|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je slovenska »obmejna« planota Kras, dala ime kraškemu svetu in kraškim pojavom širom sveta? Kraška planota se dokaj strmo dviga nad okoliško pokrajino, na njej pa najdemo vse najznačilnejše kraške posebnosti: podzemne jame, vrtače, vodne ponore, brezna, špilje itd. Kraška planota je tudi eno najstarejših poselitvenih območij v Sloveniji. Manjši del planote sega tudi na drugo stran današnje meje, kjer ga v tujem, italijanskem jeziku imenujejo Carso. Nemci imenujejo Kras Karst in tudi na Kitajskem imajo kras. Podlaga za vse je slovenska beseda kras. Slovenska Krasa pa sta celo dva! Drugi je Slovenski Kras (Slovensky Kras) v Republiki Slovenski (Slovaška).
|
|
Razpad komunizma v Evropi ter demokratizacija in osamosvojitev Slovenije
I. del
RAZPAD KOMUNIZMA V EVROPI
Režimi sovjetskega bloka so skozi vse obdobje po 2. svetovni vojni občasno preživljali težje politične pretrese, ki so kazali razkroj njihove prvotne monolitnosti, vendar so šele v 80. letih prejšnjega stoletja zašli v brezizhodno strukturalno krizo. Njihova gospodarstva so tedaj že povsem stagnirala, izdatki za oboroževanje – kar velja zlasti za Sovjetsko zvezo - ter odplačevanje pri zahodnih bankah najetih dolgov so vse bolj načenjali njihove proračune. Ob izredno nizki produktivnosti sicer ni bilo nezaposlenosti, a zastarela proizvodna tehnologija je močno obremenjevala okolje. Značilno razširjena je bila korumpiranost vladajočih partijskih elit ter (posebno v Sovjetski zvezi) zastrašujoč obseg kriminala in alkoholizma. Ob tem so ostajali ti režimi po koncu liberalističnih reform Nikite Hruščova (odstavljen 1964) negibni in nespremenjeni; na nakopičene družbene probleme do 80. let prejšnjega stoletja so bili sposobni reagirati le z represijo.
Dogodki, kot so bili spor med Jugoslavijo in državami Informbiroja 1948, protisovjetski vstaji na Poljskem in Madžarskem 1956, spor Albanije s Sovjetsko zvezo 1958 in Sovjetske zveze s Kitajsko 1960, praška pomlad 1968, kitajsko-sovjetski obmejni spopad 1969 itd. so nakazovali občasne krize v sovjetskem bloku. Čeprav je bilo ob smrti Leonida Brežnjeva (1982) že dalj časa jasno, da je potrebno sovjetski sistem v temeljih posodobiti, so se začele družbene reforme uveljavljati šele po letu 1985, ko je postal generalni sekretar KP SZ Mihail Gorbačov, za sovjetske razmere mlad in dinamičen voditelj. Gorbačov je idejni oče politike »glasnosti«, nove prakse javnega razpravljanja o preteklih zločinih in napakah ter sodobnih problemih sovjetske družbe; zlasti se je razmahnila po jedrski katastrofi v elektrarni v Černobilu leta 1986. V Sovjetski zvezi so začeli objavljati knjige in članke dotlej prepovedanih disidentskih avtorjev, s ključnih mest v vladi, partiji, tajni policiji in vojski pa odstranjevati konservativce. Vse to je Gorbačovu omogočilo, da je 1987 sprožil novo fazo reform, veliki načrt temeljite preureditve (»perestrojka«) sovjetske družbe. Šlo je za uzakonitev privatne pobude in odpravo neučinkovitega državnoplanskega gospodarstva, torej gospodarske osnove sovjetskega sistema sploh. Državna podjetja, tovarne in kolhozi so poslej smeli sprejemati odločitve o svojem poslovanju, kar je pomenilo, da se je bistveno zmanjšala moč države in KP. Iz zaporov in taborišč so izpustili številne politične zapornike in se odrekli večjim kršitvam človekovih pravic. Leta 1989 so izvedli prve volitve z več kandidati, pri čemer je dobil novi parlament bistveno širša pooblastila, Gorbačov pa je postal predsednik države. Marca 1990 se je KP odrekla svojemu političnemu monopolu in tako se je tudi uradno začelo obdobje strankarskega pluralizma. Zunanjepolitično se je Sovjetska zveza pod Gorbačovom odpovedala politiki izvora revolucije in s tem poglabljanju hladne vojne. Odnosi z Zahodom so se bistveno izboljšali in se ponovno krepili v duhu popuščanja napetosti iz prve polovice 70. let prejšnjega stoletja (začetek »detanta« 1971, SALT I 1972, helsinška konferenca 1973-75), ki jo je ob koncu 70. let zaustavila nova faza ekspanzionistične politike vzhodnega bloka (zmaga sandinistov v Nikaragvi, sovjetska intervencija v Afganistanu, oboje 1979). Leta 1987 sta ZDA in Sovjetska zveza podpisali sporazum o uničevanju jedrskega orožja srednjega dosega (INF), obdobje hladne vojne pa se je končalo 1989 z umikom sovjetske vojske iz Afganistana in z zagotovilom Sovjetske zveze, da se odreka »pravici« vmešavanja v notranjepolitične zadeve članic Varšavskega pakta.
Ker sovjetski »veliki brat« ni več ščitil od Moskve povsem odvisnih in doma nepriljubljenih vladavin vzhodno in srednjeevropskih KP, so te 1989 pod udarci množičnih ljudskih gibanj naglo razpadle. Najprej se je to zgodilo na Poljskem, najšibkejšem členu vzhodnoevropske verige, kjer je že od 1980 kot množično opozicijsko gibanje deloval sindikat Solidarnost, njen voditelj pa je bil Lech Wałesa. Leta 1989 je opozicija izsilila večstrankarske volitve in skupaj z bivšimi komunisti sestavila koalicijsko vlado.
Na Madžarskem, kjer so začeli v zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja pospeševati tuje naložbe in spodbujati privatno pobudo, so bile prve demokratične volitve 1989 in končale so se z velikim porazom KP.
Poleti 1989 so množice vzhodnonemških beguncev prek Češkoslovaške in Madžarske prišle v ZRN, zatem pa so oktobra in novembra v NDR izbruhnile množične demonstracije. Odstopil je Erich Honecker, 9. novembra 1989 je padel berlinski zid, kar je omogočilo prost prehod med nemškima državama, radikalizacijo političnega gibanja v NDR in zatem združitev obeh Nemčij (1990).
Na prvih demokratičnih volitvah (marca 1990) se zmagali krščanski demokrati s programom združitve z Zahodno Nemčijo. Takšen razvoj je pospešil še gospodarski zlom. Julija je bila izvedena denarna unija z Zahodno Nemčijo, denarna enota je postala D-marka, 3. oktobra 1990 pa sta se obe nemški državi tudi politično združili; nekdanja NDR je tako prišla v NATO in EGS (danes EU).
Na Češkoslovaškem so miroljubne študentske demonstracije prerasle v množično ljudsko gibanje (»žametna revolucija«), ki je pod vodstvom Vaclava Havela prisililo KP, da se je odpovedala svoji vodilni vlogi. Sestavljena je bila koalicijska vlada, Havel pa je postal predsednik republike. Leta 1993 je Češkoslovaška federacija razpadla miroljubno z dvostranskim sporazumom in odtlej obstajata suvereni republiki Češka in Slovaška.
V Bolgariji so po velikih demonstracijah 1989 konzervativnega Todorja Živkova zamenjali partijski reformisti, ki so pristali na večstrankarske volitve (1990) in zato ohranili precej političnega vpliva. Podobno se je zgodilo po večstrankarskih volitvah v Albaniji.
V Romuniji je decembra 1989 tajna policija v krvi zadušila protirežimsko vstajo v Temišvaru, nakar je vojska prevzela oblast in usmrtila diktatorja Nicolaea Ceausesca ter njegovo ženo. KP so prepovedali, ustanovljena je bila Fronta narodne rešitve.
Albaniji je od leta 1945 vladala brezobzirna komunistična diktatura. Leta 1990 so državo pretresle močne prodemokratične demonstracije; ljudje so zahtevali pravico do potovanja v tujino. Tisoče Albancev je začelo bežati iz Albanije. Decembra 1990 je komunistični predsednik Ramiz Alia privolil v večstrankarski sistem. Komunistična partija se je preimenovala v delavsko stranko, ki je zmagala na demokratičnih volitvah leta 1991. Demokratična opozicija je bila močno nezadovoljna z rezultati volitev in v številnih delih države so izbruhnili neredi. Marca 1992 je na novih volitvah zmagala demokratska opozicija, ki je osnovala prvo vlado po 47 letih, v kateri ni bilo komunistov. Komunistični predsednik Ramiz Alia je odstopil, predsednik pa je postal voditelj demokratske fronte Sali Berisha.
Naglo se je pokazalo, da so reforme, ki jih je v Sovjetski zvezi izvajal Gorbačov, prišle prepozno in da ne morejo zaustaviti razkroja režima, prej obratno, v znatni meri so ga pospešile. Gospodarske reforme so se neprestano slabšale, proizvodnja je upadala, še bolj je primanjkovalo živil in splošnih dobrin, hkrati pa so naraščale cene in naglo je upadala vrednost rublja. Obenem je kopnela moč osrednje oblasti in KP; v posameznih republikah so se začela gibanja za neodvisnost od Moskve, zlasti izrazito v Litvi, Latviji in Estoniji ob Baltiku. Zaostrovalo se je tudi nasprotje med radikalnimi političnimi silami, katerih voditelj je postal novoizvoljeni predsednik Ruske federacije Boris Jelcin, in konservativci v KP.
Gorbačov, ki je pogosto nihal med obema strujama, je leta 1991 na zahtevo radikalcev pristal na veliko decentralizacijo Sovjetske zveze, zaradi česar so konzervativne komunistične sile 19. avgusta brez uspeha poskušale izvesti državni udar. Posledice neuspelega prevrata so bile velikanske: Sovjetska zveza se je takoj začela razkrajati, centralna oblast pa postajati nepomembna, saj so republike druga za drugo proglašale neodvisnost. Zaradi udeležbe v državnem udaru je bilo prepovedano delovanje KP.
Konec 1991, ko je Gorbačov odstopil, Sovjetska zveza, ki je 31. decembra tudi formalno nehala obstajati, dejansko ni bilo več. Enajst bivših sovjetskih republik se je povezalo v ohlapno Skupnost neodvisnih držav. Med novimi državami so se začele stopnjevati napetosti in prišlo je do konfliktov, ki so jih nekatere, kot na primer v Zakavkazju, reševale z vojaškimi spopadi.
Ob dolgotrajnem gospodarskem in političnem razkroju so se v večnacionalnih vzhodno in srednjeevropskih državah s komunističnimi režimi –zlasti v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji, v bistveno manjši meri pa na Češkoslovaškem- ponovno okrepila nacionalna gibanja, ki jih dotlej niso zatirali zaradi »proletarskega internacionalizma« in pripadnosti »sovjetskemu narodu« v sovjetskem oziroma »bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti« v jugoslovanskem primeru, temveč prikrito tudi zaradi zagotavljanja dominantne vloge najmočnejših narodov v naštetih federacijah – Rusov, Srbov in Čehov. Ta proces je bistveno starejši od komunizma in je potekal že v carski Rusiji, Kraljevini Jugoslaviji in Masarykovi Češkoslovaški.
II. del
VZPON IN RAZPAD KOMUNIZMA V SLOVENIJI/JUGOSLAVIJI TER DEMOKRATIZACIJA IN OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE
Uvod
1. KOMUNIZEM IN NJEGOVE KRINKE
1.1 Nacionalsocializem v Avstriji, komunizem v Sloveniji
1.2 Komunistična partija
1.3 Narod, ki ne pozna svoje preteklosti, je obsojen, da jo bo ponovil
1.3.1 Komunistična partija/Zveza komunistov
1.3.2 Rdeči baroni
1.3.3 Partijsko obvladovana družba
1.3.4 Partijska nebesa in partijski pekel
1.3.5 Policijska država – vladavina tajne politične policije
1.3.6 Množični povojni poboji
1.3.7 Povojni politični zaporniki na Slovenskem
1.3.8 Volitve
1.3.9 Obnova, prostovoljno in suženjsko delo
1.3.10 Železna zavesa in spor z Informbirojem
1.3.11 Goli otok
1.3.12 Vojna proti zasebni lastnini in podjetništvu
1.3.13 Kolektivizacija kmetijstva
1.3.14 Vojna proti veri in Cerkvi
1.3.15 Industrializacija
1.3.16 Na robu lakote in revščine
1.3.17 Samoupravljanje
1.3.18 Povojna usoda Tigrovcev
1.3.19 Žene in mladina
1.3.20 Cenzura
1.3.21 Begunci
1.3.22 Nemška in italijanska manjšina
1.3.23 Slovenske manjšine
1.3.24 Socialistična ideološka indoktrinacija in povojna slovenska umetnost
1.4 Temna stran meseca (Drago Jančar)
2. NOTRANJEPOLITIČNE RAZMERE V JUGOSLAVIJI
2.1 Jugoslovanske notranjepolitične razmere in slovenska osamosvojitev
2.1.1 Trenja med centralisti in federalisti ter pet mejnikov osamosvojitvenega procesa
2.2 Politične priprave na osamosvojitev (dr. Jože Pučnik)
2.3 Demos, Beograd in mednarodni okvir osamosvajanja (Lojze Peterle)
3. PARLAMENTARIZEM
3.1 Parlamentarizem na Slovenskem od leta 1945 do leta 1990
3.2 Slovenski parlamentarizem v okvirih socialistične Jugoslavije
4. GOSPODARSKI VIDIK OSAMOSVAJANJA SLOVENIJE
5. VLOGA KULTURE PRI SLOVENSKI OSAMOSVOJITVI
6. USTAVNO-PRAVNI VIDIKI OSAMOSVAJANJA SLOVENIJE
6.1 Nastajanje ustave Republike Slovenije
7. VREDNOTNO-IDEOLOŠKE ZNAČILNOSTI POLITIČNEGA SISTEMA IN VLOGA REPRESIVNIH ORGANOV V SFRJ
8. VLOGA POLICIJE PRI OSAMOSVOJITVI REPUBLIKE SLOVENIJE (Igor Bavčar)
9. VOJAŠKO PODROČJE IN VLOGA MEDIJEV V OSAMOSVOJITVENI VOJNI
9.1 Teritorialna obramba Republike Slovenije
9.2 Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ)
9.3 Vojaško-politično dogajanje v jugoslovanski krizi in osamosvojitev Slovenije
9.4 Vojaške priprave na slovensko osamosvojitev (Janez Janša)
9.5 Jugoslovanska ljudska armada leta 1991 v Sloveniji – začetek konca ene največjih vojsk po koncu hladne vojne
9.6 Prispevek k podobi o vojaški osamosvojitvi Slovenije 1991 (Janez J. Švajncer – brigadir Slovenske vojske v pokoju)
9.7 Struktura in notranja dinamika vojne v Sloveniji (podpolkovnik Slovenske vojske, prof. Karlo Nanut)
9.8 Vloga medijev v osamosvojitveni vojni (Jelko Kacin)
10. OBVEŠČEVALNO-VARNOSTNI VIDIK SLOVENSKEGA OSAMOSVAJANJA
10.1 Civilna obveščevalno-varnostna služba in slovenska osamosvojitev (Drago Ferš, visok funkcionar VIS-a, direktor SOVA)
10.2 Vloga Varnostno informativne službe (VIS) v času osamosvajanja Slovenije (Miha Brejc, načelnik SDV-ja, od maja 1991 VIS-a)
10.3 Varnostno obveščevalna služba ministrstva za obrambo Republike Slovenije – varnostni organ ministrstva za obrambo – in njen prispevek k zmagi v vojni za Slovenijo (Andrej Lovšin)
11. DELEŽ CERKVE IN VLOGA SLOVENCEV V TUJINI PRI SLOVENSKEM OSAMOSVAJANJU
11.1 Delež Cerkve pri slovenskem osamosvajanju
11.2 Vloga Slovencev v tujini pri osamosvojitvi (Zvone Žigon)
12. MEDNARODNO PRIZNANJE REPUBLIKE SLOVENIJE (dr. Dimitrij Rupel)
Uvod
Dezintegracija v Jugoslaviji ni potekala na miren način. Ob sporu z Informbirojem 1948 je ta komunistična država zapustila vzhodni blok in se v primerjavi z njegovimi članicami bistveno bolj odprla proti Zahodu, hkrati pa razvila lasten liberalnejši »samoupravni« model socializma, v katerem pa so precejšnji decentralizaciji navkljub najpomembnejše vzvode oblasti obvladovale Zveza komunistov, tajna policija in vojska.
Potem ko je Josip Broz Tito (1892-1980) v začetku 70. let prejšnjega stoletja likvidiral liberalistično partijsko politiko v Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveniji, je bila 1974 sprejeta nova zvezna ustava, ki je omogočila veliko gospodarsko in politično decentralizacijo in prenos številnih pristojnosti s federacije na republike ter avtonomni pokrajini; ti dve sta bili de facto izločeni iz sestava Srbije. Po Titovi smrti se je začelo obdobje hude gospodarske in politične krize. Gospodarstvo je bilo pahnjeno v brezizhoden položaj, saj se je režim pri zahodnih bankah prekomerno zadolževal, tako da je zunanji dolg dosegel 20 milijard dolarjev.
Politične razmere so se zlasti začele zaostrovati, ko sta najprej federacija (1981) in nato Srbija (proces je bil dokončan 1988) s silo zatrli narodno gibanje kosovskih Albancev za polnopravni status Kosova kot jugoslovanske republike. V državi sta se ob tem problemu začeli oblikovati dve politični usmeritvi: ena, zlasti izrazita v Sloveniji in kasneje tudi na Hrvaškem, se je zavzemala za nadaljnjo decentralizacijo in konfederalizacijo, druga, ki je postopoma prevladovala v Srbiji in Črni gori, pa je zagovarjala podreditev avtonomnih pokrajin Srbiji ter močno beograjsko federalno državno oblast. To je v bistvu pomenilo prenovo Jugoslavije na račun njenih srbskih narodov in v duhu ureditve 1941 propadle monarhije z izrazito velikosrbsko prevlado.
Ta politična smer se je dokončno izoblikovala z memorandumom Srbske akademije znanosti in umetnosti (1986) in ko je postal Slobodan Milošević absolutni gospodar Republike Srbije (1987). Po tem so se vse bolj krhale gospodarske vezi med posameznimi sestavnimi deli federacije (bojkot slovenskega blaga v Srbiji) in postalo je jasno, da političnega sporazuma o nadaljevanju skupne države ne bo moč doseči. Na severu, zlasti v Sloveniji in s časovnim zamikom na Hrvaškem, se je nadaljevala demokratizacija družbe (manifestacije proti JLA ob procesu proti četverici 1988, pojav novih političnih strank ter legalizacija strankarskega pluralizma 1989, na Hrvaškem v začetku 1990- na to je na zadnjem kongresu 1990 pristala tudi zvezna ZK), v Srbiji pa se je kljub pojavu nekomunističnih političnih strank (1989) krepila vloga Miloševićeve vladajoče partije. Ta je odpravila avtonomijo Kosova in Vojvodine (1989) in z novo ustavo vzpostavila strogo predsedniški režim (1990).
Aprila oziroma maja 1990 so v Sloveniji in na Hrvaškem izpeljali prve demokratične parlamentarne volitve, zatem pa decembra (na Hrvaškem maja 1991) referendum o neodvisnosti.
Junija 1991 sta Slovenija in Hrvaška proglasili svojo neodvisnost. V Sloveniji je prišlo do vojne med JLA na eni strani in slovensko TO in policijo na drugi strani. V začetku julija je ob posredovanju EGS sklenjen brionski sporazum, ki je predvideval trimesečni moratorij na neodvisnost obeh republik ter evakuacijo JLA iz Slovenije. To se je dejansko zgodilo 26. oktobra 1991 malo po polnoči, ko zadnji vojak JLA na malteškem trajektu Venus zapusti slovenska tla.
Medtem se je od jeseni 1990 zaostroval že dalj časa tleči nesporazum med Hrvati in Srbi na Hrvaškem, avgusta 1991 pa so se tam začele velike vojaške akcije JLA. Januarja 1992 so neodvisnost obeh bivših jugoslovanskih republik priznale države EGS in mnoge druge, aprila pa ZDA, ki so tedaj skupaj z EGS priznale tudi neodvisnost Bosne in Hercegovine. Vse tri nove države so bile maja 1992 sprejete v OZN. Od pomladi tega leta dalje se je razmahnila vojna v Bosni in Hercegovini, ki se je končala s podpisom daytonskega sporazuma med Republiko Bosno in Hercegovino, Republiko Hrvaško in Zvezno republiko Jugoslavijo.
Ko je Milošević leta 1999 uvidel, da se mu oblast v Srbiji izmika, si je hotel z »dokončno rešitvijo Kosova«, dejansko vojaško zasedbo pokrajine, povrniti zaupanje med Srbi, vendar je njegovo politiko na Kosovu preprečil NATO z bombardiranjem Srbije in na Kosovo poslal svoje kopenske sile.
Od leta 1999 je Kosovo praktično zunaj Srbije, saj srbska oblast nima nikakršnih pristojnosti za odločanje o njem, razen skrbi za srbsko nacionalno manjšino, ki je ostala tam. Po srbskem odhodu s Kosova so bile tam prve javne demokratične volitve, vzpostavljale so se nove politične institucije, nova izvoljena kosovska oblast pa je morala odločati skladno z zahtevami mednarodnega upravitelja na Kosovu.
Leta 2006 so se začeli pod okriljem Združenih narodov pogovori o statusu Kosova, vendar srbsko-kosovski pogovori niso bili uspešni. Zato je parlament Kosova usklajeno z Evropsko unijo in ZDA 17. februarja 2008, razglasil njegovo neodvisnost.
Črna gora oz. njeno politično vodstvo je v času razpadanja Jugoslavije trdo branilo stališča srbskega »vožda« Miloševića. Majhen krog intelektualcev, ki se je zbiral okrog Liberalne stranke Slavka Perovića, se je neuspešno upiral militantni politiki tedanjega črnogorskega vodstva, kar je trajalo vse do takrat, ko je eden izmed ključnih ljudi črnogorskega vodstva, Milo Đukanović, kasnejši predsednik vlade in države, spoznal, da sedi na napačnem vlaku in se je odločil za opozicijo Miloševiću.
Ideja o ponovni samostojnosti Črne gore, ki so jo Srbi po prvi svetovni vojni ukinili, se je še posebej okrepila po NATO-vem bombardiranju Srbije leta 1999 in po mnogih prepirih znotraj političnega telesa v Črni gori, kjer je pomembna srbska manjšina postajala prevladujoča.
Črnogorsko politično vodstvo je leta 2000 sklenilo, da Črna gora ne bo sodelovala na volitvah za organe tedanje Zvezne republike Jugoslavije, nato so leta 2003 dotedanjo Zvezno republiko Jugoslavijo preoblikovali v državno skupnost Srbije in Črne gore, leta 2006 pa so se Črnogorci na referendumu s 55 odstotki večine odločili za samostojno državo.
Makedonija je edina bivša jugoslovanska republika, iz katere je nekdanja JLA odšla brez strela. Odnose s sosednjimi bivšimi jugoslovanskimi novimi državami je hitro uredila.
1. KOMUNIZEM IN NJEGOVE KRINKE
1.1 Nacionalsocializem v Avstriji, komunizem v Sloveniji
Tako italijanske kot avstrijske nacifašistične strategije sprenevedanja, laganja, potvarjanja, pozabljanja, tabuiziranja imajo neverjetno mnogo skupnega z zgodovinskimi falzifikati, ki so si jih privoščile politične in znanstvene elite druge Jugoslavije. Tako komunizem kot nacizem sta množično okužila Avstrijce in Slovence. Če se za Koroško sprašujemo, kako je bilo mogoče, da si je nacionalsocialistično gibanje v tradicijski, kulturno razviti deželi tako hitro utrdilo položaj in nenehno pridobivalo moč - ali so bili na Koroškem posebni pogoji, zaradi katerih je nacionalsocializem tako hitro pridobil vpliv in končno uničevalno oblast v duhovnem, družbenem in političnem življenju - potem se lahko podobno vprašamo o komunističnem prevzemu oblasti v Sloveniji, kako je bilo mogoče, da je komunistična partija uspela tako temeljno spremeniti temeljna razmerja moči v slovenski družbi. In za obe strani se lahko vprašamo tako, kot se Andreas Moritsch sprašuje za Slovence: "Ni še bilo odgovorjeno na vprašanje, ali je v slovenski narodni identiteti prišlo do zlitja narodnostnega in komunističnega kolektivizma (in če je do njega prišlo, kako globoko je segla ta fuzija)."
Za nemški prostor in posebej za Koroško pravijo, da Adolfu Hitlerju ni bilo treba ničesar "iznajti". Lahko je gradil na obstoječem, ki ga je bilo treba politično prebarvati. Nacionalsocializem pa je imel tudi svoje koroške korenine v staroavstrijskih mejnih vidikih. Nacionalizem so podžigali še nacionalni konflikti habsburške Avstrije. Tudi slovenska družba je v prvi Jugoslaviji doživela nacionalistično militarizacijo. Nacionalni kolektivizem je bil skupni imenovalec tako klerikalne kot liberalne in komunistične politike, nacionalno aktivno je delovala katoliška cerkev. Ogroženost zaradi nemškega in italijanskega imperializma poudarjajo vsi tabori. Tako je katoliški filozof leta 1946 zapisal: "Najnevarnejši sovražnik naše narodne svobode je nacistični Nemec, to izkušamo Slovenci že vrsto let."
Zato je bilo v slovenski politiki ključno, kdo bo po nacističnem napadu izigral nacionalističnega aduta. Komunistična partija Slovenije je bila na začetku druge svetovne vojne "v ilegali delujoča, v jugoslovanskem merilu centralizirano urejena in precej obrobna politična stranka". S tako popotnico ji je uspel "premet v vodilno in sčasoma v monopolno politično silo. Temeljito spremembo svojega mesta v družbi je dosegla predvsem z jasno opredelitvijo za protiokupatorski boj, z vodenjem takšne
taktike, ki je ustvarjala čimvečjo možno širino osvobodilnega gibanja ob hkratnem ustvarjanju revolucijskih osnov in z visoko stopnjo lastnega neposrednega deleža v organiziranju protiokupatorskega odpora, ki ga je povezovala z za široke družbene sloje sprejemljivo zahtevo po predrugačenju družbenih odnosov."
Razvoj nacizma v Avstriji do leta 1945 je primerljiv z razvojem komunizma v Sloveniji do leta 1990. Rekrutacijski procesi, mehanizmi dominacije in načini funkcioniranja so bili v nacističnem in komunističnem redu v marsičem primerljivi. V obeh primerih gre za ekskluzivistično eshatološko ideologijo, temelječo na rasnem oziroma razrednem sovraštvu, eksploziven prihod na oblast, državni terorizem, prestreljenost družbe s partijo in politično policijo, firerski princip vodenja, opiranje na srednji sloj itd. Prav tako primerljivi sta denacifikacija v Avstriji in obrat od komunizma v Sloveniji.
V obeh primerih pa gre za procese, ki jim še ni videti konca. Če vzamemo avstrijsko Koroško, je NSDAP tam pomnožila svoje članstvo od 590 konec leta 1928 na 24.769 v marcu leta 1938. Zaradi prizadevnosti koroških nacistov je bilo 13.333 Korošcev registriranih kot pripadnikov SS.
Denacifikacijska statistika je v letu 1947 na Koroškem zajela 3.595 "obremenjenih" in 40.223 "manj obremenjenih" nacionalsocialistov. Od 1946-1949 je bilo pred sodiščem v Celovcu 2.934 obravnav. To, kar naj bi bila široko zastavljena birokratska očiščevalna akcija, se je relativno hitro spreobrnilo v veliko, neslišno amnestijsko gibanje.
Število partijskega članstva v Sloveniji je nihalo v skladu z zgodovinskimi razmerami. Od leta 1920, ko je partijsko članstvo štelo 12.000 oseb, je po prehodu partije v ilegalo članstvo upadlo na nekaj deset in nato le počasi naraščalo. Številke so se precej spreminjale, a za ilustracijo povejmo, da je bilo leta 1934 komunistov 57, pred začetkom druge svetovne vojne jih je bilo 1.200-1.300. Skupaj s skojevci, kandidati in bližjimi somišljeniki morda nekaj tisoč. Kljub izgubam je do konca vojne število partijcev naraslo na 12-13.000. Nato je sledilo obdobje intenzivne rasti do leta 1953, ko je bilo članov 54.809. Sledil je zastoj in leta 1956 je bilo članov še 47.637. Nato je sledila nova mobilizacijska kampanja in leta 1962 je bilo članov 71.408. Po tem zagonu je sledilo obdobje nihanj in leta 1973 je bilo članov 62.997. Potem je nastopilo obdobje intenzivnega sprejemanja predvsem mlajših rodov. Leta 1977 je partija štela 101.302 člana. Še leta 1988 je bilo v njej okoli 110.000 članov. Ob njih je bilo še skoraj toliko bivših članov, ki so partijo večinoma zapustili sami.
Nacizem in komunizem sta bili ideologiji, ki sta zapovedovali sovraštvo. Od umora v besedi do dejanskega pobijanja ljudi ne pri nacistih ne pri komunistih ni bilo velike razdalje.
Koroški in štajerski nacisti so bili nosilci nacistične germanizacijske in teroristične politike. Neposredno so soodgovorni za poboje več tisoč talcev, smrt več tisoč taboriščnikov v koncentracijskih taboriščih, desettisoče ljudi je bilo izgnanih v izseljeniška taborišča v Srbijo in Nemčijo, na tisoče pa jih je bilo poslanih v delovna taborišča in prisilno delo. Na desettisoče ljudi je bilo mobiliziranih v nemško vojsko in druge uniformirane formacije, v nemški vojski je padlo več kot 15.000 Slovencev. Odilo Globočnik, Friedrich Rainer, Maier-Kabitsch in drugi so bili vojni zločinci velikega kalibra.
Nasproti tem strašnim številkam in trpljenju stotisočev so partizani odgovorni za povojno usmrtitev nekaj več kot stotnije ugrabljenih ljudi v Južni Koroški ter usmrtitve in preganjanje pripadnikov nemške manjšine v Sloveniji.
Partizanska stran ima na vesti usmrtitev več kot 15.000 Slovencev, od tega večine brez sodnega postopka in po končani vojni. Poleg tega pa še preganjanje nemške in italijanske manjšine, revolucionarne zaplembe premoženja in gonjo proti cerkvi in političnim nasprotnikom, notranje partijske čistke. Vse to so bili zločini, ki stopajo ob bok nacističnim.
Taka primerjalna viktimološka razmerja lahko postavimo tudi med fašizmom in komunizmom. Italijanski fašisti so zagrešili številne zločine nad Slovenci na Primorskem že pred drugo svetovno vojno, z domov so pregnali na tisoče ljudi. Še večje zločine so zagrešili po okupaciji v Ljubljanski pokrajini. Kot talce in v koncentracijskih taboriščih so pobili več tisoč ljudi. Partizanski maščevalni bes je na Tržaškem in Goriškem po drugi svetovni vojni umoril okoli 1.500 oseb.
1.2 Komunistična partija
Komunistična partija kot samooklicana avantgarda delavskega razreda, ki se je v svojih nasilnih metodah za pridobitev oblasti zgledovala pri svoji dolgoletni vzornici boljševistični Sovjetski zvezi, je že v teku druge svetovne vojne izrabila nastali položaj in oborožen upor proti okupatorju povezala s svojimi revolucionarnimi nameni. Pri tem je bila državljanska vojna neizogibna, z njo pa tudi nepomirljiva in neprizanesljiva ideološka izključljivost. S prevzemom oblasti – to je z zlitjem partije in države, ki so jo komunisti imeli za organ prisile s policijo, vojsko in sodstvom – je komunistična partija po vojni nadaljevala z razdvajanjem ljudi in razlikovanjem med prijatelji in sovražniki. Kot gibanje zunaj strankarskega sistema in proti strankarskemu sistemu v celoti (od leta 1952 se je začela Komunistična partija imenovati Zveza komunistov) je skušala sicer podtakniti videt demokratičnosti politične skupnosti v obliki množičnih organizacij, ki so delovala sprva v okviru ljudske fronte in nato od leta 1953 v okviru Socialistične zveze delovnega ljudstva (obe sta imeli za temeljno vodilo program komunistov), hkrati pa je želela z nenehnim odkrivanjem sovražnika poenotiti družbeno, politično, kulturno in versko stvarnost. Nastalo je relativno stalno in trajno obsedno stanje z dvojnim obrazom: z državljanskim za prijatelje tistih, ki so bili na oblasti, in z obrazom državljanske vojne za tiste, ki jih je oblast imela za svoje sovražnike.
Komunistična partija oziroma Zveza komunistov je bila številčno skromna (leta 1945 je 8.500 članov predstavljalo v Sloveniji okoli 0,6% prebivalcev, leta 1982 pa 126.437 članov okoli 6,7% prebivalcev), zato je morala za dosego svojih javno izraženih ciljev (to je v etapah prek različnih oblik diktature proletariata doseči t.i. »asociacijo svobodnih proizvajalcev«) delovati v veliki meri tajno.
Že pred koncem druge svetovne vojne je ustanovila tajno politično policijo, ki je po vojni pod različnimi imeni – popularno se je zanjo uveljavilo ime Udba (izraz je izpeljan iz srbske kratice) – predstavljala njeno udarno pest. Tako kot se je odločil oblastni vrh, tako je ravnala Udba, ki se je s premislekom režima razvila v strukturiran in obsežen organizem zla (s svojimi lovkami tudi v Trstu, Italiji in Avstriji). Sovražnika revolucije, bodisi pravega ali namišljenega (obojih ni smelo nikoli zmanjkati), je morala izbrati tako, da je njegova odstranitev izzvala karseda veliko mero strahu med določenim slojem prebivalstva ali celotnim prebivalstvom. Njeno delovanje se je izražalo v obliki aretacij, zasliševanj in mučenj v njenih posebnih zaporih, likvidacij, ustanavljanj koncentracijskih taborišč, v skrbi za neprehodnost meje, v preseljevanjih ljudi na posebna zaprta območja, v izgonu in pregonu tujerodnega prebivalstva, v organiziranju prisilnega dela, v delovanju cenzure, v nadzoru volitev, v skrbi za namestitev režimu naklonjenih ljudi na ključna delovna mesta v upravi, gospodarstvu, šolstvu, na univerzi in istočasno v izločanju režimu nenaklonjenih ljudi iz teh in drugih ustanov, v nadzorovanju in pripravah ter izpeljavi političnih procesov itd. Delovanje Udbe, ki je omogočilo nadzor nad javnimi institucijami in v veliki meri tudi nadzor nad zasebnim življenjem posameznikov, je pri ljudeh ustvarjalo upravičen občutek o njeni vsemogočnosti in vseprisotnosti. To je pomenilo ukinitev vsakršnega svobodnega izražanja mišljenja in popolno uveljavitev totalitarnega režima.
Medtem ko je Udba utrjevala pot v izmišljeni družbeni red z »jezikom« bojevnikov (vojakov revolucije) in je gospodarska politična usmeritev prekrila izkoriščanje cenene delovne sile s poudarjenim čaščenjem fizičnega dela, si je velik del nove politične elite delil plen po načelu vojnega prava oziroma prava zmagovalcev. Po načelu pomembnosti v oblastni hierarhiji so si novi oblastniki razdelili vile in stanovanja prejšnje družbene elite, si jih opremili z njihovim pohištvom, slikami, porcelanom, knjigami ter si v novi zunanji socialistični obliki prisvojili vse privilegije prejšnje elite.
Potrdilo ministra za prosveto Jožeta Potrča, da je od Federalnega zbirnega centra prevzel naropano stilno pohištvo in umetnine.
S strategijo nenehne laži so dovčerajšnji revolucionarji ter kasnejši aparatčiki in karieristi – zavarovani s svojo tajno politično policijo – ustvarjali lažni socializem.
S tajnim in nasilnim delovanjem Udbe ter z vzpostavitvijo monopolne oblasti, ki ni dopuščala nikakršne delitve med posameznimi vejami državne oblasti, pa si je režim zagotovil možnost, da je izvajal teror tudi javno. Iz maščevanja in z namenom doseči popolno podrejenost ljudi je bilo poleg skrivnih množičnih pobojev političnih nasprotnikov neposredno po vojni »uprizorjeno« v naslednjem desetletju in pol veliko število sodnih procesov, ki so se – podprti z ustrezno propagando proti t.i. razrednim sovražnikom – končali pogosto z zaplembo premoženja, smrtno obsodbo ali dolgoletno zaporno kaznijo (kasneje so postali procesi redkejši, vendar je bilo skupno na njih obravnavanih do 25.000 ljudi). Na ideološko istosmernost je oblast skušala vplivati tudi z omejevanjem prihoda tujcev, s prepovedjo uvoza tujega in emigrantskega tiska, tiskanja določenih knjig in revij, izvajanja določene vrste glasbe (jazz…), uprizarjanja gledaliških predstav, ukinitvijo določenih praznikov (božič), s preimenovanjem okoli petstotih krajev, ki so imeli nemško obliko ali ime po krščanskem svetniku, z ukinitvijo klasične gimnazije, s prepovedjo porok s tujci brez dovoljenja ministrstva za pravosodje itd. S prevzemom nadzora javnega življenja pa je režim stremel, da prevzame tudi popoln nadzor nad celotnim gospodarstvom. S temeljitimi reformami je spremenil ekonomski značaj lastnine in omejil zasebno lastnino na nevaren minimum.
Po večletnem represivnem eksperimentiranju na kmečkem prebivalstvu (predpisovanje količine pridelka, obvezna oddaja in odkup pridelka, kolektivizacija in zadružništvo) so leta 1953 maksimirali zemljiško posest (10 ha orne zemlje) in s tem onemogočili, da bi kmečko prebivalstvo postalo socialno trden in premožen sloj prebivalstva. Na področju neagrarnega gospodarstva pa so nove lastninske in socialne razmere ustvarili z nacionalizacijami, s katerimi so prišle vse zasebne gospodarske dejavnosti v državno oziroma v t.i. družbeno lastnino.
Nacionalizacije (neposredno po vojni je bila najprej t.i. patriotična nacionalizacija, nato pa so ji sledile v letih 1946-48, 1948-50, 1958-63) so bile vedno pripravljene v strogi tajnosti in so jih začeli izvajati takoj po sprejemu zakona, kar je vedno povzročalo med ljudmi negotovost in strah.
Po osemnajstih letih nenehnih prisilnih stanj so se učinki totalitarizma, ki ga lahko poimenujemo tudi kot državni terorizem, kazali ne samo v spremenjenih lastninskih razmerjih in razmerah, razslojenosti podeželja in večji prebivalstveni rasti mest, ampak tudi na povsem psihični ravni prebivalstva. Strah se je kot stalnica zalezel v vse sloje prebivalstva. Tudi v vrste oblastne hierarhije in to še zlasti potem, ko je prišlo v partiji večkrat do notranjih obračunov. Povsem jasno se je pokazalo, da je partija z ukinitvijo svobode mišljenja drugim ukinila svobodo mišljenja tudi sama sebi. Razlika med tistimi, ki so bili na oblasti, in tistimi, ki so bili obvladovani, je bila v tem, da so bili prvi preplašeni, drugi pa ustrahovani.
Obdobje ekstremnih in raznovrstnih oblik državnega nasilja ni ponudilo nobene zadovoljive rešitve, ki bi zagotavljala državi gospodarsko uspešnost. Iskanje ideološkim izhodiščem ustreznega in uspešnega družbenega modela, ki bi presegel tudi naraščanje mednacionalne napetosti, je po večkratnih spremembah ustave dalo novo ustavo leta 1974. Toda komunisti niso v zvezi z njo naredili nobenih odstopanj glede udeležbe drugih pri oblasti. Celo nasprotno. Možnosti so dejansko še bolj zaprli in si v ustavi zagotovili izključno in odločilno mesto pri vodenju utopičnega družbenega projekta ter to mesto še dodatno zavarovali z ustavi prilagojeno zakonodajo. S svojim nikomur odgovornim in trdno zavarovanim položajem se je še potrdila zavezanost Zveze komunistov totalitarizmu. Nekaj časa je ta njena dejanska težnja k idealu zaustavljene družbe izgledala še prepričljiva, ko se je zdelo, da je njen nov ekonomski koncept uspešen in dinamičen. Vendar, ko je leta 1980 umrl nesporni vodja Josip Broz-Tito, so začeli prihajati računi. Dolgove, na katerih je počivala »ekonomska uspešnost« v sedemdesetih letih (leta 1971 so znašali dolgovi Jugoslavije 2,7 milijarde dolarjev, leta 1980 pa 18 milijard dolarjev), je bilo treba začeti plačevati, dotok tujega kapitala pa je začel hitro presihati. Kult karizmatičnega voditelja se je začel razkrajati, gospodarstvo je začelo hirati (leta 1983 je bila inflacija 60-, leta 1990 pa 2500-odstotna), primanjkovati je začelo živil, vsakdanjih potrebščin in bencina, vse pogostejše »prekinitve dela« so začele postajati »štrajki«, socialni negotovosti so se priključili še nacionalni nemiri, vedno večje so bile zahteve so svobodi govora in tiska. Partijske sile so se začele močneje prerazporejati v okvire nacionalnih (republiških) gospodarstev, samo vladanje v državi in v republikah, ki je po potrebi potekalo s tajnimi navodili oziroma ustnimi dogovori v ozkih krogih republiških in zveznih organov, pa so morale sedaj, ko je prihajalo predvsem do gospodarskega razkroja, urediti še tajno zakonodajo. Nastal je nadvse absurden položaj dvojnih uredb in zakonodaje, s katerimi si je oblast odobrila tudi še nova pooblastila za uvedbo represivnih ukrepov. Nekakšen »ilegalni legitimizem«, značilen za diktature in totalitarne države, je v osemdesetih letih še dodatno zanikoval državo kot pravno urejeno »res publico«.
Totalitarizem, ki je imel v različnih časih petinštiridesetletnega obdobja zelo ostre in tudi milejše oblike, je bil ob svojem koncu v Sloveniji še vedno totalitaren. Vse do njegovega konca je namreč obstajala možnost uporabe represivnih ukrepov proti ideološkim sovražnikom, vse do njegovega konca so obstajali tajna zakonodaja in tajni predpisi, vse do njegovega konca se partija ni odpovedala nobeni prednosti, ki si jo je nasilno prisvojila v imenu delavskega razreda in socializma, in vse do njegovega konca je obstajala tajna politična policija kot zaseben represivni organ Zveze komunistov.
1.3 Narod, ki ne pozna svoje preteklosti, je obsojen, da jo bo ponovil
(Napis v koncentracijskem taborišču Dachau)
Komunistično partizansko gibanje je bilo ob koncu 2. svetovne vojne del zmagovite svetovne protifašistične koalicije in zmagovalec v državljanski vojni proti slovenskim protikomunistom. Slovenija se je ozemeljsko povečala in dobila omejeno republiško državnost v drugi Jugoslaviji.
Temeljni cilj zmagovitih komunistov je bila izvedba boljševistične revolucije. V obdobju 1945-1960 so se razvile najhujše ofenzive v partijski državljanski vojni proti Sloveniji in njenim prebivalcem, to je bil čas uveljavljanja leninistično-stalinističnega revolucionarnega modela (enopartijska diktatura, sistematično kršenje človekovih pravic). Zgodile so se številne temeljne prelomnice. V drugi polovici petdesetih let trdi revolucionarni model razvojno ne zdrži več, začenjajo se značilne jugoslovanske krize, težišče razvoja/razkroja Jugoslavije pa se konec petdesetih in v začetku šestdesetih prenese na zaostrovanje odnosov med jugoslovanskimi narodi in gospodarske krize.
1.3.1 Komunistična partija/Zveza komunistov
Vsa oblast v Titovi Jugoslaviji je bila v rokah članov Komunistične partije (od 1952 Zveze komunistov).
Partijci so zasedali vse vodilne položaje v družbi. Tipičen član partije je bil moški, na boljšem delovnem mestu oz. vodilni funkciji, z boljšo plačo in dostopom, do drugih prednosti. Zato je partija imela največji odstotek članov med funkcionarji, najmanj med ročnimi delavci in kmeti.
Vladajoča partija je bila tako magnet kot vir razočaranja. Od leta 1950 do 1977 je bilo v Zvezo komunistov sprejetih skoraj 124.000 članov, 68.000 pa jih je izstopilo oz. so bili izključeni.
Kot politična religija je partija vzpostavila sistem s kultom vodje – človeškega boga, novim prazničnim letom in obredjem (revolucionarna izročila, štafeta mladosti). Poseben ritual so bili množični inicialni obredi (npr. sprejemi v pionirsko, mladinsko, partijsko organizacijo) in težnja po stoodstotni udeležbi ter glasovanju za oblastne izbire na »volitvah«.
1.3.2 Rdeči baroni
Komunistična elita si je zagotovila širok krog privilegijev. Poleg prednosti pri pridobivanju položajev, raznih rent in drugih načinov okoriščanja so si privoščili zaplenjene nepremičnine razrednih sovražnikov. Mnogi so se okoristili z zaplenjenimi premičninami iz t.i. Federalnega zbirnega centra. V njem so zbrali več tisoč slik, skoraj tisoč klavirjev, več sto tisoč knjig, velike količine pohištva, porcelana, preprog in druge opreme.
1.3.3 Partijsko obvladovana družba
Partijski svet je bil svet, ki je temeljil na teoriji zarote, svet permanentne revolucije in državljanske vojne, neprestanega »odkrivanja« notranjih in zunanjih sovražnikov. Sovražniki so bili:
Zunanji (nacifašizem, kapitalizem/imperializem, stalinizem, slovenska politična emigracija).
Nacionalni (nemška in italijanska manjšina, narodni sovražniki in izdajalci).
Razredni (plemstvo, buržoazija, kulaki).
Svetovnonazorski (vere in cerkev).
Filozofski in kulturni (idealizem, eksistencializem, subjektivizem, individualizem, džez, rock, abstraktna umetnost).
Ideološki (konservativizem/klerikalizem, liberalizem, socialdemokracija, nacionalizem).
Znotrajpartijski (sektaši, informbirojevci, tehnokrati, nacionalisti, liberalci).
1.3.4 Partijska nebesa in partijski pekel
S t.i. sistemom ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil je Komunistična partija skušala uveljaviti monopolno Resnico. V imenu bratstva, edinstva in enakosti sta kraljevala nestrpna militarizacija ter kastno razlikovanje živih in mrtvih. Boljševiški »bogovi« so svet mrtvih razdelili na partijska nebesa in partijski pekel. Priznanim mrtvim je bil posvečen partijski kult mrtvih, grobove zamolčanih in spomin nanje pa so zbrisali.
Tako kot mrtve so razdelili tudi žive. Preživeli na partizanski strani in njihovi svojci ter svojci slavljenih padlih so dobili priznanja in rente. Preživeli partizanski nasprotniki, njihovi svojci in svojci zaničevanih mrtvih so bili obsojeni na molk, zaničevanje in brezpravje.
Svojo mitološko interpretacijo zgodovine je partija uveljavila s prazničnim letom, kultnimi prireditvami, postavljanjem spomenikov, poimenovanjem krajev in ustanov…
1.3.5 Policijska država – vladavina tajne politične policije
Udarna pest boljševistične revolucije je bila Udba, tajna politična policija (1944 Oddelek za zaščito naroda – Ozna, od leta 1946 Uprava državne varnosti – UDV, Udba, od leta 1967 Služba državne varnosti). Vodila je državljansko vojno, v kateri je tako doma kot v tujini z vsemi sredstvi napadala politične nasprotnike kot sovražnike ljudstva. Vsemogočna in vseprisotna je ukinila svobodo mišljenja in v celoti uveljavila totalitarni režim. Leta 1946 je prišel en uslužbenec Udbe na 1.200 prebivalcev Slovenije, z aktivnimi ovaduhi pa en agent Udbe na 282 prebivalcev. Več sto tisoč ljudi je prizadelo neprestano vohljanje, ovajanja, razvilo se je vsesplošno nezaupanje.
Izjava vohljača, da bo sodeloval s tajno politično policijo. Dobil je ilegalno ime Jastreb.
1.3.6 Množični povojni poboji
Množično pobijanje lastnih državljanov je organizirala in izvedla komunistična oblast. Odločitev o teh zločinih je gotovo sprejelo najvišje jugoslovansko partijsko in državno vodstvo, ki so ga takrat sestavljali isti ljudje, tj. najvišji funkcionarji KPJ.
Josip Broz Tito na balkonu Univerze v Ljubljani, 26. maja 1945. Napoved pomorov vojnih ujetnikov in civilistov.
»Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.«
Tudi pri tej odločitvi so gotovo sodelovali tudi nekateri vodilni slovenski komunisti.
Izvajanje tega krvavega obračuna je bilo dodeljeno republiškim represivnim organom. V Sloveniji so to takrat bili slovenski ceka oziroma politbiro Komunistične partije, vodstvo slovenske Ozne in poveljstvo slovenske (II.) divizije Knoja. Še posebej za Ozno velja, da je bila ob svoji vojaški organiziranosti od vsega začetka poslušno orodje Komunistične partije, ki je določala ne le vse vodilne funkcionarje Ozne, temveč tudi njene naloge.
Po nepopolnih podatkih je bilo v Sloveniji po 9. maju 1945 pobitih od 14.000 do 18.000 slovenskih državljanov. V tem številu niso zajeti tujci (vojni ujetniki in civilisti hrvaške, srbske, bosanske, albanske, nemške in italijanske narodnosti – pomorjeni ležijo v številnih množičnih grobiščih od Koroške do Maribora, okoli Celja, v Kočevskem Rogu, na Gorenjskem in blizu slovensko-hrvaške meje), ki sta jih po vojni likvidirala slovenska OZNA in slovenski KNOJ, predvsem pa enote 3. in 4. Jugoslovanske armade. Število teh žrtev gre gotovo v deset tisoče.
Med slovenskimi državljani so največja skupina žrtev domobranci, ki so se predali angleški armadi in jih je šesta oklepna divizija izročila partizanskim enotam ali pa so bili zajeti že na ozemlju Slovenije. Druga največja skupina žrtev so civilisti, ki jih je Ozna aretirala na domovih in jih usmrtila bodisi takoj ali pa po nekaj tednih. Pobiti so bili tudi mnogi Slovenci, ki so kot mobiliziranci v nemško vojsko padli v ujetništvo in bili po krajšem času poslani v Slovenijo. Med žrtve spadajo tudi Slovenci, ki jih je Ozna ugrabila v tujini in umorila neznano kje.
Na grajskem dvorišču v Murski Soboti so bili 23. julija 1945 obešeni Jožef Kerčmar, Ladislav Strokai in Jožef Turk, Ivan Peterka in Franc Poredoš pa sta bila ustreljena za murskosoboškim pokopališčem. Na smrt so bili obsojeni 29. junija 1945 pred vojaškim sodiščem.
1.3.7 Povojni politični zaporniki na Slovenskem
Povojna komunistična oblast je bila na zunaj sicer videti pravna in celo demokratična, vendar je v bistvu delovala tako, da si je manjšina zagotovila neomejeno oblast nad večino. Partija se je v imenu ljudstva postavila nad ljudstvo in si tako ustvarila pogoje za oblastništvo in nasilje.
Po mnenju partije je bilo takrat v naši domovini ogromno nepoboljšljivih protidržavnih elementov oziroma sovražnikov socialistične ureditve. To je narekovalo, da je takratna oblast ustanovila kazenske zavode in jih začela polniti z zanjo neprimernimi in nevarnimi ljudmi. Skrb za množično zapiranje ljudi je prevzela Ozna (Oddelek za zaščito naroda), aretacije pa so opravljali člani Knoja (Korpus narodne obrambe Jugoslavije), JA in narodna milica.
Zapiranje je potekalo po hitrem postopku. Brez sodbe ali drugačne obrazložitve so osumljence preoblekli v zaporniško obleko, ostrigli na golo in jih potisnili v zapore ali delovna taborišča. Najhujši zasliševalci so bili iz vrst Ozne, večina sodnikov pa ni imela nikakršnega znanja o sodni zakonodaji. Tako so ljudi obsojali (tudi na smrt) čevljarji, trgovski pomočniki, uslužbenci, oficirji…
Zapornike so kaznovali na različne načine, jih poniževali, preganjali in tepli, prebujali sredi noči in jih gnali telovadit, polivali z mrzlo vodo, jih prisilili držati roke v zrak do onemoglosti, stati na prstih nog in se dotikati zidu s prsti rok. Med hujšimi mučenji je »pranje glave« (večkratna potunkanja glave v vodo), med najhujšimi pa inzulinska injekcija (odvzem sladkorja iz krvi in vračanje sladkorja v žilo), po kateri je mučeni redno padel v nezavest.
Zdravstvena oskrba zapornikov je bila zelo pomanjkljiva. Zdravstveno stanje zlasti političnih obsojencev ni nikogar zanimalo. Težje bolnike so odpeljali neznano kam. Zelo hitro so izginuli tudi umrli.
Zaporniki so prejemali le toliko hrane, da so ostali pri življenju. Zjutraj so bili običajno postreženi s črno kavo (projo) in koščkom koruznega kruha, za kosilo je bila prekuhana voda z zeljem, repo ali krompirjem (za priboljšek je bil ričet), za večerjo pa prežganka ali ostanki od kosila. Še posebej je bilo hudo zaradi rednega pomanjkanja vode.
Kljub strogi zastraženosti so zaporniki stalno mislili na pobeg in jih tudi organizirali. Ker je bil skoraj v vsaki skupini za pobeg agent Udbe, je bilo le malo pobegov uspešnih.
Življenjske razmere v nekaterih zaporih in delovnih taboriščih so bile tako slabe, da so obupavali in klonili tudi mlajši in zdravi zaporniki. V delovnih taboriščih so bili nameščeni v lesenih barakah, v katerih se je trlo od 100 do 150 zapornikov. Spali so v nadstropnih posteljah, večinoma po dva na enem ležišču. Nič boljše ni bilo v zaporih. V samicah in bunkerjih so običajno ležali kar na golem betonu ali zemlji.
V vseh zaporih in taboriščih je bilo okrog 80 odstotkov političnih zapornikov in 20 odstotkov kriminalcev, ki so marsikje nadomeščali paznike.
Samo v letu 1945 je bilo na celotnem področju Slovenije zaprtih 2918 oseb, narodna milica pa je v času delovanja sodišč narodne časti aretirala nad 5000 oseb. Nekaj let pozneje je bilo zaprtih mnogo več. V ljubljanski jetnišnici, ki je imela kapaciteto za 400 kaznjencev, se je gnetlo kar 1198 oseb.
Partijski upravni aparat se je moral tri leta po vojni ukvarjati tudi z vojnimi ujetniki. Januarja 1947 je bilo na ozemlju Slovenije 17 vojaških taborišč in ena bolnica. V teh ustanovah je bilo skupaj 14.479 vojnih ujetnikov.
Najbolj množično zapiranje ljudi je bilo v času od 1945 do 1956. Šele ko je bil Tito od strani Američanov resno opozorjen, naj preneha z množičnim zapiranjem ljudi, se je komunistični nasilni stroj začel počasi ustavljati, dokončno pa se je zaustavil šele leta 1990, po prvih demokratičnih volitvah.
1.3.8 Volitve
Značilnost prvih volitev v drugi Jugoslaviji so bile volilne goljufije in množično odvzemi volilne pravice. Po drugi svetovni vojni so ženske sicer dobile volilno pravico, vendar so ljudje volili tiste kandidate, ki sta jih preverila partija in tajna politična policija. Komunisti so volitve potrebovali le kot potrditev svoje dominacije, dejansko pa so ljudje hodili na volitve, ne da bi imeli volilno pravico.
1.3.9 Obnova, prostovoljno in suženjsko delo
Materialna vojna škoda v Sloveniji je bila ocenjena na 1,075 milijarde dolarjev. Obnovo so vodili v skladu s cilji revolucije, v letu 1945 so imeli prednost prometni objekti in objekti energetskih, metalurških in kovinskopredelovalnih podjetij. V letu 1946 so začeli obnavljati še 66 podjetij drugih panog. Od leta 1947 so obnavljali le podjetja, vključena v petletni načrt. Manjši del strojev in opreme so podjetja dobila od organizacije UNNRA.
Do leta 1946 so obnovili več kot 180 šol, zdravstvenih in kulturnih ustanov ali polovico poškodovanih.
Do leta 1947 so obnovili več kot 30.000 uničenih in poškodovanih zgradb ali 65 odstotkov vseh. Po letu 1947 je obnova zaradi gospodarskih težav zastala. Večino dela in sredstev so morali prispevati lastniki sami, mnogo sredstev in materiala so dobili s pretiranim posekom gozdov, manj kot petino je bilo posojil.
Veliko dela pri obnovi in izgradnji so opravili s prostovoljnim, udarniškim delom, predvsem mladine. Največji delovni akciji v Sloveniji sta bili izgradnja Nove Gorice leta 1947 s 6.000 brigadirji in gradnja avtoceste Ljubljana-Zagreb leta 1958 s 53.000 brigadirji. Poleg njih je bilo v obnovo in izgradnjo socializma s suženjskim delom političnih kaznjencev in vojnih ujetnikov vključenih še več deset tisoč ljudi.
Tako so do konca 50. let gradili tudi številne novogradnje: tovarne, stanovanja, ceste in železnice…
1.3.10 Železna zavesa in spor z Informbirojem
Jugoslavija je po 2. svetovni vojni kot zaveznica Sovjetske zveze gradila železno zaveso proti Italiji in Avstriji. Leta 1948 se Komunistična partija Jugoslavije ni hotela podrediti Stalinovi nadvladi v Informbiroju (Informacijski biro komunističnih in delavskih partij). Sledila je politična, gospodarska in vojaška blokada Jugoslavije s strani Informbiroja. Jugoslavija se je bila prisiljena opreti na pomoč z Zahoda, v petdesetih letih je začela s politiko neuvrščenosti. V notranji politiki se je kljub uvajanju samoupravljanja nadaljevala politika stalinističnega državnega terorizma.
1.3.11 Goli otok
Resolucijo informbiroja leta 1948, s katero se je začel razdor med Komunistično partijo Jugoslavije in med Komunistično internacionalo, je jugoslovansko politično vodstvo izrabilo ne samo za opravičilo aretacij simpatizerjev Sovjetske zveze, ampak tudi zato, da je izvedlo »partijsko čistko« tistih njenih članov, ki niso popolnoma soglašali s politiko centralnega vodstva Partije. Čistke, ki so obsegale montirane sodne procese, gulage in druge načine pobijanja lastnih članov, »so bile uveljavljena metoda« sovjetske in drugih komunističnih partij in jih ni uporabljal noben drug diktatorski politični režim. Jugoslovanska »čistka« je zajela tudi tiste slovenske komuniste, ki so se zavzemali za večjo samostojnost takratne Federativne republike Slovenije. Ker obstoječi zapori niso bili dovolj veliki, je bilo leta 1949 ustanovljeno koncentracijsko taborišče na Golem otoku, ki je bilo pod upravo Udbe (jugoslovanske tajne policije). Večina zapornikov na Golem otoku so bili komunisti, ki so sodelovali v odporniškem gibanju proti okupatorjem v drugi svetovni vojni, nekaj pa je bilo tudi študentov in dijakov, ki so bili člani socialističnih komunističnih mladinskih organizacij, zaradi svoje mladosti niso imeli nobene prave predstave o totalitarni naravi komunizma.
Koncentracijsko taborišče Goli otok je bilo strogo varovana državna skrivnost. Šele po več desetletjih je javnost izvedela ne samo za obstoj tega taborišča (vedelo se je samo za zapore), ampak tudi za nečloveške razmere, katerim so bili zaporniki podvrženi. Po mnenju poznavalcev je jugoslovanska tajna policija uporabila kombinacijo izkušenj nacističnega Gestapa in sovjetskega NKVD-ja in bila prva, ki ji je v koncentracijskem taborišču uspelo množično pranje možganov (brainwashing) s posledičnim fizičnim in psihičnim zlomom zapornikov. Število vseh političnih zapornikov, ki so bili v času obstoja koncentracijskega taborišča zaprti na Golem otoku, ni znano, ocene se gibljejo med 20.000 do 40.000 ljudi.
1.3.12 Vojna proti zasebni lastnini in podjetništvu
Ena najhujših oblik nasilja komunističnega režima v Sloveniji so nasilne razlastitve premoženja. Te je komunistični režim najintenzivneje izvajal v obdobju 1945-1963. V tem obdobju je komunistična oblast izvedla vrsto nasilnih razlastitvenih ukrepov, med katerimi so izstopali zlasti naslednji:
zaplembe (konfiskacije), 1945-,
agrarna reforma, 1945-1948 in 1953,
nacionalizacija zasebnih gospodarskih podjetij, 1946 in 1948,
nacionalizacija najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, 1958-1963.
Zaplembe so predstavljale prisilni odvzem celotnega premoženja (popolna zaplemba) ali določenega dela premoženja (delna zaplemba) fizične ali pravne osebe v korist države in brez odškodnine. Izrekali so jih kot stransko kazen za določena kazniva dejanja, ali pa na narodni osnovi. V letih 1945-1952 je bilo v Sloveniji izrečenih najmanj 27.000 zaplemb premoženja. Na osnovi avnojskih odlokov oz. t.i. patriotične nacionalizacije oz. notranjih reparacij so z več kot 20.000 odločbami o zaplembi zaplenili 98 odstotkov nemškega premoženja v Sloveniji.
Najbolj množične zaplembe premoženja so izrekali v letih 1945 in 1946, ko je v Sloveniji potekala zaplemba premoženja t.i. narodnih sovražnikov. Te zaplembe so izrekale zaplembne komisije, vojaška sodišča in sodišča narodne časti. Množično izvajanje zaplemb je v Sloveniji potekalo vse do leta 1952. Potem ko so zaplembne komisije, vojaška sodišča in sodišče narodne časti svoje delo opravili, so zaplembe začela izrekati civilna sodišča. Izrekala so jih predvsem pripadnikom tistih družbenih slojev, ki so za komunistično oblast predstavljali »razredne sovražnike«, kot so bili industrijski podjetniki, trgovci, obrtniki, večji kmetje (»kulaki«) itd. Proti njim so pred civilnimi sodišči v obdobju 1945-1952 potekali številni procesi, med katerimi so bili mnogi ne samo politični, ampak tudi zrežirani. Za nekatere podjetnike, kot npr. za trgovce Ivana Malavašiča z Vrhnike ter Franca Dobovičnika in Miloša Pšeničnika iz Celja, so se ti procesi končali tragično, saj so bili poleg zaplembe premoženja obsojeni tudi na smrtno kazen in usmrčeni.
Število zaplemb se je bistveno zmanjšalo šele leta 1952, vendar tudi takrat z njihovim izrekanjem niso popolnoma prenehali. Zlasti na osnovi zakona o odvzemu državljanstva so jih izrekali še vsa petdeseta in šestdeseta leta. Kazenski zakonik SFRJ pa je institut zaplembe poznal vse do leta 1990.
Zaplembe so se nadaljevale s tremi nacionalizacijami. Prva nacionalizacija je decembra 1946 zajela najpomembnejša industrijska ter gradbena, gozdarska, kmetijska, bančna in zavarovalna, trgovska, prometna in prevozniška podjetja. Z drugo nacionalizacijo v aprilu 1948 je bilo zaplenjenih približno 690 gospodarskih podjetij, skladišč in vinarskih kleti, prometnih, kulturnih in zdravstvenih ustanov, nepremičnin tujih državljanov in ustanov. S prvo in drugo nacionalizacijo so bili podržavljeni celotna industrija, trgovina, bančništvo in zavarovalništvo, največji del prometa in gostinstva ter vse kulturne, prosvetne in zdravstvene dejavnosti. V tretji nacionalizaciji v decembru 1958 je bilo zaplenjenih približno 19.000 zgradb (8.200 stanovanjskih, 5.800 poslovnih, 3.000 kmetijskih, 2.000 javnih) in približno 113.400 gradbenih parcel v površini skoraj 12.000 hektarjev.
Z zaplembami in drugimi razlastitvenimi ukrepi je bil celotnemu slovenskemu gospodarstvu, še zlasti podjetništvu, prizadejan izredno hud udarec, saj je bilo z njimi v celoti uničeno zasebno podjetništvo in za pol stoletja zatrta vsaka zasebna podjetniška pobuda. Hkrati je bil s temi razlastitvenimi ukrepi iz slovenskega gospodarstva nasilno odstranjen ravno tisti družbeni sloj, ki je bil do takrat nosilec njegovega razvoja. Vse to pa je nujno pripeljalo do vse večjega gospodarskega nazadovanja Slovenije in posledično tudi do zloma samega komunističnega sistema v njej.
1.3.13 Kolektivizacija kmetijstva
Kolektivizacija kmetijstva oz. prizadevanja za uničenje zasebnega kmetijstva so se tudi v Jugoslaviji izkazala za utopičen domislek s tragičnimi posledicami.
Z agrarno reformo so več kot 11.000 lastnikom zaplenili več kot 260.000 hektarov zemljišč. Večino zemlje je obdržala država, približno 36.000 hektarov zemljišč so razdelili več kot 22.000 ljudem. Leta 1953 so določili zemljiški maksimum na 10 hektarov orne zemlje.
Osnova »socialistične graditve na vasi« so bile zadruge. Temeljna oblika je bila splošna kmetijska zadruga, sredi leta 1948 jih je bilo 1151.
Urbanistična napoved kolektivizacije vasi naj bi bili zadružni domovi, ki so jih začeli graditi konec leta 1947. Leta 1950 jih je bilo zgrajenih 98, 209 delno zgrajenih, 423 pa so jih začeli graditi in jih večinoma niso sezidali.
Leta 1949 so začeli ustanavljati kmečke delovne zadruge. Vanje so zadružniki vložili svoje premoženje. Leta 1950 je bilo takih zadrug 381, v njih je bilo 8.600 kmečkih gospodinjstev (4,7 odstotka vseh) z 69.300 hektarov zemlje (3,5 odstotka površine zemljišč). Kmetje so se kolektivizaciji upirali, kmečke delovne zadruge niso uspešno gospodarile, zato so jih v letih 1953/54 opustili.
S pritiskom na kmete in z industrializacijo so oblasti spodbujale beg ljudi z zemlje. Od leta 1952 do 1981 se je delež kmečkega prebivalstva zmanjšal z 41 odstotkov na 9.
1.3.14 Vojna proti veri in Cerkvi
Za komunistične oblasti je bila katoliška Cerkev »hrbtenica opozicije«. Več kot desetletje po 2. svetovni vojni so uporabljali skrajna sredstva, da bi jo uničili. Pred komunisti je zbežalo v tujino 62 bogoslovcev in 275 duhovnikov.
Med umorjenimi ujetniki, vrnjenimi s Koroškega, je bilo 14 kuratov. Poleg tega je bilo do leta 1950 umorjenih oz. je za posledicami mučenja umrlo več kot 20 duhovnikov.
V letih od 1945 do 1961 so pred sodišče postavili 429 duhovnikov (duhovnikov je bilo tedaj približno tisoč), devetkrat so izrekli smrtno kazen in jo štirikrat izvedli. Skupna dolžina 339 zapornih kazni je bila 1.260 let. Od leta 1951 do 1961 so 1.411 duhovnikov obsodili na upravne kazni.
Del duhovnikov je bil obsojen zaradi delovanja med vojno, tako sodelovanja z okupatorjem, narodnega izdajstva, delovanja proti Osvobodilni fronti, organiziranja t.i. »bele garde« in domobranskih čet oz. zaradi sodelovanja s temi, zaradi pošiljanja v internacijo, oz. ker so posredovali samo za določene ljudi itd. Drugi del duhovnikov je bil obsojen zato, ker so delovali proti obstoječi oblasti oz. državni ureditvi, vzdrževali zveze s tujino, skrivali in reševali ljudi čez mejo, razširjali lažno propagando in sovražno literaturo, podpirali »križarje« ipd., pa tudi zaradi homoseksualnosti. Upravne kazni so bile izrečene predvsem zaradi nedopustnega poučevanja verouka, nedovoljenih procesij in nabiranja denarja. Večinoma so bili duhovniki kaznovani na denarno kazen, nekajkrat pa tudi na krajše zaporne kazni.
Procesi proti duhovnikom so bili politično motivirani procesi. Pravne norme, ki so veljale v demokratičnih državah, niso igrale nobene vloge. Sodišče ni upoštevalo ne prič v prid obrambe in ne motivov dejanj. Pri tem pa je bilo veliko duhovnikov obsojenih zaradi nenatančno definirane kolektivne krivde. Obtoženec večinoma ni imel možnosti, da bi se pripravil na obrambo. Včasih je zagovornika spoznal šele pri sodni obravnavi. Publika je bila izbrana, propaganda v medijih in na partijskih sestankih je pripravljala vzdušje za obsodbo, ki je bila politično diktirana. Oblast je kršila temeljne človekove pravice in to v preiskavi, med sodno obravnavo, v zaporu in med služenjem prisilnega dela.
