O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Znamenite osebnosti


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da so Sečoveljske soline zaradi svoje izjemne bogate naravne in kulturne dediščine uvrščene kot edino od slovenskih mokrišč na seznam UNESCA kot mokrišče mednarodnega pomena? Danes deluje le še manjši del solin, v opuščenem delu solin pa najdemo bogato zakladnico rastlinskega in živalskega sveta, med drugim Etruščansko rovko, ki je najmanjši sesalec na svetu!

    Primož Trubar



    Primož Trubar se je rodil v Rašici, na posestvu grofov Turjaških, mlinarju Mihi in materi Jeri, leta 1508. Dan njegovega rojstva ni točno znan, verjetno pa je to bilo pred 9. Rožnikom, ko goduje Sv. Primož. Njegov oče je bil gotovo najpomembnejši človek v vasi, saj je bil mlinar v mlinu grofov Turjaških, danes imenovanem Temkinov mlin, poleg tega pa še tesar in cerkovnik oz. ključar cerkvice Sv. Jerneja. Leta 1520 mu je Turjaški grof dal dovoljenje, da svojega sina pošlje na šolanje.



    Ko je Primožu bilo 12 let, je odšel z doma. Sprva se je eno leto šolal na Reki, kasneje dve leti v Solnogradu, kjer se je preživljal s cerkvenim petjem. Zatem je odšel v Trst, kjer je postal vodja pevskega zbora v tamkajšnji stolnici in spoznal škofa Petra Bonoma. Postal je njegov osebni strežnik oziroma komornik. Na Bonomovem dvoru je bil Primož deležen osnove klasične izobrazbe. Spoznal je grške in rimske avtorje, pa tudi sodobne cerkvene in filozofske pisce, kot sta bila Martin Luther in Erazem Roterdamski. Škof Bonomo je svojim učencem tolmačil Vergila in Erazma kar v treh jezikih, v italijanskem, slovenskem in nemškem. Prav tako se je Trubar tam naučil tudi t.i. renesančnih spretnosti, kot so govorništvo, poznavanje umetnosti in glasbe. Škof Bonomo je Primoža izredno cenil in mu je že pri devetnajstih predal župnijo Loka pri Zidanem mostu. Toda Trubar je hotel še naprej študirati in zato je 1527. službo predal vikarju, sam pa je za dve leti odšel v bogoslovno službo na Dunaj. Takrat so slovenskim deželam venomer grozili turški vpadi in napadi. V njegovem času je bilo zabeleženih kar 22. Za vsakim so ostale napol prazne, požgane vasi, revščina in lakota. Leta 1529 so na Dunaju v pripravah na Turke zaprli tudi šolo katero je obiskoval Trubar, zato se je vrnil v domovino.



    Leta 1530 ga je škof Bonomo posvetil v duhovniški stan in ga določil za vikarja v Laškem, kjer je pridigal v duhu Erazma Roterdamskega in seznanjal ljudi z nauki, ki jih uče evangeliji. Kasneje se je od tam umaknil, ker se tamkajšnji farani niso strinjali z njegovim naukom in se zaposlil v Lublani. V svojih pridigah je uporabljal predvsem svetopisemsko razlago švicarskih reformistov in zwinglijancev Bullingerja ter Pellicana, in vneto zagovarjal Luterjev nauk. Deželni poglavar Kranjske, ga je leta 1540 zaradi njegovih nazorov pregnal iz dežele, tako da je ponovno odšel v Trst, kjer je postal slovenski pridigar in Bonomov osebni tajnik.



    Deloval je v reformaciji naklonjenemu humanističnemu krožku, kjer je intelektualno in versko dozorel. Prav škof Bonomo, je kmalu dosegel, da ga je ljubljanski škof Kacijanar poimenoval za kanonika in stolnega pridigarja, zato se je Trubar leta 1542 vrnil nazaj v Lublano. Tam je dokončno oblikoval svoj jezik in postal izreden govornik. Njegov zaveznik so bili zlasti kranjsko plemstvo in slovenski meščani Matija Klombner, Vid Khisl, Jurij Seyerle, Lenart Budina in drugi.

    Toda Lublana je leto za tem, 1943., dobila novega škofa Urbana (Kalca) Tekstorja, ki je bil goreč nasprotnik »novovercev«. Imenovan je bil s kraljevim odlokom in je kmalu začel s katoliško prenovo. Zato je bil Trubar leta 1547 premeščen v Šentjernej, kjer je dobil službo vikarja. Še pravočasno je zvedel, da je to samo zato, da bi ga odstranili in se je skril. V začetku leta 1548 je pobegnil v Nemčijo. Duhovno sodišče ga je izobčilo, izgubil pa je tudi vse službe in imetje, zlasti ga je bolela izguba njegovih knjig.



