O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Prekomorske brigade


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da je bilo ozemlje Slovenije in njeno prebivalstvo že pred drugo svetovno vojno močno izpostavljeno fašističnemu nasilju, in da je to sprožilo tudi prvi oboroženi upor proti naci-fašizmu na svetu? Ta boj je pričela slovenska ilegalna narodno-zavedna organizacija TIGR, ustanovljena 1924, ki se je borila proti raznarodovalnemu in političnemu terorju fašistične Italije na slovenskih ozemljih, ki jih je Italija zasedla po prvi svetovni vojni.


    Prekomorske brigade



    Italija je po prvi svetovni vojni na podlagi podlega mednarodnega trgovanja s tujim ozemljem (slovenskim), povsem neupravičeno okupirala Goriško-Gradiščansko, Trst in Istro, Kanalsko dolino ter del Notranjske. S pojavom fašizma so Slovenci na tem območju postali drugorazredni državljani, ki jih je bilo treba asimilirati v Italijane. Enako je veljalo tudi za tiste Slovence, ki so že pred tem sodili v Italijo (Beneški Slovenci, Videmski Slovenci, Terski Slovenci in Rezijani). Fašistična Italija je vsem Slovencem odvzela najosnovnejše narodne pravice (do uporabe slovenskega jezika, šolanja, osebnih in krajevnih imen, simbolov itd.), slovenske fante in može pa je vključila v svoje oborožene sile, kjer so se morali boriti za italijanske interese v Afriki, Albaniji, Grčiji in drugod.

    Ko je Italija leta 1943 kapitulirala, je bilo v njenih vojaških enotah, v posebnih kazenskih delovnih bataljonih (battaglioni speciali), v konfinaciji in v koncentracijskih taboriščih zlasti v južnem delu Italije in tudi v Afriki več deset tisoč Slovencev. S padcem Neaplja, 1. Vinotoka 1943, je bil s strani zahodnih zaveznikov osvobojen velik del južne Italije. S tem so tudi nastali pogoji za ustanovitev vojaške baze v bližini Barija, kamor so postopoma pričeli prihajati »jugoslovani«, dejansko pa je v veliki večini šlo prav za Istrske in Primorske Slovence.


    Borci 4. prekomorske brigade v bazi v Monopoliju, leta 1944

    Posebne razmere so vladale na italijanskem otoku Sardiniji, kjer so vojaški interniranci sprva v večini ostali še naprej podrejeni istim oficirjem, kot za časa fašizma. Kasneje so ustanovili t.i. »Slovanske čete«, čeprav bi bil bistveno ustreznejši izraz Slovenske čete. Šlo je dejansko za samostojen preskrbovalni polk, v velikosti blizu 6.000 borcev. Ta slovenski polk imenovan »Slovanske čete«, je imel slovenske častnike in se je pod slovensko zastavo bojeval pod poveljstvom 7. ameriške armade v južni Franciji. Zaradi poznejših težav v zvezi s Tržaškim vprašanjem in razmejitvijo med Italijo ter FLRJ, so borce tega polka iz vojske odpustili šele ob koncu leta 1945. Številnim med temi borci, jugoslovanska komunistična oblast po vojni ni priznala udeležbe v vojni, saj za jugokomuniste udeležba v bojih na strani zahodnih zaveznikov ni bila enakovredna udeležbi v partizanskih enotah v domovini, čeprav so se tako eni, kot drugi bojevali proti nacistični Nemčiji. Je pa res, da se borci, ki so se bojevali v sklopu ameriških enot, nikakor niso borili tudi za revolucijo v domovini. In prav to je bil kasneje razlog, da jim njihova udeležba v bojih ni bila enakovredno priznana.

    Iz vseh tistih, ki so iz konfinacije, ali iz kazenskih bataljonov, ali iz zaporov, taborišč, oziroma iz ujetništva v Afriki prispeli v Bari oz. Carbonari in Gravino, so kasneje nastale Prekomorske brigade in druge prekomorske enote. Do konca vojne se je v sklopu rednih enot organizirano vrnilo v svojo domovino preko 35.000 borcev, med njimi okrog 27.000 primorskih Slovencev in Istranov ter štajerskih, koroških in gorenjskih Slovencev, ki so prebegnili na zavezniško stran iz nemške vojske. Ustanovljenih je bilo pet Prekomorskih brigad, prekomorci pa so predstavljali tudi osnovo novih rodov partizanske vojske. Tako so prekomorci tvorili jedro artilerijske brigade z več samostojnimi divizioni in nad 50 baterijami. V znatnem številu so prekomorci sestavljali 1. in 2. tankovsko brigado in 1. in 2. lovsko eskadriljo ter letalske enote na sremski fronti. Poleg vseh naštetih brigad in enot, so bili prekomorci tudi v bolničarski in intendantski službi, v enotah za zvezo in v posebnih inženirskih enotah.

