posebnost, saj jih v podobni obliki in vlogi poznajo tudi drugi evropski narodi. Njihova značilnost so najpreprostejše gibne prvine kot npr. hoja, tek, poskakovanje, ki se med seboj poljubno izmenjujejo. Mlajšo plast pa sestavljajo večinoma parni plesi, skoraj vsi tujega izvora, nekateri popolnoma prilagojeni slovenski gibnosti, medtem ko so drugi ohranili tujo podobo tako v melodiji kot obliki.

    Najstarejše plesno izročilo se je na Slovenskem ohranilo v povezavi s pustnimi maskami in šegami. Zaradi primitivnega načina pridobivanja sredstev za preživljanje je bil človek v davnini povsem uklenjen v življenje prirode in je moral uravnavati svoje udejstvovanje z menjavo razdobij letnih časov. To povezanost zemljedelca z letnimi časi lahko opazujemo tudi pri mnogih običajih in pri gibnem izražanju, ki je z njimi zvezano, kar se nam je ohranilo še v novejši čas.

    Zlasti važen je bil čas, ko je zima z vsemi vremenskimi neprilikami prehajala v pomlad, čas presnavljanja prirode. Te preobrazbe se je udeleževal tudi človek, da bi s čaranjem ugodno usmerjal neznanske sile. Sprejel je nase krinko različnih demonov v obliki živali, bajeslovnih bitij itd. in tako izvajal vsakovrstne gibe, pošastne poskoke, divjo mimiko do primitivnih plesov. K prastarim plesnim oblikam je treba šteti bučne pohode kurentov, rabolja, ziljske pjerhte in njenih spremljevalcev. Še danes je »v njih polno dionizičnega ritma in določenega poskočnega koraka, ostaline nekdanjih obrednih pohodov«.

    Vse pustne maškare tekajo in poskakujejo, njihov ples je večinoma koreografsko nedoločen, prvinski, usmerjen po nekem nagonu, ki ga sprošča v maskiranem plesalcu drugi jaz. Najbolj grozljivo masko ima korant s Ptujskega polja. Oblečen v ovčji kožuh, z zvonci okrog pasu in z ježevko v rokah se v pustnih dneh podi od hiše do hiše, od vasi do vasi. Njegov ples je tek, poskakovanje in potresavanje z životom, da je trušč zvoncev glasnejši.


    Vir (slike 3): (http://vsiovsem.mojforum.si/vsiovsem-forum-37.html; 24.11.2007)

    Po osrednji in vzhodni Štajerski se je ohranilo vulenje korantov, ki se zbero na »fašenk« zarana. »V skupinah po štiri do šest se zapode po vasi, preskakujoč na grozno silovit način brez godbe, brez pesmi, tiho okrog domov. Topot nog, kroženje rok ravnata gibe, zvenčanje zvoncev ubira melodijo tega presiljeno skočnega plesa, ki ga pod vodstvom »kožuha« (prvega koranta) izvajajo prav vsi enakomerno – v neprestani meni čudovito zamotanih ritmov. Ure in ure traja ta uporna borba z nevidnimi silami. Drugod nadomešča to borbo medved s svojim šaljivim plesom, ki je izšel iz postave divjega moža, pri nas iz rabolja ali kakega kožuharja. Ostanek podobnih običajev kažejo neštete pustne navade, med njimi ohranjeno vlačenje ploha ali kopanje, združene z obhodnimi gibnimi prvinami, od katerih so se ločili posebni pustni plesi.



    Podobno kot koranti se gibljejo tudi brkinski škoromati. Škoromati iz Brkinov segajo v furlanski srednji vek. Škoromatom z zvonci se pridružita dva škopita, ki s svojimi velikanskimi lesenimi kleščami vzbujata grozo. Z njimi lovita mimoidoče in jih mažeta s sajami.


    Vir (slike 4): (http://www.giss-mics.si/slike/slo-ljudska/pevci%20iz%20hrusice%20v%20brkinih/hrusiski%20fantje/velike/10-pust-.jpg; 24.11.2007)

    Na čelu bohinjskih božičnih kolednikov – otepovcev skače metlar. Odet v ovčji kožuh, opasan z verigo in z metlo ter verigo v rokah poskakuje ob spremljavi godca, se suče med šemami in preganja paglavce, ki mu nagajajo.


    Vir (slike 5): (www.etno-muzej.si/pdf/ 0354-0316_15_Dolzan_Erzen_Bohinjske.pdf; 24.11.2007)

    V Beneški Sloveniji pustovi ali blumarji s Črnega vrha, s cvetlicami podobnimi kapami na glavi in z zvonci na hrbtu, tečejo v enakomernem ritmu okoli vasi in kadar se ustavijo, poskakujejo visoko sonožno ali v razkoraku.


    Vir (slike 6): (http://www.benjaminbezek.net/etnologija/fototeka.htm; 24.11.2007)

    V Možerolah ta križnast in ta kožnast skupaj z Minkami pretečeta v lahkem teku, podobnem obrednem plesu, vso vas, poskakujoč, da jima neprestano rožljajo zvonci. Na začetku pomladi so značilni obredi, v katerih so prikazane tudi gibne prvi dela. Tak običaj je vlačenje pluga na vzhodnem Štajerskem. Tukaj poznajo orače, ki v pustnih dneh orjejo za rodovitnost. Oblečeni v pisana oblačila (v Lancovi vasi imajo na glavi z rožami okrašena pokrivala) dirjajoč in poskakujoč obidejo vso vas. Tudi njih žene skrivnostni nemir, ki jih ne zapusti ves pustni čas.


    Vir (slike 6): (http://www.benjaminbezek.net/etnologija/fotografii.htm; 25.11.2007)

    Orači, to je kakih šest ali osem našemljenih fantov, vlečejo v poskakujočem ritmu – plesu oralo po vasi. Pridejo na vsako dvorišče ter običajno pojo šaljive pesmi, npr.:

    O jaz ubogi kmet,
    Kaj čem jaz začet?
    Baba skrije se mi v klet
    No odbije s soda čep,
    Pa podstavi vel'ki črep!
    O jaz ubogi kmet.
    Kaj čem začet?

    »Pluži pa kurent, ki zorje po dvorišču okrogle brazde. V tem brazde vseje »poberač« repno seme, navadno pesek, pograblja z grabljami ter pripoveduje gospodinji, da ji bo zrasla iz tega semena debela repa, ako bodo zvečer za debelo repo plesali.« Te tirjasta, dva izmed cerkljanskih laufarjev, se podita skozi vas v strah in trepet otrokom,


    Vir (slike 7): (http://www.cerkno.si/turizem/index.php?gr1=zNmn&gr2=kLtn; 25.11.2007)

    podobno kot to počno pred Tremi kralji v Zgornji Savinjski dolini Pehtra baba


    Vir (slike 8): (http://forumi.rkc.si/viewtopic.php?t=4444&start=140&sid=d2fbe48892e0d6604260e3b6c5679c86; 25.11.2007)

    – v belo rjuho ogrnjen fant ali v Spodnji Ziljski dolini Pjerhte, oblečene v ovčji kožuh in z živalsko masko na glavi. Po Kobaridu pa so na pustni torek nekdaj ves dan tekali sovrniki. Na Ptujskem polju in v Slovenskih goricah priskakljajo na dvorišče v kokotiče ali piceke našemljeni fantiči, ki poskakujejo in mencajo z nogami ob spremljavi orglic.

    Velike svečanosti so obhajali ob prihodu vigredi – pomladi. Še v 19. stoletju so v Beli krajini pa tudi na Koroškem in Štajerskem vodili zelenega Jurija.


    Vir (slike 9): (http://www.mladina.si/tednik/200532/clanek/kul--mitologija-bernard_nezmah/; Jurij Šubic – Obhod Zelenega Jurija na Štajerskem, 25.11.2007)

    Jurjevanje v Črnomlju je bil praznik ob presnavljanju življenjskih tokov v človeku in naravi. V obredu so se razvrščale razne gibne prvine od svečane hoje do plesa, od igre do dramatičnih zapletov. Ves obred so povezovali prabitni gibi, belokranjskim jurjašem vrojeni. Z odmiranjem starodavne uvere so se ti obredi marsikje sprevrgli v kolednikom podobne obhode. Kot pri kolednikih vidimo podobne gibne prvine tudi pri florjanovcih, dalje ob gergoraciji (Prekmurje) itd.

    Najpomembnejši je čas pred nastopom poletja. Tedaj presnavljajo skrivnostne sile narave semena v zemlji, da iz neznatnih snovnih prvin vzklije novo življenje. Ti pojavi so bili preprostemu človeku najbolj nepojmljivi. Zato je tudi nanje navezoval razna čaranja. Še do novejših dni po vsem Slovenskem kurijo na večer pred Ivanjem ogenj – kres (Več o Ivanjem kresu v: Pajek Josip (dr.); Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev, Založila in na svetlo dala Matica Slovenska v Ljubljani, natisnil J. Blasnik-ovi nasledniki 1884). Nekoč so bila s kresom povezana raznovrstna dejanja: kresni obhodi, nabiranje lesa, petje in ples. D. Trstenjak poroča, da so na Štajerskem ob kresu plesali in peli:

    Kaj raste brez korenja?
    Kamen raste brez korenja.
    Kaj cvete brez cveta?
    Praprot cvete brez cveta. –
    Let' kolo, let',
    Cvet' praprot, cvet',
    Škrop', dekle, škrop',
    Hoja, hajsa, hop!
    Ob »janževem« kresu so pela dekleta:
    Sveti, sveti, svetli kres!
    Vrti, vrti mladi ples!

    »In med plesom fantič poliva deklice, deklica pa fante.« V Beli krajini so znameniti obhodi kresnic po vasi, ki pojo v značilni ljudski imitaciji ob spremstvu piskača na vujnice. V omenjenih običajih moremo opazovati nekatere skupne značilnosti v obliki gibanja. Skupine plesalcev se med gibanjem razvrščajo improvizirano v pestri menjavi. Gibi posameznih plesalcev se izmenjujejo od umerjene hoje do živahnega poskakovanja, vendar pa jih druži urejeno nihanje telesa v določeno skupnost. Nagonska izraznost stopnjuje intenzivnost izvedbe, ki ne stremi k ustaljenosti. Take značilnosti teh oblik gibnosti segajo daleč v davnino, vendar pa še živijo v novejši čas bodisi kot globoko zakoreninjena tradicija (»vulenje korantov«), bodisi kot ostanek obreda, ki živi le še kot »navada« (koledovanje jurjašev). Te »primitivnejše« oblike pa se družijo tudi z razvitejšimi, kot kaže črnomaljski »Zeleni Jurij«.

    Koreografsko nedoločen, prepuščen le plesalčevi gibni sposobnosti in domiselnosti, je ples štajerskega in prekmurskega pozvačina – svatovskega vabovca, ki je okrašen s pisanimi trakovi, ponekod (Prekmurje) ima na glavi visoko, iz suhih rož in pavjih peres napravljeno kapo, ovešen je z rutami in brisačami. Poskakuje podobno kot korant, le da je njegova vloga drugačna, saj vabi v svate. Že ob glasbeni spremljavi poplesujeta pred svatovskim sprevodom štajerski kopjaš in belokranjski zastavnik. Neizoblikovan je tudi vzhodnoštajerski svatovski obredni ples z bosmani, saj plesalci na gostiji s pogačami v rokah le poskakujejo, ne glede na spremljajoči ritem harmonike. V nekaterih krajih na Štajerskem (Ptujsko polje) so bili na svatbah v navadi improvizirani plesi, v katerih so oponašali živali (žabo, lisico, mačko). Verjetno se je iz prvotnega improviziranega obnašanja oblikoval kurji tajč, ki so ga v okolici Poljčan na svatbah in botrinjah plesale samo ženske, in je redek ostanek nekdanjih magičnih plodnostnih plesov.

    Če so doslej navedeni plesi še neizoblikovani skupek najosnovnejših gibnih prvin in često izraz prvinskega nagona posameznika, sproščajočega se ob izrednih priložnostih, pa so skupinski obhodi že izraz urejenega gibanja, ki ga narekuje podrejenost manjši ali večji skupini. V koledniških obhodih na Štefanovo in novo leto gredo fantje navadno še v gručah, enako kot dekleta za svečnico, medtem ko se trikraljevski koledniki, jurjaši in kresnice že uredijo v kolono ali povorko. Obhodi niso plesi v pravem pomenu besede, vendar imajo v prvobitni družbi enako obredno-magično vlogo kot ples.

    V plesu v navadnem pomenu besede moremo govoriti šele, ko se plesalci primejo za roke v krog ali vrsto in postane določena gibna prvina skupna vsem plesalcem. Verjetno so imeli nekdanji slovenski plesi vsi tako obliko, saj je najstarejša in skupna vsem evropskim narodom. Ostanek takih skupinskih plesov je na Slovenskem ples, ki ga večinoma imenujemo kačo zvijat, kačo vit, na Štajerskem tudi čindara in kolo. Zadnje ime je znano še na Dolenjskem, Notranjskem in v Beli krajini. Na Koroškem mu rečejo kok vlečt in jutranjska žlajdra (Strojna). Na Dolenjskem pravijo, da gredo Abrahama (Ribniška dolina, Dobro polje). Ples je v navadi na svatbah ali gostijah ob novi maši. Svatje se primejo za roke v dolgo vrsto, ki se nato v obliki kroga, kače in polža poskakujoč vije po hiši, vrtu ali po vsej vasi. Kadar gredo Abrahama, ponavadi ponavljajo tisto, kar dela vodja. Ta je godec ali starešina in ima ponekod tudi metlo v rokah. Če godec ni vodja, pa vsaj zraven igra, često pomagajo svatje s petjem. Ob koncu ples navadno ni več vezan na ritem melodije, ker jo plesalci zaradi hrupa niti ne slišijo. Pogosto mora vsa druščina vsaj enkrat pod »mostom« dvignjenih rok kateregakoli para. Domnevajo, da je imela ta figura nekdaj magično-obredni pomen kot simbolično dejanje preroditve. Seveda današnji plesalci o tem ne vedo ničesar, figura jim je všeč sama po sebi ali jo narede iz navade. Ples je še zdaj priljubljen na svatbah po Štajerskem in v Prekmurju, na primicijah pa sploh ne plešejo drugega. To smo mogli še do nedavna opazovati v plesu čindara na prleških primicijah, ko »cimuner zgrabi zastavo, prime za roko svatevsko kraljico, ta družico, ona soseda in že se izmotava hrumeča, vriskajoča, radosti prekipevajoča… rojna vrsta…, se izvija v čudnih okretih na travniku.


    Vir (slike): (fotografija je objavljena v razpravi Radoslava Hrovatina, O slovenskem ljudskem plesu, Slovenski etnograf, 3-4, Ljubljana 1951, 276-296, slikovna priloga XXVIII).

    Ovijajoč drevesa, škednjak, uljnjak, šine skozi hlev, priklet, kuhinjo, nazaj v uto, prepleza stole, mize, plotove in se zažene nazaj v polje… Demonska vrtenica ni prizanesla nikomur. Kar leze ino gre je moralo s to jaro kačo, ki reja v sto in sto členkih, poskakujoč urnih izmeničnih korakov, kretajoč enkrat levo, enkrat desno, zibajoč se v bokih med neprestanimi petimi vzkliki:


    Vir (slike): (Hrovatin Radoslav, O slovenskem ljudskem plesu, Slovenski etnograf, 3-4, Ljubljana 1951, s. 283).

    Kača se je začela besno zamotavati. Ogromno telo se je navilo okrog samega sebe. Kar pregrizne glava nekje lastni trup. Dvoje spetih rok se dvigne v vis. Skozi ta vratca – most smükne kača in dere urneje in urneje. Zadnji repec, žmic, je kar odletel skozi vratca in členki jare kače se razspo…« Gibne prvine »prleškega čindare« so se ohranile tudi v otroški igri kača.

    Diferenciacija plesnih oblik je napredovala skladno s sestavljenostjo obredov, ki so se preoblikovali zaradi različnih zgodovinskih dogodkov v življenju ljudstva. Zlasti značilno je postalo povezovanje starejših oblik gibnosti z novejšimi. To opredeljevanje različnih gibnih sestavin v obredju je vplivalo tudi na izoblikovanje posameznega plesa. Izoblikoval se je nekak »razvojni potek plesa« z več jasno opredeljivimi stopnjami od začetka plesa do viška. Metliško kolo se je od nekdaj »igralo« v Metliki na velikonočni ponedeljek po večernicah pod milim nebom na »pungrtu«, travniku blizu cerkvice sv. Martina. Pri metliškem kolu plesalci najprej hodijo in tečejo po krogu ter v kačastih in polžastih zavojih, dokler se vrsta nazadnje ne zapodi skozi vratca (most) in se razsuje.


    Vir (slike): (fotografija je objavljena v razpravi Radoslava Hrovatina, O slovenskem ljudskem plesu, Slovenski etnograf, 3-4, Ljubljana 1951, 276-296, slikovna priloga XXVIII).

    »Ko se je kolo iz spodnje ravnice, razvijajoč se v ravno vrsto, jelo pomikati v breg, je bil korak težak, svečano vdan. Kakor hitro se je vojarinka na mestu okrenila, preide vrsta v kratek menjalni korak… V plesnih figurah zaviranja (kačasti zavoji) postajajo plesni koraki čimdalje ostrejši in urnejši, dokler ne navijejo polža (višek napetosti). Ko se na dano znamenje začne odvijati polž (sploščenje), preide plesni korak v skočnega, poslednji v vrsti morajo urno teči… Metliško kolo je delno ohranjena oblika slovenskega svečanega reja – kola«, ki je po »završetku« prešlo »v organično – vezano obredno igro »most«.

    »Belokranjski most predstavlja skupno s kolom in deloma z igrami turn, kurji boj, robčeci ostalino davnih žalnih obredov, ki so že v prvotni obliki bili žalno-radostnega pomladanskega značaja. Ko se je pristni smisel izgubil, so se mrtvaški običajiizpremenili in se je prvotno obredje razkrojilo v kolo v zvezi z navedenimi igrami, t.j. v zgolj prigodniško slovesnost na začetku pomladi.«

    Po prenehanju prvotne obredne funkcije se je »most« ohranil po raznih krajih Slovenije kot otroška igra:

    Središče:
    Hej, hej, donda!
    Ali imate močen most?...

    Borovlje:
    Zidöjm', zidöjm' trden muest,
    Da pojde naša vojska skuez:…

    Prehod pod mostom je stalno se ponavljajoča figura pri belokranjskem plesu vrečo šivat (Predgrad) ali pri pretikavci (Stari trg ob Kolpi) ter v gorenjskem otroškem dreto šivat (Kropa). Nasprotno je v prekmurskem plesu ponjave šivat (Goričko) samo na koncu. Vsi ti plesi so po svojem koreografskem ustroju preprosti, v resnici na meji med plesom in igro.

    V najstarejše plesno izročilo spada še neki drugi ples podobne koreografske oblike – romarski vrtec. Po dosedanjih podatkih je vrtec izrazito štajersko-dolenjska navada. Do druge svetovne vojne so ga romarji igrali na Marijinih božjih potih (Žalostna gora nad Mokronogom, Tržaška gora, Zaplaz nad Čatežem, na Primovskem, Ševnica, Ptujska gora, Sladka gora, Šmarje pri Jelšah in Brestanica). Po starejših virih tudi na Muljavi in na Izlakah. Vrtec je večinoma zamrl še pred drugo svetovno vojno, le na Sladki gori so ga igrali še prav do vojne, medtem ko je na Trški gori zamrl že pred prvo svetovno vojno. Eno je gotovo, da ga po drugi svetovni vojni niso igrali nikjer več. Seveda natančnih podatkov, kdaj so nekje vrtec zadnjikrat igrali, ni bilo mogoče ugotoviti. Mnogokrat si podatki informatorjev med seboj nasprotujejo. Župnijske knjige ali kronike, kjer bi bilo mogoče podatke najti, so bile pred vojno uničene, kronike pa večji del tudi niso pisali. Romarski vrtec je dandanes povsem zamrl in živi le še spomin nanj. Kot nenavaden pojav na nekaterih romarskih božjih poteh pa je že zdavnaj zbujal pozornost.

    Beseda vrtec izvira od glagola vrteti, - im in je ljudski sinonim za vrtinec. Zanimiva je pripomba domačinke s Sladke gore (M. Juteršnik), da »so pri vrtcu naredili vrtinec«. Pleteršnik (1895) ima besedo v svojem slovarju, vendar le v pomenu vrtinec: 2. vrtec, -tca, m. der Wirbel: stane velik vrtec vetra, org. – Valj. (Rad). Jurčič omenja kot starinski ples »ovrtenico«, ki so ga tako imenovali »stari očetje« in »se neki ostanek tega plesa nahaja še po slovenskih božjih potih«. Najbrž pa vrtca ni nikoli videl niti slišal za ime, saj bi ga v tem primeru gotovo navdel. Terenski podatki iz krajev, kjer našo romarsko navado poznajo, vsi zapovrstjo govore o vrtcu, le na Štajerskem in enkrat na Zaplazu se za vrtec pojavlja tudi ime rimska procesija. Ime je verjetno mlajšega izvora in je nastalo zaradi mešanja dveh navad. Večinoma »vrtec igrajo«, »so vrtec igrali«, gredo »vrtec igrat«. Enake termine navaja že A. Žlogar, I. Sašelj in J. Volčič. Samo na Dolenjskem je poznan izraz »vrtec ravnati«, in sicer iz okolice Stične. Beseda igrati dosti natančno določa dejavnost udeležencev in nakazuje, da vrtec ni navadna procesija, ampak bliže plesu ali igri. Romarji so se te procesije veselili, bila jim je sicer posebna oblika pobožnosti, a tudi v zadovoljstvo in sprostitev. Ravnati pa najverjetneje pomeni voditi. Tako Pleteršnik navaja: konje, ladjo ravnati, plug ravnati. Vrtec je ravnal vodja. Ravnati lahko pomeni tudi delati vrtec, saj ima zopet Pleteršnik: kaj ravnaš? – kaj delaš? Ljudje so pod izrazom ravnati najbrž razumeli eno in drugo. Torej ravnati vrtec je pomenilo ali igrati ali voditi ga.
    Pisani viri o romarskem vrtcu so skromni, najzgodnejši pa niti ne govore določno o njem. Prvi vir naj bi bil iz 17. stoletja. Slovenski romarji v Porenje so namreč v gostišču Ipperwald v Kölnu vsak večer spred spanjem »počeli iz spokornosti v vesel spomin spoštljiv raj (v izvirniku: einen ehrbaren Reyen) po prastarem hvalevrednem običaju in čednostni navadi enako ugledu kralja Davida. Vir (Alt-Wenthen/oder Ungern Ordnungs Büchlein. S.a. 1., fol. 4r – Köln, 17. stoletje) seveda ne poroča, kakšen je bil ta ples, ki je bil sestavni del romarskega dnevnega reda. J. Stabej domneva, da je bil najbrž podoben dolenjskemu »vrtcu«. Prav tako iz 17. stoletja je poročilo J. W. Valvasorja o procesiji v čemšeniški fari pri podružnični cerkvi sv. Jurija (S. Georgii-unterhalb Gallenberg): »Hier gibt es eine schöne lustige Procession, welche der Messner führt, als der nehmlich vorangeht und mit seinem Gange einem grossen Circul oder Kreiss macht, den er doch immer allgemach Schenken-Weisse einzeucht, biss er endlich in das Centrum oder Mittelpunckt zu stehen kommt, als dann er sich umwendet und diese Schenken-Linie nach und nach wie derum in die vorige Weite ausbreitet; welches dann, wann ihm die Leute paarweise mit ihren Fahnen also nachfolgen, sehr artlich durch einwander, und also nicht ohne Lust zu stehen ist. Und geschicht solches vor der Kirchen auf dem Platze dess Berges.« (Laibach-Nürnberg, 1698). Opisana čemšeniška procesija se po funkciji seveda razlikuje od vrtca, vendar mu je oblikovno povsem enaka.

    Vsa druga poročila izvirajo iz. 19. in 20. stoletja. Le-ta vrtec vsa določno opisujejo kot romarsko igro ali ples. Še posebno se je zanimal zanj pisatelj J. Trdina, saj pravi o njem: »Mene Gorenjca, nenavajenega takih prizorov, so mikale najbolj tiste ponočn prosecije, ki jih zovo Dolenjci »vrtec«. Če se smejo imenovati božja pota v nekem oziru katoliške olimpije, ne bomo grešili, ako rečemo dolenjskim »vrtcem« slovenske elevzinije.« (1957). Trdina je opisal vrtec na Žalostni gori in na Trški gori. V teh opisih iz leta 1870 je Trdina precej kritičen, ker vidi v romanjih več prilik za pijančevanje in celo razuzdanost kot pa pobožnost. Leta 1881 je izčrpno opisal vrtec na Žalostni gori A. Žlogar, medtem ko leta 1886 I. Šašelj v Zgodovini fara ljubljanske škofije vrtec na Trški gori le omenja. Stvaren opis vrtca na Žalostni gori prinaša J. Volčič leta 1887, medtem ko ima za vrtec na Zaplazu v isti zbirki le krajšo opombo, da je »tu znamenito gledati mladino, »vertec igrajočo.« Vrtec na Žalostni gori je opisal tudi J. Ravnikar leta 1894 v knjižici Mokronog z okolico.

    O vrtcu imamo sledove tudi v ljudskem izročilu. J. Jurčič v povesti Jurij Kozjak omenja pravljico, po kateri naj bi se »na Velikem travniku, konec katerega stoji nekdanja podružnica stiškega kloštra, cerkvica Matere božje… tu ljudje iz sedmih far sešli s svojimi duhovni in banderami ter neki star narodni ples plesali, kateri je bil dovoljen po cerkvenih poglavarjih.« Zdi se mu, »da ga imenujejo stari očetje ovrtenico in da se neki ostanek tega plesa nahaja še po slovenskih božjih potih.« J. Jurčič je zapisal tudi ljudsko pripovedko o knezu Artulji, ki je živel na Virju pri Stični. Tudi tu je omenjena »ovrtenica«: »V starih časih…je ob gomilah, ki leže tam in so sedaj prerasle s hrasti, imela gospoda vrtiče; napravljala jih je zato tako okrogle, da je plesala po travniku okoli njih starinski ples »ovrtenico.«

    Množičen shod ob romanjih, katerih višek je bila prav ta ekstatična procesija, je bil hvaležen okvir za pisatelje. Zato ni slučaj, da so ga v svojih delih nekateri uporabili. Seveda pa njihove opise ne moremo imeti za dokumentarne razen delno Trdinovega opisa na Trški gori v povesti Franja ter opisa vrtca na Žalostni gori v Poletju v dolini gradov Gustava Strniše in v potopisu Prežihovega Voranca Od Mokronoga do Pijane gore. Odlikujeta se predvsem Trdinov in Prežihov opis. Oba sta izredno impresivna, saj plastično podajata vzdušje takega množičnega shoda. I. Zorec je postavil vrtec na Kum, čeprav nimamo podatkov, da bi ga gori kdajkoli igrali. Njegov opis vrtca je reven in nam več od dejstva, da so ravnali vrtec, ne pove. J. Kozak pa v Lectovem gradu pravi le, »da so romarji pričeli igrati vrtec«, da so se zvrstili po šest in šest, »prižgali sveče in sklenili kolobar okrog cerkve«. Vrtec mu pač služi bolj kot slikovit okvir k dogajanju. Razen tega ne določa jasno kraja, iz konteksta je mogoče sklepati, da je prizorišče pri cerkvi na Primskovem.