    ROTHENBURG

    Na nemškem je najprej prišel v mesto Nurenberg. Tam se je šele dodobroma zavedel kakšno kulturno siromaštvo vlada v, od Turkov opustošenih, slovenskih deželah. Kasneje je Turke omenjal v vsaki izdani knjigi kot največjo nesrečo, ki je prizadela »lube brate inu Slouence« in kot stalno nevarnost za zahodno civilizacijo. V Rothenburgu ob Tauberi je dobil službo drugega pridigarja. Kmalu se je kot duhovnik oženil z Barbaro, hčerjo Mateja Sitarja iz Kranja in pristopil k augsburški veroizpovedi ter postal pravi protestant. V svojem življenju se je tri krat oženil. Po Barbarini smrti še z Anastazijo in Agnezo. Imel je več otrok vendar so otroštvo preživeli le Primož, Magdalena in Felicijan. Vključil se je v protestantizem kot eden najpomembnejših reformatorjev in duhov svoje dobe. Začel je pisati knjige v slovenskem jeziku, da bi njegovi »lubi Slouenci« razumeli novo vero. Leta 1550 je v Rothenburgu sestavil Katekizem in Abecednik, ki ju je napisal v govoru svojega rojstnega kraja, Rašice. Katekizem vsebuje nekatera pojasnila poglavja iz protestantskih naukov, sedem pesmi, dve molitvi in pridigo o veri. Z Abecednikom, ki vsebuje vsega osem listov, pa je hotel, da bi se rojaki iz njega naučili branja. Oba sta bila napisana v »vindskem« ali slovenskem jeziku (in windischen sprach), a v gotski pisavi. A težave so nastopile, ko je hotel obe knjigi natisniti. V Nurnbergu in Swabisch-Hallu tiskarji zaradi strogih določil niso hoteli natisniti verske knjige, še posebej pa ne take, ki je niso razumeli.



    Toda Trubar je iskal dalje in našel tiskarja Morharta v Tubingenu. Konec Listopada ali pa v Grudnu 1550, je šla knjiga v tisk. Ko so natisnili 144 strani Katekizma, je dal avtor v tisk še 100 dodatnih strani, na katerih je objavil sedem pesmi z notami, dve molitvi in pridigo o veri. Dejansko je knjiga zato izšla v začetku leta 1551, brez avtorjevega pravega imena, v naslovu pa je naveden Philopatridus Iliricus oz. Rodoljub Iirski. Tudi tiskar se je skril za napisom » Natisnjeno na Sedmograškem od Jerneja Škrjanca – Gedruckt inn Sybenburgen durch den Jernei Skuryaniz.

    Hkrati s Katekizmom je Trubar izdal tudi Abecednik. Gre za drobno knjižico osmih listov. V njej je abecednik omejen na tri strani. Natisnjena je abeceda, nekaj zlogov in nekaj besed. Ostali del vsebuje kratek katekizem z vprašanji in odgovori.

    Leta 1551 je dobil župnijo v Kemptenu ob tirolski meji. Še naprej se je ukvarjal s slovenskim pisanjem. 1553. je sestavil pridigo o očenašu in začel na pobudo iz Lublane prevajati Lutrovo Hišno postilo. Vendar pa mu je manjkalo denarja, da bi lahko dal kaj v tisk. Naključje je hotelo, da je spoznal Pavla Vergerija, bivšega modruškega in koprskega škofa, ki je sprva finančno podprl njegova prizadevanja. Vergerij je bil po rodu Italijan in je znal le malo slovenščine in hrvaščine. Zato se mu je zdelo da gre le za narečji enega, skupnega jezika. Hotel je izdati prevod Svetega pisma v umetnem jeziku, ki bi bil razumljiv večini. Trubar mu je le s težavo razložil, da hoče ostati pri svoji slovenščini.

    Leta 1555 je ponovno izdal svoji prvi dve knjigi, tokrat v latinici. Dve leti kasneje je izdal Ta pervi deil tiga Noviga testamenta, Ta slovenski koledar (prvi na Slovenskem) in Tiga noviga testamenta ena dolga predguvor v slovenskem in nemškem jeziku. V obsežnem predgovoru je nagovoril preprosto slovensko ljudstvo, hkrati pa se je izkazal kot izviren, duhovit in jedrnat opisovalec pomembnih cerkvenih vprašanj svoje dobe. Po oblikovni plati je to prvi slovenski esej.