    1. in 2. prekomorska brigada

    1. prekomorska brigada je bila ustanovljena 20. Vinotoka 1943 v Carbonari pri Bariju, štela pa je 1886 borcev v 1. in 2. slovenskem, 3. črnogorskem in 4. hrvaškem bataljonu. Odtod se je Listopada 1943 preselila v novo taborišče v Gravini, kjer je pridobila dodatna dva bataljona v glavnem Slovencev. 7. Grudna istega leta je bila 1. prekomorska brigada premeščena na dalmatinske otoke Korčulo, Hvar in Vis. Kasneje je z dotokom novih borcev tam nastala še 2. prekomorska brigada, ki je štela 1150 mož v štirih bataljonih, nameščenih na Hvaru in Braču. Obe Prekomorski brigadi sta predstavljali obrambno linijo srednjedalmatinskih otokov in sta bili v sestavi 26. divizije NOVJ.

    1. prekomorska brigada je bila srdit boj z Nemci, ki so med 22. in 24. Grudnom 1943 izvedli desant na Korčulo. V boju je brigada imela več kot 300 mrtvih in ranjenih, zato se je umaknila na Vis. Prosinca 1944 sta se združeni 1. in 2. prekomorska brigada izkrcali pri Pakoštanih in bili napoteni v Drvar, kjer so njene borce razdelili v 1. proletarski korpus, v glavnem v 13. proletarsko brigado Rade Končar in 3. proletarsko krajiško brigado, nekaj borcev pa je bilo razporejeno tudi v Zaščitni bataljon Vrhovnega štaba, v inženirsko brigado in v enote 6. liške divizije. V sestavi omenjenih enot so se nato prekomorci udeležili vseh bojev do konca vojne. Prestali so t.i. sedmo ofenzivo in desant na Drvar, nato pa so bili napoteni v Srbijo, kjer so sodelovali v bojih za osvoboditev Beligrada. Zatem so bili prekomorci v sklopu 1. in 6. proletarske divizije udeleženi v bojih na sremski fronti, nato pa so preko Slovenijeh in Zagreba nadaljevali svoj pohod proti Trstu, kjer so se v prvih velikotravenskih dneh sestali s prekomorci v sestavi 4. armade in slovenskimi partizani v 9. korpusu.

    V bojih je padla več kot tretjina prekomorcev 1. in 2. prekomorske brigade, ki pa sta kot samostojni enoti obstajali le nekaj mesecev. Njune borce je VŠ razdelil med ostale partizanske enote zlasti zato, ker je bilo v obeh enotah nesorazmerno veliko Slovencev. Hkrati pa prekomorcem ni bila na prvem mestu revolucija, temveč boj za osvoboditev primorskega naroda izpod Italijanov, zato so jih hoteli imeti pod kontrolo. Zlasti povelje o odhodu slovenske vojske iz Trsta po vojni, je zelo močno prizadelo številne prekomorce, ki so se s tem počutili izdane in izigrane.

    3. prekomorska brigada

    3. prekomorska brigada je nastala 17. Grudna 1943 v Gravini in je Svečana 1944 štela 4 bataljone s 1880 borci. Med njimi je bilo 1120 Slovencev, 450 Hrvatov, 150 Italijanov, 125 Črnogorcev in nekaj predstavnikov drugih narodov. Iz Italije se je Sušca premestila na Vis. Tam so vanjo vstopili novi borci, ki so prispeli iz Italije, med njimi spet večina Slovencev. Brigada je dobila še prištabne enote in sicer četo za zvezo, intendantsko četo, inženirsko četo in minometalsko četo ter dosegla število 2245 borcev.