    Prizorišča vrtca so razen ene izjeme (Izlake) ob Marijinih svetiščih. Na Dolenjskem so to podružna cerkev Matere božje na Zaplazu, podružna cerkev Žalostne Matere božje na Žalostni gori nad Mokronogom, podružna cerkev Matere božje na Trški gori, podružna cerkev Naše ljube Gospe na Ševnici in župna cerkev Marijinega rojstva na Primskovem. Na Štajerskem pa župna cerkev sv. Marije na Sladki gori, župna cerkev Marije vnebovzete v Šmarju pri Jelšah, župna cerkev sv. Marije na Ptujski gori in župna cerkev Lurške Matere božje v Brestanici (Rajhenberg). Le Valvasorjev podatek govori o podružni cerkvi sv. Jurija na Izlakah. Večina teh cerkva leži na dominantnih vzvišenih točkah (Zaplaz, Žalostna gora, Trška gora, Primskovo, Ptujska gora, Izlake). Skoraj vse cerkve so bile nekdaj slovite božje poti, nekatere so še danes, npr. Ptujska gora. Kdaj so postale te cerkve božjepotne, je bilo mogoče natančno ugotoviti le za cerkev na Zaplazu, kjer je bila prva cerkev oziroma kapelica na podlagi domnevnega čudeža postavljena že okoli leta 1800, a jo je dala oblast leta 1813 zapreti, da bi zatrla romanje. Ta podatek je dokaz, da je cerkev romarska že od svojega nastanka. Je pa zaplaška cerkev v primeri z drugimi cerkvami, ki so povezane z vrtcem, ena mlajših. Primskovska cerkev stoji že od konca 14. stoletja, enako je bila cerkev na Ptujski gori zgrajena nekje med letom 1375 in 1500, a že leta 1224 se tu omenja kapela ali majhna cerkev. V jedru je srednjeveška stavba tudi cerkev na Ševnici. Župna cerkev v Šmarju pri Jelšah, ki je bila včasih znamenita božja pot Marije na jezeru, je bila zgrajena leta 1348. Sedanja stavba cerkve na Trški gori je iz leta 1622 in je naslednica starejše prednice. Glavni oltar cerkve na Žalostni gori ima letnico 1675, medtem ko je bila baročna cerkev na Sladki gori zgrajena leta 1754, vendar na mestu starejše cerkve iz srede 14. stoletja. Cerkev v Brestanici je bila zgrajena v letih 1908-1914 in prav v času posvetitve leta 1914 so tam začeli igrati vrtec. Cerkev v Izlakah je bila zgrajena po podatkih iz leksikona (Krajevni leksikon dravske banovine) leta 1738, vendar najbrž na temeljih starejše cerkve, ker sicer Valvasor ne bi pisal o njej. Valvasorjeva Slava je namreč izšla že leta 1689. Arheologi domnevajo, da je bila na Žalostni gori, kjer je danes cerkev, nekdaj prazgodovinska naselbina. Sledovi predzgodovinske naselbine iz 6. in 5. stoletja pred našim štetjem so bili najdeni tudi pri cerkvi na Primskovem, v Čatežu pod Zaplazom pa je bila najdena halštatska gomila. Na Ševnici je bila rimska naselbina, ki jo dokazujejo ostanki zidov, kamnite plošče in denar. Vrtec so igrali ob glavnih romarskih shodih. Na Žalostni gori nad Mokronogom je glavni shod na nedeljo pred godom sv. Jerneja (24.8). Vrtec so igrali na predvečer. Prežihov Voranc v svojem potopisu govori o shodu na predvečer Velikega šmarna. Na Zaplazu je bil shod na petek pred Jernejevo nedeljo, to pa je bil navadno vedno prvi petek po Velikem šmarnu. Vrtec so igrali na večer istega dne, na Ševnici pa zvečer dan prej. Na Trški gori na Primskovem je glavna romarska maša na Mali šmaren in je bil vrtec na predvečer.


    Vir (slike): (fotografija je objavljena v članku Mirka Ramovša, Romarski vrtec, Traditiones, 2, Ljubljana 1977, s. 53).

    Romarji so na omenjena božja pota prihajali iz različnih krajev. Na Žalostno goro nad Mokronogom največ Dolenjci in Belokranjci, ki so jim domačini rekli kar Hrvatje. A. Žlogar pravi: »O sv. Jerneju se zbere na tisoče romarjev, vsa dolenjska stran je tu zastopana, mnogo jih pride iz slovenskega Štajerskega, iz Hrvaškega, Belokranjskega, Kočevskega, iz Vlaškega zedinjenih gerških katoličanov, ki Bogorodico močno časte.« Natančnejši so očividci, ki vedo za romarje iz Šentjerneja, Trebnjega, Mirne peči, Šentruperskih hribov in Sevnice. Zanimivo je, da vsi poročevalci omenjajo na prvem mestu Belokranjce. Tudi na Zaplazu, ki je bil v 19. stoletju ena najbolj slovečih božjih poti, so prihajali iz raznih krajev, tako Dolenjci, Belokranjci, Kočevarji, Štajerci in včasih celo Korošci, Goričani in Tržačani. Za Trško goro omenja Šašelj, da je hodilo poleg okoliških Dolenjcev zlasti »obilo Belokranjcev«. Primskovo so obiskovali večinoma Dolenjci, medtem ko Sladko goro Prekmurci in Prleki. Na Sladko goro so redno romali iz dveh prekmurskih vasi, iz Črenšovec in Beltinec. A tudi Hrvatje so bili med obiskovalci te božje poti. V Šmarje pri Jelšah so prav tako romali predvsem iz Prekmurja, okolice Ptuja, iz Prlekije in tudi Hrvaškega. Obiskovalci Ptujske gore so bili Prekmurci, Prleki, okoličani in Hrvatje. V Brestanico so romali bolj okoličani.

    Težko je bilo dandanes ugotoviti socialno in stanovsko poreklo romarjev. Večinoma je bilo to kmečko prebivalstvo, medtem ko so meščani teh shodov skorajda niso udeleževali. Na romanje so šli ljudje obojega spola, vendar so prevladovale ženske. Največ je bilo mladih in neoženjenih, s seboj so romarji vodili tudi otroke. Posebnih podatkov o obleki romarjev ni. Poročevalec iz Šmarja pri Jelšah se spominja, da je vodja romarjev »vižar« bil videti kot usmiljen brat s torbo preko ramen. Seveda o tradicionalni obleki romarjev ni bilo več sledi. »Stari slovenski romarji so poleg običajne ljudske noše nosili poglavitne romarske znake: veliko, na vrhu zakrivljeno palico, romarji v daljne kraje morško školjko, pripeto kje na klobuku ali obleki, razen tega pa še preko ramen čutarico ali tikvico (sv. Jakoba »flašco«) za vodo in okrog vratu rožni venec. Spokorjenci so romali v raševinastih oblekah, vlačili so velike lesene križe, nosili težke kamne ali hodili na goro z razpetimi rokami.« (B. Orel, 1943). Zanimivo je, da so vsi poročevalci in očividci teh romanj spominjajo Belokranjcev in Hrvatov, ki so hodili na romanje v svojih belih nošah. Takole pravi poročevalka (P. Lipovž) iz Mokronoga: »Belokranjcem so domačini iz Mokronoga rekli kar Hrvatje. V letih po prvi svetovni vojni so še vedno prihajali v nošah. Belokranjice so imele po dve obleki s seboj, da so se tu preoblekle. Imele so lepa, široka krila, moški pa bele hlače, srajco čez. Ženske so imele na glavah različne rute, nekatere bele, nekatere črne. Nogavice so imele bele in z zobčki.«

    Vse omenjene romarske cerkve so bile do druge svetovne vojne zelo obiskovane. Za 19. stoletje imamo poročila, da jih je prihajalo na tisoče (Žalostna gora, Trška gora, Zaplaz). Enako je bilo na štajerskih božjih poteh. Na Sladko goro jih je še do druge svetovne vojne prišlo več sto, celo do tisoč. Romarji so večinoma prihajali iz zaobljube, mladi predvsem zaradi družbe in novih nepoznanih krajev. Veliko romarjev je prihajalo vsako leto, tako so bili nekateri na Sladki gori ali Zaplazu tudi po tridesetkrat, petdesetkrat ali šestdesetkrat. Sčasoma so te cerkve izgubile veljavo, ker so se pojavile druge in postale slavnejše, npr. Brezje. Največ je obiskovana Ptujska gora, deloma tudi zaradi svojih umetniških znamenitosti.


    Vir (slike): (Skica je objavljena v članku Mirka Ramovša, Romarski vrtec, Traditiones, 2, Ljubljana 1977, s. 55).

    Pot od doma do cilja je bila dolga in so jo romarji nekdaj prehodili peš. Tako so imeli romarji z Velke do Sladke gore šestnajst ur hoda. Anton Mrkun takole opisuje romanje Dobrepoljcev: »Stari ljudje pripovedujejo, da so nekdaj hodili vsi romarji peš. Vsak romar je v prejšnjih časih vzel živež s seboj za več dni, in sicer v culah, pozneje v cekarjih, v zadnjem času pa večinoma ne jemljejo hrane s seboj, temveč vse kupijo v gostilni, kar potrebujejo za prehrano. S seboj so jemali nekdaj rdeče marele. Cula je bila precej obilna, ker romanje je trajalo npr. k Mariji Pomagaj 5 dni ali tudi več. Med potjo so prenočevali po že znanih štacijah, po gostilnah ali tudi po dobrih hišah, moški tudi po kozolcih in skednjih. Ležali so v gostilnah kar po tleh. Izpili so polič vina, za prigrizek pa so imeli s seboj. Med potjo so romarji bili dobro in versko-čustveno globoko razpoloženi. Celo pot so z malimi presledki molili ter prepevali pobožne in romarske pesmi. Občutili niso ne gladu, ne žeje, ne utrujenosti. Globoka vernost je prevevala vse romarje.« (Mrkun, 1934). Po opisih in podatkih sodeč so romarji prišli posamezno, večinoma pa po skupinah pet do šest ali več. Na Dolenjskem (Raka) so tako večjo farno skupino 20 do 30 ljudi imenovali romarsko četo, vodil pa jo je starejši romar, imenovan »vajvoda« (povedal F. Cemič). Romarice so med potjo dajale vbogajme beračem, večinoma hrano, ki so jo imele s seboj. Pa tudi domačini so mimoidočim romarjem radi postregli z vodo ali kakšnim drugim okrepčilom (povedala J. Strajnar). Skupine romarjev so se nato v določeni razdalji pred cerkvijo zbrale in v procesiji s križem prišle v cerkev. Ko so romarice zagledale Žalostno goro, so pokleknile kar na cesti in molile. Na Žalostni gori in Sladki gori je romarje sprejel župnik s križem in so nato skupaj krenili v cerkev. Bližnji romarji so že od doma prišli v procesiji s križi in banderami. Med prihajanjem romarjev je ves čas zvonilo ali pritrkavalo. Romarji so med potjo peli, molili in se tudi šalili. Seveda pa se je med potjo zgodilo marsikaj, kar romarjem ni pristajalo, saj je marsikdo med njimi šel na romanje iz čisto drugih namenov.

    Med potjo so obiskali tudi druge cerkve. Romarji z Velke so na poti na Sladko goro obiskali še cerkve sv. Jurija v Hočah, Device Marije v Slivnici, sv. Trojice na Polskavi, sv. Jožefa blizu Bistrice, sv. Jerneja v Bistrici, Marije sedem žalosti ter sv. Križa v Poljčanah. Šli so v cerkev, malo peli, molili, šli okoli oltarja ter darovali. Na pot so šli vselej brez duhovnika, le bližnje fare so šle v procesiji z njimi. Med potjo so peli predvsem Marijine pesmi kot Lepa si, lepa si Roža Marija ali O, Marija, moje veselje in druge.

    Romarji so navadno prihajali popoldne pred glavnim romarskim shodom ali dopoldne, kot v Šmarju, kjer so imeli ob 10 uri že mašo. Na Žalostno goro so prišli v četrtek dopoldne, na gori prenočili in šli nato v petek na Zaplaz ter se v soboto zjutraj vrnili nazaj. Nekateri so se med potjo na Zaplaz ustavili dan prej na Ševnici. Na Sladko goro so prišli na sam dan romarskega shoda.


    Vir (slike): (Fotografija je objavljena v članku Mirka Ramovša, Romarski vrtec, Traditiones, 2, Ljubljana 1977, s. 57).

    Prihod romarjev na Sladko goro nam župnik Andrej Stakne takole opisuje: »Skupine so prihajale, župnije, ena za drugo. Izrazito je bilo romanje iz Črenšovec in Beltinec. Tu je bila večja skupina deklet. Pri kapeli gor sem jih počakal, vse so bile že okitene s cvetjem, ki so ga nabrale, kjer so ga pač mogle, na glavi so imele venčke in so se nato podale dol po poti v cerkev. Razveselile so se, ko so cerkev zagledale, saj se vidi skoraj prepozno in potem smo šli s križem do cerkve, nato okoli nje. So prišli vedno povedat: Naša skupina je zdaj tam gor, čakamo, prosim, pojdite nam nasproti. Je bilo kar težko včasih, saj sta se bližali po dve skupini hkrati, je bilo treba hitro izbrati, katero prej odpraviš in drugo sprejmeš. Ko pridejo okrog cerkve do vhoda pod korom, že strmijo na oltar, vse se zagledajo vanj in mirno, dostojanstveno pripojejo noter. Vse je pelo. Tista dekleta, ki so venčana, so se ustavila v lepi razdalji, da so imela dovolj prostora. Najprej so stale in pele ustrezajočo pesem – pozdrav Mariji – na žalost pesmi nisem zapisal. Stoje, potem se reče: Dekleta pokleknimo. In so pokleknile, spet odpele svojo kitico in ne vem med kakšnim besedilom so potem polegle po tleh in je bila ena vrsta mladih trupel sklonjena tam z glavo na cerkveni pod in vse to med prepevanjem. Peli so tudi oni, ki so stali ob straneh, da je petje bilo mogočno, pesem je izražala njihovo ponižnost pred Marijo, tako da nobeno oko ni moglo ostati suho pri vseh tistih, ki so to gledali in doživljali. Ganilo je vsakogar. Nekaj časa so ostale na tleh, da so izpele pesem do konca. Ko so odpele, so vstale. Potem so zunaj posedli, izmučeni so bili, ker so pešačili, pozdravljali so se, se veselili, saj je bilo dovolj mladega sveta, poiskali so si prigrizek, lačni in žejni so prišli. Potem se je nadaljevalo spovedovanje, po maši pa pridige, udeleževali so se vsi.« (avgust 1973). Romarji iz Velke v Slovenskih goricah so za pozdrav Mariji peli tole pesem:

    Tukaj hribček se zdiguje,
    lepa cerkev gor stoji,
    v njej Marija vedno čuje
    ino gleda na ljudi.
    Po dolini se glasijo
    nje zvonovi žegnani,
    vsem kristjanom prit želijo,
    kjer Marija se časti.

    *Pela I. Zašler. Melodije ni mogoče zapisati, ker je pevka pesem že nekoliko pozabila in ni pela melodično.
    Veliko romarskih pesmi je zapisal France Kramar od romarskega vojvode Mihaela Goriška oziroma prepisal iz njegove pesmarice, in sicer leta 1912. Romarski vojvoda Gorišek je umrl približno leta 1882. Sam je skladal romarske pesmi in jih je v omenjeni pesmarici 45. Kramar je našel zbirko pri Goriškovem 71-letnem nečaku, cerkovniku v Gorenjem Vrhpolju v šentjernejski župniji. Ta je bil prav tako romarski vojvoda in je nekaj pesmi zapel Kramarju tudi sam. Med pesmimi, ki jih je Kramar zapisal, je tudi ena, ki se je pela ob prihodu na Sladko goro.

    Kot že rečeno, so vrtec igrali na predvečer glavnega romarskega shoda (Žalostna gora nad Mokronogom, Šmarje pri Jelšah, Ptujska gora, Primskovo, Trška gora, Brestanica) ali pa na večer samega shoda (Zaplaz, Ševnica, Sladka gora). Začelo se je vedno ob mraku. Romarji, ki so imeli za seboj dolgo pot, so se do tedaj odpočili in okrepčali. V ta namen je bilo ob cerkvah preskrbljeno. Na Žalostni gori, Ptujski gori in Sladki gori se je zbralo polno kramarjev, ki so ponujali poleg običajne sejemske krame tudi jedi in pijače. Na Žalostni gori so ženske celo ponujale kavo. Takole pravi Prežihov Voranc: »Na tratah pred cerkvijo se je kar trlo ljudstva; bilo jih je gotovo kakih pet tisoč. Pred cerkvijo so mokronoški oštirji razpeli stojnice in tu se je kuhalo, peklo, jedlo in pilo.« Tudi na Sladki gori so za romarje kuhali juho, kavo in drugo. Na Zaplazu so ob cerkvi naredili uto, tam so ženske kuhale čaj, obaro, juho. Romarji so si ta čas preskrbeli prenočišča, večinoma kar po skednjih, nekateri so spali na prostem ali v cerkvi. Za vrtec so se zbrali navadno pred cerkvijo, odkoder so začeli viti procesijo. Tako v Mokronogu, na Sladki gori, Ptujski gori ali v Šmarju. Lahko pa so se zbrali na samem kraju vrtca (Šmarje). Na Zaplazu so se romarji zbrali v cerkvi, kjer so imeli najprej govor in litanije, nato pa se je iz cerkve izvila procesija.


    Vir (slike): (Faksimile so objavljene v članku Mirka Ramovša, Romarski vrtec, Traditiones, 2, Ljubljana 1977, s. 59).

    Na Žalostni gori so se zbirali spodaj pod cerkvijo ter nato odšli k cerkvi, kjer so igrali vrtec. Prostor za vrtec je bil stalen, ponavadi blizu cerkve ali pokopališča, vedno pa tam, kjer je bilo dovolj prostora. Zato je bil najbolj primeren kak travnik. Na Sladki gori so vrtec igrali na travniku pri pokopališču, približno 200 m pod cerkvijo. Na Ptujski gori ob cerkvi ni prostora, zato so vrtec igrali po sami vasi, in sicer od cerkve do kapele na koncu vasi in nazaj ter nazadnje okoli cerkve. V Šmarju pri Jelšah so ga prvotno igrali pri pokopališču, kasneje pa pri cerkvi pred kaplanijo in okoli cerkve. Na Žalostni gori nad Mokronogom so ga igrali prvotno na travniku pod Goro (Trdina, Volčič), kasneje pa pred cerkvijo ali pod lipo spodaj pred mežnarijo. J. Ravnikar pa poroča, da so ga igrali najprej na travniku pod Goro, nato v procesiji odšli do župnišča in tam vrtec nadaljevali. Na Zaplazu je bil vrtec vedno na travniku pred cerkvijo, na Ševnici na travniku blizu cerkve, na Primskovem najbrž tudi pri cerkvi (J. Pavčič, se ne spominja dobro, kjer so igrali vrtec. Po obliki zemljišča sodeč so ga igrali med župniščem in cerkvijo, kjer drugod zaradi strmine ni bilo mogoče, 1977), na Trški gori okrog cerkve, v Brestanici pa pred njo. Tudi procesija v Izlakah, kot jo opisuje Valvasor, se je vila okrog cerkve. V večini primerov je vrtec ohranil svoj tradicionalni prostor, opuščen je bil večinoma iz stvarnih (v Šmarju so ob pokopališču zasadili vrt) ali često praktični razlogov, ker je bil prostor za vrtec predaleč od cerkve (Žalostna gora nad Mokronogom). Zanimiva je lokacija, vezana na pokopališče, ki je seveda lahko slučajna, ker so pokopališča večinoma na samem in je bilo zraven njih dovolj prostora. Vendar se pridigar povsod ob koncu vselej v svojem govoru spominja tudi rajnih in hkrati opominja romarje na stalno navzočnost smrti.

    Čeprav so bili romarji vedno obojega spola, različnih starosti, tudi otroci so bili vmes, so se vrtca udeleževale v večjem številu dekleta in žene, medtem ko moški manj. To je veljalo za Žalostno goro, odkoder imamo celo podatek, da so šli v vrtec le neoženjeni fantje in dekleta (J. Trdina). Trdina za Trško goro pravi, »da oženjeni in omadeževani odstopijo.« Tudi ena izmed poročevalk na Sladki gori je trdila da so igrali vrtec le neoženjeni (M. Zemljič). Za Zaplaz imamo poročilo, da so vrtec igrale največ ženske, a so bili tudi moški vmes. Za vse druge omenjene božje poti imamo podatke, da so vrtec igrali romarji, tako moški kot ženske, na Sladki gori celo otroci, v Šmarju pri Jelšah tudi »stare babe« (M. Anderluh). V vrtcu so se moški in ženske zvrstili posebej, kot je pri procesijah navada. Domačini so vrtec igrali bolj redko, mnogokrat le iz radovednosti, večinoma so bili le opazovalci. Poročevalka iz Zaplaza je bila do vrtca celo kritična in je rekla, da se jim je zdel vrtec prismojen, romarjem so rekli kar »uboge reve«, in sicer zaradi litanijskega odpeva »Marija k Tebi uboge reve…«, ki so ga romarji najpogosteje peli (A. Škoda).

    Značilno za vrtec je, da so se ženske, ki so sodelovale v vrtcu, ovenčale iz rož, ki so si jih nabrale med potjo ali jih nabrale v bližini cerkve. Rože so bile večinoma poljske, lahko tudi vrtne. Iz njih in zelenja so si napravile venčke, ki so jih dale na odkrite glave, zato so si dale rute z glave. Poročevalka iz Žalostne gore pa pravi, da so si tam dale venčke kar vrh rute (T. Pleteršek). Za Žalostno in Trško goro omenja Trdina, da so si dale na glave trnjeve vence. Podatek je pravilen, saj je eden od poročevalcev rekel, da so si venčke naredile tudi iz šipka (F. Cemič).


    Vir (slike): (Fotografija je objavljena v članku Mirka Ramovša, Romarski vrtec, Traditiones, 2, Ljubljana 1977, s. 61).

    Mihael Gorišek pa v opombi k romarskim pesmim omenja, da so imele na glavi vence iz robidovja. Na Sladki gori je često namesto venčka zadostovala tudi ena sama roža. Na Žalostni gori so romarice nosile rože tudi v rokah. Le v Brestanici trdijo, da ženske niso imele na glavi venčkov. Na Sladki gori so si tudi moški dali šopke na prsi, v vrtec pa so šli odkriti. Romarice pa so se za Ptujsko goro ovenčale že pri Lovrencu, vasi pod Ptujsko goro, pravijo, da so se »svatevce naredle« (M. Primožič). Ovenčale pa so se tudi starejše ženske, ne samo mlade. Zato so se moški, ki so vrtec opazovali, radi norčevali iz njih. »Mama, dajte krancl dol!« so se posmehovali v Šmarju (M. Anderluh). Vsi udeleženci vrtca so imeli v rokah prižgane sveče, in sicer toliko časa, dokler niso dogorele. Sveče so prinesli s seboj ali pa so jih kupili na stojnicah ob cerkvi.

    Vrtec se je odvijal vselej pod vodstvom starejšega in izkušenega romarja. Po Dolenjskem je zanj znano ime vajvoda ali vojvoda. To ime omenjajo vsi starejši zapisovalci, medtem ko ga domačini danes ne pomnijo več. Ime samo že opredeljuje funkcijo, najdemo ga pri Pleteršniku, vendar ga on v pomenu romarskega vodje ne pozna. Na Štajerskem pa se je do danes ohranilo ime vižar. Vižar je štajerski sinonim za vojvodo, saj pomeni po Pleteršniku vižati voditi, ravnati. Vojvode ali vižarji so skrbeli za organizacijo romanja tako materialno kot tudi duhovno. Vojvode so morali biti izkušeni, saj so bila nekdaj romanja tudi nevarna, nasploh pa daljša. Trdina vojvodo takole opisuje: »Štajerci imajo s sabo človeka, ki jim najprej poje in moli ali litanie ali rožni venec. Tudi v cerkvi na gori žebra in kroka ta mož celo noč.« V 19. stoletju, ko so bila daljša romanja opuščena in so potovanja postala varnejša, je vloga vojvod začela pojemati, še vedno pa je bila izredno pomembna pri vrtcu. Marsikje je bil vrtec opuščen prav zaradi tega, ker je vojvoda umrl, naslednika pa ni imel. Vojvodi so bili za vrtec izredno ogreti in niso opustili niti enega romanja. Prav zaradi pogostih romanj so jih ljudje zelo spoštovali. Na Zaplazu in v Brestanici se spominjajo vojvode Dularja. Doma je bil z Razteza nad Brestanico, bil je posestnik, trgovec in gostilničar pa tudi razteški župan. Umrl je leta 1941 v starosti 82 let. Postave je bil visoke, zajeten, dober govornik in je s pridigo znal pritegniti poslušalce. Redno je romal na Zaplaz, saj je bil tam več kot petdesetkrat. Prav za 50. romanje in vodenje vrtca so mu romarji podarili palico s srebrno kljuko. Kaj je Dularja gnalo, da je bil tako vnet romar, je danes težko reči. Ljudje so govorili, da zaradi zaobljube, ker je bil ozdravljen neke bolezni. Domačini pa domnevajo, da bolj iz želje po uveljavljanju in drugih nagibov, ki s pobožnostjo niso imeli dosti skupnega. Dular je vrtec uvedel tudi v Brestanico, kjer sicer prej ni bil v navadi.

    Na Žalostni gori nad Mokronogom je vodil vrtec nek romar iz Sevnice. Domačini ga opisujejo kot majhnega človeka, medtem ko je Prežihov Voranc v svojem potopisu od Mokronoga do Pijane gore prikazuje kot človeka orjaške postave in sila rejene zunanjosti, po poklicu pa naj bi bil veleposestnik. Vojvoda po Prežihovem opisu bolj spominja na Dularja; vprašanje je, če ni bil Prežihu vojvoda, kot ga je opisal, literarno ustreznejši, čeprav dejansko ni bil tak. Mogoče pa je, da je na Žalostno goro romal tudi Dular, čeprav se domačini spominjajo le njegovega romanja na Zaplaz. Vendar glede na to, da so romarji z Zaplaza šli na Žalostno goro, to lahko domnevamo. Po podatkih Pepce Lipovž pa naj bi na Žalostni gori vodil vrtec mežnarjev sin. Na Trški gori je vodil vrtec vojvoda iz šentjernejske fare. Domačini mu niso rekli vojvoda, ampak »romar šentjernejski«. Verjetno je bil to romarski vojvoda Mihael Gorišek iz Gorenjega Vrhpolja pri Šentjerneju ali njegov nečak, o katerih je že tekla beseda. Trdina omenja, da je na Trško goro prihajal tudi vojvoda s Štajerskega, zaradi česar najbrž domneva, da je vrtec prišel od tam.

