O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Kolumne

    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je imel Slovenec navadno manj kot 1% možnosti, da bo umrl kot državljan države, v kateri se je rodil? Tako vsaj govori statistika in izročilo zadnjih stopetdesetih let.

    Pozabljeni napisi


    Prejšnji teden je bil za našo manjšino karseda razburkan. Že spet je bil namreč Trst v središču širše medijske pozornosti, saj sta ga kar istočasno obiskali dve veliki politični osebnosti evropskega prostora, italijanski premier Silvio Berlusconi in nemška kanclerka Angela Merkel. Njuno obilno spremstvo pa so sestavljali razni ministri vlade. Obvezujoč termin tega srečanja je bil ekonomski vrh, ki je potekal v mestnih palačah in je imel kot cilj načrtovanje nadaljnje ekonomske politike makrodežele v luči najnovejših evropskih gospodarskih razpletov. Ob tem osrednjem dogodku pa sta se na programu vrstila vsaj še dva druga, po splošnem mnenju ljudi tudi zelo pomembna trenutka. Prvi je bilo prisostvovanje obeh premierjev na svečanosti v Rižarni, edinem nemškem koncentracijskem taborišču v deželi. Drugi odločilen trenutek pa je bila seveda otvoritev novega odseka avtocestnega omrežja, ki poteka po tržaškem zaledju in je del širšega evropskega projekta za gospodarsko sodelovanje in učinkovitejše povezovanje tržišč in prenašanje blaga.

    Če se navežem na kolumno, ki sem jo pred nekaj tedni napisal o tematikah dvojezičnosti in upoštevanju prisotnosti naše manjšine v teh krajih, se lahko samo razžalostim, ko se ozrem na od tedaj dosežene rezultate. Problem, zastavljen v tisti kolumni, je bil prav tesno povezan z otvoritvijo novega avtocestnega odseka, na katerem ni bilo videti niti najmanjšega namiga na kakšno dvojezično tabelo. Tedaj sem tudi jasno podčrtal, da je bilo za nas povsem žaljivo in groteskno, saj se ta prometna žila razteza po skoraj popolnoma slovenskem teritoriju, kot je tržaško zaledje, ki ga sestavljata Vzhodni in Zahodni Kras ter Breg oz. občina Dolina.

    V teh tednih so bile italijanske upravne ustanove, tako politične kot tudi infrastrukturne, popolnoma prepravljene s strani slovenskih plazov negodovanja. Enotno, v strnjenih vrstah so prav vsi slovenski politiki, ki manjšino zastopajo v raznih organih, zahtevali pravico do postavitve tudi slovenskih tablic, ki pričajo o slovenskosti nakazanih vasi ter nasploh celotnega teritorija. Dosežki pa so bili kljub vsem prijateljskim in velikodušnim parolam, ki so pronicale v tisk in televizijo, karseda skromni. Vse glavne tablice so ohranile svojo domnevno italijansko čistost, edine pa, ki so bile »oskrunjene« s slovenskimi dodatki pa so bile stranske, manjše tablice. Še posebej žaljivo je, da cestna uprava ni bila sposobna najti niti enega samcatega slovenskega šičnika, ledinsko ime Padriče pa je pustila v svoji ohromeli obliki Padrice. Dodatek s strešico je bil na primitiven način izpeljan kasneje, ko so z lepilnim trakom in lepo izrezano strešico dodobra izpilili »umetnino«. No, tako vsaj malo diši po slovenskem!

    Če stvar povzamemo, se lahko iskreno posmejemo nad dejstvom, da je desnosredinska uprava vedno nasmejanega župana Dipiazze res obljubila postavitev dvojezičnih napisov tudi po vseh drugih cestnih oznakah. Predpostavka namreč je, da odsek ravno ne izstopa po svoji obsežni dolžini, torej je jasno, da je tablic bolj malo. Logični zaključek pa bi bil seveda, da je te ljube napise možno postaviti v kratkem času, torej v teku nekaj dni. Kakor pa sem sam obveščen, je stanje »dopolnilnih del« zamrznjeno in o popolni dvojezičnosti odseka ne bo še dolgo niti sence. Le tu pa tam verjetno kak nov napis, ki ga bodo kar tako postavili, da se ne bodo ti «predrzni« Slovenci preveč razburjali.

    Toliko o napisih, predmetu prepira, ki velja za politično in čustveno zaledje dnevu otvoritve avtocestnega pasu. Ob prisotnosti vseh najvišjih krajevnih osebnosti, od župana do raznih odbornikov, ob navzočnosti mnogih predstavnikov pokrajine in dežele, ter seveda v spremstvu uglednih italijanskih in nemških gostov, je svečanost potekala, ne da bi bila s strani politikov izgovorjena ena sama slovenska beseda. Slovenija pa je od predora, kjer se je »ceremonija« odvijala, oddaljena le nekaj kilometrov. Meje pa, če pomislimo, sploh ni več. Le Trst se zavaruje v svojo stekleno pokrvačo, kjer po hitrem postopku razvijajoči se zunanji svet – še posebej našo matico – pazljivo opazuje, sam pa z njo noče interagirati. Soočanje ostaja pri formalnostih, pri nemih pozdravih in prijaznih, prijateljskih medsebojnih nasmehih, ki jih je videti skozi prozorno steklo pokrvače.

    Italijanska občinska uprava je morda mislila, da če se bo na tako nepomembno slovenščino »slučajno« pozabilo, bi bilo dobro (in tudi praktično) postaviti naše predstavnike na rob dogajanja. In tako je tudi bilo. Sam predstavnik edine slovenske stranke v Italiji, Igor Gabrovec iz vrst Slovenske skupnosti, pa se iz protesta otvoritve ni udeležil. In je imel popolnoma prav.