    Abecedarium und der klein Catehismus In der Windischen Sprach.
    Ane Bukuice, iz tih se ti Mladi inu preprosti Slouenci  mogo lahku v kratkim času brati naučiti.
    V tih şo tudi ti vegši štuki te kerščanske Vere inu ane Molitve,
    te so prepisane od aniga Perjatla vseh Slouenzov.




    TUBINGEN



    Kljub temu, da se je sprl z Vergerijem, ker je ta hotel, da bi prevedel Sveto pismo v nekakšen skupen južnoslovanski jezik, je Trubar od vojvode Krištofa dosegel odobritev za izdajo knjige Ta drugi deil Tiga noviga testamenta, leta 1560. V tem času je dobil tudi župnijo v Urachu. Trubar je hotel protestantsko vero razširiti med Hrvate in Srbe ter jo približati tudi Turkom oz. slovanskim poturčencem na Balkanu, da bi s tem postala obramba zoper turško prodiranje v slovenske dežele in ostalo Evropo. Zato je leta 1561 tam tudi ustanovil južnoslovanski biblijski zavod. Financirali so ga štajerski baron in kasnejši deželni glavar Janez (Ivan) Ungnad in nekateri vodje nemške reformacije.

    Razmah protestantizma med slovenskim plemstvom in mestnim prebivalstvom v deželah Notranje Avstrije (nekdanje Karantanije), je v drugi polovici petdesetih let zahteval trdnejšo organizacijo protestantske cerkve v slovenskih deželah. Kranjski deželni stanovi so za to nalogo izbrali Trubarja in ga pozvali da se vrne domov. Junija 1561 se je odpravil v Lublano, kjer je bil resnično veličastno sprejet. Nasproti mu je prišlo odposlanstvo slovenskega plemstva in ga navdušeno pozdravilo. Tudi v deželni prestolnici je bil sprejet s povorko, »procesijo ljudi, ki so ga pozdravljali z glasbo in bučnimi ovacijami«. Trubar je pomagal urediti slovensko protestantsko cerkev in dosegel, da so po vseh pomembnih krajih po slovenskih deželah postavili pridigarje.

    Po dveh mesecih v Ljubljani je odšel nazaj v Urach, od koder se je naslednje leto vrnil kot superintendent (protestanski dekan) ali predstojnik protestantske cerkve. Sestavil in izdal je Cerkovno ordningo (1564), v katerem je bil napisan cerkveni red za slovensko cerkev. Če bi bile njegove ideje uresničene, bi poenotil upravni red na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. S tem redom je posegel v pravice deželnega kneza, zato je nadvojvod Karel dal knjigo zapleniti. 1564. so Trubarja v Ljubljani obsodili in izgnali, novi superintendent pa je postal njegov dotedanji pomočnik Sebastijan Krelj.



    Vrnil se je v Nemčijo, kjer se je za stalno naselil v Derendingenu. Tu je leta 1566 in 1567 izdal Ta celi psalter Davidov, nov Abecedarij, nemško slovenski Ta celi katehismus in druge knjige. Na wurttemberški dvor so ga vključili kot svetovalca nadvojvode Krištofa za balkanska vprašanja. 1567. se je poslednjič za zelo kratek čas vrnil na Slovensko, da bi poizvedel več o Koranu. Na skrivaj se je sestal z Uzrain – begom in še nekaterimi Turki na Ljubljanskem gradu in v Ribnici. Tam se je s turškim svečenikom posvetoval o prevodu Lutrove Biblije v turški jezik. Dejaven je bil tudi kot diplomat in je deželne stanove Notranje Avstrije (Karantanije) prepričal, da so podpisali Formulo concordiae, oziroma izjavo o enotnosti protestantskega gibanja v nemških in avstrijskih deželah. Zadnja leta je Trubar preživel na domačiji v Deredingenu ob svojem vinogradu. Iz vseh slovenskih dežel so ga na njegovem domu obiskovali slovenski študentje. Vzgajal jih je, jih učil in podpiral , saj se je zavedal da so bistvenega pomena za prosvetlitev slovenskega ljudstva. Svoje življensko delo je zaključil s prevodom Noviga testamenta puslednji dejl. Umrl je 28. Rožnika, leta 1586 v Derendingenu, obdan s svojci in prijatelji. Pokopan je v tamkajšnji cerkvi.