    O vižarju pri štajerskem vrtcu ni bilo mogoče ničesar določnejšega izpovedati. Na Ptujsko goro je baje prihajal vižar iz Prlekije, na Sladko goro in v Šmarje pa iz Prekmurja, in sicer iz Beltinec.

    Več današnji romarji in domačini o vojvodih ne vedo. Vojvoda ali vižar je imel pri vrtcu odločilno vlogo, on ga je vodil. Na Štajerskem (Ptujska gora, Sladka gora, Šmarje) je vojvoda nosil v rokah križ, na katerem so bile pritrjene goreče sveče ali pa je bil okrašen z rožami. Na Zaplazu je nosil križ nekdo drug, vendar se je stalno zadrževal zraven vojvode. Podatek, da ima vojvoda palico, je znan samo za Dularja. Tudi na Žalostni gori je vojvoda sam nosil križ. Na Ptujski gori je vižar od romarjev zbiral denar za romarsko mašo.

    Vrtec je na vseh božjih potih potekal enako. Romarji so se na zbirališču ali v cerkvi (Zaplaz) zvrstili v procesijo po dva in dva, vodja pa jo je nato v kačastih zavojih izpeljal na mesto, določen za vrtec. Tam jo je polžasto zavijal navznoter, dokler ni bil on sam v središču. Ko so bili vsi romarji strnjeni okrog njega, je začel pridigati. Po pridigi je procesijo zopet odvijal, dokler je ni razvil in odpeljal romarje v cerkev. Na Zaplazu se je vrtec končal že po pridigi.


    Vir (slike): (Skica je objavljena v članku Mirka Ramovša, Romarski vrtec, Traditiones, 2, Ljubljana 1977, s. 63).

    Seveda je vojvoda do pridige procesijo lahko poljubno dolgo zavijal, odvijal in jo zopet zavijal, tako da se je vrtec včasih zavlekel pozno v noč. Med igranjem so romarji ves čas peli, v rokah pa so nosili prižgane sveče. Ker se je vrtec začel ob mraku, je svoj višek dosegel že v temi, tako da je bil prizor v noči izredno slikovit.

    Kako so vrtci potekali v posameznih krajih, naj povedo opisi:
    »Od cerkve gre se po pr(iliki) pol ure na travnik. Okoli njega hodijo s paroma, ženske zase, moški zase (le fantje in deklice), na glavah imajo trnjeve vence, ktere si spleto v bližnji gošči, v rokah pa svečice, ktere si kupijo po dve kr.« (J. Trdina, Žalostna gora)
    »Domači ljudje pa gredo s Štajerci vred na travnik o mraku, hodijo okoli njega do polnoči in molijo litanije vsakovrstne. Skoraj vsakih pet parov blebeta in tuli druge. Slina je ta zmešnjava in zmotnjava.« (J. Trdina, Žalostna gora)
    »Vojvoda je vodil procesijo kot po labirintu, zdaj na levo, zdaj na desno. Vsaka družba, fara, je bila zase in pela svojo pesem. In to je bil tak živžav z lučkami, trajalo je tudi po pol ure. Počasi so šli spet v vrsto in nato v cerkev.« (F. Cemič, Žalostna gora)
    »Ko so prišli do cerkve, so šli najprej okoli nje. Nato pa jih je tisti mož s križem vodil na prostor med cerkvijo in cerkveno hišo, ki je danes ni več. Tam jih je takole vodil: On je šel najprej naokrog v polža in vsi so šli za njim. Nato pa se je spet obrnil in jih spet razvil, tako da jih je trikrat ali štirikrat razvil, vse je šlo eno z drugim. Potem je šel na prižnico in je pridigal.« (T. Pleteršek, Žalostna gora)
    »Sem pa ke je šov, da je deleč razpelov, poj pa spet nazaj pršu, je spet nazaj zaviv.« (P. Lipovž, Žalostna gora)
    »In venček se je pričel. Vojvoda se je z nosači Marijinega kipa kar zaril v najbolj gosto množico pred cerkvijo ter jo zajel v velikem polkrogu. Za nosači se je takoj sklenila veriga ljudi, ki se je vedno bolj zoževala in bližala sredini. Najprej se je sprevod sukal navznoter, ko pa je prišel do sredine, se je veriga začela sukati navzven. Hipoma se je sukala vsa tisočglava množica. Sukala se je okrog same sebe… Ko se je veriga razvila na rob množice, se je zopet začela sukati navznoter.« (V. Prežihov, Žalostna gora)
    »Najprej je bil v cerkvi govor in litanije. Nato pa se je iz cerkve izvila procesija. Stopala sta po dva in dva… Najprej so se kolečkali, procesija se je vijugala kot kača po travniku, nato pa jo je vodil v polža, ga zavijal, zavijal, dokler ni bil on v sredini, vsi drugi pa okrog. Na koncu je imel dolg, ognjevit govor, v katerem je večkrat povedal, kako ga je Marija Zaplaška ozdravila. S tem je bil vrtec končan.« (A. Škoda, Zaplaz)
    »Peljal jih je trikrat, vsaki kolobar prihajal je vedno manji, ko sta se imela konca strniti, jel je pridigati.« (J. Trdina, Trška gora)


    Vir (slike): (Fotografija je objavljena v članku Mirka Ramovša, Romarski vrtec, Traditiones, 2, Ljubljana 1977, s. 65).

    »V procejsja, dva po dva, okrog cerkve, aden je biv v Šentjernej, tist je vejdu, paj šu pa okrog pa sem pa ke… Vsak s svojo gručo… da sem peršla v cerku, d nisem vedla, ko se mij zmešal… Vodu je akul in akul cerkve… Trajalu celu uro včas.« (F. Riferlj, Trška gora)
    »Gda je biv mrak, smo se zbrali vsi romarji… vse po dve in dve smo šle vküp… Smo šli na en travnik. In tam na tistem travniki smo začeli tisti vrtec. Tisti, ki je bil vodja, je šov naprej, mi pa za njim… tak da je un na sredi noter ostav, mi pa smo šli okoli, je biv takšen velik krog…« (M. Zemljič, Sladka gora)
    »Todle pod pokopališče dol smo šli. Na križi je imev (vižar) sveče gor, pa vsak je imev svečo, so dol šli na tisti travnik, te pa je začev sim pa ta hodit, da so ti ta zadni notra bili, te pa rink okol…« (I. Zašler, Sladka gora)
    »V procesiji so šli s križem okoul in okoul, tako da je bil nazadnje tisti s križem v sredini.« (A. Grobin, Sladka gora)
    »Okrog so šli. Tako da se je spravu proti biv in ta parvi s križam, križ nosu pa Bogeca, pa je začev iti okoul. Pa je takou šev okrog, takou zmerom okrog, takou daj potl pršov na srejdo med tiste, lih takou kot en použ se suče.« (M. Anderluh, Šmarje pri Jelšah)
    »Stari romar je procesijo najprej zavil, da je bila kot pogača in on v sredini, nato pa je po svoji pridigi vrtec zopet odvijal.« (I. Novak, Šmarje pri Jelšah)

    Posebnost romarskega vrtca je petje. Vmes so namreč ves čas peli Marijine pesmi, vendar ne vsi iste, temveč vsaka skupina svojo. Skupina pa je bila navadno iz iste fare. Tako je bilo hkrati slišati več pesmi in določene melodije pravzaprav ni bilo mogoče niti razčleniti. Petje je bilo tudi jezikovno mešano, ker so Hrvati pač peli svoje pesmi. Le ob koncu vrtca so zapeli vsi isto pesem. Tako petje je nastalo najbrž iz preprostega razloga, ker so romarji zaradi oddaljenosti niso mogli slišati in zato tudi ne peti iste pesmi. To je razumljivo, saj je v vrtcu sodelovalo tudi po več sto ljudi. Vendar se je petje vsem vtisnilo v spomin in nihče od pripovedovalcev ga ne pozabi omeniti: »V procesiji so krožili po Ptujski gori in peli vsaki svojo.« (A. Kešper) »Nas je blo zadosti pa smo tri, štiri viže naenkrat peli.« (I. Zašler) »Vsaka skupina dergač, vsaka eno eno vrsto pesmi so pel.« (P. Lipovž) »Skoraj vsakih pet parov blebeta in tuli druge.« (J. Trdina) »Bilo je lepo slišati in to petje nam je še dolgo potem brnelo v glavi.« (P. Lipovž) »Petje se je slišalo daleč naokoli in je bilo lepo, čeprav je pel vsak svojo.« (T. Pleteršek) V Šmarju pri Jelšah so poznali celo posebno družabno igro, da so »peli vrtec«, se pravi, da je pel vsak svojo pesem (J. Vreže). To je bil prav gotovo spomin na petje v vrtcu. Vtis tega petja lepo opisuje Prežihov Voranc: »Množica je pela strastno, zateglo, hrepeneče. Ženske so nosile goreče sveče. Petje je postajalo vedno gostejše, vedno bolj omotično, dokler ni odmeval v noč en sam odmev enolične melodije tisočerih grl brez kakega razločnega besedila.« Peli so znane Marijine pesmi kot Marija, Mati ljubljena, Lepa si, lepa si Roža Marija, Veš, o Marija, Srce moje naj Mariji slavo poje in različne litanijske odpeve. Pesmi so bile večinoma iz »Venca pobožnih molitev in pesmi.« (M. Anderluh)

    Ob koncu vrtca (Zaplaz) ali vmes je imel vojvoda govor. Moral je biti ognjevit in vsebinsko tako zanimiv, da so si ga poslušalci vtisnili globoko v spomin. Važne so bile slikovite primere. Po dobrih govorih je bil znan vojvoda Dular: »Na koncu je imel dolg, ognjevit govor, v katerem je večkrat povedal, kako ga je Marija Zaplaška ozdravila.« (A. Škoda) Imel je rad prispodobe iz sv. pisma, npr. »Kajti sv. Tobija je…« Bil je močnega glasu in je določene besede posebno poudarjal. Ljudje se spominjajo, da je rad rekel: »Alston, ve žene in device, katere ste še…« (A. Avsenak) Eno njegovih pridig je zapisal L. Avsenak iz Brestanice, katero je skoro v celoti porabil v nekoliko prirejeni obliki N. Kuret v ljudski igri Jurij Kozjak (1936, 35-36) in je takale: »Ljubeznivi bratje ino sestre, semkaj smo prišli, romarji ino romarice iz daljnih vasi, semkaj k Žalostni Mariji. Oddehnili smo si, zakaj tam smo, kamor smo si želeli. To naše romanje, ljubeznivi verniki, naj bi bilo prilika našega zemeljskega romanja. O, da bi se lahko tudi nekoč po smrti oddehnili pri ljubi Devici Mariji v nebesih, da bi prišli tjakaj, kamor si vse življenje želimo. Predragi častilci Marijini, marsikateri je bil na tem svetem kraju že telesno zdravje, še več pa jih je zadobilo dušno zdravje. Brez dušnega zdravja, ljubeznivi bratje ino sestre, je naše zemeljsko romanje žalostna tlaka. Kaj naj vam povem, o ljubeznivi častilci Marijini, da boste to dušno zdravje zvesto iskali, dobro cenili in skrbno varovali? Zdi se mi najbolje, da vam žensko za priliko postavim. Žensko, žlahtno in imenito: imenitno po svojem rojstvu, imenitno po svojem stanu. In ta ženska je danes v največji revščini, v največjem pomanjkanju. Zatorej vam jo v usmiljenje priporočam. Ta ženska, četudi iz plemenitega rodu, se je po volji božji zaročila z ženinom, ki je največji revež. Že od rojstva malo vreden, se je čimdalje bolj zavrgel; svoje plemenite neveste ni le zaničeval, ampak jo je martral na vse mogoče načine. Ali je kaj čudnega, če je od velikih bolečin kaj hitro izginila njena nekdanja lepota, če je zaradi razbrzdanosti in zapravljivosti moža sedaj sama beračica? Ino sedaj blodi po svetu, polna ran, zamazana, raztrgana oblačila, zavržena od vseh, ki so jo včasih ljubili. Celo njen kraljevi oče jo je spodil od duri svojega gradu in je še on za svojo hčer ne mara spoznati. Ino zdaj ima še veliko pretrpeti od svojega zapravljivega moža, ki je ne bo nehal vicati, da jo bo popolnoma ugonobil. Da pa boste usmiljenje imeli s to ubogo ženo, vam pa sedaj tudi njeno ime povem. Tvoja neumrjoča duša, o človek, je ta nesrečna žena. Ona, ki je podoba Boga samega, je po krivdi tvojega telesa postala grda in umazana, zavržena celo od nebeškega Očeta. Boš li ti brez usmiljenja do nje, ki je vendar tvoja? To je duša, ki je v smrtnem grehu. Zatorej prosi in roti sveti Bernard: Prosim vas, o bratje moji, ozirajte se na kri, katera je bila za nas prelita! Varujte se strašne nevarnosti, bojte se ognja, ki je za vas pripravljen! Zatorej, dragi častilci Marijini, povedal sem vam in zvesto ste poslušali. V nebeškem kraljestvu se bomo enkrat za vselej veselili. Ino to jaz vsem iz srca želim. Ino tako sklenem danes svoj božji nauk, ino ljubi Jezus ino preblažena Devica Marija, k vama se obrnem pa prosim pohlevno, blagoslovi mene ino moje poslušalce. Daj nam vsem to milost, da tukaj na tej zemlji, v tej dolini solz srečno in pobožno živimo, enkrat se pa v nebeškem kraljestvu pri vama vekomaj veselimo, amen.«

    Zanimiv je Trdinov opis takega govora pri vrtcu na Trški gori v povesti Franja. »Naenkrat stopi iz kolobarja vodnik, plane na sredino in začne po stari navadi pridigati. Prosti mož govori burno, silovito, fanatično. Že glas je zbujal grozo; donel je zdaj zamolklo in votlo, zdaj zopet trepetajoče in cvileče; včasi je zatulil kakor ranjena zver; nenagloma se je dvignil in razgrnil, kakor bi se grom razlegal, kmalu potem pa potisnil in zgrudil, kakor da ječi nekdo v globoki šterni in kliče na pomaganje. Še bolj so morali vnemati kri in možgane ob tem času (bilo je blizu polnoči) strašni predmeti, katere se je izvolil: minljivost sveta, smrt, gniloba in trohnoba, sodba, neskončno gorje v peklenski peči. Sosebno je ganilo poslušalke, ko je omenil, ozrši se v preteklo leto, koliko udov romarske družbe je umrlo od lanskega šmarna ali telesno ali duševno, koliko rev je zapravilo devištvo in z njim neprecenljivo čast in pravico, praznovati deviški vrtec.« Gornji nekoliko literarni opis je nastal na podlagi dokumentarnega zapisa o vrtcu iz leta 1870, kjer s pridržkom govori o pridigi in poslušalcih: »Lani (1869) šinil je v dva Štajerca po dovršnem vrtcu duh, da sta, skočivši sred travnika, začela dva navdušena pridigati npr. o deklicah, ki so prišle še nedolžne na goro, letos pa so že usmrajene, koliko otrok je zgubilo že starše etc. Nazadnje jemal je pridigar slovo. Vrstila sta se v govorih stari in mladi. Stari pridigar je ravno tisti, ki Štajercem najprej moli… Govorjenje poslušali so nekateri tako ganjeni, da so na ves glas jokali, ali mnogi drugi pa so se zopet na ves glas smejali in norca delali.« (J. Trdina) Najbrž pa bo res, da so se ti pridigarji znali prav zaradi preprostosti in neposrednosti ljudski duši mnogo bolj približati kot duhovniki.

    Po končani pridigi so se udeleženci vrtca razšli (Zaplaz) ali pa so odšli še v cerkev (Sladka gora, Ptujska gora, Šmarje, Žalostna gora, Trška gora). Na Sladki gori so imeli nato v cerkvi pete litanije. Vence so ponekod ženske darovale Mariji, dale so jih pred oltar ali za oltar (Šmarje, Žalostna gora, Trška gora, Ptujska gora). Potem so odšli prenočevat, nekateri so spali v cerkvi ali vso noč čuli, peli in molili, drugi so se porazgubili po skednjih, hišah in spali tudi na prostem, če je bila topla in suha noč. Zanimiva je pripomba pripovedovalke z Zaplaza: »Po vrtcu so se pari porazgubili po hosti. Je bil kar kup pri kupu. Veliko jih je prišlo samo zato na romanje.« (A. Škoda) Isto omenja že Radoslav Hrovatin v svoji študiji o slovenskem ljudskem plesu (s. 283). To je bila seveda druga neizbežna stran velikih romanj, ki so romanjem prinašala nešteto priložnosti tudi za taka doživetja. Vendar večina romarjev verjetno v tem ni videla posebne pregrehe, bolj so se zgražali domačini, ki so bili opazovalci.

    Dugi dan so se romarji poslovili. Nekateri so šli domov, drugi pa naprej na naslednjo božjo pot. Tako so romali s Sladke gore v Šmarje pri Jelšah in k sv. Roku, do tam pa še na Tinsko ali v Zagorje pri Pilštanju. Z Zaplaza (veliko se jih je dan poprej mimogrede ustavilo še v vasi Ševnica) so odšli na Žalostno goro, in sicer nekateri takoj po vrtcu, drugi naslednje jutro. Z Žalostne gore so romali še na Veselo goro pri Šentrupertu, od tam na Brunk pri Krmelju, a končali so svojo pot na Kumu. Največ je bilo seveda tistih romarjev, ki so obiskali le eno božjepotno cerkev, bodisi Sladko goro, Ptujsko goro ali Šmarje; dve pa takrat, če je bila druga na sami poti. Slovo od cerkve je bilo ganljivo. Na Žalostni gori so romarice poklekovale in se poslavljale, dokler so videle cerkev. Podobno je bilo na Sladki gori. Andrej Stakne takole pripoveduje: »Slovo je bilo še lepše kot prihod, še bolj ganljivo. Po zadnji maši se je cela množica teh ljudi spontano spravila med klopmi v procesijo. To je bilo pravo slovo, ko je bila od oltarja pa do konca cerkve množica, ki je gledala vsa v Marijin kip in prepevala. Oči so bile neprestano uprte v Marijo, medtem pa so se hrbtoma pomikali nazaj, mirno in lahno so hodili, nikdar ni bilo čutiti, da bi kdo komu na nogo stopil, čeprav je bilo veliko ljudi, ki so pazili le na pogled in petje. Pri vratih sem jih blagoslovil, imeli so solzne oči, kot da se poslavljajo od očeta in matere. Tako se je zdelo, da slovo jemljejo. Tudi tistim, ki so gledali, je bilo težko zdrževati brez solz. Upanje, da se prihodnje leto spet vidijo, olajša slovo. Zvonovi so skozi trijančili in med zvonenjem so procesije odhajale proti Šmarju, zadnja leta pa proti Lipoglavu na vlak. Skozi jih je spremljalo zvonenje, mi pa smo tudi slišali njihovo petje, s pesmijo so se oddaljevali.« (A. Stakne)

    Pesmi, ki so jih peli za slovo, so si bile na vseh božjih potih podobne, narejeno po istem obrazcu. Eno od teh je leta 1973 na Sladki gori zapela Ivana Zašler:


    Vir (slike): (Mirko Ramovš, Romarski vrtec, Traditiones, 2, Ljubljana 1977, s. 70).

    O, preljubi romarji,
    zdaj te mogli ideti,
    žalostno slovo jemat,
    s tega kraja se podat.

    Milo sem spregledval vas,
    ki ste prihajali gor do nas,
    prišli ste od vseh strani
    sem k Mariji Sladkogorski.

    Prišli gor otročički ste,
    tudi mladenči, deklice,
    moži, žene, starčeki,
    skor ob palc prilezli že.

    Kaj vas nek je sililo,
    da ste se podali tu.
    Al ste prišli na zvonov glas,
    ki so prijazno vabli vas.

    Mož spremil si ženo že,
    taj do hladne zemlje še,
    mali otroci jočejo,
    kam zdaj mamo nesejo.

    Žena, kam tvoj mož je šel,
    da se ni podal s teboj,
    spremla si ga tudi taj,
    žegnan vel počiva krej.

    Ste za jimi do groba šli,
    kam so jih položili,
    zadneč pa zahvalo še,
    grude vrgli ste na nje.

    Kak tolažiš jih na to,
    ke tak milo jočejo,
    luba mama, kje ste zdaj,
    pridite skoro še nazaj.

    (Naprej ni znala)


    Enako pesem za slovo od Sladkogorske Marije je zapisal Franc Kramar leta 1911 od Neže Kolenc iz Srednjega Globodola na Dolenjskem. Njegov zapis je popolnejši:


    Vir (slike): (Mirko Ramovš, Romarski vrtec, Traditiones, 2, Ljubljana 1977, s. 70).

    O prelubi romarji,
    Bomo mogli iditi,
    Žalostno slobo jemat',
    S tejga kraja se podat'.
    Milu sem pregledav vas,
    Ki ste peršli gor' do nas;
    Peršli ste od vseh strani,
    Sem k Mariji Troštarci.

    Peršli gor' otroci ste,
    Mladen'nči inu dejklice,
    Možje, žene, starčeki,
    Skor' ob palc' perlezli.

    Kaj vas nejk' je sililo,
    Da ste se podali v to?
    Prit'na hribček zeleni,
    Sem k Mariji Slatgorski.

    Spet sem še pregledav vas,
    Ki ste prihajal' gor' do nas:
    Gledav sem, kdaj peršlu bo
    Truma lanskih romarju.

    Kaj za 'n uržeh je, de jih ni?
    Sej so vlan' oblubili,
    De pridejo še k lejt' nazaj,
    Gor' na ta veseli kraj!

    Klicat' jih mogoče ni,
    Sej bi me na slišali:
    Morebit' že spijo tam,
    V hladni zemli zakopan'!

    Uprašam vas, otroke vi:
    Povejte mi, otroci vi,
    Kam so oče in mati šli,
    De ste peršli gor' sami?

    Vem, de b' mi povejdali,
    Pa vam solze ne puste:
    De ste jih spremili ke,
    Ker jih več nazaj ne bo.

    Ste za nim' do groba šli,
    Kamor ste jih zakopal',
    Zadnič za zahvalo še,
    Na njih grude vergli ste.

    Žena, kam tvoj moš je šu,
    De se nej podav s teboj?
    Sprejmila si ga tud' ti,
    V žegnan grob počivati?

    Moš je sprejmu tud' ženo,
    Tam u hladni zemli spi.
    Otroci se jokajo:
    »Kam zdej mater nesejo?«

    Kak' tolažiš jih na tu?
    Ker tak milu jokajo:
    »Luba mam'ca kej ste vi zdaj?
    Prid'te skorej že nazaj!«

    Pejte možje, otročiči vi,
    Gor'k Mariji Slatgorski!
    In povejte vi Ji tu,
    Bo vaša mati za naprej?

    In še več jih tu fali,
    Bratov, sester kaj jih ni!
    Kul'ku rumarju od lan',
    Je v černi zemli zakopan'.

    Nam je glih ta pot odpert,
    Ker nas kliče sodba, smert:
    Mor'bit' don's ta zadni pot,
    Se moramo podat' odtod!
    O, Marija Slatgorska,
    Prosi za nas Jezusa!
    Kadar bo ta zadni glas,
    O, Marija, žegnaj nas!

    Zadnič zdihnimo na glas:
    O Marija, vsliši nas!
    Kadar bo življejne v krej,
    Vzemi nas u sveti rej!

    Amen.


    Vrtec je bil laičnega značaja, saj se ga praviloma duhovniki niso udeleževali. Izjema je bil Andrej Stakne na Sladki gori, ki je začel iz čistega zanimanja in navdušenja za to ljudsko pobožnost sodelovati z vižarjem in nato tudi prevzel govore. Povsod drugod so bili duhovniki le opazovalci. »Pr vrtcu so bili romarji sami, župnik in kaplani so le gledali.« (J. Novak) »Vrtec so igrali vedno brez duhovnika.« (A. Škoda) »Romarje so čisto pustili, ni noben duhovnik prišel zraven. So se vsi umaknili, da jih ne bi spravili v zadrego.« (P. Lipovž) Odsotnost duhovščine in vodstvo človeka iz ljudstva potrjujeta ljudskost in veliko starost vrtca. Verjetno je bilo igranje vrtca tako trdoživo, da se mu duhovščina ni mogla upreti, bilo je svojstven izraz pobožnosti, ki mu ni mogla oporekati, vendar toliko tuj uradni liturgiji, da sama ni mogla zraven sodelovati, čeprav ples kot oblika molitve cerkvi ni bil neznan. Seveda je morala duhovščina včasih zaradi izgredov posredovati. To dokazuje Trdinova pripomba v opisu vrtca na Žalostni gori:
    »…Prejšnje čase, pripovedujejo, bila je pridiga starega moža gor pri cerkvi, ali duhovščina ga je napodila dol na travnik.« Verjetno pridiga ni bila v skladu s cerkvenim naukom. Morda je tudi odsotnost duhovščine eden izmed vzrokov, da so vrtec igrali stran od cerkve. Seveda pa ne moremo mimo glavnega vzroka, da za vrtec pri cerkvah, ki so navadno na hribu, ni bilo prostora.

    Romarjem je pomenil vrtec višek romanja, bil je zunanji izraz njihove pobožnosti in verskega doživljanja. Vrtec je romarje potegnil v neko ekstatično zamaknjenost, v kateri so pozabili na tegobe vsakdanjega življenja, njihove misli so bile vse osredotočene na molitev in prošnje, ki so jih izražali predvsem s pesmijo. Zato vrtca sami udeleženci niso imeli zgolj za navadno procesijo, ampak so ga bolj občutili kot ples. Citat nam to nazorno potrjuje: »Veste, človeka to tako povzdigne, kot da bi vas nekdo vlekel plesat.« (P. Lipovž) Petje, prižgane sveče, noč, pomikanje procesije kot v labirintu, redu, ki si ga ljudje sami niso znali razložiti in ga zato tudi ne jasno opisati, je na romarje vplivalo sugestivno. Zavijanje in odvijanje polža in ker so se vsakokrat znašli na drugem mestu, med drugimi ljudmi, je nekatere tako zmedlo, da ob koncu niso vedeli, kjer so in kako so prišli v cerkev. Ves čas so bili kot v transu. Neka pripovedovalka, sama tudi udeleženka vrtca, je celo zatrjevala, da je vižar s procesijo oblikoval križ in monštranco (M. Zemljič). To seveda ni bilo res, ona si je to zaradi svoje zmedenosti v danem trenutku v resnici predstavljala. Vrtec pomeni edinstven primer kolektivnega rajanja, ki ima morda svoje korenine v davnem, nam neznanem, religioznem obredu, ki mu je krščanstvo dalo svojo preobleko. Ni pa mu seveda mogoče določiti ne izvora niti starosti.