Poleg procesov, v katerih je bila Cerkev vključena skupaj z drugimi organizacijami, strankami, ustanovami, vojaškimi skupinami – npr. božični proces (1945), Rožmanov proces (1946), Bitenčev proces (1948) – je bila tudi vrsta skupinskih duhovniških procesov. Leta 1947 je oblast pripravila dva večja duhovniška procesa proti frančiškanom, in sicer v Puli in v Sloveniji. Sledili so Leničev proces (1947), proces proti sestram v Lichthenturnu (1947), proces proti lazaristom v Celju (1948), proces proti magdalenkam v Slovenski Bistrici (1949), jezuitski proces (1949), Tolminski proces (1951), Šolar-Fabijanov proces (1952) itd. Procesi proti duhovnikom so bili pogosto na cerkvene praznike ali okoli praznikov, tako npr. »božični proces« in proces proti Leniču v božičnem času, proces proti Jožku Kraglju tik ob prazniku sv. Petra in Pavla.
Zaplenili so cerkveno premoženje, Cerkvi nalagali visoke davke in denarne kazni, prepovedali so verouk v šolah, izključili teološko fakulteto iz ljubljanske univerze, prepovedali verska glasila. Da bi si podredili Cerkev, so ustanovili posebno duhovniško društvo, v katerem so bili številni sodelavci tajne politične policije.
Porušenih je bilo mnogo verskih objektov, zlasti cerkve na Kočevskem, kapelice in znamenja. Spremenili so imena krajev, ki so bili poimenovani po katoliških izročilih. Mnogokrat so napadali duhovnike in motili verske obrede. Krščanski prazniki niso bili več dela prosti dnevi, skušali so si prisvojiti nekatera krščanska izročila.
Začela se je načrtna diskriminacija vernikov, ki jim niso dovolili opravljati vrste poklicev. Še otroci, ki so hodili k verouku, so bili deležni zasramovanja v šolah.
1.3.15 Industrializacija
Temeljni revolucionarni cilj je bil razvoj industrije. V začetku 60. let je bila elektrificirana vsa Slovenija. Obseg industrijske proizvodnje se je iz obdobij pospešene rasti in kriz v letih 1952-1988 povečal z indeksom 1.113, število zaposlenih z indeksom 368, moč pogonskih strojev in motorjev v industriji pa z indeksom 991.
Toda boljševiki so po razbitju kapitalistične ekonomske strukture začeli graditi ekonomski sistem, ki ni mogel zaživeti. To se je pokazalo tudi v Jugoslaviji. Centralno planiranje v prvem obdobju administrativnega socializma ni uresničilo prenapetih načrtov prve petletke (1947-1952), nato so jugoslovanski komunisti po sporu z informbirojem izumili samoupravno odločanje. Prav tako so spremenili državno lastnino v družbeno. Toda tržišče brez zasebnega podjetništva in lastnine ni moglo delovati. Tudi jugoslovanska komunistična ekonomija je znova in znova bankrotirala zaradi politično izsiljenih naložb in vsesplošne neodgovornosti pri sprejemanju naložbenih načrtov ter upravljanju podjetij. Ni bila sposobna preživeti brez pomoči kapitalističnih držav in zadolževanja.
1.3.16 Na robu lakote in revščine
Raven mezd izpred 2. svetovne vojne je bila v Jugoslaviji dosežena leta 1958, vendar je treba upoštevati, da je Jugoslavija v 50. letih dobivala po nekaj milijard dolarjev letne pomoči od Zahoda.
Boljševistična ekonomija je temeljila na izgradnji energetike in težke industrije. Posledica so bile naložbe, ki niso zadovoljevale osnovnih potreb potrošnikov. Velik del proizvodnje je bil samemu sebi namen, pomanjkanje potrošnih dobrin je bilo vsesplošno. Zaostrene razmere so še poslabšali spor z Informbirojem leta 1948 in suše v letih 1950 in 1952.
Sistem vojnega gospodarstva in racionirane preskrbe je veljal do oktobra 1952. Maja 1945 so centralno določili merila za razdeljevanje blaga. Nakup živil so omogočale živilske izkaznice, nakup industrijskih izdelkov pa točke oz. kuponi nakaznic. Potrošniki so bili razdeljeni na razrede. Sistem preskrbe je bil naravnan tako, da sta bila bolje oskrbovana vladajoča elita in industrijski proletariat, vendar so tudi mnogi od teh živeli v pomanjkanju.
Tudi po letu 1955, ko so bolj pospeševali proizvodnjo potrošnih dobrin in povečevali plačne sklade, so se zaradi premalo potrošnih dobrin in šibke trgovske mreže pojavile motnje pri oskrbi.
Ljubo Sirc povzema, da »ljudje v komunističnih deželah po krivdi nestvarne ideologiji niso živeli, kot bi spričo svojih naporov morali«.
1.3.17 Samoupravljanje
Po sporu z Informbirojem so bili jugoslovanski komunisti na eni strani bolj stalinski od Stalina, po drugi strani pa so skušali s samoupravljanjem, ki je bilo temeljno načelo ureditve Jugoslavije od 1950 do 1990, ustvariti alternativo administrativnemu socializmu. Jugoslovanski model je bil najobsežnejši poskus uresničitve »socialističnega samoupravljanja«. Leta 1950 so sprejeli Temeljni zakon o upravljanju državnih gospodarskih podjetij in višjih gospodarskih združenj po delovnih kolektivih, s katerimi naj bi delavci prevzeli upravljanje podjetij. Državno lastnino so preimenovali v družbeno, »družbeno upravljanje« so razširili še na lokalne skupnosti, šolstvo, zdravstvo, kulturo. Ustava iz leta 1963 je uvedla enoten pojem samoupravljanja.
Samoupravljavci niso zmogli bremena upravljanja, glavne niti odločanja so ostale v rokah vodilnih članov Zveze komunistov.
1.3.18 Povojna usoda Tigrovcev
Člani prve protifašistične narodne organizacije v Evropi – TIGR - za svoje predvojno in vojno delovanje proti fašistični Italiji in za priključitev Primorske k Sloveniji po vojni niso bili deležni zasluženih pohval in nagrad. Prav nasprotno – zaradi zbiranja podatkov o vojaški moči fašistične Italije za britansko obveščevalno službo so bili nekateri zaprti in zaslišani. Prav tako je oblast ocenila zbiranje zgodovinskih podatkov o preteklosti Tigra in obujanje njegove tradicije za nezaželeno, saj so bili po mnenju komunistične elite partizani pod vodstvom komunistov edino pravo odporniško gibanje.
Tigrovci tako za svoje nekdanje delovanje po vojni niso uživali takšnih socialnih pravic kot partizani in drugi sodelavci narodnoosvobodilnega gibanja. O Tigru se ni smelo pisati drugače, kot je zapovedovala vladajoča komunistična oligarhija, ta pa je ocenila, da je bil Tigr reakcionarna in nacionalistična organizacija. Zaradi okrepljene aktivnosti tigrovcev sredi petdesetih let pri zbiranju podatkov, boju za socialno izenačitev s partizani ipd. je prišla ta problematika junija 1958 celo na dnevni red seje najvišjega slovenskega političnega vodstva Zveze komunistov Slovenije. Vodilni slovenski komunisti so tam sklenili, da ne bodo tigrovcem popustili niti za korak, saj bi to pomenilo priznanje, da se odpor proti okupatorju ni začel šele po pozivu komunistov na oboroženo vstajo.
1.3.19 Žene in mladina
Revolucionarni poseg v družinska razmerja je skušal osvoboditi žensko, temeljna posledica pa je bila, da je naraslo število zaposlenih žensk, obenem pa so te še vedno opravljale gospodinjsko delo. Njihov delež v visoki politiki je bil omejen predvsem na nekaj funkcionarskih žena.
Temeljno orodje za vzgojo »novih socialističnih ljudi« naj bi bila šola. Revolucija je zatrla vse zasebne osnovne in srednje šole, leta 1958 je ukinila klasične gimnazije, leta 1974 je neuspešno poskušala s t.i. usmerjenim izobraževanjem.
Šolski učbeniki so bili prepojeni z ideološko propagando. Tako so otrokom v učbeniku iz leta 1950 svetovali: »Tega ne razumemo, pojdimo k Vladimirju (Vladimir Iljič Lenin), ki zna vse.«
1.3.20 Cenzura
Cenzure v Jugoslaviji v obdobju 1945-1990 formalno ni bilo. Toda oblast je imela do 80. let popolno kontrolo nad mediji in vsemi objavami. V Sloveniji je bilo več kot 30 sodnih prepovedi širjenja tiska in veliko več neformalnih prepovedi. Prepovedan je bil uvoz emigrantskih tiskov in drugih tiskov iz tujine, ki so kritično pisali o Jugoslaviji.
Izločanje knjig, ki jih je prepovedala Komunistična partija, v redakciji ukinjenega liberalnega dnevnika Jutro.
1.3.21 Begunci
Jugoslovanske oblasti so nasprotnike komunizma in begunce pred komunizmom obravnavale kot sovražnike, t.i. politično emigracijo. Po režimskih ocenah je leta 1955 živelo v Argentini 8.000 in v ZDA 5.000 pripadnikov t.i. slovenske politične emigracije, leta 1966 naj bi jih bilo približno 18.000, dve leti pozneje pa več kot 20.000. Njihovo število je naraščalo, ker so številni ljudje iz Slovenije bežali na Zahod čez avstrijsko in italijansko mejo. Od leta 1945 do 1959 je uspelo pobegniti z ozemlja Slovenije več kot 34.000 osebam, nato pa do leta 1965 še skoraj 11.000 osebam. Bežali so predvsem zaradi revščine. Več deset tisočim ni uspelo pobegniti oz. so jih avstrijske in italijanske oblasti vrnile v Jugoslavijo in so bili obsojeni na polletne ali tudi daljše zaporne kazni.
1.3.22 Nemška in italijanska manjšina
Verjetno več kot 10.000 pripadnikov nemške manjšine je po 2. svetovni vojni pobegnilo iz Slovenije, do 10.000 so jih izgnali do srede leta 1946, verjetno nekaj tisoč pa so jih pomorili v Sloveniji.
Približno 27.000 oseb je do leta 1954 ilegalno pobegnilo iz Cone B Svobodnega tržaškega ozemlja oz. so ob Londonskem sporazumu izbrali preselitev v Italijo.
Kakor so kot »Nemce« izgnali tudi številne Slovence, tako je bilo tudi med »Italijani« več tisoč Slovencev.
1.3.23 Slovenske manjšine
Po 2. svetovni vojni so zunaj meja republike Slovenije ostale slovenske manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem.
V Italiji so število Slovencev v Trstu ocenjevali na približno 60.000, v Gorici in okolici na približno 12.000 in v Beneški Sloveniji na približno 30.000. V Avstriji so na Koroškem leta 1951 našteli 42.000 Slovencev, po ocenah naj bi jih bilo približno 80.000, več tisoč jih je bilo na Štajerskem. Več tisoč je bilo tudi porabskih Slovencev na Madžarskem.
Slovensko manjšino v Avstriji varuje 7. člen avstrijske državne pogodbe, Slovence na Tržaškem Posebni statut o narodnih manjšinah, ki je bil del Londonskega sporazuma iz leta 1954.
Slovenske manjšine so bile kljub mednarodnim garancijam izpostavljene agresivnemu razslovenjenju. Niso uživale kulturne avtonomije, oteževali so jim šolanje v maternem jeziku.
Jugoslovanske oblasti so gradile manjšinske ustanove, vendar so v manjšino vnašale dodatne razdore z izvozom revolucije in spletkami tajne politične policije. Položaj manjšin je zapletel tudi jugoslovanski spor z Informbirojem leta 1948.
1.3.24 Socialistična ideološka indoktrinacija in povojna slovenska umetnost
Vpliv ideologije na likovno umetnost je v slovenski povojni družbi razviden iz političnega nasprotovanja izražanju človeške individualnosti in vsiljevanja umetnostnih kriterijev, utemeljenih na ideoloških izhodiščih. Tovrstni posegi so se po vojni sklicevali na izgradnjo novega sveta ter na lik programiranega socialističnega človeka, torej na zglede socialističnega realizma, kakršen se je oblikoval v Sovjetski zvezi, pri nas pa utrdil ob Titovi zavrnitvi sleherne »dekadence«, ki naj bi bila plod kapitalizma.
Politično usmerjanje je navzven najbolj vidno v urbanizmu in arhitekturi, kjer so vsiljevali stolpnice, ki naj bi konkurirale cerkvenim zvonikom, ter kolektivistično pojmovanje gradnje. Ideološki vidik je določal tudi odnos do kulturne dediščine, zlati cerkva in gradov, v katerih so videli znamenje preživele ideologije in družbenega reda. Iz ideoloških razlogov so zlasti po prekinitvi diplomatskih odnosov z Vatikanom 1952 brezpravno porušili množico znamenj in kapelic, na Kočevskem, kjer je prišlo do pravega kulturnega genocida, pa vrsto cerkva. Na ideoloških predsodkih utemeljen kulturni primitivizem je drastično oviral celo obnovo nekaterih najpomembnejših poškodovanih kulturnih spomenikov.
Slikarstvo so kulturni ideologi, med katerimi so bili tudi umetnostni zgodovinarji in slikarji, skušali vpreči v službo kolektivizacije kot vzgojno sredstvo v boju za zmago socializma, zato sta bila v njem zapovedana optimizem ter motivika vojnega herojstva in povojne obnove. Ideološki so bili kriteriji pri žiriranju razstav, kiparske spomenike pa so nadzirale borčevske komisije. Umetniki so na to različno reagirali: nekateri so se prilagodili, najpomembnejši ustvarjalci pa niso popustili represiji. Dvom o socialističnemu realizmu je mednje zasejala razstava sovjetskega slikarja Gerasimova in drugih leta 1947, nad katero so bili številni slikarji vsaj na tihem razočarani.
Zavračana so bila vsa dela , v katerih je bilo čutiti pesimizem, v letih 1948-49, pa so postale sumljive celo slike klasikov slovenskega slikarstva impresionistov, ker v njih ni bila razvidna razredna opredelitev. Realizem so seveda vsiljevali tudi na likovni akademiji, kjer so zaradi ekspresionističnega kipa Zločin kiparja Cirila Cesarja vrgli s specialke. Uradno forsiranje socialističnega realizma se je sicer postopoma omililo, saj se je 1954 od njega distanciral tudi Edvard Kardelj, vendar je bil odnos do oblik abstraktne umetnosti še naprej odklonilen, o čemer najbolj drastično priča Titov govor iz leta 1963. Kako je politika razpolagala s kulturo, pa se vidi tudi v prepovedi že postavljene razstave klasika slovenskega kiparstva Franceta Goršeta leta 1972.
Taka atmosfera je seveda spodbujala samocenzuro in konformizem ter vlivala strah, kar se je pokazalo tudi v slovenski umetnostni zgodovini, ki je izšla iz idealističnih duhovnih osnov in se je zato morala nenehno potrjevati, si prizadevati za socialno metodo ter izjavljati, da se skuša čim bolj približati marksizmu.
1.4 Temna stran meseca
(Drago Jančar)
Konec maja 1945 je na Kongresnem trgu v Ljubljani govoril maršal Tito. V njegovem govoru lahko najdemo prvo napoved povojnih pobojev političnih nasprotnikov: »Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.«
Titov govor dokazuje, da so bili v političnem vodstvu nove Jugoslavije tedaj že odločeni, da bodo medvojne nasprotnike pobili. Šlo je za načrt, po katerem je treba brez odvečnih pravnih kolobocij razorožene domobrance in civilne politične nasprotnike na skrivnih mestih postreliti. Sami so za to opravilo uvedli knjigovodski izraz; likvidirati. Isti dan je v Slovenskem poročevalcu objavljen tudi tekst pisatelja Seliškarja.
Seliškarja izdaja njegov jezik, Seliškarjev siloviti opis dokazuje močneje kot Titov govor, da je osvobodilno gibanje padlo v naročje istega zla, proti kateremu se je borilo. Spregovoril je jezik krvi in zemlje, jezik Blut und Bodna, jezik totalnih, dokončnih rešitev. Endlösung: Mi ne bomo posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njegove korenine izruvali in jih požgali, in zemljo, v kateri je raslo tako drevo, bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom niti najmanjše kali. Že med vojno je Oton Župančič zapisal preroške verze:
Svobode naše jabolko se zlato
nam zakotalilo je kri in blato,
in preden spet zasije v čisti slavi,
vsi bomo blatni, ah, in vsi krvavi.
Prva faza je bila maščevanje in obračun, sledili so politični procesi, ki so ustvarjali ozračje strahu. Kaj se je mogel misliti profesor ali študent na pravni fakulteti, ko so njegovega dekana dr. Borisa Furlana, ki je še pred nekaj leti z londonskega radia pošiljal pozdrave partizanom, obsodili na smrt? Furlana so potem pomilostili, toda mnogih drugih niso. Nagodeta so ustrelili, pisatelja Velikonjo so ustrelili, trgovca Pšeničnika so ustrelili, predvojno levičarko Angelco Vode so obsodili na 20 let zapora. Procese so prenašali po zvočnikih na ulice in trge Ljubljane in drugih slovenskih mest. »Obračun s pijavkami in izdajalci,« kot piše neki časopisni naslov o procesu zoper gospodarstvenike in bankirje, je pomenil uvedbo ne samo diktature proletariata in vladavine delovnega ljudstva, temveč predvsem uvedbo povsod pričujočega nasilja, nadzora, ovajanja, strahu. Procesi so se vrstili. Potem ko je bil v pobojih končan obračun z dejanskimi nasprotniki, je prišla na vrsto buržoazija, simpatizerji Zahoda in gnile meščanske demokracije. Procesi proti duhovnikom, procesi proti kulakom. Procesi proti industrialcem in procesi proti književnikom. Na vrsto so prišli tudi njihovi lastni ljudje in partizanski intelektualci so si z grozo in v opravičilo ali pa samo v tolažbo citirali stara spoznanja iz časov pariške komune o revoluciji, ki žre lastne otroke. Jugoslovanski komunizem je dokazoval, da ni zapustil izvirne ideje, da zna biti v obračunu z razrednim sovražnikom še odločnejši od Velikega Stalina. Nastajati je začelo nekaj, kar današnji zgodovinarji, podobno kot v kubanskem ali vietnamskem ali romunskem primeru označujejo kot »nacionalni komunizem.« Od komunističnega univerzalizma, v katerega je bilo oprtih toliko upajočih oči ponižanih in razžaljenih slojev, ni ostalo nič, kvečjemu povsod enak teror in z njim povezan univerzalni strah, totalni strah, bi rekel Bohumil Hrabal. In totalni nadzor, totalitarizem, skratka. Pa čeprav z ljubljenim vodjem Titom. Vendar z vsebino, ki ji je nadel ime prav tako ljubljeni vodja svojega ljudstva Mussolini: totalitario. Nastal je tip družbe, ki ga Britanska enciklopedija opisuje kot decentralizirani ali populistični totalitarizem: karizmatični voditelj, odprava legalnih, socialnih in političnih tradicij, industrializacija, vsako drugačno mnenje od zapovedanega je zlo za družbo, notranje politične razlike niso dovoljene. In danes se čudimo, kako je mogoče, da nismo nič vedeli o roških pobojih. Prav tako nismo vedeli, kakor Nemci zelo dolgo niso hoteli vedeti za obstoj koncentracijskih taborišč. Zaradi strahu in molka nismo vedeli. Tisti, ki smo rojeni po drugi vojni, ali tisti, ki so po vojni odraščali, vsi smo živeli v enkratnem družbenem sistemu, ki se po vsej verjetnosti ne bo ponovil. Štafete, prisege Titu, stadionski rituali, vsakdanje šolske ure iz socializma in bratstva, iz ljubezni do socializma in Tita ter sovraštva do sovražnikov, ki prežijo za mejami in tudi za nami, vse to je bilo naše življenje. Nihče nam ni povedal, da se je vse to že dogajalo; v nacistični Nemčiji, v Sovjetski zvezi, v fašistični Italiji. Nihče nam tudi ni povedal, dokler ni pridrla na dan resnica o tem, da je celoten sistem zgrajen na kosteh pobitih, da so bili zapori zmeraj, včasih bolj, včasih manj polni političnih nasprotnikov, izmišljenih ali resničnih, in da je naše socialistično otroštvo teklo v času, ko so politični kaznjenci še zmeraj tolkli kamenje na Golem otoku.
Komunizem je bil prožnejši od nacizma, ker je trajal dlje in je imel čas graditi svojo družbo; ker je šel skozi različne faze, je bil tudi odprtejši. Več podobnosti o korporativističnih in kolektivističnih rešitvah bi našli s fašizmom. Komunizem je bil drugačen od nacizma in fašizma. Toda bil je totalitarizem. O tem ni dvoma.
2. NOTRANJEPOLITIČNE RAZMERE V JUGOSLAVIJI
2.1 Jugoslovanske notranjepolitične razmere in slovenska osamosvojitev
Povojni federalizem je bil navidezen, Jugoslavija je bila v svojem bistvu do druge polovice šestdesetih let centralizirana, politbirojevsko vodena država, ki jo je upravljalo kakšnih deset ljudi iz vseh republik pod avtoritativnim vodstvom Tita. To je bil tudi glavni razlog za spore med Slovenijo in federacijo, ki so se stalno pojavljali na raznih področjih (čeprav največkrat javnosti prikrito), v obliki kriz pa (največkrat zaradi gospodarskih vprašanj) ciklično na vsakih deset do petnajst let. Do začetka osemdesetih let lahko identificiramo tri velike politično-gospodarske konflikte med Slovenijo in federacijo: leta 1945 zaradi zahtev Slovenije, da se v ustavo vnese pravica do samoodločbe vključno s pravico do odcepitve in zaradi gospodarskega izžemanja; v začetku šestdesetih let zaradi zahtev po odpravi centraliziranega gospodarstva in spremembe ustave, ki bi republikam dale več pravic; konec šestdesetih let in v začetku sedemdesetih let pa je prišlo do spora zaradi cestnih kreditov in »liberalistične« usmeritve predsednika slovenske vlade Staneta Kavčiča. Teoretično bi se Jugoslavija lahko preoblikovala v konfederacijo (z avtonomnimi pokrajinami tudi za Srbe na Hrvaškem) v času »liberalizma«, saj je bilo za konfederalistični model poleg Hrvaške in Slovenije tedaj – prvič in zadnjič – v zgodovini Jugoslavije, tudi srbsko vodstvo. Model, ki je bil sprejemljiv tako za republike (razen Srbije) kot za Tita je nato predlagal Edvard Kardelj. V njem je upošteval Titove vladarske ambicije in vlogo vojske v Jugoslaviji. Republike so dobile samostojnost, ne pa tudi demokracije, enotnost Jugoslavije pa so zagotavljali ena in enotna jugoslovanska partija, vojska in Tito kot predsednik države, partije in vrhovni poveljnik vojske.
Osemdeseta leta so bila stanje permanentne krize federacije nasploh, še posebej pa v njenih odnosih s Slovenijo (poleg tega tudi v hrvaško-srbskih in slovensko-srbskih odnosih). Kriza se je stopnjevala zlasti od druge polovice osemdesetih let dalje, vrhunec pa je dosegla v začetku devetdesetih. Zgodovinsko dejstvo, ki ga danes marsikdo zanika je, da je Slovenija kljub stalnemu nezadovoljstvu v jugoslovansko federacijo verjela, v njen obstoj in ureditev je vložila ogromno energije in nobeni politični eliti (z izjemo dela politične emigracije) do konca osemdesetih let ni prišlo na misel, da bi iskali opcije izven Jugoslavije (to bi bilo glede na razmere v Evropi in svetu pred koncem hladne vojne tudi utopično). Temelj vseh nesporazumov med Slovenijo in federacijo je bil v različnem dojemanju Jugoslavije: ali zveza samostojnih držav ali unificirana država, ki naj bi sčasoma postala tudi enonacionalna, z večinskim jugoslovanskim narodom. Oziroma kot je zapisal Dobrica Ćosić: »Verjetno sem prvi srbski komunist, ki je dojel, da vi Slovenci niste za jugoslovanstvo, da ste za svojo samostojno nacionalno državo v okviru Jugoslavije, pod točno določenimi političnimi pogoji.« (november 1986).
Do leta 1987 se niti v strukturi niti v funkcioniranju jugoslovanske federacije ni spremenilo nič bistvenega. Na najvišjih državnih in partijskih funkcijah so v glavnem rotirali ljudje, ki so na oblast prišli po obračunu z liberalizmom. To so bili bodisi stari preizkušeni kadri iz revolucije, ki so bili že v zatonu svoje biološke moči, bodisi politiki mlajše generacije, ki so se še pravi čas postavili na zmagovalno stran. Bili so predstavniki republik, po Kardeljevi in Titovi smrti politikov z jugoslovansko karizmo ni bilo več in tudi sistem je bil koncipiran tako, da »čistih« federalnih funkcij, takih na katere bi lahko prišli ljudje neodvisno od volje republik, ni bilo več, ne v organih oblasti in ne v zvezi komunistov.
Slovenci so na Jugoslavijo gledali z mešanimi občutki, kar je bilo pogojeno tudi z generacijskimi razlikami, pogledi pa so se z naraščanjem jugoslovanske krize homogenizirali. Občutek, da Slovenija zaostaja, je bil vse močnejši, saj naj bi po podatkih, s katerimi so razpolagale oblasti, kupna moč Slovencev, ki je sredi sedemdesetih let znašala 80% kupne moči Avstrijcev, sredi osemdesetih let padla na 45%. K homogenizaciji Slovencev so prispevali tudi tendencioznost poročanja medijev v drugih republikah in zavist, ker je to edina federalna enota še razpolagala z minimalno akumulacijo. Starejša generacija, zlasti partizanska, je imela do Jugoslavije čustven odnos, kar velja tudi za politike, ki so sodelovali pri njenem ustvarjanju. Čeprav so vztrajno branili slovenske interese, si slovenski politiki prihodnosti niso znali predstavljati izven Jugoslavije. Tudi pogled generacij, rojenih med vojno in v prvih letih po njej se ni bistveno razlikoval. Tako prepričanje se je (ne glede na morebitno posamične zgodnejše dvome) dokončno razlomilo šele v letu 1991. Vmes je morala prevzeti oblast opozicija (Demos), ki je imela do Jugoslavije bistveno bolj radikalen odnos.
Pri mlajših generacijah je v osemdesetih letih jugoslovanska zavest funkcionirala le še pri športu (zlasti nogometu in košarki) ter »jugoslovanskem« rocku. Za fantovski del populacije je bila glavna »jugoslovanska« izkušnja (večinoma slaba) služenje vojske. Tudi vrednote so bile popolnoma različne. Pri Slovencih je (ne glede na generacijo) prevladoval ekonomski »egoizem« (kot so jim pogosto očitali), usmerjenost na Zahod, potrošništvo in želja po modernizaciji, ki naj bi iz Slovenije čim prej naredila postindustrijsko družbo in jo izenačila z razvitimi evropskimi državami.
Mednacionalno in politično ravnovesje v federaciji je bilo krhko, saj ni bilo več Tita kot zadnje avtoritete, ki bi na koncu odločila o sporih. Centralistični pritisk se je večal, slovenska uradna politika ga je skušala obrzdati tako, da je po korakih popuščala. Do sprejema amandmajev k slovenski ustavi septembra 1989 se je ob poskusih centralizacije največkrat oglasila javnost, šele potem je reagirala tudi politika. Ta je bila v Beogradu pogostokrat nemočna, saj ni imela zaveznikov. Hrvaški politiki so sicer s slovenskimi po tihem simpatizirali, na sejah pa molčali.
Dilema, ki se je pojavljala pri slovenskih politikih, je bilo vprašanje načelnosti: glede na to, da je bila Slovenija v federaciji vztrajno preglasovana, so nekateri politiki zagovarjali stališče, naj pač ne oponira več, ampak v praksi ravna po svoje. Na gospodarskem področju je bilo dokaj jasno razvidno stališče razvite republike, ki se upira zahtevam po socializaciji dolgov, vplačevanju v t.i. fond vzajemnosti in solidarnosti, ki so ga za pokrivanje izgub uporabljale zlasti druge republike, povečanju pomoči nerazvitim, povečanju dajatev v zvezni proračun, povečanju odstotka neposrednih virov načina financiranja federacije v škodo kotizacije in sploh centralizaciji pooblastil ter raznim ukrepom zaradi gospodarske krize, ki so uvajali razdeljevanje dobrin, podobno tistemu po koncu druge svetovne vojne. Na področju funkcioniranja federacije se je Slovenija upirala težnjam po poenotenju nekaterih pomembnih segmentov družbe kot so izobraževanje (tu so upor sicer sprožili kulturniki, a ga je politika z zamudo podprla), znanost in veliki infrastrukturni sistemi (pošta, železnica, elektroenergetski sistem), ki naj bi bili neučinkoviti zaradi »razbitosti« po republikah. Ena od točk, kjer je Slovenija ostajala nemočna, je bilo večanje birokratskega aparata, ki je izkoriščal politične blokade v predstavniških organih za večanje svojih pooblastil in moči. Na področju zunanje politike je bila to težnja, da si Slovenija izbori več možnosti za neposredne stike s tujino (kar je bil predvsem njen gospodarski interes), enakopravnejšo zastopanost v diplomaciji in tudi jezikovno enakopravnost na tem področju.
Proti koncu leta 1990 so bili v Jugoslaviji prepoznavni tako očitni znaki razpadanja države, da jih je bilo težko spregledati, čeprav so le redki politiki in diplomati verjeli, da bo država tudi resnično razpadla. Na dveh ključnih področjih, pravnem in ekonomskem se je razpad že zgodil. Na pravnem področju s spremembo srbske ustave februarja 1989, s katero sta bili odpravljeni avtonomni pokrajini. To je bil hkrati enostranski in neposreden poseg v jugoslovanski pravni red (ustavo iz leta 1974), ki mu je kot obrambni odgovor sledil sprejem amandmajev na slovensko ustavo v tedaj še socialistični skupščini septembra 1989. Sledila je vrsta ustavnih zakonov, ki so krepili pravno samostojnost Slovenije še v času do plebiscita, po njem pa je bila osamosvojitvena zakonodaja sploh v ospredju skupščinske dejavnosti. Zvezna skupščina in drugi zvezni organi niso imeli nobene avtoritete, pod pritiskom srbskega bloka so sicer skušali nasprotovati osamosvojitvenim procesom v Sloveniji (in vedno bolj tudi na Hrvaškem). Za poseganje v notranji pravni red republik pa jim ustava iz leta 1974 ni dajala zadostne pravne osnove, saj ni izrecno opredeljevala podrejenosti republiških ustav zvezni. Poleg tega so v vseh telesih, kjer je veljalo načelo konsenza, slovenski in hrvaški, postopoma pa tudi makedonski in bosanski delegati, blokirali odločitve. Interesi posameznih republik so se tako najbolj neposredno soočali v Predsedstvu SFRJ, formalno najbolj odločilni instituciji v Jugoslaviji, ki je bilo med drugim tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil.
Finančnega reda, ki ga je pod pritiskom Mednarodnega monetarnega sklada in s pomočjo zahodnih držav za silo vzpostavil zadnji jugoslovanski premier Ante Marković, je bilo konec na prehodu v leto 1991, ko je Srbija ukradla od Narodne banke Jugoslavije 1,4 milijarde dolarjev.
Razpad Jugoslavije in državljansko vojno so začeli napovedovati novembra 1990. Tedaj se je slovenski politični prostor po plebiscitu konec leta 1990 v glavnem že poenotil pri stališču o konfederativnem statusu. Po objavljenih rezultatih plebiscita se je slovensko vodstvo začelo dogovarjati za sestanke z vodstvi drugih republik. Izhajalo je prepričanje, da so resnični partner za pogovor republike, ki so Jugoslavijo ustanovile, ne pa federacija, ki je v bistvu »servis« te skupnosti. Tako izhodišče je bilo v osnovi pravilno, slaba stran pa je bila, da Slovenija federalnih organov (ki pa na dogovore niso bili pripravljeni) ni mogla enostavno ignorirati. Slovenija je zastopala stališče, da Jugoslavija kot federativna država ne pride več v poštev, pač pa zveza samostojnih, suverenih in neodvisnih držav, bodisi konfederacija, bodisi ekonomska interesna skupnost, bodisi druga interesna skupnost, vendar le, če so zanjo zainteresirane suverene republike kot neodvisne države. V vsakem primeru je Slovenija zainteresirana za dobro sosedsko sodelovanje. Jugoslavija je kot skupna federativna država politično in gospodarsko popolnoma dezintegrirana. Ekonomski in politični sistem je blokiran. Gospodarska, politična, ustavna in državna kriza je globoka in se samo še zaostruje do skrajnosti. Posegi organov republike Srbije v tržne tokove, fiskalni in monetarni sistem imajo pogubne učinke ne samo zaradi tega, ker destabilizirajo ekonomijo Jugoslavije, ampak tudi zaradi tega, ker postavljajo pod vprašaj še tisto majhno stopnjo zaupanja, ki je nujna za kakršne koli pogovore o ureditvi sedanjih in prihodnjih odnosov. Jugoslovanska ljudska armada v nasprotju z ustavo SFRJ in zakoni, na katere se njeni najvišji predstavniki tako radi sklicujejo, želi ohraniti in obnoviti Jugoslavijo kot centralistično državo na temelju preživele koncepcije realnega socializma. V Jugoslaviji se poglablja dvovladje, neodvisno od zvezne ustave in zveznega pravnega sistema v republikah nastajajo samostojni ustavni in pravni sistemi. Vse bolj se prepletajo in medsebojno blokirajo ustavno-pravne, zakonodajne, gospodarske in politične pristojnosti republik in zvezne države. Ker so subjekt razgovorov enakopravne republike in ker veljavna zvezna ustava ne more biti pravna podlaga za ureditev prihodnjih odnosov in spričo tega, da je Srbija s svojo ustavo odpravila pokrajini kot konstitutivni element federacije in ju spremenila zgolj s teritorialno enoto znotraj republike, Srbija ne more biti zastopana v medsebojnih razgovorih republik in v delu organov federacij s tremi glasovi, ker bi bila s tem v drugačnem položaju, prizadeta bi bila enakopravnost drugih republik. Slovenska delegacija je predlagala tri vrste pogovorov: na najvišji ravni pogovore z vodstvi drugih republik o ureditvi prihodnjih odnosov; v drugi vrsti pogovorov naj bi se sporazumeli o minimalnem funkcioniranju federacije v prehodnem obdobju (ZIS naj bi na podlagi razgovorov z republiškimi izvršnimi sveti pripravil predlog za opravljanje najnujnejših nalog organov federacij v tem času); tretja raven oziroma tretje vsebinsko področje naj bi obsegalo prevzem oziroma razdelitev pravic in obveznosti iz dosedanjega skupnega življenja, in to v primeru, če bi prišlo do nove zveze držav kot v primeru, če takega dogovora ne bi bilo. ZIS naj bi pripravil predlog sporazuma o prevzemu pravic in obveznosti iz dotedanjega skupnega življenja, ker je razpolagal z vsemi potrebnimi podatki in imel odnose z mednarodnimi organizacijami.
Po spoznanju, da s konfederacijo ne bo nič, je slovenska skupščina 20. februarja 1991 sprejela resolucijo o sporazumni razdružitvi. Bistvo resolucije je bil predlog, da se Jugoslavija razdruži v dve ali več suverenih držav, vprašanja v zvezi s pravnim nasledstvom in druga odprta vprašanja pa bi reševali v skladu z veljavnimi pravili mednarodnega prava. Skupščine drugih republik se sprva do nje niso opredelile. Izjema je bil hrvaški sabor, ki je sprejel podobno resolucijo, ta pa je izzvala reakcijo pri krajinskih Srbih. Srbski nacionalni svet je izvršni odbor SAO Krajine v Kninu sta sprejela resolucijo o razdružitvi SAO Krajine od Hrvaške z utemeljitvijo, da Krajina nima razloga, da bi se ločila od jugoslovanske države. Na Hrvaškem je prišlo do prvih incidentov (v Pakracu), sledili so spopadi na Plitvicah med hrvaško policijo in milico SAO Krajine, kmalu pa se je v spopad vključila tudi armada. Aprila je SAO Krajina sprejela sklep o priključitvi k Srbiji.
Reakcija na resolucijo o sporazumni razdružitvi je bila vrsta sestankov v Predsedstvu SFRJ (razširjeni s predsedniki republik) ter srečanja predsednikov (predsedstev) republik, ki so potekala v marcu in aprilu 1991, vendar niso prinesla bistvenih rezultatov.
Za gospodarskim, pravnim in političnim razpadom Jugoslavije je sredi maja 1991 (z neizvolitvijo Stipeta Mesića za predsednika Predsedstva SFRJ 15. maja 1991), prišlo tudi do dokončnega razpada državnih institucij. Slovenija je v kaotični situaciji na svojo in hrvaško stran še zadnjič skušala pridobiti Makedonijo ter Bosno in Hercegovino. Misija Milana Kučana in dr. Janeza Drnovška v obe republiki 28. maja je nakazala spremembe v stališčih – obe republiki sta dopuščali zvezo suverenih držav oziroma nekaj vmesnega med federacijo in konfederacijo. Tak predlog sta oba predsednika, Kiro Gligorov in Alija Izetbegović, tudi oblikovala in ga ponudila v razpravo. Še dva meseca prej bi bilo tako izhodišče za pogajanja – kljub pritisku dela Demosa, da se Slovenija odcepi ne glede na posledice - najbrž sprejemljivo tudi za Slovenijo, konec maja, v razmerah popolne blokade jugoslovanskega ekonomskega in političnega sistema, pod grožnjo državnega udara, med nacionalnimi konflikti in če tudi posamičnih oboroženih spopadov pa ni imel več nobene perspektive, čeprav so ga tedaj podprle tudi evropske države in ZDA.
Do kolikor toliko enakopravnih pogovorov s federalnimi organi, predvsem Markovićem je prišlo šele nekaj tednov pred osamosvojitvijo, do dejanskih pogajanj pa na osnovi Brionske deklaracije, čeprav je pred tem Ante Marković (tudi z obiski v Sloveniji) skušal slovensko vodstvo prepričati, naj odstopi od osamosvojitvenih načrtov (ni pa se bil pripravljen odreči pooblastilom, ki jih je imela federacija). Z napadom JLA na Slovenijo je bilo jugoslovanske federacije dokončno konec. Slovenija se je s federalnimi organi zaradi pritiska mednarodne skupnosti še morala pogajati. Najprej v Zagrebu, kjer je delegacija Evropske skupnosti slovenski in hrvaški strani (tako kot v poprejšnjih pogovorih s Slobodanom Miloševićem in Markovićem) zastavila tri osnovna vprašanja: ali je možen dogovor o takojšnji prekinitvi ognja in umiku vojske v vojašnice; ali je mogoče zadržati uresničenje slovenske in hrvaške deklaracije o samostojnosti za tri mesece in ali podpirate izvolitev Stipeta Mesića za predsednika Predsedstva SFRJ? Tedaj je Marković na vprašanja odgovoril pozitivno (pod pogojem, da bi Slovenija odložila uresničevanje deklaracije o samostojnosti in neodvisnosti), medtem ko je Milošević v zvezi z izvolitvijo Mesića odgovoril, da bo »premislil«, vendar je na koncu na zahtevo pristal. Potem na Brionih, kjer je bila na sestanku slovenske delegacije s federalnimi predstavniki (Mesić, Bogičević, Tupurkovski, Jović in Kostić iz predsedstva, Marković, Gračanin, Lončar in Brovet iz vlade) obravnavana zahteva federalne strani, da se v vseh pogledih vzpostavi staro stanje. V napetem ozračju je sestanek formalno vodil Mesić, dejansko pa mu je ton dajal Marković. Slovenska stran je zagovarjala interpretacijo dogovora, da tri mesece ne bo sprejemala nobenih nadaljnjih korakov pri osamosvajanju. Kompromis med obema stranema sta brezuspešno poskušala vzpostaviti Vasil Tupurkovski in Budimir Lončar, vendar se je sestanek končal brez rezultatov. Na tem sestanku se je Drnovšek z dr. Borisavom Jovićem začel dogovarjati o morebitnem umiku JLA iz Slovenije, kar je pomenilo dokončno srbsko odločitev, da Sloveniji pusti oditi iz Jugoslavije (Jović je kasneje pridobil štiri srbske glasove za predlog, tako da je v predsedstvu proti glasoval samo Mesić). Na slovensko slovo so v resnici Srbi pristali šele, ko so ob oboroženem odporu in vojaškem spopadu spoznali, da v danih okoliščinah vojaško ne morejo zmagati.
Nazadnje je o jugoslovanski skupnosti odločala konferenca o Jugoslaviji (Haaška konferenca), ki se je začela jeseni 1991 s tremi osnovnimi načeli: nobene enostranske spremembe meja, še najmanj s silo; zaščita pravic vseh v Jugoslaviji in popolno upoštevanje vseh legitimnih interesov in teženj; prepričanje, da se bodo predstavniki jugoslovanskih republik sporazumeli o obnovi Jugoslavije.
Na konferenci je Slovenija vztrajala pri začrtani politiki, vendar kazala maksimalno kooperativnost. Ponovno je ponujala jugoslovansko konferenco o varnosti in sodelovanju in prosto trgovinsko cono, tesnejše oblike povezave pa je zavračala. Vendar to ni postalo problematično, saj je bil glavni problem Srbija, ki je zagovarjala kontinuiteto Jugoslavije, četudi v okrnjeni obliki, in še naprej zavračala Carringtonov načrt, češ da jo ruši. To je bila za Slovenijo sreča, saj ji je Van den Broek grozil s sankcijami (in jih je skušal tudi dejansko doseči), ker je vztrajala pri coni svobodne trgovine. Druge štiri republike so se strinjale z ohlapno povezavo, predvsem na ekonomski osnovi. Carringtonov dokument ni bil sprejet in s tem je bilo mednarodnih iluzij o Jugoslaviji kot zvezi nekdanjih šestih republik v taki ali drugačni obliki dokončno konec.
2.1.1 Trenja med centralisti in federalisti ter pet mejnikov osamosvojitvenega procesa
Po 2. svetovni vojni je bila kljub federativnem statusu slovenska suverenost na moč omejena. Slovenija je izgubila tudi nekatere že med vojno pridobljene atribute samostojnosti, čeprav je bilo prej dogovorjeno, da jih bo ohranila (npr. lastna vojska).
Razmere so se začele spreminjati na začetku petdesetih let, ko je jugoslovansko komunistično vodstvo v iskanju alternativnega socialističnega modela začelo z eksperimentom samoupravljanja. Uvedba samoupravljanja leta 1950, delna decentralizacija, ki je sledila (ustavni zakoni iz leta 1953), pa porast prvega partijskega liberalizma v začetku petdesetih let, so sicer prinesli občutne spremembe v sistem, vendar se položaj republik v okviru federacije ni bistveno spremenil. Še več. S sprejetjem ustavnega zakona leta 1953 se je celo poslabšal. Razprave o tem kakšna naj bo osrednja državna in koliko samostojna avtonomna republiška oblast, so ob koncu petdesetih in na začetku šestdesetih let močno razdelile partijski in državni vrh, hkrati pa se je povsod okrepil ideološki in politični pritisk. Vedno bolj odkrito sta si nasproti stali dve struji z dvema vizijama razvoja: centralistična z idejo o močni partiji in demokratičnejša s težnjami po samoupravljanju, decentralizaciji in upoštevanju ekonomskih zakonitosti. Dejansko pa se je z vso ostrino postavilo vprašanje položaja posameznih federalnih enot, pri čemer so težo konflikta s centrom nosili slovenski politiki. Med zveznim in slovenskim političnim vodstvom je prišlo do odkritih razhajanj, ki so s polemiko med Dobrico Ćosićem in Dušanom Pirjevcem leta 1961 odmevala tudi v javnosti. Ćosićevi pogledi so bili blizu beograjskim centralistom, Pirjevčevi nekaterim slovenskim partijskim voditeljem in Kardelju, ki je bil takrat v Beogradu v nemilosti. Polemični spopad je pokazal, kako se v vzhodnih (srbskih) in zahodnih (slovenskih) predstavah o konstruktivni ureditvi jugoslovanske skupnosti od leta 1918 ni nič spremenilo. Mednacionalni konflikt se je začel zaostrovati tudi v drugih republikah. Tito ga je poskušal rešiti z discipliniranjem vodilnih republiških politikov (seja IK CK ZKS od 14. do 16. marca 1962), toda le-to ni prineslo rešitve, ampak je konflikt le še poglobilo. Boj med centralisti in federalisti se je nadaljeval v pripravah na novo ustavo. Takrat se je na Slovenskem okoli kulturnih revij (Perspektive, Sodobnost, Problemi) razvilo široko gibanje, ki je težilo predvsem k demokratizaciji socializma, k modernizaciji gospodarstva in nadaljnji decentralizaciji federacije. V ustavo iz leta 1963 so centralisti spravili več svojih stališč kot federalisti. Toda že kmalu po sprejetju ustave se je spremenilo politično ozračje v vrhu in Titovo mnenje se je začelo počasi obračati na stran federalistov. V večini republik so na to na oblast prišli reformno in liberalneje usmerjeni komunisti, ki so se v prepričanju, da je mogoče socializem reformirati v demokratičen družbeni red, zavzeli za naglo gospodarsko in družbeno modernizacijo.
Prve sistemske spremembe, ki so zadevale reformo federacije in so odpravile najhujše centralistične anomalije, so prinesli amandmaji k zvezni ustavi leta 1967; tem so sledili še drugi amandmaji, ki so okrepili avtonomnost republik. Čeprav v Sloveniji ni bilo več politične homogenosti – konflikt med Kardeljem in Stanetom Kavčičem oziroma med »konservativno« in »liberalno« strujo -, ni bilo med obema strujama pri vprašanju odnosa do centra in položaja Slovenije v federaciji bistvenih razhajanj. Kavčičeva vlada, ki je predvidevala postopno demokratizacijo na vseh področjih in si postavila za cilj »tržno gospodarstvo in socialno državo«, se je zavzemala za odpiranje Slovenije proti zahodu in za samostojnejši položaj Slovenije v Jugoslaviji (tudi pri obrambni politiki v obliki republiške Teritorialne obrambe). Večina omenjenih zahtev ni bila dosežena, saj je v letih 1971-72 jugoslovanski komunistični vrh v vseh republikah zamenjal reformne komunistične politike.
Po letu 1972 so se Titu zvesta komunistična vodstva, ki so zamenjala reformiste, trudila razmere spet spraviti pod zvezni nadzor. Ustava iz leta 1974 je v celoti razkrila protislovno naravo Kardeljevih in Titovih narodnopolitičnih konceptov. Z ustavo 1974 je bil vsaj navidez vpeljan (kon)federativni model, kakršnega so si slovenski politiki želeli že dobro desetletje prej, toda v resnici je bila ustava v svojem bistvu kompromisna in nekonsistentna. Na eni strani je povečala avtonomnost narodov in republik, na drugi strani pa okrepila oblast komunistične partije, ki je delovala izrazito centralistično in hierarhično. Vse do Titove smrti (1980) je Jugoslavija delovala kot neke vrste polfederacija, potem pa so se, po začetnem lovljenju ravnotežja, od srede osemdesetih let znova začeli močni centralistični pritiski ter mednacionalna trenja, ki so končno pripeljala do vojne in razpada Jugoslavije. V zaostrujočih se razmerah druge polovice osemdesetih let se je na Slovenskem okrepila demokratična opozicija, ki je na Slovenskem postopoma uveljavila spoznanje, da v takšni državi ne moremo več živeti.
Razpad SFR Jugoslavije je bil dogodek, ki so ga odločilni politični dejavniki in ključne države sveta pričakovali. Napovedovali so ga že v osemdesetih letih, novembra 1990 pa je CIA napovedala, da bo v naslednjih 18 mesecih prišlo do vojne in do razpada države. Razpada ni povzročila nobena od novoustanovljenih držav, temveč popolno gospodarsko nazadovanje, kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, odsotnost politične volje po reševanju konfliktov s strani najštevilčnejšega naroda, preprečevanje uvajanja novih vrednot z oživljanjem boljševizma, oživljanje mitov in frustracij iz polpretekle zgodovine ter dejstvo, da je sicer to bila država, toda ne skupnost, v kateri bi mnogi narodi lahko videli svojo prihodnost.
Zato je bila tudi slovenska odločitev, da vstopi v mednarodne integracije kot samostojna in suverena država, pričakovana in dojeta kot posledica notranjepolitičnih in zunanjepolitičnih dogajanj. Notranjepolitični okviri so bili podani z napačnim reševanjem nacionalnih, ekonomskih, političnih in vseh drugih vprašanj in problemov. Vse slovenske pobuda za reševanje teh zadreg so bile grobo zavrnjene ali pa ignorirane. Slovenija je poskušala krizo do skrajnih meja potrpežljivosti reševati skupaj z drugimi dejavniki, ki pa so bili sicer glavni generatorji krize. Ko pa ni našla sogovornika, je ukrepala skladno z referendumsko voljo prebivalcev Slovenije, pa tudi skladno s pravico naroda do samoodločbe. Zunanje okvire pa je zagotovil razpad socializma.
Prve svobodne in večstrankarske volitve so pomenile prvo obliko legitimnega sistema na naših tleh. Legitimnost se je izražala v tem, da je novi politični sistem večina njega prebivalstva sprejela, preostali pa se mu niso zoperstavljali s predstavo o alternativni ureditvi, ki bi bila enako obvezujoča.
Zelo pomembna značilnost osamosvojitvenega procesa se kaže v tem, da so prevladujoče politične strukture sprejele stališče, da bo ta proces potekal po pravni poti in s pravno utemeljitvijo. Šlo je torej za to, da Slovenija ni nikakršen »desperados«, ki državo razbija in grozi s secesijo. Ves čas smo vzpostavljali ustrezna pravna razmerja do nekdanje države, pa tudi v odnosu do mednarodne skupnosti. V začetku je bilo sprejetih kar nekaj aktov, ki so imeli ustavnopravni značaj, toda še vedno niso bili to akti suverene države.
Takšen civilizacijski ter na pravni osnovi in politični volji temelječ osamosvojitveni proces je imel naslednje mejnike:
sprejem amandmajev k republiški ustavi (LXII, LXIII). Amandmaja sta bila pomembna zato, ker sta zavarovala ustavni položaj Slovenije, če bi zvezni organi posegli v ta položaj z odločitvami, ki bi bile v nasprotju z njunimi v ustavi določenimi pristojnostmi. V tem primeru bi morala republiška skupščina zavarovati ustavni položaj Slovenije. Poleg tega pa brez soglasja Republike Slovenije na njenem območju ni bilo mogoče razglasiti izrednega stanja. Spomnimo se, da je armada v času sprejemanja teh amandmajev razmišljala o razglasitvi izrednega stanja, državnem udaru, aretaciji slovenskih političnih voditeljev itd. Trditev, da gre za zgodovinsko pomembna amandmaja, vsekakor ni pretirana;
pluralne volitve spomladi 1990. Po njih so oblast prevzele politične sile, ki so želele spremeniti tako politično kot tudi ekonomsko, varnostno in drugo okolje. Že volitve same pomenijo spremembo političnega sistema, ker so bile večstrankarske. Vsekakor so osamosvojitveni proces pospešile, čeprav je bilo na njegovo vsebinsko dinamiko in način nekaj različnih pogledov. Novembra l. 1990 je bil sprejet amandma XCVI k republiški ustavi. Ta je določil, da se tiste določbe ustave SFRJ, ki niso skladne z ustavo Republike Slovenije, ne uporabljajo. Slovenija s tem ni prekinila odnosov s federacijo, čeprav je nadaljevala z graditvijo lastnega pravnega reda;
izvedba plebiscita l. 1990. Skoraj 90% prebivalcev Slovenije je izrazilo svojo voljo, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Amandma XCIX iz začetka l. 1991 je v ustavnem smislu trgal vse odnose s federacijo, ker je določil, da oblastne funkcije, ki so bile z zvezno ustavo prenesene na federacijo, prevzame Slovenija. Slovenija se je s tem, seveda le ustavnopravno (ne pa mednarodnopravno), izločila iz pravnega reda federacije, čeprav ta odločitev še ni bila takoj uveljavljena;
ustavni in drugi akti ter ukrepi za razglasitev samostojnosti. Zakon o plebiscitu (Uradni list RS, št. 44/90) je določal, da mora te akte in ukrepe republiška skupščina sprejeti v 6 mesecih po razglasitvi rezultatov plebiscita. Šlo je torej za vprašanja, ki bodo povsem na novo uredila ustavni, politični in drugačni položaj Slovenije. Skupščina Republike Slovenije je sprejela akt Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, v katerem je bila razglašena Republika Slovenija kot samostojna in neodvisna država. Za izvedbo te listine pa je bil sprejet ustavni zakon, ki je podrobneje uredil prevzem državnih funkcij od nekdanjih federalnih organov in organizacij oblasti;
intervencija zveznih policijskih, vojaških in carinskih enot v Sloveniji. Politične sile v nekdanji državi, ki so, če drugega ne, pospešile razpad države zaradi nepripravljenosti in nezmožnosti reševati probleme skupne države, so konec junija in v začetku julija intervenirale v Sloveniji z orožjem. Šlo je za nasilni poseg, ki so se mu varnostne službe, teritorialna obramba in prebivalci Slovenije odločno postavili po robu. Zaradi pripravljenosti državljanov Slovenije, da svojo izbrano perspektivo branijo, pa tudi zaradi drugih razlogov (drugi cilji, ki so jih napadalci imeli še na Hrvaškem in v BIH, mednarodni pritiski in interesi itd.), se je vojaštvo 25.10.1991 umaknilo iz države. Od tega trenutka dalje je Slovenija v celoti nadzorovala vsak ozemeljski del države ter bila v celoti odgovorna za lastno varnost. Sprejem Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91) je bil pomemben tudi zato, ker je zaokrožil osamosvojitveni proces. Sprejeta ni bila brez zapletov, pa tudi ne s konsenzom. Njen sprejem je nakazal kasnejši razvoj odnosov med raznimi političnimi strankami;
Pri vseh teh dejavnostih pa kaže povedati, da je v osamosvojitvenih procesih šlo za pogumna, toda premišljena dejanja. Samo pogum je marsikdaj premalo, vodi lahko celo v avanture. Osamosvojitev je bilo treba izpeljati čimbolj civilizacijsko, pravno korektno in s čim manjšimi žrtvami na obeh straneh. Radikalizem je bil potreben le pri diskontinuiteti iz enega v večpartijski sistem. Tu ni bil mogoč ne kompromis in ne postopnost.
2.2 Politične priprave na osamosvojitev
(dr. Jože Pučnik)
Nočem posnemati tistih zgodovinarjev in pričevalcev, ki za vsako ceno iščejo korenine slovenske osamosvojitve bodisi v davni preteklosti (npr. Karantanija, Celjski grofje, program Združene Slovenije 1848, dogodki oktobra 1918, itd.) bodisi v polpretekli zgodovini (načrti komunistične in protikomunistične strani med vojno, kočevski zbor 1943, avnojske obljube, položaj republike v federaciji, povečevanje pristojnosti po ustavi 1974, dnevniške zapiske, ustna konspirativna dogovarjanja, menda celo v krogu Ivana Mačka, itd.). Čeravno gre za zgodovinsko pomembne dogodke, je njihovo vzročno povezovanje s konkretnim dejanjem slovenske osamosvojitve gotovo prenapenjanje interpretativne svobode zgodovinarja ali pričevalca. Trdim, da je koristno natančno razlikovati med subtilnimi atmosferičnimi silnicami in med dejanji in projekti, ki jih ljudje zastavijo zavestno in z vsem osebnim tveganjem, vezanim s premislekom o sredstvih za njihovo uresničitev in nazadnje tudi smiselno povezavo in koordinirano verigo dejanj in ukrepov, ki zaprejo umik in dostop do drugih in drugačnih možnostih uresničevanja zastavljenega cilja.
Zato pri tem pričevanju sledim dvema meriloma, ko izbiram in povezujem dogodke in dejanja s slovensko osamosvojitvijo. Prvo merilo je določno, razločno in javno izražena namera in program za osamosvojitev. Drugo merilo so konkretni politični, organizacijski in logistični ukrepi za uresničevanje te namere. Vse, kar ne ustreza tema meriloma, bom izpustil, saj spada zgolj v področje teoretičnega nizanja možnih možnostih dogajanja in ni sestavina niti osebne zavezanosti niti odgovorne odločitve za dejanje.
Razvijanje programa za osamosvojitev
Prva razločno opredeljena zahteva po samostojni državi je bila predstavljena slovenski javnosti v znameniti 57. številki Nove revije februarja 1987. Najprej bom omenil nekatere okoliščine, v katerih je dozorela ta zahteva.
Novembra 1985 (št. 46-47) je Nova revija razpisala anketo O jugoslovanski krizi, h kateri je povabila okrog 40 znanstvenikov različni strok iz Slovenije, drugih jugoslovanskih republik in nekaj tudi iz ostalega sveta. Urednika (Niko Grafenauer in dr. Dimitrij Rupel) sta želela ne le strokovne, temveč tudi celostne odgovore na vprašanja o vzrokih jugoslovanske družbene krize z vidika nacionalnih vprašanj. Urednika sta se zavezala, da bosta objavljala prispevke po vrsti, kakor bodo prispeli. Prispevki so prihajali, bili so v naslednjem letu objavljeni in vsebovali so vrsto zanimivih in tudi novih razmišljanj. Njihova podrobna obravnava bi zahtevala precej prostora. Naj omenim le dva podatka. Nekateri prispevki so že pred objavo zbudili proteste javnega tožilca, objavo prispevka v Angliji živečega dr. Ljuba Sirca pa je javni tožilec izrecno prepovedal. Pozornost je zbudil tudi moj prispevek (Oligarhija ali infrastruktura?, Nova revija, 5, 1986, št. 52-53, str. 1397-1415), v katerem sem brez omejitve poudaril nesprejemljivost slovenskega leninizma, usodno zmotnost jugoslovanskega koncepta samoupravljanja in monopol zveze komunistov kot temeljni izvor jugoslovanske krize. Na koncu sem postavil štiri teze »razsvetljenskega programa«: odpraviti leninizem (komunizem), bistveno zmanjšati pristojnosti federacije v smislu konfederacije, uveljaviti večstrankarski sistem kot model za politično urejanje in vzpostavitev delitev oblasti za sistematično medsebojno nadzorovanje podsistemov in institucij. Le tako bi odpravili vzroke, ne pa le učinkov krize.
Podobne ideje so bile bolj ali manj razločno izražene ali le nakazane tudi v mnogih drugih prispevkih. Razgovori o njih so v krogu Nove revije vedno bolj utrjevali prepričanje, da je jugoslovansko krizo mogoče odpraviti le s temeljito spremembo komunističnega sistema. S tem pa je postalo neodložljivo tudi vprašanje odnosa Slovencev do Jugoslavije. Vedeli smo, da je odprava komunističnega enopartijskega sistema v Sloveniji neločljivo povezana z urejanjem odnosov med Slovenijo in federacijo.
V teh vročičnih razpravah so konec leta 1986 imeli katalizatorsko vlogo razgovori z uglednim srbskim književnikom Dobrico Ćosićem. Teh razgovorov je bilo več, sam sem sodeloval le pri dveh. Zame je bil najpomembnejši tisti septembra 1986, v katerem smo obravnavali Srbski memorandum, katerega prvo verzijo je Dobrica Ćosić prinesel v Ljubljano. Zelo plastično mi je ostal v spominu tisti del pogovora, v katerem je Dobrica Ćosić skiciral novo strategijo za reševanje srbskega nacionalnega programa. Na mojo pripombo, da imajo Srbi v zvezi s Kosovim samo dve možnosti, od katerih pa je druga, seveda, popolnoma absurdna in nesprejemljiva: Kosovu morajo priznati status republike ali pa morajo Albance fizično uničiti, je Dobrica Ćosić vehementno dejal: »Nam ne gre za Kosovo: to je za nas le pripravni kotel, v katerem proizvajamo dovolj pare, da bomo uresničili dejanske cilje. Ti pa so Bosna in štiri regije na Hrvaškem.« Na moj polemični vzklik, kaj hočejo odvzeti Sloveniji (Jesenice? Velenje?...), je povsem mirno dejal, da do Slovenije nimajo nobenih ozemeljskih zahtev.
Srbska strategija, ki jo je prvič tako razločno postavil Ćosić, je na prisotne delovala kot šok. Vsi smo začeli govoriti vsevprek in mislim, da sem mu polemično navrgel pripombo, da v taki Jugoslaviji, kjer so Srbi tako mogočni, za Slovence ne more biti prostora in da bi to bil konec Jugoslavije. Odgovoril je enako vehementno: »Pa kaj, ali se boš jokal za jugo?!... Neka ide u p.m.!«
Pogovarjali smo se seveda tudi še o mnogih drugih vprašanjih, vendar je pravkar opisani vulkanski izbruh uglednega Ćosića, ki je bil po naših informacijah v središču dogajanja okrog Srbskega memoranduma, napravil neizbrisen vtis. Postalo nam je povsem jasno, da so se v Srbiji začele dogajati bistvene stvari in da je za vsem tem velika energija. Zato je še isti večer, pa tudi v naslednjih dneh, ko je Ćosić s svojima beograjskima prijateljema odšel, postalo za nas osrednje vprašanje, kaj to pomeni za Slovence in kaj je potrebno storiti v Sloveniji. Kmalu se je rodila ideja in bila tudi takoj sprejeta: čim določneje moramo opredeliti položaj Slovenije in njene temeljne nacionalne interese. Najprej je bil podan predlog, da napišemo slovenski program, nato smo se odločili za skromnejši naslov: Prispevki za slovenski nacionalni program. V nekaj mesecih sta urednika pridobila avtorje, organizirala prispevke in februarja 1987 je izšla znamenita 57. številka Nove revije.
Siloviti in hrupni odmev v slovenski javnosti je bil tipičen za takratno slovensko politično kulturo, za podrejenost vseh »družbenih organizacij« zvezi komunistov in tudi tipičen za stanje v slovenskih medijih. Nekajmesečna gonja proti avtorjem 57. številke in proti prispevkom za slovenski nacionalni program je imela vse značilnosti javnega ustrahovanja državljanov v komunizmu. V tem smislu je bil tipičen cirkus »naročene in organizirane spontanosti delovnih množic«.
V ozadju pa so slovenski komunisti prišli do drugačnih zaključkov. Ugotovili so, da bi jim bili politični sodni procesi v tem trenutku škodljivi. Zato je kljub predlogom jastrebov v Predsedstvu CK ZKS, ki so hoteli nekatere avtorje takoj aretirati zaradi »vznemirjanja javnosti«, medtem pa pripraviti resne obtožnice za sodni proces in jih obsoditi (prim. stenogram seje CK ZKS z dne 26. februarja 1987), prevladala taktika mirnega reagiranja. Republiško tožilstvo je v predpreiskavi ugotovilo, da ni znakov kaznivih dejanj. To je razburilo Beograd in zvezni javni tožilec Miloš Bakić je konec maja v zveznem odboru za pravosodje zagrozil, da bo sam sprožil sodni postopek. Slovenski javni tožilec Pavle Car je to ostro zavrnil in napovedal svoj odstop, če bi zvezni javni tožilec prevzel pregon proti Novi reviji. Po mnogih javnih in internih polemikah je 18. januarja 1988 zvezni javni tožilec napisal predlog obtožnice proti petim avtorjem (po vrstnem redu: dr. Jože Pučnik, dr. Ivan Urbančič, Spomenka Hribar, dr. Tine Hribar, Marjan Rožanc), v kateri nas je obdolžil »protiustavne spremembe socialističnega samoupravnega družbenega reda«, »razbijanje bratstva in enotnosti in enakopravnosti narodov in narodnosti«, »rušenja oblasti delavskega razreda« in »zlonamernega in neresničnega prikazovanja družbeno političnega položaja v državi«. Z ugotovitvijo, da gre po njegovem prepričanju za kaznivo dejanje sovražne propagande, je ta predlog obtožnice poslal Bošku Kruniću, takratnemu predsedniku Predsedstva CK ZKJ.
Ob vseh teh zapletih se nam je vedno bolj razločno razkrivalo, da Slovenci v Jugoslaviji nimamo varne prihodnosti. Še več: pri nas se je razvilo nedvoumno spoznanje, da je urejanje položaja Slovenije neločljivo povezano tudi s spremembo samega družbenega reda. Izostrilo se je spoznanje, da moramo odpraviti komunistični enopartijski sistem in doseči samostojno državo Slovenijo. Te misli sem oblikoval v članku Dvoje temeljnih zahtev, ki sem ga izročil uredništvu Nove revije že januarja 1987 in sta ga urednika uvrstila v 58. številko. Zaradi gonje ob 57. številki sta ga potegnila iz tiska in je izšel šele julija-avgusta 1987 v številki 63-64. V članku sem utemeljeval nujnost uveljavitve dveh temeljnih zahtev slovenskega naroda: »Prva zahteva je dokončno uresničenje slovenske državne suverenosti kot suverenosti slovenskega naroda, ki bi šele s tem postal nacija. Druga zahteva pa je s prvo neločljivo povezana, uveljavitev civilne družbe v suvereni slovenski državi«. (Nova revija, 6, 1987, št. 63-64, str. 1256). Ker je civilnost predvsem svoboda političnega združevanja, sem v članku tvegal tudi napoved o nastajanju novih političnih organizacij v Sloveniji. Predvidel sem nastanek naslednjih strank: leninisti ali komunisti, socialdemokrati, krščanski socialisti in socialni ekologi. O liberalizmu sem (zmotno) predvideval, da taka stranka nima realne možnosti, saj mora liberalna načela osebne svobode in pravnosti prevzeti vsaka civilna politična organizacija. Na koncu članka sem izrazil prepričanje, da bi ob takšni ali podobni strukturi političnih organizacij uspešno uveljavili obe temeljni zahtevi: slovensko državno suverenost in pluralistični politični sistem (prav tam, str. 1262).
V začetku septembra 1987 je zvezna ustavna komisija predložila Zveznemu zboru Skupščine SFRJ osnutek amandmajev k Ustavi SFRJ (glej Poročevalec Skupščine SR Slovenije, 13, št. 22, 2.9. 1987). Nova revija je pridobila vrsto avtorjev, da bi zavzeli stališče do tega predloga. Tako je v št. 67-68 (november-december 1987) izšlo 14 člankov o tem vprašanju. Sam sem prispeval razpravo z naslovom Smisel in nesmisel ustavne razprave. V tekstu sem postavil za izhodišče našega delovanja zgoraj omenjeni »dve temeljni slovenski zahtevi«, utemeljeval neuporabnost jugoslovanskega sistema samoupravljanja in poudaril nujnost naglega prehoda k več strankarskemu modelu. Na koncu članka (str. 1861-1863) sem predlagal pet neposrednih nalog za konkretno politično delovanje in odločanje:
I. V celoti odkloniti predlagane amandmaje zvezne komisije.
II. Izdelati lastne predloge ustavnih sprememb v smislu obeh temeljnih slovenskih zahtev in na podlagi dosledne samoodločbe narodov. Tukaj se moramo sklicevati na pravico do odcepitve. In slediti strategiji konfederacije. Naša osrednja misel je, da se hočemo ponovno pogajati o položaju Slovenije v jugoslovanskem okviru in da imamo pravico Slovenijo urediti tako, kakor se nam zdi prav, drugi pa imajo enako pravico za urejanje svojih republik.
III. Istočasno naj slovenska ustavna komisija, ki jo morajo sestavljati »predstavniki vseh slovenskih poklicev in vseh političnih stališč« sestavi »predlog nove slovenske ustave, ki nedvoumno in brez oportunističnega natezanja formulira načela slovenske državne suverenosti v smislu samoodločbe slovenskega naroda«. »Ta predlog nove slovenske ustave, ki naj ga legitimira referendum, bo temelj, na katerega se bomo opirali pri pogajanjih o novem položaju Slovenije v okviru ostalih narodov in narodnosti«. Neodvisno od tega, ali zvezna skupščina sprejme slovenski predlog za postopek o ustrezni spremembi zvezne ustave ali ne, mora predlog slovenske ustave ostati osnovni dokument in vodilo pri urejanju odnosov z drugimi narodi in narodnostmi«.
IV. Gotovo bodo pogajanja naporna, dolgotrajna in polna podtikanj od »šovinizma«, »miniranja bratstva in enotnosti«, »desničarskega odklona« do »izdaje Revolucije« itd. »Izid je negotov in odvisen v veliki meri od stopnje široke demokratične enotnosti politične volje v Sloveniji in od sposobnosti juga, da dojame realnost razlik v kulturah in nujnost nacionalnega okvira suverene organizacije družbenega življenja, vsaj v Sloveniji.« Če ne uspemo s svojo zahtevo po konfederaciji, moramo uporabiti svojo ustavno pravico o samoodločbi narodov, vključno z odcepitvijo«.
V. »Vse te neposredne politične naloge v zvezi s slovensko ustavnostjo in državno suverenostjo zahtevajo seveda dobršno mero civilnega poguma in visoko stopnjo nacionalne in civilne zavesti. Pogoje je demokratična povezava vseh Slovencev ob »temeljnem slovenskem sporazumu«, kakor sem to imenoval drugje. »Ob neuspehu pogajanj z jugom lahko omenjeni predlog nove slovenske ustave uzakonimo, morda z referendumom ali s posebnimi ustavnimi volitvami. Na pritiske lahko odgovorimo s suspendiranjem določenih zveznih zakonov.«
Ker to ni znanstvena razprava, temveč pričevanje, sem si dovolil tako obširno navajanje lastnih tekstov. Rad bi opozoril na razlike v načinu mišljenja v krogu novorevijašev. S tem seveda ne razglašam izključnega avtorstva za vse te navedene misli in načrte. Različni avtorji so v teh člankih dajali različne poudarke, kakor so pač presojali aktualnost in pomen posameznih ukrepov: eni so bili predvsem teoretični in so razpravljali tudi o Heglu in drugih pomembnih piscih, drugi so imeli drugačne preference.