    Trubarjeva dela

    Trubar je avtor 22. knjig v slovenščini in dveh v nemščini. Poleg tega je napisal 1O predgovorov za dela drugih avtorjev v nemščini. Najvažnejši njegovi spisi so:
  • 1550 Catechismus (z dodatkom pesmi), Abecedarium, oba v gotici
  • 1555 Ta evangeli svetiga Matevža, ponovno tudi Katekizem in Abecednik v latinici, Ena molitov tih krščenikov, kir so zavolo te prave vere v jezusa Kristusa pregnani
  • 1557 Ta prvi dejl tiga noviga testamenta, Ta slovenski koledar
  • 1558 En regišter. . . ena kratka postila
  • 1560 Ta drugi dejl tiga noviga testamenta
  • 1562 Artikuli oli dejli te prave stare vere krščanske
  • 1564 Cerkovna ordninga
  • 1566 Ta celi psalter Davidov in nov Abecedarium
  • 1567 Ta celi katehismus, Sv: Pavla listuvi, Ena duhovska pesem, Eni psalmi… 
  • 1574 Ta celi katehismus, Eni psalmi
  • 1575 Tri duhovske pejsni
  • 1577 Noviga testamenta pusledni dejl
  • 1579 Ta prvi psalm ž nega trijemi izlagami
  • 1582 Ta celi nov testament, Ta slovenski koledar
  • 1595 Hišna postila - posmrtno izdal sin



    Trubarjeva dela so prevodi verskih besedil. Vsak izmed teh prevodov je opremljen z uvodom, razlago ali posvetilom v slovenskem (vindskem) ali/in nemškem jeziku. Vsa njegova dela, razen prvih dveh, ki sta napisana v gotici, so napisana v latinici. Njegovo delo obsega celoten prevod nove zaveze Ta prvi dejl tiga noviga testamenta (1557), Ta drugi dejl tiga noviga testamenta (1560) in Ta celi novi testament (1582), iz stare zaveze pa prevod Davidovih psalmov (1566). Poleg tega je objavljal katekizme v vezani in nevezani besedi in sestavil pravilnik protestantske cerkve - Cerkovna ordninga (1564). Ta temelji na zahtevi, da se mora bogoslužje na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem (Notranji Avstriji ali Karantaniji) opravljati v slovenskem jeziku. Gre za zakonik, ki vsebuje obrednik, določila o cerkvenih službah, o organizaciji cerkvene uprave, o razvoju slovenskega šolstva, o upravljanju cerkvenih posesti in ostalem glede protestantske cerkve na Slovenskem. S tem delom je Trubar nehote posegel v odnose med deželnim plemstvom, ki ga je podpiralo in avstrijskim nadvojvodom, ki se je čutil ogroženega, saj je ta zakonik posegal tudi v njegove deželne pravice. Ta spor se je nadaljeval tudi po Trubarjevi smrti. Prav v tem obdobju je nadvojvod Ferdinand (1619) podedoval deželi Zgornjo in Spodnjo Avstrijo. Nato je vse te dežele (slovenske, avstrijske, češke in ogrske) združil v skupno državno celoto. Kasneje je nadvojvod Ferdinand postal tudi nemški cesar Ferdinand II. Svojo oblast in veljavo je vzdignil tako, da je strl moč deželnih stanov. Leta 1587 je malodane prišlo do boja med pristaši briksenskega škofa, ki ga je podpiral nadvojvod Ferdinand in deželnimi stanovi. Tam so ob sporu, ki bi skorajda prerasel v oborožen spopad, nastale znamenite besede, da si bodo »Štajerska, Koroška in Kranjska prej našle drugega kneza (nadvojvodo), kot pa knez tri dežele«. Do spopada resda ni prišlo, prišlo pa je do postopne rekatolizacije oziroma protireformacije, ki se je končala s prisilno izselitvijo oz. izgonom precejšnjega števila deželnega plemstva Kranjske, Štajerske in Koroške leta 1628 iz njihovih dežel.

    Trubar je ob svojem pisanju imel pred očmi vse Slovence, ne glede na njihove takratne politične meje. Že v prvi svoji knjigi je pisal »vsem Slouencom«. Tudi kadar je uporabljal ožja deželna imena, kot so »kranjski« ali »Kranjec«, je vselej dodal tudi širši narodni izraz »Slouenec« ali »Slouen« in »slouenski«. Pogosto je naštel tudi vse slovenske pokrajine in »deželne narečne skupine«. To priča o visoki narodni zavesti v takratni dobi. Je pa ta zavest slovenske skupnosti v naslednjem, 17. stoletju, po štirih katastrofah (vpadi Turkov in posledično premik srbo-hrvaško govorečega prebivalstva iz juga Balkana proti Slovenijeh/Sclavoniae, v južno Kransko ter Istro, izgon deželnega plemstva – okrog 750 plemenitašev, tesnejša povezava avstrijskih dednih dežel v državno celoto z nemško prevlado in zadušenih kmečkih uporih, v katerih so zahtevali «staro praudo« oz. staro slovensko-karantansko pravo), ki so nas zadele, počasi pričela izginjati. Konec 18. in v 19. stoletju so jo načrtno pričeli nadomeščati z deželno zavestjo na eni strani, ki je pripomogla k večji germanizaciji Koroške in Štajerske in panslovansko zavestjo na drugi strani, ki je prišla najmočneje do izraza pri t.i. ogrskih Slovencih v Slovenijeh, Gorskem Kotarju in južni Istri. V obeh primerih je šlo za pravo raznarodovanje in posledično za izgubo slovenskega naselitvenega ozemlja, v korist drugih narodov.