    Pripovedno ljudsko izročilo, ki bi lahko pomagalo razjasniti poreklo in starost vrtca, je bilo omenjeno že v začetku. Zapisovalec obeh izročil je J. Jurčič. Prvo govori o ovrtenici, ki jo je virska gospoda plesala okoli vrtičev, drugo pa o muljavski procesiji, ki naj bi bila po Jurčiču sorodna z ovrtenico in romarskim vrtcem. Da je vrtec morda ostanek staroselskega izročila, bi bilo danes smelo trditi, saj za to nimamo dokazov. Res je, da so nekatere božje poti, pri katerih je bil v navadi vrtec, na starih kultnih mestih (Žalostna gora, Primskovo), o čemer pričajo arheološke najdbe. Podobno velja za cerkve sv. Jurija, ki so ene najstarejših in so bile tudi zidane na mestih poganskih svetišč.

    Sama koreološka podoba vrtca ni nekaj posebnega pri nas. Vrsta, ki kroži v obliki kače in polža, spada med najstarejše plesne oblike tudi drugod po Evropi in svetu. Podobno plešejo po vsej Sloveniji na svatbi kačo vit (Gorenjska), Abrahama gredo (Dolenjska), kolo (Dolenjska, Prekmurje, Bela krajina) ali čindaro (Štajerska, Prekmurje). Razlika je v tem, da se pri vrtcu pomika povorka parov, pri drugih pa vrsta ali kolona posameznih plesalcev. Skoro enako podobo kot vrtec ima belokranjsko Metliško kolo, pri katerem vojarinka najprej vije kačo, nato pa zavija polža in ga zopet odvije. Tako rajanje je bilo vezano na praznične dneve (velikonočni ponedeljek, binkoštni ponedeljek) ali na svatbo oziroma primicijo. Tudi kraj plesanja je bil ponekod (Bela krajina) stalen, dokler je bil ples živ. Morda sorodnost oblike in obredna funkcija govorita v prid domnevi o vrtcu kot krščanski preobleki nekega davnega obredno-religioznega plesa.

    Boris Orel (Mitos o mostu) smatra vrtec na Žalostni gori pri Mokronogu za sled nekdanjih žalnih iger ali plesov. V oporo za to domnevo mu je predvsem »ovrtenica« iz pripovedke o kralju Artulji, za katero pravi izročilo, da jo je gospoda iz Virja plesala okoli vrtičev ob gomilah. Zdi se, da je Orlu za hipotezo o vrtcu kot mrliškem plesu in njegovi kontinuiteti z ovrtenico zlasti važno keltsko grobišče na Žalostni gori. Vrtec pa je Orel verjetno poznal le iz literature, čeprav bi ga v času, ko je pisal študijo o mostu, mogel videti, saj so ga še igrali. Za njegovo domnevo o poreklu vrtca so namreč bolj kot grobišče pomembni nekateri elementi romarskega plesa, ki bi jih moral upoštevati:

    1. Na Sladki gori in nekdaj tudi v Šmarju pri Jelšah so vrtec igrali na travniku ob pokopališču. Seveda ni mogoče ugotoviti, ali zato, ker je bil tam prostor ali ker gre za kontinuiteto vrtca kot mrliškega plesa.

    2. Tudi tam, kjer vrtca niso igrali ob pokopališču (Zaplaz, Trška gora, Ptujska gora), se je vojvoda v svojem govoru in pesmih vedno spominjal umrlih romarjev in opominjal navzoče k pokori in zglednemu življenju. Seveda je pri tem treba upoštevati, da je bil cilj vsakega romanja v bistvu pokora in priprošnja. Zanimivo pa je, da so mnoge slovenske mrliške pesmi po vsebini podobne vojvodovemu govoru.

    3. Venci na glavah romaric v vrtcu so bili verjetno tudi znamenje pokore, saj so bili, kot poročajo starejši viri, spleteni iz trnja ali robidovja. Domnevamo lahko, da so trnje zamenjali s poljskimi rožami šele kasneje.

    4. Romarji so nosili med vrtcem v rokah prižgane sveče, a prav gotovo ne zgolj zato, da bi si v temi svetili ali ker bi se zgledovali pri cerkvenih obredih, temveč iz globljih vzrokov. V krščanski veri je sveča simbol luči in večnega življenja, zato jo prižigajo tudi ob smrti in na grobovih.

    Ponuja se še druga razlaga izvora vrtca. Možnost njegovega nastanka sega lahko v čas velikih romanj v Köln, Aachen ali Rim, kamor je romalo veliko ljudi iz naših krajev. Tam so imeli romarji priliko videti velike procesije, morda tudi z lučkami ali celo take, ki so bile plesnega značaja (C. Sachs govori o posebnem romarskem koraku, ki je bil znan predvsem pri procesiji v Echternachu pri Aachnu; s takim korakom pa so hodili pri drugih katoliških procesijah tudi ministranti, ki so vihteli kadilnice). Če pa je bil romarski ples slovenskih romarjev v Ipperwaldu podoben vrtcu, potem izvora ne moremo iskati v romanjih v Porenje, ker bi bil v takem primeru vrtec veliko starejši od njih. Izvor moremo iskati še v reformacijskem in protireformacijskem obdobju, ko so različne sekte pobožnost izražale tudi s plesom. Zanimiva je za nas ugotovitev C. Sachsa, da so v nadomestilo romanja v Jeruzalem (morda tudi Rim) v nekaterih cerkvah napravili na tleh tloris labirinta-polža, po katerem so se kleče ali stoje pomikali romarji. Tak nadomestek bi bil lahko tudi naš vrtec, ne glede na to, da je tradicija oblike serpensa in polža izredno močna v slovenskem ljudskem plesnem izročilu. K takemu razmišljanju nas delno navaja drugo ime za vrtec pri nas: rimska procesija. Tako namreč tudi imenujejo vrtec Štajerci in Prekmurci, a izraz poznajo še Dolenjci (F. Cemič). Toda rimska procesija je danes uradna cerkvena pobožnost, čeprav poljudna. To je slovesna procesija z lučkami, ki jo vodijo duhovniki. Procesija se navadno odvija okrog cerkve, vsi imajo v rokah prižgane sveče, vmes pojo litanije Matere božje. Včasih so bila dekleta (Marijine družbenke, tj. članice Marijine družbe) oblečene v belo. Romarji so se na poti po romarskih cerkvah udeleževali tako vrtca kot rimske procesije, zato so najbrž začeli imeni zamenjevati, pa se je ponekod bolj uveljavilo ime rimska procesija kot vrtec. Vendar lahko domnevamo dvoje: da je vrtec le ljudsko ime za prvotno rimsko procesijo, ki se je sčasoma tudi povsem laizirala, ali pa je rimska procesija uradna cerkvena zamenjava za ljudski vrtec. Zdi se, da je rimska procesija novejšega izvora, in sicer kopija znane lurške procesije. Take procesije, le da niso znane pod tem imenom, so razširjene po vseh Marijinih božjih potih od Višarij, Brezij do Svete gore. V Brestanici (Rajhenburg) so imeli najprej rimsko procesijo, a prvič, ko so blagoslovili veliko baziliko, posvečeno Lurški Mariji (A. Avsenak). V vrtec pa so jo preoblikovali, ko je vodstvo pobožnosti prevzel Dular, domačin z Razteza, ki je bil sicer znan zaplaški vojvoda (F. Pribožič, R. Tomić, A. in V. Avsenak).

    Na koncu se postavlja še eno vprašanje, ali je navada štajerska ali dolenjska. Trdina, Žlogar in Ravnikar so domnevali, da so jo štajerski romarji zanesli na Dolenjsko, oziroma so jo prenašali vojvode. To najbrž ne bo res, saj so bili vojvode tako Dolenjci kot Štajerci, eni in drugi pa so vodili vrtec večinoma na svojem območju, čeprav so zahajali štajerski romarji tudi na dolenjsko stran in obratno. Verjetno so povsem slučajno v Trdinovih časih prevladovali štajerski vojvodi. Domnevamo lahko, da je vrtec ostanek izročila, ki je bilo živo in razširjeno predvsem v predelu Dolenjske in vzhodne Štajerske. Pomembno je tudi dejstvo, da so vrtec igrali samo pri omenjenih bođjepotnih cerkvah in ga romarji, ki so bili od vsepovsod, niso prenesli v domače kraje. To kaže na dolgoletno tradicijo, ki je bila vsebinsko in funkcionalno vezana le na določene kraje in zato ni bila prenesena drugam. Vojvoda Dular je vrtec sicer prenesel v Brestanico, vendar tam ni zaživel, razen tega pa je v času prenosa vrtec že zamiral.

    Po vsej Evropi razširjeno otroško igro Al je kaj trden most so tudi slovenski otroci igrali do nedavna. Razen tega so v Beli krajini (Črnomelj, Metlika, Predgrad) in na Gorenjskem (Kropa, Železniki) plesali tudi odrasli, in sicer le na določen dan v letu, navadno na velikonočni ponedeljek. V Železnikih in Kropi je igra odraslih po besedilu in obliki enaka otroški, belokranjske variante pa se od te precej razlikujejo. Vsem tem primerom iz Bele krajine sta skupni dve bistveni prvini: 1. plesalci so razdeljeni v dve skupini (dve nasprotni koloni parov, dva nasprotna polkroga, dve nasprotni vrsti), ki si odpevata, in 2. plesalci tečejo skozi most ali vratca, to je pod dvignjenimi rokami dveh plesalcev ali vse nasproti stoječe kolone.

    Prehod ene kolone parov pod dvignjenimi rokami druge je stalno ponavljajoča se figura v plesu, ki se na Slovenskem imenuje kowtre šivat (Gorenjsko, Dolenjsko), kujtr šivat ali zidan most (Štajersko) in se pleše v raznih variantah. Večinoma ga plešejo ob instrumentalni spremljavi, le v Železnikih in Kropi vedno brez nje. Ples je bil v navadi predvsem na svatbah, vendar ga še danes plešejo tudi ob drugih priložnostih, ko se na zabavi zbere več ljudi. Tudi ta ples ni samo slovenska posebnost, v podobni obliki in vlogi ga poznajo vsi evropski narodi.

    Plesi v krogu so na Slovenskem znani le v Beli krajini, seveda če odštejemo plesne igre mlajše plasti, kot so npr. ples z blazino, ki jih plešejo povsod. I.I.Sreznevski sicer v svojem delu »Friul'skie Slovjane« poroča, da so Beneški Slovenci plesali nekakšno kolo, ki so ga imenovali »tä dowhi ples«. Nekatera belokranjska kola spadajo v starejšo plast, medtem ko so se druga v Belo krajino razširila pozneje. Vzrok, da je v Beli krajini udomačeno kolo, je v njeni zgodovini. Zaradi turških napadov izpraznjeno deželo so v 16. stoletju naselili Uskoki, ki so pribežali iz Hrvaške in Bosne. Uskoki, po narodnosti Hrvatje in Srbi, so prinesli s seboj svojo kulturo, ki se je nato pomešala s prvotno slovensko. Zato je večina belokranjskih kol uskoškega izvora. Tako npr. črnomaljsko kolo, ki ga v Črnomlju plešejo samo dekleta in se v drugem delu nanj navezuje mostna igra. Do združitve obeh je verjetno prišlo pozneje. Kolo je počasno in ga plešejo le ob spremljavi pesmi. Podobno je Pobelelo pole iz Predgrada, s plesnim motivom treh korakov naprej in enega nazaj, ki je značilen za gibno spremljavo petja balad v srednjeveški Evropi in se je do danes ohranil še na Ferskih otokih in na Balkanu. Tudi pesem Pobelelo pole, ki jo pojejo v Predgradu, je po vsebini balada. V Beli krajini imenujemo ta način plesanja »kolanje«. Razen v Predgradu »kolajo« danes le še v Starem trgu ob Kolpi in v Bojancih, čeprav so nekdaj tako plesali najbrž tudi drugod po Beli krajini. Kolo Pobelelo pole je na Slovenskem doslej edini znani primer baladne pesmi kot plesne pesmi. Besedilo pripoveduje o pastirju, ki so mu vile iztrgale srce iz prsi. Pesem enake vsebine pojo v raznih variantah po mnogih krajih v Sloveniji, za plesno spremljavo pa le v Predgradu. Preprostost plesa je razumljiva, ker je vsa pozornost posvečena pesmi. V Starem trgu ob Kolpi so kolanje nekoliko preoblikovali, čeprav je v osnovi ohranilo isti plesni obrazec, spremljajoča pesem pa je mlajšega izvora (Verbniče nad moru).

    Neposredno na ples ob petju pripovedne pesmi navezujejo v Predgradu nekdanji »nemi ples« na trumpf in v Bojancih mutasto kolo. Plesi brez pevske in instrumentalne spremljave so še danes razširjeni po vsem dinarskem območju. V Beli krajini so tak ples v prvotni obliki ohranili le v Bojancih, medtem ko ga v Predgradu že spremljajo tamburaši in harmonikar, enako v Starem trgu ob Kolpi, kjer zraven pojo pesem Dobar večer, stara majko. Ostanek nekdanjega »kola na kolu« je turn iz Metlike, ki v sedanji obliki ni več ples v pravem pomenu besede, ampak fantovska igra.

    Med plese starejše plasti sodi še belokranjska svatbena igra rešetca, ki je zopet edinstven primer, da plešejo odrasli igro, ki je sicer danes povsod last otroškega sveta (Potujemo v Rikitnico, Prišla majka s kolodvora) in je njena značilnost v tem, da en del skupine med plesom narašča, drugi pa se manjša.

    V novejšo plast moremo šteti plese, ki so nastajali od 17. stoletja naprej. Večina njih so parni in variante plesov, ki so razširjeni le po alpskem območju ali drugod po srednji in zahodni Evropi. Med njimi je najstarejši štajeriš. Na Gorenjskem, Dolenjskem in v Trenti ga imenujejo štajriš, na Krasu štajerc, v Tržiču in v Slovenskih goricah štajerka, ponekod na Dolenjskem oberštajeriš, na Primorskem oberštajer, v Goriških Brdih in v Beneški Sloveniji pa sklava ali šklava. Ime samo zgovorno dokazuje, odkod se je ples razširil k nam. Kdaj se je to dogajalo, natančno ni mogoče ugotoviti. V Avstriji je najstarejše znano poročilo za ime »Steyrischer« notni rokopis v Dunajski nacionalni knjižnici, približno iz leta 1680. Poročila o »štajerskem plesu« sežejo v 18. stoletje, kot priljubljen ples pa je posebno cvetel že leta 1800. Glede na pogosto ime »Obersteirischer« domnevajo, da je njegova matična domovina Gornja Štajerska, od koder se je potem širil naokrog. Verjetno je bil tudi na Slovenskem znan že ob koncu 17. stoletja. Domnevo dopušča bakrorez v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske, ki prikazujejo Gorenjce pri plesu.


    Vir (slike 1): (http://sl.wikipedia.org/wiki/Valvasorjeva_galerija; 10.11.2007)

    Po sliki sodeč se plesalki vrtita pod dvignjenima plesalčevima desnicama, kar je na Gorenjskem osrednja in najbolj pogosta oblika štajeriša. Odgovori v navedenih anketah iz prve polovice 19. stoletja pogosto omenjajo štajeriš, ki ga imenujejo »nemški ples«. Dokaz, da je razmeroma star, bi mogla biti tudi najstarejša slovenska pripovedna pesem »Kralj Matjaž reši svojo ugrabljeno ženo«, ki vsebuje v eni od variant naslednji verz:

    … pod tretjo (lipo) kroglo rajajo.


    To bi sicer lahko pomenilo krog, lahko pa tudi »okroglo«, kar bi bilo sinonim za ples štajeriš, pri katerem so plesalci peli »okrogle pesmi« - poskočnice. Ker navedena varianta ni izvirni zapis, marveč redakcija Valentina Vodnika, je mogoče, da tega verza sprva v pesmi ni bilo in ima pesem pričevalno vrednost šele, recimo, za konec 18. stoletja, ko je Vodnikova zbirka nastala. Na alpskem področju se je polagoma udomačilo mnogo trodobnih plesov, ki so jih naši folkloristi v prejšnjem stoletju običajno skupno imenovali okrogle, poskočnice, pleparce, falerči in podobno. Vendar pa je treba med njimi ločiti razne plese glede na gibne prvine. Najbolj znan je štajeriš, ki je razširjen po vsej Sloveniji, največ so ga plesali na Gorenjskem, Koroškem in Štajerskem, manj na Dolenjskem, Notranjskem, Beli krajini in na obalnem delu Primorske ter v Prekmurju, medtem ko je v Reziji popolnoma neznan. Pod imenom štajeriš se skrivajo tudi njemu sorodni plesi, vendar je njihovo identiteto zaradi prepletanja posameznih prvin nemogoče odkriti. Štajeriš nedvomno spada med najbolj znane in priljubljene plese na Slovenskem. Vzrok za to je v njegovi obliki, ki ga uvršča med snubitvene plese. Figure, kot je vrtenje dekleta pod dvignjeno fantovo roko ali previjanje obeh pod dvignjenimi sprijetimi rokami, dopuščajo plesalcem kar najtesnejši stik. Starejša oblika štajeriša je povezana s petjem poskočnic; posamezniki so najprej peli kratke verze ljubezenske ali šaljive vsebine, nato pa so pari zaplesali in ples se je na ta način izmenjeval s petjem. V taki obliki so ga prvotno plesali na območju severno od črte Gorica-rob Trnovske planote-Logatec-Vrhnika-Ljubljana-Kamnik-Tuhinjska dolina-Menina planina-Mozirje-Paka-Dravograd, še pred dvema desetletjema pa smo ga mogli videti v Zg. Savski dolini, Zg. Savinjski dolini in na Koroškem. Drugod se je večinoma že v 19. stoletju štajeriš kot ples osamosvojil in so ga plesali brez petja poskočnic, medtem ko so le-te samostojno prepevali. Kot čisti instrumentalni ples se je štajeriš razvijal naprej in tak širil s prej omenjenega območja v druge slovenske pokrajine (Dolenjska, Notranjska, vzhodna Štajerska). Poleg štajeriša v paru je po Gorenjskem in Dolenjskem znan štajeriš v troje ali celo z več plesalci. V troje plešejo navadno dva fanta in eno dekle ali dve dekleti in en fant. V zadnjem primeru je plesu često dodan premet fanta prek rok plesalk. V kamniški okolici so štajeriš s premetom plesali štirje fantje, lahko tudi večja skupina. V primeru, da pleše štajeriš v krogu več plesalcev, ki se drže za roke, ga v Tuhinjski dolini imenujejo žakle šivat ali štrene vit. Žakle so šival tudi v okolici Šentvida pri Stični (Dolenjska), le da so plesali tako kot v Predgradu vrečo šivat. Enako obliko imata še štajeriš v Semiču (Bela krajina) in ketno vezat v Loški dolini.Zlasti zanimive so različne oblike »štajeriša«. V njih se kažejo tudi starejše gibne prvine, ki zahtevajo od plesalcev veliko spretnosti in moči. Poleg zelo umetnih novejših »figur« imamo v njem starejše oblike »žakle šivat« (podobne gibnim prvinam »vratc«), dalje morajo plesalci izvajati prave artistične akrobacije, kot je preobračanje kozolcev, vihtenje soplesalcev za noge in podobno. Ples izvajajo v obliki antifonije, tako da se izmenjujeta po ena peta kitica in po ena plesna medigra. Do nedavna so ta ples pogosto plesali na raznih »vasovanjih« in svatbenih obredih, kot kaže na štajersko-koroški meji še živi krencples. Izvajajo ga v obredu, ki simbolično ponazarja poročni akt. V njem zastopata ženina in nevesto camer in družica, ki izmenoma pojeta, plešeta in izvajata obredna dejanja.

    Ländler (Lendler) je iz iste skupine plesov kot štajeriš, često je celo sinonim zanj. Ime je najbrž mlajše kot sam ples, saj se figure takšnega plesa pojavljajo na slikah 16. stoletja. Pri nas so ga pod imenom lender plesali samo v okolici Trsta, kjer pa je izgubil svojo značilnost snubitvenega plesa in so ga plesali podobno kot valček.

    Nedaleč od mesta Beljaka (Villach) se z južne strani zliva v Dravo rečica Zilja (Zila-Geil), ki jo Furlanske in Koroške Alpe ločijo od vod Taja (Tagliamento) in Soče (Isonzo). Zilja oblikuje v svojem teku posebno dolino; njen dolnji, vzhodni del, znan pod imenom Ziljska dolina (Gaithal), pripada izključno Slovanom slovenske veje, Ziljanom, medtem ko se v svojem gornjem delu dolina imenuje Lese (V Lesah – Lessachtal) in je danes naseljena samo z Nemci. Ziljska dolina se na zahodu začenja pri Modrinjskem mostu (Möderndörferbrücke) in sledi teku Zilje proti vzhodu do Dobrača, od koder imaš vso kot na dlani. Tam, na Dobraču, je cerkev sv. Jakoba (»die windische Kirche« Maria Hilf am hl. Stein); čeprav je težko priti do nje 1140 sežnjev visoko nad morjem, se pobožni Ziljani povzpenjajo tje, molijo za pridelek in uživajo ob pogledu na svojo dolino. S severa in z juga visijo nad dolino najprej gorski vrhovi v obliki strmih skalnatih grmadM niže so gore pokrite z zelenjem trav in gozdov; še niže leže položni holmi, medtem ko se ob bregovih Zilje vrstijo bujni travniki in gaji. Tu in tam sliko poživljajo lepi zaselki in vasi; na levi strani doline, pod Dobračem, vidiš cesto, kako se vije k Meglam (Marglern) in se za njimi združi z veliko koroško cesto, ki gre iz Beljaka na Trbiž (Tarvis), še bolj na levi pa se blešči Drava. V začetku aprila, ko so hribi naokoli še pokriti z globokim snegom, je v dolini že vigred, vse zeleni in cvete – višnje, lipe, vse se pripravlja, da bi dalo pričakovani pridelek. Poleti se toplota ne vzdigne nad 15?, pozimi pa je redkost že 8? mraza. To je eden izmed najbolj blagoslovljenih kotičkov. Sosedje kar zavidajo Ziljanom in v nesrečnih letih se zanašajo na pomoč iz Ziljske doline.

    V desetih farah, ki sestavljajo Ziljsko dolino, ni več kot 7000 duš. Vsi Ziljani so svobodni poljedelci, ki svojim zemljiškim gospodom plačujejo davek na zemljo ali namesto davka zanje določen čas delajo. Ljudje so visoke rasti, brhki, lepi in zdravi. Bebcev in golšavih ni. Ziljan je plemenit, dobrosrčen in prijazen. Ziljanka je ponosna, prebrisana, pa prav tako plemenita in prijazna. Veselost Ziljanov je prišla že v pregovor; Nemci, ki jih obkrožajo z vseh strani, dajejo za zgled njihove čiste nravi, češ da so bili tudi sami taki pred kakšnimi tridesetimi leti, danes pa da so dobri možje in žene ostali samo še v Ziljski dolini.

    Ne glede na širjenje omike Ziljani ohranjajo navade svojih dedov in zraven tudi ljubezen do ljudske pesmi, ki se pojavlja pri vsaki starinski šegi kot njena nepogrešljiva sestavina. V vrsti teh šeg je glede na starost zelo mikaven praznik lipe, ki ga zdaj povezujejo s praznovanjem farne cerkve. Lipa je nepogrešljiv okras vsake vasi; ker zavzema glavni prostor na trgu, vsi pazijo nanjo in jo cenijo. Pod njo se ljudje zbirajo, kadarkoli utegnejo; na praznik lipe se pod njo in okoli nje zadržujejo tudi prišleki in gostje iz drugih far skoraj ves dan, razen med obedom. Dve glavni sestavini praznika lipe sta – kakor se zdi – ostanek globoke davnine: razbijanje soda in ples (rej). (I. I. Sreznevski; Xoruntanskija pesni iz »Zil'skoj doliny, 29. november 1852 v Pamjatnikih 1, stolpcih 125-128)

    Pri Slovencih je bila lipa na vasi središče vsega družabnega življenja. Pod njo so se vršila vaška zborovanja, na katerih so se posvetovali hišni gospodarji o srenjskih zadevah, pod predsedstvom županov, ki so tudi razsojali pravde. Pri razsojanju in odločanju o skupnih zadevah so županu stali ob strani vaški starešine, kot je določala prastara slovenska navada. Že za časa Karla Velikega so ti patriarhalni vaški zbori ter pravde dobili tudi sodnopravno obliko. In medtem ko je drugod skliceval javna zborovanja grof ter potem njegov namestnik, je imel po slovenskih deželah to nalogo župan s svojo dvanajstijo. To »dvanajstijo« je sestavljalo 12 mož, ki so bili na čelu vaške srenje. Zbori in pravde pod lipo so bili del starega državnega prava Karantanije , ki ga celo sami zgodovinski viri nazivajo kot »institutio sclavenica« (slovensko pravo) ali tudi kot »consuetudo sclavorum« (slovenska navada). Imeli so izrazit značaj ljudskega prava, kakor je bilo na političnem polju že ustoličevanje. Ljudski zbori so po različnih slovenskih deželah imeli različna imena, največkrat »veča«, na Primorskem »sosednja«, na Štajerskem »sosečka«. Ohranili so se kot polnopravni ljudski parlament tja v 16. stoletje, ko so jih postopoma podredili deželnim sodiščem. Zraven vaških zborovanj na katerih so se posvetovali o srenjskih zadevah so pod lipo potekali tudi plesi.


    Vir (slike 10): (http://www.goriski-panterji.com/Lipa.html; 18.12.2007)

    Ljudska pesem, ki je odraz življenja in čustvovanja slovenskega človeka, omenja pogosto srečanja med mladimi, med dekleti in fanti, njihova vasovanja in prva ljubezenska doživetja. V prizorih teh srečanj je skoraj že praviloma prisotna lipa.

    V pesmih so »fantje pod lipo« med najbolj pogostimi prizori, vesela in prešerna fantovska družba pri kamniti mizi. Fantje so razigrani, hvalisavi, ta ali oni med njimi se nasproti vrstnikom baha, kako bo šel in prespal pri svoji ljubi v svetli kamrici, nato pa pojde v širni svet. Nemirna fantovska narava si želi pustolovščin in doživetij. Toda lipa, drevo življenja, stoji ob strani dekletu, saj »ona je za lip'co stala« in je vse slišala. Potem pa se v kamro zarigljala in fantu ni hotela odpreti. V takšnih prizorih nastopa lipa kot čuvar dekletu, ob strani zasnovani družini oz. zakonu, ki se mu hoče fant izneveriti.