    Prevoz borcev 3. prekomorske brigade iz Kaštela v vas Brela, 1.2.1945

    Rožnika 1944 se je pridružila desantom 26. divizije na Brač, Kimavca na Korčulo ter Pelješac, Vinotoka pa je sodelovala v bojih za Makarsko, Kaštel Sućurac in Split, kamor je 1. bataljon 3. prekomorske brigade vkorakal skupaj z 12. dalmatinsko brigado. Isti bataljon je skupaj z 1. dalamatinsko brigado vkorakal tudi v Šibenik. Borci 3. prekomorske brigade so se izredno izkazali v bojih pri Konjevratih, kjer so uničili nemško posadko na umiku iz Šibenika proti Kninu. Zatem je sledila velika tridesetdnevna bitka pri Kninu, v kateri je imela 3. prekomorska brigada zelo težko nalogo, ki pa jo je odlično opravila. Da je šlo za izjemno ostre boje, nam potrjuje podatek, da je bilo takrat iz njenega sestava izločenih čez 400 ranjenih in mrtvih borcev.

    Spomladi leta 1945 se je brigada bojevala na območju Like, (zlasti v Bihaću, Gospiću in Lapcu) Hrvaškega primorja in Reke. V teh bojih je bila v sestavu 43. divizije in je sodila v 4. armado, od štaba katere je prejela posebno nalogo prodreti v sovražnikovo zaledje, nato pa prodreti v Trst. Borci 3. prekomorske brigade so bojevali oster boj okrog Klane, Ilirske Bistrice, Šapjan, Rupe in Lipe. Kapitulacijo Nemčije so borci dočakali ob reki Soči, v Tržiču (Monfalcone).

    3. prekomorska brigada je prehodila 6100 kilometrov dolgo bojno pot po Italiji in nekdanji Jugoslaviji. Skozi njene enote je šlo skupno 4300 borcev, od katerih jih je padlo 836, zanesljivo pa še več, saj jih je bilo precej tudi pogrešanih. Skupaj je bilo ranjenih 1461 borcev, nekateri med njimi tudi večkrat.

    4. prekomorska brigada

    4. prekomorsko brigado so ustanovili 7. Kimavca 1944 v Bariju. Številčno stanje brigade se je spreminjalo, tvorilo pa jo je med 1250 in 1400 vojakov, od tega več kot dve tretjini Slovencev. Njena naloga je bilo oskrbovanje ladij v pristaniščih zahodne italijanske obale, Brindisiju, Monopoliju in Bariju, ki so prevažale vojaški material v Dalmacijo. V Split je bila brigada prepeljana 28. Velikega travna 1945, zatem pa je bila razpuščena v Ljubljani Rožnika 1945.

    Borci 4. prekomorske brigade so med vojno opravili velikansko delo. Enote so bile razporejene v lukah in letališčih. Dve četi 3. bataljona sta bili premeščeni tudi na letališče Zemun pri Beligradu. Mnogi borci 4. prekomorske brigade so v t.i. »letečih četah« spremljali zavezniška letala v mnogih borbenih poletih nad Jugoslavijo, Grčijo, Albanijo in Italijo. Materialna pomoč za NOV Jugoslavije s strani zlasti zahodnih zaveznikov je prihajala po morju (skupaj 51.392 ton orožja in opreme) in po zraku (skupaj 14.037 ton), pri pretovoru večine tega orožja in opreme pa so sodelovali prav pripadniki 4. prekomorske brigade, ki so na ta način bistveno pripomogli k večjim uspehom partizanskih enot na bojiščih.

    5. prekomorska brigada

    Jedro 5. prekomorske brigade je bilo formirano v bližini Londona 16. Listopada 1944. Okoli 2800 Slovencev, ki so bili na Gorenjskem, Štajerskem in Koroškem mobilizirani v nemško vojsko, je začasno oblikovalo brigado v okrilju češke osvobodilne armade. Na zavezniško stran so ti prebegnili po začetku osvobajanja celinske Evrope začenši z Normandijo Rožnika 1944. 11. Grudna istega leta so zavezniške sile vojaško enoto iz Liverpoola po morju premestile v Gravino.

    V tem času pa je iz Gravine v Split krenila tudi večja skupina Primorcev in tam 23. Grudna 1944 organizirala 5. prekomorsko brigado Ivan Turšič. Tej so se po 8. Prosincu 1945 pridružili partizani 5. brigade, ustanovljene v Angliji, in tako sestavili enoto, veliko 3200 mož. Kmalu nato je bilo 1200 mož izločenih iz brigade in razporejenih v tankovske, artilerijske, letalske, inženirske in druge specializirane enote. Brigada je imela takrat 4 bataljone in prištabne enote, kasneje pa se je vanjo vključil še dopolnilni bataljon s 350 borci, tako da je bilo njeno številčno stanje 2350 borcev.