    Pri svojem ustvarjanju se je Trubar držal lastnega prepričanja, da se »slovenskega jezika ni treba sramovati, ker je lep in gibčen in se ne skriva v kakem kotu«. Dobro se je zavedal bogastva slovenskih narečij, ko je zapisal: »Ta slouenski jezik se povsod glih inu v eni viži ne govori. Drigači govore z dostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerji inu Dolenci ter Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati«. Pravilno je zapisal tudi, »da se govori ne samo v eni pokrajini drugače ko v drugi, ampak pogosto tudi v razdalji dveh treh milj, da, često celo v eni sami vasi drugače in različno v mnogih besedah in naglasih«. Zato se je pri pisanju svojih bukev odločil za preprost in domač jezik ter slog. »Inu mi nesmo v le-timu našimu obračanu oli tolmačevanu lepih, gladkih, visokih, kunštnih, novih oli neznanih besed iskali, temuč te gmajnske krajnske preproste besede, katere vsaki dobri preprosti Slouenec lehku more zastipiti«. O prvem delu novega testamenta je zapisal:« Pri prevajanju sem se potrudil glede besed in sloga, da bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsak Slovenec, bodisi Kranjec, Spodnještajerec, Korošec, Kraševec, Istran, dolenjec ali Bezjak. Zaradi tega sem ostal kar pri kmečkem slovenskem jeziku, kakor se govori na Raščici, kjer sem se rodil«.

    V naših zgodovinskih in slovstvenih knjigah je prepogosto izraženo zmotno ali celo lažno mnenje, da je Trubar »ustvaril« ime Slovenci in ga dal našemu narodu. Dejansko njegova dela dokazujejo prav nasprotno. Zanesljivo si pojmov Slovenec in slovenski ni izmislil niti ju ni ustvaril. Trubar je bil le prvi, ki je v domačem jeziku zapisal takrat splošno znano in že stoletja uveljavljeno ime Slovenci, za kar so v drugih jezikih uporabljali sopomenko Vindi oz. Windisch in Slavi ali Sclaveni. Popolnoma jasno je, da se to ime nanaša izključno na Slovence in ne nasploh na vse Slovane, kot so nam dolga leta zmotno prikazovali.

    Trubar si je že začasa svojega življenja znal pridobiti spoštovanje in ugled tako, doma kot tudi v tujini. Prijateljeval je in vzdrževal stike s številnimi filozofi in teologi, plemiči, knezi in kralji kot ponosen Slovenec. Širom srednje Evrope je užival ugled kot eden največjih ljudi takratnega časa. Prav tako pa je bil na drugi strani vseskozi preganjan in črten. Njegove vloge v slovenski zgodovini, še zlasti pa literarni, mu po njegovi smrti dolgo niso priznavali. Še štiristo let po njegovem rojstvu, je to praznovala le peščica slovenskih intelektualcev in pisateljev. Danes je njegova vloga priznana in velja kot človek ki je napisal in dal natisniti prvo slovensko knjigo oziroma bukev. Postavil je tudi temelj slovenskemu knjižnemu jeziku, ki pa se je izoblikoval šele kasneje, zlasti po zaslugi Adama Bohoriča. Zato bo ime Primoža Trubarja slovelo, dokler se bo glasila slovenska beseda!






  • Pregovor dneva
    Kdor po tujem hlepi, svoje izgubi.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1815 na ljubljanskem liceju ustanovljena stolica za slovenski jezik
    1423 Ernest Železni se odpove fevdalnemu gospostvu nad delom posestev Celjskih grofov
    Rojstva:
    1842 Ernestina Jelovšek, Prešernova hči, biografinja († 1917)
    Smrti:
    1970 Stane Sever, slovenski gledališki, filmski igralec (* 1914)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com