    Še bolj je lipa v tej vlogi izrazita v motivih: »lipa in ptičica svarilka«. Ptičica na lipi svari dekleta, naj ne bojo lahkoverna in naj ne verjamejo lažem fantov, ki jih hočejo samo zapeljati. Fantje pa ptičici žugajo, da ji bodo populili pisano perje, če ne bo utihnila. Toda ptičica odgovarja, četudi ji ga populijo, ji življenja kljub temu ne vzamejo; dobila bo novo perje, zletela v zeleni log in dalje prepevala.

    Prav ta okoliščina pa je znova simbolična, zakaj ptičico bi fantje lahko tudi ubili. Očitno ne gre za ptičico kot tako, temveč za glas vesti. Tega pa seveda ni mogoče ubiti, vedno znova se bo oglašal, kakor ptičica, četudi z novim perjem. In ta glas vesti prihaja z lipe, drevesa življenja, božjega drevesa.

    Lipa kot drevo življenja je vedno ob strani mladini, ko stopa v življenje, doživlja prvo ljubezen, pa tudi razočaranja. Kot simbol vsega naravnega in nadnaravnega, simbol iz davnih časov. V ljudski zavesti je prisotna kot živ simbol, čigar prvotnega pomena se slovenski človek v svojem čustvovanju več ne zaveda. Toda brez lipe bi občutil praznino, ki je ne bi bilo mogoče zapolniti. Kot vrhunec vse družabnosti izstopa v ljudski pesmi kakor tudi v izročilu »ples pod lipo«.


    Vir (slike): (Christian Hokinger, rojen 1818, Dellach (Dole) ob gornji Dravi, nadarjen kmečki fant, cerkveni slikar, je to sliko izdelal leza 1847 (olje, 62 x 43 cm). Na njej je upodobljena takrat še povsem pristna domača veselica, pa tudi izvirna dekliška in fantovska noša na Zili. Predvsem pa rej, ki so ga tedaj plesali še okoli lipe, torej obredni ples. Godci pa so sedeli med njenimi vejami (drevo glasbe). – Sliko, kot pristen dokument svojega časa hrani Deželni muzej v Celovcu. Ilustracija je objavljena v elektronski knjigi Jožka Šavlija, Slovenska znamenja: lipa, ISBN 91-7301-190-8, s. 4).

    Ples sam je vsakdanji pojav, del življenja slovenskega človeka, zato ne predstavlja kake posebne simbolike. Simbolična ostaja lipa. Toda ples je eden osnovnih izrazov človekove življenskosti. Človek pleše od samega veselja, da se lahko razgiba, pleše iz zabave, zaradi družabnosti, pa tudi posebnih namenov, kot nam kažejo bojni plesi, sakralni plesi, pa tudi obredni plesi. Človek hoče s plesom izraziti tisto, česar ne more več z besedami: svoje notranje in zunanje doživljanje. Poznajo ga zato že od najstarejših časov vsa ljudstva, narodi in vsi družabni sloji. Slovenski »ples pod lipo« je izraz veselja in sproščenosti za vso vas. To se odraža tudi v drugem nazivu za vaško prireditev s plesom, »veselica«, za prireditev in ples. Ob tem veselem razpoloženju srenje je lipa znova prisotna kot »plesno drevo«. Toda svoj čas je ples tudi pri Slovencih pomenil mnogo več. Imel je obredni značaj.

    To nam v takšnem pomenu kaže tudi dobro ohranjen običaj na Zili na Koroškem, znameniti »rej pod lipo«, imenovan tudi »visoki rej«. Ta rej po svojem izvajanju povsem ustreza značilnostim obrednega plesa.


    Vir (slike 10): (Rej pod lipo v Bistrici na Zili - http://www.goriski-panterji.com/Lipa.html; 18.12.2007)

    Sam na sebi je rej izredno stara oblika plesanja, pri katerem izvaja večje število plesočih korake, poskoke in obrate ob pevski in zvočni spremljavi. Rej uvaja predpevec, ki je obenem tudi prvi plesalec. Plešejo ga, razporejeni v dve vrsti, ki stojita nasproti in se lahko skleneta tudi v krog ali pa tako, da se pari zavrtijo v krogu.


    Vir (slike): (ilustracija je objavljena v elektronski knjigi Jožka Šavlija, Slovenska znamenja: lipa, ISBN 91-7301-190-8, s. 74).

    Zgodovinsko vzeto je rej, v primeri z dvornimi plesi, izrazito kmečki, predhodnik obhodov, objezd, sprevodov, pa tudi poloneze, t.j. plesa, ki ga na družabnih srečanjih zapleše mladina kot uvodni ples.

    Zilski »rej pod lipo« vsebuje vse naštete značilnosti. Plešejo ga kot svoj prvi ples dekleta in, kot se zdi, poprej tudi fantje. Ohranil se je očitno kot stari obred uvajanja mladih v družbo odraslih. Še v prejšnjem stoletju se ni vršil samo pod lipo, temveč tudi okrog lipe. Ples okoli kakega predmeta, izražen s tradicionalnimi gibi, čigar namen je kulturni ali mitološki pouk, uvajanje v zakonsko življenje npr., ima izrazito obredni značaj. V primeru zilskega reja je lipa, okoli katere so svoj čas plesali, mistično drevo življenja z vso obširno simboliko doma, polja in odvisnosti od božje volje, torej povsem naravno središče za takšen obred.

    Kot izrazito simboličen in po svojem izvajanju edinstven v evropskem merilu terja zilski »rej pod lipo« poseben opis.

    Izmenjevanje petja in plesa, ki je značilno za najstarejšo obliko štajeriša, ima tudi visoki ali prvi rej (raj) v Ziljski dolini na Koroškem. Vendar pri prvem reju pesemskega besedila niso improvizirali, kot je to bilo mogoče pri štajerišu in plesa sta se tudi ritmično razlikovala. Prvi rej so plesali pod lipo, štajeriš pa navadno v gostilniških prostorih. Po virih je bil ples še v 1. polovici 19. stoletja poskočen (visoki raj), pozneje je postal mirnejši, s tem pa se je izgubilo njegovo prvotno ime.


    Vir (slike): (fotografija je objavljena v razpravi Radoslava Hrovatina, O slovenskem ljudskem plesu, Slovenski etnograf, 3-4, Ljubljana 1951, 276-296, slikovna priloga XXVIII).

    V imenu prvi rej sta združena obredna vloga in vrsta plesa. Pri sedanjem prvem reju je bolj kot oblika zanimiv obredni značaj plesa, ker so ga plesali vedno po fantovski tekmovalni igri – štehvanju in so z njim začeli ples na žegnanju; zato je bil posebno slovesen in pomemben za dekleta, ki so jih fantje štehvovci izbrali za svoje soplesalke. Prvi ples je imel v življenju Slovencev še pred dvema stoletjema pomembno vlogo. O njem nam precej poroča že Valvasor, kar dokazuje, da je bil prvi ples tudi na Kranjskem v časteh. Še do druge svetovne vojne se je ohranil na Primorskem, kjer so imeli fantje, ki so na žegnanjih (šagrah) pripravljali plesno zabavo, izključno pravico do prvega plesa.



    »V reju je združil in stopil preprosti rod več, prvotno raznovrstnih obredov. Današnja ostalina prikazuje obredno simbolizirano snubljenje (vabljenje).« Rejajo samo ob določenih dnevih v raznih ziljanskih krajih. Visoki rej se vrši na žegnanje, v nedeljo. Fantovska družba, imenovana »konta«, naroči za 10. uro slovesno mašo, na katero pride skupaj z godbo ter kontarjem-točajem, ki ima okrašeno pletenko, t.j. ovenčanega štefana. Mašo počakajo pred cerkvijo. Vzdušje je seveda praznično, sreča se bližnje in daljno sorodstvo, znanci in domačini, ki živijo v svetu. Pripravljajo se posebna jedila, godba in petje se sliši ves dan. Z vrha lipe plapola zastava.

    Po končani maši pohitijo fantje vriskajoč pod lipo. Pripete imajo pušeljce, ki so jim jih podarila dekleta: nageljč (ljubezen) rožmarin (devištvo) in roženkravt (verjetno zvestoba). Pod lipo zapojejo, v prejšnjih časih ob opoldanskem zvonenju, staro pesem o lipi: »Kaj mi lip'ca precvetuješ?«… Zatem še druge pesmi. Starešina konte napije fantom, točaj pa medtem nataka iz štefana. Sledi štehvanje ali razbijanje soda… Sreznevski navaja nekaj specifičnosti te šege: sod je obešen na vejo pri lipi, po razpadu soda ostanejo na veji še obroči… Zmagovalec dobi krancelj in postane novi starešina, nov štehvovski mojster in letošnji prvi rejovec.



    Vir (slike 10): (Štehvanje ali razbijanje soda v Bistrici na Zili - http://www.goriski-panterji.com/Lipa.html; 18.12.2007)

    Ko so bili konje od štehvanja odgnali v štale in se vrnili nazaj pod lipo, začne štehvovski mojster, prvi rejovec, postavljati rej.Rejevce postavi na eno, rejevke na drugo stran lipe. S štehvovskim vencem na roki izbira dekleta, jih vodi pod lipo in jih izroča v par določenim fantom. Par kraj para se uvrsti okrog lipe v strnjeno kolo (Šavli pa zapiše: »…Prvi rejevec, štehvovski mojster, seže vsakemu rejevcu v roko, ga odpelje k rejavkam in mu določi plesalko, nato oba odpelje pod lipo. Tako določi vse pare…«). Prvi par sta lanski štehvovski mojster in prva rejovka. Točaj medtem pridno nataka vina iz štefana

    . Ko je rej postavljen, preda lanski štehvovski mojster kontarsko oblast letošnjemu s kratkim nagovorom in odstopi. Letošnji ga nadomesti s prvo dečvo in da znak za začetek reja. Štehvovski mojster s štehvovsko dečvo – prvo rejko – začne voditi rej okrog lipe. Pari korakajo pod lipo, v krogu na desno, rejovci na notranji, rejovke na zunanji strani, resno-svečano v krogu, rejke molče, rejevci pa zapojo prvo zvočno vrstico reja:

    Bueh nam dei te duober čes,
    de perbe rei začiele smo…


    Nato se pari primejo za ples: rejovec njo v bok, ona pa opre na njegove rame. Nato zaplešejo. Ko so se nakajkrat zavrteli, se znova razpuste, stopijo v korak in zapojejo naslednjo kitico pesmi. Potem se znova zavrtijo. To se ponavlja, dokler besedilo pesmi ni izpeto. Razgibanost pa se medtem stopnjuje do prave razgretosti, ki se odraža v odskočnosti rejovcev. Nekatere rejovke med plesom odskakujejo tako visoko, da oprijete na rejovca, zaplavajo v višini njegove glave. Včasih je fant med rejem metal klobuk v zrak, rejovka pa ga je ujela in mu ga znova posadila na glavo. Razposajenost preide proti koncu v splošno skakanje. Pred sklepom reja vsi zavriskajo in se pomešajo v neurejeno gručo. Navadno nastopi danes že po prvih treh rejih umirjeni »štajeriš«. Po plesu odidejo domov južinat in se pripravljat na popoldanski »obične rej«.

    V nedeljo se smejo udeležiti reja le fantje iz konte, ki so dopolnili 16. leto starosti, ter nespečne dečve (frej dečve). Za dekleta je to navadno prvi ples (»te prb' rej«). Dekle se udeleži plesa šele pri 18. letu. Pleše pa v domači praznični noši. V ponedeljek smejo plesati tudi poročeni.

    Rej ima očitno vse poteze starega obreda uvajanju mladih med odrasle. Nekoč je starešina konte odšel s fanti in vrčem na dom svoje dečve, kjer so zapeli podoknico. Po krajšem obotavljanju se je ona pokazala. Napili so na njeno zdravje. Ona se jim je odzvala ter jim z vrčem sledila pod lipo. Tu je vrč predala naslednjemu rejovcu, ta je na isti način odšel po svoje dekle ter jo pripeljal pod lipo. To se ponavljalo, dokler niso bili zbrani vsi pari.

    Vrhunec prekipevajoče sproščenosti med plesom pod lipo jasno kaže na nekdanjo simbolično praznovanje polnoletnosti mladih pod lipo, drevesom življenja. Podobno v nekoliko krajši verziji zapiše tudi Hrovatin (1951). »… V kratkem premoru… se sprimejo pari za ples in zaplešejo nekajkrat okrog lipe na godbeno medigro. Nato se…razpuste v prvotno rejalno vrsto, da korakoma povzamejo naslednjo peto vrstico… Ples… se stopnjuje od svečano-resnega korakanja-rejanja do silovito zamahovitih poskokov in končnega seskoka parov.«
    Peterodobna »plesna figura je enkratna ovrtenica na tri s polkoračnim ogibom v levo in desno menjaje tako, da se pari rejalno pomikajo« v krožni vrsti. »V začetni plesni fazi mirno nihajoči polkoračni ogibi se do končne ekstaze razmahnejo v silovite poskoke…« Tako poroča Matia Majar: »Te starodavne navade su bile nekada po celoj Sloveniji razširjene; na brejarjih plešu tudi po Goričkom, pod lipoj pak imenito v Kovoride in na več krajih:

    Bueh nam dei te duober čes,
    de perbe rei začiele smo…

    V kratkem premoru… se sprimejo pari za ples in zaplešejo nekajkrat okrog lipe na godbeno medigro. Nato se…razpuste v prvotno rejalno vrsto, da korakoma povzamejo naslednjo peto vrstico… Ples… se stopnjuje od svečano-resnega korakanja-rejanja do silovito zamahovitih poskokov in končnega seskoka parov.« Peterodobna »plesna figura je enkratna ovrtenica na tri s polkoračnim ogibom v levo in desno menjaje tako, da se pari rejalno pomikajo« v krožni vrsti. »V začetni plesni fazi mirno nihajoči polkoračni ogibi se do končne ekstaze razmahnejo v silovite poskoke.«
    Tako poroča Matia Majar: »Te starodavne navade su bile nekada po celoj Sloveniji razširjene; na brejarjih plešu tudi po Goričkom, pod lipoj pak imenito v Kovoride in na več krajih:

    Bug daj ne dober čes,
    Ta pervi rej začeti…«

    Tudi oblika rejev je bila raznovrstna, kot je razvidno iz Majerjevega zapisa, ki ga je priobčil Kuhač. Sorodnost z visokim rejem kaže tekst »z zvrhnjega Roža«:

    V unam kraji hrabenča
    Sem vidu stati jazbica.
    V unam kraji hriberča
    Sem vidu stati duharja.
    V unam kraji hozdiča
    Sem vidu stati Pavelča.
    V unam kraji mostiča
    Sem vidu stati ribiča.

    Podobno funkcijo kot je imel »krencples« je imel tudi po Zilji svatbeni rej (»Zakoi se ti dečua ne udaš…«). Zanimiv je Majarjev opis »korošca« (»Jes pa 'no šišico 'mam…«): »Korušec ili obični slovenski raj… hoće, da izrazi otmico… plesačica se pričinja, kao da hoće plesaču (otimaču) uteći, te se okreće i izvija plesaču osobitom hitrinom i vještinom; nu on kao munja za njom smjelo i junački pocikujuć veselo skače u vis, dok ju napokon ne ulovi. Tada ju kao zaljubljeni objima te ju digne u zrak, pocikujuć opet radostno na slavnoj dobiti…«

    O reju pod lipo piše v pismu materi tudi Izmail I. Sreznevski:
    »Plešejo zelo lepo: fant skače, dekle pa – napravljena kakor sem že omenil – hodi sklonjene glave v krogu, s hrbtom zmeraj proti sredi. Plešejo in pojejo: ko pojejo, fant in dekle stopata kot pri polonezi, nato zaigra godba in se začne ples. Godci sedijo pod lipo, pleše pa se okoli lipe. Ves ta praznik je poln obredov in Bog sodeluje celo pri plesih, saj se prvi »visoki raj« (važnoj tanec) začne s pesmijo:
    Vir (slike): (Milko Matičetov; Prezrta objava 9 ziljskih pesmi z vtisi I. I. Sreznevskega ob reju pod lipo, zbijanje soda ipd., Slavistična revija, 32, okt.-dec., Ljubljana 1984, št. 4, s. 340.)

    Vse pesmi, ki jih je Sreznevski dal natisniti leta 1852 v svojem zborniku Pamjatniki i obrazcy narodnago jazyka i slovesnosti (russkix i zapadnyx Slavjan), so bile takrat prvič objavljene. Pri nekaterih je druga objava sledila po nekaj letih (N?mcová), čez kako desetletje (Kuhač, Scheinigg) ali celo pol stoletja pozneje (Štrekelj). Sreznevski tu in tam resda prinaša tudi kaj nepopolnega oz. v skrajšani obliki, vendar so besedila še kar skrbno podana (čeprav pod cirilskim plaščem).






    Vir (slike): (Milko Matičetov; Prezrta objava 9 ziljskih pesmi z vtisi I. I. Sreznevskega ob reju pod lipo, zbijanje soda ipd., Slavistična revija, 32, okt.-dec., Ljubljana 1984, št. 4, s. 339.)

    To je v precejšnji meri tudi zasluga dveh učenih Ziljanov, Jarnika in Majarja, ki sta bila Sreznevskemu v pomoč, ga seznanjala s skrivnostmi ziljskih šeg in pesemskega izročila in mu nemara celo postregla z že filološko urejenim gradivom.

    I.
    Koj mi lip'ca precvetuješ,
    dar mi sadja ne neseš!
    »Jas pa lip'ca precvetujan
    vsan vesjelin puebičan,
    dje?an njin 'na h?adna sjenca
    vsan vesjelin pouebičan.«

    II.
    Zarja mi gore shaja,
    ljepa zarja mi gore gre;
    za zarja mi gre sonce,
    oj remjeno sončice.
    »Le čakej, čakej, sončice,
    oj remjeno sončice.
    Jas ti man v'liko povedati,
    pa še v'liko vječ prašati.«
    »Jas pa ne mô čakati,
    man v'liko obsjevati,
    vse dolince ine hriberce,
    tude vse vboje s'rotice.
    Sa zjutra toven vygnani
    na ta merzua rosa…«

    To pesem so ponavadi peli po končanem plesu pod lipo, ko so se dekleta pred sončnim zahodom umaknila domu, da se ne bi pregrešila proti spodobnosti, če bi se zadrževala dlje (take omejitve so menda veljale le za obredni ples na prostem).

    III.
    Barčica je spuvana
    od kraja preč odtisnjana.
    Oh, od kraja preč,
    nazaj nikoli več.
    Barka začne p?avati,
    dečva začne jokati.
    Oh, ne joči več,
    ki ne pomaga nič.

    IV.
    Bueg daj ne dober čas
    te pervi rej začeti:
    te kaj do sme začeli
    še nah ga ne bme neli.

    Nekoliko drugačno besedilo kot ga je Sreznevski poslal materi iz Gorice leta 1841 bi se preneseno iz cirilice v latinico bralo takole:

    Bug daj nan dober čes te pervy raj začeti;
    te kaj da sme začeli, še tak ga ne bme neli.


    To pesmico, posebno njen drugi del, je skoraj vsak izmed ducata objavljavcev pisal in si razlagal nekoliko drugače.

    V.
    Tuer je z Buegan, Bueg je ž nin,
    sam Ježuš Marijin sin.

    Majar je to pesem najbrž dobro poznal od doma in si jo tako tudi zlahka napisal, vendar ni moč čisto izključiti, da gre le za prepis (po Jarniku, Schneiderju, Weissu…). Ohranjen je namreč kar 30 let starejši, z roko Matije Schneiderja podani, do zdaj neobjavljen zapis (ali prepis) iz leta 1811: Zhir' je s'Bogam, /Bog je s'njin, / Iesuf je Marijin fjn. / Silka pefem. (Primčeva zapščina, NUK, Ms. 361, II Rokopisi tujih rok, Schneider, N. 1, str. 2, stolpec 2.) Nastanek tega rokopisa je Kidrič postavil v čas med 30.4. in 14.6. 1811. M. Schneider je bil takrat kaplan v Žabnicah v Kanalski dolini, tik pred tem pa v štebenjski fari v Ziljski dolini, od koder je bil tudi Jarnik, s katerim sta bila vrstnika in si dopisovala. Jarnik je pesem poznal, kot vemo iz njegove omembe v pismu Primcu ok. Maja 1811.

    VI.
    Po Zili rueže rastajo,
    po zime ne po lete:
    tuer h'če tergat je,
    nej gre k Zili po nje.

    Matija Majar v Novicah leta 1856 objavi »sadaj je skoro resnica, kakor naši Slovenci pod lipo tisti visoki raj pojo:

    Pri Zili rože rastejo
    Po zimi no poleti.
    Kdori hoče tergat je,
    Naj gre k Zili po nje.

    VII.
    Čeri mojo dečvo vozi,
    mojo serce v pesti nosi.

    VIII.
    Moj puebič dou po pueli gre,
    mi ljepe žvižga noj poje;
    gvišna pride ves k mene.

    IX.
    Napaja puebič kojnče tri,
    oj per si?nam muerječi:
    ga zamerka kralava
    kraliča zamuerščega.
    Pridi, puebič, k mene ves
    oj čres si?no muerječe!
    Kak bon prišu k tebi ves
    oj črez si?no muerječo?
    Po dne ne smin, v noči ne znan
    črez si?no muerje p?avati.
    Ti bon pos?a?a sveče tri,
    sveče tri zasukane:
    perva bo ti svjetiva,
    keder v barko sjedo? boš;
    treča bo ti svjetiva,
    der v bje?o posto? ljegou boš.

    Boris Orel (1936) poroča, da so Ziljani poznali otroško igro »most«. »… v Zahomcu bomo slišali otroški zbor, ki se takole pogaja:

    Nadrite, nadrite želiezen muest,
    de buo šua naša voiska skues!...
    Ko nan daste?
    Te zadnjega čuape, ke se rite drži…
    Vojska gre skoz, zadnjega denejo na vago in vprašajo:
    Koi uočeš bit, angel al hudobec, iapka al hruška,
    Zuata bel sriebra? … itd.


    Avgusta 1795 je J. H. G. Schlegel na poti skozi Ziljsko dolino videl plesati Slovence in o tem napisal (prevod F. Kotnika 1951, 363):
    »Njihovi plesi so pravzaprav takšni kakor štajerski, a kljub temu imajo mnogo svojstvenega. Sicer se tudi v malih krogih srednje hitro sučejo, toda ti pritajni obrati moških proti dekletom delajo ples posebno zanimiv. Večkrat pleše plesalec in veselo skače ali pa se suče sam, tudi njegovo dekle se suče samo in mu sledi v istih turah, dokler si ne zletita zopet v objem in tako nadaljujeta ples.«

    L. Kretzenbacher (1966, 197) je po pravici poočital povojnim slovenskim raziskovalcem ziljskih starosvetnosti, da so vsi skraja spregledali tako pomemben vir informacij o šegah kot je to poročilo beljaškega okrožnega komisarja Fr. Wernerja iz leta 1807, prvič objavljeno – vsaj deloma – leta 1937. Vrednost tega pričevanja bo na mah jasna, če si ogledamo odlomek, ki govori o plesu pod lipo (tu v prevodu):
    »Tako imenovani visoki raj se začne samo z malo toni, ampak ti so izbrani, mogoče so ohranili izvirno podobo izpred tisoč let. Pri tem bas ob posebnih prijemih in potegljajih na veliki struni včasih strašno godrnja, včasih pa godec tolče po nji z lokom.
    Rajovec in rajka skačeta večinoma po eni nogi, zelo pogosto tudi zadenjsko v krogu, se podpirata z rokami v boke in rajovec prime svojo lepotico za roko samo takrat, ko so osuče. Takšen ples je hudo utrudljiv in neposvečenemu ga je skrajnje težko posnemati.
    Brž ko je ta visoki raj končan, se vrtijo najprej čisto po taktu, v načinu »štajriša« in podeželskega valčka…«

    Samo nekaj let mlajše pisanje Urbana Jarnika pa je bilo že ob samem nastanku lepo sprejeto, pozneje ponatiskovano, navajano v povzetkih, prostih priredbah ipd., tako da se ob njem ne kaže muditi. Le mimogrede bodi omenjen odstavek o mikavnem krajevnem imenu: »V Ziljski dolini je kraj Plesišče, ki posebej slovi po svojem velikem žegnu; na ta dan je tu prav velik priliv ljudi. Tu je raven prostor, kjer po stari ziljski šegi plešejo pod lipo, kar je še preostanek iz slovenskega poganstva« .

    Izpred konca tridesetih let imamo spet samosvoje poročilo o plesu pod lipo, stvarno in pe kar zgovorno, predvsem pa neobteženo z romantičnimi ocenami, pobožnimi željami ipd. Gre za uradno, naročeno poročanje beljaške kresije (oz. njenih okrajnih gosposk) ljubljanskemu guberniju leta 1838, ko so v Ljubljani pripravljali festival ob predvidenem obisku cesarja Ferdinanda. Z okraja Šmohor so 17. junija med drugim pisali: »Prebivalci slovenske Ziljske doline imajo zelo različne zabave; med njihove najljubše zabave sodi ples, ki ga pričnejo s tako imenovanimi slovenskim ali, kakor ga oni imenujejo, častnim plesom; samo ta ples je izvirno domač, ker sicer plešejo štajerski ples. Plešejo večinoma na prostem na vasi, kjer so za godce narejeni vzvišeni sedeži v obliki stopnic«. Z okraja Podklošter pa so istega dne sporočili, da »sta ples Ziljanov in prav tako tudi njihova godba povsem različna od plesa in godbe ostalih Korošcev. Godba igra 2/4 takt, po katerem pari skačejo, večinoma med seboj ločeni in se le včasih objeti vrtijo.

    Če se povrnemo k toliko opevani lipi, moramo ugotoviti, da so na začetku štiridesetih let trditve »pisateljev slavjanskih« - češ: »Lipa je sveto drevo starih Slavjanov« - za Matijo Majarja bile pač aksiom, ki naj bi ga tačasno stanje v rodni dolini samo potrjevalo: »Per Zili je lipa še den-donešni sveto drevo. Lipa i cerkev stojita vselej jedna zraven druge. Lipa… stoji še u onej česti, ki je nekdaj stala. Vsaki lehko se tega osvedoči, koj le enkrat zilski žegen (patrocinium) vidi…«.

    Takim in podobnim mnenjem se je brez omahovanja priudružil tudi Sreznevski, ki je ziljski žegen razglasil kar za »praznik lipe«, zbijanje soda in ples pod lipo pa štel za »ostanek globoke davnine«. V tistem času so epiteta kot »prastari visoki raji i druge starodavne slavjanske navade« (iz Ziljske doline) malone refren. Celo B. N?mcová (1857) je za svojim neimenovanim informatorjem (Matija Majar) povzela: »Slavnost ta (žegen) opakuje se každoročn? jednim a tim samým spůsobem po dlouhe již v?ky.«

    Majar sam se kajpada ni zadovoljil z že navedenim. V njegovih sekvencah o ziljskem reju pod lipo je moč zasledovati navdušenje, ki niti ni več romantično, ampak se stopnjuje že kar v zanesenjaštvo. Med drugim je sanjaril celo o »Slavjanih maloasijaskih«: po trojanski vojski, ko naj bi se bil vojvoda Antenor »s svojim ljudstvom…naselil v starom Noriku i Venetiji,…su seboj prinesli…v naše kraje svoje starodavne Slavjanske običaje i visoke raje, kteri su se najbolje… ohranili pri Slovencih v ziljskoj dolin? v Koruškoj« (Novice 23, 1865)!