Zveze: snovanje novih oblik povezovanja kot instrumentov
Opazovanje absurdnega dogajanja v jugoslovanski politiki in arogantnega nastopaštva, ki je prihajalo iz Beograda, je po eni strani prispevalo k natančnejšemu določevanju obeh »temeljnih zahtev«, po drugi strani pa se je vedno določneje zastavljalo vprašanje, kako in s kakšnimi organizacijskimi oblikami in postopki bi bilo mogoče v danih okoliščinah uresničiti te zahteve. Za takratno vzdušje v Sloveniji je značilno, da si takih vprašanj niso zastavljali le intelektualci okrog Nove revije, temveč so si jih začeli zastavljati tudi v drugih okoljih: v gospodarstvu, v upravi in tudi v sindikatih. Seveda so ti poskusi novega razmišljanja o prihodnosti Slovenije bili večinoma boječi, še vedno premalo samozavestni in še vedno v strahu pred represijo komunistične oblasti. Doslej je znana samo ena izjema: znamenita stavka litostrojskih delavcev 9. decembra 1987, ki so po protestnem zborovanju pred republiško skupščino odšli v Cankarjev dom, kjer so izvolili stavkovni odbor, za njegovega predsednika pa Franceta Tomšiča, ki se ja na zborovanju profiliral z jasnimi in radikalnimi zahtevami po »ustanovitvi sindikata, ki bo neodvisen od partije in ki bo ščitil delavce«. Tako je v Ljubljani nastal neodvisni sindikat, po poljski Solidarnosti prvi v socialističnih državah. Po hudih zapletih in poskusih razbijanja tega sindikata je prišlo 15. decembra 1987 na zboru delavcev v Litostroju do ustanovitve Iniciativnega odbora za ustanovitev Socialdemokratske zveze Slovenije, ki naj bi delovala paralelno in enakopravno z Zvezo komunistov Slovenije.
S tem je v Sloveniji dozorelo novo obdobje v procesu osvobajanja iz enopartijskega režima in s tem tudi iz Jugoslavije. To je bilo obdobje zametkov organiziranja ljudi, da bi z instrumenti organizacije pridobivali politično moč za pritisk na režim v Beogradu in Ljubljani in za uveljavljanje obeh temeljnih zahtev slovenskega naroda. Dozorelo je spoznanje, da je zastarelo in neuporabno politično oblast mogoče spreminjati samo s konkretno in organizirano protioblastjo, z alternativo, opozicijsko politično močjo.
Dogodki v Litostroju, pa tudi delovanje Tednika Mladina, študentske Katedre in tudi študentskega radia, ki so sistematično delovali v smeri duhovitega detabuiziranja svetih krav komunističnega režima (Titova štafeta, plakatna afera, smešenje armade, kritika trgovine z orožjem itd.), je vplivalo nazaj v krog Nove revije in Društva slovenskih pisateljev ter določno potrjevalo pravilnost dotedanjega razmišljanja in tudi učinkovitost 57. številke. Značilno je, da je Miljenko Vakanjac, novinar partijskega glasila Komunist, zapisal, da je litostrojska zgodba le udejanjanje filozofije Nove revije. Tako smo v krogu Nove revije določno spoznali, da se je v Sloveniji začelo dogajati nekaj velikega in močnega in da se to dogajanje napaja iz različnih idejnih virov in iz različnih socialnih slojev. Programski prispevki v različnih številkah Nove revije niso bili več zadeva ozkega intelektualnega kroga, temveč so prerasli njegov okvir in tudi instrumente njegovega dotedanjega razmišljanja. Začutili smo, da je potrebno nekaj novega, dodatnega, učinkovitejšega in to ne le na papirju. Začutili smo, da prihaja čas drugačnih bojev z drugačnimi sredstvi, z drugačno tehnologijo vplivanja na ljudi in z novimi možnostmi. Žal je tudi to spoznanje ostajalo v letu 1987 le teoretično in zato je pogumna pobuda Tomšičevega kroga v Litostroju ostala zgolj pobuda, dolge mesece neizkoriščena. Spomnim se razgovorov s prijatelji in znanci iz tistega časa: prevladovala je ocena, da bodo komunisti brutalno razbili vsak začetek politično strankarskega organiziranja in da je, zaenkrat, možno o tem le pisati, razpravljati ne pa čutno nazorno delovati. Še danes ne vem, ali je bila ta ocena utemeljena. Morda smo takrat s preveč teoretičnim razmišljanjem zapravili plodne možnosti za postopno demokratizacijo Slovenije. Morda, morda tudi ne.
Razmišljanje in analiziranje razmer v Jugoslaviji in v Sloveniji je ostalo predvsem teoretično do pomladi 1988. Pomemben dogodek je bila ustanovitev Kmečke zveze (13. maja 1988) v hotelu Union v Ljubljani. Čeravno se je razglasila predvsem nekakšen sindikat kmečkega stanu, sta bila njena ustanovitev in njeno nastopanje splošnega pomena za razvijanje zavesti o nujnosti strankarskega sistema v Sloveniji. Šele aretacije in proces proti Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiću in Franciju Zavrlu so sprožili novo fazo organiziranja slovenske opozicije. Dokler so slovenski komunisti prikrivali tesne oblike kolaboracije z beograjskimi institucijami (z zvezno Udbo/Službo državne varnosti/, armado, s posebnimi službami armade za nadzor in morebitno represivno posredovanje), so z objavljanjem skrbno izbranih in nepopolnih podatkov o občasnih konfliktih slovenskih predstavnikov znotraj beograjske vrhuške lahko manipulirali slovensko javnost in se profilirali kot »zastopniki slovenskih nacionalnih interesov«. Ta stavba laži se je zrušila, ko je postalo očitno, da je slovenska Udba protiustavno nadzirala slovensko opozicijo in da je slovensko politično vodstvo, s predsedstvom zveze komunistov in s predsedstvom republike na čelu, ki je bilo po svoji strani pristojno za nadzor nad slovenskimi tajnimi službami, ukazalo ali dopustilo, da so slovenske oporečnike izročili armadi, to je neslovenskim službam. S tem je slovenski komunistični režim pokazal svoji pravi, protislovenski obraz in nikoli več mu ni uspelo ponovno zgraditi tega dela stavbe laži. Arogantnost armade je storila svoje: kot vedno brez posluha za kulturno in politično dogajanje v državi je naravnost topoglavo izzivala Slovence, uveljavila pravila vojaškega sodišča proti civilistom in naduto vsilila uporabo tujega jezika na ozemlju Slovenije. To je sodu izbilo dno in na začetku skromni pobudi za ustanovitev Odbora za varstvo pravic Janeza Janše in kasneje Odbora za varstvo človekovih pravic se je v kratkem času pridružilo desettisoče Slovencev. V nekaj mesecih je Odbor nakopičil toliko političnega vpliva, da je začel resno ogrožati položaj zveze komunistov. Režim v Sloveniji se je zamajal. Leto 1988 je leto skokovitega porasta politične zavesti na Slovenskem. Odpirale so se do nedavnega neslutene možnosti. V krogu Nove revije so se ob tem porajale najrazličnejše razlage trenutnega stanja v državi in konkretnih možnosti. Ker je bila Kmečka zveza najprej predvsem stanovsko gibanje, so bile naše oči obrnjene predvsem v delo Odbora za varstvo človekovih pravic (Bavčarjevega odbora). Sam sem bil v času od aprila do julija 1988 skoraj nepretrgoma v bolnišnicah v Nemčiji in s tem precej izoliran od konkretnega dogajanja v Sloveniji. Tako v Odboru skoraj nisem sodeloval, saj sem bil le nekajkrat na sestanku kolegija. Ko mi je zdravje dopustilo, sem zopet prišel v Slovenijo in se vključil v razmišljanje in analiziranje, kako naprej.
Gotovo nisem bil edini, ki se mu je utrnila misel, da bi poskusili Odbor preoblikovati v veliko in močno politično stranko ali zvezo, kakor smo takrat iz previdnosti raje govorili. Spominjam se, da je jeseni, verjetno oktobra, prišlo do zanimivega razgovora pri mojem bratu Ivanu na Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. Tja so prišli, ne vem več na čigavo pobudo, Igor Bavčar, Janez Janša in Spomenka Hribar. Sestanek ni imel konkretnega dnevnega reda, marveč smo analizirali trenutni položaj. Izkoristil sem priložnost in vprašal Igorja Bavčarja, ali ne bi bilo učinkovito, če bi se Odbor, ki ga je vodil, preoblikoval ali razglasil za politično stranko, ki bi začela nastopati kot politični subjekt, saj je to praktično že bil. Igor Bavčar je tako možnost odločno odklonil. Natančno je razložil tudi razloge za svoje stališče. Prvi je bil, da bi to pomenilo zlorabo Odbora, saj je ta bil ustanovljen za varstvo človekovih pravic ob primeru procesa proti četverici. Drugi razlog: mnogo članov Odbora je zvestih pripadnikov zveze komunistov, ki že zaradi tega ne bi sprejeli preoblikovanja v politično stranko. Tretji razlog, ki ga je še dodal, je bila njegova osebna ocena, da bi sprememba v stranko učinkovitost Odbora prej zmanjšala kakor povečala. O političnih strankah kot obliki pa se ob tej priložnosti ni opredelil. Kasneje sem izvedel, da se je več ljudi pogovarjalo z Igorjem Bavčarjem o preoblikovanju Odbora v politično stranko in da je bil njegov odgovor vedno podoben tistemu, ki ga je dal meni.
Decembra 1988 sem izvedel za priprave na ustanovitev dveh političnih strank ali zvez. V krogu Nove revije je to misel razvijal dr. Ivan Urbančič, ki je imel najprej pred očmi nekakšno organizacijo intelektualcev. Nato se je koncept spremenil in odločili so se ustanoviti Slovensko demokratično zvezo (SDZ). Iz različnih, tudi osebnih razlogov me ta načrt ni pritegnil. Odločil sem se za vključitev v krog Franceta Tomšiča, katerega pobuda za ustanovitev Socialdemokratske zveze v decembru 1987 me je fascinirala. Ko sem se vključil v krog ustanoviteljev SDZS, je bil ta že dobro izoblikovan. V njem so bili ljudje različnih usmeritev in zelo različnega političnega prepričanja. Glavno besedo je imel France Tomšič, ki pa je upošteval tudi mnoge predloge drugih. Gotovo je bil on tisti, ki je imel najbolj izostren in razločen koncept nove stranke. Najbolj bistra glava med njimi je bil Erik Modic. Ko sem začel sodelovati, je že bil pripravljen osnutek temeljnih programskih točk, ki so mi bile neprimerno bolj blizu kot programska razmišljanja v krogu ustanoviteljev Slovenske demokratične zveze: bile so jasnejše, radikalnejše, konkretnejše in že takoj uporabne za politične in povezovalne namene. Tako sem imel enega od referatov na ustanovnem kongresu, ki je bil 16. februarja 1989 v Cankarjevem domu, skoraj natančno mesec dni po ustanovitvi SDZ, katere predsednik je postal dr. Dimitrij Rupel.
Ustanovni kongres Socialdemokratske zveze je ime svoje zaplete. Dva dni pred ustanovitvijo so Tomšiča, ki je bil vodja ustanovnega odbora, poklicali na Upravo za notranje zadeve. Koordinacijska skupina, katere član sem bil tudi jaz, je nestrpno čakala na njegov povratek. Ko je prišel, je povedal, da so nam komunisti postavili ultimat: ali obljubimo, da bomo delovali v Socialistični zvezi ali pa bodo prepovedali ustanovni kongres. Odgovor so zahtevali do 13. ure istega dne. Približno dve uri smo razpravljali in analizirali različne možnosti. Mnenja so bila zelo različna. Predvsem je šlo za vprašanje ali popustimo pred izsiljevanjem ali ne. Na koncu smo uspeli najti soglasje za taktično kompromisni odgovor, ki smo ga vsi podpisali. Odgovor je vseboval dva odstavka. V prvem smo omenili, da nam notranja uprava grozi s prepovedjo kongresa, če ne bomo delovali znotraj Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), v drugem odstavku pa smo zapisali, da bomo delovali v okviru SZDL in dodali, da »zahtevamo zagotovljeno avtonomnost in enakopravnost z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami v SZDL«. Preden je Tomšič odnesel to izjavo na notranjo upravo, smo se dogovorili, da bomo to izjavo prebrali na kongresu in jo po odklonitvi delegatov, ki smo jo pričakovali, lahko preklicali ali se na kak drug način rešili te bolj ali manj poniževalne in izsiljene izjave. Tako se je na kongresu tudi zgodilo. Ko je Tomšič prebral izsiljeno izjavo, ki jo je podpisala koordinacijska skupina, so delegati glasno protestirali in žvižgali. Nato je predlagal, da se o sodelovanju s SZDL odločijo vsi člani Socialdemokratske zveze po ustanovitvi. Ta predlog je kongres sprejel. Do tega odločanja seveda nikoli ni prišlo. Socialdemokratska zveza je delovala povsem samostojno in izven SZDL. Drugače tudi ni bilo mogoče, saj smo na plakatu za ustanovni kongres zapisali vrsto temeljnih programskih točk in med njimi na prvem mestu z velikimi črkami tudi, da delujemo izven SZDL.
O tem plakatu za ustanovni kongres socialdemokratov je potrebno povedati nekaj več. Zahteve, ki so bile s tem plakatom objavljene, predstavljajo takrat daleč najbolj izčiščen in radikalen program, kar so jih novo ustanovljene stranke predložile. Nobena od drugih takratnih strank ni postavila tako profiliranih in doslednih zahtev. To se mi zdi tako pomembno in v slovenski javnosti skoraj pozabljeno, da bom navedel vseh deset točk, ki so bile zapisane na plakatu:
I. Socialdemokratska zveza Slovenije je samostojna politična organizacija, delujemo izven SZDL.
II. Hočemo odpravo enostrankarske vladavine. Ne priznamo avantgardnosti.
III. Naslednje volitve morajo biti neposredne in tajne.
IV. Sodišča morajo biti neodvisna. Ne pristajamo na sojenje po politični direktivi.
V. Odklanjamo utopični model samoupravljanja, delavec mora postati delničar, solastnik.
VI. Smo za zmanjšanje davkov, neomejeno zaposlovanje v zasebnem sektorju in ukinitev zemljiškega maksimuma.
VII. V podjetjih ne sme delovati nobena politična organizacija, temveč samo neodvisni sindikati, ki ščitijo delavca.
VIII. Temelj socialne varnosti državljanov je učinkovito delo. Solidarnostno pomoč priznamo samo bolnim, ogroženim in brezposelnim.
IX. Sedanji položaj Slovenije v Jugoslaviji je sporen in ljudstvo naj se z referendumom izreče, če in v kakšni Jugoslaviji želimo živeti.
X. Slovenski narod mora imeti popoln nadzor nad vojaškim aparatom na območju Slovenije, poveljevanje in pouk v slovenskih enotah in štabih mora biti v slovenskem jeziku.«
Ta program, javno objavljen, je potrebno samo primerjati z ustanovnimi dokumenti ne le Kmečke zveze, temveč tudi Slovenske demokratične zveze in seveda Krščansko socialnega gibanja, ki je bilo ustanovljeno 9. marca 1989. Ugotavljam, da je Socialdemokratska zveza ob svoji ustanovitvi sprejela in začela uveljavljati najprodornejše dosežke slovenskega razmišljanja o demokratični prenovi Slovenije in o slovenski samoodločbi. Kmečka zveza je bila predvsem stanovsko gibanje, SDZ se je ob ustanovitvi opredelila kot gibanje, ki naj pripravi pogoje za večstrankarski sistem. Krščansko socialno gibanje pa je v ustanovnih papirjih še celo govorilo o uveljavljanju »demokratičnega socializma« in »socializma s človekovim obrazom«. Socialdemokrati so se že ob ustanovitvi otresli vseh takih stranpoti in pogumno in radikalno zahtevali: samostojno politično delovanje izven SZDL, odpravo enopartijske države, neposredne volitve, izgon partije iz podjetij, referendum o odnosu do Jugoslavije in slovenske pristojnosti nad oboroženimi silami v Sloveniji.
Ni čuda, da so bile reakcije silovite, vendar so ostale v ozadju, razen prvega poskusa policijskega izsiljevanja ob kongresu. Za reakcije partijskega vrha v ozadju je bil zelo značilen razgovor pri Milanu Kučanu 28. februarja 1989, ki so ga zahtevali »stari zaslužni tovariši« kot France Popit, Roman Albreht, Mitja Ribičič, Bogo Gorjan, Vinko Hafner, Sergej Kraigher, Ignac Voljč, France Perovšek in drugi. Če natančno preberemo ta stenogram, razločno dojamemo, kako so komunisti zvito načrtovali, da bi speljali nove demokratične sile žejne čez vodo. O ustanovnem kongresu socialdemokratov je Ignac Voljč poročal svojim partijskim kolegom: »Rapret Rudi je vse plakate po mestu potrgal, on je šef inšpekcije, na direktivo N. Kerševan, ker je na njih bilo napisano, da gredo na zbor brez Socialistične zveze«. (Stenografske beležke s sestanka predsednika Predsedstva CK ZK Slovenije Milana Kučana in starejših članov ZKS. V: Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasić: 8 let pozneje, Ljubljana 1996, str. 172). Milanu Kučanu kot ideologu »socializma s človeškim obrazom« se ni zdelo vredno, da bi rekel vsaj besedico o tem političnem vandalizmu ljubljanske županje! Tudi sicer je ta stenogram zelo zgovoren dokument o politični kulturi vodilnih slovenskih komunistov v letu 1989.
Ko so bile po vrsti ustanovljene nove politične stranke, je dotlej osrednja ustanova opozicije, Bavčarjev Odbor za varstvo človekovih pravic, bolj ali manj izginil iz središča pozornosti. Ko smo razpravljali o njem, smo vsi ugotavljali, da je opravil veliko delo, ko je zastopal interese štirih obsojencev. S tem je namreč senzibiliziral celo slovensko javnost, ki je bila dotlej s svojimi opranimi možgani sposobna samo pasivno opazovati, nikakor pa se ni aktivno vključevala v politično dogajanje. Dejstvo, da je prek stotisoč slovenskih državljanov javno podprlo prizadevanje Odbora, je dokaz za izredno široko mobilizacijo Slovencev in to bolj ali manj direktno proti armadi in proti režimu. Ko pa so nastale nove politične stranke, od katerih so nekatere razglasile zelo radikalni program v smeri prenove Slovenije in uveljavljanja slovenske suverenosti, se je pokazala slaba, šibka točka Bavčarjevega Odbora. Ker je bila v njem tudi vrsta zagretih komunistov, ki si niso mogli niti predstavljati, da bi se zrušila vodilna vloga ZK se Odbor ob novih radikalnih zahtevah organizirane opozicije ni več znašel. Zdaj ni šlo le za obrambo človekovih pravic in za obrambo štirih obsojenih, ki jih je slovenski režim neupravičeno izročil armadi. Zdaj je šlo za ta režim sam, šlo je za ogrožanje monopolnega položaja zveze komunistov in za pluralizacijo oblasti. Tega seveda mnogi zelo vplivni člani Odbora niso mogli podpirati. Zato je bil v nadaljnjem Odbor prisiljen, da se je v svojih izjavah za javnost natančno omejil na problematiko četverice in na zaščito njenih pravic.
Mešane občutke je zbudila pri meni objava Bavčarjevih zapiskov. Razkrila je taktične in strateške programe, po katerih so delovali tako Bavčar kakor mnogi drugi v Odboru. Gotovo so obstajali tehtni razlogi za tak način komuniciranja z državnim in partijskim vrhom, predvsem taki, ki so imeli namen pomagati aretirani in obsojeni četverici. Politično pa so bili brez perspektive in brez nacionalne vizije, saj bi se lahko v istem tonu nadaljevali tudi deset let, pa se nič ne bi spremenilo. Nedvomno pa je bil to zelo pomemben politični učinek pri senzibiliziranju slovenske javnosti in vsega prebivalstva. Tukaj je Odbor odigral pomembno vlogo.
Nova revija, Mladina, Tribuna, Katedra in Odbor so bili pomembni katalizatorji pri mobilizaciji Slovencev za spremembe. Ko so nastale stranke je bilo jasno, v katero smer se bo vse odvijalo: v smer politične pluralizacije in v nastajanje organizirane opozicije. Ko je bila razglašena Majniška deklaracija (8. maja 1989), je bila jasna tudi konkretna politična smer nadaljnjega prizadevanja Slovencev. Javnosti sta bili kratko in jasno predstavljeni obe temeljnih zahtevi slovenskega naroda: suverena država slovenskega naroda in družbena ureditev s političnim pluralizmom, ki naj zagotovi spoštovanje človekovih pravic in svoboščin. V burnih razpravah o vsebini deklaracije so stare družbeno politične organizacije (zveza komunistov, Socialistična zveza in Školčeva Zveza socialistične mladine Slovenije – ZSMS) sicer poudarjale, da so tudi one za neko deklaracijo, vendar so svoj podpis pogojevali z vedno novimi spremembami prvotnega teksta. Tako je postalo očitno, da hočejo doseči dvoje: zavlačevati sprejemanje in skušati deklaracijo tako zelo razvodeneti, da prvotni koncept uveljavljanja dveh temeljnih zahtev Slovencev ne bi bil več razpoznaven. Tako je bilo edino pravilno, da so zveze prekinile to hinavsko igro in se odločile stopiti pred slovensko javnost s prvotnim jasnim in razločnim tekstom. Veličastna prireditev na Kongresnem trgu 8. maja 1989, kjer je desettisoč glava množica navdušeno sprejela temeljni zahtevi Majniške deklaracije, je bil mejnik na slovenski poti iz enoumja v demokracijo. Zelo značilno je bilo, da je Majniško deklaracijo na zborovanju prebral slovenski pisatelj. S tem je bilo izraženo, da obe temeljni zahtevi nista samo politične narave, temveč zadeva slovenske kulture in njenega uveljavljanja. Od tega trenutka ni bilo več mogoče obrniti kolesa zgodovine. Poniglavi poskusi zveze komunistov, Školčeve ZSMS, Smoletove SZDL in zveze borcev so bili smešni in zgolj dokaz, da je oprane možgane težko spreminjati. Pri tem mislim na poskuse klevetanja in nepriznavanja Majniške deklaracije, ki so ji omenjene politične organizacije postavile nasproti Temeljno listino, ki je vztrajala na položaju Slovenije znotraj Jugoslavije. Kljub temu so nekateri zgodovinarji šli tako daleč, da so enačili oba dokumenta (npr. dr. Janko Prunk v eni od svojih knjig).
Od Majniške deklaracije naprej je postalo brezupno in že kar smešno braniti federacijo in enopartijski sistem. Po razločnih in pogumnih zahtevah deklaracije je bilo že mogoče čutiti, da so komunističnemu režimu šteti meseci.
Premagovanje pluralistične razdrobljenosti
Zanosu prvih mesecev po ustanovitvi prvih demokratičnih političnih organizacij je sledila streznitev in naporno razmišljanje o nadaljnjih možnostih političnega delovanja za uveljavljanje temeljnih zahtev Majniške deklaracije. Mene je posebno mučilo spoznanje, da se novonastale zveze obračajo navznoter in da se začenja dokaj brezobzirna agitacija za članstvo. Vsaka zveza je govorila le zase in o svojih namenih. Pojavile so se prve kritike in namigovanja enih proti drugim. Boj za oblast se je začel, čeravno položaj teh zvez še ni dopuščal resnega načrtovanja za prevzem oblasti.
Zveze so namreč začele svoje delo brez vseh sredstev, brez pisarn, brez uslužbencev in brez temeljnih izkušenj o tehniki javnega nastopanja. Članki, ki so vstopali v zveze, se niso poznali in si pogosto tudi niso zaupali. Deloma upravičeno: v vseh zvezah so bili vrinjenci, ki so imeli svoje naloge, politične in udbovske narave. Mnogo se je tudi fantaziralo in mnogo preveč se je govorilo o Udbi in njenih načrtih. Kar smo posebej pogrešali, je bilo neprekinjeno organizacijsko delo po občinah in tudi po manjših krajih. Zatikalo se je pri zbiranju sredstev, čeprav odbori, vključno z najožjimi vodstvi zvez, niso oklevali, ko so morali njihovi člani sami pokrivati tekoče stroške za papir, za poštnino, za dolge vožnje v Ljubljano in tu in tam tudi že za najemnino za prve skromne prostore, kjer so se zbirali. To je obdobje velikega in požrtvovalnega idealizma in tisti najbolj dejavni člani so za organiziranje zvez načrtovali vsak prosti večer in vse vikende. Pojavili so se prvi konflikti, prva javno izrečena sumničenja in nebogljeni poskusi reševanja nesoglasij. Ker so se ožja vodstva zvez borila z enakimi težavami in ker je tudi njim primanjkovalo sredstev in izkušenj, so bili občinski in krajevni odbori velikokrat prepuščeni sami sebi, brez navodil, brez politične usmeritve in brez izdatne pomoči pri reševanju notranjih sporov. Kljub vsemu temu so se zveze organizacijsko dobro razvijale, naglo pridobivale članstvo in se uveljavljale v svojem okolju. Prav to pa je kmalu pokazalo, da gredo zveze vsak na svojo pot in pri uveljavljanju svojih organizacijskih prednosti pozabljajo na skupne naloge, recimo na to, kar je zahtevala Majniška deklaracija, ki so jo vse zveze (razen Kmečke mladine) podpisale.
O razvoju zvez in o drobljenju sil opozicije smo v raznih manjših krogih veliko razpravljali. Vsak od nas se je takrat vključeval v različne opozicijske združbe. Večinoma smo do ocene o pogubnosti takega razvoja prišli po deduktivni poti. Izhajali smo namreč od vprašanja, katere institucionalne instrumente potrebujemo za učinkovito in določilno vplivanje na oblastne strukture, ki jih je monopolno obvladovala zveza komunistov z drugimi njej podrejenimi organizacijami. Spominjam se kako, boleče je bilo vsakokrat spoznanje, da je med obstoječim organizacijskim stanjem in med zahtevami bistveno vplivati na oblast ali jo prevzeti, ogromna vrzel. Niti pojma nismo imeli, kako bi to strukturno vrzel premostili in logistično obvladali. Seveda je res, da je ta vidik analize prevzemal in zavezoval nekatere bolj in druge manj. Mnogi dobro misleči prijatelji so bili zadovoljni že s samim dejstvom, da imamo razvijajočo se opozicijo in da partija nima več monopola. Prav to je bila nevarna zmota, ki smo jo nekateri boleče dojeli. Spomnim se neke dolge, nekoliko kaotične razprave v uredništvu Nove revije, ki je takrat imelo svoj sedež na Kongresnem trgu. Ko smo končali, sva šla z dr. Francetom Bučarjem proti Figovcu in premlevala nezadovoljive zaključke razgovora. Dobro mi je ostalo v spominu, kako sem ponavljal stavek, da nujno potrebujemo »strukturo«, »institucijo«, ki bo povezovala vedno bolj kompleksno dogajanje in premostila omenjeno strukturno vrzel med trenutnim stanjem in projektom Majniške deklaracije. Dr. France Bučar je na svoj način ponavljal isto, saj je razločno videl, pred kakšnimi izzivi je celotno opozicijsko gibanje.
Ko so nastale prve zveze, tudi komunisti niso mirovali. Imeli so svoje načrte in svojo strategijo manipuliranja, ki so jo spretno prelivali v formule, za katere so pričakovali, da jih Slovenci lahko sprejmejo. Najprej, že sredi osemdesetih let, je nastala čarobna formula o »socializmu s človeškim obrazom«, ki jo je posebno rad ponavljal predsednik Predsedstva CK ZKS Milan Kučan. Nato se je pojavila formula o »sestopanju zveze komunistov z oblasti«, ki je verjetno nastala pod vplivom perestrojke v Sovjetski zvezi. To zvijačno sintagmo so ponavljali vsi, saj je z nedovršenostjo oblike glagolnika omogočala časovno prelaganje dovršno izraženih dejanj na »svetega Nikoli«. Naravnost pokvarjena pa je bila sintagma o »pluralizmu brez strank«, torej pravcato »leseno železo«, kakor sem sintagmo označil v svojem referatu na ustanovitvi Socialdemokratske zveze. Z njo je posebno rad nastopal Jože Smole, predsednik Socialistične zveze. Njemu in naši pregovorni slovenski naivnosti lahko pripišemo zaslugo, da smo poleti 1989 izgubili dragocene mesece za povezovanje zvez in ustanavljanje organiziranega okvira za skupen nastop opozicije na političnem odru. Jožetu Smoletu je namreč uspelo, da konfuzno in nedorečeno povezano »alternativo« (ali Koordinacijo podpisnic izjave iz Cankarjevega doma) pritegne »k sodelovanju« s komunisti pod streho SZDL. Tako je nastala Okrogla miza, na kateri so se sestajali predstavniki novih zvez, Društva slovenskih pisateljev, Kluba 88 in še nekateri posamezniki, o katerih je bilo težko vedeti, kakšno vlogo igrajo in v kateri smeri delujejo. »Seveda« se je Okrogla miza sestajala na sedežu vodstva SZDL, »seveda« je bil »izvoljen« za predsednika Okrogle mize Jože Smole in »seveda« je dnevni red bolj ali manj avtoritativno določal isti Jože Smole in njegova sekretarka tovarišica Darja Lavtižar Bebler. Ustrezno tem »samoumevnim« strukturnim določilom Okrogle mize je potekala njena dejavnost. Čeravno je bila sama oblika očitno prevzeta po Okrogli mizi na Poljskem, kjer se je Solidarnost pogajala z režimom o reformah, je bila slovenska Okrogla miza, prava karikatura poljskega izvora. Pri Smoletovi Okrogli mizi se je na veliko govorilo o vsem mogočem, smer pogovora pa je dosledno in spretno določal predsedujoči s pomočjo nekaterih drugih prisotnih. Predvsem pa je uspešno preprečil, da bi se v tem krogu o čemer koli odločalo. Tako se je Okrogla miza zaradi Smoletove spretnosti in seveda zaradi slovenske naivnosti spremenila v nekakšen posvetovalni organ predsednika SZDL, s čimer je nevidno izpuhtela vsa energija slovenske opozicijske misli. Sam sem se nekajkrat udeležil teh razgovorov v imenu stranke in spoznal, da je ta Okrogla miza povsem nekoristna za nas in celo škodljiva za nadaljnji razvoj opozicije. Enako ali podobno je mislila večina drugih zastopnikov zvez in tako smo se sredi oktobra dogovorili, da skupno izstopimo iz te zvijačne »okrogle« potegavščine. Predstavniki Slovenske demokratične zveze, Krščanskih demokratov, Kmečke zveze in Društva slovenskih pisateljev so me pooblastili, da na naslednji seji to uradno povem Smoletu in da nato vsi predstavniki omenjenih organizacij zapustimo sejo. To sem tudi storil in ker je bila prisotna televizija, so to tudi pokazali v večernih poročilih. Značilno je, da se dogovorjeni skupni odhod ni posrečil, ker je na izrecno spraševanje Jožeta Smoleta, ali imamo pooblastila za odhod, popustil Tone Peršak kot predstavnik Društva slovenskih pisateljev in celo izjavil, da me za to izjavo ni pooblastil. Bistvenega pomena je bilo, da smo po polurnih zapletih res večinoma zapustili to zvijačno iznajdbo komunistov, in sicer z načelno vsebinsko utemeljitvijo, ki sem jo formuliral približno tako: »Namen Okrogle mize je bila razprava med alternativo in režimom o reformah v Sloveniji. To se ne dogaja. Zato smo bili siti praznega govorjenja in zapravljanja časa. Za nas je Okrogla miza mrtva.«
Takoj po odhodu smo se dogovorili za sestanek, na katerem bi se dogovorili, kako naprej. Čez nekaj smo se res srečali pri Ivanu Omanu na njegovem domu. Prišel je predsednik SDZ dr. Hubert Požarnik, predsednik pravkar ustanovljene SKD Lojze Peterle, Ivan Oman je predsedoval Kmečki zvezi, sam pa sem zastopal Socialdemokratsko zvezo. Društva slovenskih pisateljev zaradi čudnega ravnanja Toneta Peršaka nismo povabili, poleg tega naj bi bil to sestanek o političnem organiziranju. Razvnela se je burna razprava o taktičnih in strateških potezah in možnosti opozicije. Kmalu sta se izoblikovali dve stališči, ki si nista nasprotovali v globalnem cilju, ki je seveda bil Majniška deklaracija, pač pa v strategiji in taktiki političnega nastopanja v slovenski javnosti. Ivan Oman je klical k razumu (»pamet nucat« je bil njegov priljubljen izraz) in svaril pred »prehitevanjem«, ker naj bi grozila nevarnost ukrepanja režima z represivnimi ukrepi in uničenjem že doseženega. Menil je, da moramo ohraniti pogajanja z režimskimi strankami in vplivati na ugodno spremembo volilne zakonodaje, ki je gotovo ne bomo dosegli, če se bo režim bal, da izgubi oblast. Seveda je tudi Ivan Oman poudarjal, da se moramo zavzemati za uresničitev tega, kar zahteva Majniška deklaracija.
Sam sem z velikim poudarkom zagovarjal drugačno strategijo pri uveljavljanju istega cilja. Zavzel sem se za prekinitev razgovorov z režimskimi strankami, ker te zaradi enostranskega obveščanja medijev vnašajo negotovost med naše člane, ki se začenjajo spraševati, kaj sploh pomeni naše pogosto sestajanje s komunisti. Kot drugo sem poudaril nujnost, da ustanovimo lastno organizacijsko povezavo novih zvez, kjer komunistov ne bo. Kot tretje se je v medsebojnem razgovoru pojavil predlog, da ta organizacijska povezava novih zvez izdela in razglasi svoj skupni program, s katerim bi nastopili na naslednjih volitvah.
Niti skupni program niti začetek pogajanj o skupni povezavi zvez ni bil sporen in kmalu smo se zedinili, da se začnemo pogajati o taki povezavi. Najbolj sporen je bil predlog, da prekinemo dogovarjanje z režimskimi strankami. Tukaj je energično nasprotoval prav Ivan Oman in pri tem poudarjal, da seveda tudi sam na verjame komunistom, da pa bi bilo nespametno in neprevidno, če bi prekinili pogajanja. Razgovor je bil v določenih trenutkih dramatičen, oster in neprijeten, pojavljali so se očitki, da ta ali oni razpravljalec določenih sestavin sedanjega položaja ne razume in podobno. Meni je bilo mučno še zato, ker sem spoštoval Ivana Omana in ker je v najostrejšem delu razgovora prisostvovala tudi njegova simpatična družina. Kmalu se je pokazalo, da se tako dr. Hubert Požarnik kot Lojze Peterle bolj nagibata k moji razlagi položaja in mojim predlogom za nadaljnje delo in to sta tudi razločno povedala. Tako se je razgovor zaključil z neformalnim sklepom, da se začnemo takoj pogajati o načinu povezave novih zvez, prekinemo pogajanja s komunisti, skušamo razviti skupne teze za politično nastopanje in šele potem obvestimo javnost. Dogovorjeno je še bilo, da jaz začasno in seveda enakopravno vodim razgovore, ki bodo potekali na sedežu Socialdemokratske zveze v Sternovi ulici v Šiški in da vsaka stranka pošilja na te razgovore pod dva ali tri predstavnike. Dogovorili smo se že za prvi sestanek na sedežu SDZS naslednji teden. Če se prav spomnim, je bil to zadnji teden v oktobru 1989.
Potek pogajanj o ustanovitvi Demosa
Pogajanja o ustanovitvi Demosa (tega imena na začetku pogajanj še nismo uporabljali) so bila dolgotrajna in zelo naporna. V tem pričevanju posredujem predvsem to, kako sem jih sam doživljal in kako sem jih presojal.
Dobivali smo se dokaj redno in to dvakrat ali celo trikrat na teden. Na pogajanja so prihajali izmenično različni predstavniki zvez, pa tudi drugi, ki so pogajalcem svetovali. Med pogovori praktično ni bilo razlike, kakšen položaj ima kdo. Največ svetovalcev so privedli krščanski demokrati. Pogovori so bili včasih dokaj kaotični in prehajali smo od teme do teme. Splošno je mogoče reči, da smo se največ dogovarjali o treh sklopih.
Prvi sklop je zajemal vprašanja medsebojnih odnosov in formalnih mehanizmov, s katerimi bi urejali sporna vprašanja. Prvo vprašanje, ki nam je vzelo mnogo časa, je bilo, ali hočemo oblikovati novo skupno politično stranko, v kateri bi bile dosedanje zveze le sekcije, ali pa hočemo imeti le okvirno organizacijo za nekatera temeljna vprašanja, v katerih soglašamo. Brez težav smo izločili prvo možnost in se posvetili težavnemu določanju stopnje povezanosti zvez in obveznosti posameznih zvez do okvirne organizacije. Pri tem je bilo mnogo nesporazumov, vedno znova smo govorili o istih stvareh in zdelo se je, da nismo prišli niti koraka naprej. Vsaka zveza se je bala, da bo prepustila preveč svojih pristojnosti in manevrskega prostora skupni organizaciji in bo zapostavljena. V polni meri je prišla do izraza relativna nizka politična kultura in načelno nezaupanje vsem, ki nismo mi. Zato tega vprašanja nismo mogli zadovoljivo in produktivno urediti niti pri teh ustanovnih pogajanjih niti kasneje pri urejanju odnosov v Demosu. Sklenili smo, da bomo v statutu dosledno upoštevali enakopravnost posameznih zvez in praviloma soglasno odločali. Preglasovanje z navadno večino naj bi bila izjema. Vodilni organ povezave zvez naj bi bilo predsedstvo, v katerem sta po dva člana vsake zveze. Predsedstvo izvoli predsednika, ki pa naj ne bi imel prevelikih pristojnosti.
Drugi sklop so bila vprašanja o odnosu do komunističnega režima in o našem skupnem strateškem cilju. Vsi smo izhajali iz Majniške deklaracije in vsi smo se zavzemali za njeno uresničevanje. Razlike so se pokazale pri določanju strategije, še bolj pa taktike političnega delovanja. Največ sporov je bilo okrog določanja vloge, ki jo hočemo kot povezava zvez imeti v javnosti. Konkretno je šlo za vprašanje, ali odkrito in radikalno nastopamo kot opozicija obstoječemu režimu zveze komunistov ali pa le skušamo taktizirati v okviru SZDL, dokler ne bi organizacijsko uredili svojih vrst in pridobili dovolj članov. Nekako se je ponovila burna razprava, ki smo jo začeli na Omanovi kmetiji, vendar s to razliko, da je bila tokrat bolj dolgotrajna in obvezujoča, saj je šlo za določanje skupne strategije. S tem smo reševali tudi vprašanje imena nove povezave zvez. Na predsedstvu Socialdemokratske zveze smo že ob sprejemu Majniške deklaracije govorili o skupnih nastopih in ustanovitvi »demokratične liste«, za katero je član našega predsedstva Matjaž Šinkovec predlagal kot znak barvni polkrog v mavričnih barvah različnih usmeritev. Če se prav spomnim, je Šinkovec že ob tej priložnosti omenjal ime Demokratična opozicija (to pobudo smo poleti posredovali tudi takratni »alternativi«, ki jo je odločno zavrnila. Spomnim se, da je dr. Slavoj Žižek, ki je nastopal kot član Kluba 88, energično zahteval, da se to vprašanje ne uvrsti na dnevni red. Dobil je podporo in o tem nismo več govorili). Šinkovčev predlog sem na pogajanju predlagal v imenu socialdemokratov in ga ognjevito zagovarjal. Sama polkrožna podoba znaka ni naletela na posebno nasprotovanje, odklonjene pa so bile barve: kolegi so upravičeno menili, da to komplicira fotokopiranje, kjer se barve sploh ne bodo videle. Zato smo se najprej zedinili, da barve opustimo. Sprejeli smo tudi polkrog kot lik, prav tako lipov list kot simbol slovenstva. Povsem pa se je zapletlo pri imenu. Sam sem seveda zagovarjal ime Demokratična opozicija in tudi že kratico Demos. Temu sta najbolj vehementno nasprotovala Ivan Oman in Marjan Podobnik, ki je bil kot predsednik mladine Kmečke zveze član pogajalske skupine. Ugovori obeh so prihajali v različnih variantah, v glavnem pa je šlo za to, da je beseda »opozicija« kot ime netaktično, »provokativno« in zato neprimerno, saj bi pomenilo neposredno izzivanje režima in izzvalo morda celo represije. Poleg tega bi po njunem mnenju ime »opozicija« prestrašilo mnoge Slovence, ki zato ne bi volili naših zvez. Vendar so me predstavniki krščanskih demokratov, še posebej pa SDZ odločno podprli. To vprašanje smo večkrat obravnavali in nismo dosegli soglasja. Seveda ni šlo samo za ime. Šlo je za strategijo odločnega nastopanja kot opozicije režimu, da bi tako pospešili proces počasnega političnega opredeljevanja Slovencev ne le za samostojno državo, temveč tudi za parlamentarno demokracijo. Predstavnika Kmečke zveze sta zelo verjetno imela isti cilj, vendar sta bila prepričana, da bi bilo manj izrazito nastopanje v javnosti uspešnejše. Naj kot zanimivost političnega razmišljanja (ali taktiziranja) omenim še to, da je predsednik Kmečke zveze Ivan Oman še dalje obiskoval sestanke na preostanku Okrogle mize, ki jih je skliceval Jože Smole. Menil je, da je to razumno in spomnim se, kako je nekega večera, ko je po enourni zamudi le prišel na sestanek pogajalcev Demosa, priznavajoče pripovedoval, kako »načelen in discipliniran mož je Jože Smole«, ki je ta dan sestanek Okrogle mize po petnajstih minutah odpovedal, ker ni bilo dovolj udeležencev. Potrebno pa je pripomniti, da je imel Ivan Oman povsem realistično oceno komunistov in komunizma, vendar je bilo zanj taktiziranje za vsako ceno nujna sestavina »pametne politike«, četudi s figo v žepu.
Po petih tednih težavnega pogajanja smo dosegli sporazum, ki smo ga 27. novembra 1989 slovesno podpisali. Vseboval je odločitev o ustanovitvi Demosa.
Da dela nismo povsem uspešno opravili, je kazala tudi nenavadna formula sporazuma »3+1«. To je pomenilo, da so se tri zveze (socialdemokrati, demokrati in krščanski demokrati) s tem sporazumom zavezale, da skupno nastopijo na volitvah kot Demos, Kmečka zveza pa kot »+1« pristaja na program Demosa, ne pa na skupni nastop na volitvah. Kako bodo nastopili na volitvah, se bodo v zvezi šele dogovorili. Dogovorili smo se tudi o temeljnih sestavinah Sporazuma o ustanovitvi Demosa, ki naj ga napišejo pravniki in potrdijo izvršni odbori zvez. Za predsednika predsedstva Demosa so izvolili mene, za podpredsednika pa dr. Dimitrija Rupla (ki je takrat več mesecev predaval v ZDA) in Lojzeta Peterleta. Tega dne smo se tudi dogovorili, da v začetku decembra skličemo tiskovno konferenco in obvestimo javnost o nastanku Demosa, združene opozicije, kot je bilo naše neuradno ime. Bistvenega pomena za nadaljnje delo je bila odločitev, da se Demos organizira na vseh ravneh, torej tudi po občinah in da načeloma veljajo na vseh ravneh ista pravila povezovanja.
Prvo tiskovno konferenco Demosa smo sklicali v klubu Društva slovenskih pisateljev 4. decembra 1989. Za novinarje smo pripravili tudi naše prvo obvestilo za javnost. Udeležba novinarjev je bila velika, odziv v tisku naslednji dan pa zelo skromen. Na odru smo sedeli Ivan Oman, dr. Hubert Požarnik, Lojze Peterle in jaz. Kot novopečeni predsednik sem začel in uspel, dobro premišljeno, presenetiti novinarje. Ko sem jih v prvih stavkih obvestil o ustanovitvi Demosa in o njegovi sestavi, sem dokaj širokoustno poudaril, da je namen Demosa »prevzeti odgovornost za slovensko državo«. Nikoli ne bom pozabil obrazov novinarjev v prvih vrstah: v prvem hipu so bili presenečeni, nato se je razmahnila splošna veselost med njimi, suvali so se s komolci in se smejali. Zanje je bila ta izjava višek absurda in domišljavosti in verjetno so dvomili v mojo in našo zdravo pamet. Res pa je, da se niso vsi novinarji tako odzvali. Nadaljeval sem, da izhajamo iz programa Majniške deklaracije, da bomo uveljavljali zahteve te deklaracije in da je Demos kot okvirna organizacija slovenske opozicije odprta tudi za druge opozicijske politične sile, ki so se že organizirale in ki se še bodo. Ivan Oman je razložil specifičen položaj Kmečke zveze v tej formuli »3+1«. Dejal je, da odločno podpirajo Majniško deklaracijo in da bodo podpisali tudi podrobni politični program Demosa. Dodal je še, da nastopajo kot »+1« zato, ker se še niso odločili, kako in s kom bodo nastopili na prihodnjih volitvah. Tudi ostala predsednika sta pozdravila novinarje in poudarila pomen skupnega nastopanja zvez v Demosu. Še pred zaključkom pogajanj o ustanovitvi Demosa so me pooblastili, da navežem stike z Zelenimi Slovenije in skušam doseči dogovor o njihovi priključitvi Demosu. Imel sem več pogovorov z Dušanom Plutom. Bil je naklonjen priključitvi, vendar je poudaril, da bo veliko nasprotovanja v njegovi zvezi. Poleg tega sam takih odločitev ne more sprejemati, ker da je to v pristojnosti njihovega kongresa. Dejansko so pri sprejemanju nastale težave in kongres so morali prekiniti. Šele, ko so se drugič odločali (konec decembra) so sklenili (z enim glasom večine), da se vključijo v Demos. Znotraj Kmečke zveze so v vedno širšem krogu potekali razgovori o njenem položaju v Demosu. Kmečka zveza je bila za zunanjega opazovalca nepregledan organizacija. Odločal je le najožji krog voditeljev. Poleg tega so bile od svojega nastanka logistično dokaj tesno povezani s Školčevo ZSMS (še posebej Kmečka mladina), ki je novim zvezam pomagala pri njihovem nastanku. Medtem ko so se druge zveze hitro osamosvojile in se otresle te povezave, ki ni bila samo logistična, temveč je šlo tudi za vsebinske vplive, je Kmečka zveza, predvsem pa Kmečka mladina, ostala dolgo v tej navezavi. Tako je še v času nastajanja Demosa, torej leto in pol po ustanovitvi KZ, imela svoje prostore pri Školčevi ZSMS, ki jim je menda plačevala tudi administratorko. Tudi to dejstvo je oteževalo postopek odločanja o odnosu do Demosa. Tako je bilo vse do 28. decembra 1989, ko so sklicali glavni odbor v Šentjurju pri Celju. Po razburljivi razpravi so se delegati z opazno večino odločili, da ne pristopijo k Demosu, temveč se bodo za nastop na volitvah povezali s Školčevo socialistično mladino. To je bilo veliko razočaranje za zagovornike Demosa. Zato sta dva ugledna člana izvršilnega odbora Kmečke zveze, dr. Franc Zagožen in Ivan Pučnik izjavila, da odstopata. Preko praznikov so znotraj Kmečke zveze potekali intenzivni razgovori. Iskali so rešitev, da bi preprečili razcep stranke. Prve dni januarja 1990 so se kar v najožjem krogu, ne da bi znova sklicali glavni odbor, ki je sprejel sporno odločitev, odločili za polno priključitev Demosu. Tako je bilo 8. januarja mogoče, da so predsedniki petih zvez (socialdemokratske, demokratske/zanjo je podpisal podpredsednik dr. Rajko Pirnat/, krščanskodemokratske, kmečke in Zelenih Slovenije) podpisali Sporazum o ustanovitvi »Demos, združene opozicije«.
V naslednjih mesecih sta se Demosu priključili še dve stranki: Samostojna obrtniška stranka Franca Golje, ki se je kasneje preimenovala v Liberalno stranko, in pa Sivi panterji kot stranka upokojencev.
S tem je bilo zaključeno formalno združevanje novih demokratičnih političnih sil, ki je bilo predpogoj za uspešni nastop na volitvah. Zaradi velikih političnih razlik med prvaki Demosovih strank ni uspelo ustvariti vsestransko koordinirane organizacije. Prav tako so ostala mnoga vprašanja nedorečena, ker pač ni bilo mogoče doseči soglasja ali pa problemov na začetku še nismo videli. Značilno za egoizem posameznih Demosovih strank je bilo tudi to, da predsedstvo Demosa sploh ni imelo svoje pisarne, niti svojih sredstev, niti svoje administracije. Vse je v začetku prevzela Socialdemokratska zveza iz banalnega razloga, ker sem bil obenem tudi predsednik socialdemokratov. Kasneje, po volitvah, smo skušali taka vprašanja urediti, vendar se nekatere stranke dogovora niso držale. Pri tem seveda ni šlo toliko za denar, ki ga je res bilo malo v vseh strankah, temveč predvsem bojazen, da bi se prek Demosa katera od strank preveč okrepila. Torej tipično slovenska lastnost, ker pač težko razlikujemo med bistvenimi in nebistvenimi vprašanji.
Še terminološka pripomba: od ustanovitve Demosa govorim dosledno o političnih strankah in ne več o zvezah. Enostavno zato, ker smo od tega časa naprej dosledno uporabljali izraz stranka, čeravno se formalno vse zveze še niso »prekrstile«. Zgodovinopisno je pomembno, da so se v Sloveniji pač ustanavljale »zveze«, ker je ta pojem obstajal v takratnem pravnem sistemu, pojma »stranka« pa še ni bilo. Gotovo je to bilo nekakšno taktiziranje in izogibanje nepotrebnim zapletom z režimom. Vsebinsko pa ta terminologija ni imela nobenih škodljivih posledic. Ljudje so tako ravnanje razumeli.
Politični program Demosa
Vzporedno z ustanavljanjem Demosa je potekalo oblikovanje tistih programskih tez, ki bi jih zastopale vse vanj vključene stranke. Izhodišče programa je bila Majniška deklaracija, ki je vsebovala obe temeljni zahtevi slovenskega naroda: zahtevo po suvereni državi slovenskega naroda in zahtevo po uveljavitvi parlamentarne demokracije kot oblike družbene ureditve. To je impliciralo tako ureditev odnosov z Jugoslavijo kot tudi odpravo enopartijskega komunističnega režima.
Osamosvojitveni referendum in njegovo uresničevanje
Prvotna Demosova ideja je bila, da bi z razglasitvijo nove slovenske ustave razglasili in tudi vzpostavili suverenost države. Verjetno so prav zaradi tega nastajali nenehni zapleti pri iskanju soglasja, torej tričetrtinske večine v parlamentu. Komunistično usmerjene stranke (Stranka demokratične prenove/nekdanja ZKS/, Socialistična stranka Slovenije, Školčeva Socialistična mladina, ki se je medtem prekrstila v Liberalno-demokratsko stranko) so z vedno novimi predlogi in tudi provokacijami v ustavni komisiji dokončno pokopale upe, da bi v doglednem času sprejeli novo ustavo. Čas je tekel in v njem tudi silovite in nagle spremembe položaja v Jugoslaviji. Vsakomur v Demosu je postalo jasno, da Jugoslavija razpada. Slovensko javnost in medije smo skušali ob vsaki priložnosti prepričati o neodločljivosti odločanja v Sloveniji, zadnjič je to bilo na okrogli mizi v Cankarjevem domu oktobra 1990. Glavni Demosovi predstavniki so v okrogli dvorani med poslušalci in mediji analizirali razpadanje federacije in opozorili, da se bodo možnosti za Slovenijo začele zmanjševati. Sam sem zagovarjal stališče, da Jugoslavija razpada na kose, ki se ne krijejo z mejami republik. Zato sem poudaril, da se moramo zavedati, da bo kmalu razpadla tudi armada na posamezne dele – na nekakšne pašaluke – katerih ravnanje ne bo več predvidljivo. Zato je pet minut pred dvanajsto, da v Sloveniji izpeljemo odločne korake v smislu uresničevanja Majniške deklaracije. Spomnim se, da me še posebej podpiral dr. Rajko Pirnat in z dodatnimi argumenti dokazoval omenjena stališča. Ideja o referendumu o osamosvojitvi ni bila tuja niti meni niti slovenski javnosti. Že leta 1987 sem v članku Smisel in nesmisel ustavne razprave (Nova revija, 6, 1987, št. 67-68, str. 1847-1863) pisal o referendumu kot obliki legitimiranja odločitve o suvereni državi. Ustanovni kongres Socialdemokratske zveze, februarja 1989 je v 9. točki programa, ki je bil ponatisnjen na plakatu, zahteval referendumsko odločanje Slovencev o svojem položaju v Jugoslaviji. Socialdemokratska mladina je 13. marca 1990 sprejela pobudo z naslovom Svoboda za Slovenijo, v kateri je zahtevala »razpis referenduma, na katerem se bodo državljani Republike Slovenije svobodno odločili o bodočem statusu svoje države«. Zato so si tedaj Žakljevi socialisti neupravičeno prisvojili to idejo, ko so oktobra 1990 predlagali referendum. Da to ni bil resno mišljen predlog so dokazali, ko so se tedne upirali podpreti Demosov predlog za referendum in so skupaj z Ribičičevimi komunisti postavljali vedno nove pogoje. Demosova odločitev na zborovanju njegovih poslancev 9. novembra 1990 v Poljčah je bilo dosledno nadaljevanje Demosove dotedanje politike. Na volitvah 1990 smo odšli z zahtevo po samostojni slovenski državi in z njo smo zmagali.
V nadaljevanju se omejujem na nekatere dogodke, ki v javnosti verjetno niso (več) znani.
I. Komunistični del slovenske politike ni bil naklonjen projektu osamosvojitve. Razlogi so bili različni. Prvi, niso verjeli v njegovo uresničljivost. Predvidevali so represijo Beograda, pod katero bo Slovenija po njihovi oceni klonila. Drugič, računali so na situacijo, ko bo armada odstranila Demos in bodo sami tista oblastna garnitura, ki jo bo ustoličil Beograd. Zato se niso hoteli »umazati z nacionalizmom«. Tretjič, suverena slovenska država je bil izrazit in najbolj učinkovit projekt Demosa. Že zato so metali polena pod noge in ovirali osamosvojitveni projekt, kjer so le mogli.
II. Pred volitvami 1990 so prenovitelji in z njimi socialisti in Školčevi liberalci zagovarjali jugoslovansko federacijo. Ko smo govorili o povečanju slovenske avtonomnosti, so to možnost videli vedno le znotraj (simetrične ali asimetrične) Jugoslavije. Ko so slovenski komunisti januarja 1990 zapustili kongres Zveze komunistov Jugoslavije, so ga zapustili s poslovilnimi besedami takratnega strankinega predsednika dr. Cirila Ribičiča: »ZKS se bo v specifičnih razmerah še naprej zavzemala za demokratični socializem in za Jugoslavijo kot skupno državo enakopravnih in suverenih republik«. Milan Kučan kot najvišja avtoriteta slovenskih komunistov je v TV soočenju aprila 1990 nastopal proti »avanturizmu Demosa« in trdil: »Odklanjam ustvarjanje novih dejstev, sem za razgovore z drugimi republikami na osnovi sedanje ustave. Z Jugoslavijo nas vežejo človeške, prijateljske, gospodarske in kulturne vezi in zato Jugoslaviji ni mogoče obrniti hrbta - Govoriti o tem, da nas izkoriščajo v Jugoslaviji. Kdo bo povrnil Makedoncem, Črnogorcem in Bosancem, kar jim Slovenija odnese preko tržišča.« - Kot osnovo svoje modrosti je citiral stavek sv. Avguština: »Ne pričakujte tega, česar ni mogoče dobiti!« Predsednik predsedstva republike Janez Stanovnik pa je javno izjavil: »Ločitev od Jugoslavije pomeni samomor za Slovenijo.« To stališče so mediji ponavljali vse do osamosvojitve 1991.
III. Prenovitelji, socialisti in Školčevi liberalci so Demosovi odločitvi za osamosvojitveni referendum v začetku ostro nasprotovali, nato pa so kot kompenzacijo za svojo podporo uveljavljali in uveljavili bistveno strožje kriterije za veljavnost referenduma. To so demagoško utemeljevali s tezo, da oni bolj kot Demos »zaupajo domoljubni zavesti slovenskega naroda«. Kakor da bi Demos dvomil o volji in želji Slovencev! S kriterijem veljavnosti referenduma v obliki »večine glasujočih« smo v Demosu hoteli le večjo gotovost za primer, da bi armada demonstrirala svojo moč, pošiljala pred glasovanjem tanke in vojaštvo na ceste in ustrahovala prebivalstvo. Takega nasilja takrat ni bilo mogoče izključiti. Zaradi neenotnosti Demosa smo morali popustiti tej zahtevi in prevzeti kriterij »večina vseh volilnih upravičencev«.
IV. Milan Kučan je kot predsednik predsedstva republike trdovratno nastopal proti datumu referenduma 23. decembra 1990. Poudarjal je, da je to prezgodaj, da je to prehitevanje, da bi morali počakati »leto dni«, kasneje »pol leta«, da jim »Pučnik ne bo komandiral« in da jaz kot predsednik Demosa »zabijam nož v hrbet lastni vladi« (izjava na posvetovanju predsednikov strank nekaj dni po sklepu v Poljčah). To nasprotovanje sem doživel kot zelo nevarno in ogrožujoče za sam projekt referenduma. Milan Kučan je namreč uspel uveljaviti svoj vpliv ne le pri večini predsedstva, temveč je izvajal pritisk tudi na Demosovo vlado in uspel prepričati nekatere ministre. Tako je »nad prehitevanjem« negodoval celo predsednik vlade Lojze Peterle, ki se je šibil pod pretežkim bremenom vlade. Triindvajsetemu decembru je agresivno nasprotoval dr. Dimitrij Rupel, ki me je v časopisu napadel, češ, da sem z objavo datuma prekoračil svoje pristojnosti. Protestiral je tudi dr. Dušan Plut. Nasprotovanje predsednikov treh pomembnih Demosovih strank bi lahko ogrozilo projekt. Kučanov vpliv na demosovce je omejila seja vodstva Demosa, kjer smo dosegli soglasje o referendumu in o njegovem datumu. Seveda moram obenem povedati, da omenjeni trije demosovci niso bili proti osamosvojitvi Slovenije in so bili bolj ali manj zlorabljeni v politične namene, ki jih sami niso podpirali.
V. Tudi po referendumu, za katerega so se, vsaj formalno, zavzele vse slovenske stranke so komunisti še naprej ovirali Demosove priprave na osamosvojitev. To so delali posredno, še bolj pa neposredno, z intigrami med demosovimi politiki, s smešnimi predlogi in z zlorabljanjem procedure v parlamentu. Najbolj nevarne so bile javne izjave politikov, ki so begale prebivalstvo in vnašale nevarno zmedo tudi v državno upravo. Nekaj primerov. Spomladi 1991 sva z Jožefom Školčem nastopila v TV Žarišču. Školč je ostro napadel Demosov projekt osamosvajanja in zatrjeval, da »zunanja politika Slovenije lahko gre le preko Beograda«… Poslanec Školčeve stranke Mile Šetinc je z nekaj drugimi ponavljal krilatico, da »bomo jedli travo, če gremo iz Jugoslavije«… Ugledni ekonomist dr. Aleksander Bajt, direktor Ekonomskega inštituta Pravne fakultete je napravil veliko zmedo, ko je objavil svojo »strokovno« oceno: »Če se bo Slovenija osamosvojila, bo postala enajsta provinca Avstrije!« Izjavo bivšega predsednika predsedstva Slovenije Janeza Stanovnika (»Ločitev od Jugoslavije pomeni samomor za Slovenijo!«) so, kot sem že opozoril, mediji občasno ponavljali vse do osamosvojitve. Kolikor bolj smo si v Demosu prizadevali prepričevati in pridobivati Slovence za osamosvojitveni projekt z vsem tveganjem vred, toliko bolj so ti politiki skozi svoje medije nenehno strašili prebivalstvo in vnašali zmedo v sicer pregreto ozračje razpadanja Jugoslavije. Le zakaj?
VI. Kot škandal prve vrste sem doživel podpisovanje Deklaracije za mir (od 6. februarja dalje). Ko so začeli prihajati v parlament zakoni za financiranje in organiziranje slovenskih obrambnih sil, so komunisti vrgli na tehtnico ves svoj vpliv in skušali preprečiti razvijanje slovenske vojske. Deklaracija je razglašala, da »oboroževanje ne prinaša varnosti«, znotraj države pa med drugim pomeni »stalno grožnjo demokratični ureditvi«. Deklaracija je namesto tega predlagala »intenzivne družbene in diplomatske ukrepe za nenasilno reševanje sporov«, saj »ima Slovenija pozitivno zgodovinsko izkušnjo iz nenasilnih prizadevanj za politično demokratizacijo in državno osamosvojitev«. V takem sluzastem leporečju smo takrat razločno začutili zvit politični načrt, da bi preprečili razvijanje slovenskih obrambnih sil. Absurdno in značilno je bilo, da so to uveljavljali v mesecih, ko je jugoslovanska vojska na Hrvaškem že kazala vso svojo brezobzirnost! Ker je to Deklaracijo, ki je pomenila preprečevanje učinkovite obrambe Slovenije v primeru agresije, med prvimi podpisal celo predsednik predsedstva Milan Kučan in z njim vsi člani razen Ivana Omana, je mogoče govoriti o premišljenem preprečevanju osamosvojitve. Sramota tega dejanja je bila v tem, da je bilo predsedstvo po ustavi vrhovni komandant Teritorialne obrambe! Politični učinek Deklaracije je bil zelo velik, saj so jo podpisali celo podpredsednik Demosove vlade dr. Jože Mencinger in mnogi ugledni politiki, med njimi tudi dr. Janez Drnovšek, dr. Ciril Ribičič, Jožef Školč in drugi. Ker je bil dr. Dušan Plut predsednik Demosove stranke Zelenih, so tudi mnogi poslanci Zelenih glasovali proti zakonom za organiziranje obrambe Slovenije. Vse to je vnašalo med Slovence hude dvome in zmedo.
VII. Pri dogovarjanju predsednikov političnih strank o vsebini akta o osamosvojitvi je takratni predsednik komunističnih prenoviteljev dr. Ciril Ribičič prebral »včerajšnji sklep direkcije« stranke, v katerem so zahtevali, da pravni akt, ki naj ga sprejme parlament 25. junija, vsebuje le formulacijo, da »Slovenija z današnjim dnem začenja proces osamosvajanja«. Torej le »začetek«, brez navedbe končnega roka, zopet značilni glagolnik za oznako dejanja, nikakor pa ne uveljavitev samostojnosti 25. junija 1991!
VIII. Dne 4. junija 1991, malo pred razglasitvijo osamosvojitve, so sindikati, ki so bili takrat še povsem pod komunističnim vplivom, organizirali proteste pred vladno palačo. Tudi to ni dvigalo morale in zaupanja prebivalstva v teh usodnih dneh!
IX. Tednik Mladina je v vrsti člankov in komentarjev smešil projekt osamosvajanja in ironično odšteval tedne do osamosvojitve. Podobne članke je redno objavljal tudi Dnevnik.
Še bi bilo mogoče naštevati. Kdor je sodoživljal napetost in negotovost dogajanja v mesecih pred osamosvojitvijo, je razumel naš bes ob tem cinizmu ideologije in karierizma in tudi omejenosti.
Namesto zaključka
Temeljna naloga slovenske kulture in slovenskih domoljubov konec osemdesetih let dvajsetega stoletja je bila izdelati konkreten načrt in organizacijsko pripravo osamosvojitve Slovenije. Takrat je že bilo očitno, da se komunistična Jugoslavija podira. Zato je bilo samoumevno, da je hkrati potrebno odpraviti enopartijski sistem in uveljaviti sistem parlamentarne demokracije. To je novim demokratičnim silam uspelo, po prevzemu vlade pa smo vzpostavili tudi učinkovito logistično in pravno pripravo osamosvojitve, vključno s sistemom obrambe. Prav oborožene sile slovenskega naroda so v odločilnem trenutku z orožjem, predvsem pa z inteligentno strategijo in taktiko obranile slovensko suverenost. Za komunistično usmerjene politične stranke in podobno usmerjene vplivne ljudi v medijih, znanosti, gospodarstvu in v sindikatih je mogoče upravičeno trditi, da bodisi niso verjeli v uresničljivost Demosovega projekta osamosvojitve bodisi so mu zaradi ideoloških, gospodarskih, političnih ali karierističnih interesov vztrajno nasprotovali do zadnjega dne. Mogoče je trditi, da so slovenski komunistični politiki vse do zadnjega trenutka, ko se je začela agresija na Slovenijo, bili slepi za temeljne interese slovenskega naroda, še več, dejavno so tem interesom nasprotovali. Prav tako pa je res, da so v dneh osamosvojitvene vojne mnogi od njih opravili svojo patriotsko dolžnost.
2.3 Demos, Beograd in mednarodni okvir osamosvajanja
(Lojze Peterle)
Uvod
Pred desetimi leti smo delali zgodovino (pričevanje iz simpozija v Brežicah 21. in 22. junija 2001), sedaj pa imam vtis, da jo že interpretiramo. Oboje je po svoje nevarno: prvo zaradi odnosa do tistega, kar naj bi se zgodilo, drugo pa zaradi odnosa do tega, kar se je zgodilo. Prvo je bolj nevarno za glave, drugo za resnico. Ko prebiramo različne avtorje, kako se je zgodila osamosvojitev, vidimo, da so o tem različni pogledi, različni poudarki in različne osvetlitve, tudi retuširanje in laži. Želim, da bi s pomočjo pričevanj in analiz uspela verodostojna osvetlitev časa, ko so se dogajali epohalni premiki v slovenski zgodovini in je slovenski narod s postavitvijo lastne in demokratične države dosegel vrh svojega narodnopolitičnega razvoja.
Naprošen sem bil, naj se posvetim predvsem odnosu Ljubljane z Beogradom, vendar se mi zdi potrebno ob tej priložnosti predstaviti nekaj dejstev, misli, stališč in vrednotenj izven tega odnosa. Verjetno bodo zanimiva nekatera dejstva, ki sem jih doživel kot predsednik vlade in so pomembna za resnico o slovenski osamosvojitvi.
Demos
Na začetku bi rad poudaril, da se epohalne spremembe v zgodovini narodov ne dogajajo brez jasne politične volje. Demos je kot koalicija izvorno demokratičnih strank na prvih volitvah nastopil s programom, katerega bistveni del je bila postavitev samostojne in demokratične slovenske države. Njegovo politično izhodišče je bila v tem smislu Majniška deklaracija, stranke komunističnega porekla pa so izhajale iz Temeljne listine, ki je želela Slovenijo v Jugoslaviji. Demosov projekt je bil resnično državotvoren, projekt starih političnih sil pa jugo-konservativen, čeprav deklarativno z demokratičnimi nameni.
To izpostavljam zaradi resnicoljubnosti in s pozornostjo na zavajajočo govorico predstavnikov nomenklature o enotnosti in ljudski volji. Ob volitvah, kaj šele pred njimi, ni bilo o slovenski samostojnosti nobene enotnosti. Med ljudmi je bilo veliko pričakovanja, med realisti pa precej norčevanja. Res pa je, in to je bistveno dejstvo, da je Demos s programom slovenske državne samostojnosti na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 zmagal.
Ker je Demos zmagal, je lahko postavil tudi izvršilno vejo oblasti. V tem je bistvena razlika od okoliščin, v katerih je nastal program Zedinjene Slovenije, ki je pomenil prvo in edinstveno narodnopolitično opredelitev, za njim pa takrat ni mogla stati realna politična sila, ki bi ga tudi izvedla. Enako velja za druge izraze volje po samostojni slovenski državnosti med letoma 1848 in 1990.
Ker smo to pot razpolagali z izvršilno oblastjo, z vlado kot njenim ključnim delom, je ta v pripravah na izvedbo osamosvojitvenega projekta lahko že maja 1990 začela vojaške, kasneje pa tudi druge priprave na osamosvojitev. Še pred plebiscitom je bil natisnjen del slovenskega denarja (bonov).