    Kdo je pihal pod ogenj in ga poživljal ter nam (vsaj po njegovih lastnih besedah) tako naklonjenemu županu Dipiazzi preprečil, da bi se v svoji svečanosti spomnil na navzočnost slovenske manjšine? Morda mestna skrajna desnica, partija, ki že petdeset let jaha konja enojezičnosti tega območja. Morda celo naš premier, da ne bi slučajno potreboval nekoga, ki mu bi prevajal iz tujega jezika. Dejstvo je, da je vse zavito v plašč skrivnostnosti. Amapak nekaj je, vsaj za tržaške – in pri tem pomenijo tržaški tako italijanski kot slovenski – vernike in tudi nevernike, zelo pozitivnega. Naš škof Ravignani je od vedno iskreno in prijazno izkazoval veliko spoštovanje in zanimanje za našo realnost ter se je našega jezika tudi naučil. Pomislite, da mašuje tudi v slovenščini. Njegovi pozdravi ob javnih dogodkih so večkrat dvojezični. In tudi tokrat, ko je blagoslovil nov odsek avtoceste, je bil njegov nastop obogaten s prijetnim zvenom slovenščine. Tukaj se je pokazalo, koliko se motijo tisti, za katere je Cerkev zastarela in vse prej kot inovativna ustanova, ki se ozira samo na preteklost. Cerkev je na Tržaškem prehitela desnosredinsko italijansko politično elito in se izkazala za najbolj napredno stranko; za našega škofa očitno ne predstavljamo problema, temveč pomenimo obogatitev, neko različnost, ki območje lahko samo oplemeniti. Tržaški škof je torej v prvi vrsti tudi Naš škof. Škof vseh tržaških Slovencev.

    Drugi veliki dogodek je bil kot že rečeno v Rižarni, tržaškem koncetracijskem taborišču. Predstavljali smo si seveda, da se taki priložnosti idealne italijansko-nemške sprave in obeležja vojnih grozot tako italijanski kot nemški najuglednješi upravitelji ne bodo tako rekoč »izmuznili«; da si bodo v svojem urnem stemenju po prihodnosti, po bodočem gospodarskem načrtovanju, le odrezali trenutek za preteklost. A do tega žal ni prišlo, v napol prazni stavbi pa sta bila prisotna le dva zunanja ministra ter nekateri člani kabineta, sicer zelo ugledne osebnosti, ampak to ni bilo dovolj. Ko smo vstopili v Rižarno, smo bili prepričani, da bo tisti dan nekako zapisan v zgodovinske knjige; nedodobra pojasnjene istočasne obveznosti obeh premierjev pa so to preprečile. Svečanost je postala torej le »ena od tolikih«, ki se v tem žalostnem kraju redno dogajajo. Vsaka izmed teh je seveda na isti način poglavitna za kulturo spomina, pa vendar - . Zgodovinska priložnost je bila na tak način izgubljena in nas razočarane navzoče pustila z mešanimi občutki. Bi si bili morali tak slab razplet predstavljati ali so bila naša visoka pričakovanja upravičena?

    Strnjena vsebina prejšnjega tedna tržaške zgodovine je sicer negativna. Ob velikih parolah o sodelovanju in odprtem soočanju s slovenskim in nasploh vsem slovanskim zaledjem našega mesta, ob že večkrat vsaj na papirju nakazani želji po odpiranju novih ekonomskih možnosti, po prodiranju skozi zgodovinske pregrade in grajenju na novih politično-ekonmskih izzivih, leži resnično stanje stvari zrušeno in zmrtvičeno na tleh. Enakopravnost dveh držav, sploh pa vseh držav območja Alpe Adria, niti zdaleč ni realna. Italija se žal odpoveduje svojemu izrednemu potencialu v tem specifičnem območju, in istočasno pozablja, da ni več tista nekdanja velesila, ki lahko vsiljuje svojo bit v telo druge narodnostne in gospodarske realnosti. Ravno obratno, Italija sedi sedaj v klopi, je učenec, ki se mora po okoliških politikah zgledovati in si pridno zapisovati. To je nedvomno, saj je dovolj, da gledamo na padajoč ekonomski produkt italijanskega obmejnega pasu ter na naraščajoče gospodarstvo onstran ne več prisotnih meja. Sam predsednik Republike Slovenije Danilo Türk je ob naših vprašanjih (dijakov liceja »F.Prešeren« ob svečanosti na celjski I. Gimnaziji, 14.11.2008) izjavil, da bi morala biti Italija bolj prisotna na teritoriju bivše SFRJ.

    In ker dobro vemo, da je vsaka manjšina most med neko drugo kulturo in matico, je spoštovanje njene enakopravnosti, pravic in najvsezadnje tudi ugleda – torej v prvi vrsti jezika le-te - prva in najpomembnejša predpostavka za bodoče – uspešnejše - sodelovanje in integracijo v tem narodnostno mešanem in raznolikem, gospodarsko perspektivnem prostoru. Dovolj je le kanček dobre volje: In ščepec skromnosti.

    David Požar




    Pregovor dneva
    Kdor vpraša, ne zaide.
    več pregovorov


    Smrti:
    1901 Jakob Alešovec, slovenski pisatelj (* 1842)
    1803 Anton Makovic, slovenski zdravnik (* 1750)
    1714 Janez Svetokriški, slovenski pridigar, pisec (* 1647)
    Prazniki:
    Mednarodni dan OZN boja proti revščini


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com