    Borci 5. prekomorske brigade Ivana Turšiča - Iztoka med prehodom čez Kolpo pri Vinici 17.4.1945

    5. prekomorska brigada se je pridružila 8. korpusu NOVJ v bitki za Liko, kjer je samostojno delovala v okviru 19. dalmatinske udarne divizije. 17. Sušca 1945 je 5. prekomorska brigada krenila na pot proti Sloveniji. 25. Sušca je v okviru operacije 20. dalmatinske udarne divizije napadla utrjeno ustaško postojanko Bilaj nad Gospićem, ki jo je osvojila po treh dneh bojev. Zatem je brigada 2. Malega travna 1945 zavzela Brušane, nato pa je bila njena naloga osamitev sovražnika v obleganem Gospiću.

    5. Malega travna 1945 je brigada krenila iz Gospića proti Sloveniji. Na pot je odšlo 2036 borcev, za njimi pa še dopolnilni bataljon s 350 borci. V Slovenijo so borci poleg svojega orožja odnesli še 500 brzostrelk in 200 lahkih strojnic ter 8 minometov. 17. Malega travna 1945 je 5. prekomorska brigada pri Vinici prekoračila reko Kolpo in stopila na slovenska tla. Že naslednji dan so trije bataljoni brigade posegli v boje proti sovražniku, ki je hotel vdreti v Belo krajino. Prekomorci so uspešno napadli sovražnika pri Podturnu in ga osvobodili ter pregnali Nemce.

    20. Malega travna 1945 je bila 5. prekomorska brigada razformirana, njeni borci pa so bili vključeni v stare slovenske partizanske enote, v sestavu katerih so se bojevali do konca vojne v bojih za Kočevje, Grosuplje, Velike Lašče, Orlje pri Ljubljani in pri osvobajanju Ljubljane.

    V enotah 5. prekomorske brigade je bilo skupno 3550 borcev, praktično samih Slovencev. V Slovenijo jih je prišlo 2400, izmed katerih jih je v boju padlo 256, ranjenih pa je bilo okrog 600.

    1. tankovska brigada

    1. tankovska brigada je bila ustanovljena 16. Malega srpana 1944, po tem, ko je njeno moštvo predhodno obiskovalo dva tečaja (skupaj 1200 borcev). Ob ustanovitvi je imela brigada štiri tankovske bataljone, inženirski bataljon, prištabne enote in oklepno četo, ki je pozneje prerasla v bataljon. Skupaj je bilo v 1. tankovski brigadi 2003 borcev ter 157 oklepnih vozil in tovornjakov. Iz sestava 1. tankovske brigade je bilo kasneje 600 borcev odposlanih na urjenje v Sovjetsko zvezo in je potem predstavljalo jedro 2. tankovske brigade, ki so jo opremili Sovjeti in se je zatem bojevala na sremski fronti v sestavu 1. armade. 2. tankovska brigada se je s 1. tankovsko brigado srečala Velikega travna 1945 v predmestjih Trsta.

    Kimavca in Vinotoka 1944 je bila 1. tankovska brigada po skupinah pripeljana na otok Vis. Tam je bila brigada razdeljena na dva dela. Manjši del brigade je deloval v sklopu 2. korpusa na območju Hercegovine, večji del pa je bil dodeljen 8. udarnemu korpusu, ki je deloval ob dalmatinski obali. Obe tankovski skupini sta se ponovno združili pri Mostarju. Nato se je 1. tankovska brigada borila v celoti v sestavi 8. Korpusa in kasneje 4. armade, ki je bila ustanovljena 1. Sušca 1945.

    1. tankovska brigada se je izjemno izkazala v bitki za Knin, kjer je severna skupina delovala s 26 tanki in 11 blindami ter inženirskimi ter artilerijskimi enotami. Napad tankov je pri Nemcih povzročil precejšnjo zmedo in popoln razkroj obrambe. Vdalo se je 4358 ujetnikov, medtem ko bi naj bilo mrtvih kar 6555 Nemcev. Uničenih je bilo tudi 8 tankov in 3 blinde iz 1. tankovske brigade. Zatem je brigada delovala pri osvoboditvi Mostarja, kjer sta se združila oba njena dela. Iz brigade je bilo izločenih 6 tankov.