Enotnost ljudske volje se je 23. decembra 1990 torej zgodila ob jasni možnosti izbire, ob jasnem narodnopolitičnem projektu. In ko se je ta enkratna, skoraj 90-odstotna podpora za samostojno slovensko državo na plebiscitu zgodila in je takratna slovenska skupščina 26. decembra 1990 sprejela zavezujoč sklep, da je treba slovensko državo razglasiti najkasneje v šestih mesecih, temu v predsedstvu republike in v njeni skupščini ni sledila enotna volja neposredno izvoljenih predstavnikov ljudstva. Po plebiscitnem datumu smo s težavo sprejemali nekatere za osamosvojitev ključne zakone, predsednik predsedstva Milan Kučan z večino članov predsedstva pa je podprl poziv k demilitarizaciji Slovenije, česar takrat nismo mogli videti kot podporo projektu osamosvojitve (kot tudi ne dejstva, da v vlogi vrhovnega poveljnika 17. decembra 1990 ni hotel govoriti na prvem postroju Manevrske strukture Narodne zaščite v Kočevski Reki, s katerim smo hoteli teden dni pred plebiscitom pokazati ljudem, da smo pripravljeni tudi vojaško zavarovati našo odločitev za samostojno državo). Prva demokratično izvoljena slovenska vlada je delovala kot edini resnično enotni organ nove demokratične oblasti. Enotnost s predsedstvom republike se je zgodila šele v finalu. Takrat smo tudi predsednika predsedstva čutili jasno na naši strani. Državotvorni projekt Demosa je imel demokratičen izvor in demokratično potrditev s plebiscitom kot obliko neposrednega demokratičnega odločanja. Odločitev za demokracijo in samostojnost je pomenila odločitev za prelom s totalitarno državo, ki je nastala s pomočjo krvavega, revolucionarnega prevzema oblasti in se je desetletja vzdrževala s pomočjo kršenja človekovih pravic, Slovenijo pa spravila v razvojni zaostanek za državami demokratičnega dela Evrope. Tega namena Demosa niso razumeli in podprli samo državljanke in državljani Slovenije, ampak tudi odločujoči del mednarodne politike. Volja po demokraciji in osvoboditvi izpod komunizma je bila ključni del politične verodostojnosti novih, demokratičnih slovenskih političnih sil doma in na tujem.
Izvedba projekta osamosvojitve je lahko uspela samo kot prelom s starim redom tudi po vojaški liniji, saj je Teritorialni obrambi šlo za drugo vsebino in druge cilje, kot ji jih je nekoč določila bivša Jugoslavija (beri komunistična partija).
Poskus starih političnih sil, da bi osamosvojitev prikazali v kontekstu iste osvobodilne linije od leta 1941 do 1991 je eden od najbolj nesrečnih in zavračanja vrednih ideološko-političnih recidivov in ponoven poskus partijskega prisvajanja zgodovine. Še malo primerjave med obema vojnama: po prvotni podpori slovenskih komunistov kolaboraciji med Stalinom in Hitlerjem je KP mobilizirala odpor proti okupatorjem in začela izvajati revolucijo s pobijanjem neoboroženih civilistov, za kar ni imela nobene demokratične izkaznice. V vojno je šla z oblastnimi, razrednimi, ne pa z vsenarodnimi motivi, pri čemer je domovinsko zavest številnih Slovencev, ki so se uprli okupatorjem, zlorabila za revolucionarne namene. Med vojno in po njej je pobijala tudi zgolj potencialne nasprotnike.
Demos se je pripravil na vojno za Slovenijo iz nepotvorjenih narodnih, domovinskih in demokratičnih nagibov. Naših vojakov nismo spraševali po partijski izkaznici, ampak ali so se pripravljeni boriti za demokratično in samostojno Slovenijo. V tem je bila bistvena razlika.
Leta 1943 in 1945 se je Slovenija rešila dveh tujih totalitarizmov, fašizma in nacizma, sledil je domači komunistični totalitarizem, ki je pustil za seboj v primerjavi z drugima dvema največ žrtev, številne človeške rane in dolgotrajno kulturno opustošenje. Slovenija se je osvobodila šele leta 1991. Za sorazmerno majhno ceno žrtev in ne v korist ene politične opcije ali stranke, ampak za ves slovenski narod in vse druge, ki živijo z nami.
Tiste junijske in julijske vojne dni smo zopet začutili enotnost slovenskih ljudi. Zmagi nad JLA in njenemu odhodu je sledila sproščenost in svoboda za vse. Po koncu druge svetovne vojne je sledilo nekaj drugega: tragični pomor s posameznimi obračuni do sredine petdesetih let.
Vlada je prevzela ključno breme osamosvajanja. Projekta ni pripravljala samo po vojaški in varnostni oziroma policijski liniji, potrebno je bilo poskrbeti za oskrbo (za šest mesecev naprej smo nakupili zalog ključnih življenjskih artiklov, ki jih v času vojne ni zmanjkalo), potrebno je bilo zahtevno delo na zunanjepolitičnem področju itd. Projekt je bil zelo zahteven in ga je bilo treba odgovorno voditi. Pri tem je bilo nedvomno nekaj tveganja. Tisti, ki so od nas zahtevali podrobnejše garancije na gospodarskem področju, so zahtevali nemogoče.
Vesel sem, da je vlada delala projektno enotno, imela je svojo notranjo dinamiko, na kakšni seji tudi kakšno težjo besedo, ker so bili o poteku in dinamiki osamosvajanja različni pogledi. Nekateri ministri so delali nekoliko hitreje, nekateri so imeli tudi težje odgovornosti kot drugi, ampak vlada kot kolektiv je delovala enotno, potem ko se je za nekaj odločila. Demos je uspel s ključnim delom svojega programa.
Beograd
Beograd je bil središče dveh bivših Jugoslavij. Obe sta bili zaznamovani z diktaturo: prva s srbsko, druga s komunistično. Obe nista bili vojni rešiti odprtih nacionalnih vprašanj.
Novi slovenski demokraciji z osamosvojitvenimi nameni zmagovitega Demosa je pomenil Beograd vsaj dve nevarnosti: Miloševićevo izvajanje programa Velike Srbije in unitaristični koncept ohranjanja Jugoslavije po liniji JLA, ki je ob začeti demokratizaciji po posameznih republikah edina ohranjala sorazmerno močno idejno in organizacijsko enotnost.
Prvi beograjski veter sta Demos oziroma nova slovenska demokratična oblast začutili na dan izvolitve nove vlade v skupščini. JLA je čestitala novi vladi tako, da je začela pobirati orožje slovenski Teritorialni obrambi. Zaskrbel nas je tudi ljubljanski del reagiranja, saj je bil odziv našega predsedstva nerazumljivo obotavljajoč oziroma za naše pojme zelo pozen tako, da je v tistem času prišlo do posameznih odločitev posameznih poveljnikov oziroma odgovornih ljudi, ki so se tako rekoč na svojo roko, brez pokritja vrhovne oblasti, odločili v nasprotju z ukazom JLA in so ohranili vsaj del orožja, kar je bilo za nas kasneje zelo pomembno.
Sicer gledam na odnos z Beogradom nekako v treh linijah. Kot prestolnico nekdanje skupne države Jugoslavije, kot prestolnico Srbije in kot kraj, kjer je delalo kar precej Slovencev v različnih službah.
Za nas kot vlado in za Slovenijo v celoti je bilo ključno vprašanje, kako uresničiti projekt osamosvojitve v odnosu do nekdanje skupne države oziroma ključnih ljudi v tej državi. Eno je bilo seveda predsedstvo, drugo je bila Markovićeva vlada (vključno z JLA), tretje so bile druge institucije. Govoril bom predvsem o odnosu do Markovićeve vlade. Mi smo želeli osamosvojitev izpeljati miroljubno, z dogovorom. Znano je, da nam to ni uspelo.
Ko sem bil maja 1990 prvič na seji zvezne vlade, sem si zapisal, da bi moral tisti, ki se ni zavedal, da Jugoslavija ugaša, na tisti seji spoznati, da gre h koncu. Ante Marković je še nastopal kot moč, ki naj bi obvladovala Jugoslavijo, vendar praktično realne možnosti ni imel več. Na seji vlade sem slišal zelo različne jezike. Ne mislim na našo dosledno slovensko ali makedonsko govorico: slišali smo različne politične govorice, ki so bile daleč od enotnosti.
Veliko je zadev, ki so deloma že popisane, deloma še bodo. Mi smo nastopali v teh kontaktih z zvezno vlado, bodisi s predsednikom, bodisi z drugimi, mirno in formalistično. Pojasnjevali smo demokratično sprejete odločitve različnih vej slovenske oblasti. Mislim, da naših odločitev glede rekrutov nekaj časa sploh niso vzeli zares. V tej zvezi je bila zanimiva, vsaj navzven, razlika med tem, kar je govoril Marković in tem, kar je govoril zvezni sekretar za ljudsko obrambo general Veljko Kadijević. Marković je bil trši od Kadijevića in je več krat razlagal, da brez njega ne moremo nič. Ko sva bila s slovenskim članom jugoslovanskega predsedstva dr. Janezom Drnovškom pri Kadijeviću in smo obravnavali vprašanje rekrutov, se je obnašal zelo formalistično, rekoč: »V redu, vi ste se odločili, mi to jemljemo na znanje, vendar dokler tega dejanja ne boste izvedli, se moramo obnašati formalno. Ker smo še skupaj in veljajo taki in taki zakoni, bomo mi zahtevali in vztrajali na tem, da boste vi rekrute pošiljali. Ko pa boste razglasili državo, bo nastopilo novo formalno stanje, ki ga bomo potem vzeli v ozir.« Ni ravno zagotovil, da nam bodo dali mir, čeprav sem ga razumel v tem smislu. Nedvomno je bil manj grozeč kot Marković, ki je formalno tudi podpisal ukaz, na osnovi katerega je JLA napadla Slovenijo.
Vprašanje rekrutov je bilo seveda tisto, o katerem smo imeli veliko debat. V Beogradu sem bil na to temo v različnih sestavah: z ministrom Janezom Janšo, enkrat s predsednikom skupščine dr. Francetom Bučarjem, enkrat z Drnovškom pri Kadijeviću, enkrat tudi s predsednikom predsedstva Milanom Kučanom.
Glede predsedstva samo kratka omemba. Ko sem bil pri predsedniku predsedstva Jugoslavije dr. Borisavu Joviću, se je obnašal dokaj formalistično in nič moralistično in dejal: »V redu, vi ste se tako odločili, to bo šlo v tej smeri.« Jović ni izrazil kakšnega posebnega nasprotovanja. Kasneje sem slišal, da naj bi po mojem odhodu dejal: »Još jedna slovenačka deklaracija.« Zame je ta stavek posebej pomenljiv in ga nisem slišal samo z njegove strani. Del našega uspeha je izhajal tudi iz podcenjujočega odnosa Beograda do nove slovenske oblasti, ki ji očitno niso pripisovali tako resnih namenov, še posebej ne po vojaški strani. V to sem prepričan, še zlasti glede na odnos, ki ga je kazal Marković, ki mu je do zadnjega, doma in na tujem, lojalno pomagal podpredsednik jugoslovanske vlade Živko Pregl.
Kar zadeva Slovence v Beogradu, naj se ustavim še pri odhodu Kučana oziroma slovenske partijske delegacije s kongresa ZKJ. Tu ne moremo biti prav nič sentimentalen, ne glede na to, v kakšnem zaporedju in s kakšno hitrostjo je kdo odšel. Kam pa bi sicer šli takrat naši komunisti, če ne v Ljubljano. Oni so prvi vedeli, da je zgodbe s komunizmom in njegovim internacionalizmom konec, da se bo treba poprijeti nacionalne ideje. Boljše oziroma druge destinacije od Ljubljane ni bilo.
Del beograjskih Slovencev kot Živko Pregl in član jugoslovanske vlade dr. Rado Bohinc, so ostali z Markovićem, del jih je prišel domov in so se vključili v projekt osamosvojitve, del jih je, kljub temu, da so ostali v Beogradu, podpiral osamosvojitev. V okviru naših poskusov dogovornega doseganja naših ciljev z jugoslovansko oblastjo, je bil tudi slovensko-hrvaški poskus s preureditvijo Jugoslavije v mehko konfederacijo. V okviru karavane predsednikov ta predlog s srbske in črnogorske strani ni bil potrjen. V to je tudi malokdo med nami verjel. Ta poskus je marsikoga zanihal, češ, vlada odstopa od projekta. Predlog je predpostavljal najprej ustanovitev samostojnih držav, potem pa suvereno odločitev vseh držav za sodržavje. Kot dobrih sedemdeset let prej Avstro-Ogrska, se tudi Jugoslavija ni bila sposobna preurediti v novo kakovost brez koncepta dominantnega naroda.
Slobodana Miloševića osebno nisem srečal nikoli, ves čas pa smo se srečevali z njegovo politiko. Znamenita kraja 22-ih milijard iz Narodne banke Jugoslavije, za kar enajst dni nista vedela ne predsednik zvezne vlade Ante Marković, ne viceguverner Mitja Gaspari in kar se je končalo pravzaprav brez vsakršnih posledic za tatove, nam je kasneje pomagala pri prepričevanju ZDA. Ko smo obiskali namestnika državnega sekretarja ZDA Lawrenca Eagelbergerja, ta ni bil pripravljen sprejeti naših političnih razlogov za osamosvojitev, ob razlagi srbske kraje v NBJ pa je dejal: »Če je tako, pa res ne morete živeti skupaj v isti državi.« Posebej sem si zapomnil njegove besede: »Do facts. We will reconsider our position.«
Beograd smo pred napadom JLA doživeli po Markovićevi liniji še z njegovim obiskom nekaj dni pred razglasitvijo države. Razgovor v vladi je bil mučen, z obilo ponavljanja vkopanih pozicij. Med stavki, ki sem se jih pri Markoviću ob tej priložnosti najbolj zapomnil, je naslednji: »Brez mene ne boste dobili niti dolarja. Zahod je z menoj.« Na večerji istega dne, po srečanjih Markovića z vodstvi nekaterih strank, je v vili Podrožnik celo namestnik sekretarja za ljudsko obrambo kontraadmiral Stane Brovet deloval bolj odprto, vendar premik ni bil mogoč.
Beograd je potrebno omeniti še po liniji diplomacije. Diplomati iz Beograda so nas obiskovali, spraševali in pretežno diplomatsko svarili pred možnimi škodljivimi posledicami naših odločitev. Čeprav je bilo v Sloveniji težko dajati za zgled Miloševićevo politiko, je imel Beograd v odnosu do diplomacije prednost domačega terena, ki jo je tudi izkoriščal. Ob načelnem priznavanju naše pravice do demokracije in samoodločbe so nam diplomati večkrat postavljali vprašanja o škodljivosti dezintegriranja v času, ko se Evropa integrira. Naš odgovor je bil, da potrebujemo vsaj en dan svobode, da se bomo enkrat v naši zgodovini lahko svobodno in v miru odločili, s kom in kako želimo živeti. V Evropo se lahko integrirajo samo suvereni in demokratični subjekti.
Mednarodni okvir
Osamosvojitev brez širokega mednarodnega priznanja je bila na pol opravljeno delo. Zato je bila ena ključnih nalog osamosvojitvene vlade (in ne samo nje) delo za mednarodno priznanje.
Takratni mednarodni okvir je bil po eni strani naklonjen naši osamosvojitvi vsaj glede na politične posledice padca berlinskega zidu in glede na prevladujočo politično smer v takratni Evropski skupnosti. Po padcu berlinskega zidu se je prej ideološko trdno razdeljena Evropa zrahljala. Odprta je bila pot demokratizaciji in suverenizaciji narodov. V tem smislu se nam je zgodovina nasmejala.
V Evropski skupnosti je takrat prevladovala demokrščansko-konservativna linija. Kot vodilni politik jo je poosebljal nemški kancler Helmut Kohl, ki je imel tudi močno vlogo v obeh internacionalah: v Zvezi evropskih krščanskih demokratov in Evropski demokratični uniji (EDU), ki jo je sicer vodil avstrijski zunanji minister Alois Mock. Večina v Evropskem svetu ni imela načelnih težav v zvezi z razumevanjem pravice do samoodločbe, čeprav tudi znotraj te linije ni šlo vedno vse gladko, nedvomno pa bistveno drugače kot v socialistični internacionali. Preden je francoski predsednik François Mitterand na svojem vikendu nazdravil svojemu slovenskemu prijatelju, slikarju Zoranu Mušiču Na Tvojo Slovenijo!, je bilo potrebno veliko truda in potrpljenja. Kohl, papež, Mock in komisar Evropske skupnosti za zunanje zadeve Hans van den Broek so bili med tujimi politiki tisti ljudje, ki so po mojem mnenju najmočneje prispevali k našemu priznanju. Podpirali oziroma razumeli so naše razumevanje pravice do samoodločbe. Ker Slovenija še ni bila država, po vladni oziroma ministrski liniji pred osamosvojitvijo uradno nismo mogli do pomembnih političnih odrov oziroma visokih kontaktov. Pomagalo pa nam je dejstvo, da so bili Slovenski krščanski demokrati (SKD) kot edina vladna stranka hitro sprejeti v Evropsko zvezo krščanskih demokratov (s pomočjo zgodovinske SLS) in v Evropsko demokratično unijo. Kot predsednik stranke SKD sem imel v tem okviru tako neovirano možnost komuniciranja s takratnimi vodilnimi evropskimi politiki. Posebej pomembna so bila redna letna srečanja predstavnikov strank in vlad v okviru obeh internacional, ki sta podpirali demokratizacijo v nekdanjih komunističnih državah. Ta srečanja so omogočala predstavljanje in uveljavljanje slovenskih interesov na enakopraven način in v krogu takrat odločujočih evropskih politikov, kot tudi znotraj frakcije Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu. Politična izkaznica SKD je takrat bistveno prispevala k zunanjepolitični verodostojnosti slovenske vlade in Slovenije.
Na tak način sem se 1. julija 1990 (na vrhu demokrščanske internacionale v Budimpešti) prvič srečal z nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom na štiri oči za pol ure. V tem pogovoru, v katerem sem mu predstavil naše politične cilje in politične razmere v Jugoslaviji, je med drugim jasno rekel naslednje: »Jaz natančno vem, kam spada Slovenija. Mi je ne štejemo na Balkan, vi ste kulturno civilizacijski del Zahodne Evrope. Če smo uporabili načelo samoodločbe pri združitvi Nemčij, ne moremo tega odrekati Sloveniji.« Rekel je še: »Povejte pa mi, kako se lahko izognemo, da ne bi prižgali soda smodnika na Balkanu.« Takrat sem s tega mesta prvič slišal omembo soda smodnika. Kanclerju Kohlu in vsem za njim, ki so postavili isto vprašanje, je bil moj odgovor vedno enak: »Ne dovolite, da en narod v Jugoslaviji uporabi vojaško silo cele države za dosego svojih namenov na račun drugih.« Kohl je načelno in praktično vodil politiko, ki je Sloveniji močno pomagala. Pomembno je bilo tudi, da je v Nemčiji prišlo do zgodnje politične enotnosti glede priznanja Slovenije s strani vseh parlamentarnih strank. Kohlova in tudi nekatera druga stališča so bila brez dvoma obetavna, vendar jih niso spremljala izrecna zagotovila podpore za primer težkih časov. Naš položaj se je bistveno spremenil, ko smo uspešno odgovorili na napad JLA. Potrebna so bila naša prepričljiva dejanja. Potem so države spremenjeno stanje vzele na znanje in začele do nas postopoma graditi nov odnos.
V tej zvezi je treba nedvomno omeniti julijski Brionski sporazum, ki je po treh mesecih odprl Sloveniji pot do dokončnega priznanja. V skupščini in pred borci za samostojno Slovenijo ga je bilo ob prvi reakciji težko braniti. Številni so bili prepričani, da igra Evropska skupnost s posrednikom, komisarjem van den Broekom, dvojno igro. Vendar je van den Broek na Brionih (ko se je Marković izredno trudil, da bi sporazum spremenil vsaj za kakšno besedo ali vejico) kasneje držal besedo.
Sredi brionskega trimesečnega roka sem se sredi avgusta 1991 ponovno sestal s kanclerjem Kohlom v njegovem vikendu na Salzburškem (St. Gilgen) v Avstriji. Govorila sva o vprašanju mednarodnega priznanja. Termin tega sestanka vsaj za Kohlovo politično opcijo govori, da z Brionskim sporazumom ni šlo za protislovensko zavlačevanje. Takrat sva šla v dveh urah in pol natančno od vprašanja do vprašanja. Zadeve so se odvile v naslednjih petih mesecih z minimalnimi odstopanji od Kohlovih napovedi, v zvezi s katerimi se je moral še močno angažirati.
Ko sem doma na seji razširjenega predsedstva republike povedal, do kje je zadeva prišla, so se nekateri nasmehnili ob mojih besedah, da je priznanje zrelo kot hruška, ki jo noče še nihče odtrgati. Kohl me je namreč prosil, naj ne pritiskamo preveč, rekoč, da »Slovenija ni več problem, problem je kontekst, problem je Hrvaška, problem je Bosna, pomagajte nam, da tudi to rešimo, vaše priznanje je dozorelo«.
Alois Mock si je kot avstrijski zunanji minister ter kot predsednik EDU v povezavi s Kohlom in van den Broekom ter ob stalni asistenci predstavnika slovenske vlade na Dunaju, Karla Smolleta, močno prizadeval za priznanje Slovenije, še posebej pri francoskih strankah.
Tudi Sveti sedež je s svojim izrazito načelnim zavzemanjem in z vztrajanjem na pravici do samoodločbe, z delom v okviru Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi, predvsem pa z odločno potezo po osebnem naročilu papeža Janeza Pavla II., ko je dva dni prej kot Evropska skupnost, 13. januarja 1992, priznal Slovenijo, opravil za njeno mednarodno priznanje izredno pomembno dejanje.
Kot predsednik vlade sem se večkrat srečal s papežem. Najpomembnejši je bil pogovor z njim poleti 1991 po jutranji maši v Castelgandolfu (ob prisotnosti dr. Štefana Faleža). Po tem pogovoru smo lahko čutili papeževo osebno zavzetost za slovensko stvar. Ob njegovem prvem obisku v Sloveniji se je na sprejemu na gradu Brdo tistega srečanja spomnil sam od sebe in dejal: »Takrat v Castelgandolfu se je začelo.« V papežu, ki je imel za seboj težko osebno izkušnjo komunizma, smo imeli močnega zaveznika. To omenjam posebej zaradi resnicoljubnosti in zato, ker menim, da ne kaže dajati v stare ideološke oklepaje nobenega od naših takratnih zaveznikov, kar se je Svetemu sedežu po priznanju Slovenije že nekajkrat zgodilo.
3. PARLAMENTARIZEM
3.1 Parlamentarizem na Slovenskem od leta 1945 do leta 1990
Po drugi svetovni vojni je bil v Jugoslaviji uveden t.i. sistem ljudske demokracije. Sistem je bil specifičen: razločeval se je od klasičnih meščanskih demokracij, čeprav je - vsaj formalno - še ohranjal nekatere prvine klasične parlamentarne oblasti (strankarstvo je bilo - kar je morda manj znano – formalno dovoljeno do leta 1965, dejansko pa so s strankami obračunali že v štiridesetih letih). V praksi je dejansko že šlo za mešanico partijskega monizma in večstrankarstva. Vzroki za nastanek sistema ljudske demokracije imajo tako zunanjepolitične kot notranjepolitične razloge.
Prve povojne volitve nove ljudske oblasti na lokalni ravni v okrajne in okrožne narodnoosvobodilne odbore so bile v Sloveniji izvedene poleti (konec julija in v avgustu) 1945. Pomenile so neke vrste generalko za najpomembnejše volitve, to je volitve v ustavodajno skupščino Jugoslavije, ki so po vsej državi potekale 11. novembra 1945. Predhodno je bil odpravljen dualizem oblasti med kraljevo begunsko vlado in NKOJ. K temu so prispevali razni mednarodni dogovori in konference: dogovor med Titom in Churchillom iz avgusta 1944, delitev interesnih sfer med Stalinom in Churchillom ( dogovor »fifty-fifty iz oktobra 1944), dogovori med NKOJ in kraljevo jugoslovansko vlado (zlasti drugi sporazum Tito-Šubašić iz 1. novembra 1944 in dodatni sklepi, sprejeti na pobudo Velike Britanije decembra 1944), sklepi z jaltske konference iz februarja 1945. AVNOJ je bil – po načelu »nekompromitiranosti«, to je kriterija, da poslanci med vojno niso sodelovali z okupatorjem - razširjen s poslanci zadnje predvojne jugoslovanske skupščine iz leta 1938 (ta je bila sicer razpuščena oz. se v
kriznih mesecih pred vojno sploh ni sestajala); s predstavniki posameznih strank (po predpostavljenem vplivu) in z nekaj predstavniki novonastalih federalnih enot, ki iz različnih razlogov niso dobile ustreznega predstavništva na drugem zasedanju AVNOJA. Nacionalni kriterij pri vključevanju je bil še zlasti pomemben zato, ker je bil AVNOJ enodomen. Titu in njegovim privržencem je tako v AVNOJU kot v NKOJ uspelo ohraniti t.i. revolucionarno večino. AVNOJ je bil v celoti razširjen s 124 novimi poslanci (od tega 118 po predvojnem poslanskem oz. političnem kriteriju) in jih je na koncu štel 489, Tito pa je lahko računal na homogeno skupino najmanj 330 poslancev). Strankarska dejavnost je bila obnovljena izključno v Srbiji, pravico do dejavnosti pa je dobilo devet strank. Vendar je tudi tam del strank in skupin vstopil v Enotno ljudsko fronto Jugoslavije. Po drugih federalnih enotah so se ostanki nekdanjih strank in skupin večinoma pridružili Ljudski fronti. V Sloveniji opozicija svoje dejavnosti ni obnovila, s posameznimi redkimi poskusi pa so oblasti obračunale. Skupina nekdanjih poslancev klerikalne in liberalne stranke naj bi se po nekaterih podatkih jeseni 1945 zbrala na sestanku v Ljubljani ter se dogovarjala o izdajanju opozicijskega lista, povezovanju opozicije v Sloveniji in navezavi stikov z opozicijskima voditeljema v Beogradu Milanom Grolom in Josipom Šutejem. Stike naj bi vzpostavil predstavnik Nagodetove skupine, dr. Leon Kavčnik, ki se je z obema res sestal, vendar do širšega sodelovanja (tudi zaradi nasprotovanj med Grolom in Šutejem) ni prišlo. Z Nagodetovo skupino so oblasti obračunale na sodnem procesu dve leti kasneje. Obstajala je tudi dokaj močna mladinska skupina, imenovana Zveza demokratične mladine, ki je delovala v letu 1945, sestavljali pa so jo še ne polnoletni dijaki, organizirani v peterkah (v celoti je bilo šestdeset takih peterk).Bili so tako iz liberalnih kot krščanskih vrst in so izdajali list Zarja svobode. Skupina je delovala ilegalno in na volitvah prav tako ni sodelovala, Ozna pa jo je odkrila leta 1946.
Osvobodilna fronta je koalicijski značaj izgubila že marca 1943 s t.i. Dolomitsko izjavo, čeprav so npr. Edvarda Kocbeka v AVNOJU šteli za predstavnika krščanskih socialistov (v AVNOJ so bili sicer iz vrst izven OF od 29 predvojnih poslancev dodatno vključeni trije, vsi z nekdanje liste JRZ, to so dr. Juraj Koce, Franc Snoj in Ivan Štrcin, predviden je bil še Dušan Sernec, ki pa je postal kraljevi namestnik).
Stališče vodstva komunistične partije je bilo, da se z opozicijo obračuna na neformalen način. V Srbiji tako, da se onemogoči delovanje strank, v drugih federalnih enotah pa tako, da se prepreči njihova ustanovitev in dejavnost (še posebej je to veljalo za HSS na Hrvaškem, kjer je en njen del, «partizanska HRSS« sodeloval z Ljudsko fronto, vodja dr. Vlatko Maček je emigriral, stranka pa je razpadla na razne manjše frakcije, ki niso imele večjega vpliva). Medtem ko je Ljudska fronta predvolilne aktivnosti opravljala nemoteno in s pomočjo najvplivnejših medijev, pa je bila že sicer
šibka in razdrobljena opozicija v svoji dejavnosti omejevana (oviranje ali prepoved zborovanj, pomanjkanje tehničnih sredstev, papirja, zavračanje tiskanja časopisov in propagandnega gradiva s strani tiskarn oz. sindikatov, zastraševanje, podkupovanje z donosnimi službami v državnih organih ipd.). Tudi v vladi so, kolikor je bilo mogoče, blokirali delo ministrstev, ki so jih zasedali meščanski politiki, medtem ko je komunistična partija preko represivnih ministrstev in svojih članov na raznih položajih kontrolirala razmere.
Medtem ko je bila Ljudska fronta vsejugoslovanska organizacija, se opoziciji na jugoslovanski ravni ni uspelo povezati, bila je obremenjena s predvojnimi in medvojnimi spori in ni imela enotnih pogledov na rešitev nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji. Pred tretjim zasedanjem AVNOJ je
svojo dejavnost gradila na strategiji izzivanja krize. Želela je doseči večje angažiranje zahodnih zaveznikov v Jugoslaviji (volitve pod mednarodnim nadzorom, depolitizacija Jugoslovanske armade). Vprašanje Jugoslavije je Churchill hotel spraviti na dnevni red potsdamske konference 19. julija 1945, vendar sta tako Truman kot Stalin to zavrnila, v Jugoslaviji pa je Šubašić zavrnil pritisk drugih opozicijskih voditeljev (zlasti Milana Grola in Juraja Šuteja), da bi odstopil kot podpredsednik vlade, s tem izzval krizo in dal povod za intervencijo velikih sil.
Na tretjem zasedanju AVNOJ, od 7. do 26. avgusta 1945 v Beogradu (10. avgusta se je preimenoval v Začasno ljudsko skupščino), si je opozicija prizadevala, da bi spremenila volilni zakon, ki je šel na roko pripadnikom narodnoosvobodilnega gibanja. Volilni zakon je prvič dajal volilno pravico ženskam (na osvobojenih ozemljih so volile že med vojno) in vojakom ter znižal starostno mejo volilnih upravičencev na 18. let (aktivnim udeležencem narodnoosvobodilnega boja pa dal volilno pravico, tudi če so bili mlajši). Obširno je opredeljeval tudi, kdo nima volilne pravice (osnovni kriterij
je bila kolaboracija in sodelovanje v fašističnih in protipartizanskih organizacijah, deloma so bili zajeti tudi predvojni politiki). Ti kriteriji so se sprva razlagali zelo radikalno, tako da je v začetni fazi prihajalo do visokega črtanja volilnih upravičencev. Volilne spiske so nato na zahtevo političnih
vodstev popravljali, tako da je na koncu odstotek črtanih v posameznih republikah znašal od manj kot pol do desetih odstotkov (kar naj bi bila zgornja meja) volilnih upravičencev. V celoti je ukrep po uradnih podatkih prizadejal 194.158 ljudi, to je približno 2,3% volilnih upravičencev, vendar podatki
niso v celoti zanesljivi. V kontekst »čiščenja« volilne baze so šli namreč tudi številni procesi proti kolaboracionistom in nasprotnikom novega režima (vključno z najvišjimi voditelji), ki so jim na sodiščih med drugim odvzemali tudi državljanske pravice, večina vrnjenih pripadnikov kolaboracionističnih enot pa je bila usmrčena po izvensodni poti.
Del opozicije je med zasedanjem začasne narodne skupščine neuspešno nasprotoval tudi federalizaciji Jugoslavije, potrjevanju zakonov (v celoti 49 zakonov in 43 odlokov, tudi takih z revolucionarno vsebino), ki jih je med drugim in tretjim zasedanjem sprejel AVNOJ, agrarni reformi in drugim ukrepom Titove vlade.
Desetega septembra 1945 je opozicija skušala še enkrat doseči mednarodno intervencijo. Na konferenco zunanjih ministrov v Londonu je naslovila apel z zahtevo, naj se v Jugoslaviji sestavi nova vlada, v kateri bi bili predstavniki vseh strank in ki bi potem izvedla volitve.
Ko tudi to ni uspelo, so opozicijski voditelji napovedali bojkot volitev, med avgustom in oktobrom pa je večina zapustila položaje v vladi in skupščini. Še pred volitvami je prišlo do zaostritve odnosov med državo in cerkvami, še posebej katoliško (pastirsko pismo jugoslovanskih škofov iz septembra 1945, ki je nasprotovala ukrepom novih oblasti, zlasti agrarni reformi, ločitvi cerkve od države in omejevanju verske svobode).
Na volitvah je tako sodelovala s svojo listo le Ljudska fronta, ki je nastala iz ljudskih front posameznih federalnih enot in iz raznih množičnih organizacij, ustanovitveni kongres pa je imela avgusta 1945 v Beogradu. Nosilec liste Ljudske fronte je bil Josip Broz- Tito (v Sloveniji pa za zbor narodov Josip Vidmar). Komunistična partija se kot stranka ni registrirala (čeprav bi se po zakonu morala) in formalno na volitvah ni sodelovala. Dejansko so bili njeni predstavniki (vključno z najvišjimi voditelji) na listi Ljudske fronte. Program Ljudske fronte je bil sprejemljiv za široke sloje, poudarjal je ozemeljsko celovitost, nacionalno enakopravnost, bratstvo in enotnost, obnovo, zboljšanje delovnih in življenjskih pogojev, večjo socialno enakost. V programu ni bilo izrazitih revolucionarnih poudarkov,
kakršne so nove oblasti že izvajale ali se na izvedbo po tihem pripravljale. Pomemben vpliv na pretežno kmečke volivce pa je imela agrarna reforma, ki so jo začeli izvajati poleti 1945. Volilna propaganda je bila še posebej osredotočena na mladino in na ženske. Volitve so bile zaradi velike
nepismenosti (pa tudi lažjega manipuliranja) izvedene z volilnimi kroglicami. Na volišču sta bili dve skrinjici: skrinjica Ljudske fronte in skrinjica brez liste (imenovana tudi črna skrinjica).Vsak volivec je v dlan stisnil volilno kroglico, potem pa jo je odvrgel v eno ali drugo skrinjico. Pri štetju je prihajalo do goljufij (presipavanja kroglic iz skrinjice brez liste v skrinjico Ljudske fronte, ponekod skrinjica brez liste ni bila oblazinjena, tako, da so člani volilnih komisij lahko slišali, kam je volivec vrgel kroglico, znani so primeri, da črne skrinjice sploh niso postavili. Jugoslavija je v času volitev imela (brez Cone B Julijske krajine) 13 934 038 prebivalstva, volilno pravico je imelo 8 383 435 volivcev, na volišča je prišlo 7 264 666 volivcev (86% udeležba). Ljudska fronta je po podatkih, objavljenih v uradnem listu, dobila 6 725 047 ali 90,48% glasov za zvezni zbor (podatki, objavljeni v tisku navajajo nekaj višji odstotek, to je 92, 55%). Skrinjica brez liste je dobila 838 239 glasov. Za zbor narodov je lista Ljudske fronte v povprečju dobila 88,69% glasov, skrinjica brez liste pa 11, 31%. Najvišji odstotek glasov je Ljudska fronta za zvezni zbor dobila v Črni Gori, najnižjega v Sloveniji, kjer je 16,75% volivcev oddalo svoj glas za skrinjico brez liste. Pri glasovanju v zbor narodov je največ glasov v skrinjico brez liste prispevala Vojvodina (19,35%, čeprav tudi Slovenija s 17,7% ni veliko zaostajala. Slabi volilni rezultati za listo Ljudske fronte v Sloveniji so bili v nekaterih okrajih na Štajerskem ter na Dolenjskem (vendar ne pod 50%), poraz pa je doživela v Gornji Radgoni ( ob 79% odstotni udeležbi 57,90 % glasov za skrinjico brez liste za zvezni zbor in 57,70% za zbor narodov in v Dolnji Lendavi (ob 76% udeležbi je črna skrinjica dobila 54% oz. 56% glasov).
Novoizvoljena Ljudska skupščina FLRJ je bila dvodomna. V zvezni zbor so volili vsi volilni upravičenci, po en predstavnik na 50 000 prebivalcev; v zbor narodov pa je prišlo po trideset predstavnikov iz posameznih republik, dvajset iz avtonomne pokrajine Vojvodine in petnajst iz Kosovsko-metohijske oblasti. Med 524 poslanci obeh domov so bili 404 člani komunistične partije. Podoben trend se je nadaljeval tudi na republiških volitvah, ki so sledile v letu 1946, saj je bilo od 1062 poslancev v vseh republiških skupščinah le 170 nekomunistov. Na vodilna politična mesta po volitvah je prišlo okrog 10% žensk.
Ustavodajna skupščina je 29. novembra 1945 sprejela deklaracijo o proglasitvi republike. Monarhija je bila tudi formalno ukinjena, kralju s celo dinastijo pa odvzete dotedanje pravice (kar so upoštevale tudi tuje države). Začasna vlada Demokratične federativne Jugoslavije pod vodstvom Tita je 30. novembra
1945 dala ostavko, ki pa ni bila sprejeta. Vlada je nato delovala dalje kot vlada Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ). Januarja 1946 je bila brez enega samega glasu proti sprejeta nova jugoslovanska ustava.
V naslednjih mesecih so potekale volitve v republiške skupščine. Povsod se je uresničila kontinuiteta ljudske oblasti, nastale med vojno. V Sloveniji je volitve organiziral prezidij SNOS. Še pred tem je SNOS na svojem drugem zasedanju, 9. in 10. septembra 1946, sprejel volilno zakonodajo in se nato razpustil. Volitve v 120 člansko ustavodajno skupščino so bile 27. oktobra 1946. Za večino mest (razen enajstih) sta se potegovala po dva kandidata. Nekateri najbolj vplivni funkcionarji so namreč kandidirali v več volilnih enotah in nato obdržali en mandat, drugje pa so njihovo mesto dobili namestniki. Na volitvah je s svojo listo nastopila le Osvobodilna fronta, ki se je na prvem povojnem kongresu v Ljubljani,15. in 16. julija 1945, označila za »edinega političnega predstavnika za vso Slovenijo.« Vodstvo OF je v času kongresa ocenjevalo, da je v njenih vrstah okrog 80% volivcev. Na volitvah je sodelovalo 743 401 volivcev, kandidatna lista OF je dobila 712 703 glasov (95,87%), skrinjica brez liste pa 4,13%. Vodstvo je poskrbelo, da tokrat ni bilo neprijetnih presenečenj tudi v tistih okrajih, kjer so imeli prej negativne oz. slabe rezultate.
Ustavodajna skupščina se je prvič sestala 18. novembra 1946, sredi decembra pa je v javno razpravo poslala osnutek ustave. Dopolnjen predlog ustave je bil skupščini predložen 14. januarja 1947, po tridnevni razpravi sprejet 16 januarja 1947.
Med leti 1945 in 1990 v Sloveniji ni bilo klasičnega parlamentarnega življenja. Ustavne spremembe in z njimi povezane spremembe delovanja političnega sistema ter strukture skupščine so bile v povojnih desetletjih pogoste, vendar bistva enopartijskega sistema niso spreminjale. Temeljna značilnost povojnega skupščinskega razvoja je bil v tem, da se je vedno bolj oddaljevala od klasičnega predstavniškega sistema in vnašala vedno več elementov specifičnega korporativističnega samoupravnega sistema, kar se je med drugim odrazilo v uvajanju več zborov, ki naj bi zastopali interese posameznih poklicev oz. kategorij prebivalstva.
Vmesni sistem med klasično parlamentarno demokracijo in enostrankarskim sistemom se je odrazil tudi na volitvah 8. aprila leta 1950 (zvezne) in 27. marca 1951 (republiške). Volitve so potekale podobno kot prve povojne, to je z dvema skrinjicama: za Ljudsko fronto oz. v Sloveniji za OF, in
za skrinjico brez liste, ni pa bilo več kroglic, pač pa volilni lističi. Na zveznih volitvah je za trideset poslancev v Svet narodov Ljudske skupščine FLRJ od 840 461 volivcev v Sloveniji za kandidatno listo OF glasovalo 778619 volivcev, za skrinjico brez liste pa 61842 volivcev. Podobni rezultati so bili tudi za zvezni svet (20 poslancev). Na teh volitvah je v vsaki volilni enoti nastopal le po en kandidat.
Od leta 1953 dalje med zveznimi in republiškimi volitvami ni bilo več časovnega zamika, ampak so potekale v istem letu. Ni bilo tudi več potrebe po prikrivanju socialistične narave družbene ureditve (formalno se je sicer večstrankarski sistem ohranil do leta 1965, ko je bila na podlagi ustave iz leta 1963 spremenjena zakonodaja o strankah in društvih). Volitve so bile predčasne zaradi sprejema ustavnega zakona, ki je že vpeljal pojem socializem. Sistem je bil spremenjen tako, da sta na zvezni ravni obstajala zvezni zbor in zbor proizvajalcev. Prejšnji zbor narodov, ki je vsaj formalno zagotavljal državnost republik, je bil inkorporiran v zvezni zbor in se je sestajal le občasno. Zvezne volitve so potekale 22. novembra (v Sloveniji so izvolili 23 poslancev za zvezni zbor in 17 poslancev za zbor proizvajalcev). Novost na zvezni ravni je bila uvedba funkcije predsednika države, ki ga je izvolila zvezna skupščina. Predsednik države (od 1972 hkrati tudi predsednik kolektivnega predsedstva ) je postal Josip Broz – Tito, ki je to ostal do konca življenja (z ustavo iz leta 1974 je bilo tudi določeno, da bo ostal predsednik do smrti). Na republiških volitvah, 22. septembra 1953, je bilo izvoljenih 120 poslancev v republiškem zboru in 72 poslancev v zboru proizvajalcev. Za zbor proizvajalcev so v prvi skupini volili svoje predstavnike delavci in uslužbenci v industriji, trgovini in obrti, rudarstvu,
gozdarstvu, gradbeništvu, prevozništvu, poštni in telefonski službi, trgovini, gostinstvu in komunali. V drugi skupini so bili kmetje, člani kmetijskih zadrug in člani njihovih družin ter delavci in uslužbenci kmetijskih posestev.
Kriterij je bil delež posamezne proizvajalne skupine v skupnem družbenem proizvodu, kot je bil določen v tekočem republiškem (za zvezne volitve zveznem) družbenem planu. Razmerje v letu 1953 je bilo 82,1% za industrijo (59 poslancev) in 17, 9% za kmetijstvo (13 poslancev). Volilni sistem je določal, da je po en poslanec izvoljen na 12 000 prebivalcev. Kandidate so predlagale kandidacijske komisije, lahko pa tudi skupina državljanov (najmanj 100 volivcev). Rahlo sled pluralizma (predlog skupine volivcev) so zabeležili le v treh volilnih enotah od 122.
Volitve leta 1958 (23. marec za zvezni zbor, 26. in 27. marec za zvezni zbor proizvajalcev, 23., 25. in 28. marca za republiški zbor in zbor proizvajalcev v Sloveniji) so potekale po enakem principu kot leta 1958. Za zvezni zbor je bilo izvoljenih 25 poslancev, za zbor proizvajalcev iz Slovenije 22. V Sloveniji je republiški zbor imel 129 poslancev, zbor proizvajalcev pa 76 ( od tega kmetijska skupina 9). Na zborih volivcev so zabeležili le po eno kandidaturo za oba republiška zbora. Mandat je bil tako republiški kot zvezni skupščini podaljšan zaradi sprejemanja nove ustave.
Z volitvami leta 1963 (3. junij 1963 zvezne in 13. junij republiške v republiški zbor ter 3. junija v druge zbore) je bilo tako na zvezni kot republiški ravni uvedenih po pet zborov: zvezni (v Sloveniji republiški) zbor, gospodarski zbor, prosvetno-kulturni zbor, organizacijsko-politični zbor in socialno-zdravstveni zbor (število poslancev v posamezne zbore se je nato v posameznih obdobjih spreminjalo). Poslance v vse zbore so volili v občinskih skupščinah. Za republiški zbor (120 poslancev) so potem v
občinskih skupščinah izvoljene kandidate volili še volivci na neposrednih volitvah. Za republiški zbor je bil v vsaki volilni enoti le po en kandidat, medtem ko so za druge zbore v treh volilnih enotah (od 120) za prosvetno-kulturni in socialno-zdravstveni zbor zbori volivcev predlagali tudi svoje kandidate.
Na enak način so potekale volitve leta 1967 (9. aprila zvezne in 13. aprila republiške). Volitve leta 1967 in nato že čez dve leti 1969 ( 13. aprila zvezne in 23. aprila republiške) so bile med leti 1945 in 1990 najbolj demokratične volitve, čeprav so bili seveda vsi kandidati privrženci socialistične družbene ureditve. Odločitev za zgolj dveletni mandat je izhajala iz stališča, da naj bi to peljalo k večji demokratičnosti, vendar se praksa v skupščinskih volitvah ni obdržala (za nekatera izvršilna telesa pa je bil kasneje uveden dvoletni ali celo enoletni mandat, dolžina mandatov pa je ob koncu sedemdesetih let postala resni predmet sporov med Titom in predstavniki nekaterih republik ter Slovenijo, ki je zagovarjala stališče, da so »dežurni« mandati nefunkcionalni). V vseh volilnih enotah je bilo za vse zbore še enkrat toliko kandidatov kot razpisanih mest, nove so predlagali tudi na zborih volivcev, kjer je potekalo pravo predvolilno tekmovanje med kandidati. Poslanci skupščine so se čutili zavezani predvsem volivcem in ne zvezi komunistov (katere člani so bili sicer vsi), zato je prišlo do hudega političnega konflikta med njimi in vladajočo strukturo. Ta konflikt se je izrazil v t.i. aferi 25 poslancev.
Afera se je se je formalno začela 28. maja 1971, ko je RK SZDL uradno objavila začetek razprave o kandidatih za dva člana novoustanovljenega predsedstva SFRJ. Oba kandidata (Mitja Ribičič, ki je bil takrat še predsednik ZIS, in Marko Bulc) nista bila edina evidentirana, poleg njiju so vodstva
družbenopolitičnih organizacij (javnega evidentiranja ni bilo) predlagala še Ivana Dolničarja, Staneta Dolanca in Staneta Kavčiča, vendar je predsedstvo RK SZDL (po obvezni kadrovski “koordinaciji”) objavilo imena samo dveh možnih kandidatov. Rok za javno razpravo je bil kratek, do 15. junija, kljub temu pa je pripombe dalo polovica občinskih konferenc ter precej republiških in mestnih političnih organizacij. Druge konference mnenj niso poslale, kar je v skladu z navodili pomenilo, da so soglasne s predlogom RK SZDL, toda tudi iz tistih občinskih konferenc SZDL, ki so reagirale, postopki večinoma niso bili speljani pravilno (s sklicem kandidacijskih konferenc in tajnim glasovanjem). Na kandidacijskih konferencah pa so bili predlagani še dodatni kandidati, med njimi tudi Edvard Kardelj, vendar so po razgovoru z njimi vsi odklonili kandidaturo. Oba kandidata je republiška konferenca SZDL 9. julija tudi soglasno izvolila.
Dan pred potrditvijo obeh kandidatur v SZDL (8. julija) je poslanec Tone Remc (v dogovoru s poslancema Ivanom Kreftom in Cenetom Matičičem) predlagal ustavni amandma k republiški ustavi, po katerem lahko kandidate za zvezno predsedstvo predlaga tudi najmanj dvajset republiških poslancev, kar je bilo v skupščini tudi sprejeto (podoben člen je že vsebovala tudi zvezna ustava).
Omenjena skupina poslancev je to možnost hotela tudi izrabiti in so zato (v časovni stiski) začeli iskati kandidate. Generalni sekretar skupščine Jože Pacek, na katerega so se obrnili, da bi preko njega predlagali kandidaturo Edvardu Kardelju, jim je dejal, da je Kardelj ne bo mogel sprejeti, vendar neposrednega odgovora od njega niso dobili takoj, zaradi bolezni pa jih tudi ni mogel sprejeti. Nato so sklenili, da bodo že na republiški konferenci SZDL predlagali Kardeljevo kandidaturo (če bo ta pristal), če odgovora še ne bo, naj bi vprašali, kaj je z njegovo kandidaturo in kot možno kandidatko predlagati Maro Bešter (s tem, da bi Kardeljeva kandidatura ostala odprta). Tega predloga nato konferenca ni obravnavala (tudi zato, ker je Kardelj kandidaturo zavrnil že takrat, ko so ga predlagali
na kandidacijskih konferencah), 12. julija pa je Kardelj ponovno sporočil, da tudi predloga skupine poslancev ne sprejema in dejansko ne namerava kandidirati, ker se misli posvetiti delu v predsedstvu ZKJ in se mu zdi, da je bolje, če kandidira kakšen mlajši politik (iste razloge je navedel že ob kandidaturi, ki mu jo je ponudila RK SZDL, dejansko pa je šlo za to, da bodoča funkcija predsedstva ni bila povsem jasna in se najvplivnejši politiki z izvolitvijo v predsedstvo niso hoteli preveč izpostaviti). Mara Bešter je iz zdravstvenih razlogov kandidaturo prav tako odklonila, poslanci pa so se 13. julija 1971 obrnili na Ernesta Petriča, ki pa si je vzel čas za premislek in posvetovanje s predsednikom IS Stanetom Kavčičem in predsednikom skupščine Sergejem Kraigherjem (s katerim se je dogovoril za naslednji dan). Predlagatelji so medtem zbrali 25 podpisov v podporo njegovi kandidaturi (od 29, kolikor so jih prosili za soglasje). Kraigher je Petričevo kandidaturo energično zavrnil, Petrič pa je pogojno soglasje oz. kandidaturo nato umaknil (Stane Kavčič je po telefonskem razgovoru s Petričem odločitev prepustil Petriču samemu). Akcija se je z umikom Petričeve kandidature končala in poslanci so svoj predlog umaknili. Na volitvah 21. julija 1971 sta bila oba uradna kandidata izvoljena brez zapletov (po položaju pa je bil član zveznega predsedstva tudi Sergej Kraigher), po volitvah pa se je razplamtela ostra polemika, najprej v zaprtih partijskih krogih in poslanskih klubih, nato v SZDL in CK ZKS, pa tudi v javnosti. Na partijskih forumih so akcijo ostro obsodili, jo v že vpeljanem izrazoslovju povezovali z razrednimi sovražniki ipd. (“liberalci” – to je reformistično usmerjeni politiki v zvezi komunistov, so jo nasprotno zagovarjali in branili poslance, konflikt pa se je zlasti izrazil na 23. seji CK ZKS, 29. septembra 1971). Za udeležence tako na individualni ravni kot v odnosu do organizacij, ki so jo, vsaj v začetku, podprle oz. se do nje niso opredelile, tako kot so nasprotniki akcije pričakovali (univerzitetna konferenca, ZSMS, sindikati in mestna partijska organizacija), je imela hude posledice (vključno z izključitvami iz ZK, odstopi in težkimi eksistenčnimi težavami v naslednjih letih).
Pomen akcije je bil predvsem v tem, da je dregnila v najbolj občutljivo točko oblastnega monopola - kadrovsko politiko. Ob morebitnem uspehu bi se verjetno spremenila tedanja praksa, v kateri se je kadrovska politika koordinirala v krogu petih, šestih ljudi in bi vsaj del odločanja v kadrovskih zadevah prenesli v skupščino. V akciji so zadnjič dokaj složno nastopili “liberalci” v partijskih organih, zlasti na seji CK ZKS, ki je obravnavala afero 25 poslancev. Po akciji 25 poslancev je v vrhu “konservativne” struje dozorelo stališče, da je končni obračun z “liberalno” strujo, ki jo je predstavljal tedanji predsednik vlade Stane Kavčič, neizogiben. Zaradi sprejemanja ustavnih amandmajev in nato ustave (1974) so bili mandati skupščin podaljšani. Volitve so leta 1974 potekale po novem, delegatskem sistemu, ki je bil vrh samoupravnega korporativizma. Nov volilni sistem je izhajal iz prepričanja, da so se v “liberalističnih” časih volitve preveč približale klasičnemu (meščanskemu) parlamentarnemu sistemu. Glavno vlogo v novem sistemu in še posebej pri volitvah so imele občinske
skupščine oz. njihovi zbori, ki so volili predstavnike za tri republiške zbore: zbor združenega dela, zbor občin in družbenopolitični zbor, na zvezni ravni pa za zvezni zbor, ki ga je morala potrditi tudi republiška skupščina, ta pa je izvolila tudi delegacijo za zbor republik in pokrajin.
Poseben status so imele t.i. skupščine skupnosti občin, ki so obstajale v Ljubljani, Kopru, Mariboru. Posamezne družbene skupine (kmetje in obrtniki, družbene dejavnosti, gospodarstvo) in krajevne skupnosti ter družbenopolitične organizacije so volile svoje delegacije v občinske skupščine, te pa potem naprej delegacije za republiško skupščino. Najpomembnejši je bil družbeno-politični zbor, v katerega je bilo na podlagi liste, ki jo je sprejela republiška kandidacijska konferenca, v občinskih
zborih izvoljenih petdeset kandidatov. Delegatski sistem naj bi omogočil kar največjo politično angažiranost ljudi, dejansko pa je prikrival monopol zveze komunistov oziroma ozke skupine vodilnih politikov, ki je na vseh ravneh v svojih rokah držala kadrovske niti. To se izraža tudi skozi rezultate volitev, saj so bili delegati običajno izvoljeni s 100% večino. Po tem sistemu so potem potekale volitve tudi leta 1978, 1982 in 1986. Leta 1986 so bile zadnje volitve za zvezne organe, ker načrtovana sprememba ustave (zvezna ustava je bila z ustavnimi amandmaji deloma spremenjena leta 1988) in na tej podlagi napovedane nove volitve zaradi politične in ekonomske krize ter nato razpada države niso bile izvedene. Novost leta 1974 so bile tudi volitve republiških predsedstev. Člane so prav tako volile občinske skupščine, potrjevala pa jih je republiška skupščina. Kljub skrbnim kadrovskim filtrom je v drugi polovici osemdesetih let prav pri volitvah članov in predsednika predsedstva moč opaziti naraščajočo kritičnost in nezadovoljstvo s posameznimi politiki (leta 1986 je npr. proti dolgoletnemu predsedniku CK ZKS Francetu Popitu kot predsedniku predsedstva glasovalo 18,5% (vključeni so tudi odsotni) vseh delegatov, medtem ko je bilo proti drugim članom predsedstva le 2,2% delegatov. Prva izvolitev mimo načrtovanih kadrovskih kombinacij oblasti pa je bila leta 1989. Od prvotnih 75 kandidatov za člana zveznega predsedstva jih je kandidaturo sprejelo šest (predsednik gospodarske zbornice Marko Bulc, predsednik zveznega izvršnega sveta Dušan Šinigoj, univerzitetni profesor Gojko Stanič, direktor Instituta Jozef Stefan Tomaž Kalin, novinar Vinko Vasle in dr. Janez Drnovšek (ki ga je predlagala ZSMS). Predvolilna kampanja je že potekala po običajnih kriterijih s programi posamičnih kandidatov, televizijskimi soočanji, nastopi pred volivci itd. Na volitvah 2. aprila (organizirane so bile neposredno) pa je s 57% glasov zmagal dr. Janez Drnovšek proti sicer favoriziranemu “uradnemu” kandidatu Marku Bulcu. Skupščina ga je za člana predsedstva uradno razglasila 14. aprila 1989.
V prvi polovici osemdesetih let osnovne postavke “titoizma” uradno niso bile postavljene pod vprašaj niti kar zadeva temelje političnega sistema in medrepubliške odnose. Nespremenjen je ostal tudi položaj Zveze komunistov Jugoslavije, ki je po ustavi iz leta 1974 imela monopolno politično vlogo. Mednacionalno in politično ravnovesje v federaciji je bilo po Titovi smrti krhko. Centralistični pritisk se je večal, slovenska uradna politika pa ga je skušala obdržati tako, da je po korakih popuščala. Začeli so se sistematični poskusi, da bi spremenili jugoslovansko ustavno ureditev.
Ustava iz leta 1974, ki je pomenila višek jugoslovanskega federalizma, je bila nekaj vmesnega med federacijo in konfederacijo, zvezno ustavo je nekako izenačevala z republiškimi in ji ni dajala absolutnega primata. Po drugi strani pa - čeprav je republikam dajala veliko pravic - ni v celoti izhajala iz načela izvirne suverenosti republik in Jugoslavije ni definirala kot zveze držav (konfederacije), pač pa še naprej kot zvezno državo (federacijo). Ustava je (tako kot sicer vse povojne ustave) zagotavljala pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve. Ni pa definirala, kako naj bi pravico narodi oz. republike uresničile. Tudi sicer so si bila pravna mnenja o tej pravici različna: del pravnikov je menil, da je enkratna in neponovljiva (nekako tako kot devištvo) in da je bila z opredelitvijo za socialistično Jugoslavijo izčrpana, drugi del je zagovarjal njeno stalnost in neodtujljivost. Sistem, vzpostavljen na ustavi iz leta 1974, je lahko funkcioniral le, dokler so obstajali trije najmočnejši varovalni mehanizmi: enotna zveza komunistov, ki je delovala po načelu demokratičnega centralizma in s svojo vodilno vlogo to načelo tudi prenašala širše na družbo, enotna armada in Tito kot najvišja avtoriteta, poveljnik vojske, predsednik države in predsednik zveze komunistov.
Ker zagovorniki centralizma niso uspeli z ustavnimi spremembami, so na 12. kongresu ZKJ leta 1982 predlagali, naj bi, podobno kot gospodarsko področje (dolgoročni program ekonomske stabilizacije), analizirali tudi delovanje političnega sistema. Kljub naraščajoči krizi pa so šele leta 1983 v Zveznem svetu za vprašanja družbene ureditve začeli delati t.i. Kritično analizo funkcioniranja političnega sistema. Jeseni 1984 so bile sprejete osnovne usmeritve, do spomladi 1985 pa izdelani dokumenti, ki so šli v javno razpravo. Pisci kritične analize so vzrok za krizo videli v deformacijah sistema, ne pa v sistemu samem in zato je bila temeljna ugotovitev, da ni podlage za spreminjanje temeljev sistema, kakršen je zapisan v ustavi iz leta 1974. Takemu stališču je bila naklonjena tudi uradno organizirana
javna razprava skozi SZDL, ki je v Sloveniji kritično analizo podprla in potrdila temeljno izhodišče. Neuradna razprava, ki se je odvijala skozi številne publikacije (po grobih ocenah je bilo o jugoslovanskem političnem sistemu v času razprave napisanih več kot petdeset knjig), časopisne polemike, strokovne članke, televizijske in radijske oddaje, na raznih okroglih mizah in posvetovanjih, je šla v dve osnovni smeri z različnimi predznaki. Po eni strani je bil zlasti na udaru jugoslovanski (kon)federalizem, v katerem so zagovorniki ponovne centralizacije Jugoslavije videli glavnega krivca za jugoslovansko krizo. Nasprotniki teh tez so se zavzemali za še večjo samostojnost republik. Druga smer je zlasti kritizirala utopičnost sistema in se po eni inačici zavzemala za vračanje na državni socializem, po drugi pa za uvajanje klasičnega meščanskega sistema. Pred temi pritiski je popustilo tudi zvezno vodstvo, pri čemer je bil glavni argument, da ekonomskega sistema ni mogoče spremeniti brez spremembe ustave. Razprava o amandmajih, ki so bili sprejeti leta 1988, je v Sloveniji spodbudila
nastanek in organiziranje ustavne opozicije, kar je bilo eno od ključnih dejanj v drugi polovici osemdesetih let.
Temeljne zahteve po uvedbi klasičnega meščanskega parlamentarizma so bile sredi osemdesetih let izražene v raznih strokovnih člankih in na posvetih, najbolj odmevno, kot je znano, je izšla v 57. številki Nove revije februarja 1987. Prispevki so bili sčasoma sprejeti kot osrednji slovenski nacionalni program, neke vrste slovenski odgovor na memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti. Osnovna misel, izražena v novorevijaških prispevkih, je bila, da se mora slovenski narod preoblikovati v nacijo, to je doseči svojo državnost z izvirno suverenostjo, ki ne bo podrejena
jugoslovanski; obenem pa vpeljati nov pravni red, ki bo omogočil demokratično izražanje volje državljanov (zahteva po odvzemu “skrbništva” zvezi komunistov nad slovenskim narodom in zahteva po uvedbi političnega pluralizma).
Izid 57. številke Nove revije je bil jasen pokazatelj, da je pobudo pri oblikovanju slovenskega nacionalnega programa prevzela tedaj nastajajoča opozicija.
Zaradi povečanega vpliva javnosti, ki je opazno od 1987 dalje, se je krepila tudi vloga skupščine, kjer so delegati nastopali vedno bolj samostojno. Na vlado so bili iz javnosti pa tudi iz skupščine naslovljene številne zahteve po pojasnilih v zvezi s privilegiji (izjemnimi pokojninami, uporabo
avtomobilov in kritjem stroškov nekdanjih vodilnih funkcionarjev), pojavljale so se zahteve, naj sekretar za notranje zadeve pojasni, komu policija prisluškuje in že v začetku leta 1988 tudi prve zahteve, da se v skupščini formira komisija, ki bo kontrolirala delovanje uprave državne varnosti, pa tudi, da se razčisti preprodaja orožja in bojnih sredstev Iranu in Iraku, ki so ga izvajale državne vojaške institucije. Vloga skupščine se je okrepila zlasti po procesu proti četverici in ustanovitvi Odbora za varstvo človekovih pravic. Predstavnikom odbora so tudi dovolili nastop v skupščini.
Vprašanje politične ureditve in vprašanje položaja Slovenije v Jugoslaviji se je v letih 1987 in 1988 strnilo ob problemu ustavne ureditve. Ustava je postala glavno polje tekmovanja med socialističnimi oblastmi in delom kritično razpoložene strokovne javnosti. V Sloveniji je proti ustavnim amandmajem na zvezno ustavo nastopilo Društvo slovenskih pisateljev, ki je 18. marca organiziralo javno razpravo o predlogu ustavnih sprememb. Glavni govornik je bil dr. France Bučar, ki je tudi dal pobudo za
razpravo. Pravni strokovnjaki iz opozicije so ocenili, da spremembe vodijo v večjo unitarnost. Na skupščino je bilo naslovljenih več zahtev, naj amandmajev ne podpre, najodmevnejši je imel naslov »Za demokracijo«, podpisala pa ga je Koordinacija novih družbenih gibanj. Slovenska skupščina je sprejem zveznih amandmajev kljub temu podprla, Društvo pisateljev in Sociološko društvo pa sta ustanovili svoji ustavni komisiji. Slovenski predstavniki v zveznih organih so si sicer prizadevali, da
amandmaji ne bi bili sprejeti v paketu, ampak bi o njih glasovali posamično, vendar s tem niso uspeli, čeprav so dosegli nekaj popravkov. Oktobra 1988 je Zvezni zbor sprejel končni predlog dopolnil, potrdila pa ga je tudi slovenska skupščina (proti je glasoval predstavnik Društva slovenskih pisateljev Tone Pavček). Slovensko vodstvo je sprejem amandmajev prikazovalo kot svojo zmago in taki interpretaciji je bilo naklonjeno tudi javno mnenje, hkrati pa je bilo deležno hude kritike iz opozicije, še zlasti zaradi t.i. armadnega amandmaja, s katerim se je armada financirala mimo proračuna, to je iz posebnega davka od prometa proizvodov (do odstopanj od ustave iz leta 1974 v smeri večjih pooblastil centra je prišlo tudi na področju sodstva in zunanje politike ter še na nekaterih področjih, kar so priznavali tudi tedanji politiki). Sočasno z razpravami o amandmajih na zvezno ustavo, se je začelo postavljati tudi vprašanje spremembe slovenske ustave. Opozicija je organizirala poseben Zbor za ustavo (v njem so bili predstavniki sociološkega in pisateljskega društva, novonastalih zvez, raznih organizacij in ZSMS) in začela pripravljati svoj predlog slovenske ustave.
25. aprila 1988 so bile javnosti prvič predstavljene teze za ustavo republike Slovenije (objavljene v Časopisu za kritiko znanosti), popularno imenovane »sociološko-pisateljska ustava«, sledila pa je vrsta strokovnih člankov na to temo v Novi reviji in drugih publikacijah. Osnovne ustavne zahteve opozicije so bile konfederacija (Jugoslavija kot pogodbena skupnost), delitev oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno in vpeljava klasičnih meščanskih svoboščin, čeprav so tudi na opozicijski strani nekateri pisatelji in pravniki še dopuščali možnost tudi nestrankarske demokracije in imeli do Jugoslavije manj rezerviran odnos. Ustavni predlogi opozicije so bili z oblastne strani zavračani, kljub temu pa so se razprave na raznih ravneh odvijale tako, da so v njih sodelovali tako predstavniki oblasti kot opozicije. Pravniki v oblastnih strukturah so se zavzemali za sočasen sprejem jugoslovanske in slovenske ustave (opozicija je zagovarjala stališče, najprej slovenska ustava, nato dogovori s federacijo), ohranjanje
samoupravljanja v moderirani obliki in deloma tudi skupščinskega sistema (dopuščali so tudi strankarski pluralizem v obliki »zvez«, ki pa naj bi bil podrejen nadstrankarskim oblikam povezovanja, to je »krovni« SZDL). Pristajali so na tržne zakonitosti in enakopravnost lastnin in na črtanje pridevnika »socialističen« iz imena republike. Njihov ideal je bil model t.i. »asimetrične federacije«, ki naj bi omogočal republikam različen položaj oz. različno stopnjo prenašanja pristojnosti na federalne organe (kar pa so zvezne oblasti odločno zavračale).
Oblast je, ob spoznanju, da jo na ustavnem področju opozicija prehiteva, začela pripravljati amandmaje k slovenski ustavi. Obenem je opozicijske predloge zavračala, vendar je to zavračanje izhajalo predvsem iz odnosa do političnega sistema (nasprotovanje uvedbi večstrankarstva oz. vztrajanje pri nestrankarskem pluralizmu). Odnos do federacije se je postopoma približeval zahtevam opozicije.
Zveze, predhodnice kasnejših strank, ki so nastale v letu 1988 in 1989, so v politično življenje vstopile z zelo različnimi programi, nekatere so poudarjale predvsem vprašanje demokracije, druge so v ospredje postavljale vprašanje naroda in (ali) svojo politično podobo gradile na protikomunizmu. Ob tej začetni razdelitvi slovenskega političnega prostora je imela v opoziciji največji politični vpliv Slovenska demokratična zveza, ki je v svojih vrstah zbrala velik del opozicijskega intelektualnega
potenciala.
Zaradi jugoslovanskih razmer sta opozicija in oblast začeli iskati skupni jezik. Politični konsenz, dosežen ob zborovanju v Cankarjevem domu februarja 1989 zaradi razmer na Kosovu, sta opozicija in oblast skušali formalizirati v Koordinacijskem odboru organizatorjev zbora v Cankarjevem domu, ki je začel pripravljati skupno deklaracijo. Sočasno s sestanki Koordinacijskega odbora so med februarjem in aprilom v SZDL potekale razprave o političnem pluralizmu, ki so se zaključile s sejo republiške konference 26. aprila. Po osnovnem predlogu naj bi bil v Sloveniji uveden nestrankarski pluralizem, kar je pomenilo, da političnih strank izven SZDL ne bi bilo. Predstavniki zvez in ZSMS so v razpravah zagovarjali večstrankarstvo. Oblasti so nasprotovale temu, da bi novoustanovljene organizacije in zveze dobile 51% mest v Republiški konferenci SZDL. Delovna skupina Koordinacijskega odbora je medtem do konca marca pripravila deklaracijo, za katero so bila predlagana različna imena (Slovenska deklaracija 1989, Deklaracija o slovenski narodni volji 89, Deklaracija o slovenski politični volji 89). O predlogu oblastna in opozicijska stran nista našli konsenza, zato sta nastali dve ločeni listini: Majniška deklaracija in Temeljna listina. Temeljne zahteve deklaracije so bile: 1. hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda; 2. kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope; 3. slovenska država je lahko utemeljena le na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Temeljna listina je bila zaradi številnih usklajevanj in kompromisov manj radikalna od Majniške deklaracije, rešitev je iskala v okviru jugoslovanske federacije, zaradi česar je bila v tedanjem pregretem političnem ozračju bistveno manj odmevna kot Majniška deklaracija. Kljub kritičnim ocenam pa je upravičila svojo funkcijo. Vzpostavila je preglednost političnih opcij znotraj oblastnih struktur (t.i. družbenopolitičnih organizacij) in v odnosu do opozicije. Na tej osnovi so se pogledi opozicije in oblasti v nekaterih pomembnih točkah začeli približevati.