    Kuhač ob koncu sedemdesetih let od Majarja ni prevzemal samo gradiva (notnega in besednega), ampak je bil marsikdaj tudi drugače pod njegovim vplivom. Prisluhnimo: »Svaka se javna plesanka počima svetim visokim rajem, tada slijedi visoki raj pod lipom, a izza toga nizki ili obični raj (obično kolo) i ini plesovi« (za Kuhača potemtakem obstajata kar dva visoka raja, »sveti« in posvetni, »nizki« raj pa šteje za navadno »kolo«). O navadnem (običnem) raju pa je Kuhač zapisal: »Melodiju ovu držim za prastaru, te spada valjda med one koje rabiše Slovenci u vrieme doseljenja u Korušku, te bih čak tvrdio, da se ova melodija upravo odnosi na selidbu, jer je konstrukcija njezina takva, da se je na naravnom rogu izvela, dozivajuć s njim narod…« (Kuhač 1880).

    Ne glede na vse omenjene izjave – pred 130 in več leti po svoje razumljive – pa smo tudi v nam bližnjem času lahko še zmerom priča letenju na perutih domišljije. Na primer: »Po svoji mitični podobi in vsebini je ziljski visoki rej eden najbolj živo ohranjenih primerov drevesnega kulta, že kar redkih po indoevropskem prostoru« (Marolt 1946). Mogoče bi sicer bilo, dokazano pa ni, da »Obredni prizori iz Zilje…so gotovo najstarejše slovenske ostaline…« (Marolt 1935). Marolt, ki se je bil sprva (1935) lotil ziljskega reja kolikor toliko objektivno, je nazadnje pristal pri stilizacijah (gl. Gibno-zvočni obraz Slovencev, 1954). Kritično je o stvari začel pisati Hrovatin (1957, 1982), Koschier (1957) in Moser (1959) sta za dodatno osvetlitev tega plesa iskala opore pri fantovskih združbah danes in v preteklosti, Vodušku se je ziljski visoki rej s petjem poskočnic pokazal predvsem »kot mešani peti – instrumentalni ples«.

    Z utrjevanjem krščanstva na Slovenskem se je začelo postopoma spreminjati tudi stališče do plesa, ki nekoč davno – v predkrščanskem svetu – ni bil samo zabava, ampak je kot nepogrešljiva sestavina spremljal človeka ob vseh količkaj pomembnih letnih in življenjskih mejnikih, tja do groba.

    Za odklonilno stališče cerkve do plesa smo zaradi pomankljive pisane dokumentacije prisiljeni iskati posrednih dokazov v ustnem izročilu. V nekaterih starinskih pesemskih tipih so grešniki kaznovani tako, da morajo na drugem svetu – plesati! Prim. rezijanske variante Godca pred peklom, kjer junakova brata »plešeta ~ dančata ta po paklë. Še neobjavljeno vzporedno prozno izročilo iz Rezije se ponaša s prav Danteja vredno sceno plesa v peklenskih dvoranah, kamor je hudič pripeljal na gornjem svetu najetega godca. Kakor v kobariškem Kotu še danes poznajo zgodbo o samotni »prejnici« (zbirališču predic), kjer so se neugnani plesavci na sveti večer s hišo vred udrli v zemljo (Lovrenčič 1921), tako je tudi v Ziljski dolini znana pripoved o stari bistriški gostilni, kjer so rajali v petek in svetek, naj bi bil post ali god, pa je zato črez noč brez sledu »zibenwa« (zginila, Krigl 1968).

    V Valvasorjevi Slavi (1689) objavljena povedka o Urški Šeferjevi, ki jo je lepo opravljen tujec sredi belega dne na plesišču pod srenjsko lipo (namišljenega leta 1543) zaprosil za ples in potem z njo odplesal s Starega trga v Ljubljanico, je samo eden izmed »eksemplov« (poučnih zgodb), preračunanih na to, da bi mladini – predvsem ženski – nagnali strah v kosti in jo odvrnili od plesne zabave. Ljudska povedka, ki jo je Prešeren upesnil po Valvasorju, je živela kajpada svoje samostojno življenje tako pred Valvasorjem kakor za njim in bila deležna tudi nekaj ljudskih upesnitev (Povodni mož, Hudič odnese plesalko); v naši zvezi je morda najbolj karakteristična varianta iz Škofič v Rožu (zapis izpred 1839). Podobno izročilo, samo v nevezani besedi, poznamo tudi iz Ziljske doline: o »nevarnostih«, ki da so nekoč grozile plesavkam, so tam v drugi polovici 19. stoletja bajali (Franziszi 1892):

    »Kakor pravi povedka, se je na žegnu, pri plesu pod lipo, nekoč zmerom prikazal lovec skrivnostne zunanjosti, ki je povabil na ples zdaj to zdaj ono dečvo. Z vsako je plesal tako dolgo, dokler ni padla mrtva na tla. Tedaj je prišlo ljudem na misel, da na začetku plesa zapojejo sveto pesem, in po tistem ni skrivnostnega gosta nihče več videl.«

    Enako izročilo imamo tudi iz začetka 20. stoletja (Graber 1914) in celo še iz osemdesetih let 20. stoletja (Kumer 1981). Tu nam je domiselno razloženo zakaj je bilo ziljskemu reju pod lipo – ne vemo kdaj – prilepljeno nekaj čemur se je zelo čudil Sreznevski (1893): da »Bog učastvujet daže v tancah« (pismo materi 2. 5. 1841). V ti božji »udeležbi« - nasprotno kot sta mislila Jarnik in Majar – seveda ni nič prvotnega, tu ne more biti sledu o kakem ajdovskem staroslovanskem »bogoslužju«; opravka imamo z drugotnimi, krščanskimi vrinki, ki so so jih morali Ziljani pač izmisliti, da bi nekako rešili svoj ples pred cerkveno nestrpnostjo in anatemo. Sicer je že Marolt (1935) pri ugibanju o relativni starosti posameznih delov reja pod lipo nakazal, kaj je »prikrila mlajša krščanska miselnost«; in Hrovatin (1982) je zapisal: »V heterogenem besedilu k prvemu reju pod lipo je stalno izvajana prva kitica…verjetno iz novejšega časa.«

    V zapovrstje pesmi, ki naj bi jih bil Sreznevski predstavil baje natanko tako, kakor so se pele, je moč seveda podvomiti. Nezaupnica s tem ni izrečena Sreznevskemu, ampak njegovemu glavnemu prišepetovavcu Majarju. Le-ta si je med svojimi zapisi ziljskih ljudskih pesmi pač izbral toliko besedil, kolikor jih je potreboval za nekakšen idealno zaokrožen »scenarij«, ki pa se ga po potrebi ni pomišljal spreminjati in širiti.

    V zvezi z godbo pri ziljskem reju pod lipo ni moč reči, da bi bili o njej najbolje poučeni. Schlegel 1798: »Pri slovenskih plesih igrajo s cimbalami, goslimi in basom.« Hacquetova izjava iz leta 1801 – češ: »godba obstoji iz gosli, cimbal in zanikrnega basa; večkrat se zadovolje samo z dudo« - ni čisto zanesljiva, ker ne vemo, če se nanaša res samo na Ziljsko dolino. Na Hacquetovo pisanje je po desetih letih reagiral Jarnik, ko je pisal J. P. 1811 – 1812 v Gradec: »Violinisti so ponavadi trije, skupaj z igravcem na basu vendar so vsi samouki. O dudi od najstarejših časov sem živa duša ne ve nič in celo samo ime duda ni znano« (dude ali meh so glasbilo, ki ga je po pričevanju Sreznevskega imel neki starec v Osojah v Reziji že leta 1841. Na pragu 19. stoletja bi potemtakem tudi kje v Ziljski dolini dude ne bi bile nemogoče. Vendar nam tu ne gre toliko za dude, kolikor za načelno nevarnost priseganja, da nečesa ni, nikoli ni bilo ipd.). V tiskanih popravkih k Hacquetu pa je Jarnik dal vedeti: »Godba je sestavljena iz dveh gosli, ene viole, ki ji pravijo tenor, iz tako imenovanega Hackbretta ali citer in iz enega basa (bunke). O dudi ne vejo nič, niti po imenu je ne poznajo. Godci – večina njih tako in tako ne zna brati – ne poznajo not in igrajo samo po posluhu« (Jarnik 1813). V Wernerjevem poročilu 1807 srečamo tole posebnost: »Da bi se glas godbe enakomerno razlegal čim dlje, sedijo umetniki ali ob veliki lipi ali celo na vejah sredi drevesa« (Kretzenbacher 1966). Kar smo pravkar navedli z besedo, je v Koroškem deželnem muzeju upodobljeno v olju iz leta 1847: od dveh godcev, ki sedita na improvizirani klopci in oslanjata noge na spodnjo vejo lipe, eden igra na gosli, drugi na klarinet. V beljaških kresijskih poročilih 1838 je za Šmohor napisano, da »inštrumenti sestoje navadno iz nekaj violin in basa, le redko jih spremlja klarinet. Ti inštrumenti morajo igrati na vso moč in na le količkaj občutljivo uho ne vplivajo najprijetneje,« za Podklošter pa, da »godbo sestavljajo 2 violini, 1 klarinet, 1 bas, izmenjaje se z rogom in trobento«. Spet drugače Majar 1846: »Kedar imajo pri Zili, kjer je še bolj po starim, godce, večidel dva godeta, jeden bunka (spielt Bass), jeden ali dva piskata na klarinetu in jeden citra (spielt Zitter).«

    A.T.Linhart je v svojem Poskusu zgodovine Kranjske opisal ples Kranjcev (Gorenjcev), za katere pravi, da plešejo živo in umetelno. Fant in dekle plešeta, kot bi se drug drugemu izmikala. Dekle pleše enkrat pred fantom, drugič za njim, on pa ji sledi, udarja z nogami ob tla, poskakuje in vriska, dokler je nazadnje ne ulovi in v zanosu vriskajoč dvigne od tal. Očitno je bil ples oblikovno soroden ziljskemu visokemu raju in Linhartov opis tudi časovno sovpada z najstarejšim opisom plesa Slovencev v Ziljski dolini.

    Mnogi iz doslej navedenih obrednih plesov (prleški čindara, metliško kolo, visoki rej itd.) so se ohranili še do novejšega časa. Vendar pa je v njih, čim bolj se je v ljudski miselnosti zaradi političnih in družbenih sprememb rahljal spomin na davni pomen, poleg splošne obredne svečanosti polagoma prevladovala erotična funkcija, kar je povzročilo, da so mnogi prvotno mitični plesi prešli v svatske plese. Tako se je zgodilo z običnimi reji na Zilji. Preoblikovali so se v »figuralne plese, ki jih je slovensko kmečko ljudstvo združno rejalo v obliki strnjenega kroga pod lipo. Vsi ti peti reji imajo prvotnejše kultično ozadje in so se kasneje prevrstili v združne ljudske plese pod lipo… Predrugačenim pravnim uredbam in oblastnim prepovedim« so se začeli umikati ter se »po prizadevnosti domačega godčevstva prevrstili povečini v svatske plese«. Taki svatski obični reji so: »Muei puebeč bura…, Camei me čries Ture bura…, Sua z lubco na iarmak xuodiua…, Zakoi se ti dečua neudaš…« S. Vraz poroča o svatskem običaju iz Kanalske doline, ki priča o ohranjeni povezanosti plesa s starejšo obredno obliko: »Svat (drug) odmah okruži svojom sabljom rajište, načini na njem tri križa, govoreć: Bog nam daj en dober raj! Parvi raj ide svatu s nevestom. Otancajući tri put izruči je drugome svatu, te ona mora sa svakim tri put u okrog protancati.« Po drugi strani pa je mnogo »petih rejev prevrstilo v naše pripovedne pesmi«. Napevi nekaterih pripovednih pesmi pa so po zaslugi godčevstva prešli v novejše svatske plese (Matjažev rejc). V podobnem razvoju je tudi obredno kolo Marko skače iz Prekmurja postalo ples svatbenega značaja. Znano je po svojem tekstu:

    Marko skače – po zelenoj trati,
    V roki nosi – sedem žoltih zlati…

    Starejše koreografske prvine je ohranil tudi točak (Beltinci). Podoben mu je v Šaleški dolini svatski ples črteš, ki ga plešejo na napev po mnogih slovenskih krajih razširjene pesmi:

    Hoj, hoj, hoj!
    To je riten boj.
    Krampir im pa polenta
    To je živež moj.

    V slovenski Istri poznajo svatski ples s podobnim napevom, ki mu danes pravijo že »polka«. Zato ni čudno, če pravi B. Orel v svojem poročilu o prekmurskih plesih, da ga je »točak spomnil istrskega kola«. Verjetno je, da izhaja iz petega plesa tudi refren znane ribniške pesmi, ki ima slično metrično strukturo teksta in razporeditev ritma:

    Vre, vre, vre,
    Mi smo Ribničanje…

    V prvi polovici 19. stoletja se je s Koroškega razširil ples, ki je pozneje postal sinonim za »slovenski narodni ples«, ker je plesno pesem Janko Žirovnik priredil za zbor, in je postala zelo priljubljena. To je bil potrkan ples, ki pa je v resnici varianta avstrijsko-nemškega Neubayrischa. Janko Žirovnik – potrkan ples:

    Polka je vkazana,
    Tla so namazana:
    Hoj hej, hoj hej,
    Kaj bo pa zdej?...

    V tekstu tega plesa je omenjena polka, ki je dvodoben ples, dočim ima napev k citiranemu tekstu trodobno ritmično osnovo. Zato je bolj verjetno, da je pravi tekst tega plesa, kot ga je priobčil Fran Gerbić: Tlaka m' je ukazana itd., ki kaže starost plesa. Za primerjavo naj služi varianta trodobnega plesa iz Zgornjih Gorjuš (Gorenjska), kjer jo imenujejo »ta potrkana«:

    Recite, kar vočte čez me,
    mojmu fantu je Jožek ime…

    Koreografska značilnost tega plesa je, da ob koncu vsake fraze plesalci udarijo z nogami ob tla ali pa zaploskajo z rokami. Ta poslednji gib označuje v Spodnjih Gorjušah (Gorenjska) dvodoben ples, ki ga imenujejo »potrkana«. Ples je razširjen po raznih krajih in ga na Dolenjskem imenujejo tudi »pokčoteš«. V tem dvodelnem plesu se v prvem delu pojavlja ploskanje z rokami, dočim preide drugi del v hitro dvokoračno polko. Plesu »ta potrkana« je podobna tudi »ta potoučena«.

    Potrkan ples so plesali na Gorenjskem, Dolenjskem, v Soški dolini in na Koroškem. Ime zanj je ta portkana, najpajeriš, majpajerš ali ta potrkan tajč. Slovenske variante so avstrijsko-nemškim podobne, le preprostejše, vendar v podrobnostih svobodnejše, kar kaže, da je imel slovenski plesalec smisel za improvizacijo. Varianti Neubayrischa sta tudi dva koroška plesa korošec in obični rej, ki jih je objavil Fr.Kuhač v svoji 3. knjigi Južnoslovjenskih narodnih popievk. Opisa plesa ne ustrezata ritmični zgradbi plesne melodije in je njuna verodostojnost enako dvomljiva, kot sta dvomljivi imeni, saj izraz »običen« Korošci in še posebej Ziljani ne poznajo. Kuhač ga ima od M.Majarja, ki je v svoji »ilirščini« uporabil hrvatizem »obično«, da je izrazil nasprotje do »slovesnega«, kar je bil pri Zilji prvi rej. Med splošno znanimi plesi je prvi za štajerišem zibenšrit, ki so ga Slovenci verjetno plesali že v 1. polovici 19. stoletja. Nemški raziskovalci domnevajo, da je ples starejši od podatkov, ki ga prvič omenjajo. Na to opozarja tudi število sedmih korakov, ki naj bi imelo nekdaj magičen pomen. Ples je razširjen po pretežnem delu Evrope, ponekod predvsem kot del otroškega plesnega izročila. Na Slovenskem poznamo ples večinoma pod izvirnim imenom zibenšrit ali v popačenkah (zimšrit, šimšrit), poimenujejo pa ga še po prvem verzu parafraze. Ljudje namreč radi parafrazirajo godčevsko melodijo in ritem instrumentalnih plesov s kratkim besedilom, ki je često šaljive ali celo banalne vsebine. Ob plesu jo redko pojejo, služi bolj za zapomnjenje plesnih gibov in za oznako plesa, npr. Pes pa nima repa več; Hruške, češple, jabuče; Šantov pes; Izrasla je kopinja ali Kopriva. Na Primorskem je ples dobil tudi italijansko ime šetepaši, toda znano je tudi domače ime v sedem korakov ali sedem korakov, a ponekod v slovenski Istri so mu rekli čomta. Ples je poznan tudi pod imenom sedmorka in »sedem besedi« na Dolenjskem. Mnogo petih variant sedmorke najdemo po raznih krajih na Slovenskem:

    Pes pa nema repa več,
    kdo mu ga je odsekau preč.
    Kaj pa bo, kaj pa bo,
    če mu zrastu več ne bo.
    (Št. Vid pri Stični na Dolenjskem)

    Češple, hrušče, jabuče;
    Pute, race, arnče.
    Jabuče, jabuče;
    Češple, hrušče, jabuče.
    (Gorjuše na Gorenjskem)

    Teci, teci, ku me moreš ujet;
    teci, teci, ku me moreš ujet.
    Adn, dva, dva nu tri,
    ku me ujemeš, toja bon.
    (Dekani v Istri)

    Takih primerov bi mogli navesti na desetine, čeprav Štrekelj navaja v svoji zbirki samo en takšen tekst kot pesem k plesu:

    Izak, Izak, Abraham…

    Posamezne variante tega plesa se ločijo med seboj tudi po gibnih prvinah, po napevu (tempo), po značaju itd. V variantah sedmorke so ohranjene gibne prvine starejših plesov, kot kaže Valvasorjev zapis petega plesa:

    Zhizhe golobar,
    Pounaprei, pounasei,
    Warey de te wouk naujej,
    L'okole, l'okule, l'okule.

    Enak tekst s štajerskega je priobčil Trstenjak:

    Suč'te, suč'te kolobar,
    Pol nazaj, pol naprej!
    Glejte, da vas volk ne vje,
    Le okol', le okol'!

    Na Slovenskem zibenšrit ni doživel posebnih koreografskih sprememb in ga plešejo enako kot drugod po Evropi: večinoma v sklenjenemu paru in v smereh desno-levo ali naprej-nazaj, na vzhodnem Štajerskem in v Prekmurju so znane variante samo po krogu naprej; od ustaljenega obrazca odstopa le pekovska iz Bohinja.

    Ples podobnega koreografskega značaja je nojkatoliš ali najkatoliš, ki so ga plesali na Gorenjskem, Dolenjskem (Ribniška dolina) in Koroškem. V Javorjah (Gorenjska) ga imenujejo tudi čadežpolka, v Šaleški dolini črteš, v Mežiški dolini pa lizipolka. Na vzhodnem Štajerskem in v Prekmurju je razširjena varianta z imenom gospod-gospa ali prekmurska zvezda. Varianta iz Preloke v Beli krajini, ki jo po začetku parafraze imenujejo carska kasa, oblikovno bolj sodi med plese priklanjanjem in objemanjem. Nojkatoliš so v Slovenijo verjetno prinesli s Tirolskega. Ples je sicer doma po vsej srednji in zahodni Evropi in naj bi po ljudski etimologiji v nemško govorečih deželah ponazarjal omahovanje pri prestopu h katolicizmu v času protireformacije. Čeprav ples ni pogost na Slovenskem, skoraj povsod pojejo njegovo parafrazo: Joj, joj, joj, /repa in fižol,/ kislo zelje in polenta/ to je živež moj!

    Poljska mazurka se je v raznih variantah razširila po celotni srednji in zahodni Evropi ter postala priljubljena enako v mestu kot pozneje na deželi. Na Slovenskem so znane prave mazurke ali mazolke, vendar oblikovno poenostavljene, predvsem pa variante, ki vsebujejo prvine ländlerja (lendlerja) in valčka. Le-te so plesali povsod na slovenskem narodnostnem ozemlju, razen v Beli krajini in Reziji. Ponekod na Štajerskem je prepletanje različnih prvin nazorno izraženo z namenom štajeriš-mazurka. Podvrsta mazurke je varšavljanka (Varsovienne), katere variante so se na Slovenskem oblikovale v tri tipe. V prvega sodijo vzhodnoštajerska maršeljanka ali mašerjanka in prekmurska šamarjanka. Pri šamarjanki tekst in napev kažeta, da se je v prekmurski varianti obrusil prvotni rastoči ritem:

    Pojli smo, pojli (smo) kolača dva…

    Najbolj so razširjene variante drugega tipa, ki jih večinoma poznajo kot mrzulin in marzulin (Gorenjska, Dolenjska, Notranjska, Primorska), v Prekmurju in na vzhodnem Štajerskem kot mazulin ali muzolin. K mrzulinu so peli parafraze, zato na Gorenjskem in v Soški dolini večkrat imenujejo po prvem verzu ali začetku verza, npr. Poglejte moža, Cew teden, Martinček, Podegaj ga ali v Dobrem polju na Dolenjskem Marjanca. Vse variante so si med seboj sorodne po melodiji in ritmu, obstajajo pa manjše oblikovne razlike, in sicer bolj v drži rok kot korakih. Variante tretjega tipa so doma na zahodnem Pohorju, v Zgornji Savinjski in Mislinjski dolini ter na Koroškem in jih imenujejo malender, malendra, malendrca in malinar.

    Zanimivejša oblika »okroglih« je trodobni peti mrzulin, ki je značilen slovenski alpski ples:


    Vir (slike): (Hrovatin Radoslav, O slovenskem ljudskem plesu, Slovenski etnograf, 3-4, Ljubljana 1951, s. 292).

    Koreografija plesa se razvršča po enakih frazah kot napev in tako služi »mrzulin« kot lep primer zvočno-gibne skladnosti v naši ljudski duhovni kulturi.

    Šotiš (nem. Schottisch, franc. Ecossaise) je bil v prvi polovici 19. stoletja zelo priljubljen ples po zahodni Evropi. Verjetno se je v istem času razširil tudi na Slovensko, kjer se je pozneje spojil s figuralnimi plesi in so nekateri celo prevzeli njegovo ime (plesi s ploskanjem in žuganjem). Zaradi podobnosti se je večinoma poistovetil s polko, samostojno pa se kot šotiš pojavlja le na vzhodnem Štajerskem in v Prekmurju. Na Gorenjskem in Štajerskem ga poznajo tudi kot pajeriš ali pajrišpolko, njegove variante so v Zg. Savinjski dolini cvajšrit, v Slovenski Istri in Primorju dopaši ali čotić ter v okolici Trsta, Gorice in na Tolminskem denček in dencik.

    V veliko, skoraj osrednjo skupino spadajo plesi, ki so po svoji obliki in glasbeni strukturi dvodelni. Prvi del plesa sestavljajo različne figure, medtem ko je drugi del polka ali vrtenica. Vsi ti plesi so sredi prejšnjega stoletja ali še pozneje postali moderni in so bili v vseh pokrajinah enako priljubljeni.

    Ples, pri katerem v prvem delu plesalci tolčejo z nogo ob tla in ploskajo vsak zase ali ob dlani drug drugemu, je v večini slovenskih pokrajin znan kot šotiš, šoteš, sotiš, pokšotiš, cotič, le na Gorenjskem pravijo po domače potowčena, ta lopčava, ta potrkana, ta popokana, ta potrkan šotiš in na Dolenjskem (Dobro polje) potowčka. Le-ta nazorno označujejo bistvene prvine plesa. Zakaj je prišlo do prevzema imena šotiš, ne vemo. Domnevamo, da so ljudje novi ples sprejeli, a se imena niso zapomnili. Zato so mu dali ime znanega plesa, ki je bil oblikovno deloma enak novemu. V tem primeru je to bil prav šotiš. Značilna figura špicpolke je žuganje, ki ga večinoma spremlja tudi ploskanje. Ime je hkrati s plesom razširjeno po vsej Sloveniji, na Gorenjskem mu pravijo tudi požugana in na slovenski obali govorijo, da so žugali. Pri žuganju in ploskanju morejo domiselni in temperamentni plesalci tudi improvizirati. Čeprav spada špicpolka med mlajše plesno izročilo, segajo korenine njenega izvora daleč nazaj med pete plese izrazito pantomimičnega značaja.

    Krajcpolka, na Gorenjskem tudi križpolka ali križna polka je dobila ime po figuri, pri kateri plesalca z neobteženo nogo prekrižata obteženo in se hkrati dotakneta tal s prsti in peto. Zato ples v Preddvoru (Gorenjska) imenujejo tudi peta-špica. Krajcpolka je skupno ime za dva sorodna plesa, ki sta melodično različna, oblikovno pa se med seboj prepletata. Prvi je dvodelen, saj figuri sledi daljša polka ali vrtenica, in je razširjen na Gorenjskem in Štajerskem. Njegova varianta je vzhodnoštajerska kosmatača ali poskakača. Drugi ples navadno ni dvodelen, doma je na Štajerskem in Primorskem (Šentviška gora), po parafrazi imenovan tudi To je tista muha ali Muha. Prvi ples je starejši, in sicer iz 1. polovice 19. stoletja ter izvira iz šotiša, drugi pa je verjetno nastal ob koncu 19. stoletja. Ker so ga v tem času po Avstrijskem in Nemškem največ plesali, lahko domnevamo, da se je takrat začel širiti na Slovensko.

    Plesi s priklanjanjem in objemanjem so sicer splošno znani, vendar so jih redko plesali. So ostanki nekdanjih obrednih plesov, ki so jih plesali le ob določenih priložnostih, predvsem na svatbah in v pustnem času, so pa sčasoma dobili šaljiv značaj. Kapcinarska iz Cerknega in miška z Moravškega sta najstarejša plesa te skupine. V prvem delu so se plesalci posamič ali v parih valjali po tleh, v drugem delu so plesali polko. Pri meniški in angelski so plesalci klečali, se z gornjim delom telesa nagibali v desno in levo ali pa se objemali, medtem ko so se pri pobreški polki trkali s prsmi drug ob drugega. Plesalca sta se drug drugemu priklanjala pri vzhodnoštajerski Milici. Güri Benko ali židovska z Goričkega je posnetek avstrijskega plesa »Mit'n Kopf z'sam«, katerega značilna figura je priklanjanje in trkanje z zadnjico.