    Po osvoboditvi Mostarja je bila 1. tankovska brigada premeščena v okolico Šibenika, kjer so jo uvrstili v novoustanovljeno 4. armado. Ta je dobila nalogo osvoboditi Liko, Hrvatsko primorje, Gorski Kotar, Istro in Slovensko primorje. Brigada je bila dopolnjena z novimi tanki in novimi borci, prekomorci, prispelimi iz Italije in iz 5. prekomorske brigade. Brigada je imela ob začetku ofenzive štiri tankovske bataljone in protitankovski divizion, skupaj 1965 borcev z 75 tanki znamke »Stuart«, 23 blindami, 14 protitankovskimi topovi in 5 PA topovi. Z vso silo je podprla prodore pehote in artilerije v sestavi 4. armade, v bojih za Gospić in Gorski Kotar ter Hrvaško primorje.


    Tanki 1. tankovske brigade na Corsu v Trstu, Velikega travna 1945

    Temu je sledil pohod na Trst. 1. tankovska brigada je sodelovala v napadu na nemško obrambno črto od Koritnice do Milonje, temu pa je sledil napad na Knežak, od koder so tankisti skupaj s pehoto preganjali bežeče Nemce proti Pivki in Postojni. 29. Malega travna 1945 je gibljiva skupina, ki so jo sestavljali v glavnem prekomorci iz 1. tankovske brigade, artilerije, motorizirane pehote in inžinerije, pričela prodirati čez Divačo, Sežano in Opčine ter Bazovico proti Trstu. Prvega Velikega travna so prekomorci, skupaj z enotami 9. korpusa slovenskih partizanov in vstajniki v mestu, osvobodili Trst.

    Zatem so tankovske enote sodelovale pri uničenju nemškega 97. armadnega korpusa v okolici Ilirske Bistrice. Odred tankov je skupaj z motoriziranim odredom 4. armade sodeloval tudi v bojih na Koroškem in pri osvoboditvi Celovca. Zanje se je vojna končala šele 15. Velikega travna 1945.

    Med boji je bilo uničeno 33 tankov in 5 oklepnih avtomobilov, poškodovanih pa je bilo 31 tankov in 2 oklepna avtomobila. Padlo je 168 borcev, ranjenih pa je bilo 195. Skozi enote 1. tankovske brigade je šlo skupno več kot 3000 borcev, od tega blizu 2 tretjini Slovencev.


    Tanki 2. tankovske brigade pred Trstom, Velikega travna 1945

    Artilerijske prekomorske enote

    Prekomorci in nasploh Slovenci so imeli tudi izredno velik delež tudi pri ustanovitvi artilerije oziroma topništva. Artilerija je imela več kot petdeset baterij s skupaj več kot 6000 borci. Prvi prekomorci so v artilerijske enote prišli jeseni leta 1943, ko so 503 borce izločili iz 1. prekomorske brigade in jih kot strokovnjake premestili v mornarico in artilerijo. Naslednji prekomorci so prišli v artilerijo pred odhodom 1. in 2. prekomorske brigade v domovino. Enako se je zgodilo pred odhodom obeh prekomorskih brigad v Drvar. Največji priliv prekomorcev v enote artilerije se je zgodil pozimi 1943/44, ko so v Gravini in na Visu potekali intenzivni tečaji za artilerijske strokovnjake.

    Meseca Grudna 1943 je bil ustanovljen štab artilerije pod poveljstvom Slovenca Karla Levičnika. Ta je vzpostavil celotno organizacijo artilerije in ustrezno usposabljanje ter tečaje za borce in poveljnike. V začetku leta 1944 so na otoku Visu že ustanovili haubični, gorski in protitankovski divizion. V začetku Sušca 1944 je s 3. prekomorsko brigado prispelo iz Italije še 153 slovenskih artileristov, z njimi pa je prispela tudi celotna oprema in material za tri gorske baterije z mulami vred.

    22. Malega travna 1944 je okrepljena 1. baterija 1. gorskega diviziona priplula na Korčulo in sodelovala v bojih za osvoboditev Blata, 10. Velikega travna pa je 2. baterija 1. gorskega diviziona pomagala osvoboditi Šolto. 27. Velikega travna je bil ustanovljen 2. gorski divizion, katerega borci so bili večji del primorski Slovenci in Istrani. 20. Rožnika je prispela v tabor Gravina skupina skoraj 1000 primorskih Slovencev, ki so bili nato razporejeni v obstoječe in nove artilerijske enote, zlasti v protitankovski divizion. Tudi protiletalski divizion, ki je imel 36 topov kalibra 20mm, je bil sestavljen pretežno iz Slovencev. Velikega srpana 1944 je bil ustanovljen tudi gorski mehanizirani divizion.