Podobna razhajanja med opozicijo in oblastjo, kot so bila pri razpravi o deklaraciji, so se kazala tudi pri ustavnih vprašanjih. Podučena z izkušnjo zveznih amandmajev leta 1988 in pod vplivom spremembe srbske ustave, ki so jo mimo zvezne ustave spremenili v Srbiji, 4. februarja 1989, ko so
odvzeli pokrajinske pristojnosti Kosovu in Vojvodini (s tem je bilo ustavnega reda v Jugoslaviji tudi formalno konec), je slovenska oblast pripravila amandmaje na slovensko ustavo. Ti so v javno razpravo prišli med aprilom in junijem 1989. Na delo skupščinske ustavne komisije je posredno ali neposredno precej vplival Zbor za ustavo, ki je komisiji redno pošiljal svoja stališča, spodbujal pa tudi pritisk javnosti. Ustavni amandmaji so v vseh organih zveznega vodstva in tudi v vodstvu ZKJ naleteli na izredno ostro nasprotovanje, njihov sprejem so hoteli na vsak način preprečiti, znova so se pojavile grožnje z uvedbo izrednega stanja. Zvezni časopis Borba je delovno gradivo amandmajev v posebni prilogi objavil 7. avgusta in nanje se je nato v Jugoslaviji vsul plaz kritik. Kritizirani ali popolnoma
zavračani so bili zlasti tisti amandmaji, ki govorijo o pravici do samoopredelitve, odcepitve in združitve in amandmaji o ekonomski suverenosti in pristojnosti federacije na ozemlju Slovenije. Proti amandmajem so se izrekli vsi federalni organi: zvezni svet za zaščito ustavne ureditve, Predsedstvo
SFRJ (kljub temu, da je njegov predsednik dr. Janez Drnovšek, enako kot drugi slovenski politiki, ocenjeval, da predsedstvo »ni pristojno za strokovno razsojanje o ustavi«), ki je o amandmajih tudi pripravilo posebno informacijo; v času pred sprejetjem je bila predlagana seja zveznega zbora skupščine SFRJ, Predsedstvo SFRJ pa je od zveznega ustavnega sodišča zahtevalo, naj zavzame vnaprejšnje stališče, kar je bilo v nasprotju z zvezno ustavo (ustavno sodišče je lahko opozarjalo na neskladnost republiških ustav z zvezno po sprejetju, ni pa imelo moči, da jih razveljavi). Slovenskim oblastem je v polemikah s centrom šla precej na roko nedorečenost jugoslovanskega ustavnega sistema.
Najhujši pritisk je bil na ZKS. Zvezno partijsko vodstvo je za 26. september sklicalo sejo CK ZKJ, z namenom, kot so hitro ugotovili v vodstvu ZKS, »da se sprejme stališče, ki bi slovenski centralni komite zavezovalo, da doseže odložitev sprejemanja amandmajev k slovenski ustavi. Zvezno partijsko
vodstvo je pripravilo gradivo, v katerem je dokazovalo, da so ustavni amandmaji v nasprotju z ustavo SFRJ. Slovensko partijsko vodstvo se je zavarovalo tako, da je dan prej sklicalo izredno sejo CK ZKS, na njem dobilo potrditev za svoja stališča in z argumentom, da sklepov CK ZKS ne morejo spremeniti, tudi če bi želeli, vzdržalo popoldansko in celonočno, po televiziji neposredno prenašano sejo CK ZKJ. 27. septembra 1989 so bili amandmaji v slovenski skupščini sprejeti, na svečano razglasitev pa je
neposredno iz ZDA, kjer je bil na obisku, prišel tudi predsednik Predsedstva SFRJ Janez Drnovšek.
Sprejeti amandmaji so ustavno omogočali prehod iz socialističnega v tržno gospodarstvo in iz enopartijskega sistema v večstrankarsko demokracijo (črtano je bilo tudi določilo o vodilni vlogi zveze komunistov), hkrati pa si se Slovenija v odnosu do federacije vzela tudi več pristojnosti (zlasti na gospodarskem področju), kot jih je določala zvezna ustava. Nekateri amandmaji so bili tudi posledica izkušenj z armadnimi pritiski in s procesom proti četverici (npr. določilo, da akti, ki so v nasprotju z določbami o ustavni pravici jezikov narodov in narodnosti, na področju SR Slovenije niso veljavni ali da izredno stanje lahko razglasi samo skupščina SRS). Hkrati je bil to tudi začetek spreminjanja starih državnih simbolov in vzpostavljanja novih, saj je bila za slovensko himno proglašena Prešernova Zdravljica (druga dva simbola, zastava in grb sta bila z velikimi težavami sprejeta šele tik pred razglasitvijo osamosvojitve).
Dialog med opozicijo in oblastjo se je potem, ko sta ločeno predstavili svoje poglede skozi Majniško deklaracijo in Temeljno listino, obnovil septembra 1989. Koordinacijski odbor zbora v Cankarjevem domu se je preimenoval v Okroglo mizo političnih subjektov na Slovenskem (običajno imenovano Smoletova okrogla miza). Sklep o tem je bil sprejet na 9. (zadnjem) sestanku Koordinacijskega odbora, 11. septembra 1989. Okrogla miza pa je bila ustanovljena na sestanku 22. in 23. septembra. Namen okrogle mize je bil, naj bi se dogovorili za izvedbo večstrankarskih volitev, morda pa tudi – po poljskem vzoru – že vnaprej razdelili določeno število mest v parlamentu med opozicijo in oblastjo. Nekatere skupine, ki so prej delovale v koordinaciji, na Okrogli mizi niso sodelovale, ker so menile, da njihova dejavnost ni združljiva s političnim delovanjem. Že oktobra pa je okrogla miza razpadla, čeprav je SZDL sestanke z nekaterimi organizacijami v ožji sestavi nadaljevala še v novembru, vendar brez večjih političnih učinkov. Okrogla miza je razpravljala predvsem o amandmajih k slovenski ustavi, ki naj bi jih oblikovali skupaj, o volilni zakonodaji in zakonu o političnem združevanju. Opozicija – njena stališča je največkrat predstavil dr. Jože Pučnik - je bila prepričana, da jo hočejo
oblasti s pomočjo okrogle mize izigravati, zato je del opozicije svoje poglede na volitve strnil v izjavi »Kakšne volitve hočemo«, dvom v dobronamernost oblasti pa so izrazil v besedilu »Zakaj na taki okrogli mizi ne želimo več sodelovati«.
Štirinajst dni po razpadu Okrogle mize so se kmečka, socialdemokratska, in demokratska zveza, kasneje pa tudi novoustanovljeni krščanski demokrati začeli pogajanja o ustanovitvi skupne predvolilne koalicije. Ta je bila po dolgotrajnih pogajanjih ustanovljena 27. novembra 1989. Demos
(demokratična opozicija), kot se je koalicija poimenovala, je prvič javno nastopil 10. decembra 1989. Osnovni točki Demosovega volilnega programa sta bili suverena Slovenija in parlamentarna demokracija.
V začetku leta 1990 se je slovenski predvolilni prostor dokončno oblikoval. Nekdanje zveze so se preoblikovale v klasične politične stranke, prav tako pa nekdanje družbenopolitične organizacije.
Volilna kampanja za prve demokratične volitve po vojni je, kljub neizkušenosti s tovrstno dejavnostjo, potekala brez večjih incidentov.
Še v socialistični skupščini so bili leta 1989 sprejeti amandmaji k slovenski ustavi, ki so ponovno zagotavljali pravico do svobodnega političnega združevanja (zakon je bil sprejet 27. decembra 1989, stranko pa je lahko ustanovilo le dvajset polnoletnih državljanov) ter neposredne in tajne volitve (amandma IX in XXXVI) in pravico do svobodnega in mirnega zborovanja (amandma XLV). Skupščina je s tem še pred spremembo političnega sistema omogočila vse pravne podlage za uvedbo parlamentarne demokracije (kar je bila posledica boja, najprej neformalne in potem organizirane
opozicije v drugi polovici osemdesetih let). O volilni zakonodaji je najprej razpravljala t.i. “okrogla miza” v okviru SZDL, čeprav ta ni uspela, pa so pogovori precej vplivali na sprejem volilne zakonodaje (ki je bila prav tako sprejeta 27. decembra 1989 in je veljala skoraj pet let oziroma za dvakratne volitve). Volitve 8. aprila (prvi krog) in 22. aprila 1990 (drugi krog) so prinesle večino združeni opoziciji DEMOS-u, ki so ga sestavljale SKD, SKZ, SDS, ZS, SDZS, SOPS. Vmes so potekale tudi volitve delegacij za zbor združenega dela. Volilna kampanja je, kljub neizkušenosti s tovrstno dejavnostjo, potekala brez večjih incidentov. Skupščinski sistem je normativno temeljil še na ustavi iz leta 1974 in je bil le deloma “popravljen” s sprejetjem ustavnih amandmajev (delegati za zbor združenega dela so bili voljeni po večinskem, za zbor občin po dvokrožnem večinskem in za družbenopolitični zbor po proporcionalnem sistemu). Vsak od zborov je štel po 80 poslancev (skupaj 240). Za družbenopolitični zbor je bilo oblikovano 14 regionalnih volilnih enot in dve enoti za izvolitev delegatov narodnosti, za zbor občin 80 volilnih enot, za zbor združenega dela pa je bilo določenih 16 področij v 59 volilnih okoliših. Na volitvah je DEMOS skupaj dobil 126 glasov (večino v družbenopolitičnem zboru, od drugih strank pa kot posamična stranka največ Stranka demokratične prenove (bivša ZKS), to je 17,28% glasov). V skupščino je posamično prišlo deset strank: Slovenska demokratična zveza - Narodna demokratska stranka (ta se je nato razcepila in del poslancev se je priključil novoustanovljeni Demokratski stranki, ki je tudi formirala svoj poslanski klub), Socialdemokratska stranka Slovenije, Slovenska kmečka zveza - Ljudska stranka, Zeleni Slovenije, Liberalna stranka, Slovenski krščanski demokrati, Stranka demokratične prenove, Liberalno demokratska stranka, Socialistična stranka Slovenije, poleg njih pa še predstavniki obeh manjšin in nekaj neodvisnih kandidatov. Na volitvah je sicer sodelovalo skupaj petnajst strank in skupin, lista neodvisnih in lista posamičnih kandidatov (skupaj torej sedemnajst).
Neposredno je bilo izvoljeno predsedstvo republike: za predsednika Milan Kučan (v drugem krogu, ko se je pomeril z vodjo opozicije dr. Jožetom Pučnikom), za člane pa dr. Matjaž Kmecl, Ivan Oman, dr. Dušan Plut in Ciril Zlobec. Konsititutivna seja nove skupščine je bila 5. maja 1990. Za predsednika je bil izvoljen dr. France Bučar, ki je kot predsednik parlamenta v nastopnem govoru izjavil, da se je »s konstituiranjem te skupščine….končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj celega
pol stoletja.« Julija sta s simbolno slovesnostjo v Kočevskem Rogu, na kraju kjer so bili po vojni pobiti domobranci, spravo potrdili tudi država in katoliška cerkev. Vendar je bil stisk roke med predsednikom Kučanom in nadškofom Šuštarjem res zgolj simboličen, silovita nasprotja pa potisnjena
v ozadje zgolj za nekaj - res pa za Slovence usodnih – mesecev v času osamosvajanja.
Predsednik republike je mandat za sestavo nove vlade zaupal predsedniku slovenskih krščanskih demokratov Lojzetu Peterletu, ker so krščanski demokrati znotraj Demosa dobili največ glasov in so po internem dogovoru med strankami do tega imeli pravico. Nova 27 članska vlada, v kateri je bilo tudi nekaj ministrov iz opozicijskih strank, je bila izvoljena brez večjega nasprotovanja.
Zamenjava oblasti je sicer potekala brez večjih pretresov, ne pa tudi brez iskric. Šlo je pač za enkratno, še nikoli preigrano situacijo in interpretacije o pristojnostih so bile različne. Ni pa bilo nepomembno tudi vprašanje prestiža.
Sicer pa je v začetni fazi po zamenjavi oblasti med pozicijo in opozicijo vladalo precejšnje nezaupanje. Pri nekaterih vladnih strankah je šlo za prepričanje, da morajo “osamosvojitveni projekt” izpeljati same, saj naj bi opozicija (večinoma prejšnje družbenopolitične organizacije) osamosvojitvene procese zgolj zavirala. Vendar so bili različni pogledi tudi v vladajoči koaliciji. Nove oblasti so se torej soočile z vprašanjem, kako splošno obljubo o vzpostavitvi lastne države tudi uresničiti. Za končno dosego tega cilja je bila seveda nujna osamosvojitev, torej izločitev (bodisi
sporazumna “razdružitev” bodisi enostranska “odcepitev”) Slovenije iz Jugoslavije. V pravnem smislu je to pomenilo najprej prenos ustavnih pristojnosti z zvezne države na slovensko državo, potem pa tudi efektivni prevzem oblasti.
Opozicija se je predvsem bala, da osamosvojitvena politika ne bi izzvala centra k represivnim ukrepom, opazne pa je bilo tudi precej “jugonostalgije” in strahu pred revanšizmom. Zato so bile razmere v skupščini precej napete. Posamezne vladajoče stranke so hotele osamosvojitev pospešiti,
zato je prišlo do predloga za sprejetje deklaracije o suverenosti republike Slovenije. Deklaracijo je parlament sprejel 2. julija 1990, bila pa je mešanica političnega in pravnega akta. Deklaracija je razglašala suverenost Slovenije, zahtevala od zveznih organov, da bodo v Sloveniji morali poslovati
po njenih zakonih, Slovenija pa bo z ustavnim aktom določila, kateri zvezni zakoni v Sloveniji ne veljajo. Parlament naj bi sprejel novo ustavo v letu dni, slovenski delegati pa naj ne bi več sodelovali v zveznem parlamentu. Deklaracija je povzročila nejevoljo pri opozicijskih strankah (ki so jo sicer podprle, da se ne bi zamerile javnosti). Opozicija je vladajoči koaliciji zamerila, ker z deklaracijo ni bila seznanjena, pa tudi sicer je menila, da gre zgolj za še en manifestativen proglas, ki nima velike konkretne vrednosti. O deklaraciji se pripravljavci niso posvetovali niti s predsedstvom republike Slovenije (izvoljenem na neposrednih volitvah), ki je pred tem, 25. junija, pripravilo izhodišča za novo ustavo in jih posredovala parlamentu.
V razmerah stopnjujoče se politične polarizacije je nato pri delu vplivnih politikov in ideologov na obeh straneh začelo prevladovati spoznanje, da izpeljava osamosvojitve ne more biti zgolj projekt enega dela političnih sili ampak nacionalni projekt, da mora oblast - če želi dejansko doseči efektivno samostojnost - imeti za to podporo večine političnih sil in tudi prebivalstva. Zato je v ospredje znova prišlo vprašanje ustave, ki se je v parlamentu sprejemala z dvotretjinsko večino. Če bi za ustavo glasovala večina poslancev v parlamentu, bi jo potem dali na referendum in ob pozitivnem izidu bi slovenski narod na ta način izrazil jasno voljo, da želi živeti v suvereni državi.
Osnutek nove slovenske ustave je pripravila skupina iz vrst Demosa oz. njegovega Zbora za ustavo še v opoziciji (marca 1990) in ga objavila mesec dni kasneje (aprila). Vendar za sprejetje ustave potem, ko je opozicija prišla na oblast, ni bilo velikega navdušenja (ustavo so nato v skupščini pripravljali predstavniki pozicije in opozicije skupaj). Sprejem nove ustave bi namreč pomenil drugačno strukturo državne ureditve, razpust parlamenta in razpis novih volitev, kar pa ljudem, ki so pravkar prišli na oblast, ni ustrezalo. Poleg tega pa se je vladajoča koalicija tudi znotraj sebe razhajala v mnogih ideoloških in drugih vprašanjih, ki pa bi jih ustava morala zajeti (vprašanje ločitve cerkve od države, vprašanje splava, in še vrsta drugih). Pri delu vladajočih politikov je tudi prevladovalo prepričanje,
da se morajo najprej utrditi na oblasti in politično moč podkrepiti s pridobitvijo ekonomskih temeljev (s pomočjo privatizacije in denacionalizacije), šele nato pa naj bi na vrsto prišla “prava” osamosvojitev. Pomemben je bil tudi zunanjepolitični dejavnik: posamezne stranke so v času prehoda v večstrankarski sitem imele podporo tudi v tujini pri sorodnih strankah in te so jih svarile pred odcepitvijo.
Del intelektualcev (sicer piscev ustave) v Demosu je v takih razmerah spoznal, da ustava ne bo sprejeta do 23. decembra 1990, kot so v vrhu Demosa načrtovali in da utegne osamosvojitev zastati, če bo v pravnem smislu vezana samo na sprejem ustave ali celo zgolj zakonodaje. Zato je novembra 1990 oživil idejo o plebiscitu. Plebiscit kot možna pravna rešitev se je sicer pojavljal že v dogovarjanjih z oblastjo spomladi 1989, nato je bil zapisan v programu Demosa iz januarja 1990 pod naslovom Deklaracija o samoodločbi, omenjan pa tudi v načrtih Šinigojeve vlade tik pred koncem mandata. V skupščini so ga 4. oktobra 1990 predlagali opozicijski socialisti, vendar njihov predlog ni bil sprejet. Na posebnem sestanku poslancev večinske parlamentarne koalicije, 10. in 11. novembra 1990, so Demosovi pisci ustave predlagali, naj bi bil plebiscit 23. ali najkasneje 30. decembra 1990. Predlog za plebiscit je že v vladajoči koaliciji naletel na različne odmeve, vendar je predlagateljem večino strankarskih voditeljev uspelo prepričati. Ugovarjali so zlasti desno usmerjeni nacionalisti, ki so se bali negativnega izida referenduma, saj so menili, da slovenski narod še ni dovolj zrel za tako odločitev. Zato naj bi osamosvojitev izpeljala vladajoča elita, brez preverjanja, ali ima za to večinsko podporo ali ne.
Predlog o plebiscitu je nato postal javen, vlada je pripravila osnutek zakona, vladajoča koalicija pa se je o izvedbi in vsebini plebiscita začela pogajati z opozicijo. Opozicijske stranke plebiscita sprva niso želele. Vladajoči koaliciji so očitali, da je odločitev sprejela sama in da je celo določila datum plebiscita, da torej “strankarski parlament” diktira pogoje “pravemu parlamentu.” Kljub temu so se na sestanku predstavnikov parlamentarnih strank, 14. novembra 1990, ki ga je vodil Milan Kučan, načelno uspeli dogovoriti o izvedbi plebiscita. Sklenili so “politično premirje”, ostala pa je odprta še vrsta konkretnih vprašanj. Polemike v zvezi s plebiscitnim zakonom in spremljajočimi dokumenti so nato v parlamentu trajale do zadnjega trenutka. Zakon o plebiscitu je bil sprejet z 203 glasov za, nobenim proti in s štirimi vzdržanimi. Plebiscit je – kot je znano - uspel (glasovanja se je udeležilo kar 93,2% volilnih upravičencev, za samostojnost pa je glasovalo 88,2% volilnih upravičencev). Stališče Evropske skupnosti, ZDA in drugih pomembnih držav do plebiscita je bilo negativno, zato se uradni predstavniki mednarodnih institucij in posameznih držav plebiscita niso udeležili. Sledilo je udejanjenje narodne volje, izražene na plebiscitu, ki je na koncu Slovenijo pripeljalo do neodvisnosti.
23. decembra 1991 je skupščina sprejela novo ustavo, 30. decembra je razpadel Demos, 22. aprila 1992 pa je po dveh predhodnih neuspešnih poskusih padla vlada Lojzeta Peterleta, novo koalicijsko vlado pa je prevzel predsednik LDS, Janez Drnovšek. Decembra 1992 so bile druge večstrankarske parlamentarne volitve in volitve za predsednika republike (že v prvem krogu je s 64% zmagal Milan Kučan). Pred tem so potekale polemične razprave o tem, ali naj bo volilni sistem večinski ali proporcionalen (sprejet je bil proporcionalni sistem z nekaj večinskimi korektivi, osmimi volilnimi enotami in znotraj vsake enajstimi volilnimi okraji). Na volitvah 6. decembra je sodelovalo 25 strankarskih list in 10 list nestrankarskih kandidatov, na predsedniških volitvah pa osem kandidatov.
Po novi ustavi je bil parlament dvodomen (državni zbor z 90 poslanci in državni svet, ki ima 40 članov in je deloma voljen po elektorskem sistemu, predstavlja pa interese posameznih skupin državljanov in ima predvsem korektivno funkcijo). Državni zbor (90 članov) se je konsitituiral 23. decembra 1992. Njegov prvi predsednik je bil dr. Herman Rigelnik, ki je odstopil leta 1994, zamenjal ga je Jožef Školč. V parlament je prišlo osem strank: LDS (22 sedežev ali 23,3%), SKD (15 sedežev ali 14,5%), ZL (14 sedežev ali 13,6%), SNS (12 sedežev ali 9,9%), SLS (10 sedežev ali 8,8%), DS (šest sedežev ali 5%), ZS (pet sedežev ali 3,7%), SDSS (štiri sedeže ali 3,3%) ter dva predstavnika narodnosti, Marija Poszonec in Roberto Batelli. Predsednik vlade je postal dr. Drnovšek, nova koalicijska vlada (LDS, SKD in ZL, kasneje tudi SDSS) pa je bila izvoljena šele po enem mesecu in pol.
Temeljne značilnosti parlamentarizma na Slovenskem
Do leta 1990 je bil parlamentarizem na slovenskem fragmentaren: v času Avstro-Ogrske je od druge polovice 19. stoletja dalje volilno pravico spočetka imelo le 7 do 8% odraslih državljanov in le počasi se je ta stopnja zviševala, dokler v začetku dvajsetega stoletja ni bila dosežena splošna volilna pravica (za moške). V času med obema vojnama sta določeno stopnjo avtonomije dve leti (1927-1929) uživali mariborska in ljubljanska oblast s svojima skupščinama. V Kraljevini Jugoslaviji o relativno demokratičnem parlamentarnem življenju lahko govorimo le do volitev leta 1927, kasneje so volitve v glavnem javne in zrežirane in ne odražajo dejanske volje ljudi. Med vojno so partizanske oblasti začele vzpostavljati državnost in v tem kontekstu so na osvobojenih ozemljih tudi organizirale volitve, ki pa so zajele le del prebivalstva. Po vojni so volilno pravico prvič dobile ženske, volitve so sprva potekale v specifičnem »vmesnem« sistemu ljudske demokracije, potem pa v raznih različicah samoupravnega socializma, ki je dopuščal le zelo omejeno možnost za izražanje dejanske volje volilcev. Šele od leta 1990 lahko govorimo o volilnem sistemu, ki zagotavlja celovito možnost izražanja politične volje tudi skozi volitve vsem polnoletnim državljanom ne glede na spol, politične, gmotne in druge razlike. Čeprav je parlamentarna tradicija skromna, pa je hkrati tudi pomembna,
saj je v taki ali drugačni obliki ohranjala zavest o pravici do izbiranja svojih predstavnikov, s tem pa tudi željo po demokraciji, ki smo jo Slovenci – čeprav pozno – vendarle uspeli doseči.
3.2 Slovenski parlamentarizem v okvirih socialistične Jugoslavije
Enciklopedijsko geslo iz časa socialistične Jugoslavije opredeljuje »parlamentarizem« kot »buržoazni politični sistem, v katerem pripada zakonodajna oblast izvoljeni skupščini (parlamentu), hkrati pa opozarja, da se »pojem parlamentarizem običajno in v ožjem pomenu besede uporablja tako, da se z njim razume sistem parlamentarne vlade...«. Osnovne značilnosti parlamentarne vlade naj bi bile: vlada izhaja iz parlamenta, pripadata ji pravica zakonodajne iniciative in pravica sodelovanja v zakonodajnem delu parlamenta. Parlament pa ima pravico, da nadzira delo vlade, pri čemer se poslužuje ustanove parlamentarnih vprašanj in interpelacij... Gesla v zahodnih leksikografskih priročnikih se za razliko od zgoraj navedenega oznake »buržoazni politični sistem« izogibajo, ugotavljajo pa, da za parlamentarizem ni značilno le, »da je vlada odgovorna parlamentu in da sta funkciji predsednika vlade in predsednika države ločeni«, temveč je sestavni del parlamentarizma tudi »večstrankarstvo«. Avtorji, ki obširneje razpravljajo o »parlamentarizmu«, med starejšimi
zagovorniki parlamentarnega sistema omenjajo Johna Stuarta Milla, in njegovo stališče, da mora parlament delovati »kot pes čuvaj svobode in kot središče razuma in razprave«, kar pa je mogoče le, če je »predstavniški sistem« povezan s »svobodo govora, tiska in združevanja«. Obenem se sklicujejo tudi na Maxa Webra, ki je menil, da je za parlamentarizem bistveno ohranjanje določene stopnje »odprtosti oblasti«, saj parlament kot »forum za razpravo o javni politiki zagotavlja možnost za izražanje rivalskih idej in interesov« ter »nudi prostor za pogajanja o stališčih« in političnih alternativah.
Če se ozremo po zgornjih opredelitvah in po političnih razmerah v Jugoslaviji in v Sloveniji po drugi svetovni vojni, lahko hitro zaključimo, da o »parlamentarizmu« tako v slovenskem kot širšem jugoslovanskem okviru po letu 1945 ne moremo več govoriti. Sicer pa so bili v to prepričani tudi povojni slovenski in jugoslovanski voditelji in ideologi, ki so ob sklicevanju na klasike marksizma, »parlamentarizem« razglašali za »zgodovinsko določeno obliko razredne vladavine buržoazije« in dokazovali, »da je demokracija samo oblika države, razredna oblast pa njena vsebina«. Kardelj je, ko je zavračal zahodne kritike enostrankarskega sistema, zatrjeval, da pri demokraciji niso bistvene stranke, temveč razredi, »ljudska demokracija« v Jugoslaviji pa naj bi bila po njegovem mnenju, kot je zapisal leta 1960, še najbolj podobna pariški komuni in pooktobrskim sovjetom, medtem ko naj bi nekatere drugih socialistične dežele obdržale obliko »buržoazne parlamentarne demokracije« in ponekod celo še bolj »zaostale«(!) politične oblike. Za Kardelja je bila torej »parlamentarna demokracija« zaostala oblika političnega sistema, »ljudska demokracija« pa sistem, ki je omogočal »najširše sodelovanje ljudskih množic pri ljudski oblasti«. Na osnovi povedanega lahko ugotovimo, da je imela Jugoslavija skupščinski sistem , ki je spominjal na »buržoazno parlamentarno demokracijo« samo avgusta 1945, ko se je v Beogradu sestala začasna skupščina Demokratične federativne Jugoslavije. Jugoslovansko komunistično vodstvo je namreč že marca 1945 pod zavezniškim in posebej britanskim pritiskom pristalo na oblikovanje začasne jugoslovanske vlade, v kateri so bili tudi predvojni politiki in predstavniki obnovljenih političnih strank. Ministrski svet, ki mu je predsedoval Josip Broz Tito (njegov zunanji minister je bil nekdanji hrvaški ban in dotedanji predsednik jugoslovanske vlade v Londonu Ivan Šubašič) je napovedal obnovitev gospodarstva, spoštovanje privatne pobude in demokratično izvolitev oblastnih organov v zveznih enotah nove jugoslovanske federacije. Obenem se je v soglasju s sklepi konference na Jalti zavezal, da si bo prizadeval ohraniti in celo razširiti demokratične »pravice«, ki so si jih »ljudske množice« priborile v protiokupatorskem boju. Pri tem je izrecno zavrnil maščevalno obračunavanje z »vojnimi zločinci« in »narodnimi izdajalci« ter se zavzel za njihovo kaznovanje po načelu pravičnosti in interesa »reda in miru« v državi. Poleti leta 1945 je bilo na osnovi dogovorov med Titom in Subašičem zakonsko obnovljeno večstrankarstvo, vendar so dejavnost obnovile ali novim razmeram prilagodile le stranke na Hrvaškem in v Srbiji. Avgusta leta 1945 pa so novi jugoslovanski voditelji izpolnili še zadnjo obvezo, ki so jim jo naložili zavezniki. Sklicali so III. zasedanje AVNOJ-a, ki so ga preimenovali v začasno skupščino, pri tem pa 371 zastopnikom AVNOJ-a dodali še 118 predvojnih poslancev in t.i. »neodvisnih osebnosti«, ki med vojno niso sodelovale z okupatorjem in nasprotovale partizanskemu boju.
Komunistično popuščanje zahodnim pritiskom, predvojnim politikom in obnovljenim strankam je bilo za povojni jugoslovanski vrh samo neljub in začasen kompromis. Nekatere med političnimi strankami, ki so se poskušale uveljaviti na povojnem političnem prizorišču (vsega jih je bilo devet), so delno že v medvojnem obdobju pristale na nekatere točke komunističnega državno-političnega programa, druge, srbska Republikanska stranka, Hrvatska republikanska seljačka stranka in Samostalna demokratska stranka pa so leta 1945 sprejele komunistično stališče o vodilni vlogi Komunistične partije in dokazovale podobnosti med svojimi programi in programom Ljudske fronte. Vendar vodilni komunisti niso bili zato nič bolj popustljivi. Komunistična partija se sicer formalno ni konstituirala in registrirala kot politična stranka, toda o vseh pomembnejših vprašanjih državne politike, povojne obnove in državne uprave je odločal maloštevilni komunistični vrh z desetčlanskim Politbirojem KPJ (oziroma - neformalno - z najožjim krogom Titovih sodelavcev) na čelu. Za uresničevanju njunih odločitev so skrbeli centralni komiteji v federalnih enotah in njim podrejeni komunistični organi ter organizacije. Izvršilni in drugi državni organi so bili v veliki večini samo izvajalci komunistične politike; kljub federalni zasnovi države so delovali hierarhično in centralistično (kot komunistična stranka). Nekateri deli državnega sistema - npr. vojska, Oddelek za zaščito naroda (Ozna), do neke mere pa tudi policija - niso bili podvrženi nikakršnemu zunanjemu nadzoru in so bili za svoje delo odgovorni le najožjemu komunističnemu vodstvu. Članstvo KPJ je v zadnjih mesecih vojne zlasti v vzhodnih delih države naglo naraščalo: stranka je imela leta 1945 že 141.000 članov, od tega okoli 70.000 v vojaških vrstah. Za politično mobilizacijo ostalega prebivalstva so komunistični voditelji ustanovili Ljudsko fronto, ki je imela širok in za večino ljudi sprejemljiv program (ohranitev pridobitev osvobodilnega boja, pravične meje nove Jugoslavije, »bratstvo in enotnost« med njenimi narodi, obnova domovine ter izboljšanje gospodarskih in socialnih razmer za vse prebivalce). Vendar je gibanje delovalo le kot podaljšana roka komunistične politike. Članice Ljudske fronte so bile poleg posameznikov in nekaterih političnih strank, ki so si poskušale z vključitvijo v Ljudsko fronto olajšati položaj, tudi množične organizacije: Antifašistična fronta žensk, Zveza mladine in Zveza sindikatov - vse so bile prav tako trdno v komunističnih rokah.
V takšnih razmerah so imele politične stranke in skupine, ki so se poskušale upreti komunistični prevladi ali pa si prizadevale vsaj delovati kot opozicija novi oblasti, malo možnosti na uspeh. Med novimi in starimi strankami, ki so poskušale prodreti na političnem prizorišču, so imele le štiri, (nekatere dlje, nekatere le kratek čas) svoja glasila, vse pa so se pri svojem delovanju spopadale s številnimi težavami in so bile brez prave organizacije zvečine omejene na strankarska vodstva in ožji krog simpatizerjev. Tako so njihovi zastopniki svoje ideje lahko še najbolj svobodno izražali v začasni skupščini in njenih odborih, kjer so predstavljali svoje pripombe na zakonske predloge in svoja kritična gledanja. Začasna skupščina ni zasedala niti slaba dva meseca, toda v tem času se je v njej izoblikoval prepoznaven opozicijski blok »zunajfrontne opozicije«, ki ga je sestavljalo 13 poslancev Demokratske stranke, občasno pa so ga podpirali tudi poslanci nekaterih drugih strank. Glavni govornik opozicije je bil vodja Demokratske stranke, ugledni srbski izobraženec in nekdanji upravnik Srpskog narodnog kazališta v Beogradu Milan Grol, ki je komunistom odkrito očital totalitaristične težnje in dogmatizem, sam pa je zastopal stališča, zapisana v programu Demokratske stranke, ki bi jih lahko označili za liberalno demokratska. Grolu in njegovim somišljenikom so ostro in z ideološko-političnimi diskvalifikacijami nasprotovali poslanci skupščinske večine, ki so brez pomislekov ali pa, če je šlo za poslance z Ljudsko fronto povezanih strank taktično podpirali novo jugoslovansko oblast. Začasna skupščina je sicer ob koncu zasedanja sprejela zakon o večstrankarstvu in svobodi združevanja (prepovedana so bila le fašistična in neofašistična gibanja), toda vsa ostala zakonodaja in ves potek skupščinskega dela sta potekala kampanjsko in brez prave razprave ter tako utrdila in potrdila prevlado komunistov. Grol je zaradi takšnega razvoja dogodkov že v času zasedanja začasne skupščine izstopil iz vlade Tito-Šubašič, v kateri je bil podpredsednik, po razpisu volitev v ustavodajno skupščino pa so njegovi demokrati skupaj še z nekaterimi opozicijskimi strankami zaradi politične gonje v časopisju, izločanja pravih in možnih nasprotnikov iz volilnih imenikov ter vmešavanja oblasti v sestavo in delo volilnih odborov sporočili, da se volitev ne bodo udeležili.
Oktobra 1945 je vlado zapustil tudi Subašič in navidezne komunistične koalicije z meščanskimi strankami je bilo konec. Zakon o volitvah, ki ga je sprejela začasna skupščina, je starostno mejo volilnih upravičencev znižal na 18. let, volilno pravico pa razširil na ženske in vojake. Toda v isti sapi jo je odvzel ne le okupatorskim sodelavcem, pripadnikom in prookuaptorskih organizacij ter nasprotnikom partizanstva, temveč tudi njihovim bližnjim sorodnikom. Na volitvah 11. novembra 1945, ki so bile neposredne (kar pomeni, da so volivci direktno volili poslance), so bile na razpolago dve »skrinjici«, skrinjica Ljudske fronte in skrinjica »brez liste«. Volivci so zaradi visokega števila nepismenih v manj razvitih delih države svojo voljo izražali s kroglicami. Rezultati so bili sicer po republikah različni (lista Ljudske fronte je dobila največ glasov v Črni gori in najmanj v Sloveniji), po pričakovanjih pa je velika večina volivcev (okoli 86% do 89% upravičencev, ki so se udeležili volitev) glasovala za Ljudsko fronto. Čeprav je ponekod prihajalo do zlorab in presipavanja kroglic iz ene skrinjice v drugo, je jasno, da opozicija v razmerah napadalne komunistične propagande in pritiskov ni imela skoraj nikakršne možnosti za uspeh. Vseeno je bilo tudi v ustavodajno skupščino izvoljeno nekaj nekomunističnih strankarskih poslancev. Osrednja osebnost med njimi je bil Dragoljub Jovanovič, voditelj srbske Zemljoradničke stranke, ki je bila sicer vključena v Ljudsko fronto, vendar je vseeno delovala »preveč« opozicijsko. Jovanoviču so tako zaradi »protiljudskega obnašanja« in političnega sodnega procesa že julija 1946 odvzeli mandat. Opozicijski poslanci so bili kot prej v začasni tudi v ustavodajni skupščini izpostavljeni ostrim napadom skupščinske večine in grožnjam z odstranitvijo iz skupščinskih klopi. Ustavodajna skupščina je že na prvem, otvoritvenem zasedanju
29. novembra 1945 dokončno odvzela vse pravice Karadjordjevičem, ukinila monarhijo in dotedanjo Federativno demokratično Jugoslavijo (FDJ) preimenovala v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo.
Protikomunistična opozicija je bila v Sloveniji bistveno šibkejša kot v Srbiji ali na Hrvaškem. Slovenski politični vrh je pri tem odkrito izjavljal, da v Sloveniji ni prostora za opozicijske politične stranke. Josip Vidmar je na prvem kongresu Ljudske fronte Jugoslavije v začetku avgusta leta 1945 dejal, da »obstoji v Sloveniji samo eno vsenarodno gibanje« in to je gibanje Osvobodilne fronte, zato za druge politične organizacije ni prostora. Za takšno stanje je imela po Vidmarjevih besedah neprecenljive zasluge »najbolj napredna stranka«, kar jih je kdajkoli bilo v Sloveniji, to je Komunistična partija. »Z neumornim prosvetljevanjem nas nekomunistov in ljudskih množic je v Sloveniji dosegla..., da se je ljudstvo opredelilo za narodno enotnost in ne želi nikoli več nobenih strank, temveč samo enotno narodno voljo,« je zatrjeval. Vidmar je v nastopu na kongresu Ljudske fronte v Beogradu na ta način povzel in »dopolnil« stališče, ki ga je Centralnemu komiteju KP Slovenije že julija 1944 posredoval Edvard Kardelj, ko je zapisal, da v zvezi s »sporazumom Tito-Subašič« ni treba »delati v Sloveniji nobenih posebnih sporazumov«, saj je bil »sporazum (Tito-Subašič) napravljen izključno iz zunanjepolitičnih razlogov« in je »v notranje političnem pogledu popolnoma nevažna stvar«, ki »ničesar ne menja«. Po Kardelju je bilo zato treba samo nadaljevati z »utrjevanjem oblasti in Osvobodilne fronte« in to »v isti smeri kot doslej«.
Sicer pa so se razmere v Sloveniji tudi drugače razlikovale od razmer v Srbiji in na Hrvaškem. Slovenski strankarski voditelji, ki so med vojno delovali v domovini in niso podpirali partizanstva, so v začetku maja leta 1945 večinoma prebegnili v Avstrijo in Italijo, medtem ko so se iz emigracije v Slovenijo v zadnjih mesecih vojne in po osvoboditvi vrnili le redki politiki. V času priprav na volitve v ustavodajno skupščino se je na ta način poskušala legalno organizirati le liberalno usmerjena skupina Črtomirja Nagodeta (1903-1947), ki se je pred vojno povezovala s komunisti, nato pa se je z njimi in OF zaradi sovražnega odnosa komunistov do Mihailovičevih četnikov in agresivnega vodenja partizanskega boja razšla. Nagodetu, ki je bil odločen protifašist in občudovalec Sovjetske zveze, so se poleg predvojnih in medvojnih somišljenikov priključili nekateri demokratično misleči izobraženci. Skupina je imela stike z britanskimi diplomati, s predstavniki opozicijskih skupin v Beogradu ter s poslanci predvojne SLS in socialdemokrati, ki so prav tako razmišljali o opozicijskem volilnem nastopu. Člani skupine so poslali v tujino več sporočil, v katerih so se pritoževali nad komunistično politiko in razmerami v Jugoslaviji. Toda komunistični pritisk je bil premočan, število ljudi, ki so bili pripravljeni tvegati spopad z oblastmi pa premajhno. Po odločitvi večine opozicijskih strank in skupin v Beogradu, da se volitev ne bodo udeležile, so oktobra 1945 tudi v Nagodetovem krogu opustili misel na samostojno volilno akcijo.
Slovenski komunistični voditelji so leta 1945 brez ugovorov sprejeli stališče, da morajo komunisti v Jugoslaviji najprej z usklajeno centralizirano politiko utrditi oblast ter šele potem, ko »ljudska oblast« ne bo več ogrožena in bodo minile »separatistične« nevarnosti, začeti povečevati samostojnost federalnih enot. Iz Beograda je delo slovenskega politbiroja nadziral in usmerjal Edvard Kardelj, ki je ostal tudi po vojni glavni ideolog jugoslovanske in slovenske komunistične politike. V slovenskem komunističnem vrhu so si ob tem še nekaj časa prizadevali vsaj na zunaj ohraniti odprto in pluralno »ljudskofrontno« podobo nove oblasti in so na nekatere vidne funkcije postavili voditelje »zavezniških skupin«, ki so med vojno sodelovale v OF in narodnoosvobodilnem boju. Toda hkrati so odločno zavračali vsako misel na njihovo ponovno politično osamosvojitev. Na kongresu OF za Slovenijo sredi julija 1945 so voditelji komunistov, sokolov, krščanskih socialistov, t.i. kulturnih delavcev drug za drugim pozivali k politični enotnosti, opozarjali na medvojne zasluge in vodilno vlogo komunistične partije in proglašali OF za »edinega političnega predstavnika vseh Slovencev«. Program, ki so ga sprejeli, je razširjal v času vojne sprejete »točke OF« ter poleg privrženosti federalizmu, »ljudski demokraciji« ter »bratstvu in enotnosti« poudarjal še zvestobo pridobitvam narodnoosvobodilnega boja in Sovjetski zvezi . OF - od avgusta 1945 sestavni del Ljudske fronte Jugoslavije -je postala s takšnim programom glavni izvajalec komunistične politike in množični organizator nove oblasti, hkrati pa tudi njun najpomembnejši agitator na volitvah v narodnoosvobodilne odbore in ustavodajno skupščino.
Priprave na volitve s sestavljanjem spiskov volilnih upravičencev so bile za komunistični vrh »zadnja čistka, likvidacija ostankov okupatorja« - kot je to imenoval Edvard Kardelj. Toda slovenskim komunistom so volilni rezultati kljub pritiskom na volivce in bolj vnetemu »čiščenju« volilnih imenikov kot drugod v Jugoslaviji prinesli nemajhno razočaranje. Lokalnih volitev v narodnoosvobodilne odbore se je poleti leta 1945 res udeležilo več kot 95% volilnih upravičencev, že udeležba na volitvah v ustavodajno skupščino novembra istega leta pa je bila precej skromnejša, saj je svoj glas oddalo »le« 81% od 63% Slovencev, ki so v povojnih razmerah imeli volilno pravico (vsega skupaj je - po izračunih J. Vodušek Starič volilo okoli 51% tedanjega slovenskega prebivalstva, pri čemer so v teh odstotkih všteti tudi pripadniki jugoslovanske vojske). Se slabši so bili - za nove oblasti - volilni rezultati. Kar 17% volivcev - ponekod celo še več - je namreč vrglo kroglico v skrinjico »brez liste« (v Gornji Radgoni in Dolnji Lendavi je lista Ljudske fronte dobila celo manj kot 50% glasov).
To je povzročilo v jugoslovanskem komunističnem vrhu veliko nezadovoljstvo. V Beogradu so glavno krivdo za »slab« volilni rezultat pripisovali slovenskim komunističnim prvakom (oziroma »slovenski partijski organizaciji«), ki naj bi v nasprotju s komunisti drugod v Jugoslaviji, kjer so volitve slavili kot »veliko zmago partije in demokratičnih sil«, povsem zatajili. Edvard Kardelj jim je očital »liberalizem v odnosu do včerajšnjih sovražnikov«, legalizem in pretirano »zvestobo črki zakona«, hkrati pa tudi nacionalizem in pomanjkanje revolucionarne odločnosti. Vse to naj bi prihajalo do izraza zlasti v politiki do OF, ki bi se morala iz vsenarodne in pluralne fronte spremeniti v »revolucionarno organizacijo pod vodstvom partije«. Po Kardeljevem mnenju je bila velika slabost slovenske partije v njeni »malomeščanski sestavi«, saj naj bi med vojno v njene vrste stopali predvsem intelektualci. Slovenski komunistični voditelji so samokritično pritrjevali Kardeljevim ocenam in se zavezali, da bodo povečali disciplino v stranki, izločili »malomeščane«, poživili teoretsko delo in delo z mladino, obenem pa zaostrili stališče do »sovražnikov« in »reakcije«. Konec leta 1945 se je tako komunistični pritisk še povečal. Komunisti so na vseh ravneh okrepili oblast in propagando ter iz dneva v dan bolj odločno posegali v javno življenje.
Ustavodajna skupščina je o novi jugoslovanski ustavi razpravljala do januarja leta 1946. Sicer pa beseda razprava ni povsem na mestu, saj do polemičnih in kritičnih soočenj stališč ni prihajalo. Poslanci so novo jugoslovansko ustavo enoglasno in v zanosnem vzdušju, ki ga ni ohladila niti izjemno ostra zima, izglasovali 31. januarja 1946. Ustava je Jugoslavijo proglašala za »zvezno ljudsko državo republikanske oblike« in »skupnost enakopravnih narodov, ki so na osnovi pravice do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, izrazili svojo voljo živeti skupno v federalni državi«. Avtorji ustave - načeloval jim je Edvard Kardelj - so se pri pisanju ustavnega besedila zgledovali po sovjetski ustavi iz leta 1936. Čeprav socializma in komunizma niso omenjali, so »občeljudsko imovino« proglasili za glavno oporo države in narodnega gospodarstva. Uzakonili so tudi državno podporo zadrugam, omejili privatno lastnino in določili, da je lastnik zemlje lahko le, kdor jo obdeluje, kar je pomenilo, da velika zemljiška posestva ne morejo biti v zasebnih rokah. Ustava je vsebovala tudi vrsto tradicionalnih liberalnih načel: ločevala je cerkev od države ter govorila o temeljnih demokratičnih svoboščinah (kot svobodi tiska, govora, veroizpovedi in združevanja), državljanski enakosti in »osebni nedotakljivosti«. Vsa oblast naj bi pri tem izhajala iz ljudstva in pripadala ljudstvu, najvišji državni organ in predstavnik ljudske suverenosti pa naj bi bila zvezna skupščina, sestavljena iz dveh zbornic: v zvezni zbor naj bi poslance volili vsi upravičenci, v zbor narodov pa so svoje predstavnike pošiljale federalne enote (šest republik in dve avtonomni pokrajini). Republike so imele svoje ustave, ki so povzemale zvezne ustavne določbe in federalne enote opredeljevale kot »ljudske države«. Slovensko ozemlje v Jugoslaviji so tako poimenovali z Ljudsko republiko Slovenijo. Sestavljalci jugoslovanske ustave so krajši čas omahovali pri vprašanju ali naj med ustavne pravice zapišejo tudi pravico do narodne samoodločbe, ki so jo že leta 1943 sprejeli na II. Zasedanju AVNOJ-a v Jajcu, vsebovala pa jo je tudi Sovjetska ustava. Ko so jo končno sprejeli, to ni imelo posebnega pomena, saj je sprejeti ustavni red za najpomembnejše zakonodajne, izvršne in upravne naloge pooblaščal zvezne organe, republikam pa je dopuščal razmeroma malo samostojnosti. Sicer pa ustavna načela, zlasti tista o demokratičnih pravicah in svoboščinah, pa tudi tista o skupščini kot najvišjem državnem organu in predstavniku ljudske suverenosti, niso imela posebnega vpliva na politično prakso. V ustavno določenem skupščinskem sistemu je sicer veljalo pravilo, da vlado imenuje in razrešuje ljudska skupščina, toda odločilna politična sila v državi je bila slej ko prej komunistična partija, ki je ustava ni omenjala. Izvršna oblast je bila na ta način v rokah zvezne vlade z Josipom Brozom Titom na čelu, ta pa je bila zvesta uresničevalka politike komunističnega vodstva. Komunistični voditelji po volitvah niso več skrivali, da je njihov cilj nova socialistična družba po sovjetskem oziroma boljševiškem zgledu in so odkrito, z napadalnim ideološkim besednjakom pozivali h gospodarski in družbeni obnovi, ki bo ne le za vselej preprečila ponovitve medvojnih grozot, temveč tudi radikalno prelomila s predvojno slovensko in jugoslovansko družbo. V takšnih razmerah seveda tudi za večstrankarstvo ni bilo več prostora, čeprav je ustava zagotavljala svobodo združevanja in tudi zakon o strankah, ki ga je sprejela začasna skupščina, ni bil preklican ali odpravljen. Stališče najvišjega jugoslovanskega vrha do strank pa je bilo povsem jasno. »Številne in po svojih predstavah heterogene politične stranke so bile v naši državi največja ovira za njen hiter in trajen razvoj,« je na drugem kongresu Ljudske fronte Jugoslavije dejal Josip Broz Tito. »Predstavljajmo si naslednjo sliko: končali smo vojno, preiti moramo k izgradnji domovine, vse ljudstvo je treba mobilizirati pri izvrševanju najrazličnejših in pomembnih nalog, mi pa imamo razne stranke na čelu z Groli, Mački, Subašiči... Eden pravi: ni treba, da gradimo ta most, temveč tisti drugi. Drugi bo dejal: zakaj dati več pomoči, recimo Bosni, Liki, Črni gori, kot neki drugi republiki? Rekli bi, kaj nam bo petletka, kaj industrializacija, elektrifikacija... To bi naše sile paraliziralo«.
Pod vplivom takšnih ocen so oblasti v Jugoslaviji že leta 1946 zaostrile odnos do dejanske in potencialne opozicije, leta 1947 pa nekatere voditelje in poslance strank, ki so delovali v začasni skupščini ali celo sodelovali na volitvah v ustavodajno, postavile pred sodišče. V Beogradu se je tako že januarja 1947 začelo sojenje politikom Republikanske in nekaterih drugih strank, ki so jih obtožili vohunjenja za zahodne obveščevalne službe, hkrati pa so v jugoslovanski prestolnici in Zagrebu izključili iz javnega življenja še zadnje aktivne predstavnike srbske agrarne in hrvaške kmečke stranke. Julija 1947 pa so uprizorili prvi sodni proces proti medvojnim političnim zaveznikom in povojnim političnim oporečnikom tudi v Ljubljani, ko so 15 obtoženih s Črtomirjem Nagodetom na čelu obdolžili protidržavne dejavnosti in vohunjenja za Anglo-Američane. Čeprav je bila obtožnica popoln konstrukt je sodišče tri obdolžence obsodilo na smrt (Črtomirja Nagodeta so tudi usmrtili), ostalim pa je izreklo dolgoletne zaporne kazni.
Ko so ustavodajne skupščine federacije in republik leta 1947 razglasile zvezno in republiške ustave, so brez novih volitev nadaljevale delo kot ustavno določene ljudske skupščine. V zvezni skupščini in Ljudski fronti je sicer še naprej delovalo nekaj poslancev in zastopnikov srbskih Republikanske in Zemljoradničke ter Hrvaške republikanske seljačke stranke, ki so priložnostno nastopali s svojimi stališči, toda do konca štirideset let sta se bolj na videz kot dejansko in s številnimi kompromisi ohranili le Republikanska stranka z glasilom Republiko in Hrvaška republikanska seljačka stranka s skromno organizacijo in glasilom Slobodni dom (obe sta delovali v okviru Ljudske fronte). Komunističnim prvakom, ki so vztrajno in glasno poudarjali vodilno vlogo KPJ v Ljudski fronti in jugoslovanski družbi, so se (očitno) zdeli ti ostanki kratkotrajnega, skoraj epizodnega povojnega pojava strankarskega pluralizma, tako nepomembni in nenevarni, da jih niso takoj nasilno zadušili, temveč so pustili, da počasi odmirajo. V času spora z Moskvo in Informbirojem, ko so sovjetski kritiki Beogradu očitali, da je jugoslovanska Ljudska fronta »začasna koalicija buržoaznih strank«, pa se je pritisk k »politični in idejni enotnosti« v državi, v skupščini in v t.i. frontni organizaciji še okrepil. Na drugih skupščinskih volitvah v povojni Jugoslaviji leta 1950 ni bil več niti toliko izbire kot leta 1945, saj je bilo mogoče voliti le še za eno listo, listo Ljudske fronte. Na predvolilnem zborovanju v Titovem Užicu je Josip Broz Tito nedvoumno poudaril, da na volitvah ne more nastopiti nihče, ki ne podpira programa uresničevanja socializma. »V naši državi, tovariši in tovarišice, ne moremo imeti dveh programov, lahko imamo samo enega in to je program Ljudske fronte in izgradnje socializma,« je dejal.
Po sporu s Sovjetsko zvezo po vojni proslavljani sovjetski socializem ni mogel biti več jugoslovanski vzor, jugoslovanski voditelji pa so morali prelom z Moskvo ideološko in teoretsko utemeljiti. Med najbližjimi Titovimi sodelavci, ki so se lotili tega dela, sta bila kar dva Slovenca, Edvard Kardelj in Boris Kidrič, vodilna vloga v »četverici« Titovih ideologov (v njej sta bila še M. Djilas in V. Bakarič) pa je pripadla Kardelju. Vsi skupaj so ugotovili, da so lahko edina prava alternativa sovjetskemu sistemu državnega socializma slabitev oziroma odmiranje države (kot sta to napovedovala Marx in Engels), soupravljanje proizvajalcev v podjetjih in lokalnih skupnostih (kot izvirna oblika »socialistične demokracije«) ter komunistična stranka, ki ne bo le usmerjala in nadzirala državnega uradništva, temveč bo tudi utirala pot »demokratičnemu socializmu«. To naj bi bila smer, v katero bi morali v prihodnje stopati Jugoslavija in njena komunistična partija. Prvi korak v tej smeri naj bi bil zakon o upravljanju državnih gospodarskih podjetij, ki ga je Ljudska skupščina FLRJ sprejela 27. junija 1950. S tem se je v Jugoslaviji začelo obdobje t.i. delavskega samoupravljanja, novi organizaciji uprave podjetij pa so se pridružile tudi spremembe v državni upravi. V letih 1949-1951 so v skladu z usmeritvijo k slabitvi države in moči »birokracije« ukinili skoraj 100000 uradniških mest, racionalizirali število ministrstev in zveznih komisij, prenesli vrsto pristojnosti na republiške in iz republiških na občinske organe ter razširili delokrog lokalnih in občinskih oblasti Nova, k slabitvi zvezne države in njenih nalog usmerjena politika med komunističnimi voditelji in članstvom ni bila deležna le pritrjevanja in odobravanja, temveč je naletela tudi na neprikrite ugovore in očitke, da pomeni spremenjeni politični kurz vrnitev v »kapitalistično anarhijo«. Toda jugoslovanski politični vrh je kritike odločno zavračal in leta 1952 na VI. kongresu jugoslovanske komunistične partije v Zagrebu brezkompromisno uveljavil nove politične usmeritve. KPJ, ki se je po odvrnitvi od Stalina in Moskve naglo številčno krepila, je imela tedaj že skoraj 780.000 članov (v Sloveniji okoli 52.000). S številčno rastjo je med člani upadal delež starejših komunistov in delavcev. V stranki pa je bilo vse več mladih aktivistov, uradnikov in uslužbencev. Na kongresu so posnemanje sovjetskih izkušenj v prvih letih po vojni proglasili za zablodo in znak »naivne poštenosti«, uvajanje socialističnega samoupravljanja pa za prelomnico v političnih in družbenih odnosih v Jugoslaviji. Komunistično partijo so po zgledu Marxove komunistične zveze preimenovali v Zvezo komunistov. Hkrati so ugotovili, da komunisti v prihodnje ne smejo več imeti edine in glavne besede v političnem in družbenem življenju: Partija naj sicer določa smer, vendar naj bi se njeni člani in aktivisti za uresničevanje ciljev borili predvsem s prepričevanjem in lastnimi zgledi. »Brez svobode posameznika ni socializma«, je s samega vrha zatrdil Josip Broz Tito.
Eden rezultatov novega političnega kurza je bil tudi »ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve« države, ki so ga januarja 1953 potrdile zvezna in republiške skupščine. V skladu z novo razglašeno politiko »delavskega samoupravljanja« je spreminjal ustavo iz leta 1946, ukinjal po sovjetskem zgledu prevzete organizacijske oblike, decentraliziral državno upravo, proglašal za temelje jugoslovanske ureditve družbeno lastnino in »samoupravljanje« ter v ustavo uvajal pojem »socializem« Toda pri tem je z decentralizacijo in uvedbo t.i. »komunalne samouprave« povečeval vlogo in pomen občin na račun zveznih enot (republik in avtonomnih pokrajin), »zbor narodov« v zvezni skupščini pa zamenjal z zborom »proizvajalcev«, ki so ga sestavljali neposredno izvoljeni predstavniki zaposlenih v gospodarstvu glede na delež posameznih panog v skupnem državnem (oz. »družbenem« proizvodu). Zvezna skupščina je imela tako tudi po novem dvodomno sestavo z zveznim zborom in »zborom proizvajalcev« in v oba so volivci volili poslance direktno, medtem ko je bil dotedanji »zbor narodov«, ki so ga sestavljali predstavniki republiških skupščin in skupščin avtonomnih pokrajin, zmanjšan, in se je kot del »zveznega zbora« sestajal po potrebi. Reformatorji v jugoslovanskem vrhu so ustavne in skupščinske spremembe utemeljevali z novo, demokratičnejšo naravo jugoslovanske družbe. Trdili so, da novi politični sistem in »delavsko samoupravljanje« odpirata pot neposrednejšemu sodelovanju »delovnih ljudi« pri odločanju in oblasti, čeprav je bilo jasno, da se je z zmanjšanjem vloge zveznega zbora, ki so ga volili vsi (tudi nezaposleni državljani) vpliv volilnega telesa na izbiro poslancev še zmanjšal. Na zunaj naj bi spremenjene politične odnose odražalo tudi preimenovanje politično-izvršilnih organov, ki so dobili novo ime »izvršni sveti« (in ne vlada kot dotlej), saj naj bi - kot so trdili predlagatelji - takšen naziv bolj ustrezal njihovi funkciji in nalogam, tj. izvrševanju skupščinskih sklepov. Vse to pa ob dejstvu, da se vladajoča komunistična stranka kljub sprejetim deklaracijam ni pomembneje spreminjala, ni moglo imeti večjega pomena.
Da komunistični veljaki še zdaleč niso pripravljeni na odločnejšo pluralizacijo političnega življenja, so nazorno razkrile dileme ob preobrazbi Ljudske fronte, ki naj bi - od februarja leta 1953 - pod novim imenom Socialistična zveza delovnega ljudstva (SZDL) povezoval vse »delovne ljudi« in se z njihovo mobilizacijo borila za udejanjanje »samoupravljalske demokracije«. V Sloveniji so napovedi, da bo »socialistična zveza« postala »množična ljudska tribuna«, kjer bo lahko vsakdo izrazil svoje mnenje, kratko vzbudila upanja na obnovitev pred in medvojne ljudskofrontne tradicije, ko je bila Ljudska oziroma Osvobodilna fronta še pluralna zveza različnih nazorskih skupin. Za komunistični vrh pa so bila takšna razmišljanja povsem nesprejemljiva, saj je kot prej v Ljudski fronti tudi v novi SZDL videl predvsem uresničevalko svojih odločitev in ni bil pripravljen na obnavljanje nekdanjega ljudskofrontnega pluralizma.
Ob takšnih političnih stališčih in praksi, ki jih je spremljala, se v novem sistemu tudi vloga skupščin in skupščinskih teles ni občutneje povečala. Vse pomembnejše politične odločitve so še naprej sprejemali v ožjih krogih republiških in zveznih komunističnih vodstev in v organih Zveze komunistov, predvsem pa v krogu najbližjih Titovih sodelavcev. To seveda ne pomeni, da v skupščinah - republiških in zvezni - niso nastopali poslanci, ki so zastopali različna stališča, da ni prihajalo do polemičnih razprav in celo razhajanj ob posameznih, zvečine konkretnih problemih. Toda komunistično vodstvo se je, kadar se je bilo treba odločati o sistemskih političnih vprašanjih ali pa sprejemati dolgoročnejše politične smernice, najprej obrnilo na Centralne komiteje Zveze komunistov republik ali Jugoslavije, skupščine pa so o njih razpravljale in glasovale šele, ko so bila politična stališča že izoblikovana ali pa je bilo treba zakonsko ukrepati. Tako je - kot prej in pozneje - ravnalo tudi leta 1953, ko se je pokazalo, da so sprejete ustavno-politične spremembe za del komunističnih veljakov in številne komunistične aktiviste na »terenu« preradikalne. Pod vtisom kritik nasprotnikov reform, ki so svarili pred vračanjem v »kapitalizem« in trdili, da Zveza komunistov izgublja notranjo monolitnost in nadzor nad dogodki ter pod vplivom spremenjenih zunanjepolitičnih razmer in ponovnega zbližanja Jugoslavije s Sovjetsko zvezo, je Tito v začetku poletja leta 1953 na Brionih sklical plenum Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, ki je ugotovil, da so »samoupravljalske reforme« sprožile najrazličnejše »protisocialistične« odklone. Komuniste po vsej državi je pozval, naj znova prevzamejo politično pobudo v svoje roke . To je seveda pomenilo rdečo luč za nadaljnji proces demokratizacije, v časopisju pa so zopet dvignili glas kritiki preveč liberalnega odpiranja vrat »zahodnim vplivom« in nasprotniki t.i. protimarksističnih nazorov in teorij. Odnosi med zagovorniki trše, centralistične linije ter pristaši decentralizacije in »samoupravljalskih« reform v jugoslovanskem vrhu in Titovi okolici so se konec petdesetih in v začetku šestdesetih let močno zaostrili. Edvard Kardelj je po VII. kongresu Zveze komunistov leta 1958 v Ljubljani izgubljal in v letih 1961-1962 za krajši čas celo izgubil Titovo naklonjenost, saj je maršal tedaj kazal več simpatij za ponovno okrepitev centralne in komunistične oblasti kot za Kardeljeve ideje o »demokratizaciji«. Slovenska komunistična elita, ki se je s Kardeljevo odrinjenostjo iz Titove bližine znašla v Beogradu tako rekoč obglavljena in v »slepi ulici«, se je v novih razmerah - po krajšem obotavljanju in prvič po letu 1945 - odločno postavila na nacionalno stališče. V soočenju z zveznimi organi je poskušala ostreje kot dotlej uveljaviti svojo gledanja na gospodarsko politiko. Decembra 1961 so slovenski poslanci v zvezni skupščini v Beogradu pri glasovanju o gospodarskem planu zaradi nestrinjanja zapustili skupščinsko dvorano, ker niso hoteli glasovati za predlagani gospodarski načrt . To je bil prvi primer takšnega protesta v povojni Jugoslaviji in pravi »šok« za tedanje politično obnašanje. V Ljubljani so bili nad ravnanjem zveznih organov, ki so se v težkem gospodarskem položaju vračali k vsaj načelno opuščenim centralističnim gospodarsko-političnim načelom, skrajno razočarani. Slovenski komunistični vrh je zato spomladi leta 1962 celo tvegal majhno neposlušnost in ocenil zvezne komunistične opredelitve za »vračanje na staro«. Že teden dni pozneje se je sicer - pod jeznim pritiskom Beograda - pokesal, toda vtis, da sta gospodarski in politični položaj »zelo težka«, se ni spremenil.
Jugoslovanski vrh se je leta 1962 večkrat sestal in je napovedal pomembne sistemske in politične spremembe. Tito je leta 1962 v zelo odmevnem govoru v Splitu, v katerem je prvič javno spregovoril o krizi v jugoslovanskem vrhu, kritiziral korupcijo v gospodarstvu ter nastopil proti »nacionalizmom« in »lokalizmom«. Znova je pozval k strnitvi »komunističnih« in »socialističnih sil ter hkrati grozil vsem, ki rušijo vrednote »bratstva in enotnosti«, socialistične kulture in »pridobitev socializma«. Toda pri tem se tudi Tito sam v alternativi med obema opcijama - tradicionalnim centralizmom in Kardeljevim »samoupravljanjem« - še ni znal odločiti, zato je v svoji okolici vzdrževal neke vrste »pat pozicijo«. »Danes ni mogoče iti v samo eni ali vnaprej določeni smeri, marveč je treba upoštevati tudi nove pojave in vse to usklajevati,« je dejal dan po slovesni proslavi svoje sedemdesetletnice 26. maja 1962. Kompromis, o katerem je govoril, naj bi zagotovila nova ustava in priprava nove ustave je bila nekaj mesecev kasneje zaupana Edvardu Kardelju, kar je bil tudi zunanji znak njegove vrnitve v krog najožjih Titovih sodelavcev. Nova jugoslovanska ustava, ki je bila sprejeta leta 1963, je bila res kompromis med konservativnimi (centralističnimi) in liberalnejšimi (federalističnimi) težnjami, toda hkrati je pomenila zmago »hrvaško-slovenske naveze«, ki jo je poleg Kardelja - kot drugi najpomembnejši avtor ustavnega besedila - poosebljal Vladimir Bakarič. Ustava ni pomembneje posegala v družbene in gospodarske odnose in je ob vztrajanju pri »družbeni lastnini produkcijskih sredstev« večinoma ohranjala centralizirani, politično vodeni gospodarski sistem. V imenu »odmiranja države« in krepitve vloge »delovnih ljudi«, je razširjala upravno-politične pristojnosti občin in lokalnih samouprav, obenem pa povečevala število poslancev in zborov republiških ter zvezne skupščine. Skupščine so dobile namesto dotedanjih dveh pet zborov (poleg zveznega zbora in zbora narodov - oziroma na republiški ravni zbora občin - še gospodarski, družbeno-politični, prosvetno-kulturni in socialno-zdravstveni zbor). To je seveda še zapletalo in oteževalo skupščinsko odločanje, volivci pa so poslance volili ne le kot državljani in pripadniki narodnih skupnosti, temveč tudi kot »proizvajalci« ali zaposleni v neproizvodnih organizacijah (to ni veljalo za kmete, ki še naprej niso šteli ne med proizvajalce, ne med zaposlene, prikrajšani pa so bili tudi nezaposleni). Takšna drobitev in množitev, ki naj bi - kot so zatrjevali avtorji ustave - poudarjala vlogo »samoupravljalcev« in občinskih skupnosti, je slabila republike, koristila pa je predvsem zveznim organom in najvišjim voditeljem v Beogradu, ki so imeli v republiških elitah in zagovornikih njihovih interesov edine resnejše politične tekmece in kritike. Ustava je poleg tega jasno določala, da sta za organiziranje in usklajevanje političnega življenja ter za kadrovanje pristojni le dve politični organizaciji - Zveza komunistov in Socialistična zveza - in obe sta kljub razlikam v stališčih republiških vodstev še naprej delovali hierarhično in centralistično.
Toda Kardelj in njegovi somišljeniki so ustavo prikazovali kot neke vrste temeljno »samoupravljalsko listino«. Obsežno in gostobesedno ustavno besedilo je Jugoslavijo razglašalo za zvezo prostovoljno združenih narodov in demokratično »samoupravno skupnost«, v kateri naj bi bil (po Kardeljevih besedah) »delavski razred organiziran kot država«. Ustava je v državnem vrhu ločevala funkcijo predsednika zveznega izvršnega sveta in predsednika države, ki je ostajala rezervirana za Tita. Hkrati je (po sovjetskem zgledu) na vseh ravneh uvajala obvezno menjavanje (t.i. rotacijo) funkcionarjev in omejitev vodilnih funkcij na štiri leta, kar naj bi vladajočemu sloju in poklicnim političnim uradnikom oteževalo monopoliziranje in zlorabo oblasti. Eden glavnih vzrokov za vgraditev tovrstnih varovalk v ustavne določbe je bila generacijska menjava, saj se je začela prva, »revolucionarna« generacija voditeljev že postopoma umikati mlajšim, po vojni odraslim političnim funkcionarjem. Stari revolucionarji naj bi tako v novih razmerah ohranili politični vpliv kot mentorji in svetovalci iz ozadja. V republikah so bili v ta namen ustanovljeni posebni »sveti republik«, v zveznem vrhu pa »svet federacije«. Čeprav so se Kardelj in njegovi sodelavci zavedali kompromisne narave ustavnega besedila, so menili, da je »samoupravna« usmeritev v njem prepričljivo prevladala. Jugoslavija je po njihovem mnenju z novo ustavo uspešno stopala v obdobje »zrelega socializma«, zato so jo iz Federativne ljudske republike preimenovali v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo.
Nova jugoslovanska ustava je bila v resnici protislovna, težko pregledna in - kot je zapisal Jože Pirjevec - utopična , toda z opredelitvijo za »samoupravljanje« je tudi širše v javnosti ustvarjala vtis, da utira pot politični demokratizaciji in modernizaciji. Tu krajšo, tam daljšo politično odjugo je bil res čutiti na različnih področjih, posebej na kulturnem, toda politična praksa v državi se je malo spremenila. Pomembnejše in dolgoročnejše politične odločitve so tudi naprej najprej sprejemali v visokih partijskih forumih in jih šele nato, ko so uskladili stališča, prepuščali v potrditev republiškim in zvezni skupščini. To je nazorno razkrila razprava o gospodarski reformi. V zvezni skupščini in skupščinah obeh zahodnih republik, so že po volitvah, ki so sredi leta 1963 sledile sprejetju nove ustave, prevladali zagovorniki političnih in gospodarskih reform. Toda gospodarska reforma je dobila »zeleno luč« šele, ko jo je po zaostritvi gospodarskih razmer konec leta 1964 podprl VIII. kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Za takšno opredelitev kongresa je bilo odločilno tudi, da se je Tito nedvoumno postavil na stran reformistov in se je ob obsodbi nacionalističnih in unitarističnih teženj opredelil za samoupravljanje in opustitev »centralistično-etatistične« gospodarske politike. Zmaga reformistov na VIII. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije in odločitev o gospodarski reformi sta zaostrili razhajanja v jugoslovanskem vodstvu in poslabšali odnose med vzhodom in zahodom države. Tudi o tem pa so do druge polovice šestdesetih let razpravljali predvsem v najožjem jugoslovanskem političnem in partijskem vodstvu in mnogo manj na zasedanjih zvezne in republiških skupščin. V najožjem krogu Titovih sodelavcev in zaupnikov se je prav tako začel »obračun« s Kardeljevim glavnim nasprotnikom v jugoslovanskem vrhu in dolgoletnim jugoslovanskim notranjim in policijskim ministrom Aleksandrom Rankovičem, ki so ga vseh funkcij razrešili kar na sestanku Centralnega komiteja ZKJ 1. julija 1966 na Brionih - ne da bi zvezno skupščino, ki so ji bili ministri in vlada formalno odgovorni, sploh vprašali za mnenje.