    Stari cehovski plesi so pustili svoje sledi samo v dveh plesih. Prvi je doma skoraj po vsej Sloveniji, razen v Beli krajini, na Primorskem in v Ziljski dolini. To je Šuštarpolka ali šuštarska, kot ga večinoma imenujejo. V prvem delu jo spremlja petje plesalcev:

    Vleci, vleci, dreta,
    Touci, touci klen…
    (Št. Vid pri Stični)

    Prvemu delu plesa, ki realistično ponazarja delo v počasnem tempu in pri katerem plesalci in plesalke klečijo na eni nogi (v prekmurski šoštarski klečijo le plesalci), sledi hiter figuralen ples. Ta oblika plesa tvori značilno plesno dvojico, ki je ohranjena v mnogih naših plesih iz tega časa (»pokčoteš«, »požugana« itd.). Pojavlja se tudi v nekaterih svatskih plesih (»Marko skače« v Prekmurju), prešla pa je tudi v malomeščanski družabni ples »pouštrtanc«.

    Prekmurci in Štajerci mu rečejo tudi šoštarska ali šoštarovi ples. Plesalci z značilnimi gibi posnemajo čevljarsko delo kot npr. smoljenje drete, šivanje z dreto, zabijanje klinčkov, vrtenje čevljarskega stroja ipd. Gibi so improvizirani in šaljivi, zato ima ves ples tak značaj. Večinoma so zraven peli parafraze, ki so ponekod znane le še kot pesmi, ples pa je pozabljen. Od zgoraj omenjenih variant, ki so si vse precej podobne, izstopa tuhinjska šuštarska, ki je pravzaprav le pesem, ki so jo plesalci spremljali s pantomimičnimi gestami. Še do druge svetovne vojne so na Gorenjskem godci na svatbah plesali posebne šuštarske, ki so bile nekakšni burkasti plesni prizori. Prekmurci plešejo meštrske plese (npr. tkalečka in šoštarska). »Plešejo brez čevljarskega in tkalskega orodja. Dejanje in orodje posnemajo in izražajo raznovrstne plesalčeve kretnje.« V Prekmurju se je ohranil tkalski cehovski ples tkalečka, ki so ga plesali samo moški in s pretikanjem robca pod koleni ponazarjali pretikanje tkalskega čolnička. Ples ima zdaj le še spretnostni značaj, saj se fantje preskušajo med seboj, kdo bo pri pretikanju spretnejši in hitrejši. Po nekaterih podatkih moremo sklepati, da so ga sprva plesali v paru, kot še zdaj Hrvatje v Podravini. Tkalečki je po obliki sorodna Miha Tunča polka iz Lancove vasi (Štajerska), le da so moški pod kolenom pretikali lesene kuhalnice. Kdor je v plesu zaostal, jo je dobil s kuhalnico po zadnjici.

    Povsod na Slovenskem, razen v Beli krajini, Ziljski dolini in na Primorskem, so znani plesi, pri katerih so plesalci odskakovali hkrati z obema nogama. Sicer pa razlikujemo dva tipa: k prvemu prištevamo prekmurski točak, hupipolko ali hopečko, na Gorenjskem (okolica Moravč) brcpolko, medtem ko v Porabju rečejo temu plesu Rozinka, in sicer po besedilu znane pesmi Trzinka zgodaj vstala, na katere melodijo ga plešejo. Pri varianti s Koroške (Rož in Mežiška dolina), ki jo imenujejo pastirica, je odskakovanje zamenjala figura, sposojena od krajcpolke. Vsi ti plesi so se k nam razširili s sosednjega avstrijskega Štajerskega. Ples drugega tipa je mlajšega izvora, pojavil se je šele med obema vojnama (1. in 2. svetovna vojna) in ga danes večinoma imenujejo rašpla ali rašpa, v Zg. Koreni (Štajerska) tudi konjski ples. Domneva se, da plesi z odskakovanjem izvirajo iz nekdanjih obrednih plesov za plodnost. Morda so odskoki v daljni zvezi s pustnim poskakovanjem maškar, ki temelji v veri, da čim višje bodo maškare poskakovale, tem višje bo zrasel lan.

    V 18. in 19. stoletju priljubljeni meščanski plesi tipa »contredance« so pustili na Slovenskem le skromne sledi. Iz Trbiža je znan opis plesa siročar, ki je po izvoru angleški »Sir Roger«. V okolici Trsta in Kopra so plesali mafrine, za katere se ljudje še spominjajo, da so bili plesi z več figurami. Istoimenski parni ples je le v prvem delu ohranil nekaj potez elegantnega meščanskega plesa. »La Monferrina« je bila namreč znana v sredozemskih mestih, odkoder so jo privzele primestne okolice. Mafrine, ki so jih plesali v slovenski Istri je starodaven ples na opasilih.


    Vir (slike): (fotografija je objavljena v razpravi Radoslava Hrovatina, O slovenskem ljudskem plesu, Slovenski etnograf, 3-4, Ljubljana 1951, 276-296, slikovna priloga XXVIII).

    »Značilen je po tem, da se plesalci ne drže za roke in da se ples razvija v dveh krogih: zunanjega tvorijo ženske, a notranjega moški.« Na to prvotno osnovo so se pozneje vezale razne »fevdalne primesi, ki jih lahko opažamo v gracioznem koraku in poklonih plesalcev…«


    Vir (slike): (Hrovatin Radoslav, O slovenskem ljudskem plesu, Slovenski etnograf, 3-4, Ljubljana 1951, s. 285).

    Podobnega izvora je ples tržaške okolice Stu ledi. Daljni odmev meščanskih plesov tipa »contredance« sta tudi sprijemalka iz Luč v Zg. Savinjski dolini, Majka čeru iz Starega trga ob Kolpi in kentpolka iz Korene v Slovenskih goricah. Pri teh plesih tečejo plesalci v dveh nasproti se gibajočih krogih, ki se prepletata, in si ob srečevanju podajajo roke. Ples je dandanes v okolici Mokronoga na Dolenjskem še živ med otroki, ki plešejo tako na melodijo pesmi Izidor ovčice pasel. Variante tria ali trioleta, krajših oblik plesov tipa »contredance«, so trojke, kjer pleše fant z dvema dekletoma in se v hitrem delu izmenoma vrti z desno in levo plesalko. Tak ples v troje so plesali na Gorenjskem in Dolenjskem ter ga še zdaj plešejo na Štajerskem in v Prekmurju. Na zahodnem Pohorju imenujejo ples v troje tudi kadrilo, v okolici Šmartnega ob Paki pa kvadril, kar nazorno kaže na njegov izvor.

    Doslej opisani plesi so že v prvi polovici 20. stoletja začeli toniti v pozabo, vodilno mesto med plesi pa je začela zavzemati polka. Na Slovenskem je polka prvič omenjena na Štajerskem v anketi leta 1838. Težko je reči, koliko ima slovenski ples tega imena skupnega s polko, ki se je sredi prejšnjega stoletja bliskovito širila po evropskih plesiščih. Zdi se, da je že udomačeni šotiš prevzel njeno ime, saj je bil koreografsko podobno oblikovan. V večini slovenskih pokrajin se namreč pri polki vrte po krogu naprej brez odskakovanja. Tako pa se je plesal tudi šotiš. Polko z odskokom, poskokom ali tresljajem telesa na drugo četrtinko v 2/4 taktu navadno imenujemo ceprle ali ceprlpolka, traplan ali traplanka (Gorenjska, Štajerska), dinga (Gorenjska), droblan ali drobljanc (Primorska, Dolenjska, Notranjska) in ta potresena ali potresavka (Gorenjska, Primorska). Če vrtenje podvojijo, ji pravijo na Gorenjskem toplarca ali tuplirana polka. V Ribniški dolini je znana potresena ajncpolka z vmesnimi štirimi koraki brez vrtenja. V Ribniški dolini in v Porabju plešejo polko tudi tako, da plesalca med vrtenjem izmenoma odskakujeta. Posebnost med polkami sta gorenjski ohcetna in nevestina polka. Doma sta iz okolice Kranja in Tržiča in so ju plesali večinoma na svatbah, v obeh pa se osnovni polkin korak izmenjuje z obrati in polobrati. V Beneški Sloveniji in v Soški dolini so plesali polko, pri kateri so napravili izraziti klec na drugo četrtinko. Rekli so ji počotavka ali ta čotasta.

    Polko često imenujejo na Slovenskem ples, pri katerem se pari z navadnimi koraki vrte na mestu ali po krogu. S strokovnim izrazom ga imenujemo vrtenica (sinonim za cel /360°/ obrat plesalca ali para), sicer pa mu po Sloveniji navadno pravijo s tujko cvajšrit. Če plešejo s poskoki, odskoki ali tresljaji, ga na Štajerskem imenujejo tramblan ali trablan in galop polka, na Primorskem pa šaltin, stara polkica in poskočna. Variante vrtenice so v Soški dolini ples iz Trente, v Prekmurju kalamajka in pajerišpolka ali pajeriš ter na Gorenjskem ta poskočna.

    Po razširjenosti in priljubljenosti je polki in vrtenici dandanes enakovreden valček. Povsod ga tako imenujejo, vendar je pri starejših še v rabi valcer ali bolcar. Tudi o plesanju valčka imamo poročila že iz srede 19. stoletja, imenujejo ga s pravim imenom ali pa označujejo kot nemški ples, ki da postaja priljubljen tudi na Slovenskem. Znani sta dve stilni inačici: ta visoki valcer (ali bolcar) in ta nizki valcer (ali bolcar). Pri prvem plesalci poskakujejo ali se med plesom dvigujejo na prste, medtem ko pri drugem plešejo z izrazitimi kleci. Valček je pri starejši in srednji generaciji na podeželju ob polki še vedno najbolj zaželen ples na zabavah. Peto-instrumentalna oblika valčka je prekmurski ples Fsaka ftica je vesela, ki so ga plesali, ko se je nevesta poslavljala od doma. Pari najprej ob petju hodijo po krogu naprej, nato pa zaplešejo valček. Pesem se izmenjuje s plesom, dokler ni izpeto vse besedilo. Podobno obliko ima tudi koroški špacir. Posebni varianti valčka sta v tržaški okolici lahko valček in na zahodnem robu Slovenskih goric dvojni valček. Mediteranskega izvora je istrski šaltin, katerega poskočni in lahkotni korak v 6/8 taktu je značilen za plese slovenskega obalnega območja.

    Mlajša varianta nemškega plesa Neubayrisch je kmečki valček, ki so ga na Slovensko zanesli s Koroškega in je k njegovi priljubljenosti pripomogla predvsem šola, tako da je danes znan povsod. Plesna melodija je namreč ista kot za pesem Ob bistrem potoku je mlin, zato ples navadno imenujejo mlinček, mlinarska ali mlinarovi ples. Kjer pojejo kot parafrazo zraven šaljivo pesmico o kaplanu, rečejo plesu tudi kaplanova (npr. na Gorenjskem). Na Primorskem je verjetno zaradi potrkov z nogo ob tla dobil ime cotič.

    Na vzhodnem delu Slovenije (Prekmurje, vzhodna Štajerska, Bela krajina) je pogost ples novejšega izvora, za katerega sta značilna dva tipa. Prvi je doma samo v Prekmurju in Prlekiji ter ga imenujejo Po zelenoj trati, rezanka ali mali čardaš. Njegova varianta je v Obrežu Ti si baba nora. Drugi tip nosi ime po prvem verzu plesne pesmi Ja sam sirota in ga v Prekmurju imenujejo tudi Gula čardaš. Ples poznajo predvsem na panonskem območju Hrvaške in se je od tam razširil na Slovensko. Plesali so ga tudi ponekod na Gorenjskem in Dolenjskem, vendar redko; v te kraje je zašel s tamburaškimi zbori. Po obliki mu je sorodna koroška veverca (Rož in Mežiška dolina), ki pa jo plešejo v tridobnem ritmu. Na Goričkem in v Porabju je znan še drugačen ples tipa Ja sam sirota. Imenujejo ga špancirpolka ali rejzpolka (Goričko) in po imenu v parafrazi Rezka (Porabje).

    Čardaš se je v poenostavljeni obliki širil v Prekmurje z Madžarskega, zdi se pa, da so ga več plesali na Ravenskem in vzhodnem Goričkem kot drugod. V Porabju, ki je ostalo pod Madžarsko, čardaša skoraj ne plešejo. Posamezni godci so prenesli čardaš tudi v druge kraje po Slovenskem, vendar se nikjer ni udomačil. Ljudje poznajo le ime.

    Dokaj samosvoj pojav v plesnem izročilu je prekmurski drmač ali Kak je Törk s Kaniže šow. Po imenu sodeč je hrvaškega izvora in je nekaj stilnih prvin hrvaškega drmeša, kot je npr. tresenje telesa, še ohranil, sicer pa se je hitro prilagodil dvodelni obliki plesov slovenskega izročila. Kako je zašel v Prekmurje, domačini ne vedo, verjetno so ga prinesli sezonski delavci.

    V Beli krajini se med starejše plesno izročilo mešajo mlajši plesi, ki so podobni tistim v osrednji Sloveniji ali pa sosednim hrvaškim. Tako plešejo povsod po Beli krajini kolo Hruške (fruške), jabuke, slive, ki je bil prvotno v navadi predvsem v vaseh ob Kolpi in so ga šele v novejšem času raznesle po drugih krajih folklorne skupine. Ples je verjetno prišel v Belo krajino v 19. stoletju, in sicer iz Hrvaške, njegove variante pa so znane tudi v Srbiji in severni Bosni. Enakega izvora je kolo Lepa Anka, ki ga v Beli krajini plešejo v dveh variantah, vendar eno samo v Adlešičih. Skupaj s tamburaškimi zbori ali mogoče že prej se je pojavila v Beli krajini seljančica, srbsko kolo meščanskega izvora, ki se je razširilo daleč naokrog, tako da so ga plesali na zabavah predvojnih prosvetnih društev tudi drugod po Sloveniji, predvsem na Štajerskem. Njegovo melodijo pa so na svatbah često vzeli za ples kačo zvijat, ki je zato marsikje dobil ime seljančica (Bela krajina, Kostelsko) ali pa so mu preprosto rekli kolo. Seljančica se je razširila celo na zahod in so jo plesali tudi na Goriškem, od koder je zašla med Furlane, ki so jo imenovali Schlava. V Preloki in na Vinici plešejo v skupinah po dva para svatsko kolo ali zvezdo, ki je ostanek starega hrvaškega plesa hrvatski, kakor starejši domačini zvezdo še dandanes imenujejo. S pojavom folklornih skupin so začeli v Beli krajini nastajati tudi novi plesi, katerih avtorji so plesno nadarjeni domačini. V Preloki so začeli plesati na novo npr. Ivanič kolo, ki je posnetek hrvaškega plesa dučec, v Starem trgu ob Kolpi pa je stare, že pozabljene plese, s precejšnjo mero lastne ustvarjalnosti obnovila Kristina Majerle. To posebej velja za ples Smilj, Smilj, Smiljančice. Med drugo svetovno vojno je za potrebe proslav in mitingov nastalo slovensko partizansko kolo, ki pa v glasbenem in koreografskem pogledu ne temelji na izročilu.

    Po Sloveniji so v navadi plesne igre družabnega značaja. Veliko zabave nudijo tiste z nadštevilnim plesalcem in menjevanjem soplesalca v paru. To so npr. grabčev ples, grapc, vrafka, štrafpolka, ples z metlo, metlar, opipani rej, krajcarski ples, lisičji rep, leso plest, mravljinovec, powžov ples, beksl in drugi. V večini primerov plešejo v parih polko ali valček, a nadštevilni pleše z metlo. Ko odvrže metlo ali godec spremeni melodijo, morajo vsi menjati soplesalce. Kdor ostane sam, dobi za par metlo ali pa mora prestati neko kazen. Ponekod stoje dekleta v vrsti druga za drugo in gredo fantje okoli njih, dokler godec ne spremeni melodije in mora vsak fant ujeti najbližje dekle. Kdor ni dovolj uren, mu ostane metla za kazen. V vrsti pa lahko stojijo tudi fantje in morejo dekleta loviti soplesalca ali pa se vloga menjava, da so enkrat fantje, drugič dekleta v vrsti. Na Štajerskem in v Prekmurju je ples z nadštevilnim zvezan s plesno igro, pri kateri se morajo plesalci ob prekinitvi godčevske melodije usesti na stole, eden pa ostane vedno brez njega. Na Kozjanskem plesu pravijo trikot in če se komu trikrat zgodi, da ostane brez stola, ga izločijo iz igre. Priljubljene so tudi igre z izbiranjem soplesalca. Na svatbah ali domačih zabavah so prav nepogrešljive. Pri špegutancu ali špigltancu izbirajo s pomočjo ogledala: dekle, ki naj bi izbirala, sedi na stolu, fantje pa prihajajo od zadaj tako, da lahko vidi v ogledalu njihove obraze; nezaželene »zbriše« z ogledala, da morajo stran, z izbranim zapleše. Če plešejo žesltanc, sedi tista, ki izbira, na stolu in se s stolom vred obrača od nezaželenega plesalca. V slovenski Istri in Primorju je bil v navadi pašaman. Plesali naj bi ga zato, da bi se sprti pari zopet poravnali med seboj. Pari so hodili po krogu in na klic »pašaman« so skočili plesalci za en par naprej. Ko sta se sprta fant in dekle našla skupaj, so vsi zaplesali polko. Podobno vlogo je imel na Gorenjskem koroški ples ali koroška. V Ribniški dolini so plesali zmišljaj: dekleta so morala iz sobe in fantje so si med tem »zmislili«, t.j. dogovorili, s katero bo kdo plesal. Potem so prihajala dekleta druga za drugo noter in vsaka je morala uganiti, kateri fant jo je izbral. Če je uganila, je šla z njim plesat solo, če ne, je morala spet ven in znova poskušati. Plese, pri katerih izbirajo soplesalca z blazino, večinoma povsod imenujejo powštertanc, pojštertanc ali puštertanc, samo v Prekmurju tudi vajnkištanc. Plesalci se navadno pomikajo v sklenjenem krogu, eden pa hodi v sredi z blazino v roki. Ko izbere soplesalca, vrže blazino predenj, nakar poklekneta nanjo, se poljubita in sredi kroga zaplešeta polko ali valček. Na Gorenjskem plešejo brez pesmi, medtem ko na Štajerskem, Koroškem, Dolenjskem in v Beli krajini pojo zraven pesmi ustrezne vsebine. V Beli krajini in na Dolenjskem je najbolj znana Igraj kolo, ki je prišla s Hrvaškega. V Beltincih pojo zraven svatbeno pesem Marko skače in ne izbirajo z blazino, pač pa z robcem.

    Na Gorenjskem, Dolenjskem, Štajerskem, Koroškem in v okolici Kobarida so samo fantje plesali zvezdo ali kolo vrtet (na Koroškem kowo vrtat). Skupina fantov, ki jih je moralo biti parno število, se je prijela v krog in se pomikala po krogu naprej. Na dano znamenje (v Mežiški dolini na vzklik »seno« ali »swama«) se je vsak drugi spustil v vznak, tako da je v ležečem položaju obvisel na rokah sosedov, opirajoč se samo s petami tal sredi kroga. Tako je nastala nekakšna zvezda ali kolo. Na ponovno znamenje so se fantje dvignili in ples se je ponovil z drugo polovico plesalcev. Vzklik »seno« ali »swama« je ostanek vojaškega žargona, ker pravijo, da so v času med 1. in 2. svetovno vojno (ali morda tudi prej) na ta način preštevali rekrute. Ples je znan po vsem nemško govorečem ozemlju in celo na Danskem, na Slovensko pa so ga morali zanesti frentarji ali vojaki. Pleše se ob glasbeni spremljavi ali brez nje.

    Rezijani, Slovenci v gorski dolini pod Kaninom na italijanski strani, plešejo popolnoma drugače kakor drugi Slovenci. O njihovem plesu je poročal že v štiridesetih letih 19. stoletja Sreznevski, plesne melodije pa je v drugi polovici 19. stoletja zapisovala in leta 1891 objavila Ella Schoultz-Adajewski. Rezijansko plesno izročilo je po svoji obliki in zgradbi še najbližje mediteranskemu plesnemu izročilu. Rezijani poznajo in plešejo en sam ples, ki nima posebnega imena. Po obliki spominja na »contredance«, kajti plesalca se v začetku postavita drug nasproti drugemu, potem pa plesaje ves čas menjavata mesti. Plešeta zibajoče, število plesnih korakov je nedoločeno, saj je vsak ples individualna variacija osnovne sheme. Obvezen je potrk z nogo ob tla na koncu melodije »na tenko«. Navadno plešejo v paru, včasih v troje ali na križ, kadar plešejo štirje skupaj in se pot enega para križa s potjo drugega. Kljub temu, da Rezijani kot sezonski delavci preživijo polovico svojega življenja zdoma in so v svetu izpostavljeni najrazličnejšim vplivom, je njihov ples ostal neokrnjen do danes. V zadnjem času je v načinu plesanja mlade generacije videti vpliv modernega družabnega plesa.

    Rezijanski ples posnemata ali celo parodirata rezijanki iz Žage pri Bovcu, zato sta osamljen pojav in ju drugod po Soški dolini niso poznali.

    Družabni plesi iz prve polovice 20. stoletja kot npr. tango, foxtrot in drugi so prišli tudi na Slovensko, vendar so redki zašli na podeželje. Po zbranih podatkih sodeč so poznali največ tango, pa še tega zgolj po imenu, kajti to, kar so plesali kot tango, je bilo podobno polki ali cvajšritu. Ponekod so tango in foxtrot imenovali šimiples, polko z novejšim načinom drže in tudi stilom novejšega plesa pa šimipolko. Po drugi svetovni vojni je prišla na Slovensko v prilagojeni obliki vrsta modernih plesov, ki so jih prevzeli in plesali povsod predvsem mladi. Tudi danes na domačih veselicah na podeželju poleg prevladujoče polke ali valčka plešejo vsakovrstne variante novih plesov, ne glede na to, ali je glasbena spremljava ustrezna ali ne.

    Otroci na Slovenskem pravih plesov skorajda ne poznajo, ker v njihovem gibnem izročilu ni posebne razlike med plesom in igro. Najmlajši se igrajo kot vsi evropski otroci Ringa, ringa, raja, čemur je v Porabju sorodna domača igrica Gremo, dekle, v kolivrat. Še pred drugo svetovno vojno so se tudi otroci igrali kačo zvijat in kroparska otroška igra dreto šivat je sorodna belokranjskemu plesu vrečo šivat. V Kropi in na Jesenicah so tudi otroci kowtr šivali. Med šoloobveznimi otroki so bile najbolj razširjene igre z odvzemanjem in privzemanjem, pri katerih se med izvajanjem ena skupina manjša, druga pa veča. Najstarejše so Al je kaj trden most, nekdaj vsem otrokom znana igra, a danes skoro pozabljena, ter Potujemo v Jeruzalem (Rakitnico) in A je črna kuharca doma? Po besedilu sodeč so šolskega izvora Bela, bela, lilija, Rdeče češnje rada jem in Prišla majka s kolodvora. Od mimičnih plesnih iger je na Slovenskem znana edinole Marička sedi na kamenu, ki je po svojem izvoru nemška. Besedilo pesmi je okrnjena srednjeveška incestna balada, ki ima tematske variante tudi pri nas. Ker so iz nemškega otroškega izročila znani še drugi taki primeri mimičnega plesnega ponazarjanja balad, je morda treba domnevati na zelo zgoden prevzem po neznani poti ali mogoče pozneje preko šole. V novejšem času sta med otroki priljubljeni pesmi z mimičnimi elementi Jaz sem muzikant in Glej, kak kmetič seje svoj oves, ki ju sicer pojo tudi odrasli v večjih družbah.

    Znano je, da se v otroških igrah pogosto skrivajo preostanki davnih obredov in plesov odraslih. Toda to ne pomeni, da so jih otroci prevzeli, ko so jih odrasli opustili. Otroško plesno izročilo je živelo sočasno z izročilom odraslih in mu je bilo v marsičem enako, saj so ga otroci posnemali. Odrasli so svojega pozabili, otroci pa so ga ohranili in prenašali naprej z vsem, kar se je spotoma nalagalo vanj. Tako so v Beli krajini že v prejšnjem stoletju za Jurjevo koledovali le otroci, podobno velja za trikraljevsko koledovanje v drugih slovenskih pokrajinah. Slovensko plesno izročilo mlajše plasti je bilo zaradi svojega izvora in značaja otrokom toliko tuje, da ga niso posnemali. Nasprotno pa je v Reziji. Glasba in ritem rezijanskega plesa sta otrokom prirojena, zato otroci plešejo kot odrasli, ples je del življenja vseh Rezijanov. Kadar se oglasi citira, ne zdrži noben Rezijan, da ne bi začel plesati, moški ali ženska, odrasel ali otrok. Plesno izročilo je po drugi svetovni vojni zaradi spremenjenega načina življenja na Slovenskem večinoma zamrlo. Le umetno ga v nekaterih krajih skušajo oživljati domače folklorne skupine.

    Plesne oblike

    Koreografska podoba plesnega izročila na Slovenskem sicer ni enovita, vendar kljub temu pregledna. Celotno plesno izročilo moremo namreč razdeliti v skupinske plese, ki so jih plesali ali jih še plešejo le v skupini, ker drugače tudi ni mogoče, ter v parne. Te navadno pleše več parov hkrati, toda more jih plesati tudi en sam par. V skupinskem plesu navadno ne more biti improvizacije, marveč mora biti skupina v plesnih korakih in figurah enotna, medtem ko si v parnem plesu posamezni pari figure in variante lahko svobodno izbirajo. Le redki so na Slovenskem solistični plesi. Mednje moremo šteti ples koranta, čeprav se navadno ne pojavlja en sam, ampak jih pride več skupaj, dalje štajerskega kopjaša ali belokranjskega zastavnika, prekmurskega pozvačina in bohinjskega otepovca, ter gorenjski in štajerski ples s pogačo na glavi. Kdaj pa kdaj pleše en sam plesalec, kadar hoče pokazati svojo spretnost pred navzočimi, npr. da pleše s kozarcem na glavi.

    Slovenski ljudski plesi so praviloma vsi mešani, se pravi, da jih plešejo moški in ženske skupaj. Le nekaj izjem potrjuje pravilo. Moški plesi so vsi prej omenjeni solistični razen plesa s pogačo na glavi ter spretnostnih plesov, saj se med plesalci lahko postavi tudi ženska. Koranti, otepovci, kopjaši, zastavniki in pozvačini so bili vedno moški, prav tako črnovški blumarji ali pustovi iz Beneške Slovenije. Moški so navadno plesali zvezdo ali tak štajeriš, pri katerem je eden napravil premet. Tudi prekmurski ples tkalečka je moški ples in belokranjski turn postavijo samo fantje, a v okolici Mokronoga na Dolenjskem je bil fantovski ples šuštarska ali pokšotiš. V Reziji lahko plešejo med seboj fantje in takrat je njihov ples temperamentnejši kot sicer. Ženski ples je črnomaljsko kolo, ki so ga plesala le dekleta, in štajerski kurji tajč. V Porabju plešejo same ženske obredni svatovski ples, v Beli krajini pa v pustnih dneh. Sicer pa same ženske plešejo le izjemoma, npr. če na domači zabavi ni dovolj plesalcev ali kadar hočejo opozoriti nase moške ali če ti neradi plešejo. V Reziji, kjer ne poznajo izrazitega parnega plesa, je nekaj vsakdanjega, če zaplešeta dve ženski.