    105 mm baterija 2. havbičnega diviziona artilerijske brigade na položaju

    Artilerijske enote so sodelovale v bojih v sestavu 8. korpusa, 1. korpusa (v bojih v Šumadiji, Beligradu in na Sremski fronti), 29. hercegovske divizije, 11. korpusa, nato pa zlasti v 4. armadi. 12. Sušca 1945 se je artilerijska brigada preimenovala v Težko artilerijsko brigado 4. armade, ki je takrat štela 6 divizionov s skupno 2115 borci. Artilerija je imela skupaj s tankovskimi enotami izredno pomembno vlogo pri osvobajanju Hrvaškega primorja, Istre in Slovenskega primorja. 3. gorski divizion je sodeloval v motorizirani skupini, ki je prodrla v Trst, zatem pa je nadaljeval prodor do Gorice in naprej na Koroško do Celovca. V artilerijskih enotah je bilo skupno nad 6000 prekomorcev.

    Letalske prekomorske enote

    Prva eskadrilja je bila ustanovljena 22. Malega travna 1944 na letališču Benina pri Bengaziju. Imela je 16 letal znamke Spitfire. Druga eskadrilja je bila ustanovljena 1. Malega srpana 1944 in je imela 16 letal znamke Huriccane. Obe eskadrilji sta operirali v sestavi britanskega letalstva, vendar sta se bojevali na »jugoslovanskem« ozemlju. Skupaj sta obe eskadrilji izvršili 2180 bojnih poletov in 593 bojnih nalog.

    Malega srpana 1944 je bila tudi na otoku Visu oblikovana eskadrilja za zvezo Vrhovnega štaba NOVJ, ki je imela 10 letal in je opravila 1294 poletov.

    Jeseni 1944 je bilo iz Alžirije čez Gravino in Črno goro na sremsko fronto poslano 1600 letalcev, v glavnem primorskih Slovencev in Istranov, ki so v 11. lovski, 42. jurišni diviziji in v 9. letalski bazi prispevali ogromen delež pri osvobajanju domovine.

    Poleti 1944 je bil ustanovljen tudi padalski bataljon, ki so ga zahodni zavezniki izurili v Italiji. Imel je 8 častnikov, 5 podčastnikov in 170 borcev.

    Skupno je bilo letalcev prekomorcev 2211, od tega 104 v 1. letalski bazi, 292 v 1. lovski eskadrilji, 223 v 2. lovski eskadrilji, okrog 100 v raznih enotah RAF, v letalskem odredu pri RAF v Alžiriji, v Maison Blanche 1235 in iz Blide 257.

    Mornarji prekomorci

    Mornarjev prekomorcev je bilo skupno okrog 700. Okrog 260 jih je plulo na ladjah z oznako NB in na čolnih z oznako PČ-2, PČ-3, PČ-21, PČ-24, PČ-53, PČ-56 in drugih. Okrog 220 jih je bilo v vrstah mornariške pehote, 20 v minerski četi štaba mornarice, 16 v odseku za zveze pri istem štabu. Ostali so bili v glavnem pri glavnem poveljstvu in pri področnih mornariških poveljstvih.

    Mornarica se je ukvarjala zlasti s prevozom orožja, opreme in zalog iz Italije v domovino, zatem pa predvsem s prevozi enot, ki so napadale sovražnikove postojanke, hkrati pa je lete napadala tudi mornarica sama.

    Druge prekomorske enote

    Vanje sodita predvsem dva prometna bataljona, katerih naloga je bila vzdrževanje čimbolj organiziranega zaledja in učinkovitega oskrbovanja fronte. 23. Kimavca 1944 je bil ustanovljen 1. prometni bataljon, v katerega so združili dotedanje avtomobilske čete iz Barija, Gravine in Monopolija. Ta bataljon je deloval do meseca Sušca 1945, takrat pa je bil iz Italije v domovino poslan 1. slovenski avtomobilski bataljon, medtem ko je bil v štabu baze v Bariju ustanovljen 2. avtomobilski bataljon.