4. aprila 1965 je bil v Zvezni skupščini v Beogradu sprejet nov Temeljni zakon o društvih, ki je dokončno - tudi formalno - odpravil zakonska določila o svobodi političnega združevanja iz leta 1945. Medtem ko je bil v starem zakonu (iz leta 1945) poseben člen posvečen političnim društvom (torej strankam) in je dovoljeval njihovo ustanavljanje, je novi zakon omenjal le še društva. Strogo pravno bi sicer to lahko pomenilo, da so bila z društvi razumljena tudi politična združenja, toda pri interpretaciji zakona je bila odločilna pravno-politična praksa. V skladu s to tudi Zveza komunistov ni bila nikoli formalno pravno uzakonjena, saj je ni kot politično združenje nikoli nihče ustrezno prijavil Zveznemu ministrstvu za notranje zadeve, njen poseben položaj v političnem življenju socialistične Jugoslavije pa je bil nedvoumno opredeljen šele v zvezni ustavi leta 1963, kjer je bilo zapisano, da je Zveza komunistov Jugoslavije »organizirana vodilna sila delavskega razreda in delavnega ljudstva v izgradnji socializma in uresničevanju solidarnosti delavnih ljudi in bratstva in enotnosti med narodi«.
Reformistično krilo komunističnega in državnega vodstva se je sredi šestdesetih let tako kot za gospodarske spremembe zavzemalo tudi za reformo Zveze komunistov in državne organizacije. Po brionskem obračunu z Rankovičem so v Beogradu najprej sprejeli sklep o preobrazbi ZKJ. Uvedli so kolektivno predsedstvo, ki mu je kot predsednik načeloval Tito, nato pa so stranko preoblikovali tako, da so poudarili samostojnost republiških organizacij in povečali njihov vpliv na zvezno vodstvo. Z dopolnili k zvezni ustavi so v letih 1967-1968 v skladu s Kardeljevimi predstavami razširili tudi upravne in politične pristojnosti republik. Zvezni vladi ter zvezni skupščini so zmanjšali pooblastila, z okrepitvijo avtonomije Vojvodine in Kosova pa so dodatno poudarili razdelitev Srbije na tri dele. Nasprotniki reform so se decentralizaciji upirali, zato je potekala s pretresi, ki so Kardelja spominjali na »državne udare«.
V Sloveniji je spomladi leta 1967, potem ko je v Ljubljani zaradi nesoglasij s skupščino prvič po vojni in prvič v kaki komunistični vladi odstopila republiška vlada na čelu z Jankom Smoletom, prevzel vodstvo izvršnega sveta Stane Kavčič. Kavčič in njegovi somišljeniki so bili odločni pristaši gospodarskih in političnih sprememb. Zagovarjali so ohlapno in kar se da svobodno dogovarjanje med republikami, povečanje njihove samostojnosti pri navezavi stikov s tujino ter financiranje zveznih služb in ustanov po načelu kotizacije. Kot komunisti so se sicer večinoma strinjali, da mora v obstoječih razmerah Zveza komunistov v Jugoslaviji obdržati vodilno politično vlogo, toda pri tem so menili, da modernizacija socialističnega gospodarstva in sistema ni mogoča brez temeljite demokratizacije in »odpiranja« političnih organizacij. Kavčičevi privrženci med univerzitetnimi profesorji so tako v letih 1968-1970 pripravili predlog »posodobitve« Socialistične zveze, ki naj bi se v novih razmerah vrnila k pluralni zasnovi OF in bi zopet postala v odnosu do Zveze komunistov avtonomno politično združenje. Že te zamisli so bile za večino starejših komunističnih prvakov nesprejemljive, z zavzemanjem za novo organizacijo armade in podreditev Teritorialne obrambe republiški vladi ter težnjo, da bi zagotovil Teritorialni obrambi lastno oborožitev in protiobveščevalno službo, pa je Kavčič močno razburil še vojaški vrh.
Leta 1968 je gospodarska reforma že v glavnem propadla, socialni in politični nemir, ki je podobno kot ostalo Evropo zajel tudi Jugoslavijo, pa je skupaj z napetimi razmerami po sovjetskem vojaškem posredovanju na Čehoslovaškem okrepil nasprotnike političnih reform. Neugodne socialne posledice gospodarskih sprememb z rastjo brezposelnosti so spodbudile nezadovoljstvo, ki so se mu pridružili študentski nemiri in poslabšanje mednacionalnih odnosov. Na čelu večine republik so bili sicer zagovorniki reformnih ukrepov in politične liberalizacije, toda njihovi pogledi na vlogo federacije, mednacionalna razmerja v Jugoslaviji in gospodarsko politiko so se zelo razlikovali. Srbski voditelji so še naprej nasprotovali slabitvi osrednjih državnih ustanov in dokazovali, da odločanja o »demokratizaciji« in »modernizaciji« ne gre prepuščati republiškim vodstvom, saj morajo reformni procesi, če naj bodo resnično učinkoviti, zajeti vso državo. Hkrati so kljub načelnemu podpiranju usmeritve k »tržnemu gospodarstvu« in medrepubliškemu dogovarjanju - enako kot Makedonci, Bosanci in Črnogorci - odklanjali gospodarsko osamosvajanje zahodnih republik, s katerim se je zmanjševal obseg zveznega denarja, reformiste v Sloveniji in na Hrvaškem pa so obtoževali nacionalnega egoizma in sebičnosti. V Ljubljani in Zagrebu so nasprotno vztrajali, da se Jugoslavija ne bo izkopala iz notranjih sporov in težav brez temeljitega preoblikovanja odnosov med republikami. Mlajši člani hrvaškega vodstva so svoja stališča pri tem stalno zaostrovali in se v iskanju zaveznikov vedno bolj opirali na socialno in nacionalno nezadovoljstvo med hrvaškim prebivalstvom. Čeprav je prihajalo v letih 1968-1971 v vseh jugoslovanskih republikah do nacionalističnih napetosti in izbruhov, ni bilo nacionalno in protisrbsko razpoloženje nikjer tako močno in množično kot na Hrvaškem.
Kavčičeva vlada in slovenska politika sta poskušala v srbsko-hrvaškem konfliktu ostati ob strani. Slovenskim voditeljem se je zdelo hrvaško, iz dneva v dan glasnejše igranje na nacionalistične strune odbijajoče in nevarno, s srbskim političnim vrhom pa so se razhajali v temeljnih pogledih na vlogo zvezne države in republik v njej. Slovenija je tako za Evropo in Jugoslavijo burno leto 1968 preživela razmeroma mirno, vseeno pa so se odnosi med starejšo in mlajšo generacijo slovenskih komunističnih voditeljev stalno slabšali. Glavni razlogi za razhajanja (vsaj sprva) niso bili vsebinski in konceptualni, temveč predvsem osebni in hierarhični. Kavčič je sprejemal odločitve na hitro in sam (ali v ožjem krogu svojih somišljenikov), kar je bilo za starejše politične veljake s Kardeljem na čelu povsem nesprejemljivo. V takšnem merjenju moči se je v letih 1968-1972 tudi slovenska Zveza komunistov razdelila na dva bloka: v pristaše Kavčičeve politike in Kavčičevega razumevanja reform, ki so imeli oporo v delu poslancev republiške skupščine, v večjih urbanih središčih, pa tudi v slovenskem Centralnem komiteju, v medijih in zlasti med bolj poslovno usmerjenimi gospodarstveniki, ter na Kavčičeve nasprotnike, ki so pripadali starejši komunistični generaciji. Slednji so se povezovali s Kardeljem ter imeli svoje politično zaledje v občinskih komitejih komunistične organizacije. V takšnih razmerah se je povečala tudi vloga republiških skupščin in poslancev. S postopno liberalizacijo javnega in političnega življenja so poskušali zadnji delovati bolj samostojno, kar je lepo ponazarjalo že nasprotje med skupščino in izvršnim svetom Janka Smoleta, ki je pripeljal do Smoletovega odstopa. Razprave v republiških in zvezni skupščini so hkrati postale bolj sproščene in manj enoglasne, poslanci pa so nastopali samostojneje in bolj polemično kot kdajkoli po vojni. Toda jugoslovanski komunistični voditelji in pristaši trše komunistične linije skupščinam in poslancem tudi naprej niso bili pripravljeni prepustiti odločanja o občutljivih, daljnosežnih in sistemskih političnih vprašanjih in so se poslanskim in skupščinskim težnjam po političnem osamosvajanju postavili po robu takoj, ko se je zdelo, da uhajajo izpod nadzora. V Sloveniji se je to nazorno pokazalo ob t.i. »cestni aferi« leta 1969 in »akciji 25 poslancev« leta 1971.
»Cestna afera« je bila posledica odločitve zveznega izvršnega sveta, ki ga je vodil Mitja Ribičič, da Sloveniji namenjena mednarodna posojila za gradnjo cest preusmeri v Srbijo. Kavčičeva vlada je proti tej odločitvi ostro protestirala in zveznemu izvršnemu svetu ter njegovemu predsedniku očitala, da sta pri razdelitvi posojil Mednarodne banke podlegla političnim pritiskom in obšla dogovorjena gospodarska merila. Po nespretnem Ribičičevem izmikanju, da se je zvezni izvršni svet pri svojem delu držal »paritete«, tj. načela »enakopravnosti« republik in pokrajin, in hkrati upošteval, da je bila Slovenija v preteklosti že deležna znatnih tujih posojil, pa je prešla v napad in je zabrenkala še na nacionalne strune. Zdaj je polemika med Ljubljano in Beogradom razburkala vso slovensko javnost in razdelila slovensko komunistično elito, ki je sprva dokaj enotno podpirala Kavčičev protest. Kavčiču zvesti politiki so zvezni izvršni svet in Ribičiča pozvali, naj svoj sklep spremenita, del poslancev pa se je zavzel za sklic izredne seje republiške skupščine; slišati je bilo tudi zahteve po Ribičičevem odstopu.
Toda slovenskim kritikam se je trdo postavil po robu Edvard Kardelj in jih je skupaj s somišljeniki v Ljubljani - med njimi sta imela glavno besedo predsednik slovenske Zveze komunistov France Popit in predsednik republiške skupščine Sergej Kraigher -ostro zavrnil. Popit in Kraigher sta preprečila sklic skupščine in poskušala umiriti nesoglasja v starem slogu - po »partijski liniji«. V začetku avgusta 1969 sta CK ZKJ in Tito slovenske proteste na račun zvezne vlade razglasila za poskus nacionalističnega »rušenja skupne države«, Kardelj pa je na plenumu predsedstva CK ZKJ na Brionih kritično zavrnil tudi prevelike politične ambicije republiških vlad in republiških skupščin. »Skupščine in vlade v našem sistemu predstavljajo mesto za odločanje na osnovi dogovarjanja, ne pa za nastanek političnih skupin in klik, ki bi odločale mimo Zveze komunistov in drugih družbenih faktorjev,« je dejal. Dobra dva tedna pozneje je na seji Centralnega komiteja slovenskih komunistov v Ljubljani v več kot triurnem govoru še ugotovil, da Slovenija v Jugoslaviji ni bila izkoriščana ter zapostavljena in obsodil slovenske politične razmere, za katere naj bi bilo - kot je dejal - značilno razraščanje socializma in »socializmu sovražnih sil«. Glavna naloga komunistov naj bi zato bila, da v prihodnje okrepijo ideološko budnost in zaostrijo ideološki boj. Najostrejši povojni spor med Ljubljano in Beogradom se je tako po dobrih dveh mesecih končal z značilnim komunističnim discipliniranjem Kavčičevih »mladoslovencev« in z zmago »kardeljancev«. Ob tem je bil obračun v Sloveniji jasen znak tudi reformatorjem v drugih republikah, da imajo »samoupravljanje« ter samostojnost republik in njihovih skupščin jasno določene meje, o katerih še naprej odločajo izbrani komunistični veljaki ter zvezni komunistični vrh in nihče drug.
Drug primer, ki je pokazal, kako malo možnosti imajo poslanci in skupščinska telesa za samostojne politične pobude, pa je bila t.i. akcija 25 poslancev. Poleti leta 1971 je namreč petindvajset poslancev slovenske republiške skupščine poskušalo v zvezno državno predsedstvo namesto v »cestnih polemikah« kompromitiranega Mitje Ribičiča mimo običajnih partijskih sit in postopkov predlagati svojega kandidata. Pri tem ni prav nič pomagalo, da so v iskanju primernega zastopnika na prvem mestu pomislili na Edvarda Kardelja. Že dejstvo, da so ravnali samostojno (kar sta jim dopuščala tudi skupščinski poslovnik in zakon), ne da bi se posvetovali s petimi ali šestimi veljaki, ki so po nepisanem pravilu vodili slovensko kadrovsko politiko, je bilo dovolj za stroge disciplinske ukrepe. Slovenski politični vrh s »kardeljanci« na čelu je akcijo gromoglasno obsodil, njeni protagonisti pa so morali odstopiti s političnih položajev ter zapustiti poslanske in komunistične vrste (večina med njimi je imela težave z zaposlitvijo in pojavljanjem v javnosti še več kot desetletje). Jugoslovanski politični vrh je poskušal medtem izgubljeno politično ravnotežje obnoviti z novimi reformami. Na IX. kongresu ZKJ v Beogradu so marca leta 1969 -ob Titovem in Kardeljevem prepričanju, da bodo z zapletenim oblikovanjem vodstva ZKJ po načelu nacionalne in republiške enakopravnosti postopoma le dosegli konsenz in ravnovesje - potrdili usmeritev k povečevanju samostojnosti republiških komunističnih organizacij. V letih 1970 in 1971 pa so po Kardeljevih zamislih nadaljevali tudi z razgradnjo zvezne države in spreminjanjem republik in pokrajin v »suverene enote«, ki naj bi jih zvezna oblast povezovala samo na področju zunanjih zadev, obrambe in skupnega gospodarskega sistema. Junija 1971 so tako reformo federacije kronali s sprejetjem »ustavnih dopolnil« (k ustavi iz leta 1963). Ta so napravila še korak naprej v slabitvi zveznih političnih in gospodarskih ustanov ter organov. Zvezni vladi so odvzeli pravico razpolaganja z investicijami ter nadzor nad davčno in finančno politiko; vse te pristojnosti so bile prenesene na federalne enote. Hkrati je bilo določeno, da ni mogoče nobene odločitve sprejeti s preglasovanjem, temveč je vedno potrebno soglasje vseh. Federacija naj bi razen za enotnost socialističnega družbenopolitičnega sistema, za narodno obrambo ter zunanje zadeve in trgovino, skrbela še za skupno emisijsko politiko, za enotnost jugoslovanskega trga in za razvoj nerazvitih republik in Kosova.
Najpomembnejša organa federacije naj bi bila 23 člansko kolektivno predsedstvo države in zvezna vlada. Oba naj bi bila - kot večina drugih komisij in odborov - sestavljena po paritetnem načelu (tj. iz enakega števila predstavnikov republik in določenega števila zastopnikov avtonomnih pokrajin) in naj bi prav tako sprejemala sklepe le sporazumno in kolektivno. Ustavna dopolnila so podrobno določala postopek »usklajevanja skupnih odločitev in interesov«, ki naj bi zagotavljal enakopravnost vseh federalnih enot in narodov ter uresničevanje »samoupravne volje delovnih ljudi« . Nova organizacija federacije in države je bila v očeh avtorjev ustavnih dopolnil pač le nova stopnja v dograjevanju »samoupravnega sistema in demokracije«, ta pa naj bi bila - v skladu z veliko Kardeljevo iluzijo - most, ki bo jugoslovanskim narodom pomagal postopno odpraviti medsebojna nasprotja in jih bo združil v boju za končni cilj - za socializem. Kako velik in globok je bil prepad med ustavnimi in deklariranimi političnimi načeli ter politično stvarnostjo in prakso je v letih 1971/1972 znova nazorno razkril brezkompromisen obračun jugoslovanskega komunističnega vrha z reformistično razpoloženimi republiškimi vodstvi. Konec leta 1971 sta jugoslovansko vodstvo in Tito najprej prisilila k odstopu hrvaške reformiste. Nacionalistična vročica na Hrvaškem je sredi leta 1971 dosegla vrhunec, hkrati pa se je selila med Hrvate v Bosno in Hercegovino. Za intervencijo se je ponujal vojaški vrh, ki bi nemir najraje zadušil sam, vendar se je Tito odločil drugače in je na seji predsedstva jugoslovanskih komunistov v Karadjordjevu 1. decembra 1971 odstavil hrvaško vodstvo. Deset mesecev kasneje - v prvi polovici oktobra 1972 - so pod Titovim pritiskom in pritiskom konservativcev v lastni republiki odstopili še srbski reformisti. Novembra 1972 pa so slovenski pristaši Titovega in Kardeljevega obnavljanja »revolucionarne oblasti delavskega razreda« odvzeli vse funkcije še Stanetu Kavčiču in njegovim sodelavcem. Čeprav obračun s slovenskimi reformisti in »liberalci« ni bila tako nasilen kot npr. s prenovitelji na Hrvaškem, kjer so nekaj sto ljudi zaprli, nad tisoč pa jih izključili iz Zveze komunistov in odpustili z delovnih mest, je bila po Kavčičevem padcu tudi slovenskim »liberalcem« za več kot desetletje zaprta pot v politično življenje.
Jugoslavija je leta 1972 - po mnenju nekaterih avtorjev - usodno zamudila možnost, da bi se v miru »demokratizirala« in »modernizirala«. Politični prvaki, ki so se po obračunu z reformisti in »liberalci« zbrali okoli Tita in Kardelja, v vseh republikah začeli s temeljito politično in ideološko ofenzivo v imenu »obnove oblasti Zveze komunistov in delavskega razreda«, so številne pridobitve več kot dvajsetletnega obdobja sprememb in reform tudi po letu 1972 ostale v veljavi. Pobudniki in glasniki novega političnega vetra so sicer težili k ponovni utrditvi komunistične hierarhije in discipline ter napovedovali odločen boj proti razkroju ZKJ v »labilno koalicijo republiških in pokrajinskih organizacij«, toda Kardeljevo vztrajanje pri samoupravljanju je preprečevalo vrnitev k centralizmu. Republike in pokrajini so kljub okrepljeni vlogi komunističnih in centralnih državnih organov tudi po odstranitvi »reformistov« in »liberalcev« ohranile (in celo razširile) svoje ustavno zagotovljene pristojnosti. Zveza komunistov in druge družbenopolitične organizacije so ostajale razdeljene na republiška in pokrajinska združenja, ki so prek svojih vodstev in elit bolj ali manj samostojno izbirale svoje funkcionarje in zastopnike v zveznih organih. In t.i. dogovorno gospodarstvo, ki naj bi po načrtih jugoslovanskega vrha nadomestilo »liberalne« tržne mehanizme in omogočilo oblastni nadzor nad gospodarskimi tokovi, je bilo prav tako daleč od boljševiških in sovjetskih gospodarskih predstav in obrazcev. O kakšni posebni samostojnosti in avtonomnosti zvezne in republiških skupščin pa seveda v takšnem sistemu ni bilo govora in poslancem vseh vrst je bilo neusmiljeno politično obračunavanje z izvoljenimi »ljudskimi predstavniki«, ki so si konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let drznili nastopiti s samostojnejšimi političnimi pobudami, dovolj jasen poduk, da jih niso posnemali.
Jugoslovanski sistem je bil v sedemdesetih letih na ta način toga in protislovna oblika komunističnega avtoritarizma. Vrh v Beogradu je »novo« politično usmeritev podrobno opredelil že septembra 1972 v pismu predsednika in izvršnega biroja ZKJ komunističnim organizacijam in članom, ki je postal neke vrste »sveti spis« (velikokrat se je omenjalo preprosto kot Pismo). Nanj so se v naslednjih letih neutrudno in ob najrazličnejših priložnostih sklicevali veliki in majhni politični veljaki po vsej državi. Pismo je pozivalo k »zavestnemu in načrtnemu usmerjanju gospodarskih in družbenih gibanj« in k obnovi »idejne in politične enotnosti Zveze komunistov«, ki bi morala ponovno postati hrbtenica jugoslovanskega političnega sistema. To je seveda pomenilo vračanje k načelom »demokratičnega centralizma« in odločno zavračanje »vseh teženj«, ki bi lahko vodile k dezintegraciji komunistične stranke. Kot so menili avtorji Pisma, bi morala Zveza komunistov na novo izostriti »idejna merila« in preveriti ter prečistiti lastne vrste, nato pa na vseh ravneh in v vseh okoljih poskrbeti, da bi na vodilna mesta v politiki, gospodarstvu, v sodstvu, v javni upravi in v medijih ter v izobraževalnih ustanovah prišli ljudje, ki bi svoje delo opravljali v »imenu delavskega razreda«. »Ko je nekdo komunist, je vojak, vse dokler revolucija traja«, je leta 1972 dejal Tito.
Ob takšnih usmeritvah so postale po letu 1972 »moralno-politične« kvalifikacije zopet odločilno merilo ne le pri dodeljevanju političnih funkcij in nalog, temveč tudi pri postavitvah na druga odgovorna mesta. V Sloveniji je prevzela v roke vodstveno krmilo zmagovita, okoli predsednika CK ZKS Franceta Popita in predsednika republiške skupščine Sergeja Kraigherja zbrana skupina politikov, ki so se ji pridružili »prebežniki« iz Kavčičevega tabora. Vsi skupaj so izvedli temeljito čistko v republiških organih, na nižjih upravnih in političnih ravneh, v gospodarskih organizacijah, v medijskih in časopisnih hišah, v izobraževalnih ustanovah ter na univerzi. Hkrati so - kot drugod v Jugoslaviji - z ustanavljanjem »marksističnih centrov« in organiziranjem »politično izobraževalnih šol in tečajev« poskrbeli za politično in idejno prevzgojo komunističnega članstva ter (kot se je temu reklo v tedanjem političnem jeziku) drugih delovnih ljudi. V Jugoslaviji so politični »ostrini«, ki jo je v boju proti »zlorabam demokracije« predlagal Tito, poskušali zagotoviti tudi zakonsko osnovo. Že leta 1973 so z novim zakonom, ki ga je potrdila zvezna skupščina, omejili svobodo tiska. Dve leti kasneje je bil prav tako v zvezni skupščini in brez posebnih ugovorov poslancev sprejet nov kazenski zakonik, ki je poostroval kazni za »protirevolucionarno dejavnost«, »sovražno propagando« in »nasprotovanje socialistični oblasti«, njegov 133. člen pa je bil formuliran tako ohlapno, da je omogočal pregon vsake, tudi samo verbalne protirežimske kritike. V isti sapi so oblasti z novimi zakonskimi predpisi povečale nadzor nad kulturo, šolstvom, univerzo in društvenim življenjem Kardelj je ostal tudi po letu 1972 desna Titova roka in skupaj s Stanetom Dolancem, ki je leta 1969 postal sekretar izvršnega biroja predsedstva ZKJ, eden najvplivnejših sooblikovalcev nove jugoslovanske politike. »V demokratično bitko moramo stopati brez iluzij, » je dejal leta 1972. »Ko smo slabi in ne moremo dobiti bitke z demokratičnimi sredstvi, se ne smemo ustrašiti sredstev revolucionarne in državne prisile.« Vendar mu takšna stališča niso preprečevala, da ne bi vztrajal pri svoji samoupravljalski utopiji. Jugoslavija je dobila v začetku leta 1974 novo ustavo, ki je uvajala do tedaj najvišjo stopnjo decentralizacije, hkrati pa je - ob sklicevanju na samoupravne pravice »neposrednih proizvajalcev« in »drugih delovnih ljudi« -oblikovala skrajno zapleten sistem političnega organiziranja in zastopanja. Ta naj bi temeljil na najmanjših delovnih, proizvodnih in teritorialnih enotah, v katerih so se pri delu in zaradi »uresničevanja osnovnih interesov in potreb« srečevali in združevali »občanke« in »občani«. Novi ustavni zakoni so tako odpravljali poslednje ostanke tradicionalnega parlamentarizma in ga zamenjevali s sistemom delegiranja in delegacij.
Najmanjše proizvodne enote (t.i. temeljne organizacije združenega dela –TOZD-i) in najnižje teritorialne skupnosti so volile predstavnike (delegate) v občinske skupščine, ki so izbirale svoje zastopnike v republiške skupščinske zbore, ti pa so skupaj z občinami pošiljali svoje delegate v zvezno skupščino. Takšna predstavniška piramida je teoretično res pomenila, da so bili vanjo vpreženi vsi - od preprostega delavca, ki je izbiral zastopnika v občinsko skupščino ali v njej zastopal TOZD, do delegatov v občinskih skupščinah, ki so odločali o svojih predstavnikih na republiški ali celo zvezni ravni. Njen dejanski rezultat pa je bil, da so celo največje gospodarske organizacije ter kulturne in znanstvene ustanove neposredno volile zastopnike le na najnižji delegatski in občinski ravni, pri izbiri delegatov na »višje« pa so odločala druga, večinoma zelo izbirčna občinska sita ter razni odbori SZDL in Zveze komunistov.
Nova ustava je, kar zadeva odnose med federalnimi enotami in narodi, dopolnjevala in zaokrožala sistem, ki so ga uzakonjala ustavna dopolnila leta 1971. Republike je opredeljevala kot »države, ki temeljijo na narodni suverenosti ter na oblasti in samoupravljanju delavskega razreda in delovnih ljudi«, hkrati pa je povečevala samostojnost avtonomnih pokrajin in poglabljala delitev Srbije na tri dele. Načelno je omenjala tudi pravico do narodne samostojnosti in samoodločbe, čeprav dovolj dvoumno, da so bila mogoča različna tolmačenja in razlage. Najpomembnejši državni organi, zlasti zvezni in izvršni svet in, kar zadeva republike, državno predsedstvo, so morali biti sestavljeni po paritetnem načelu, za vse pomembnejše državne odločitve pa je bilo potrebno soglasje vseh republik in pokrajin. Toda ob tem ustavno besedilo razen splošnih določb, ki so predvidevale dogovarjanje in sporazumevanje, ni poznalo formalnih varovalk, ki bi preprečevale in odpravljale konflikte v institucijah sistema. Izhodišče več kot 400 členov obsegajoče ustavne listine je pač bilo, da nastaja v Jugoslaviji brezrazredna, nekonfliktna družba, ki bo, ko bo dosegla zrelo razvojno stopnjo, s sporazumevanjem in dogovarjanjem uspešno razreševala nasprotja in nesporazume. Vse dokler takšno stanje ni doseženo, pa naj bi nad družbo in nad njenim samoupravnim sistemom - v imenu delavskega razreda in »delovnih ljudi« -kot vodilna politična sila bdela Zveza komunistov Jugoslavije z Josipom Brozom Titom na čelu. Slednjemu je ustava (zaradi zgodovinskih zaslug) zagotavljala časovno neomejen položaj državnega predsednika.
Nekaj mesecev po sprejetju zvezne in republiških ustav so sledili republiški, pokrajinski in (kot deseti po vrsti) zvezni kongres Zveze komunistov, ki so sicer ohranili federalno zasnovo komunistične organizacije, vendar hkrati drug za drugim prisegali na »enotnost« ZKJ. Ta naj bi bila in ostala stranka »revolucionarne akcije«. Zvezni kongres je celo sprejel stališče, da je »sistem socialističnega samoupravljanja... posebna oblika diktature proletariata« ter opozoril na nepogrešljivo vlogo vojske, ki naj bi bila (kot je bilo rečeno) pomemben dejavnik »družbene stabilnosti« tudi v »trenutkih notranjih družbenih napetosti« Kardelj in njegovi najbližji somišljeniki so poskušali s svojimi boljševiško proudhonističnimi družbenopolitičnimi fantazijami (nekateri zahodni komentatorji so Kardelja kasneje posmehljivo označili za »ideološkega krojača«) res v prvi vrsti ohraniti komunistični režim in utrditi njegov oblastni monopol, hkrati pa so hoteli preprečiti nevarno zaostrovanje nacionalnih spopadov v Jugoslaviji in še posebej preveliko moč Srbije. Toda pri tem so trdno in samovšečno verjeli v svojo vizionarnost ter izjemnost in edinstvenost političnega sistema, ki so si ga izmišljali in so ga ustvarjali. Z zakonom o »združenem delu«, ki ga je zvezna skupščina – zopet brez glasnejših ugovorov - potrdila novembra 1976, so gospodarske, družbene, politične, kulturne in izobraževalne organizacije ter javne zavode in ustanove dobesedno razbili na najmanjše možne dele. Takšna atomizacija družbe in gospodarstva naj bi, kot je v knjigi z naslovom Smeri razvoja socialističnega sistema samoupravljanja - leta 1977 so jo gostobesedno predstavljali po vsej državi -zatrjeval Edvard Kardelj, spodbudila množično politizacijo prebivalstva in pospeševala njegovo sodelovanje pri »samoupravnem odločanju«.
V resnici je bil sistem skrajno neučinkovit in nepregleden, zapleten politični jezik, ki so ga uporabljali Kardelj in njegovi epigoni pa je bil običajnim ljudem nejasen in nerazumljiv. V drugi polovici sedemdesetih let je v Sloveniji najrazličnejše »samoupravne« naloge in delegatske funkcije opravljalo skoraj 300.000 ljudi, toda vse pomembnejše politične odločitve so še naprej sprejemali v ozkih in zaprtih krogih Zveze komunistov. »Včasih je biti poslanec le nekaj pomenilo«, je v svojem dnevniku ugotavljal literarni teoretik in zgodovinar Dušan Pirjevec. »Danes biti delegat ne pomeni biti nič. (To) ni več politična funkcija - politiki so samo še v partiji« Velika večina ljudi se je seveda v takšnem sistemu izogibala javnemu nastopanju in izražanju osebnih stališč, saj bi jih to lahko pripeljalo v spor z oblastmi in komunističnimi gorečneži. Kljub pozivom političnih aktivistov, naj se vključijo v proces »samoupravne preobrazbe« se je le toliko udeleževala političnega življenja, kolikor se je neizogibno morala. Da bi lahko komunisti v bližnji prihodnosti izgubili oblast, se ni zdelo prav nič verjetno. Vladajoči politiki so spretno izkoriščali strah pred sovjetskim boljševizmom in dokazovali, da je kardeljansko samoupravljanje edina možna alternativa politiki »trde roke«, ki ima v delu jugoslovanskega političnega in vojaškega vodstva še vplivne pristaše. Vendar so bili razlogi za ugled in podporo, ki so ju komunisti (kot so razkrivale raziskave javnega mnenja) še uživali pri pretežni večini slovenskega prebivalstva, bolj gospodarske kot politične narave.
V sedemdesetih letih sta dosegla življenjski standard in kvaliteta življenja v Jugoslaviji najvišjo raven po drugi svetovni vojni. Jugoslovanski vrh pač kljub priseganju na delavski razred in delavske interese že nekaj časa ni več nasprotoval razvoju v smeri zahodnega potrošništva, saj naj bi bilo določeno udobje in oseben standard - kot so trdili komunistični veljaki - sestavni del »socializma s človeškim obrazom«, prav k temu pa naj bi težil samoupravni sistem. Okoli 60.000 Slovencev si je sicer kruh služilo na tujem, toda doma - v Sloveniji - je bila nezaposlenost nizka, delavska zakonodaja in socialno zavarovanje, ki je srede šestdesetih let zajelo praktično vse prebivalstvo, pa sta zagotavljala socialno in zaposlitveno varnost. Življenjska stvarnost je imela na ta način vedno bolj izrazito dva obraza, ki sta gledala vsak v svojo smer. Medtem ko je oblast še naprej vztrajala pri sistemu ene same stranke, omejevala svoboščine prebivalstva in se sklicevala na komunistična gesla, se je vedno večji del ljudi oziral na Zahod in se spogledoval z zahodno potrošniško miselnostjo in načinom življenja. Ob tem sta se politična in gospodarska kriza v drugi polovici sedemdesetih let naglo zaostrovali. Število podjetij, ki so tonila v rdečih številkah, je bilo iz leta v leto večje, vladni poskusi, da bi zaustavili inflacijo z omejevanjem rasti cen in nepriljubljenim »zamrzovanjem« plač, pa so bili neučinkoviti. Hkrati so se množili gospodarski kriminal in finančni škandali, v katerih so bili vpleteni tudi vplivni komunistični veljaki. K padanju delovne vneme in rastočemu občutku nemoči je krepko prispevalo samoupravljanje z enostransko zaščito delavskih pravic na škodo izpolnjevanja delovnih obvez ter neskončnim dogovarjanjem in sestankovanjem. Toda slovenski politični vrh je bil - podobno kot jugoslovanski - neomajen v svojem optimizmu. Pred težavami si sicer ni mogel povsem zatisniti oči, zato je pozival k dvigu delovne volje, k treznemu »soočanju z realnostjo« in »hitrejšemu gospodarskemu razvoju«. Hkrati je ugotavljal, da je »Jugoslavija močna in trdna kot še nikoli«. Treba naj bi bilo le realno pretehtati »možnosti in ambicije«, na vseh ravneh okrepiti »ustvarjalna jedra komunistov«, zlasti pa zagotoviti učinkovito »samoupravno sporazumevanje« in »kolektivno delo«. »Zdaj ne gre več za dograditev sistema, zdaj gre za bitko za zavest ljudi,« je konec leta 1978 menil Stane Dolanc.
Prenos funkcij umrlega predsednika Tita na kolektivni predsedstvi države in Zveze komunistov je leta 1980 res potekal po vnaprej pripravljenem scenariju in brez večjih zapletov. Zvezno predsedstvo je že pred Titovo smrtjo oblikovalo 16 članski »direktorij« najpomembnejših državnih in političnih funkcionarjev, ki naj bi odločal in ukrepal, če bi v državi prišlo do »izrednih razmer«. Na »čas po Titu« se je pripravljal tudi vojaški vrh, ki državnemu predsedstvu ni zaupal, in je poskušal zato sam okrepiti nadzor nad vojsko ter »teritorialnimi« enotami« republik in pokrajin (s tem namenom je neposredno po maršalovi smrti ustanovil poseben svet za Teritorialno obrambo). Toda tega, da je gospodarski položaj države več kot kritičen leta 1980 ni bilo več mogoče skrivati. Zvezna vlada je pod vodstvom Črnogorca Veselina Djuranoviča že leta 1979 poskušala uvesti več ukrepov, ki bi spodbujali k varčevanju in zmanjšanju potrošnje, vendar zanje ni dobila podpore v zvezni skupščini. To seveda ne pomeni, da so se poslanci, ki so se uprli ukrepom Zveznega izvršnega sveta končno politično osamosvojili in so proti predlaganemu varčevanju glasovali v skladu z razpoloženjem neposrednega volilnega zaledja, temveč kaže le, da so bile, kar zadeva »zategovanje pasu«, razdeljene tudi politične elite v federalnih enotah, ter da med njimi o tem, kako zaustaviti padajoče gospodarske kazalce, ni bilo konsenza. Leta 1980 zvezna vlada v Beogradu z ukrepi ni mogla več odlašati in je pod pritiskom mednarodnih finančnih ustanov dober mesec po Titovi smrti za 30 odstotkov razvrednotila dinar, da bi dobila nova posojila. Vendar devalvacija ni pospešila izvoza, kot so želeli njeni predlagatelji, dodatno pa je otežila uvoz, kar je še povečalo težave pri preskrbi s surovinami in osnovnimi življenjskimi potrebščinami. Zvezni organi v Beogradu so poskušali porabo zmanjševati z nepriljubljenimi in slabo premišljenimi ukrepi ter z oteževanjem potovanj v tujino zajeziti odtok zahodnih deviz iz države.
Odnos slovenskih voditeljev do zvezne politike in Beograda je bil neodločen in protisloven. Slovenski predstavniki so v jugoslovanskem vrhu in zveznih organih tudi v prvi polovici osemdesetih let opravljali pomembne državne in politične funkcije. Dolgoletni sekretar izvršnega komiteja in član predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije Stane Dolanc je postal leta 1982 zvezni minister za notranje zadeve. Mitja Ribičič je bil na XII. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije istega leta izvoljen za predsednika predsedstva komunistične stranke, Sergej Kraigher pa je vodil komisijo za pripravo predloga reform, ki naj bi zagotovile »stabilizacijo« jugoslovanskega gospodarstva. Ko je leta 1982 na čelu zveznega izvršnega sveta brezbarvnega in razsipnega Črnogorca Veselina Djuranoviča zamenjala odločna in pragmatična Hrvatica Milka Planinc, se je slovensko zastopstvo v državni prestolnici še okrepilo. Toda slovenska politika je bila omahljiva in defenzivna; njeni predstavniki so se na eni strani glasno zavzemali za gospodarnejše ravnanje z državnim denarjem, za tržne odnose in »čiste račune« med federalnimi enotami, na drugi pa so v Beogradu vedno znova sklepali kompromise, popuščali zahtevam po »solidarnosti« in skupnem reševanju nastalih težav ter odklanjali vsako misel na globlje sistemske politične spremembe. Stabilizacijski program Kraigherjeve komisije je tako - kljub ekonomistom, ki so pozivali k vzpostavitvi trga in prenehanju političnega poseganja v gospodarstvo - vztrajal pri gospodarskem sistemu iz sedemdesetih let, zvezna vlada, v kateri so bili tudi slovenski ministri, pa je drugega za drugim sprejemala restriktivne ukrepe, ki so »zamrzovali« cene storitev in izdelkov ter administrativno urejali prodajo manjkajočih dobrin in surovin.
Milka Planinc je dobro desetletje in pol pozneje (leta 1998) takole pojasnjevala omahovanje in neodločnost zveznega vrha v soočanju s kriznimi gospodarskimi razmerami v začetku osemdesetih let. »Partija je bila glavna ovira. Oni so se ukvarjali z neskončnimi lamentacijami o ideološki in politični situaciji, o sovražnikih socializma itd. Vedno so poskušali najti kak argument proti radikalnejšim gospodarskim spremembam, ker so bili skeptični do trga... Partijsko predsedstvo je bilo glavni problem, toda zavedala sem se, da brez njih ne bom mogla delovati. Člani predsedstva so kontrolirali glasove v Zvezni skupščini in v vseh republikah in pokrajinah. Da bi pridobila njihovo podporo, sem jih morala prepričati, da trg ni v nasprotju s samoupravljanjem. Trdili smo, da je trg v bistvu omejevanje države prav tako kot samoupravljanje. Da torej, gresta trg in samoupravljanje skupaj, saj se eden in drugi upirata »etatizmu«. Toda tako kot Milka Planinc ni prepričala zveznega komunističnega vodstva, tudi ekonomisti v Kraigherjevi komisiji niso prepričali njenega predsednika, da je treba opustiti gospodarski sistem sedemdesetih let in gospodarstvo postaviti na nove, ekonomske temelje. Sicer pa je politično odločanje tako kot v zveznem vrhu, potekalo tudi na republiških ravneh in razmere v Sloveniji se v tem pogledu niso bistveno razlikovale od razmer drugod v Jugoslaviji. Iskanje poti iz gospodarskih težav in dolžniške krize so na vzhodu in jugu države spremljale vedno bolj glasne kritike na račun ustavne ureditve in skrajno zapletenega sistema »samoupravnega dogovarjanja«.
V Srbiji so nasprotniki ustave iz leta 1974 že pred Titovo smrtjo pozivali k omejitvi avtonomnih pravic pokrajin Vojvodine in Kosova in odpravi ustavnih določil, ki so njihovo republiko »razdelila na tri dele«, hkrati pa so se zavzemali za ponovno krepitev zveznih organov in vrnitev k tesnejši zvezi republik in pokrajin, ki bo - kot so trdili - omogočila učinkovitejše delovanje federacije. Kritike nepreglednega delegatskega in samoupravnega sistema, neskončnih dogovarjanj med republikami in pokrajinami ter neučinkovitosti t.i. dogovorne ekonomije, seveda niso bile brez osnove. Družbena in politična ureditev, ki naj bi bila plod Kardeljevih zamisli, je bila pravi birokratski »leviatan«, ki je dobesedno silil v sklepanje poldogovorov, iskanje zakonskih bližnjic in kršenje predpisov; hkrati je pri vseh, ki naj bi se dogovarjali in sporazumevali, ustvarjal občutek nemoči, saj so o pomembnejših zadevah še naprej odločali komunistični veljaki na različnih ravneh Zveze komunistov in v njenem vrhu, pa še ti so bili vedno bolj razdeljeni. Celo zvezna vlada - kot se je spominjala Milka Planinc - ni imela več nadzora nad svojo politiko. »Opirati se je morala na republike, na zvezno predsedstvo in na partijsko predsedstvo. Ko so postali člani partijskega predsedstva glavni zastopniki interesov lastnih republik, je postala enotnost povsem nemogoča.« Sredi osemdesetih let ni bilo več dvoma o tem, da so načrti za »stabilizacijo« gospodarstva propadli, celo največji nasprotniki poimenovanja jugoslovanskih razmer s »krizo« pa so morali priznati, da je jugoslovansko gospodarsko stanje več kot zaskrbljujoče. Leta 1985 je brez uspeha končala delo tudi zvezna komisija za »analizo političnega sistema«, ki so jo imenovali že na XII. kongresu zveze komunistov Jugoslavije (1982), saj je predlagala le nekaj manjših sprememb in se zavzela za ohranitev ustave iz leta 1974. Takšen sklep je razočaral vse - od pristašev demokratizacije do centralistov in privržencev »čvrste« komunistične roke. Do določene mere naklonjeno ga je sprejelo le slovensko politično vodstvo, ki je vedno bolj osamljeno vztrajalo pri ohranitvi Kardeljeve dediščine in njegovih prizadevanj po spojitvi »samoupravljanja«, federalizma in enopartijske komunistične vladavine.
V Beogradu in Srbiji so seveda zastopali povsem drugačne poglede in dokazovali, da je sporna ustava z zahtevo po soglasju med federalnimi enotami za vsako pomembnejšo državno odločitev glavni krivec neučinkovitosti ne le političnega, temveč tudi gospodarskega sistema. Razlike v gledanjih, ki so delile republiška in komunistična vodstva, so vse bolj prihajale do izraza tudi v razpravah med delegati v zvezni skupščini. Zasedanja zborov zvezne skupščine so postala glasna in živahna, kot niso bila še nikoli po drugi svetovni vojni, delegati pa so v svojih nastopih vedno bolj ostro in polemično zastopali stališča republik in pokrajin, iz katerih so prihajali. V takšnih razmerah je postal tudi zvezni izvršni svet vse bolj odvisen od razpoloženja v zvezni skupščini. Že Milka Planinc se je morala kot predsednica Zveznega izvršnega sveta soočati z ostrimi kritikami na svoj in vladni račun, njen naslednik Branko Mikulič pa je leta 1988 - kot prvi predsednik zvezne vlade v povojni jugoslovanski zgodovini -odstopil, ko v zvezni skupščini ni dobil podpore za državni proračun. Polom se je nezadržno bližal. Razlike v dinamiki in naravi demokratizacijskih procesov med posameznimi jugoslovanskimi republikami, posebej med Srbijo in Slovenijo, so občutno vplivale na razkroj skupne jugoslovanske države in ga dodatno pospešile. Srbsko javno mnenje - z njim pa tudi velik del politikov in izobraženstva -je bil pod močnim vtisom dogodkov na Kosovu, kjer so se odnosi med srbskim in albanskim prebivalstvom ves čas zaostrovali. Srbski mediji so protialbansko vzdušje stopnjevali z enostranskim nacionalističnim poročanjem o nasilju albanske večine, rastoče srbsko izseljevanje iz pokrajine pa so proglašali za nacionalno-politični pregon in »genocid« nad Srbi.
Sredi osemdesetih let so zahteve po ukinitvi kosovske avtonomije podprli tudi nekateri najvidnejši srbski izobraženci in partizanski borci iz druge svetovne vojne. Vprašanje o ustavnih spremembah, ponovni »združitvi« Srbije in »obnovitvi jugoslovanske enotnosti« je postalo za srbske medije ter velik del javnosti in političnih elit neke vrste preizkus, ki naj bi razkrival ne le kdo so srbski prijatelji in sovražniki, temveč tudi kdo je za Jugoslavijo in kdo proti njej. Politični razvoj v Sloveniji je tekel povsem v drugo smer. Prenovitveno politično pobudo so imela civilna gibanja, ki sredi osemdesetih let niso več le neartikulirano in s spontanimi provokacijami zavračala oblastne pozive k političnemu discipliniranju in spoštovanju razglašenih ideoloških vrednot, temveč so tudi že odkrito nastopala proti njim. Pri tem so na različne načine opozarjala na preživetost komunistične državno revolucionarne mitologije in nedemokratičnost političnega sistema ter se posmehovala izpraznjeni in napihnjeni podobi njegovih kulturnih obrazcev in ikonografije. Nekatere med temi akcijami - zlasti protimilitaristične, uperjene proti zapravljivosti in razkazovanju moči JLA, in bolj ironične, usmerjene proti pompoznim množičnim manifestacijam kot je bilo praznovanje »dneva mladosti« - so povzročile na vzhodu in jugu Jugoslavije, pa tudi v slovenski javnosti, veliko razburjenja in ogorčene proteste, saj so rušile dolga leta nedotakljive komunistične mite. Toda v isti sapi se je naglo širil tudi krog ljudi, ki je s civilnimi protesti in subkulturnimi skupinami simpatiziral in jih je podpiral.
Toda v jugoslovanskem vrhu in večini republiških vodstev vse močnejših sredobežnih sil in vse večjih razlik preprosto niso bili pripravljeni in sposobni razumeti. Konec leta 1986 so zagovorniki krepitve osrednje državne oblasti prevladali v zveznem predsedstvu. To je poslalo v zvezno skupščino predlog ustavnih sprememb, ki je vrsto dotedanjih pristojnosti republik in pokrajin prenašal na federacijo, hkrati pa je zamudno iskanje konsenza v zveznih organih zamenjeval s preglasovanjem ter odpiral vrata zunajproračunskemu financiranju vojske. S predlaganimi ustavnimi spremembami so se - kot z osnovo za razpravo - strinjala vsa republiška vodstva, tudi slovensko. V Ljubljani so sicer upali, da bo mogoče v teku javne razprave še marsikaj spremeniti, vendar so hkrati povsem očitno klonili pod pritiski srbskega vodstva in »nerazvitih« ter se v strahu, da bodo v spopadu s »centralisti« na jugoslovanskem vzhodu in jugu ostali sami, odločili za preizkušeno politiko polovičnih dogovorov in kompromisov.
Leta 1986 so po vsej državi potekali kongresi republiških in pokrajinskih organizacij Zveze komunistov in v večini njihovih vodstev so pripadnike starejše generacije zamenjali mlajši politični funkcionarji. Aprila 1986 so tako na svojem 10. kongresu sestali tudi slovenski komunisti in izvolili nove voditelje. Predsednik CK ZKS je postal Milan Kučan, ki je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih tesno sodeloval s Stanetom Kavčičem, ob njegovem padcu pa se je pridružil konservativcem in se je na ta način obdržal na političnem površju. Sprememba v slovenskem političnem vrhu vsaj sprva ni pomenila vidnejšega političnega zasuka, saj so novi voditelji pri reševanju najbolj perečih gospodarskih in političnih problemov ter glede slovenskega odnosa do Beograda, tudi naprej - kot dotlej - zastopali previdna in kompromisna stališča. Zato pa je politični pritisk znotraj Slovenije popuščal, kar je odpiralo prostor civilnim gibanjem in izobraženski opoziciji, ki se je zbirala okoli Nove revije. Leta 1987 je v Jugoslaviji povzročila pravi vihar 57. številka Nove revije, posvečena razmišljanjem o jugoslovanski krizi, o slovenskem položaju v Jugoslaviji in slovenski narodni prihodnosti. V njej so pod skupni naslovom »Prispevki za slovenski nacionalni program« izšli sestavki, ki jih je kot rdeča nit povezovala misel, da so se Slovenci v Jugoslaviji znašli v slepi ulici in se morajo, če se želijo končno uveljaviti kot »samostojen in avtonomen subjekt«, iz naroda brez lastne države preoblikovati v nacijo z lastno državo. Da bi to dosegli, bi se morali najprej otresti nadoblasti partije, ki je v komunističnem režimu prevzela vlogo »dejanskega suverena«, nato pa vzpostaviti odprt in demokratičen pravni in politični red, ki bo temeljil na svobodnem posamezniku in bo vsakomur dopuščal, da »brez strahu« izraža »svoja mnenja, svoje zahteve in svojo voljo« (Tine Hribar).
Pisci v Novi reviji Jugoslavije še niso odklanjali ali postavljali pod vprašaj; ugotavljali pa so, da je federativna državna oblika »zgodovinski kompromis« in mora zato zvezna država skrbeti za samostojen in nemoten razvoj »majhnih in relativno nemočnih nacij«, ne pa nastopati kot »nadrejena in dominantna sila«, ki teži k »zedinjevanju in homogenizaciji« (Ivan Urbančič) Slovenske in jugoslovanske oblasti so stališča Nove revije ostro in kategorično zavrnile. V Sloveniji so se s kritikami in obsodbami najprej v starem slogu oglasile SZDL, Zveze borcev in ZKS, vodstvom teh organizacij pa so z javnimi zavrnitvami, ki so spominjale na zgodnje povojne čase, sledili razni forumi, časopisje, radio, televizija, delovni kolektivi in celo skupine posameznikov. Za jugoslovanski, srbski in vojaški vrh so bili novorevijaški »Prispevki« dokaz več o nevarnem širjenju »protirevolucionarnega« in »protijugoslovanskega« razpoloženja v Sloveniji. Zato so še povečali pritisk na slovensko vodstvo in ga pozvali, naj proti piscem in urednikom Nove revije ostro in odločno nastopi (tudi s sodnim pregonom). Toda v Ljubljani na frontalni spopad z opozicijsko inteligenco niso bili pripravljeni in so se omejili na organiziranje polemičnih, enostransko usmerjenih razprav v medijih in v okvirih Socialistične zveze. V slovenskem vrhu so se dobro zavedali, da bi nasilni ukrepi proti Novi reviji - zlasti v času, ko so potekale občutljive razprave o prihodnjem ustavnem položaju Slovenije v federaciji - še okrepili opozicijo in javno nezadovoljstvo, hkrati pa so odklanjali pozive k sodnemu pregonu novorevijaških avtorjev in urednikov, saj bi bilo popuščanje takšnim pritiskom nevaren precedens, ki bi zvezne oblasti in organe še opogumil v njihovi želji po omejevanju pristojnosti republik in poseganju v njihove notranje razmere.
Slovenska politika se je v letih 1987-1988 tako znašla v primežu, ki se je vedno bolj zapiral. V Srbiji in zveznih organih se je stopnjevalo nezadovoljstvo zaradi slovenskega upiranja centralizaciji, pozivanja k »pluralizmu« in demokratizaciji ter zaradi popustljivega odnosa do civilnih gibanj in opozicije. V Sloveniji je medtem politično pobudo prevzela opozicionalna inteligenca, ki se je odkrito zavzemala za odpravo komunističnih oblastnih monopolov in uveljavitev demokratičnega reda, ki bo omogočal svobodno izražanje politične volje državljanov. Marca leta 1987 je Društvo slovenskih pisateljev organiziralo javno razpravo, ki je odklonila predlog ustavnih sprememb, češ da težijo k unitarnosti in centralizmu, vrsta pravnih strokovnjakov in vidnih intelektualcev pa je s peticijo, ki jo je podpisalo več kot deset tisoč pripadnikov raznih civilnih gibanj in drugih državljanov, republiško skupščino pozvala, naj ne podpre ustavnih dopolnil. Toda slovenski vrh se ni oziral na javne kritike in republiška skupščina v Ljubljani jih je 20. marca 1987 (z nekaj pomisleki in enim samim glasom proti) disciplinirano sprejela.
Slovenski politiki si s tem v Beogradu niso pridobili večjih simpatij, v Sloveniji pa so še dodatno izgubili avtoriteto in ugled. Društvo pisateljev je poleti leta 1987 ustanovilo svojo ustavno komisijo, ki je večkrat javno opozorila na centralistično in nedemokratično naravo zveznih ustavnih predlogov. Ko je slednje potrdil tudi zvezni zbor zvezne skupščine, je slovenske oblasti pozvala naj o ustavnih spremembah izvedejo referendum. Hkrati je skupaj s posebno skupino Sociološkega društva začela pripravljati teze za novo slovensko ustavo, ki so jih javnosti predstavili konec aprila 1988, ko so jih objavili v Časopisu za kritiko znanosti. V uvodu k tezam so ugotavljali, da mora nova slovenska ustava temeljiti na priznanju pravice slovenskega naroda do države, zaradi česar je treba najprej sprejeti slovensko ustavo, ki bo Slovenijo »konstituirala kot suvereno državo« in šele nato začeti razpravo o Jugoslaviji »kot zvezi jugoslovanskih držav«. Zaželeno »slovensko državo« so opredeljevali kot demokracijo po zahodnem zgledu, s tržnim gospodarstvom in ustavnim redom, ki bo temeljil na spoštovanju človekovih pravic in državljanskih svoboščin. Potitovsko Jugoslavijo pa so zavračali in dokazovali, da so Slovenci kot majhen narod v sistemu, ki temelji na preglasovanju, obsojeni na večno manjšinskost brez možnosti za uresničitev svojih želja in zahtev. Prispevki za slovenski narodni program, objavljeni leta 1987 v 57. številki Nove revije in pisateljski ustavni poziv k preoblikovanju Slovenije v samostojno in suvereno državo, ki se bo z ostalimi jugoslovanskimi narodi šele pogajala o možni zvezi, so radikalno prelomili z dotedanjo slovensko narodno politično tradicijo in pomenili neke vrste končni premik od Herderja k Heglu (kot je to imenoval Tine Hribar), tj. od programa narodne avtonomije v večnacionalni državni skupnosti k programu lastne državne samostojnosti. V slovenski javnosti so bili sicer deležni precejšne pozornosti, niso pa - vsaj ne sprva - naleteli na množičnejše pritrjevanje in podporo, saj so se v razmerah, ko se je politična in gospodarska kriza v državi bližala vrhuncu, zdeli preveč tvegani in nerealni. Preteči sta morali še dve zelo napeti in pretresljivi leti (z vojaško intervencijo na Kosovu, z mitingaškimi obračuni z nasprotniki novega, nacionalističnega srbskega vodstva, z vojaškimi grožnjami Sloveniji in skrajno zaostritvijo srbsko-slovenskih odnosov), da so se v vrhu slovenske Zveze komunistov, ki je že od leta 1986 najavljala »sestopanje z oblasti«, sprijaznili s političnim pluralizmom in prižgali »zeleno luč« nastajanju političnih zvez, vendar s pogojem, da te ostanejo v okviru SZDL in se ne organizirajo kot samostojne politične stranke. S tem je Slovenija konec leta 1988 in v začetku leta 1989 stopila na novo pot, po kateri se je aprila 1990, ko so bile - po razpadu ZKJ - v republiki razpisane prve povojne večstrankarske volitve, vrnila k sistemu večstrankarstva in parlamentarizma. Prekinitev je bila dolga, saj je trajala več kot sedemdeset let - od leta 1929, ko so bile v Kraljevini SHS uvedene izredne razmere, -Slovenija pa je leta 1990 prvič v zgodovini dobila demokratično izvoljeno koalicijsko vlado. Kako nove in protislovne so bile razmere kaže podatek, da so se novi ministri še podpisali pod staro prisego, ki je govorila o spoštovanju socialistične ureditve.
4. GOSPODARSKI VIDIK OSAMOSVAJANJA SLOVENIJE
Na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta leta prejšnjega stoletja je Jugoslavija zapadla v globoko gospodarsko krizo, ki je bil eden najpomembnejših vzrokov za razpad države. Desetletje gospodarskega nazadovanja in razkroja je razkrilo vsa protislovja in slabosti »dogovorne ekonomije« ter nevzdržnost »družbeno ekonomske klime«, ki je omogočila prevlado povprečnih in neuspešnih gospodarskih organizacij ter ohranitev vodstvene sestave z nizko formalno izobrazbo. Hrvaški sociolog dr. Josip Županov je bolezensko stanje jugoslovanske družbe opisal takole: »Ujeti smo v past lastnih idej, ideologij in utvar in temu se ne more preprosto odpovedati in reči, kar je bilo je bilo, gremo naprej, začnimo od začetka«. Prepričan je bil, da se stanje ne bo popravilo, temveč se bo nadaljevalo »vsesplošno propadanje in vračanje k družbi, v kateri mora vsak poskrbeti zase, kakor ve in zna«. Ocene ekonomistov, da socialistični gospodarski sistem tudi v svojih najsvetlejših trenutkih ne more živeti brez nekaj deset odstotne inflacije in tujih kreditov, so doživele svojo potrditev.
Stagflacijska kriza jugoslovanskega gospodarstva je v osemdesetih letih zamenjala več oblik. Začela se je z rastjo deviznega dolga, s pomanjkanjem dobrin na domačem trgu in upadanjem realnih plač. Leta 1985 je splošna poraba začela prehitevati rast dohodkov, obremenitve gospodarstva so se večale, medtem ko je gospodarska rast hitro upadala in se približevala ničelni stopnji. Naslednje leto je prišlo do bankrota bančnega sistema v Makedoniji, Črni gori in na Kosovu, čemur so sledile še agresivnejše zahteve po solidarnostnem prelivanju sredstev, pokrivanju izgub in potreb gospodarstev v nerazvitih republikah. Bančni sistem je postal poslovno in kreditno nesposoben, s tekočimi dohodki pa kljub povečanju primarne emisije ni bilo mogoče pokrivati vseh izdatkov. Prvič po začetku plačilno bilančne krize v letih 1981-82 Jugoslavija ni mogla odplačati tujim upnikom zapadlega dolga v višini 5,5 milijarde dolarjev. Zaradi padca proizvodnje, nizke učinkovitosti, umirajočega izvoza, erozije finančnega sistema in seveda inflacije se je leta 1987 gospodarstvo znašlo v predinfarktnem stanju. V tem letu so se »razblinili tudi zadnji prividi, ki so nekaterim (v Jugoslaviji) omogočali, da krojijo po svojih subjektivnih željah ne le ekonomsko-politične opredelitve, ampak tudi gospodarsko stvarnost samo«. S tem letom so začeli naraščati brezposelnost, število podjetij v stečaju in število stavk. Razlike med republikami so se povečale zlasti pri doseganju gospodarskih rezultatov in življenjski ravni. Jugoslavija se je znašla na dnu lestvice evropskih držav. Njen delež v svetovni trgovini se je zmanjšal, ugled pa je tako padel, da je izpadla iz svetovne investicijske igre.
V drugi polovici leta 1988 in na prehodu v leto 1989 so se gospodarske težave še poglobile. Z rastočim cenovnim valom so se notranja neravnovesja razširila, razvojna in socialna stiska pa povečala. Inflacija je že od leta 1980 strmo naraščala in začela »pridobivati nekatere značilnosti hiperinflacije«; do leta 1985 je od 31% letno narasla na 75,8%. Leta 1986 je bila še dvoštevilna, leta 1987 trištevilna, jeseni leta 1989 pa je postala štirištevilna in prerasla v hiperinflacijo. Tega leta je jugoslovanski trg prenehal delovati. Sredi leta 1990 se je jugoslovansko gospodarstvo znašlo »dobesedno v agoniji«. Proizvodnja se je ustavljala, izgube podjetij so narasle do te mere, da je vsak drugi delavec v državi proizvajal z izgubo, nelikvidnost je paralizirala delovanje tudi tistih delov gospodarstva, ki bi sicer imeli pogoje za uspešen razvoj. Konec leta 1990 je prišlo do popolne zmede v delovanju gospodarskega in nato plačilnega in fiskalnega sistema. Centralna banka je razprodala devizne rezerve in ustavila intervencijsko prodajo deviz na deviznem trgu. Z ekonomskega stališča je zvezna država leta 1991 prenehala obstajati, saj ni zmogla več zagotavljati izplačila davkov, preprečiti postavljanja carinskih mitnic, samovoljnega tiskanja denarja, vzpostavitve različnih gospodarskih sistemov v državi ter obnoviti skupni trg.
Slovenija je v sedemdesetih in na začetku osemdesetih let gospodarila previdneje in boljše kot druge republike. Svoje kredite je odplačevala, previdneje je najemala nove, bolj se je opirala na svoje sile in na svoje vire. Kljub temu pa je gospodarska kriza ni zaobšla, temveč jo je na nekaterih področjih prizadela celo močneje, kot ostale dele države. Slovensko gospodarstvo je že leta 1984 v bistvu stagniralo, potem pa ga je v prvih mesecih 1985. leta poleg polarnega zraka zajel tudi leden gospodarski »tuš«: proizvodnja je močno upadla, izvoz je bil počasnejši od uvoza, cene in plače so rasle. Jesenski meseci tega leta so prinašali vse bolj »mračno« podobo gospodarjenja v naši republiki. Uspehi pri vzpostavljanju ravnotežja med proizvedenim in razpoložljivim produktom so se razblinjali, industrijska proizvodnja je stagnirala, rast osebnih dohodkov se je spreminjala v »kaotično dirko prehitevanj in dohitevanj«, cene so naraščale, kmetijska prireja in pridelava je zaradi slabe letine izjemno upadla, presežek slovenske trgovinske bilance se je zmanjšal za 46 milijard dolarjev. Tudi v letih 1986 in 1987 je slovensko gospodarstvo nazadovalo, saj so bile stopnje rasti družbenega proizvoda, industrijske proizvodnje in naložb v osnovna sredstva negativne.
Padajoča gospodarska rast se v naslednjih treh letih ni zaustavila, temveč je zajela tudi podjetja kot Iskra, TAM, Litostroj, Slovenske železarne, SCT, Strojne tovarne Trbovlje, ki so bila lokomotiva slovenskega razvoja in nadpovprečni izvozniki. Razvojno krizo ter upadanje gospodarske dejavnosti so spremljali še drugi negativni pojavi: nizka storilnost, devizna nelikvidnost in naraščanje obremenitev gospodarstva; med šestdesetimi različnimi prispevki in davki so se najbolj povečale obveznosti v zvezne sklade. Našteti negativni pojavi so povečali spore pri delitvi dohodka, otežili vstopanje tujemu kapitalu, povzročili so visoke izgube, stečaje, rast nezaposlenosti in življenjskih stroškov, znižali so obseg in učinkovitost investiranja ter zelo upočasnili kakovostno gospodarsko preobrazbo. V naši republiki se je krepilo spoznanje, da vedno bolj zaostaja za razvitim svetom. V drugi polovici leta 1990, torej že po političnih spremembah v Sloveniji, se položaj slovenskega gospodarstva ni popravil.
Industrijska proizvodnja je porasla le septembra in oktobra, novembra pa se je znova zaustavila kot tudi druge gospodarske dejavnosti. Izvoz je vseskozi upadal, uvoz je naraščal, upadale so investicije, brezposelnost pa je narasla. Septembra 1990 so začele naraščati cene, oktobra so se zaradi prevelikega trošenja javnega sektorja začele težave na finančnem področju, ki se jim je novembra – tudi zaradi »napada« prebivalstva na devizne depozite – priključila splošna dinarska nelikvidnost. Tudi v prvi polovici leta 1991 se je nadaljevalo »depresivno« stanje slovenskega gospodarstva. Industrijska proizvodnja je padla na raven leta 1980, izgube podjetij so bile šestkrat večje od akumulacije. V rdečih številkah je bilo skoraj 2000 podjetij. Obseg blagovne menjave s tujino je zelo zaostal, zaloge so upadle. Število brezposelnih se je približalo 50.000. Podjetja niso imela niti dela niti denarja in so zahtevala pomoč države. Investicij skorajda ni bilo več, gospodarski tokovi so usihali, začel se je boj za preživetje. Maja 1991, tik pred desetdnevno vojno, so se nekatere gospodarska gibanja začasno normalizirala. Industrijska proizvodnja je prešla iz zmanjševanja v stagnacijo, konvertibilni izvoz je začel rasti, uvoz pa padati, tako da je bil izvoz večji od uvoza. Plače so nominalno stagnirale, relativna likvidnost gospodarstva se je povečala.
Vzroke gospodarskih težav in katastrofalnega stanja, v katerega je zabredla država v osemdesetih letih ter vzroke, da je gospodarski razvoj v Jugoslaviji v osemdesetih letih deloval stihijsko in neorganizirano, brez stvarnega vsebinskega koncepta, ob šibki podpori finančnih sredstev in vrsti odprtih vprašanj ideološke pravne narave, je treba iskati najprej pri vladajoči politiki. Ta zaradi ideološke naravnanosti in ujetosti v dogme ni imela vzpostaviti pogojev za večjo tržno naravnanost gospodarstva, za vrednotenje dela in njegovih rezultatov, niti ni zmogla zagotoviti odgovornosti za poslovne in druge rezultate, ter preprečiti pojav monopolnih in drugih netržnih oblik obnašanja. Še odločilnejše pa je bilo, da v osemdesetih letih v jugoslovanski zvezi komunistov ni bilo enotnosti pri iskanju izhoda iz dolgotrajne krize, ki je stopnjevala spore med republikami pri delitvi vse manjšega družbenega proizvoda, kot tudi pri preoblikovanju odnosa politike do lastnine, blagovne proizvodnje in trga, pri razpolaganju z osebnimi dohodki in z obrestmi, ter določitvi razmerja med republikami in federacijo itn. Če povzamemo oceno Franceta Popita, je do idejne neenotnosti privedel konflikt med zagovorniki socializma kot tržne ekonomije in zagovorniki socializma kot sociale. Na eni strani so bili torej zagovorniki korenitih sprememb obstoječega gospodarskega sistema, s katerimi naj bi omogočili, da bi si gospodarstvo opomoglo, začelo napredovati in bi tako dalo ljudem perspektivo za boljše življenje. Na drugi strani pa so bili tisti, ki so verjeli, da je še čas, da se ob čvrsti federaciji izpelje reforme socialističnega gospodarstva. ZKJ je šele leta 1986 priznala, da je v državi gospodarska kriza in zato sklenila, da je za njeno premagovanje treba omejiti državno regulativo ter odpraviti ovire, ki so na poti uresničevanja programa gospodarske stabilizacije. Potem pa so sledila tri leta omahovanj in izmikanja, preden je zvezni partijski vrh končno priznal, da je težak ekonomski položaj eno najbolj »nevralgičnih« področij, ki je vir slabih političnih in družbenih razmer v državi. Kljub temu pa ni hotel podpreti nobenega programa za izhod iz krize, če ni temeljil na socialističnem samoupravljanju, družbeni lastnini ter plansko-tržnem sistemu.
Decembra 1989 je CK ZKJ vendarle sprejel dokument, katerega temeljna opredelitev je bila, da »brez preseganja dosedanjih modelskih spoznanj in realitet socializma (ter) zavesti v smeri novega modela socializma ni mogoč izhod niti iz dosedanje krize niti iz krize socializma sploh«. Večina članov Centralnega komiteja ZKJ se je postavila na stran reformskih izhodišč, ki so temeljila na enakopravnejšem razvijanju vseh oblik lastnine, na prevladujočem pomenu trga, samostojnosti gospodarskih subjektov, konceptu v svet odprtega gospodarstva, na novi vlogi države in ekonomske politike ter na večjem upoštevanju ekonomskih meril upravljanja. Za reševanje odprtih vprašanj pa mu je zmanjkalo časa, saj je država v naslednjem letu začela razpadati.
Slovenski komunisti so bili stvarnejši in okretnejši pri ocenjevanju političnih in gospodarskih razmer v državi, zato so še pravi čas zaslutili, da se je začelo odštevanje zadnjih dnevov neomejene partijske vladavine in države. Spomladi 1986 so na 10. kongresu ugotovili, da je v državi ne samo gospodarska temveč splošna kriza. Vzroke za gospodarsko neučinkovitost in recesijo so pripisovali prizadevanjem nekaterih republiških vodstev, da bi zaustavili ali vsaj preložili gospodarsko preobrazbo, nadalje preveliki vlogi države oziroma »krčevitemu vztrajanju na koncepciji državnega vladanja in državnega vtikanja v reprodukcijske tokove«, predvsem pa predolgemu ohranjanju administrativnega gospodarskega sistema in njegovi »naravi« prilagojeni ekonomski politiki. Dojeli so, da je za pot iz krize treba zmanjševati vlogo partije pri načrtovanju in vodenju gospodarske politike, zaostriti odgovornost za sprejemanje pomembnejših odločitev, na novo opredeliti temeljna načela socialističnega gospodarskega sistema ter ga obogatiti s pridobitvami zahodnega sveta. Med temi pridobitvami so postavili na prvo mesto blagovno-tržni sistem. »Praktično ni adekvatne zamenjave za tisto, kar svetu kapitala predstavlja dobiček in zasebna lastnina«, je poudaril novembra 1986 Milan Kučan. Po njegovih ocenah so to spoznale tudi druge komunistične partije po svetu, kar so priznale tudi na svojih kongresih. Poleg uveljavitve tržnih zakonitosti in odprtosti gospodarstva za mednarodno blagovno menjavo, so slovenski komunisti med cilje razvojne prenove zapisali še finančno ozdravitev gospodarstva in spremembo dohodkovnih odnosov, večjo kakovost izdelkov in storitev, tehnološko prenovo, »rojstva« novih, manjših in uspešnejših podjetij in »odmiranje« poslovno neuspešnih, novo vlogo akumulacije, ki ne bo več temeljila na tujih kreditih, opustitev panožnega razvojnega načela, ki je favoriziral razvoj enih panog na račun drugih, prilagoditev regionalnega razvoja zahtevam trga, večje naložbe v znanost in izobrazbo ter večjo vlogo poslovodnih teles v podjetjih. Kljub nesporni zagnanosti za čimprejšnje uveljavljanje novih razmer pa CK ZKS ni bil pripravljen presekati popkovine s temelji socialističnega gospodarstva. Samoupravljanje naj bi se po novem gospodarskem ustroju pomladilo in dobilo nov življenjski prostor. To je z drugimi besedami pomenilo, da bi morala intenzivni način gospodarjenja in tržni sistem zagotoviti »uveljavljanje združenega delavca kot temeljnega subjekta gospodarjenja z družbeno lastnino«. Partijsko vodstvo ni pristalo na »nepremišljeno« reorganizacijo TOZD-ov; ti naj bi se kot temeljni gospodarski subjekt ohranili še naprej. Spreminjanju njihove organizacijske podobe sicer ni nasprotovalo, postavilo pa je pogoj, da mora biti nova oblika prilagojena nadaljnjemu razvoju samoupravljanja, ki je, »če je dobro izpeljano v življenju vzvod uspešnega gospodarjenja in hkrati nedvomno civilizacijski dosežek«. CK ZKS je bil zelo občutljiv za vsako zoževanje prostora novemu razmahu samoupravnih ekonomskih odnosov, ker je prav na samoupravljanju gradil svojo obrambo proti državnemu socializmu in centralizmu, ki se je krepil v Beogradu.