    Za zunanjo podobo skupinskega plesa sta odločilni prostorska razporejenost plesalcev in tloris plesne poti. Najbolj izrazite so krožne oblike, ki se pojavljajo v več variantah. Osnovna oblika je zaprt sklenjen krog, ki je značilen za belokranjske plese in jo malo najdemo drugod po slovenskem narodnostnem ozemlju. V Beli krajini jo imenujejo kolo, s čimer je jasno opredeljena zvrst plesa. Nesklenjen zaprt krog napravijo fantje v Prekmurju pri tkalečki, ali pari, kadar plešejo po krogu. V sklenjenem polkrogu plešejo v Predgradu in Šentvidu pri Stični, ko vrečo ali žakle šivajo, v dveh nasprotnih polkrogih pa plešejo plesalke pri črnomaljskem mostu. Sklenjen polkrog se med gibanjem spremeni v kačo, ki je značilna oblika za najstarejše primere plesnega izročila in je izražena celo v imenu (kačo zvijat). Kači navadno sledi polžasto (spiralno) gibanje (npr. metliško kolo, čindara), kot samostojno plesno obliko pa ga redko najdemo. Kačasto in polžasto se navadno giblje sklenjena vrsta ali kolona, lahko pa tudi povorka parov (romarski vrtec).

    Ravna vrsta, kjer plesalci stoje bočno drug ob drugem, je doslej na Slovenskem znana pri predgrajskem mostu (nasproti plešeta dve vrsti), pri otroški plesni igri Prišla majka s kolodvora, kjer se ena vrsta manjša, druga pa veča ter pri rezijanki iz Žage (pari stoje v vrsti drug ob drugem). V vrsti plešejo tudi varianto plesa v troje (trojka). Ravna kolona sklenjenih plesalcev je lahko oblika otroškega plesa dreto šivat, medtem ko plešejo pari v ravni koloni kowtre šivat in metliški most. Nesklenjena kolona posameznih plesalcev je značilna za korante ali pustove, kadar tečejo v skupini.

    Seveda pa se omenjene oblike pri skupinskih plesih med seboj poljubno povezujejo in izmenjujejo. Pari morejo npr. v enem plesu plesati v vrsti ali krogu (mafrina, Stu ledi). V belokranjskem plesu rešetca stoji ena skupina v koloni, medtem ko druga kroži v sklenjeni vrsti okrog nje; enako obliko imajo krajcarski ples, ples z metlo in štrafpolka, le da druga skupina v kačasti koloni prepleta prvo.

    Obliko parnih plesov določa sicer zaporedje korakov in drugih gibnih prvin, vendar je zanjo pomemben tudi medsebojni odnos obeh plesalcev in njuna orientacija v prostoru. Praviloma se plesalca v paru ves čas držita, in sicer z obema rokama ali z eno, lahko se kdaj pa kdaj za hip spustita. Samo v Reziji plesalca plešeta v nesklenjenem paru. Pari so do 19. stoletja plesali po krogu drug za drugim, tako da je bilo v sredi plesišče prazno. To nam dokazuje vsaj za 17. stoletje Valvasorjevi opisi plesa na Kranjskem. Če je bilo veliko parov, so plesali v dveh ali treh koncentričnih krogih. Že v 19. stoletju se je začel krog trgati, tako da danes pari ne plešejo več po krogu, temveč poljubno po plesišču. Po krogu so pari na splošno plesali v nasprotni smeri urnega kazalca, le na Primorskem tudi v smeri urnega kazalca (npr. mafrina, ples iz Trente ali šaltin). Za skupinske plese v krogu ni določenega pravila. Belokranjska kola plešejo nekateri po krogu v desno (Pobelelo pole, na trumf, Lepa Anka), druga po krogu v levo (črnomaljsko kolo, Lepa Anka) ali pa v obe smeri (Hruške, jabuke, slive; Igraj kolo). Skupinske plese v krogu drugod po Sloveniji navadno plešejo po krogu v levo (powštertanc, žakle šivat). Za nekatere plese je značilno dokajšnje izkoriščanje prostora, saj plesalci plešejo v desno in levo ali naprej-nazaj in čimveč imajo prostora, bolj se pri plesu razžive. Taki plesi so npr. zibenšrit, nojkatoliš in gospod-gospa.

    Plesalec solist se giblje poljubno po prostoru, pri nekaterih plesih sredi kroga (powštertanc) ali med plesnimi pari (metlar).

    Bistvo plesa seveda ni v tem, kako so plesalci razporejeni, v katero smer se gibljejo, ampak kako in kaj plešejo, katere gibne prvine uporabljajo, v kakšnem zaporedju se le-te vrste in v kakšne motive in figure se združujejo. Večino najstarejših skupinskih plesov kot so npr. kačo zvijat, kowtre šivat, ples koranta in drugih mask, sestavljajo najpreprostejše prvine: hoja, ki je večinoma naravna ali v Beli krajini (Metlika) pri dekletih povezana z zibanjem bokov; tek, na celih stopalih ali samo na prednjem delu; poskakovanje na mestu ali naprej, izmenoma na desni in levi nogi ali z obema hkrati. Pogosta ali celo stalno se ponavljajoča figura pri teh plesih je »most« ali »vratca« - dva plesalca dvigneta sklenjeni roki, tako da oblikujeta mostni obok, pod katerim gredo drugi. Starejša kola sestavljajo krajši plesni motivi. Pobelelo pole npr. trije koraki naprej in eden nazaj, kolo na trumpf dva navadna koraka in dva poskočna, v črnomaljskem kolu sledi osmim ali desetim korakom križna gesta neobtežene noge. Mlajša kola so motivno bogatejša, čeprav še vedno preprosta (Hruške, jabuke, slive; seljančica). Zanimivo je kolo Lepa Anka, ker se po osmih korakih razdeli v pare. Nekatere plesne igre, ki spadajo med skupinske plese mlajšega izvora, vsebujejo prav tako najpreprostejše prvine: pri powštertancu ali krajcarskem plesu hodijo plesalci po krogu z navadnimi koraki, le včasih tudi z menjalnimi. Pri belokranjskem plesu Igraj kolo je hoja zibajoča in združena z nihanjem naprej iztegnjenih sklenjenih rok.

    Pestrejša je struktura gibnih prvin pri parnih plesih. Za štajeriš je značilno vrtenje dekleta pod dvignjeno fantovo roko ali vrtenje obeh pod dvignjenima sklenjenima rokama. Pomembna je igra rok, medtem ko je korak štajeriša preprost – tek po prednjem delu stopala. Zaporedje figur ni določeno, ampak jih plesalca poljubno izbirata. Večinoma so figure preproste, bodisi vrtenje enega plesalca pod dvignjeno roko drugega, vrtenje obeh plesalcev pod dvignjenima sklenjenima rokama ali vrtenje okoli skupne osi, pri čemer imata plesalca spredaj prekrižane roke. Zapletene figure previjanja zmorejo le najboljši plesalci. Štajeriš je vplival tudi na druge plese. Najpogosteje so si od njega sposodili vrtenje plesalke pod dvignjeno roko in je to postalo sestavni del mnogih plesov (Po zelenoj trati, Ja sam sirota, kosmatača, brcpolka in druge). Splošna značilnost plesov je, da ob koncu figure ali plesa plesalci radi potrkajo, udarijo z nogo ob tla. S potrkom se redno konča štajeriš, medtem ko pri mrzulinu in njegovih variantah potrkajo večkrat. Mrzulin in variante maršaljanke vsebujejo klec, ki ga je pri drugih plesih redkeje opaziti. Najbolj pogost motiv slovenskih plesov je t.i. polkin korak (trikorak v ritmu ), ki je značilen za šotiš in polko, pri drugih plesih pa je le del figure (potowčena, krajcpolka, požugana idr.). Pri polkinem koraku je lahko odskok na drugo četrtinko, tresenje, obrat in polobrat. Drugi zelo razširjeni motiv, dvokorak (), je osnova vrtenice in ga tudi sicer v plesih pogosto srečujemo. Možno ga je plesati s tresenjem ali poskakovanjem. Tretji značilni motiv je valčkov korak (trikorak v ritmu ), ki ga plešejo v drugem delu mrzulina, maršaljanke ali samostojno (valček). Na prvo poudarjeno četrtinko plesalci lahko klecnejo, se dvignejo na prste ali pa korak poudarijo. Pogost je tudi mazurkin korak (trikorak v ritmu , vendar so vse dobe enako poudarjene).

    Veliko plesov mlajše plasti je dvodelnih. Prvi del vsebuje neko figuro (potrk, križna gesta z neobteženo nogo, ploskanje, žuganje, posnemanje čevljarskega dela, priklanjanje, objemanje, odskakovanje z obema nogama, poskakovanje na eni ali drugi nogi), medtem ko je drugi del polka ali vrtenica.

    Videli smo, da plešejo po vsem slovenskem narodnostnem ozemlju pravzaprav iste plese in le tu in tam najdemo izjeme (npr. belokranjska kola, rezijanski ples idr.). Vendar pa isti plesi niso tudi enaki, ampak moremo govoriti o razlikah med pokrajinskimi ali celo krajevnimi variantami. Mnogokrat med variantami ni oblikovnih razlik, temveč v načinu, kako jih v posameznih krajih plešejo. Temu »kako« pravimo stil. France Marolt je bil prepričan, da je stil plesa odvisen od pokrajine, kjer se pleše ali od koder ples izvira. Zato je Slovence kot plesalce razdelil v tri skupine: gorjance, hribovce in poljance. Za gorjance (območje Alp) naj bi bilo značilno »zamahovito gibanje«, njihov ples naj bi prepletali »kratko napeti, siloviti dvigiskoki, vrtenice, potrki ob tla.« Gibanje nog naj bi podpiralo tudi kroženje rok. Gibnost hribovcev (osrednja slovenska območja) naj bi označevali »razmahnjeni-razkoračeni krotovičasti koraki in ročno mahanje«; hribovec se čez hribe »kačasto zvija-poganja, bali-štrama«. Za hribovske predele naj bi bila značilna oblika kača in droben korak. Gibnost poljancev naj bi bila »pristna enakomerna razgibanost, prostorska zagnanost, spešnost«. Značilna plesna oblika naj bi bila polkrožna vrsta, ki »kačo zavira-odvija in preskoči most-vratca«.

    Izkazalo se je, da so vse te Maroltove oznake več ali manj teoretične domneve, ki nimajo osnove v stvarni podobi izročila. Pri »gorjancu«, prebivalcu Koroške in večjega dela Gorenjske, ni zaslediti »silovitih dvigovskokov«. Koroški prvi rej je danes razmeroma miren ples s hitrimi obrati parov brez silovitih dvigov. Ples kačo zvijat, kar naj bi bilo značilno hribovsko, ni posebnost hribovite osrednje Slovenije, temveč ga poznajo skoraj povsod na Slovenskem in ga tudi na isti način plešejo. Po Maroltu naj bi se v ravninskem delu kazala težnja h kolu. V Prekmurju take težnje ni opaziti, saj je Marko skače samo varianta po vsej Sloveniji razširjenega powštertanca. Kolo je doma v Beli krajini, toda ne zaradi ravninske pokrajine, temveč zaradi zgodovinskih dejstev, ki so v Beli krajini spremenila sestav prebivalstva.

    Naravno je, da pokrajina tudi vpliva na gibnost prebivalcev, da ima recimo hribovec težjo hojo od ravninca in ker se mora pogosto vzpenjati v hrib, njegova drža ni več zravnana. Toda v plesnem stilu tega ni zmeraj videti, marveč nam včasih odkriva prav nasprotno. »Gorjanski« Korošci plešejo s prožnimi koleni, mehko, medtem ko so »poljanski« Belokranjci pri kolu Hruške, jabuke, slive togi, poskakujejo s celimi stopali, v plesu ni nikakršne poljanske »spešnosti« in sproščenosti. Toda ni rečeno, da plešejo povsod v Beli krajini tako. Gornja ugotovitev velja za plesalce iz Adlešičev, ne velja pa za plesalce iz Preloke, ki v resnici popolnoma ustrezajo Maroltovi predstavi »poljanca«. Razlike v stilu plesanja se torej lahko pojavljajo v isti pokrajini, v krajih, ki so prav blizu skupaj. Pa še drug primer: Gorenjci pod Karavankami navadno plešejo polko brez odskoka in je ples videti celo okorn, toda v hribih nad Selško in Poljansko dolino se v polki z odskokom silovito vrte in se zdi, kot da lebde v zraku. Na Gorenjskem se pri polki večinoma vrte v desno, medtem ko jim gre v Podjuni na Koroškem laže v levo. Gorjanski Rezijani so v plesu elegantni, njihov ples je lahkoten, korak zibajoč, vendar v zaključnih potrkih izredno možat. Potrkavanje z nogami ob tla, kar naj bi bilo gorjansko, je lahko del obvezne plesne figure, toda plesalci v osrednjem hribovskem delu Slovenije potrkavajo tudi poljubno, kakor jim narekuje razpoloženje.

    Poseben plesni stil imajo Slovenci v obalnem pasu. Zanje je značilno zibanje v bokih, še posebno pri ženskah, plesi so videti lahkotni in uglajeni, zlasti je opazna gibljivost stopal: plesalci se često najprej samo s prsti dotaknejo tal, preden naredijo korak, česar drugod po Sloveniji ne zasledimo. V marsičem se kaže vpliv sredozemskega plesnega izročila kot ga poznamo recimo z dalmatinskih otokov. Vsi drugi Slovenci z že omenjeno izjemo Korošcev, Primorcev in Rezijanov, so si v plesnem stilu sorodni Pri vseh je opaziti neko umirjenost, togost telesa, brez visokih odskokov (izjema so skoki mask) in globokih klecev; pri plesu so kolena malce skrčena in niso prožna, kar daje videz nekakšne okornosti. Navadno plešejo po celih stopalih. Vrtenje parov je intenzivno, v desno in levo ter po krogu naprej ali na mestu. Vrtenico radi plešejo zibajoče, s prožnimi koleni, kar velja posebno za vzhodno Štajersko. Seveda te splošne ugotovitve ne izključujejo izjem. Plesni stil je dostikrat odvisen od plesalčevega temperamenta in značaja, ta pa deloma tudi od pokrajinske pripadnosti. Npr. Štajerci, deloma Prekmurci in Belokranjci plešejo hitreje in to vpliva na gibnost, saj terja hitrejši tempo večjo okretnost. Plesni stil posameznih območij je danes že težko opredeliti, ker ni več dobrih informatorjev, saj so le-ti večinoma starejši ljudje, ki morejo plesne gibe sicer pokazati, ne pa več zaplesati v polnem, pristnem zagonu, ali pa se plesa spominjajo le delno in o njem samo pripovedujejo. Folklorne skupine, ki goje krajevno ali pokrajinsko domače izročilo, še celo niso zanesljivi posredniki, ker je njihova izvedba plesov odvisna od plesne nadarjenosti plesalcev in poučenosti ali zmožnosti tistega, ki skupino vodi, uči.

    Ko govorimo o plesnem izročilu na Slovenskem, se moramo vprašati, ali je to izročilo tudi zares slovensko, saj smo ugotovili, da je večina plesov mlajše plasti tujega izvora. Marsikdo se zaradi imen in melodije odvrne od njih, češ, kaj bi z njimi, saj so to vendar nemški plesi. Že France Marolt je v prizadevanju, najti pristno slovensko plesno izročilo, nekatere naravnost odklanjal in v plesnem izročilu mlajšega izvora odbiral le plese, v katerih je domneval prvobitne, samonikle slovenske prvine. Pri tem je izročilu često delal silo, ker ga je hotel »očistiti« tujega in ga zato po svoje prikrojeval (npr. spremenil melodije prekmurskih plesov).

    Tuji izvor večine slovenskih plesov moramo vzeti kot neizpodbitno dejstvo, ki je posledica političnih, gospodarskih in kulturnih razmer, v kakršnih je živelo slovensko ljudstvo skoraj od naselitve pa do najnovejšega časa. Zavedati se moramo tudi, da nikjer nobena kultura ni popolnoma samosvoja, da so v vsaki primesi drugih, sosednih in vplivnejših, ki so nehote vdirale vanjo, tako da se je domače spajalo s tujim in potem oboje dalje spreminjalo. Ponekod so domače kulturne prvine bolj obarvane s tujimi primesmi, drugod manj.

    Kako se v plesnem izročilu na Slovenskem kaže slovenski značaj? Najprej v trajanju dvodelnih plesnih oblik, ki so vedno krajše od tujega izvirnika, in obsegajo večinoma po 16 taktov v prvem in drugem delu. Slovenec ne mara zapletenih plesnih figur niti plesov, ki so sestavljeni iz strogo določenega zaporedja figur, kar pa nasprotno zasledimo v avstrijsko-nemških plesih. Slovenski plesalci so npr. iz plesov tipa »contredance« izbrali le tisto figuro, ki je bila preprosta in blizu njihovi gibnosti. Slovenec rad improvizira v okviru danega plesnega obrazca. To se lepo vidi, recimo, na primeru nemškega plesa Neubayrisch, ki so ga na Slovensko zanesli v prvi polovici 19. stoletja ali nekaj pozneje. Ples ima v izvirniku tridelno obliko. V prvem delu plesalca med hojo po krogu potrkavata z nogo ob tla in ploskata, v drugem delu se dekle vrti pod dvignjeno fantovo roko. Nato se ponovi polovica prvega dela s ploskanjem, za tem sledi tretji del, ko par zapleše valček. Slovenske variante pa imajo vse le po dva dela: v prvem se potrkava in ploska, v drugem pleše valček. Zaporedje potrkov in ploskov je pri nemških variantah enako, medtem ko je v tem vsaka slovenska drugačna: ali je najprej plosk in potem potrk ali narobe, lahko so samo ploski ali samo potrki. Podobne razlike med tujim izvirnikom in slovenskimi variantami lahko ugotovimo tudi za špicpolko, šuštarpolko, krajcpolko in druge. Iz tujine prineseni ples je slovenski plesalec spreminjal z uporabo domačih prvin (npr. z menjalnim korakom) in tako spajal staro plesno izročilo z novim. Sicer pa je najbrž sploh prenašal le take plese, ki so ustrezali njegovi gibnosti. Rekli smo že, da je slovenska značilnost potrkavanje z nogami, kljub temu pa nemški Schuplatterji, s katerimi so se frentarji in vojaki srečevali na svojih poteh po tujini, nikoli niso zašli na Slovensko. Vzrok gotovo ni bil v tem, da bi Slovenci ne imeli smisla za ritem (da ga imajo, dokazuje npr. pritrkavanje na zvonove ali pa pesmi), pač pa, ker so bili ti plesi slovenskemu značaju preveč tuji.

    Razlika med slovenskimi variantami in izvirniki je tudi v tempu plesanja. Slovenci plešejo hitreje in bolj dinamično, v njihovih gibih in obratih je več temperamenta in sproščenosti. Zlasti pa se loči slovensko plesno izročilo od tujega izvirnika po plesnem stilu, ki je plese docela preoblikoval in jim dal svojstvene poteze, značilne le za slovensko območje, pa čeprav je morda zgradba plesa ostala enaka kot v izvirniku. Zibenšrit ima na primer enako koreografsko zgradbo, tako na tujem kot na Slovenskem, toda v okolici Kopra in Trsta so mu plesalci s svojo igrivostjo, lahkotnostjo in bočnim zibanjem dali povsem drugo podobo in značaj. Zato tam ples ni več nemški »Siebenschritt«, ampak slovenski v sedem korak. Kar smo ugotovili za »Siebenschritt«, moremo reči tudi za druge plese, ki so prišli na Slovensko od sosedov, ohranili tuje ime in melodijo, postali pa vendar del slovenskega ljudskega plesnega izročila.

    Glasbena spremljava

    Pomemben sestavni del plesa je glasba in marsikdo si plesa brez nje ne more zamisliti. In vendar so narodi, ki plešejo tudi brez instrumentalne ali pevske spremljave, zvočno ritmično spremljavo jim daje le topot nog. Tako npr. plešejo predvsem v Liki, Bosni, Hercegovini ter v Črni gori. Iz tega balkanskega izročila izvirata edina tako imenovana nema plesa na Slovenskem, to sta na trumf iz Predgrada in mutasto kolo iz Bojancev pri Vinici v Beli krajini, kamor so jih prinesli Uskoki. Pravzaprav je danes »nemo« le še mutasto kolo, medtem ko kolo na trumf že spremljajo tamburaši ali harmonikar. Tudi v Starem trgu ob Kolpi je bilo »nemo« plesanje v navadi še v 2. polovici 19. stoletja, a dandanes o njem ni več sledi, le ritmični obrazec in oblika plesa Dobar večer, stara majko dokazujeta, da je bil ples nekdaj »nem«, saj je enakega tipa kot sta na trumf in mutasto kolo. Razumljivo je, da se »nemi« plesi niso mogli ohraniti v okolju, kjer je bila pri plesu v navadi instrumentalna spremljava. Zato so le Bojanci, ki so kot uskoška srbska vas živeli dolga stoletja popolnoma ločeni sredi gozdov, obdržali »nemo« plesanje. Drugi plesi brez instrumentalne ali pevske spremljave so bolj igre. Kadar v Predgradu plešejo vrečo šivat v povezavi z mostom, pojejo za spremljavo pesem Naša mlada nevesta, če pa ga plešejo samostojno, takrat zraven ničesar ne pojejo. Igra kowtre šivat je v Železnikih na velikonočni ponedeljek brez instrumentalne spremljave, medtem ko jo povsod drugod plešejo ob spremljavi godca in le izjemoma »nemo«. Brez instrumentalne ali pevske spremljave igrajo otroci dreto šivat in kačo vit ter ponekod fantje zvezdo ali kolo vrtat. Se nadaljuje.

    Viri:
    Cvetko D.; Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, 1, Ljubljana 1958, s. 18, 19, 21.
    Družinska enciklopedija; Glasba in ples – Ljudski in družabni plesi, s. 594, 595, izdala Slovenska knjiga, Ljubljana, 1997.
    Hrovatin Radoslav; O slovenskem ljudskem plesu, Slovenski etnograf, 3-4, Ljubljana 1951, s. 276-295.
    Kobe Jurij; Beli Kranjci unkraj hribov Gorjancev in Kočevarjev ob reki Kolpi od Metlike do Osilnice, Novice 5, 1847, Poljansko kolo, s. 170-171.
    Majar Mati(j)a; Od Zile, Novice – gospodarske, obertnijske in narodske, 14, 31.1, list 9., Ljubljana, sreda 30. januarja 1856, s. 35.
    Majar Mati(j)a; Zilski rej – Raj pod lipo, Vedež 3, št. 44, 1850, s. 352.
    Marolt France; Slovenske narodoslovne študije, drugi zvezek: Tri obredja iz Bele krajine, izdala in založila Glasbena Matica v Ljubljani, Folklorni institut, 1936, članek Boris Orel: Mitos o mostu, s. 74, 79-80, 85, 89, 91.
    Matičetov Milko; O etnografiji in folklori zapadnih Slovencev, Slovenski etnograf 1, Ljubljana 1948, s. 14, 30.
    Matičetov Milko; Prezrta objava 9 ziljskih pesmi z vtisi I. I. Sreznevskega ob reju pod lipo, zbijanju soda ipd., Slavistična revija, 32, okt.-dec., Ljubljana 1984, št. 4, s. 337-353.
    Navratil Janez; Belokranjsko kolo in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago, Ljubljanski zvon, 1888, s. 294-298, 337-345, 412-417, 492-500, 551-556, 615-619, 748-749.
    Navratil Janez; Vuzem v Metliki, Vedež 2, št. 15, 1849, s. 116-118.
    Pajek Josip (dr.); Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev, Založila in na svetlo dala Matica Slovenska v Ljubljani, natisnil J. Blasnik-ovi nasledniki 1884.
    Radešček Rado; Slovenske ljudske vraže, izdalo in založilo ČZP – Kmečki glas, Ljubljana 1984, s. 83, 106-108.
    Ramovš Mirko; Plesat me pelji – plesno izročilo na Slovenskem, Cankarjeve založba, Ljubljana, 1980.
    Ramovš Mirko; Polka je ukazana – plesno izročilo na Slovenskem, (Gorenjska, Dolenjska, Notranjska), Založba KRES, Ljubljana, 1992.
    Ramovš Mirko; Romarski vrtec, Traditiones, 2, Ljubljana 1977, s. 47-76.
    Stabej J.; Staro božjepotništvo Slovencev v Porenje, SAZU – Razprave 6, Ljubljana 1965, s. 191-192.


    Vir slovenske elektronske knjige:
    Šavli Jožko; Slovenska znamenja: lipa, s. 4, 54, 56-57, 71-78, 83-84, (http://www.omnibus.se/beseda/; 18.12.2007, www.luin.se/beseda/190-8.pdf; 18.12.2007).

    Viri slik:
    Slike 1: (http://sl.wikipedia.org/wiki/Valvasorjeva_galerija; 10.11.2007).
    Slike 2: (http://www.geocities.com/slohoroskop/hrastovlje.html; 24.11.2007).
    Slike 3: (http://vsiovsem.mojforum.si/vsiovsem-forum-37.html; 24.11.2007).
    Slike 4: (http://www.giss-mics.si/slike/slo-ljudska/pevci%20iz%20hrusice%20v%20brkinih/hrusiski%20fantje/velike/10-pust-.jpg; 24.11.2007).
    Slike 5: (www.etno-muzej.si/pdf/ 0354-0316_15_Dolzan_Erzen_Bohinjske.pdf; 24.11.2007).
    Slike 6: (http://www.benjaminbezek.net/etnologija/fototeka.htm; 24.11.2007, 25.11.2007).
    Slike 7: (http://www.cerkno.si/turizem/index.php?gr1=zNmn&gr2=kLtn; 25.11.2007).
    Slike 8: (http://forumi.rkc.si/viewtopic.php?t=4444&start=140&sid=d2fbe48892e0d6604260e3b6c5679c86; 25.11.2007).
    Slike 9: (http://www.mladina.si/tednik/200532/clanek/kul--mitologija-bernard_nezmah/; Jurij Šubic – Obhod Zelenega Jurija na Štajerskem, 25.11.2007).
    Slike 10: (http://www.goriski-panterji.com/Lipa.html; 18.12.2007).



    Pregovor dneva
    Običaji starine, so ščit domovine.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1924 ustanovljena Ljubljanska borza
    1443 Habsburžani in Celjski grofje podpišejo pogodbo o dedovanju za primer, če katera rodbina izumre
    Rojstva:
    1901 Vladimir Kralj, slovenski pisatelj, gledališki kritik († 1969)
    1900 Elvira Kralj, slovenska gledališka in filmska igralka († 1978)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com