    1. slovenski avtomobilski bataljon je prispel na bojišče v domovino s 64 tritonskimi tovornjaki, z enakim številom voznikov in pomočnikov, dvema voznikoma motornih koles, z ekonomom in bolničarjem. Bataljon je po napornem potovanju prispel v Beligrad 15. Malega travna 1945, kjer je bil vključen v 1. avtomobilski polk, enako kot pred njim 150 voznikov iz taborišča Gravina.

    2. avtomobilski bataljon je ostal v Bariju do konca meseca Malega srpana 1945, ko se je vrnil v domovino kot zadnja enota z območja Italije. Aktivno je sodeloval potem pri obnovi domovine.

    Proti koncu Rožnika 1944 je bil v Gravini ustanovljen tudi Minometalski bataljon, ki je imel štiri čete s po 40 do 60 možmi. Vsaka četa je imela sedem minometov kalibra 81 mm in prav toliko oddelkov. Konec Kimavca 1944 je celoten minometalski bataljon odpotoval na Vis. Tam so ga razdelili na dva dela in enega dodelili 9. dalmatinski diviziji, drugega pa 19. dalmatinski diviziji. V teh enotah in v sestavu 4. armade so se borci kasneje borili v akcijah za osvoboditev Istre in Slovenskega primorja ter Trsta.

    Prekomorci so ustanovili tudi več pomožnih bataljonov in sicer pomožni bataljon v Gravini ki je štel skupno 243 borcev in častnikov in pomožni bataljon v bolnišnici Trani, ki je štel skupno 161 mož. Naloga pomožnih bataljonov je bila organiziranje varnosti, preskrbe in raznih delavnic ter varovanje tečajev. V podobne namene je bil za zagotavljanje varnosti ustanovljen tudi bataljon KNOJ, ki je skupno štel 145 ljudi.

    5. Malega srpana 1944 je v taborišču Gravina nastopala kulturniška skupina 10. SNOUB »Ljubljanske«. Zvečer je priredila miting, na katerem so ob spremljavi harmonike zapeli slovenske partizanske pesmi. V zahvalo za lep nastop se je nenadoma od nekod zaslišala mogočna pesem iz številnih grl do tedaj neznanega pevskega zbora primorskih Slovencev. Ta zbor je štel takrat 60 pevcev. Petje je slišal dirigent in zborovodja Rado Simoniti ki je ocenil, da bi se dalo iz tega zbora narediti kvalitetno pevsko skupino. Zbor je zatem postal uradni zbor NOVJ, ki je potem nastopal širom takratne Jugoslavije, pa tudi po slovenskih krajih v današnjem zamejstvu in drugod po tujini.


    Pevski zbor Srečka Kosovela v Parizu, Velikega travna 1946

    Prekomorci so imeli izredno velik delež pri osvobajanju tako Beligrada, Srema, Dalmacije, Hercegovine, kot tudi Istre, Slovenskega Primorja, Trsta, Gorice in Koroške ter Celovca.
    Slovenski prekomorci so bili udeleženi v številnih enotah 4. armade, še zlasti v oklepnih enotah in pri artileriji in so izdatno pomagali drugim slovenskim partizanom pri osvobajanju Trsta, Gorice, Koroške in Celovca. Njihov delež v slovenskem partizanstvu je daleč preslabo ocenjen. Potrebno ga je realno ovrednotiti in ob tem bomo ugotovili, da je bila t.i. »bratska pomoč« v obliki Jugoslovanske 4. armade, v veliki meri resnična bratska pomoč slovenskih prekomorcev ostalim slovenskim partizanov v 9. in 7. korpusu. Nesprejemljiva je torej zelo pogosta trditev iz nekdanje Jugoslavije, da so nas osvobajali Srbi in Hrvati. Nasprotno, slovenski prekomorci so v številnih enotah in v številnih bojih dejansko osvobajali kraje po celotni nekdanji Jugoslaviji. In to izjemno uspešno!



    Pregovor dneva
    Ljubo doma, kdor ga ima; kdor ga nima, pa za njim kima.
    več pregovorov


    Rojstva:
    1912 Franc Šturm, slovenski skladatelj († 1943)
    1905 Vida Juvan, slovenska gledališka igralka († 1998)
    1895 Slavko Osterc, slovenski skladatelj († 1941)
    Smrti:
    1926 Anton Foerster, slovenski skladatelj češkega rodu (* 1837)
    Prazniki:
    Svetovni dan boja proti širjenju puščav


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com