Leta 1989 je bilo med zvezno in slovensko partijo le še nekaj stičnih točk. Te so bile prepričanje, da je korenita reforma nujna, da je treba zagotoviti ekonomsko uspešnost in demokracijo, da mora Jugoslavija postati federacija enakopravnih narodov in da se je treba približati ekonomskim standardom dela, upravljanja in človekovih pravic. Na zadnjem kongresu ZKJ januarja 1990 sta se jasno oblikovali dve nepomirljivi frakciji: slovenska in srbska. Slovenska zveza komunistov se je sprijaznila s spoznanjem, da je socializem kot svetovna ideologija ter gospodarski in politični sistem razpadel. Zavedala se je, da sta preživetje in politična prihodnost odvisni od hitrosti demokratizacije in izboljšanja gospodarskih razmer v državi. Imela je dovolj časa za spoznanje, da se bo proces političnih in gospodarskih reform zaradi obnavljanja in krepitve makroekonomskih pooblastil zvezne vlade zelo zavlekel. Partijsko vodstvo si tudi ni delalo utvar, da bodo največji račun za sanacijo jugoslovanskega gospodarstva morala poravnati slovenska podjetja in prebivalstvo z drastičnim znižanjem standarda. Srbski komunisti so nasprotovali korenitim institucionalnim spremembam gospodarskega sistema, ker so verjeli, da je še mogoča reforma socialističnega gospodarstva. Poleg tega so bili zagovorniki močne Jugoslavije. Dve ideji »Evropa zdaj« in »Federacija ali nič« nista bili pripravljeni na kompromise in dogovarjanja, čeprav je to pomenilo neizogiben razpad Zvez komunistov Jugoslavije.
Poskusi zveznih vlad, da bi zaustavile krizo in preuredile gospodarstvo, so propadli. Reformni programi so bili nedodelani, vlade so gledale na probleme parcialno, jih reševale s permanentnimi intervencijskimi ukrepi in nenehnim prerazporejanjem dohodka, ohranjale so preživele socialistične proizvodne odnose in privilegije ter nalagale gospodarstvu bremena, ki jih ni zmoglo in tudi ni znalo prenesti. Novo vlogo gospodarstva lahko primerjamo s skakalcem, ki je desetletja skakal na trimetrski skakalnici, naenkrat pa so od njega zahtevali, da začne brez treninga skakati na dvestometrski skakalnici, ki jo je dotlej opazoval le od daleč. Prva se je z nakopičenimi problemi spopadla vlada Milke Planinc. Njen antiinflacijski program sta zaradi nepoznavanja ekonomskih zakonitosti leta 1985 razvrednotila dva zvezna partijska plenuma prav takrat, ko je začel dajati prve rezultate. Stabilizacijska politika Milke Planinc sicer ni uspela obvladati inflacije, saj ta ni upadla na predvidenih 10%, temveč je od leta 1982 naraščala. Slovenski ekonomisti so dokazali, da zaradi zunanje solventnosti zvezna vlada inflacijske rasti v letih 1982-1985 objektivno ni mogla preprečiti. Hkrati pa tega tudi ni smela storiti, če je hotela doseči najnujnejše ekonomske cilje, to je bistveno zmanjšati notranjo porabo, zlasti osebne dohodke in njihovo porabo vrniti na raven iz leta 1979. Vlada je te cilje dosegla, saj je redno odplačevala obresti ter odplačevala del zunanjega dolga. Ironija, ki jo je partijski ni mogel razumeti, niti sprejeti, je bila torej v tem, da je bila večja inflacija cena za dosego ciljev oziroma, »če se inflacija ne bi pojavila sama, bi jo morala zvezna vlada spodbuditi«. Ekonomska politika je na ta način pripravila pogoje za spopad z inflacijo. Umik tega programa je izničil rezultate tri do štiriletnih prizadevanj.
Nič boljše se ni godilo vladi Branka Mikulića. Premier je v svojem nastopnem govoru maja 1986 veliko obljubil: od povečanja proizvodnje, deviznega priliva, izvoza in uvoza, do odmika dogmatične obremenjenosti in idejnih omahovanj, ki so dotlej zelo bremenila reformna prizadevanja. Mikulićevi vladi pa gospodarskih razmer, kljub neverjetni normativni evforiji in kljub temu, da so bili v razdobju 1985-1987 zunanji pogoji gospodarjenja ugodnejši in zunanja obremenitev manjša, ni uspelo popraviti, temveč so se še poslabšale. Prva dva stabilizacijska programa, torej Program programirane inflacije iz junija 1986 ter Program ukrepov in aktivnosti za zmanjševanje inflacije in stabilizacijo gospodarstva iz novembra 1987, sta bila zasnovana na predpostavki, da je mogoče z interventnimi ukrepi na eni strani pospeševati proizvodnjo, na drugi pa omejiti porabo in rast cen. Vlada se je zanašala na to, da bo rast cen »programirala« in oblikovala nižje, kot bi se sicer same na trgu, s čimer bi omilila stroškovne pritiske na cene in bi tako prispevala k znižanju inflacije. Skupaj s spremembo deviznega sistema in s programom konsolidacije notranjih in zunanjih dolgov naj bi tako rešila najbolj pereče gospodarske probleme. Od prvega programa je zvezna vlada odstopila marca 1987, od drugega pa maja 1988. Do spomladi 1988 je propadel še en program, ki pa ne sodi med grehe Mikulićeve vlade. To je Program zunanje likvidnosti, sprejet leta 1985, ki je temeljil na predpostavki, da bo izvoz do leta 1988 tako narasel, gospodarstvo pa imelo dovolj »predaha«, da bo država lahko začela z resnimi gospodarskimi spremembami. Od visoke rasti izvoza pa ni bilo nič. Pri pripravi tretjega programa, to je programa t.i. treh liberalizacij (cen, uvoza in deviznega trga) ter nominalnih sider iz maja 1988, pa Mikulić ni mogel več uporabiti domačih zdravil, temveč je moral slediti nareku mednarodnih denarnih ustanov, če je hotel reprogramirati dolg in priti do svežega denarja. Ne, da bi se vlada zavedala, je program, ki je pognal na zelniku Mednarodnega denarnega sklada, predstavljal nadaljevanje ekonomske politike, ki so jo nekateri člani Mikulićeve vlade leta 1985 tako kritizirali. Bistvo programa je bila 90-95% ciljna inflacija in njej prilagojeno gibanje gospodarskih tokov (osebnih dohodkov, denarne mase, tečajev itn.), precejšnja sprostitev cen in uvoza, omejevanje domačega povpraševanja, omejevanje denarne emisije ter znižanje stroškov javnega sektorja. Majski program je vzdržal le do oktobra 1988, ko je zvezna vlada s prevelikim dvigom t.i. sider povzročila, da se je inflacija znova dvignila v »višave«.
Tudi zadnji poskus reševanja jugoslovanske krize, ki se je začel marca 1989 z nastopom vlade Anteja Markovića, se je končal s popolnim polomom. Marković je ob svojem nastopu obudil žarek upanja, da se bodo razmere v državi popravile. Kot svoje prednostne naloge je napovedal samostojnost gospodarskih subjektov ter zmanjševanje regulacije države in njenega normativizma. Vendar pa zvezna vlada kljub katastrofalnim gospodarskim rezultatom v naslednji mesecih ni hitela s pripravo protiinflacijskega programa, niti s celovito strategijo globalnega prestrukturiranja gospodarstva. Protiinflacijski program, ki ga je vlada predstavila decembra 1989, ni več temeljil na postopnem zaviranju inflacije, temveč na šok terapiji, se pravi na enostranskih in drastičnih ekonomskih ukrepih, s katerimi naj bi v naslednjem letu rast cen dosegla le 13%. Markovićev Program gospodarskih reform in ukrepov za njihovo uresničitev v letu 1990 je temeljil na konvertibilnem dinarju in fiksnem tečaju, na restriktivni denarni in na finančni politiki, na liberalizaciji cen in trga ter na zamrznitvi plač na ravni iz novembra 1989. Program je bil deležen splošne podpore doma in v tujini, hkrati pa tudi opozoril ekonomistov, da se utegne zgoditi, da ga v pol leta »ne bo dosti ostalo«. Markoviću je uspelo do maja 1990 bistveno zmanjšati inflacijo, ni pa mu uspelo zaustaviti padca proizvodnje in izvoza ter obnoviti skupni jugoslovanski trg, ki je bil v njegovi viziji temelj državne enotnosti. Ko je bilo treba program junija izpopolniti, je dal prednost političnim odločitvam (promociji političnih programov in strank), ki naj bi zagotovile oblikovanje novega socializma in njegove tretje poti. Te dolgoročne rešitve, ki jim je v poletnih mesecih dodal še nekaj popolnoma zgrešenih potez (opustitev korekcije tečaja, povečanje plač zvezni upravi, selektivno kreditiranje kmetijskih podjetij), so bile za trenutne razmere neprimerne, za utrditev dosežene stabilizacije pa celo škodljive, zato je program jeseni 1990 propadel. Januarja 1991 je Marković pripravil minimalni program za delovanje države v prehodnem obdobju. Ta je bil, kot je zapisal Janko Lorenci v Delu, »samo še besedna harmonika, do slepote iztrgana iz realnega časa in prostora«, zato ni dobil soglasja, niti ni imel nobenega vpliva več na nadaljnji razvoj dogodkov.
V decembrskih dneh leta 1990 je vlada Republike Slovenije predstavila skupščini dokument z naslovom Osamosvojitev Slovenije, ki se je začel s pomenljivim vprašanjem: Tvegati ali privoliti v popolno gospodarsko razsulo? In dala nanj kratek odgovor: Tvegati. Odločitev o izločitvi slovenskega gospodarstva iz jugoslovanske skupnosti se je pripravljala več let. Leta 1985 je slovenski političnih vrh dokončno spoznal, da je treba opustiti defenzivno politiko do zveznega središča. Junija 1985 sta predsednik republiškega predsedstva in predsednik republiškega izvršnega sveta poudarila, da je nastopil čas, ko je treba biti bolj dejaven pri oblikovanju tekoče ekonomske politike in dograjevanju gospodarskega sistema na zvezni ravni ter da se ne sme več »popuščati«, ampak »odločno upreti vsem poskusom demontiranja socialističnega samoupravljanja«. Predsedstvo SR Slovenije je bilo še posebej nezadovoljno z ukrepi zvezne vlade, ki so bili namenjeni izboljšanju katastrofalnega gospodarskega položaja v treh nerazvitih republikah, saj so pomenili prelivanje sredstev in večjo inflacijo. Dolgoročni plan gospodarskega razvoja SR Slovenije v letih 1986-2000 je bil prvi odmevnejši rezultat dejavnejšega odnosa slovenske politike do Beograda, saj je med prednostne naloge na gospodarskem področju postavil zmanjšanje sodelovanja slovenskega gospodarstva z gospodarstvi drugih republik ter njegovo tesnejšo povezanost z razvitim zahodnim svetom.
Slovenski predstavniki so v zveznih telesih najprej opozarjali na primere zavlačevanja in nasprotovanja pri sprejemanju nove gospodarske zakonodaje, nato pa začeli dajati predloge in pobude ter se dejavno vključevati v reševanje problemov, ki so najbolj dušili slovensko gospodarstvo. Leta 1987 je v Sloveniji prevladalo spoznanje, da ni več mogoče podpirati ukrepov zveznih teles, saj bi to pomenilo propad domačega gospodarstva. »Taktika, da se čaka, taktizira, preudarja, ko gre za globoke stvari ni več na mestu«, je bilo slišati marca tega leta na seji političnega aktiva CK ZKS, ker se »na vseh področjih ruši osnova federalne ureditve, gre za en centralističen koncept, ki se mu je treba zoperstaviti (in ga) napasti«. Sklenili so, da bodo v bodoče podprli le tiste sistemske odločitve, ki bodo odpirale vrata gospodarski reformi. Novo taktiko so začeli udejanjati konec leta 1987, ko je naša republika pogojevala sprejem zvezne resolucije za naslednje leto s sprejemom deviznega zakona. Taktika zavlačevanja in pogojevanja pri dajanju soglasja je kmalu izgubila svojo upravičenost in je slovenski politiki prinesla več škode kot koristi. Ker je namreč v načelu podpirala stabilizacijske programe zvezne vlade, ni pa jim hotela dati soglasja zaradi nestrinjanja s predlaganimi ukrepi, jo je Zvezni izvršni svet obtožil dvoličnosti. Domača strokovna in širša javnost pa je kritizirala njeno šibkost in nenačelnost, češ da v Ljubljani ukrepe zvezne vlade kritizira, ko pa pridejo slovenski politiki v Beograd, se hitro umaknejo in na koncu vedno popustijo. Slovenski predstavniki so v zveznih telesih začeli predlagati svoje rešitve, ki največkrat niso dobile podpore.
Leta 1988 se je slovenska politika očitno sprijaznila z dejstvom, da so razvojne možnosti slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva omejene in brez prihodnosti. Razlogov za tako spoznanje je bilo več, odločilna pa sta bila naslednja dva. Prvi je bil, da sta v državi prevladali dve razvojni »strategiji«, slovenska in srbska. Slovenska je po besedah prvega moža slovenske partije Milana Kučana temeljila na tehnološki inovativnosti in razvitosti ter v svet odprti družbi. Srbska »strategija« pa se je zavzemala za zaprtost in avtarkijo. Temeljili sta na povsem drugačni gospodarski sestavi, zlasti pa naravnanosti, zato je bil kompromis med njima skorajda izključen. Slovensko gospodarstvo je bilo usmerjeno na konvertibilni trg in je hotelo svoj delež na njem čim bolj povečati. Srbsko gospodarstvo pa je bilo usmerjeno na vzhodna, klirinška tržišča (leta 1988 je imela Srbija več kot 40% vsega jugoslovanskega klirinškega izvoza), zato bi jo depresija klirinškega dolarja in drugi ukrepi, ki bi šli v prid izvozu na zahod gospodarsko zelo prizadeli. Drugi razlog so bile razprave o spremembi zvezne ustave, ki so tedaj potekale v zvezni skupščini. Te so bile namreč brezplodne, nestrokovne in celo »neresne«. Razpravljalci so bili brez ekonomskega znanja, zato največkrat sploh niso vedeli, kaj je za gospodarstvo dobro in kaj slabo. Oba navedena in še drugi razlogi so bili voda na mlin opozorilom in zahtevam, ki so prihajali tako iz vrhov republiške partije kot tudi izven nje, da je prišel čas, ko je treba okrepiti gospodarske povezave z Evropsko gospodarsko skupnostjo ter biti bolj »prepričljiv« in nepopustljiv pri udejanjanju svojih razvojnih želja in potreb. Slovenska vlada se je že pri prvih poskusih samostojnejšega delovanja na gospodarskem področju prepričala, da je gospodarska suverenost republike omejena zgolj na nekaj segmentov razvoja in fiskalne politike in da ima zato omejene možnosti za spreminjanje ali dopolnitev tistih členov republiške zakonodaje, ki so omejevali hitrejši razvoj tržne ekonomije in podjetništva. To pa je ni, kot je zapisala v svoje poročilo, »zaustavilo, da se ne bi trudila stalno pomikati naprej mejo možnega delovanja« in samostojna ukrepanja. Okrepila je regionalno sodelovanje z Delovno skupnostjo Alpe Jadran ter drugimi podobnimi regionalnimi organizacijami v sosednih državah (ARE, AGEG, CLRE, EALD) ter začela razmišljati, kako bi se prilagodila evropskim integracijskim procesom in aktivnostim, ki so bile povezane s projektom Evropa po leta 1992.
Konec leta 1989 in na začetku leta 1990 se je zvrstilo nekaj dogodkov, ki so Slovenijo začeli potiskati na pot gospodarskega osamosvajanja. Septembra 1989 je slovenska skupščina sprejela dopolnila k slovenski ustavi, med katerimi je bila tudi ekonomska suverenost Slovenije. Dopolnila so določala, da bo republika sama odločala, katere zvezne zakone bo upoštevala. S slovenskega stališča je postal obstoječi jugoslovanski ekonomski sistem »nekonsistenten« in je zgubil velik del svoje veljavnosti. Pred vrati je bilo normativno osamosvajanje naše republike na gospodarskem področju. Decembra 1989 se je začela srbska gospodarska vojna proti slovenskim podjetjem. Slovenskemu gospodarstvu je prizadejala več kot sto milijonov dolarjev škode, slovenski politiki pa so služili kot dokaz, da zvezna vlada samovoljnih ukrepov posameznih republik noče in ne more preprečiti. Odločilnega pomena je bilo tudi Markovićevo videnje Jugoslavije, ki si jo je predstavljal kot »konvoj«, v katerem mora biti hitrost prilagojena najpočasnejši ladji. V Sloveniji so ga sprejeli kot grozeče in nesprejemljivo napoved, saj je bilo več kot očitno, da imajo ladje v »jugoslovanskem konvoju« poleg različnega ustroja tudi nasprotujoča videnja o hitrosti in smeri skupnega potovanja. Začeli so se spraševati, ali ni prišel čas, ko se je treba odločiti, »kako se voziti skupaj in če sploh?« Slovenska vlada je na te enostranske posege in grožnje odgovorila z zamudo. Njeni ukrepi (ustavitev plačevanja dela sredstev v zvezne sklade, Deklaracija o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Republiko Slovenijo idr.) so pokazali, da je potrebno po samostojnejšem gospodarskem razvoju povezala z zahtevo po preureditvi Jugoslavije v konfederacijo.
Na prvih strankarskih volitvah v Sloveniji aprila 1990 je zmagal Demos, ki se je že pred tem opredelil za samostojno in gospodarsko neodvisno Slovenijo. Z imenovanjem Demosove vlade maja 1990 se je začel proces dejanskega trganja slovenskega gospodarstva od jugoslovanskega, ki je potem trajal do decembra 1991. Ta proces lahko razdelimo na tri obdobja.
Prvo obdobje je trajalo od maja do decembra 1990. V tem času vlada Lojzeta Peterleta gospodarskim vprašanjem ni namenila posebne pozornosti, ni jih opredelila kot prednostne, ni izdelala podrobnega gospodarskega programa, niti ni sprejela ukrepov za večjo samostojnost slovenskega gospodarstva. Takšen odnos do gospodarskih vprašanj je bil posledica koalicijsko sestavljene vlade, v kateri so imeli koalicijski partnerji različne poglede na hitrost in radikalnost osamosvajanja pa tudi na vlogo gospodarstva v procesu osamosvajanja. Kljub temu pa se je v drugi polovici leta 1990 nesporno začela, kot je zapisal eden vodilnih slovenskih gospodarskih analitikov Veljko Bole, »ekspanzija« republiške ekonomske politike, ki je »radikalno širila ekonomsko političen spekter, preko katerega je začela vplivati na pogoje gospodarjenja«. Ta »ekspanzija« je bila v precejšnji meri izsiljena zaradi neugodnih pogojev gospodarjenja, ki jih je ustvarjala zvezna ekonomska politika; ključna je bila premajhna denarna oskrbljenost slovenskega gospodarstva, v manjši meri pa tudi politika tečaja in povečano davčno breme (tudi zveznega proračuna). Omogočile so jo politične spremembe v Sloveniji in razpad pravne ureditve gospodarjenja.
Program, ki ga je predsednik vlade predstavil v nastopnem govoru in ga je potem vlada mesec dni kasneje obravnavala na osmi seji, je bil zelo splošen. V njem so bila prizadevanja za zmanjševanje pristojnosti zvezne države, tesnejši gospodarski stiki z drugimi državami in vključevanje v ekonomske integracije, oblikovanje nove gospodarske ureditve po zgledu zahodnega sveta, oživitev gospodarske dejavnosti in »lastni« posegi v ekonomsko politiko. Kot je leto dni kasneje napisal podpredsednik vlade, odgovoren za gospodarstvo, dr. Jože Mencinger, je vlada postavila v ospredje tri cilje. Poskušala je zagotoviti »preživetje gospodarstva v razdobju sistemske transformacije«, vzpostaviti sistem tržnega gospodarstva, ter postopoma prevzemati gospodarski sistem in širiti področje gospodarske suverenosti. Pri prevzemanju pristojnosti za vodenje gospodarske politike in pri uvajanju novega gospodarskega sistema naj bi pazila, da z novimi ukrepi ne bi »povzročili nepotrebnih lomov v pogojih gospodarjenja« in izzivali protiukrepov drugih republik, federacije in tujine. Politiko gospodarskega »preživetja« je Mencinger predstavil kot pragmatično prilagajanje političnim odločitvam, zvezni gospodarski politiki, dogajanjem v Jugoslaviji in svetu. S tako politiko bi morali obdržati pri življenju čim več podjetij ne glede na njihove rezultate. Taka politika je bila po njegovem najboljša izbira, saj so bili makroekonomski okviri, v katerih je takrat delovalo slovensko gospodarstvo, nenormalni, pristojnosti slovenske vlade pa zelo omejene. Pomembna je bila tudi okoliščina, da je imela vlada omejene finančne in druge možnosti za hitrejšo oživljanje in osamosvajanje slovenskega gospodarstva. Nosilci ekonomske politike so usmerili svojo energijo v iskanje rešitev in sprejemanj ukrepov za »preživetje« slovenskega gospodarstva. Preprečevali so stečaje z odlaganjem plačilnih obveznosti v republiški proračun, problem dokapitalizacije in republiških subvencij za neto izvoz so reševali z izdajanjem republiških obveznic. Vlada je odkupila del iraškega dolga in zbirala dodatna sredstva za pomoč brezposelnim, nadzorovala je plače in omogočila neposredno zadolževanje slovenskih podjetij v tujini. Pripravljala je predpise, s katerimi je omejevala nelikvidnost in povečevala konkurenčne sposobnosti slovenskega gospodarstva.
Vladina gospodarska politika je bila deležna številnih kritik, ki so letele predvsem na njeno pasivnost, zaradi katere se problemov ni lotevala sistematično in neposredno, temveč tako, kot so se pojavili. Prizanesla ji ni niti domača ekonomska stroka. Slednja je vladi očitala, da se je problema premajhne denarne preskrbljenosti gospodarstva lotila »zelo neurejeno in precej neuspešno«. Njena likvidnostna »injekcija« v juniju je bila simbolična, saj ni uspela potegniti likvidnostnih sredstev iz bank in od prebivalstva, kot so to storili v drugih republikah. Nadalje je po sodbi stroke začela prepozno stimulirati izvoz, zadrževati prihodke federacije in se ukvarjati s trošenjem javnega sektorja. Premalo je storila za znižanje obremenitev podjetij; junijsko znižanje je bilo operjeno le v kršenje obstoječe nadpovprečne davčne obremenitve slovenskega gospodarstva. Vlada je zapostavila urejanje »standardnih« področij republiške ekonomske politike, ki so ji formalno pripadale že pred majem 1990. Na področju osebnih dohodkov ter prispevkov skupne porabe in davkov republiškemu in občinskim proračunom v letu 1990 ni prišlo do nobenih bistvenih premikov. V dobro pa so se nosilcem ekonomske politike šteli, da so bili restriktivno razpoloženi, kar je bilo ugodno za dolgoročno vzpostavljanje večje cenovne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.
Vlada, kot tudi politika nasploh je v tem času še »nihala« v odnosu do Jugoslavije. Vodilni ekonomisti, nekateri so bili tudi v vladi, so menili, da je zahteva po ekonomski odcepitvi slovenskega gospodarstva od jugoslovanskega z ekonomskega gledišča sporna in nesprejemljiva. Zaradi močne navezanosti slovenskega gospodarstva na jugoslovansko je vlada še nekaj mesecev podpirala Markovićevo politiko in se, tako kot nekatere politične stranke, zavzemala za postopno, dolgoročno osamosvajanje gospodarskega področja. Oboji so torej zagovarjali previdnost pri trganju vezi slovenskega gospodarstva od Jugoslavije, zato so se opredelili za konfederacijo oziroma za meddržavno zvezo po vzoru Beneluksa. V tovrstni zvezi naj bi bilo prilagajanje jugoslovanski zakonodaji in odvajanje manjših sredstev v zvezni proračun minimalno, zagotavljala pa naj bi, da ne bi po nepotrebnem in premočno prizadeli slovenskega gospodarstva in prebivalstva, se pravi mu ne prezgodaj zaprli dostopa do zveznih deviznih, blagovnih in drugih rezerv, ogrozili veljavnosti mednarodnih sporazumov in prekinili gospodarskih tokov s tujimi trgi. Del politike pa je bil bolj radikalen in je zahteval, da se takoj ustavi odliv sredstev v Beograd. Svarili so, da pristajanje na konfederacijo pomeni tudi pristajanje na zvezno gospodarsko politiko in prepuščanje vse pobude Zveznemu izvršnemu svetu. Julija 1990 je slovenska skupščina potrdila usmeritev za konfederalno ureditev, vendar pa so razprave o elementih konfederalne pogodbe pokazale, da so razlike med posameznimi deli države precej večje kot v Evropski skupnosti, zato so bile slaba podlaga za oblikovanje skupne monetarne unije, skupen trg pa je izgledal utopija. Avgusta 1990 je slovenska vlada Memorandumu o gospodarski politiki v preostalih mesecih 1990. leta zahtevala spremembo stabilizacijske politike ter zvezni vladi sporočila, da bo začela sprejemati ukrepe za zaščito svojega gospodarstva.
Decembra 1990 se je začelo drugo in najpomembnejše obdobje izstopanja slovenskega gospodarstva iz jugoslovanskega gospodarskega sistema, ki je trajalo do 25. junija 1991. Meseca junija sprejeta programska usmeritev je še ostala podlaga za delovanje vlade, vendar je, gledano v celoti, dominantno mesto namenila gospodarskemu osamosvajanju od Jugoslavije, medtem ko sta bili politika »preživetja« in prizadevanja za vzpostavljanje tržnega gospodarstva potisnjeni nekoliko v ozadje.
V prvih dneh decembra je vlada obravnavala več elaboratov, ki so analizirali različne vidike osamosvajanja Slovenije. Skupne ugotovitve je predstavila v že omenjenem gradivu z naslovom Osamosvojitev Slovenije. V ta dokument je zapisala, da ni več razlogov za vztrajanje Slovenije v jugoslovanski skupnosti, ker federativni okvir ne omogoča več zaščite življenjskih interesov slovenskega gospodarstva ter omejuje Slovenijo pri vključevanju v evropski gospodarski prostor, kar je postavila kot vprašanje svojega gospodarskega preživetja. Sporočila je, da je gospodarsko osamosvojitev postavila za svoj prvi cilj in predložila prvi scenarij osamosvajanja, ki potem do spomladi 1991 ni bil nadgrajen: postopno vzpostavljanje svojega finančnega sistema, zmanjševanje izgub družbenega proizvoda, pogajanja z republikami o razdelitvi premoženja, oblikovanje novih gospodarskih povezav in zagotovitev tujih vlaganj. Menila je še, da se bo slovensko gospodarstvo zaradi svoje naravnanosti in prilagodljivosti izvleklo iz težav, če bo prišlo do prekinitve gospodarskih stikov z drugimi republikami. Plebiscit je samo potrdil odločitev o samostojni slovenski poti. Proces gospodarskega osamosvajanja je vključeval vzdrževanje stikov z zvezno vlado, zagotavljanje najnujnejšega delovanja federacije ter njeno omejeno financiranje, izločanje Slovenije iz zveznega gospodarskega in pravnega sistema, prevzemanje pristojnosti federacije, vzpostavljanje svojega sistema in ustanov, razmejitev medsebojnih pravic in obveznosti s federacijo in drugimi republikami sistema. Vlada je ohranila korekten stik z Markovićem. Od zvezne vlade je zahtevala ukrepe, ki naj bi zaščitili slovensko gospodarstvo in je hkrati zvezno vlado obveščala o svojih ukrepih. Gospodarsko osamosvajanje se je začelo januarja 1991, ko se je Slovenija z uvedbo lastnega sistema neposrednih davkov in kotizacije zveznemu proračunu fiskalno izločila iz Jugoslavije in odstopila od sanacije bančnega sistema na zvezni ravni. S sprejemom ustavnih dopolnil januarja in februarja se je v veliki meri izločila iz zveznega pravnega sistema. Marca je uvedla fleksibilni tečaj dinarja in oblikovala začasen »kvazi–devizni trg« z uvedbo t.i. evidenčnih deviznih pozicij (EDP), s katerimi so trgovali na ljubljanski borzi. Konec tega meseca je sprejela še proračun. Aprila je vladna koalicija ocenila, da je treba priprave za osamosvojitev pospešiti, saj sporazumna razdružitev ni več prišla v poštev. Ustanovila je projektni svet, ki ga je najprej vodil Lojze Peterle, potem pa Igor Bavčar, koordinatorka pa je bila Olga Jakhel. Svet je do začetka maja pripravil integralni projekt osamosvajanja, ki je bil sestavljen iz 14 podprojektov, uresničili pa naj bi ga v treh fazah do 26. junija. Maja je uvedla nadomestno obračunsko enoto SECU, da bi zmanjšala negativne učinke inflacije in olajšala uveljavitev lastne denar enote. Do 25. junija je slovenska skupščina sprejela predpise, ki so na novo urejali bančno področje, kreditno poslovanje s tujino in carinsko službo ter obvestila zvezno skupščino, da bo začela formalni postopek za razdružitev. Vlada je sprejela izhodišča za razmejitev obveznosti in pravic s federacijo, preučila razmere na pomembnih gospodarskih področjih ter sprejela Programske teze za gospodarsko samostojnost Slovenije. Imela je pripravljen začasen denar, to je bone, ki jih je nameravala uvesti takoj po 26. juniju. Ker pa je hrvaška vlada sporočila, da jih ne bo priznala, se je odločila, da bo po 26. juniju še obdržala dinarje in jih nato v enem ali dveh mesecih zamenjala s svojo valuto.
V predstavitvi gospodarske politike za leto 1991 se je podpredsednik vlade dr. Jože Mencinger najdlje ustavil pri politiki »preživetja«. Poudaril je, da se je treba sprijazniti s tem, da ekonomska politika ne bo mogla vplivati na dogajanja v slovenskem gospodarstvu in napovedal »pragmatične korake v negotovih okoliščinah«, prilagajanje razmeram in iskanje rešitev za vsakodnevne probleme. Prvo podrobnejšo vizijo gospodarskega razvoja je vlada predstavila šele slabo leto po volitvah, in sicer marca 1991 v dokumentu z naslovom Razvojna politika Slovenije na začetku devetdesetih. V njem je za ozdravitev slovenskega gospodarstva, zlasti treh njegovih bolezenskih točk (recesije, zaostale tehnologije in uničenega okolja), predpisal recept, ki so ga v zadnjih dveh desetletjih poskusili v večini zahodnih držav. Kot prednostne naloge slovenske razvojne politike je postavila prestrukturiranje gospodarstva, pospešitev organizacijske in tehnološke prenove, ustvarjanje novih delovnih mest in preureditev gospodarske sestave.
Daleč največ težav je vlada imela pri preurejanju gospodarskega življenja in pri sprejemanju zakonodaje, potrebne za prehod v tržno gospodarstvo. Zapletlo se je že pri spreminjanju zakona o privatizaciji podjetij. Čeprav je bil osnutek že sprejet v skupščini in sta pripravljeni predlog že potrdila vladna odbora, je bil spomladi 1991 postopek zaustavljen, ker ni dobil večinske podpore strank, ki so sestavljale Demos. Takšen zaplet je zaostril že tako slabe odnose v vladni koaliciji, povzročil odstop podpredsednika dr. Jožeta Mencingerja in finančnega ministra dr. Marka Kranjca ter sprožil ostre polemike in obtoževanja, ki so jih mediji vestno beležili. Pokazalo se je, da je prišlo v koaliciji do spopada dveh povsem različnih gospodarsko političnih konceptov, ki sta jih na zunaj poosebljala dr. Jože Mencinger in ameriški ekonomist dr. Jeffry Sachs. V tem sporu je, poenostavljeno rečeno, šlo za to, da je prva stran videla temeljni problem slovenskega gospodarstva v makroekonomskem področju, dajala prednost postopnemu preoblikovanju gospodarske ureditve, nasprotovala takojšnji uvedbi slovenskega denarja in razbitju Ljubljanske banke. Druga stran, ki ni bila obremenjena s hipoteko jugoslovanskega ekonomskega sistema, je predlagala hiter skok v kapitalizem z istočasno izvedbo najpomembnejših ekonomskih ukrepov, se pravi zamenjavo denarja, rekonstrukcijo gospodarstva, sanacijo bančnega sistema, privatizacijo in finančno ozdravitev podjetij. Temeljni problem je videla v družbenih podjetjih in se opredeljevala za razbitje Ljubljanske banke.
Vlada, še posebej pa njen predsednik, sta bila prav zaradi težav pri procesu privatizacije deležna hudih kritik. Očitali so ji, da je gospodarsko osamosvajanje podredila političnim interesom in zato dala prednost okrepitvi svoje moči na ekonomskem področju, namesto da bi se osredotočila na gospodarsko ozdravitev in preureditev. Najbolj neposredni in neprizanesljivi kritiki so bili vodilni ekonomisti. Dr. Aleksander Bajt je vladi zameril, da se je namesto, da bi odpravila težave pri gospodarjenju s kapitalom in njegovim oblikovanjem, zapletla v »mukotrpne procese oktroiranja privatizacije in denacionalizacije«. Po njegovem je s tem dokazala, da šteje zasebno obliko lastnine za najpomembnejši produkcijski faktor. S tem pa je »vlekla za nos sama sebe in se hotela pred svetom postaviti, kako napredna in radikalna je«, hkrati pa je pred problemi, katerih rešitev je bila mnogo pomembnejša za učinkovitost gospodarjenja, »samozadovoljno tiščala glavo v pesek«. Mlajši rod ekonomskih strokovnjakov, kot npr. dr. Ivan Ribnikar, so vladi oponesli, da nadaljuje z zapostavljanjem domače stroke. Prejšnja oblast je pritegnila drugo ali tretjerazredne ter »priučene« ekonomiste, ki so se »spoznali na vse« in razlagali »nekaj kar ni bilo mogoče razumeti«. Nova oblast pa je »novačila« tuje ekonomiste, ki so v Beogradu in Ljubljani prodajali in »pripovedovali stvari«, ki jih je bilo mogoče poiskati v učbeniku prvega letnika Ekonomske fakultete v Ljubljani.
Junija 1991 sta dve razčlenitvi ekonomskega stanja in gospodarskih tokov opozorili, da 26. junij še ne tisti stvarni datum, ko naj bi se udejanile slovenske sanje o gospodarski suverenosti. Prvi je bil strokovni članek bivšega podpredsednika vlade, v katerem je zapisal, da gospodarske »neodvisnosti« po 26. juniju ne bo, ker slednja ni odvisna od političnih proklamacij temveč od stvarnih zunanjih in notranjih gospodarsko-političnih okoliščin ter uspehov pri premostitvi gospodarskih težav. Sredi leta 1991 so bile okoliščine neugodne, gospodarski dosežki pa nespodbudni. Negativnim učinkom zvezne gospodarske politike so se namreč pridružili še zlom vzhodnoevropskih gospodarstev ter razpadanje Jugoslavije; slednje je bilo zanj zelo pomembno in tudi glavni razlog, da je bilo slovensko gospodarstvo vse bolj izolirano od normalnih finančnih tokov ter tokov reprodukcijskega materiala. Med neugodnimi notranjimi okoliščinami, ki niso bile v prid gospodarski osamosvojitvi, je izpostavil učinke ustvarjanja stalne politične napetosti. Za Mencingerja je pot do polne gospodarske neodvisnosti vodila preko razrešitve gospodarskih problemov ter povezav z ostalimi deli Jugoslavije. Drugi dogodek, ki je v javnosti bolj odmeval, je bil nastop novega finančnega ministra Dušana Šešoka v slovenski skupščini 5. junija. Tudi on je poslance opozoril, da se bodo 26. junija osamosvojili le »normativno« ne pa dejansko, ker za to še ne bodo izpolnjeni vsi pogoji. Na gospodarskem področju Slovenija še ne bo imela lastnega denarja, zadostnih deviznih rezerv, priznanja centralne banke v tujini, pa tudi delitvena bilanca do takrat še ne bo napravljena. Ta napoved, ki je bila v evforičnem vzdušju pričakovanja 26. junija zelo napadena, se je potrdila že čez slabih štirinajst dni, ko je slovenska vlada izgubila kratko carinsko vojno z zvezno upravo in je morala ponovno pristati na odvajanje carin v zvezno blagajno. Tudi gospodarstveniki sredi junija 1991 niso delili optimizma s politiki in večinskim javnim mnenjem. Med njimi je bilo malo takih, ki so si upali trditi, da se bo z osamosvojitvijo začel preporod slovenskega gospodarstva. Bilo je vse preveč neznank in negotovosti ob dejstvu, da je gospodarska rast vztrajno padala, ekonomisti pa so napovedali, da bo najnižjo točko dosegla šele naslednje leto. Razvojna strategija je bila obremenjena s političnimi razprtijami, pomoč iz tujine ni bila zagotovljena, blagovne in druge rezerve so bile omejene. Njihovi zadržki pa niso imeli nobenega vpliva na potek dogodkov. 25. junija je slovenski parlament sprejel in razglasil tri dokumente, s katerimi je udejanil odločitev, ki jo je sprejel pol leta poprej. Slovenija se je z njimi odločila, da bo postala samostojna in neodvisna država. Z ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije so organi Republike Slovenije prevzeli pravice, ki so bile dotlej v pristojnosti SFRJ ter prevzeli premoženje zvezne države. Za hranilne vloge in sredstva na tekočih računih občanov v bankah na slovenskem ozemlju je prevzela jamstvo Banka Slovenije. Poleg nje je z delom začelo še več novih državnih upravnih teles.
Tretje in zadnje obdobje v procesu zaključnega osamosvajanja slovenskega gospodarstva se je začelo 26. junija, ko zvezni organi niso sprejeli odločitve slovenske skupščine o razdružitvi z Jugoslavijo, temveč so jo razglasili za enostransko, nelegalno in nelegitimno dejanje. Zvezni zbor in Predsedstvo SFRJ sta zvezni vladi in vsem zveznim telesom naložili, naj takoj uveljavijo ukrepe, s katerimi bodo preprečili razpad države in »morebitne zlorabe v škodo določenih delov države« na področju denarne politike, posojil in deviznega sistema ter naj obvestijo mednarodno javnost o nelegitimnosti slovenske odločitve. Zvezna vlada je še isti dan sprejela ukrepe za zagotovitev »normalnega« delovanja države. Poleg vojske je na slovenske meje poslala zvezno carinsko upravo z nalogo, da začne izpolnjevati odločitve o plačevanju carin in drugih uvoznih dajatev na območju Republike Slovenije. Naslednjega dne je svet guvernerjev Narodne banke Jugoslavije sprejel sklep o izločitvi Slovenije iz jugoslovanskega monetarnega sistema. Z njimi je Narodna banka Jugoslavije slovenskim bankam prepovedala črpanje kreditov in drugih plasmanov iz primarne emisije, onemogočila prodajo deviz na medbančnem sestanku enotnega deviznega trga, odrekla soglasje za nove kreditne posle s tujimi bankami in ustavila preskrbo z gotovino.
Hrup vojaške »mašinerije« v desetdnevni vojni ni razsul slovenskega gospodarstva kljub velikim težavam, s katerimi se je otepalo že pred 25. junijem. Po prenehanju vojaških operacij so bile prve napovedi o bodočem gospodarskem razvoju v Sloveniji zelo skope in previdne. Njihovo stičišče je bilo, da bo stagnacija krajša, kot se je prvotno pričakovalo, da bo gospodarstvo doseglo najnižjo spodnjo mejo čez leto ali dve. Sledile so jim strokovno analitične ocene. Njihovi avtorji so predvidevali, da se bo gospodarska križa še okrepila in da brez zunanje zadolžitve slovensko gospodarstvo ne bo preživelo. Črne napovedi so se uresničile. Poleg materialne škode (posebna komisija, ki jo je imenovala vlada, za ugotovitev vojne škode je ugotovila naslednje: po prvih ocenah je vojna škoda znašala 2,714 milijarde dolarjev), ki jo je utrpelo slovensko gospodarstvo, so se junija začeli trgati tudi gospodarski stiki z jugoslovanskimi republikami in s tujino, kar je otežilo preskrbo z reprodukcijskim materialom, zmanjševalo devizni priliv in zaustavljalo proizvodnjo. V naslednjih mesecih so se gospodarske razmere še poslabšale. Slovenija se je soočala s pospešenim izgubljanjem jugoslovanskega trga, sovražnim vedenjem zveznih ustanov in drugih republik, omahovanje tujih gospodarskih partnerjev in z zgolj deklarativno pomočjo tujih vlad. Vzroki, da se gospodarsko nazadovanje ni moglo ustaviti, so ostali isti: zmanjšano povpraševanje, slabša ponudba reprodukcijskih materialov, nekonkurenčni izvoz in rast cen, prevelika davčna obremenitev gospodarstva in gospodarski pesimizem.
Dejavniki, ki so vplivali na poslabšanje finančnih rezultatov, so se množili in krepili. Upadali so industrijska proizvodnja, obseg investicij, realni osebni dohodki, menjava in povezave z jugoslovanskimi republikami, medtem ko so naraščali: brezposelnost, inflacija, primanjkljaj v zunanji trgovinski bilanci, število blokiranih žiro računov in stečajev. Devizna in dinarska nelikvidnost se je zaostrila, medsebojna plačila v gospodarstvu so bila zaustavljena, v drugih republikah so zamujali s plačilom slovenskega blaga. Že tako skromno akumulacijo je še dodatno načelo čezmerno povečevanje javne porabe in slovensko gospodarstvo se je začelo zapirati.
Zunanje razmere so veliko pripomogle k temu, da je slovensko gospodarstvo v drugi polovici leta 1991 še bolj »usihalo in obupavalo«. Poleg vseh naštetih so nastopile še nove okoliščine. Na prvem mestu je bila Brionska deklaracija, ki je na gospodarskem področju Sloveniji več vzela kot prinesla. Slovenija se je za tri mesece odpovedala izvajanju Deklaracije o neodvisnosti. Ostala je torej v jugoslovanski gospodarski ureditvi, kar je predpostavljalo upoštevanje »enotnega« jugoslovanskega trga, monetarnega, zunanjetrgovinskega in še drugega režima, odvajanje carin in kotizacije v zvezni proračun. Zvezna vlada si je po svoje razlagala Brionsko deklaracijo, saj je Narodna banka Jugoslavije julija in nato zopet septembra podaljšala veljavnost ukrepov o izključitvi slovenskih bank iz jugoslovanskega monetarnega sistema. Blokada centralne banke je prekinila nujen dotok iz zveznih virov v slovenske banke. Banke v drugih republikah so sledile nareku Narodne banke Jugoslavije, zato je prihajalo do velikih težav v plačilnem prometu. Poleg tega je vojna na Hrvaškem skoraj povsem pretrgala prometne povezave z balkanskimi državami in podražila poslovanje podjetij. Sosednje države so se »potuhnile« in pozabile na obljubo o pomoči. Tudi pri drugih zahodnih državah Slovenija ni dobila podpore za oživitev gospodarstva. Jugoslovanski »country risk« se je zelo povečal. In ker je kapital najbolj plašna ptica, ki ob nevarnosti prva odleti, so tuji bankirji odtegnili Sloveniji sicer že odobrena posojila. Ljubljanska banka, ki je opravljala 80% vseh plačil za potrebe slovenskega gospodarstva v tujini, pa ni mogla dobiti novih posojil.
Del odgovornosti za to, da je slovensko gospodarstvo s svojimi težavami »nebogljeno, od vseh pozabljeno stalo v kotu in čakalo na veliko inventuro«, je nosila vlada in njena ekonomska politika. Vlada, še posebej pa njen predsednik, sta bila do konca leta 1991 deležna neprestanih in ostrih kritik. Te so prihajale tudi iz koalicijskih vrst in so poglobile vsebinski razkol v Demosu ter bile eden od razlogov za razkol v SDZ. Kritike, ki so bile splošno naravnane, lahko strnemo v tem, da je vlada vodila ad hoc politiko, to je politiko od danes do jutri. Nasprotniki vlade in tisti, ki so bili nezadovoljni z njeno gospodarsko politiko, so vladi pripisali vse mogoče. Tako naj ne bi imela pregleda nad gospodarskim položajem niti razvojne strategije, zato pravih problemov ni videla oziroma se jih je prepozno lotila. Po odhodu dr. Mencingerja in dr. Kranjca naj bi izgubila verodostojnost in zaupanje, njena operativa naj bi bila slaba in brez ljudi, ki bi bili sposobni razmišljati kompleksno in strateško. Kritike ekonomskih strokovnjakov so bile bolj neposredne in stvarnejše. Ekonomsko politiko vlade so ocenili kot neprimerno, neobetavno, kratkovidno in neuspešno. Namesto da bi bila bolj odločna in dejavna, je nadaljevala politiko »preživetja« in pasivne obrambe, negativna gibanja in trende je sprejela kot dane, zato je bila v »resnici vodena (…) pri tem pa ji je položaj nenehno uhajal navzdol«. Slovenska ekonomska politika ni bila odločna, ko je zahtevala spremembo zvezne denarne in stabilizacijske politike, ni uvedla svojih ukrepov, niti ni sprejela ponujene igre pri nezakonitem vdiranju v denarni sistem in prilaščanju denarne emisije.
Zadnji teden v juliju je vlada sprejela cilje gospodarske politike za drugo polletje 1991. Posebej je izpostavila povečanje proizvodnje in izvoza na konvertibilni trg, urejanje težav v monetarnem sistemu, normalizacijo gospodarstva ter oblikovanje »normalnega« gospodarskega sistema. Skupščina je prvega avgusta zasnovo gospodarske politike podprla, od vlade pa zahtevala, da na gospodarskem področju začne voditi bolj »agresivno« politiko. To so potem od vlade poslanci zahtevali še več krat. Od julija do oktobra je vlada storila zelo malo za pospeševanje proizvodnje in izvoza, vsaj neposredno ne. Sofinancirala je graditev elektroenergetskih objektov, sprejela moratorij na prijave na uvedbo stečajnega postopka ter poskušala z ugodnimi kreditnimi pogoji dobiti devize od občanov. Izvoznike je nekaj časa spodbujala preko sistema EDP, ki je izboljšal njihov dohodkovni položaj. Brez večjega odziva pa so ostali njeni napori, da bi preko neposrednih razgovorov z vplivnimi tujimi politiki in bančniki prišla do mednarodnih posojil. Brez svežega denarja iz tujine pa izvoza ni bilo mogoče povečevati.
V procesu oblikovanja »normalnega« gospodarskega sistema se je vse sukalo okoli treh lastninskih zakonov: Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, Zakona o zadrugah in Zakona o denacionalizaciji. Vlada je vztrajala pri svojem pogledu na lastninjenje in tako ustvarjala napetosti ne samo med Demosom in opozicijo, temveč tudi v koaliciji sami. Splošno mnenje je bilo, da je bil prvotni predlog privatizacijskega zakona (t.i. Mencingerjev predlog) za državo ugodnejši, saj ji je hotel pomagati, da pride do sredstev, iz katerih bi potem plačevala zahtevke iz denacionalizacije, medtem ko je pri novem zakonu šlo v bistvu za to, da država zagotovi nadzor nad skladi, podjetji in bivšo družbeno lastnino. Vlada se za take in še druge očitke sprva ni menila, temveč je skušala zakon že julija spraviti skozi skupščinski postopek. Zaradi prevelikih nasprotovanj je potem nekoliko popustila in oktobra poslala skupščini dopolnjen prvotni predlog, ki je med drugim ponujal tudi brezplačno delitev t.i. delavskih delnic. Pri sprejemanju zakona se je »zataknilo« v Zboru združenega dela, kjer je imela opozicija večino.
Od vsega začetka je finančno področje vlado zelo zaposlovalo. Polniti je morala proračun, ki je bil vedno prazen. Vlada je prišla do dodatnih sredstev z obdavčenjem že tako preobremenjenih podjetij. Zagotoviti je morala prednostni vrstni red izplačil v tujino za splošne in posebne potrebe Republike Slovenije, saj so devizna nakazila zamujala, prilivi iz tujine pa usihali. Urediti je morala odnose z Narodno banko Jugoslavije, bankami v drugih republikah, s tujimi finančnimi institucijami in upniki. Sklenila je, da bo Slovenija do konca leta 1991 vztrajala v jugoslovanskem monetarnem sistemu in se obvezala, da bo slovenski bančni sistem še naprej spoštoval monetarne okvire in ukrepe, sprejete na zvezni ravni. In kar je bilo najpomembnejše – rešiti je morala monetarno vprašanje. Na tem področju je imela vlada omejene možnosti. Izbirala je lahko med dvema slabima možnostima. Vztrajati v jugoslovanskem denarnem sistemu, ki je v obravnavanem času vstopil v novo inflacijsko spiralo, na katero Slovenija ni imela nobenega vpliva, ali pa uvesti lasten denar, s čemer pa je bila povezana vrsta nevarnosti in težav. Slovenija ni bila mednarodno priznana, zato ni bilo jasno, kako se bodo odzvale tuje države. Slovenija ni imela dovolj deviznih rezerv, poleg tega pa je morala upoštevati, da bo nov denar takoj izpostavljen velikim inflacijskim in drugim pritiskom. Posebno vprašanje je bilo, kakšna bo reakcija Narodne banke Jugoslavije, ki bi Sloveniji lahko zelo škodovala. Imela je namreč vse možnosti, da slovenskim bankam odvzame pooblastila za poslovanje s tujino. Še slabše pa je bilo, če bi razglasila enostranski moratorij za odplačilo tujih posojil. Nespodbudno je bilo tudi dejstvo, da tuji ekonomski svetovalci ter mednarodne denarne ustanove niso bili naklonjeni uvedbi slovenskega denarja. Zadnji dan moratorija, to je 7. oktobra, je slovenska skupščina sprejela Zakon o denarni enoti Republike Slovenije. Z njim se je končala sedemdeset let stara dinarska navezanost Slovenije na Jugoslavijo. Slovenija je dobila svojo denarno enoto, tolar in stotine. Zakon je določil, da bodo do izdaje tolarskih bankovcev uporabljali vrednostne bone Republike Slovenije. Menjalno razmerje med tolarjem in dinarjem je bilo 1:1, z marko pa 1:32; zamenjava dinarjev v vrednostne bone se je začela 10. oktobra 1991. Uvedba slovenskega denarja je dokončno spremenila jugoslovanske trge v tuje trge. S tem se je tudi spremenilo razmerje med vlado in Banko Slovenije; slednja je postala državna banka, ki je odgovarjala le skupščini, njena glavna naloga pa je postala skrb za trdnost valute. Z monetarno spremembo so odpravili tudi EDP, osem slovenskih bank pa je poslej trgovalo le z devizami.
Navezovanje samostojnih gospodarskih stikov s tujino, pretok blaga, storitev, kapitala in znanja iz Zahodne Evrope je bilo institucionalno povezano s priznanjem Slovenije. Dokler tega ni bilo, Slovenija ni mogla računati ne na tuj denar in ne na večji izvoz. Mednarodno priznanje je bil torej končni cilj prizadevanj slovenske politike ter zaključno dejanje v graditvi njene gospodarske suverenosti. Do tega tako pričakovanega dejanja je prišlo na koncu decembra 1991 oziroma januarja 1992, ko je Slovenijo najprej priznala Nemčija potem pa še Evropska skupnost.
5. VLOGA KULTURE PRI SLOVENSKI OSAMOSVOJITVI
V pripravljalnem obdobju za osamosvojitev Slovenije je bil udeležen pomemben del slovenske kulture in civilnih gibanj. Dovolj znana je vloga Nove revije, posebno 57. številke 1987. leta, nemogoče je spregledati delež revije Mladina, mladinske organizacije, skoraj celotne subkulture na Slovenskem, pa čeprav je bil prispevek te zadnje najbrž usmerjen k splošni demokratizaciji družbe kot pa k radikalnemu prelomu z družbeno »uredbo« socialističnega samoupravljanja in obstoječo konstrukcijo države.
Kljub tem dejstvom pa ni mogoče zanikati, da se je v drugi polovici in posebno proti koncu osemdesetih let tovrstna energija zmeraj bolj osredotočala v Društvo slovenskih pisateljev (DSP). Proti koncu osemdesetih let je Društvo najbolj kontinuirano, pa tudi v najbolj operativni obliki tako rekoč vsakodnevno izražalo voljo za demokracijo in osamosvojitev. Zahtevalo je njeno uresničitev in spodbujalo javnost v gibanje (DSP je od leta 1987 do 1991 izdalo in objavilo prek šestdeset apelov, pozivov in protestov).
Vendar pa je treba dodati, da so bile energije namenjene demokraciji in osamosvojitvi. Dejansko je bilo med potjo kar precej ovinkov in tipanja. Kot na začetku ni bilo čisto jasno, ali gre za demokratizacijo ali demokracijo, tako so vzniknile vmes tudi ideje državne oblike, kot je konfederacija, asimetrična federacija ipd.
Društvo se je v prejšnjih obdobjih, pri čemer je treba izpostaviti akcijo zoper skupna jedra, občasno ukvarjalo tudi s kulturno politiko in kulturnimi vprašanji, ki niso bila povezana zgolj z vprašanji pisateljskega poklica. Za to obdobje je značilno tudi celovito politično delovanje.
V prvi vrsti je bila energija prek društvene komisije za zaščito mišljenja usmerjena v zaščito človekovih pravic in državljanskih svoboščin. In to sploh ne samo v Sloveniji, marveč na območju takratne celotne Jugoslavije. Tovrstni apeli, protesti in zahteve so predstavljali skoraj vsakodnevno dejavnost Društva. Nanašali so se na politične zapornike (npr. Dobroslav Paraga, Melika Salihbegović, Alija Izetbegović in celotni t.i. muslimanski proces, Ante Kovačević, Adem Demaçi idr.); na vprašanje svobode tiska in poročanja (npr. Andrej Novak pri nas); na razklepanje političnih in družbenih tabujev; na obnovitev stalinističnih sodnih procesov, kot so bili dahavski procesi in proces zoper »Staro pravdo; na kratenje zgolj civilnih pravic prebivalstva (npr. policijsko trpinčenje prebivalcev Vevčanov v Makedoniji, zatiranje starotrških rudarjev itd.); na uvedbo izrednih razmer na Kosovu itd. V tem sklopu je treba posebej omeniti prek štirideset protestnih večerov, ki jih je dan za dnem Društvo prirejalo v znak moralne in politične podpore zaprti četverici v vročem poletju 1988 in kot nenehen protest zoper necivilno, vojaško preiskavo, zasliševanja in zoper poslednji totalitaristični proces v Srednji Evropi, ki se je obetal. Drugi sklop angažmaja je bil predložen z neposredno voljo po osamosvojitvi Slovenije. Potem ko je Predsedstvo SFRJ v začetku leta 1987 objavilo predlog za spremembo ustave SFRJ, je Društvo na osnovi ocene, da gre v tem predlogu za stopnjevani centralizem in unitarizem, sklicalo 26. marca 1987 prvo javno tribuno o ustavnih spremembah. Z nje je bil poslan apel slovenski skupščini. Pozivi, ki so zahtevali zavrnitev zveznih predlogov in od slovenskih oblasti terjali referendum, na katerem bi državljani Republike Slovenije zavrnili spremembe, dokler ne bi bila artikulirana ustava Republike Slovenije, »ki ne bo derivat nobene nadredne«, so se vrstili še celo leto. V vmesnem času je bila formirana društvena komisija, ki je bila zadolžena za uresničitev te zahteve. Tako je 25. aprila 1988 Društvo v Cankarjevem domu sklicalo drugo javno tribuno, na kateri je predstavilo Gradivo za slovensko ustavo skupaj s Tezami za ustavo Republike Slovenije, ki so jo oblikovali člani ustavne komisije pri DSP in delovne skupine za ustavni razvoj pri Slovenskem sociološkem društvu.
V tem sklopu delovanja je treba razumeti tudi izstop ali izstopanje DSP iz Zveze književnikov Jugoslavije, dejavnost v zvezi z razširjanjem skupnega kulturnega slovenskega prostora, sprejem pisateljev iz druge in tretje Slovenije v vrste Društva in delno tudi poskus, sicer neuspešen, združitve strokovnih in kulturnih društev vsaj v obliko gibanja, če ne kaj več, v jeseni 1988. leta. DSP se je dejansko osamosvojilo, pretrgalo vse odnose z Zvezo književnikov Jugoslavije 9. junija 1989, formalno pa na začetku 1990, saj je izstop moral potrditi občni zbor DSP.
S sodelovanjem pri oblikovanju Majniške deklaracije 1989 in s pozivi javnosti na plebiscit se je nepretrgana akcija Društva slovenskih pisateljev za demokracijo in osamosvojitev v glavnem končala. Pri tem je potrebno dodati, da je pričujoča delitev na dva sklopa, demokracija in osamosvojitev, vsekakor formalna in pogojna. Šlo je za prepletanje in brez uvedbe demokracije ne bi bilo nobene osamosvojitve. Državna partija bi trgovala s statusom Slovenije podobno, kot so poprej počele velike politične stranke.
Zveza in navdih Društva slovenskih pisateljev sta izhajala iz gest, postopkov in procesov, v katerih je partijska politika izkazovala svoj represivni obraz oziroma iz intelektualnih likov/osebnosti, njihovih del in položajev, s katerimi je partijska država najbolj robustno obračunavala. Tu je treba navesti vsaj dahavske procese, Nagodetov proces, Mrzela, Kocbeka, Mladinsko revijo, Besedo, Revijo 57, Perspektive, Oder 57, Jožeta Pučnika, Zupana, pa tudi Pirjevca in še marsikoga in marsikaj.
V skladu s svojo usmeritvijo se je DSP iz dovolj rigidne organizacije, ki je še dolgo nosila pečat realsocialistične neavtonomnosti, zmeraj bolj spreminjalo v gibanje, dokler se tik pred volitvami 1990. leta, tudi na pobudo klicev iz vse Slovenije, ni znašlo pred dilemo, ali naj se preoblikuje v politično stranko ali vsaj »kot-stranko« (kar nekaj članov DSP, pa tudi predstavnikov Demosa, je Društvo predlagalo, naj na volitve predloži svojo listo kandidatov). Kakor je bil proces do te težko razumljiv in logičen, pa bi takšna končna preobrazba pomenila nesprejemljivo redukcijo globoke družbenega erosa v programsko zamejeno politično stranko. DSP, kot tudi pretežni del subkulture, je deloval s pozicij civilne družbe in delno v območju »antipolitike«.
Društvo je tako ostalo gibanje, vendar gibanje, ki se je znebilo zavrtosti oziroma samoblokade, tako značilne za gibanja minulih časov. Kot takšno, predvsem s prvinskim družbeno erotičnim nabojem in odporom do vseh oblik totalitarizma, vključno z mehkejšo samoupravno različico, je sotvoril humus, iz katerega so mogle odgnati politično programske stranke »slovenske pomladi«.
6. USTAVNO-PRAVNI VIDIKI OSAMOSVAJANJA SLOVENIJE
Če govorimo o slovenskem osamosvajanju z vidika oblikovanja svoje lastne države, gre seveda predvsem za pravna vprašanja, saj je država po svojem bistvu zaključen pravni sistem z lastno vrhovnostjo (suverenostjo). Osamosvojitev je v tem okviru pomenila, da se je Slovenija izloči iz jugoslovanskega pravnega sistema, medtem, ko je z druge, jugoslovanske strani, šlo za prizadevanje, da se Sloveniji ta poskus onemogoči in jo čim tesneje poveže v skupni jugoslovanski okvir formalno federativne države. Seveda stoje za pravnimi prizadevanji v eni ali drugi smeri vedno sile stvarne moči, ki nimajo pravnega izvora, a se morajo vedno znajti v okvirih pravnih omejitev, če naj veljajo za legalne. Kolikor te meje prestopijo, so sestopile iz območja civilizacije in se znašle v prostoru nasilja, ki ga civilizirane družbe ne sprejemajo kot način za urejanje medsebojnih odnosov. To nasilje se za pravo ne meni, če razpolaga s tolikšno močjo, da vse pravne okvire potepta. Zato vsaj dolgoročno računa tudi na formalno priznanje, kar se je v zgodovini dostikrat zgodilo, zlasti v primeru velikih revolucij in državnih udarov. V slovensko-jugoslovanskem primeru ne ena ne druga stran take prevladujoče moči nista imeli in sta zato morali ostajati v pravnih okvirih, čeprav so bile zlasti na strani jugoslovanskih oblasti, podprtih z vojaško silo jugoslovanske armade, skušnjave v tej smeri zelo velike in stalno prisotne. Predsedstvo SFRJ kot kolektivno vodstvo države in hkrati vrhovni poveljnik JLA, je bilo celo pod izjemnim pritiskom vojaškega vrha, ki je po vsem videzu bolj upoštevalo logiko fizične sile kot logiko pravnega reda. Le z veliko težavo se je upiralo izsiljevanju vojske, nevarnost neposrednega posega vojske v oblikovanje države po generalskih predstavah pa je stalno visela na nitki. Dokler pa tega Rubikonova vojska le ni upala prekoračiti, saj je tudi vojska sama, četudi nosilec fizične moči, soodvisna od cele vrste drugih izvorov moči, kar velja predvsem za javno mnenje, ki je eden glavnih virov priznanja legitimnosti, je bila prisiljena upoštevati voljo jugoslovanskega predsedstva, ki se tudi samo ni upalo preseči ustavnih okvirov, ker bi sicer izgubilo podporo ne samo svetovne javnosti, ampak predvsem glavnih velikih demokratičnih držav na Zahodu. Te države so namreč oblikovale poversajsko Evropo, Jugoslavija v svojih mednarodno priznanih mejah pa je bila eden pomembnih opornih stebrov te ureditve. Zahod je bil izjemno zainteresiran, da se ohrani status quo v Evropi. Čim bi se od te zgradbe odkrušil le majhen delček, bi se začela splošna erozija, kar se je pozneje tudi potrdilo. Pa ne samo to, celo v njihovih lastnih mejah bi se utegnil sprožiti val razkroja zaradi zahtev različnih narodov in narodnosti, ki so jih v svojem procesu večstoletne unifikacije zatrle v njihovi identiteti, jeziku in kulturi. Izkazalo se je, da kljub vsemu ne povsem uspešno, saj so večinoma preživeli ter ponovno opozorili nase. Zahodne države so z obrambo Jugoslavije v bistvu branile svoj lastni red, ki so ga vzpostavile v Evropi, pa tudi v svojih mejah. Zato so jugoslovanskemu vodstvu dajale vso možno politično podporo. Celo neposredno so posegale v urejanje notranjih zadev (primer ameriškega zunanjega ministra Jamesa Bakerja), vsekakor pa v svojih diplomatih pritiskale na republike, ki so terjale na preureditev Jugoslavije. Veleposlaniki teh držav so stalno in neposredno spremljali celoten proces osamosvajanja in dajali predstavnikom teh republik jasno vedeti, da je tudi zanje najbolje, če ostanejo v Jugoslaviji. V tem pogledu je bila posebej dejavna ameriška diplomacija. Seveda pa kot predstavniki demokratičnih držav niso mogli svetovati korakov, ki bi presegli pravne okvire. Celo nasprotno, pravne okvire so hoteli izkoristiti proti nam. »Razumemo vaše težave in vzroke za nezadovoljstvo v tej državi. Vendar, ostanite v Jugoslaviji. Če pa že na vsak način silite, da greste po svoje, vam jasno in glasno povemo, da vas Amerika ne bo nikoli priznala, če tega koraka ne boste naredili povsem v skladu s pravnim redom Jugoslavije«, nam je povsem odkrito povedal ameriški veleposlanik. To prizadevanje se je nadaljevalo tudi potem, ko smo se na plebiscitu že odločili za lastno državo, pa celo še po formalni samostojnosti. Tu so prednjačile predvsem zahodne države iz tedanje Evropske skupnosti. Ko je tudi njim postalo jasno, da je Jugoslavija v dotedanji obliki nezmožna preživetja, so ustvarili vrsto pravnih projektov za njeno preureditev in nam jih predložili v razmislek. Vsi po vrsti so bili za nas nesprejemljivi, vendar ne po svoji notranji konstrukciji. Bili so celo povsem v skladu z ureditvijo moderne demokratične države. Vendar so prenašali na center države vrsto prav tistih pristojnosti, ki ne bi bile sporne za kolikor toliko homogeno državo, povsem nesprejemljive pa so bile za Slovenijo na temelju njenih izkušenj s centralisti iz Srbije, ki nikakor niso bili sposobni opustiti sanj o Veliki Srbiji, kar je tudi temeljni vzrok za razpad Jugoslavije.
V vsakem primeru so bile to okoliščine, ki so jugoslovanskim oblastem onemogočale, da bi s »separatističnimi republikami« opravile kar po balkansko in na kar je računala tudi JLA. Morale so upoštevati pravila lastnega pravnega reda, ker bi sicer izgubile podporo Zahoda, ki je bila za obstoj Jugoslavije bistvenega pomena. Brez te podpore ni imela Jugoslavija nikakršnih izgledov. Slednje se je potrdilo v poznejših dogodkih že po odhodu Slovenije. Takoj, ko je jugoslovansko vodstvo opustilo pota legalnosti, svoji vojski pa dalo proste roke za ustvarjanje Velike Srbije, se je Zahod iz njenega zaveznika spremenil v nasprotnika.
Meje stroge legalnosti so bile tudi meje za ravnanje Slovenije. Tudi Slovenija ni bila brez svojih lastnih pomembnih virov moči, ki jih je morala upoštevati politika jugoslovanskih oziroma srbskih oblasti. Jugoslovanske oblasti so prišle do povsem trdnega prepričanja, da države ne morejo upravljati po vzorcu, ki ga je za status republik določila zvezna ustava iz leta 1974. Ta ustava je zagotavljala republikam zelo široko samostojnost, vključno (z nekoliko megleno določeno) pravico do odcepitve. V tem pogledu so imeli centralisti povsem prav. Države s tako širokimi pooblastili njenih sestavnih delov ni bilo mogoče upravljati kot centralistično in unitarno skupnost. Še posebej države, ki je bila sestavljena iz tako izrazito različnih delov, kot je bilo to v jugoslovanskem primeru. Komunistična država pa ne more biti oblikovana drugače kot izrazito centralizirana tvorba. To je bilo notranje protislovje SFRJ vse od njenega nastanka, ki ga komunisti nikoli niso mogli razrešiti, ker je nerazrešljivo po svoji naravi. Če se odrečejo centralizmu, se s tem odrečejo predvsem komunizmu, ki ne more biti organiziran drugače kot na načelu demokratičnega centralizma. Če pa se ne odrečejo centralizmu, ne morejo upravljati države kot življenja sposobne tvorbe. Tudi ko je postalo dokaj jasno, da komunizem nima prihodnosti niti kot »socializem s človeškim obrazom« in se je bilo komunizmu odreči brez žrtvovanja državnosti, je dilema ostala. Le da v drugačni obliki. Centralizem je postal nujnost za uresničitev zamisli o Veliki Srbiji. V tem pogledu je prav Slovenija postala moteč dejavnik. Tako zelo je odstopala od jugoslovanskega povprečja, da poenoteni predpisi, ki naj bi veljali za vso državo, niso bili uporabljivi za Slovenijo in so vzbujali odpor in nezadovoljstvo. Ni mogoče uspešno upravljati države, kjer njen najbolj razviti del, kulturno in gospodarsko, ne sprejema skupno sprejete politike, ker zanj pač ni primerna. Nezadovoljstvo pa se je, čeprav velikokrat iz drugih razlogov, širilo tudi na druge republike. Če naj zvezne oblasti konsolidirajo državo, kar je postalo nujnost, so se odpirale dve možnosti: ali decentralizirati državo do take mere, da bi federativna država postala sodržavje, na katerega bi bilo preneseno izvrševanje samo tistih zadev, ki so v skupnem interesu vseh, o čemer pa naj bi ti odločali sami in tudi o poteh, kako tem skupnim interesom zadostiti, ali pa se zateči k centralizaciji in poenotenju, ki pa se mora nujno opirati na nasilje. Uporaba nasilja pa, čeprav za mnoge z balkansko miselnostjo naravnost zaželena, ni bila sprejemljiva glede na zahodne zaveznike, ki bi jim tak način vodenja države izbil iz rok sleherne argumente za obrambo Jugoslavije. Slovenija je v tej dilemi postala odločilne pomena. Za prvo dilemo, kolikor toliko decentralizirani sistem države, se zvezne oblasti niso mogle odločiti, ker bi to pomenilo odpoved konceptu Jugoslavije, ki je prevladoval vse od njenega nastanka po prvi svetovni vojni. Koncept Srboslavije pa je bil uporaben vsaj za del države, v katerem ne bi bilo Slovenije. V zveznih računih je prevladalo mišljenje, da bi se na ta skupni vzorec dala skrčiti še Hrvaška, nikakor pa ne Slovenija. Odhod Slovenije iz Jugoslavije je tako postal pogoj za prehod na oblikovanje Velike Srbije oziroma Srboslavije. Tega sicer niti do razpada države ni dojel vojaški vrh in se je zato do zadnjega upiral osamosvojitvi Slovenije. Je pa to povsem jasno doumel politični vrh. Dr. Francetu Bučarju so zvezni organi brez ovinkov neposredno povedali: »Če želite iz Jugoslavije, vam mi ne bomo delali ovir. Nekako ne sodite v našo jugoslovansko skupnost. Celo zaželeno je, da čim prej odidete.«
Odločitev o odhodu Slovenije iz Jugoslavije je tako dozorela na političnem področju, ne na vojaškem. JLA je sicer ob poskusu obračuna s Slovenijo doživela ponižujoč polom. Toda po začetnem porazu, ki je bil predvsem posledica njenega podcenjevanja slovenskega odpora, lastne nepripravljenosti in psihološkega šoka, bi si prej ali slej opomogla in se ji Slovenija ne bi mogla vojaško enakovredno zoperstaviti. Tudi odhod JLA iz Slovenije je bil posledica političnih odločitev oziroma političnega poraza zveznih oblasti. A še po porazu JLA jim je bil Zahod pripravljen pomagati. Na njegovo posredovanje je morala Slovenija prekiniti pospravljanje sadov svoje vojaške zmage, ko je bila ta že praktično dobljena in sprejeti premirje, ki je šlo po vsem videzu neposredno v korist zveznih oblasti. Še bolj neposredno se je ES postavila za ohranitev Jugoslavije na srečanju med predstavniki Slovenije in zveznih oblasti na Brionih. To je bil poskus s političnimi sredstvi odpraviti posledice razglasitve slovenske neodvisnosti. Slovenija naj bi se za tri mesece odrekla uveljavljanju odločitev izhajajočih iz te razglasitve. Medtem naj bi zvezne oblasti poskrbele, da bi se slovenski ukrepi za uveljavljanje samostojnosti skrhali ali povsem izničili. Vendar ima vsaka medalja dve plati. S tem je ES sebi postavila meje svojega pritiska na Slovenijo. Če bo tudi po preteku treh mesecev Slovenija ostala pri svojih odločitvah, ni nobenega formalnega razloga več za posredovanje. Slovenija je tudi formalno izpolnila svoje obveznosti, tako do Jugoslavije kot do ES. Vztrajala je pri svojih odločitvah, ki so s tem dobile tudi mednarodno sankcijo. Takoj po preteku trimesečnega roka je enostavno nadaljevala delo, prekinjeno z brionskimi dogovori.
To delo, v prvi vrsti na pravnem področju, pa se je začelo že davno prej. Osamosvojitev ne more biti posledica pravnih predpisov. Ti so samo sankcioniranje dogovora ali pritiska, do katerega je prišlo zoper tedanji pravni red. Tako se zdi, kot da gre samo za boj na pravne področju. Vendar so pravni predpisi vedno drugotni pojav in posledica pritiskov, ki nastajajo izven pravnega reda.
Kriza komunistične ureditve v Sloveniji je postala posebej občutna že v začetku osemdesetih let kot vsesplošna politična in gospodarska kriza Jugoslavije. Vendar vsaj v začetku ni bila dojeta kot kriza komunizma, ampak bolj kot kriza državne ureditve, na katero je bil prvi odgovor povečana centralizacija. Ker je centralizacija bistvena prvina komunistične ureditve, so mnogo dojemali državno centralizacijo kot krepitev komunizma in reševanje njegove krize. Na drugi strani pa tudi obratno. Tisti, ki so nastopali proti poskusom povečane centralizacije, so tvegali, da bodo žigosani kot nasprotniki komunizma, kar je bilo v tistih časih še vedno dokaj resna grožnja. Povsem logično je, da se poskusi centralizacije začenjajo na duhovnem področju, ker je prav to področje podlaga in celo pogoj za njeno notranjo sprejemljivost. Zato ne preseneča, da so se ti poskusi v Jugoslaviji odrazili najprej v poskusu oblikovanja skupnih osnov, ki naj bi ustvarjale podlago za kulturno zbliževanje in postopno poenotenje vrednostnih predstav. T.i. »skupna jedra« naj bi bila enaka osnova za šolski pouk v vsej državi. Enako pa seveda tudi ne preseneča, da so se zoper »skupna jedra« postavili najprej ljudje s področja kulture.
Iz teh razlogov je zanimivo, hkrati pa tudi razumljivo, da je odpor zoper državno centralizacijo dobival vse bolj tudi obeležja boja zoper komunizem, ker je centralizem bistvena sestavina komunistične ureditve, čeprav se ni ne začel pod tem geslom in tudi ne s tem ciljem. Bil je enostavno bolj zoper poskuse državnega poenotenja in osredotočanje vsega odločanja v državnem središču. Boj za lastno identiteto. Ker smo se Slovenci kot narod ohranili prek svoje kulture, je zato tudi povsem logično, da so se v boj za narodno identiteto postavili v prvo vrsto zlasti kulturniki in razumniki s humanističnega področja, in da so postali nasprotniki slovenskega osamosvajanja prav zagovorniki komunistične ureditve, ki se niso uspeli rešiti iz protislovje, čeprav so bili mnogi tudi narodno zavedni. Prizadevanja za večjo državno centralizacijo so dobila formalni odraz v predlogih za ustrezno spremembo in dopolnitev zvezne ustave. Slovensko politično vodstvo je sicer doumelo, da je Jugoslavijo treba bistveno preurediti, če naj bo sposobna preživetja. Hkrati pa se je znašlo v zelo protislovnem položaju, če naj pristane na zahteve slovenske javnosti po čim večji decentralizaciji in na težnji po osamosvojitvi, ki takrat sicer še niso bile povsem jasno odražene v slovenski zavesti, se je moralo upreti zveznim pritiskom za povečano centralizacijo in temu ustrezno predlogom za spremembo zvezne ustave. Samo pristajanje na zahteve slovenske javnosti mu je dalo potrebno legitimiteto in tudi sprejemljivost. Na drugi strani pa je pristajanje na te zahteve sprožilo pritisk zoper njega s strani zveznega političnega vodstva. V tem položaju je zgubljalo politično pobudo in se omejevalo v glavnem na obrambo lastnega položaja. Tudi protestni odhod slovenskega partijskega vodstva s kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, ki je pomenil prelom z zveznim političnim vodstvom in je bil zelo pomemben mejnik v slovenskem osamosvajanju, še vedno ni pomenil, da je prevzelo politično pobudo. Pomeni le, da se je soočilo z nastalim položajem, kot ga je ustvaril slovenski politični odpor, in da je svojo usodo preneslo v odvisnost od slovenske javnosti. Zato je v odnosu do zveznih oblasti moralo izhajati iz nastalega položaja. To pa je zanj pomenilo obsodbo na nedejavnost v smeri slovenskih zahtev in celo zaviranje potrebnih rešitev. Ni se upalo odkrito postaviti na stran slovenskih zahtev, hkrati pa se tudi ne postaviti proti njim. Tako je v času najpomembnejšega dogajanja v narodovi novejši zgodovini ostalo povsem nedejavno. Ker v takih odločilnih trenutkih ni mogoče ostajati v neopredeljeni sredini, ker jo položaj izključuje, in ker se ni in tudi ni moglo opredeliti zoper komunizem, je posledično sprejelo vsiljeno vlogo tihega nasprotnika slovenske osamosvojitve. Politično pobudo so prevzeli razumniki in pisatelji, zbrani v Društvu slovenskih pisateljev, okrog nekaterih literarnih revij, zlasti Nove revije ipd., pa tu Zveza socialistične mladine Slovenije. Slovenska oblast je bila prisiljena, da je sicer z odporom in vsemi mogočimi zavorami pristala na pravico do svobodnega političnega organiziranja. Nastale so nove stranke, ki so se skupaj povezale v koalicijo Demos, ki je postala sredstvo za uresničitev slovenskih političnih zahtev. Pa še po tem jih je oblast po vzoru nekdanje OF poskušala spraviti pod dežnik Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), kar bi jih politično ohromilo v njihovi dejavnosti, podobno kot se je to med NOB zgodilo strankam, ki so se povezale v OF. Poskus se seveda ni obnesel, sledile so prve svobodne volitve in komunistična oblast je padla.
V Demosu ob samem začetku nismo računali na zmago na volitvah, kvečjemu na status močne opozicije. Podobno predstavo je imela tudi partija, ki je računala na zmago. Ne brez utemeljenih razlogov, saj je še vedno imela v rokah vse vzvode državne oblasti vključno z gospodarstvom, predvsem pa je bila Slovenija še vedno v okviru SFRJ in je bilo komaj mogoče sanjati o tem, da bi iz nje pobegnili. Tudi nosilci slovenskega odpora na kaj takega vsaj v začetku niso niti pomišljali. V znani 57. številki Nove revije, ki je leta 1987 prinesla izhodišča za slovenski narodni program in ki jo je poleg nastopa pisateljev zoper »skupna jedra« lahko štejemo za začetek organiziranega odpora zoper totalitarizem komunizma, ni bilo niti namiga o tem, da bi iskali kako rešitev izven Jugoslavije. Omejila se je na zahtevo po demokratizaciji, politični svobodi in preureditvi države v resnično federacijo. Šele nepripravljenost jugoslovanskih oblasti na kakršnokoli popuščanje slovenskim zahtevam in še posebej napadalnost srbskih nacionalistov z Miloševićevo podporo in njihovih »mitingov resnice«, s katerimi naj bi tudi Sloveniji nelegalno vsilili svojo oblast, je sprožila prve razmisleke o drugačnih rešitvah, ki so potem začele precej hitro zoreti. Pa še celo v Majniški deklaraciji iz leta 1989, ki je povsem jasno poudarila stališče o lastni slovenski državi, je bilo posebej navedeno, da to ne pomeni nujno in avtomatično sleherno prekinitev z nekdanjo SFRJ; pripravljeni smo vstopati v vse možne povezave, vendar po lastni presoji in svobodno.
Urejanje lastnih zadev v demokratičnih okvirih terja v vsakem primeru drugačno pravno podlago, kot jo je ustvarjala dotedanja republiška ustava, tudi če se je krog samostojnega urejanja lastnih zadev na temelju zvezne ustave iz leta 1974 bistveno razširil. Vendar je bila to še vedno ustava komunistične države, po svojem bistvu totalitarne. Povsem razumljivo je bilo, da komunistična oblast ni mogla nastopiti s predlogom ustave, ki ne bi vsebovala komunistične ideologije. Zato z njene strani tudi ni moglo biti kakih predlogov v tej smeri. Omejevala se je na prilagajanje zveznim ustavnim dopolnilom in jih skušala, v glavnem brezuspešno, vsaj kolikor toliko uskladiti s slovenskimi pogledi. Nove slovenske politične sile, ki so medtem nastajale, so bile prisiljene, da same nastopijo z osnutkom nove ustave, ki naj bi v pravni obliki odrazila želeno novo družbeno ureditev. Tako je nastala t.i. pisateljska ustava, ker je bil njen pobudnik in pri njenem oblikovanju sodelovalo tudi Društvo slovenskih pisateljev. Pokazalo se je, da Slovenija do nove ustave v okviru centralistične države, ki je bila osnovna teženj srbskih nacionalistov, od katere pod nobenim pogojem niso bili pripravljeni odstopiti, ne more priti. Koncepcija, na kateri je bila zgrajena federativna Jugoslavija, je namreč izhajala iz postavke, da ima zveza svoje izvirne pristojnosti, republiške pristojnosti pa so šele izvedene iz tega, kar jim zveza prepusti na temelju svoje ustave. Ob taki koncepciji se republika v vsakem primeru skrči na upravno enoto z večjimi ali manjšimi avtonomnimi pravicami, vendar kljub nazivu republika ostaja v bistvu upravna enota, ki ji obseg avtonomnosti odreja federacija. Kakšno avtonomnost je lahko Slovenija pričakovala od zveznih centralistov, je bilo povsem jasno. Če je hotela samostojno urejati svoje zadeve, je bil sprejemljiv samo obraten pristop: Slovenija ima kot republika svoje izvirne pristojnosti, zveza pa samo tiste, za katerih izvrševanje jo pooblastijo republike. Postalo je povsem jasno: Slovenija svoje zahteve lahko uveljavi le v samostojni državi. To spoznanje, čeprav se danes zdi samo po sebi umevno, je bilo epohalnega pomena. Dejavnost sledi spoznanju. Pisateljska ustava, čeprav samo osnutek, je bila seveda neposreden izziv ne samo federaciji ampak tudi slovenskemu komunističnemu vodstvu. Njeno udejanjanje bi pomenilo konec komunistične oblasti v Sloveniji in konec slovenske prisotnosti v federaciji. Da je naletela na odločen odpor pri nosilcih oblasti, tako zveznih kot republiških, je razumljivo. Slovensko samostojnost in demokracijo je bilo potrebno braniti na dveh frontah. Na zvezni, ki je grozila predvsem z nasilno intervencijo pa tudi s pritiskom na slovenske oblasti, in na domači fronti, to je proti komunistični oblasti, ki je sicer govorila o sestopanju z oblasti, pa tega namena nikakor ni imela in tudi ni mogla imeti. Nihče ni prostovoljno pripravljen na lastno likvidacijo.
Domača oblast sicer ni imela več moči, da bi nastopila s fizičnim preganjanjem in ustrahovanjem svojih nasprotnikov. Temu se je odpovedala celo v primeru 57. številke Nove revije, ko je bila kljub vsemu še vedno nekoliko bolj pri močeh. Do neke mere je svoje nasprotnike celo ščitila pred zveznimi kaznovalnimi podvigi, ki jih v Sloveniji ni bilo več mogoče uveljaviti. Celo v primeru aretacije Janeza Janše in kolegov, ko je popustila pod pritiskom JLA, se je morala končno umakniti. Zato se je morala ob pisateljski ustavi spustiti v neposreden dialog s svojimi oporečniki, česar do tedaj nikoli ni storila in je že samo pristanek na soočenje z argumenti pomenilo njen poraz. Poražena pa je bila seveda ob samih argumentih. Mobilizirala je vse svoje intelektualne sile, različne marksistične centre, pristala na javne tribune v Cankarjevem domu itd. Vedno je bila poražena - ne zato ker bi bili njeni nasprotniki bolj bistri, pač pa zato, ker neresnice in protietičnih stališč ni mogoče uspešno braniti. Še celo ne na dolgi rok.
Vendar, svobodo je bilo treba šele izbojevati. S samim osnutkom ustave je ni bilo mogoče. Poleg tega je bila Slovenija še vedno v primežu Jugoslavije. Z zmago na svobodnih volitvah se je Demosu odprla možnost, da povsem v skladu s tedaj še veljavno ustavo sproži postopek za sprejem nove demokratične ustave. Kljub ostremu odporu novonastale opozicije iz prejšnje vladajoče strukture že pri oblikovanju novega vodstva skupščine, ki ga je Demos zasedel s svojimi ljudmi, je začetek ustavodajnega postopka sorazmerno gladko stekel, ker je bilo tudi predsedstvo države kot njegov formalni predlagatelj povsem kooperativno. Tudi vsebinsko oblikovanje ustavnega besedila ni povzročalo posebnih težav, ker so bila osnovna politična in vrednostna izhodišča že izoblikovana, kot podlaga pa je služila tudi pisateljska ustava. Najpomembnejši cilj, ki ga je Demos želel doseči z ustavo je bil: neposredno z ustavo razglasiti samostojnost Slovenije. In to že v letu 1990, ker smo pravilno slutili, da čas ne dela za nas in da je treba izkoristiti obstoječo zunanje- in notranjepolitično situacijo. Zdelo se je, da smo se cilju odločilno približali. Pa se je izkazalo, da se nismo. Zgodilo se je tisto, kar je bilo najmanj pričakovati. V prvi obravnavi ustavnega predloga v skupščini so mu najbolj nasprotovali in nastopali z vsemogočnimi spreminjevalnimi predlogi ne predstavniki opozicije, pač pa poslanci iz vrst Demosa, predvsem krščanskih demokratov. Sprejem ustave se je odmaknil v neopredeljivo prihodnost, saj je bilo treba izdelati novo ustavno besedilo.
Hkrati se je pokazalo, da bo treba pot do osamosvojitve tlakovati še z vrsto ustavnih dopolnil k tedaj še veljavni slovenski ustavi. Če smo se odločili za pravno pot izstopa iz Jugoslavije, je bilo treba poskrbeti, da bo ta odhod dejansko pravno povsem neoporečen. Zahod je pazljivo spremljal vse naše korake in sleherna naša napaka bi bila samo dodaten argument v rokah tistih, ki so naši osamosvojitvi oporekali predvsem s pravnega stališča. Vendar smo še vedno upali, da nam bo uspelo do konca tega leta. Od tega roka v nobenem primeru nismo smeli odstopiti.
Ko se je čas hitro iztekal, je jeseni nastopila Socialistična stranka Slovenije, ki je imela kot naslednica nekdanje SZDL le neznatno vlogo v skupščini, podpirala pa je opozicijo, s predlogom, da bi izvedli plebiscit o osamosvojitvi. Ta predlog je bil dan brez kakega predhodnega posvetovanja s komerkoli, vsekakor ne z Demosom, predvsem pa ni slonel na nikakršnih analizah o njegovi izvedbi. Spustiti se v plebiscit o tako pomembni stvari brez splošnega soglasja z vsemi strankami v skupščini in brez potrebnih predhodnih priprav, bi lahko ogrozilo njegov uspeh, kar bi bila usodna katastrofa, ki je ne bi mogli popraviti. Upanje na samostojnost bi dokončno propadlo. In kot se je pozneje pokazalo, že samo časovno bi pomenilo tak odlog, da bi bila tudi s tega stališča osamosvojitev ogrožena. Predlagatelji pa razen poziva na plebiscit v nadaljnjem niso storili nobenega koraka za realizacijo. Zato je Demos ta poziv zavrnil. Ni pa seveda uspel, da bi napravil kak odločilen korak na področju ustavnega procesa. Ko je bilo proti koncu jeseni 1990 že povsem jasno, da v tem letu do nove ustave ne bo mogoče priti, čas pa se je iztekal, se je Demos odločil za plebiscit. Trdno je namreč vztrajal, da je treba odločitev o osamosvojitvi sprejeti še v tem letu. Prvo, kar je bilo treba storiti, je bilo potrebno dobiti soglasje vseh političnih strank tako za pristanek na plebiscit, kakor tudi za njegove bistvene sestavine. Od slednjega je bil odvisen tudi sam pristanek na plebiscit. Plebiscitu nobena stranka v načelu ni ugovarjala. Zataknilo pa se je pri kvoromu za ugotavljanje njegovega izida in pri datumu njegove izvedbe. Opozicija je vztrajala, da pristaja samo na tak kvorum, kjer bo za rezultat plebiscita odločilna večina vseh volilnih upravičencev. S tem bi o naši osamosvojitvi posredno odločali tudi tisti, ki se referenduma sploh ne bi udeležili. Že samo s tem, da se ga ne bi udeležili, bi se opredelili proti osamosvojitvi. Tako visoka zahteva za uspeh plebiscita je bila za Demos odločno pretirana; že samo zaradi pomembnega števila med volilne upravičence vpisanih Neslovencev iz drugih republik, ki jih osamosvojitev Slovenije vsaj emocionalno ni zadevala prav posebno. Vzbujala nam je nezaupanje v dobronamernost teh predlogov, pa tudi strah. V tabor nasprotnikov osamosvojitve je avtomatično postavila tudi vse tiste Slovence, ki osamosvojitvi niso nasprotovali, le politična vprašanja jih niso zanimala. Kot se je na plebiscitu pokazalo, je bil ta strah povsem odveč. S formalno pravnega stališča bi sicer zahtevi po tako visokem kvorumu lahko brez nadaljnjega ugovarjali. Težje z moralnega. Ker smo zagovarjali stališče, da je osamosvojitev dejansko težnja vseh Slovencev, zahtevi po tako visokem kvorumu ni bilo mogoče ugovarjati. Zato smo ga po začetnem omahovanju v celoti sprejeli. Dejanski nasprotniki osamosvojitve - tudi teh je bilo nekaj, čeprav zelo malo – so nam pozneje to malodušnost upravičeno metali pod nos.
Drugače je bilo z določitvijo datuma. Opozicija se je od začetka odločno zavzemala za preložitev plebiscita na naslednje leto, vsekakor vsaj na pomlad 1991. Za to ni mogla navajati kakih posebnih načelnih razlogov, le vrsto organizacijsko tehničnih. Te pa je mogoče vedno ovreči z drugačnimi. Vendar Demos od vnaprej postavljenega roka, da se o osamosvojitvi odloči v letu 1990, ni moglo odstopiti. Že sorazmerno kmalu se je pokazalo, kako prav je imel. Ni sicer mogoče formalno dokazati, a zdi se, in nadaljnji razvoj dogodkov je to pokazal, da je bila konstelacija okoliščin takrat toliko ugodna, da je bilo mogoče izpeljati celotni projekt osamosvojitve. Če bi odlašali bi bilo po vsej verjetnosti prepozno.
Znano je, kako visoko je plebiscit uspel. Ob tem pa se je pokazalo še nekaj, kar dotlej in tudi pozneje nismo doživeli: v dolgotrajnih in mučnih celonočnih pogajanjih vodstev političnih strank za plebiscit, so se o življenjsko usodnih vprašanjih za narodovo preživetje vse stranke sporazumele, da ga bodo skupaj izvedle in da bo to skupen projekt, na katerega se ne bo nobena stranka sklicevala kot na svoj lastni uspeh. Gre za skupni projekt in skupni uspeh.
Izidu plebiscita je sledil zakon za uveljavitev njegovih posledic, ki je določil šestmesečni rok, do katerega je treba izvršiti vse pravne, organizacijske in tehnične priprave za razglasitev samostojnosti. To je bil izjemen podvig, saj je bila Slovenija v celoti vključena v jugoslovansko državno strukturo, in za vrsto za delovanje države življenjsko pomembnih zadev ni imela svojih organov, pravne ureditve in potrebnih sredstev. To je veljalo za celoten monetarni in devizni sistem, carinsko in obmejno službo, zunanje zadeve, vojsko, za vrsto skupnih infrastrukturnih dejavnosti in podobno. Z razglasitvijo svoje državne samostojnosti je morala Slovenija tisti trenutek nastopiti kot polnopravna država, z vsemi atributi državnosti, sposobna opravljati vse funkcije za svoje državljane. Seveda pa je bilo v tem prehodnem času potrebno sprejeti še nekaj sprememb in dopolnil k slovenski ustavi, ki naj bi pravno omogočila pot v neodvisnost. Posebej je treba omeniti amandma, ki je določal, da slovenski vojaki služijo vojaški rok v Sloveniji in da jih vojaške oblasti ne morejo razporejati po drugih delih države. Že s tem se je položaj zaostril do skrajnosti. Slovenija je postala na pol samostojna, saj se je uprla temeljnemu vzvodu moči zvezne države.
Kako pomembne in za celoten projekt lahko usodne so bile celo razne navidezne »malenkosti«, kaže primer državnih simbolov. Bili smo pred razglasitvijo državne samostojnosti, država pa ni imela svojih simbolov. Slovenija je bila republika v okviru jugoslovanske federacije, zato je bila na slovenski narodni zastavi rdeča zvezda, ki je simbolizirala njeno vključenost v Jugoslavijo in komunistično družbeno ureditev. Pod tako zastavo ni bilo mogoče razglasiti države, ki se je odločila prav za nasprotno od tega, kar je simbolizirala njena takratna zastava: za izločitev iz Jugoslavije in za demokratično družbeno ureditev. Kar nekaj mesecev pred rokom razglasitve samostojnosti se je skupščina z razpisom obrnila na strokovno javnost, da bi prispevala svoje predloge in zamisli za simbole, grb in zastavo nove države. Odziv je bil skoraj zanemarljiv, vsekakor pa ni prišlo niti do enega predloga, ki bi ga bila žirija pripravljena vzeti v resno presojo. Naj zaradi nesodelovanja stroke, ki je po vsej svojih posledicah mejilo skoraj na bojkot, odložimo razglasitev državne samostojnosti?! Treba se je bilo takoj odločiti. Odločitev je bila: zastava nove države bo slovenska narodna zastava, ki je sicer enaka zastavi Rusije, a je pod to zastavo vendarle tekla vsa novejša slovenska zgodovina , vključno s taborskim gibanjem in NOB. Zaradi točnejše razpoznavnosti dodamo na to zastavo še grb nove države, ki pa ga tudi še nismo imeli in ga je bilo treba šele sprejeti. V poštev je prišel grb, ki je v svojih sestavinah čim bolj verno simboliziral našo preteklost in položaj, vključno z NOB. Oba simbola sta bila pozneje sprejeta tudi v novo ustavno besedilo. Takratna izbira, povedano nekoliko karikirano, je bila: ali čakati na najbolj sprejemljive simbole, ki morda sploh ne bodo potrebni, ker države ne bo, ali pa se odločimo za državo. Vsaj za večino poslancev je bila izbira jasna.
S Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije smo po vseh pripravah lahko pravno povsem neoporečno prešli v samostojnost. Dejansko si jo je bilo treba še izboriti proti vojaškemu posegu JLA. Skupščina je morala še sprejeti oziroma potrditi vrsto odločitev, ki jih je terjala razglasitev samostojnosti, obstajala pa je resna nevarnost, da bi vojska zajela in aretirala celotni republiški vrh, predvsem vse člane skupščine in vzpostavila novo oblast iz svojih marionet. Zato so se izvedle vse potrebne priprave, da se skliče skupščino povsem tajno in na skritem mestu, da bi vojski onemogočili nameravani udar. Prav seja je bila zato brez javnega sklica, sicer še v prostorih skupščine, vendar ponoči in v napol obsednem stanju. Tudi po tej fazi dela pri pripravi nove ustave nismo mogli nadaljevati, ker smo bili pod trimesečnim embargom Brionskih sporazumov. To so bili sporazumi samo po imenu, saj se nismo imeli o čem več pogajati, ampak več ali manj sprejeti diktat, ki nam ga je narekovala trojica odposlancev ES z Hansom van den Broekom na čelu. Za slovenske pogajalce je bila izbira samo ta, ali se ukloniti ali tvegati, da nas oropajo sadov vsega dotedanjega dela, ali se upreti in tvegati konflikt z jugoslovanskimi oblastmi, ki so bile udeleženec na teh pogovorih in ki bi jih to pot podprl tudi Zahod. Ob teh izjemno težkih odločitvah je Slovenija izbrala pot, ki je bila prav posrečena mešanica zadržanosti in previdnosti dotedanjih politikov ter poleta in poguma novih. Izkazalo se je, da je bil udarec, ki smo ga ob tem občutili kot veliko nesrečo, dejansko velika pridobitev pod pogojem, da vzdržimo pritisk naslednjih treh mesecev, ki pa niti ni bil posebno hud. Z brionskim diktatom je namreč stopil v obligacijsko razmerje z nami tudi Zahod. Ni nam mogel postavljati novih pogojev in po trimesečnem odlogu se je moral sprijazniti z novim dejanskim stanjem. Lahko smo nadaljevali z delom na novi ustavi, ki je bila sprejeta konec leta 1991. To delo, s katerim smo šele globoko in vsebinsko začeli družbeno prenovo, za katero je ustvarila temelj in izhodišče naša osamosvojitev in ki mu je dala pravi smisel in legitimnost, pa sodi po svojih značilnostih, kljub nekaterim revolucionarnim potezam že v obdobje, ki je dobilo tuje ime tranzicija.
6.1 Nastajanje ustave Republike Slovenije
Ustava Republike Slovenije iz leta 1991 je eden najpomembnejših dokumentov v zgodovini slovenskega naroda. Na eni strani pomeni utrditev in nadgradnjo slovenske državne suverenosti, ki jo je 25. junija 1991 slovenska skupščina vzpostavila s sprejetjem Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, na drugi strani pa pomeni zagotovitev temeljev demokratičnega političnega sistema, s poudarkom na varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
To je bil čas velikih političnih vizij, pričakovanj in dejanj ter hkrati čas strahu pred nepredvidljivimi odzivi takratne jugoslovanske oblasti in njenega represivnega aparata na slovensko plebiscitarno
odločitev za samostojno Slovenijo. V tem negotovem času je ustavna komisija takratne slovenske skupščine sestavljala besedilo bodoče ustave, ki je kasneje pomenila “osebno izkaznico”, s katero je Slovenija samostojno vstopila v svet mednarodnih odnosov ter uredila pravne in politične temelje sožitja svojih državljanov.
Osnutki in predlogi Ustave Republike Slovenije in Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije:
- Predlog, da se začne postopek za sprejem ustave Republike Slovenije (25.6.1990).
- Delovni osnutek Ustave Republike Slovenije (31.8.1990).
- Osnutek Ustave Republike Slovenije (12.10.1990).
- Predlog Ustave Republike Slovenije (12.12.1991).
- Predlog Ustave Republike Slovenije - dodatek (19.12.1991).
- Predlog Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (12.12.1991).
- Predlog Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (19.12.1991).
Odlok o ustanovitvi Komisije Skupščine Republike Slovenije za ustavna vprašanja
Na podlagi 335., 369., 438. člena ustave Republike Slovenije, amandmaja LXXXVIII in drugega odstavka 1. točke amandmaja LXXII k ustavi Republike Slovenije ter 145., 168. in 259. člena poslovnika v zvezi s 1. členom začasnega poslovnika Skupščine Republike Slovenije je Skupščina Republike Slovenije na sejah Družbenopolitičnega zbora, Zbora občin in Zbora združenega dela dne 13. junija 1990 sprejela
ODLOK
o ustanovitvi, nalogah, sestavi in številu članov
Komisije Skupščine Republike Slovenije za ustavna vprašanja
I
Ustanovi se Komisija Skupščine Republike Slovenije za ustavna vprašanja. Komisija za ustavna vprašanja:
- spremlja uresničevanje ustave;
- obravnava predloge pooblaščenih predlagateljev za začetek postopka za spremembo ustave;
- obravnava pobude za spremembo ustave in predlaga zborom začetek postopka za spremembo ustave;
- pripravi in predlaga zborom Skupščine Republike Slovenije osnutek in predlog besedila sprememb ustave Republike Slovenije;
- sodeluje pri pripravi sprememb ustave SFRJ in pripravi predlog stališč Skupščine Republike Slovenije;
- sodeluje pri vodenju javne razprave in zbira predloge in pripombe iz javne razprave o spremembah ustave;
- obravnava ocene in predloge o stanju ustavnosti in zakonitosti v republiki;
- obravnava načelna vprašanja ustavne narave in opravlja druge zadeve v skladu s sklepi zborov Skupščine Republike Slovenije.
II
Komisijo za ustavna vprašanja sestavlja 25 članov delegatov, ki se izvolijo izmed delegatov Zbora združenega dela, Zbora občin in Družbenopolitičnega zbora Skupščine Republike Slovenije. Komisija ima predsednika in dva podpredsednika.
V komisiji mora biti zagotovljena ustrezna zastopanost delegatov iz vseh treh zborov in sorazmerna zastopanost političnih strank v Skupščini Republike Slovenije tako, da so v komisiji iz vsakega zbora najmanj trije člani. V komisiji sta zastopana tudi predstavnika madžarske in italijanske narodnosti.
Komisija lahko po predhodnem mnenju Komisije Skupščine Republike Slovenije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve za stalno ali občasno pritegne k delu znanstvene in strokovne delavce. Znanstveni in strokovni delavci sodelujejo pri obravnavi vseh zadev v komisiji, nimajo pa pravice glasovanja.
Komisija lahko imenuje strokovne in druge ožje delovne skupine ter posameznike za pripravo strokovnih gradiv za komisijo.
Strokovne in druge zadeve za komisijo opravlja služba komisije in strokovna služba Skupščine Republike Slovenije.
Sekretar komisije se imenuje izmed strokovnih delavcev služb Skupščine Republike Slovenije.
III
Ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 020-02/89-1
Ljubljana, dne 13. junija 1990
Skupščina Republike Slovenije
Predsednik
Dr. France Bučar, l.r.
Sestava Komisije Skupščine Republike Slovenije za ustavna vprašanja in temeljne faze nastajanja slovenske ustave (1990-1991)
Komisija Skupščine Republike Slovenije za ustavna vprašanja je pričela z delom 19.6.1990 in je do sprejema Ustave Republike Slovenije delala v naslednji sestavi:
Predsednik: dr. France Bučar
Podpredsednika: Miran Potrč, Vitodrag Pukl
Člani: Tone Anderlič, Danilo Bašin, Roberto Battelli, Ivan Bizjak, Ludvik Gumilar, Franco Juri (od 27.11. 1991 dalje Borut Pahor), Ciril Kolešnik, Boštjan Kovačič, Darja Lavtižar Bebler, Andrej Magajna, Mojmir Ocvirk, Tone Peršak, dr. Rajko Pirnat, dr. Ciril Ribičič, dr. Primož Rode, Vilijem Sekereš, Danijel Starman, dr. Leo Šešerko, dr. Ludvik Toplak, Zdravko Zabukovec, dr. Franc Zagožen, Zvone Žagar.
Predlog, da se začne postopek za sprejem ustave Republike Slovenije
V zvezi s prvim odstavkom 54. člena Poslovnika o delu Predsedstva Socialistične Republike Slovenije vam pošiljam Predlog, da se začne postopek za sprejem ustave Republike Slovenije, ki ga je sprejelo Predsedstvo Republike Slovenije na seji, dne 25. junija 1990.
Proces demokratizacije slovenske družbe omogoča in zahteva, da slovenski narod s svojo ustavo svobodno izrazi svojo voljo, da živi v suvereni državi, zgrajeni na sodobnih, demokratičnih, socialnih, gospodarskih in političnih načelih.
V Sloveniji je že doseženo politično soglasje o potrebi po takšni ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki bo temeljila na suverenosti in samostojnosti slovenske države, na pravici naroda do samoodločbe, parlamentarni demokraciji, političnem pluralizmu in enakopravnosti vseh oblik lastnine, in ki bo na kar najvišji ravni uveljavila temeljne pravice človeka in državljana. Slovenska ustava naj torej predstavlja temeljni pravni akt sodobne parlamentarne republike.
Ustavna ureditev države, njenih notranjih in zunanjih odnosov, je najpomembnejši način uporabe temeljne pravice naroda do samoodločbe. Slovenska ustava naj bo zato izraz, v celoti in samo duhovne, kulturne in politične volje slovenskega naroda in vseh državljanov Republike Slovenije ter rezultat njihovega demokratičnega soglasja. Ker sedanja ustavna ureditev Slovenije na temelju Ustave iz leta 1974 in 95-ih ustavnih amandmajev, sprejetih v letih 1981, 1989 in 1990 ne ustreza več tem zahtevam slovenske ustavnosti, je Predsedstvo Republike Slovenije na 7. seji, dne 25. junija 1990 na
osnovi 1. točke LXXXVIII amandmaja k Ustavi Republike Slovenije sklenilo predložiti Skupščini Republike Slovenije:
I.
1. Marčna revolucija leta 1848 je močno spodbudila težnje Slovencev kot izoblikovanega evropskega naroda po upravni strnitvi narodnega ozemlja, po samostojnem gospodarskem in političnem razvoju in po lastni državni obliki, ki je bila izražena v geslu o Zedinjeni Slovenije.
Tudi Majniška deklaracija Jugoslovanskega kluba iz leta 1917 je zahtevala, da naj bo Slovencem zagotovljeno tako “državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospostva tujcev in zgrajeno na demokratičnem temelju”. Tej Deklaraciji je dne 29.10.1918 sledila ustanovitev Države narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov, v njej je imela Slovenija položaj federalne države z lastno narodno vlado.
V usodnem času vojne zasedbe Slovenije in narodnoosvobodilnega boja je Osvobodilna fronta slovenskega naroda konec leta 1941 sprejela slovesno obljubo, da bo “po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločal slovenski narod sam”.
V skladu s tem političnim programom je bila najprej dograjena slovenska narodna država, katere prvi parlament, oblikovan v razmerah vojne okupacije - Zbor odposlancev slovenskega naroda, od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju - je pooblastil svojo delegacijo, da se z drugimi jugoslovanskimi narodi sporazume o ustanovitvi Demokratične federativne Jugoslavije. Ta sporazum je s posebno deklaracijo potrdilo prvo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora 20. februarja 1944 v Črnomlju. S tem je uveljavilo tako sosledje državotvornih dejanj, po katerem je slovenska država izvirna, federacija pa svobodno dogovorjena in izvedena državna tvorba. Kasnejši razvoj jugoslovanske federacije, zasnovane kot demokratične federativne države enakopravnih narodov s prvinami konfederacije, je v praksi šel v smeri centralizacije. Ta proces je bil posledica odločilnega političnega vpliva na državno oblast, ki ga je imela in uveljavljala na demokratičnem centralizmu zasnovana monopolna partija.
V zadnjih nekaj letih je dobilo množično podporo slovenske javnosti nekaj temeljnih politično programskih dokumentov ustavotvorne narave, od katerih imata še poseben pomen Majniška deklaracija in Temeljna listina Slovenije iz leta 1989. Vzporedno so bili oblikovani amandmaji k slovenski ustavi, sprejeti konec lanskega leta in v začetku letošnjega leta. Na tej osnovi je Skupščina Republike Slovenije sprejela Deklaracijo o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Republiko Slovenijo.
Na volitvah v Skupščino in Predsedstvo Republike Slovenije aprila 1990 so slovenski narod in državljani Slovenije jasno izrazili svojo voljo, da žive v samostojni in suvereni slovenski državi in da sami odločajo o njenem položaju v skupnosti jugoslovanskih narodov in v mednarodni skupnosti. V Skupščino so izvolili poslance političnih strank, ki so se v svojih programih zavzele za osamosvojitev Slovenije v suvereno državo z demokratično politično in gospodarsko ureditvijo.
2. Da bi vse že doseženo uveljavili, utrdili in ustavno-pravno zavarovali, je potrebno z novo ustavo oblikovati Republiko Slovenijo kot suvereno državo z vsemi atributi dejanske oblasti na lastnem ozemlju in s polno mednarodno pravno subjektiviteto. Se pravi, da mora ustava določiti, da je v pristojnosti republike tudi urejanje in zagotavljanje varnosti in obrambe države, njenih mednarodnih odnosov, političnega in gospodarskega sistema, temeljnih človekovih pravic in svoboščin, lastninskih razmerij in drugih za samostojno državo pomembnih zadev.
Tako izhodišče pomeni ustavno izvedbo načela o samoodločbi, kakor ga opredeljujejo Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, Sklepna listina Helsinške konference iz leta 1975 ter veljavni ustavi Jugoslavije in Slovenije. Po tem načelu ima slovenski narod neodtujljivo in trajno pravico, da popolnoma svobodno, kadarkoli in kakor želi, določa svoj notranji in zunanji položaj brez vmešavanja od zunaj, in da po svoji volji uresničuje svoj politični, gospodarski, družbeni in kulturni razvoj. Svobodno določanje političnega statusa slovenskega naroda in njegove države je
osnova za uveljavitev samostojnosti Slovenije in za odločanje o njenih morebitnih povezavah z drugimi jugoslovanskimi narodi in njihovimi državami - bodisi v konfederativno zvezo povsem suverenih držav, bodisi v državno skupnost, v kateri bi bil Sloveniji zagotovljen konfederativni položaj. Takšen položaj bo slovenski državi omogočal suvereno odločanje o vseh mednarodnih povezavah z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami.
3. Ustava kot najvišji pravni akt mora odraziti obstoječo, duhovno in politično kulturo ter demokratično soglasje naroda. Ima zlasti dve temeljni nalogi. Po eni strani naj oblikuje državo in določa njeno ureditev, po drugi strani pa naj opredeljuje pravice in svoboščine človeka in državljana v razmerju do te oblasti in do njenih organov. Ureja naj temelje socialnih, ekonomskih in kulturnih razmerij med ljudmi; ta razmerja naj bodo v načelu področje družbene samoorganizacije in samoregulacije in ne ideoloških vrednot ali ciljev in prvin političnih programov.
Slovenska ustava naj temelji na obče priznanih ustavno-političnih vrednotah, kot so pravna enakost vseh ljudi in njihovih združenj, pravna država, pluralistična parlamentarna demokracija, delitev oblastnih funkcij na zakonodajno, izvršno in sodno, samostojnost in samourejanje gospodarskih organizacij, socialna funkcija lastnine in pluralizma njenih oblik; vloga sodobne socialne države in lokalne samouprave.
II.
1. Na začetku ustave velja zapisati uvodno besedilo, ki naj uvede normativni del ter ga legitimira na osnovi temeljnih socialnih in kulturnih vrednot, ustavne tradicije in novih znamenj časa. Izhaja naj iz sodobnega razumevanja življenja, po katerem človek ni gospodar, ampak dedič življenja. Pomeni tudi, da imajo človekove pravice svoje naravne meje ter da varstvo naravnega okolja in kulturne dediščine ni le državljanska pravica, ampak je tudi dolžnost vseh in vsakogar. Na ravni posameznika se sodobno razumevanje življenja izraža skozi dostojanstvo človeka kot naravnega, družbenega in duhovnega bitja. Ustava naj izhaja tudi od temeljnih pravic in svoboščin, temeljne pravice naroda do samoodločbe in od dejstva, da smo Slovenci z lastnimi močmi izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost.
2. V temeljne določbe sodijo jasno izražena ustavna določila normativne narave o nacionalnem značaju in osnovi slovenske države, o njeni demokratični ureditvi, o državnih simbolih in o varovanju naravne in kulturne dediščine.
3. Slovenska ustava mora izhajati z ravni varovanja temeljnih pravic človeka in državljana, ki jo je že dosegla dosedanja ustavna ureditev, vključno z vsemi že uveljavljenimi socialno-ekonomskimi pravicami. Uveljaviti pa kaže tudi nekatere nove posamične in kolektivne pravice, ki se v zadnjem času oblikujejo z mednarodnimi pakti. To so zlasti pravica do varstva kulturne in naravne dediščine, pravica do ustvarjanja in delovanja, pravica do miru, do razorožitve in razvoja.
Ustavnopravno je treba varovati pravice narodnostnih manjšin v Sloveniji in opredeliti odgovornost slovenske države za Slovence v zamejstvu in v tujini.
V ustavo velja zapisati splošno določbo o varstvu človekove osebnosti, ki bo omogočala širjenje pravic in svoboščin, da ne bi golo naštevanje pravic začelo sčasoma ovirati njihov nadaljnji razvoj.
Treba je določiti, da se ustavne pravice in svoboščine uresničujejo na osnovi same ustave.
Ustava naj zagotovi pravno varstvo vseh temeljnih pravic in svoboščin. V ta namen naj bodo, poleg že uveljavljenega varstva pred rednimi sodišči, predvidene tudi druge ustrezne oblike, kot so varstvo posamičnih pravic pred ustavnim sodiščem in druge v svetu uveljavljene ustanove.
Omejevanje pravic in svoboščin naj bo dovoljeno le na osnovi ustave, kadar to terjajo pravice drugih ali kadar je to potrebno zaradi izjemne in splošne nevarnosti, ki ogroža obstoj države. V zadnjem primeru naj bo dovoljeno omejevati pravice le za določen čas. Z ustavo pa je treba opredeliti tiste pravice in svoboščine, ki jih ni mogoče omejiti niti za določen čas.
4. V ustavo naj sodi le nekaj temeljnih določb o gospodarskem sistemu. Določijo naj, da država varuje vse oblike lastnine ter da so gospodarski subjekti pri svojem nastopanju na trgu docela samostojni. Naloga države je predvsem, da ustvarja možnosti za svobodno konkurenco gospodarskih subjektov na trgu, preprečuje monopole, vpliva na gospodarski razvoj ter ureja gospodarsko infrastrukturo in javne službe. Z ustavo je treba opredeliti tudi temeljne socialne funkcije države in omejiti lastnino z določbami o varstvu naravne in kulturne dediščine.
5. Vsa državna ureditev naj temelji na parlamentarni obliki oblasti. Parlament se oblikuje na osnovi ustavne pravice do svobode združevanja in na osnovi neposrednih, splošnih in tajnih volitev.
S sestavo parlamenta je treba zagotoviti, da bodo v njem zastopani splošni interesi državljanov ter posebni interesi socialnih, gospodarskih, kulturnih in drugih skupin ter ustanov. Izvršno oblast ima vlada, ki je v okviru svojih pristojnosti samostojna in odgovorna parlamentu. Ministri v vladi so zadolženi za posamezne resorje in vodijo upravne organe.
Pooblastila vlade naj bodo določena v skladu s temeljnim načelom o delitvi zakonodajne in izvršilne funkcije. Pri tem velja načelo, da je sleherno pravico, dolžnost ali prepoved mogoče določiti le z zakonom.
S posebnimi ustavnimi določili je treba zagotoviti neodvisnost in samostojnost sodstva in sodnikov.
Z novo ustavo je treba uvesti institucijo predsednika republike kot individualnega voditelja države. Predsednik republike predstavlja državo in je obenem vrhovni poveljnik njenih oboroženih sil.
O izrednih razmerah naj odloča parlament, razglaša pa jih predsednik republike.
6. Z ustavo je treba opredeliti oblike lokalne samouprave prebivalcev posamičnih območij oziroma naselij.
V pristojnosti tovrstnih organov sodi predvsem urejanje in upravljanje zadev, ki posegajo v korist in pravice prebivalcev na njihovih območjih.
Z ustavo velja tudi omogočiti ustanavljanje samoupravnih skupnosti, ki služijo samostojnemu urejanju in zadovoljevanju nekaterih skupnih potreb državljanov. Tem skupnostim, lahko država zaupa tudi opravljanje določenih javnih pooblastil.
7. Z ustavo naj bo omogočena tudi neposredna ljudska pobuda za predlaganje zakonov. Parlament naj bi dal na svoj dnevni red predlog splošnega akta ali zakona, če bi ga predlagalo določeno število državljanov. Če pa bi parlament tak predlog zavrnil, bi moral biti o predlogu zakona izveden referendum.
O posameznih vprašanjih naj ima pravico razpisati referendum parlament sam, vendar pa ga mora razpisati tudi na predlog predsednika republike ali na zahtevo določenega števila državljanov.
Ustavno sodišče naj dobi možnost odločanja glede kršitve posamičnih ustavnih pravic in svoboščin.
Glede na predlagano zgradbo slovenske ustave, ki naj opredeljuje le temeljne pravice in svoboščine in državno ureditev, bo treba vlogo ustavnega sodišča dodatno poudariti in okrepiti, tako da bo postalo samostojen ustvarjalec ustavne ureditve.
8. V prehodnih in končnih določbah ustave je treba opredeliti načine in roke za njeno uveljavitev. Vsebujejo naj tudi pooblastila parlamentu, da sprejme ustrezne akte, s katerimi bi bila udejanjena nova ustavna ureditev, ter čas in smernice za sprejem takšnih predpisov.
Sklep o obravnavi osnutka nove ustave
Skupščina Republike Slovenije je na sejah Družbeno-političnega zbora, Zbora občin in Zbora združenega dela dne 12. oktobra 1990 določila osnutek ustave Republike Slovenije. Ob tem so zbori glede obravnave osnutka nove ustave sprejeli naslednji
S K L E P
1. Osnutek ustave Republike Slovenije se daje v javno razpravo skupaj z razlago.
2. Javna razprava o osnutku ustave Republike Slovenije traja do 30. novembra 1990 in se lahko podaljša ali v primeru spremenjenih okoliščin s posebnim sklepom Skupščine Republike Slovenije tudi skrajša oziroma prekine.
3. Osnutek ustave Republike Slovenije z razlago se objavi v sredstvih javnega obveščanja in v Poročevalcu.
4. Udeleženci v javni razpravi posredujejo svoje pripombe in predloge k osnutku ustave Republike Slovenije Komisiji Skupščine Republike Slovenije za ustavna vprašanja.
5. Po končani javni razpravi bo Komisija za ustavna vprašanja predložila zborom Skupščine Republike Slovenije besedilo predloga ustave Republike Slovenije. Pri pripravi predloga ustave Republike Slovenije komisija upošteva predloge iz javne razprave in predloge iz razprav o osnutku ustave v Skupščini Republike Slovenije.
Opomba: Zaradi preobsežnosti gradiva ne navajamo predlogov, delovnih osnutkov, razprav itn. Vso omenjeno gradivo je dostopno na spletni strani Državnega zbora Republike Slovenije.
7. VREDNOTNO-IDEOLOŠKE ZNAČILNOSTI POLITIČNEGA SISTEMA IN VLOGA REPRESIVNIH ORGANOV V SFRJ
Zmaga revolucionarnih sil in pa zrušitev buržoaznega sistema sta vodila v prepričanje, da je nastala razredno čista situacija, v kateri so konflikti le marginalna zadeva. Prišlo je do svojstvene iluzije in samoprevare o politični harmoniji, kar je nujno vodilo v sistem popolnih blokad in zavor. Dejanski problemi so sicer v realnosti obstajali, ali bolje, ljudje in celi narodi so jih čutili, čeprav jim je bilo občutenje prepovedano. Zato so bili ali prikrivani, ali pa preprosteje, sploh niso bili identificirani. Vse to je vodilo v sistem monolitnosti, ki je bil sicer zaukazan in od oblasti pričakovan, toda v resnici le navidezen. Gotovo je šlo za totalitarni sistem, saj je bila odsotnost formalne avtonomije specializiranih političnih struktur in politične kulture. Obstoječa »politična kultura« je bila le sintetična in je temeljila na kombinaciji političnega konformizma, netolerantnosti do drugače mislečih, na apatiji in na samoprevari.
Sociološki pristop vrednotenja značilnosti politično-varnostnega sistema upošteva dve obdobji: »brezkonfliktno obdobje in obdobje »sproščanja« konfliktov. Ustavnopravno bi to pomenilo, da je prvo obdobje trajalo od leta 1946 do 1974, drugo pa od leta 1974 do razpada države.
Za prvo obdobje so značilne naslednje vrednostne usmeritve: kolektivizem, enakost, socialna harmonija, mehanska enakost, socialna varnost, radikalizem, dolgoročna perspektiva, zavestno usmerjanje razvoja, simbolično in moralno nagrajevanje dela, lojalnost, netolerantnost do drugače mislečih itd. Vsak od teh vrednotnih pojmov se je povezoval z določeno vlogo družbenih konfliktov. Tako je kolektivizem izpostavljal privrženost skupnemu, individualne interese pa je potiskal v ozadje ali pa jih je sankcioniral kot sovražno dejanje. Uniformnost je bila popolna, človeku je kot posamezniku ostale le to, da je formalno izražal privrženost sistemu. Splošni interes pa se je normativnopravno in deklarativno opredeljeval v resolucijah in sklepih najvišjih partijskih organov. Zato tudi ni moglo priti do odkritih konfliktov med individualnimi in kolektivnimi interesi.
Enakost je (sicer le formalno) brisala razlike med ljudmi, hkrati pa preprečevala vsakršno motivacijo in tekmovanje. Družbenih konfliktov tako ni moglo in smelo biti, stagnacija je bila na vseh področjih globlja.
Visoko vrednotenje socialne harmonije je družbene konflikte vsekakor prikrivalo. Privedla naj bi do sodelovanja med ljudmi in ustvarila humanejše odnose med njimi. Kooperativnost je tako postala cilj sama po sebi, torej utopija in mit. Enotnost se je pojmovala in izražala povsem mehansko. Preprečevala je izražanje različnosti in posebnosti ter vodila v uniformizem in konformizem.
Vsak dvom ali pomislek v enotnost je imel lahko najhujše posledice za nacionaliste, »separatiste« itd. Že dvom je štel za napad na bratstvo in enotnost, ki sta itak samo deklarativno obstajala. Ta država je sicer bila de iure in de facto država, toda skupnost zagotovo ni bila.
Socialna varnost je bila nekakšno zavetje, ki je posamezniku vzbujala zanašanje na druge (nerazviti so pretežno le čakali na pomoč razvitih republik). Tako tudi ni bilo potrebe po sproščanju prizadevnosti, temveč so nastajale lagodnost, imobilnost in inertnost.
Radikalizem se je izražal v stereotipih: preteklost je simbol zaostalosti, novo pa je bilo sinonim napredka. Zato se je vse staro uničevalo, rušilo in zaničevalo, novo pa povsem »na novo« gradilo. Staro se je želelo ne samo verbalno, temveč tudi s fizičnim nasiljem odpravit enkrat za vselej.
Prihodnost je bila dolgoročno naravnana in je bila eden pomembnejših razlogov obstoja »brezkonfliktnega« obdobja. V prakso prevedeno je bilo to videti tako: za vse slabo, grdo in težko je kriv pretekli sistem. Zato ga je treba uničiti. Ker pa to ne gre tako hitro, bo sedanjost trajala kot prehodno obdobje (nikoli ni bilo rečeno koliko, danes se ve, da do propada sistema) toliko časa, dokler ne bo zasijala svetla prihodnost. Do takrat pa je potrebno potrpeti in sprejeti zaukazane vrednote za svoje. V bistvu pa je bila ta prihodnost namenjena le alibiju za odsotnost ekonomskih in vseh drugih rezultatov.
Zavestno usmerjanje razvoja ni slonelo na znanju, temveč na moči, izvajani preko represije. Odgovornost za odločitve v praksi ni bila nikoli izvajana, konflikti pa so bili v kali zatrti.
Izjemno pozornost se je dajalo moralnemu, torej simbolnemu nagrajevanju. Usmerjeno je bilo v to, da se je delo nagrajevalo kot prispevek k skupnosti in ne materialno. V vojaštvu in policiji so se delili čini, oznake, priznanja, položaji itd. Delavcem so se delile udarniške značke, objavljale so se njihove slike v »stenčasih« itd., politikom so objavljali govore, jih vključevali kot slavnostne govornike na proslavah, športniki so smeli nositi zastave na prireditvah, umetnike so delili na tiste, ki so »zavezniki delavskega razreda«, in na one druge in še in še. Lojalnost je bila pomembnejša od vsakršne strokovnosti. Neizogibno je vodila v manifestativno obliko podpore ter preprečevala ustvarjalnost ljudi.
Netolerantnost do drugače mislečih in sploh drugačnih (tudi po spolnih navadah) je izražala težnjo k polarizaciji. Kazala se je v konfrontaciji z »zunanjim« in »notranjim« sovražnikom. Zaradi te netolerantnosti tudi ni moglo priti do odkritega izražanja in usklajevanja konfliktnih interesov.
Takšne vrednote so bile osnova za vzpostavitev ustreznega institucionalnega sistema, ki je bil glede na njih izrazito instrumentalno opredeljen. Radikalno uveljavljanje vrednot je vodilo v prehitevanje pri spreminjanju institucionalnih struktur glede na socialnoekonomsko osnovo. Zato radikalno spremenjene organizacije niso privedle do radikalnih sprememb v ravnanjih ljudi. Ta institucionalni sistem ni imel nobenih mehanizmov za izražanje socialnih in političnih konfliktov. Njegova funkcija je bila potrjevanje partijskih navodil. Če je prišlo do konfliktov institucij (npr. policije, vojaštva…) z ljudmi, to ni štelo kot konflikt, temveč je bil to obračun z »razrednim« sovražnikom (npr. z nacionalizmom, iredentizmom, liberalizmom, anarholiberalizmom, tehnokratizmom, klerikalizmom itd.).
Policija in vojaštvo sta kot integralna dela sistema imela izredno pomembno vlogo. Njune razvojne faze so različno izražale odzivanje na družbene spremembe. V določenih obdobjih svojega razvoja je družbenim spremembam sledila sprememba vojaške ali policijske funkcije. Toda nikoli obeh hkrati. V določenem obdobju pa je organizacijska in funkcionalna sprememba v vojski ali policiji povzročila družbene spremembe. Pri tem pa je treba povedati, da ti dve instituciji sami nikoli nista povzročili znotraj sebe nobenih sprememb. Vse spremembe je ukazala politika po sistemu »deli in vladaj«. Ekonomskim in političnim konfliktom (javnosti večinoma skritim) so sledili še konflikti znotraj organov za notranje zadeve in znotraj armadnega vrha. Pri tem je politika pazila, da je konflikte sprožala le v eni instituciji, ker je drugo institucijo uporabljala kot orodje za obračun s prvo. Javnost je za te konflikte zvedela posredno, in sicer tako, da ji je bilo za posamezne vojaške in policijske voditelje sporočeno, da so »odšli na druge dolžnosti«, da so bili »na lastno željo upokojeni«, da »predajajo dolžnost iz bolezenskih razlogov« ipd. Tudi pri najhujših konfliktih, ki se niso mogli, deloma pa zaradi mobilizacije množic tudi niso hoteli skriti, so bili motivi za ta ravnanja takšni, da so že v osnovi zavračali vsako misel o konfliktu.
Kar zadeva kadrovsko politiko, pa sta bila vojaštvo in policija v bistveno različnem položaju. V policijo je bil zagotovljen stalen dotok kadrov iz politike, pa tudi obratno. Vidni policisti, ki so izpolnili pričakovanje partije, so zasedli kasneje tudi najvidnejše politične položaje. Dotok kadrov iz politike v vojaštvo ni bil mogoč. Ne samo mogoče, celo pravilo je bilo, da so aktivni in upokojeni častniki in podčastniki v političnem, kulturnem, športnem in vsakršnem drugem življenju opravljali vse dolžnosti, in to od krajevne skupnosti do organov oblasti v federaciji. Bili so predsedniki krajevnih skupnosti, predsedniki športnih društev, in drugih društev, pa tudi ministri za notranje zadeve.
Organi za notranje zadeve so bili nenehno izpostavljeni različnim odločitvam o reorganizaciji, spremembam pooblastil in funkcij ter spreminjanju vlog, pač odvisno od tega, ali so bili v »državnem« ali pa »samoupravnem« socializmu. Vsi ti in takšni posegi so po eni strani povzročali notranje težave organom in službam, zmanjševali njihovo učinkovitost ter nenehno večali njihovo politizacijo, na drugi strani pa so ti sporadični posegi vodili v ad hoc izdelane resolucije, ki niso mogle razlikovati dolgoročne varnostne politike in omejevanja deviantnosti.
Vloga organov za notranje zadeve se je tudi v tem obdobju spreminjala. Najprej je bila namenjena vzpostavitvi in utrditvi ljudske oblasti, nato pa je bila uporabljena za množično ukrepanje proti celotnemu prebivalstvu (npr. »prisilni odkupi« pri kmetih, agrarna reforma, nacionalizacija, nastopi proti informbirojevcem itd.). V kasnejšem obdobju se je ta radikalna uporaba prisile blažila, toda še vedno je bila njena osnovna slabost v slabosti policije in nepravne države.
Družba je bila v tem obdobju do skrajnosti regulirana. Ustava in »delavska ustava« (Zakon o združenem delu) pa sta izraz »politiziranega« prava, ki ni upošteval osnovnega demokratičnega principa, da je posamezniku dovoljeno vse, kar mu ni izrecno prepovedano.
Po leta 1953 se je formalno pričel proces decentralizacije. Toda ob tem, ko se je število zaposlenih zmanjševalo, se je močno povečalo zaposlovanje v partijskem aparatu in policiji. Obdobje 1953-1963 je bilo tudi obdobje nenehnih reorganizacij v policiji. V obdobju 1963-1974 pa je na policijo vplivala vrsta notranjih in zunanjih političnih dogodkov. Na notranjem političnem prizorišču so se zvrstili naslednji dogodki: politično in varnostno obračunavanje s kadri v policiji pred Brionskim plenumom in po njem (1966), liberalizem z množičnimi demonstracijami v Beogradu (1969), maspok (masovni pokret) na Hrvaškem 1971, vdor skupine hrvaških nacionalistov (akcija Raduša 1972), pojavne oblike prebujanja nacionalne zavesti na Kosovu, v Srbiji, Makedoniji, Sloveniji itd. Na zunanjem prizorišču pa je bil najbolj odmeven vdor čet Varšavskega pakta na Češkoslovaško (1968).
Osnovno načelo klasikov marksizma o odpravi rednih armad se, tako kot v nobeni socialistični državi, tudi v Jugoslaviji ni uresničilo. Njena armada je imela sicer nekaj podobnosti z zahodnimi armadami, toda še veliko več različnosti. Imela je tudi veliko podobnosti s socialističnimi armadami (npr. velika vloga partije znotraj sistema itd.), pa tudi različnosti (npr.: jugoslovanski aktivni in rezervni častniki so opravljali vse dolžnosti, ki jih je bilo mogoče opravljati v politiki od krajevne skupnosti do federacije). Druge značilnosti armade nekdanje države so še bile:
- prevlada socialistične ideologije;
- izgradnja lastnega izobraževalnega, zdravstvenega, kulturnega, varnostnega itd. okolja (imeli so lasten, zaprt izobraževalni sistem, lastno partijsko organizacijo, lastno mrežo posredovanja kulture, lastne varnostne službe, lastno sodstvo itd., samoupravljanje, pa še to več kot okrnjeno, je bilo rezervirano za zaposlene v armadi, ne pa za nepoklicne vojake);
- odkrita in vsiljena politizacija poklicnih vojakov (bolj ali manj obvezno članstvo v partiji);
- popolna ateizacija poklicnih vojakov;
- deklarativna orientacija k enakopravnemu zastopanju vseh narodov. V praksi so pa prevladovali poklicni vojaki iz večinskega naroda (odstotek vojakov v odnosu do odstotka naroda v skupnem številu prebivalstva);
- privrženost vrednotam sovjetskega političnega sistema (z oscilacijo), hipotetični nasprotnik, »plavi« torej, je ponavadi in najpogosteje prihajal z Zahoda;
- zaukazano sprejemanje in gojenje vrednot, kot so: bratstvo, enotnost, enakopravnost, država, partija, socializem…;
- netolerantnost do drugače mislečih;
- podcenjevanje civilizacijskih dosežkov zahodne demokracije (varovanje človekovih pravic, pravna država, pluralizem v kakršnikoli vsebini in obliki, delitev oblasti itd.).
Policija in vojaštvo sta s svojimi represivnimi in preventivnimi posegi, pa tudi že zato, ker sta imela močan argument s fizično prisilo in številno uradništvo, politiki zagotavljala, da se je spopadala z »razrednimi sovražniki« tudi tedaj, ko to ni bilo v nobeni zvezi z odpravljanjem starih odnosov. Bilo pa je v zvezi s porajajočimi se novimi izzivi. Zato so zaostrovali probleme z vsesplošno varnostjo, ogroženostjo, budnostjo in previdnostjo. Ta institucionalni ritualizem je bil protisloven celo za njegove iniciatorje. Boj z razrednim sovražnikom je sčasoma postal običajna prazna fraza, ki je izgubila vsakršen mobilizacijski pomen. Zato je prišlo do tega, da so postajali nosilci tega boja vse bolj demoralizirani in demotivirani. Toda boj se je vedno znova nadaljeval, če drugače ne, so si novi kadri prizadevali nadomestiti zasičene predhodnike s ponavljanjem fraz. Takšno stanje je neizogibno in nujno vodilo k sproščanju konfliktov.
Obdobje sproščanja konfliktov so opredeljevale naslednje vrednostno-ideološke usmeritve: možnosti individualizma, pristajanje na neenakost, sprejemanje konflikta, enotnost kot sinteza različnosti, tveganje, spontanost – svoboda iniciative, materialno nagrajevanje, večja strokovnost itd.
Politični sistem se je poskušal graditi na predpostavki odkritega izražanja in medsebojne konfrontacije konfliktnih interesov. Toda že pri tej ugotovitvi je potrebno poudariti, da to velja z omejitvijo, katere meje so bile obstojnost vseh atributov socializma. Ne kaže pozabiti, da je armada še leta 1990, ko je bilo od Baltika do Črnega morja jasno, da je politični, lastninski itd. pluralizem imperativ časa, grozila z uporabo sile, če se bodo te znanilke novega uvajale na prostoru nekdanje države. To obdobje lahko delimo na:
- obdobje od sprejema ustave 1974 pa do razpada ZKJ,
- obdobje od prvih pluralnih volitev (Slovenija, Hrvaška) pa do oboroženega posega zvezne armade.
Vsako od teh dveh podobdobij ima svoje amplitude.
V prvem podobdobju protislovje družbenega razvoja ni bilo jasneje postavljeno. Konflikti so sicer bili dopuščeni, toda pod vsakršnim nadzorom. Takšno stanje je vodilo v politični verbalizem, apriorni idealizem, formalizem, deklarativnost in moralizatorstvo. Zavzemanje za demokracijo je bilo izraženo na vseh ravneh, toda ob hkratnem zavračanju pluralizma.
Drugo obdobje označuje demokratizacija javnega življenja ter izvedba neposrednih strankarskih volitev, najprej v enem delu države, nato pa po vsej bivši Jugoslaviji. To kratko obdobje pa označuje silovita eruptivnost. Razkorak med deklarativnostjo in stvarnostjo je tedaj postal v vseh obdobjih razvoja te države največji.
Individualizem je dobil večjo vlogo, bolj so se upoštevali interesi posameznika. Toda še vedno s ključnimi omejitvami, ki so bile opredeljene že z naravo socializma (enopartijstvo, razrednost itd.). Takšno vrednotenje je vneslo v družbeno-politično življenje večjo dinamiko. Njen bistven element so bili družbeni konflikti, ki so se sproti pojavljali in tudi odpravljali.
Diferenciacija je pomenila pripravljenost, da se priznajo nasprotni interesi, ki zahtevajo medsebojno konfrontacijo. Vse to je vplivalo na relativno (sicer omejeno) odkrito izražanje določenih nasprotij.
Enotnost se je poskušala uveljaviti z usklajevanjem (le v prvem podobdobju!) in dopuščanjem spopadov med različnimi interesi. Namesto da bi konflikti vodili k odpravljanju težav in iskanju boljših rešitev, so se začeli sprožati, da bi dosegli določene cilje (vloga Srbije v začetku razpada države, spodbujanje »dogajanja naroda« itd.).
Reformizem se je začel pojavljati tudi kot politična potreba, a z omejitvijo v enem delu države. Uveljavljal se je tudi pragmatizem, ki so mu bili ideološki kriteriji manj pomembni. Tako se je začela uveljavljati ideja o ločitvi države od partije, o pluralizmu (toda ne političnem!) itd. Uveljavljati so se začeli konkretni interesi, še zlasti interesi posameznih narodov v zvezi z vlogo federacije (npr.: ideja o ohlapni federaciji in njej nasprotna unitaristična ideja o čvrsti federaciji). Kriterij za odločanje je bolj postajalo nasprotje med sedanjimi in prihodnjimi interesi. Spontanost in svoboda iniciative sta sprožili nenehno preverjanje učinkovitosti na vseh ravneh in vseh področjih. Apriorno varnih ni bilo več.
Materialno nagrajevanje je začelo (v omejenem obsegu sicer!) spodbujati latentne energije in sposobnosti ter sprožilo večjo diferenciacijo in individualizem. Toda ta ugotovitev še najbolj velja za severozahodni del države. V ostalem delu pa je ves čas bilo opaziti vračanje na staro obdobje (k očitani »konfederativni« ustavi iz l. 1974 itd.).
Strokovnost in učinkovitost sta začeli nadomeščati vedenjske vzorce, ki so od posameznikov zahtevali le lojalnost, hvalo in samoprevaro. Posameznik se je lahko spuščal v sporna vprašanja, ne da bi moral naprej dokazovati svojo privrženost sistemu.
Tolerantnost je pripomogla, da se je število konfliktov sicer močno povečalo, toda zmanjševala se je njihova ostrina. Ta ugotovitev je geografsko pogojena, velja za severozahod, ne pa za jugovzhod. Med tema dvema prostoroma pa se je tolerantnost vse bolj nižala, in to v premem sorazmerju s tem, ko je prvi prostor tolerantnost spodbujal, drugi pa apriorno zavračal. Preprečevana tolerantnost v enem delu države je nujno vodila v zaostrovanje in nerazreševanje problemov. V državi ni bilo več nobene sile, institucije, politične in moralne avtoritete, ki bi še integrativno delovala. Vztrajanje na konfliktu, ki ne vodi v razreševanje, temveč v zaostritev problemov, zanikanje in zaničevanje tolerantnosti (znak slabosti za določena okolja!), je neizbežno vodilo v razpad države in političnega sistema. Seveda pa so mednarodne okoliščine (propad socializma vsaj kot evropskega, če že ne kot svetovnega procesa) procesu razpada dale tudi ustrezno moralno, politično, kulturno dimenzijo.
Spremenjene vrednotne usmeritve so začele torej spreminjati osnove političnega sistema. V ospredje se je nujno prebila avtonomnost republik. Začenjal se je proces institucionalizacije konfliktov. Prvi takšen primer je nastopil z razpadom okostnice sistema, to je ZKJ. Z njenim izginotjem in njeno delegitimnostjo se je bližal čas veliko hujše institucionalizacije k
|
|
|
|
|
