O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Zgodovina


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da v slovenskih jamah prebiva močeril, bolj znan kot človeška ribica - proteus anguinus, ki so ga tako poimenovali zaradi blede na človeško spominjajoče se barve kože in velikih slepih oči, prilagoditvah na večno temo in življenje v jamah? Je edini jamski vretenčar v Evropi. Ko so nekdaj narasle podzemne vode približno 30 cm veliko človeško ribico naplavile na površje, so jih prebivalci neutrudno pobijali, misleč, da gre za mlade zmaje! Človeška ribica je bila tudi zanimiv trgovski predmet. V Sloveniji je zavarovana od leta 1922. Od 1982. leta pa je tudi uvrščena na seznam redkih in ogroženih živalskih vrst, s katerimi je prepovedano trgovati.

    Razpad komunizma v Evropi ter demokratizacija in osamosvojitev Slovenije



    I. del

    RAZPAD KOMUNIZMA V EVROPI


    Režimi sovjetskega bloka so skozi vse obdobje po 2. svetovni vojni občasno preživljali težje politične pretrese, ki so kazali razkroj njihove prvotne monolitnosti, vendar so šele v 80. letih prejšnjega stoletja zašli v brezizhodno strukturalno krizo. Njihova gospodarstva so tedaj že povsem stagnirala, izdatki za oboroževanje – kar velja zlasti za Sovjetsko zvezo - ter odplačevanje pri zahodnih bankah najetih dolgov so vse bolj načenjali njihove proračune. Ob izredno nizki produktivnosti sicer ni bilo nezaposlenosti, a zastarela proizvodna tehnologija je močno obremenjevala okolje. Značilno razširjena je bila korumpiranost vladajočih partijskih elit ter (posebno v Sovjetski zvezi) zastrašujoč obseg kriminala in alkoholizma. Ob tem so ostajali ti režimi po koncu liberalističnih reform Nikite Hruščova (odstavljen 1964) negibni in nespremenjeni; na nakopičene družbene probleme do 80. let prejšnjega stoletja so bili sposobni reagirati le z represijo.



    Dogodki, kot so bili spor med Jugoslavijo in državami Informbiroja 1948, protisovjetski vstaji na Poljskem in Madžarskem 1956, spor Albanije s Sovjetsko zvezo 1958 in Sovjetske zveze s Kitajsko 1960, praška pomlad 1968, kitajsko-sovjetski obmejni spopad 1969 itd. so nakazovali občasne krize v sovjetskem bloku. Čeprav je bilo ob smrti Leonida Brežnjeva (1982) že dalj časa jasno, da je potrebno sovjetski sistem v temeljih posodobiti, so se začele družbene reforme uveljavljati šele po letu 1985, ko je postal generalni sekretar KP SZ Mihail Gorbačov, za sovjetske razmere mlad in dinamičen voditelj. Gorbačov je idejni oče politike »glasnosti«, nove prakse javnega razpravljanja o preteklih zločinih in napakah ter sodobnih problemih sovjetske družbe; zlasti se je razmahnila po jedrski katastrofi v elektrarni v Černobilu leta 1986. V Sovjetski zvezi so začeli objavljati knjige in članke dotlej prepovedanih disidentskih avtorjev, s ključnih mest v vladi, partiji, tajni policiji in vojski pa odstranjevati konservativce. Vse to je Gorbačovu omogočilo, da je 1987 sprožil novo fazo reform, veliki načrt temeljite preureditve (»perestrojka«) sovjetske družbe. Šlo je za uzakonitev privatne pobude in odpravo neučinkovitega državnoplanskega gospodarstva, torej gospodarske osnove sovjetskega sistema sploh. Državna podjetja, tovarne in kolhozi so poslej smeli sprejemati odločitve o svojem poslovanju, kar je pomenilo, da se je bistveno zmanjšala moč države in KP. Iz zaporov in taborišč so izpustili številne politične zapornike in se odrekli večjim kršitvam človekovih pravic. Leta 1989 so izvedli prve volitve z več kandidati, pri čemer je dobil novi parlament bistveno širša pooblastila, Gorbačov pa je postal predsednik države. Marca 1990 se je KP odrekla svojemu političnemu monopolu in tako se je tudi uradno začelo obdobje strankarskega pluralizma. Zunanjepolitično se je Sovjetska zveza pod Gorbačovom odpovedala politiki izvora revolucije in s tem poglabljanju hladne vojne. Odnosi z Zahodom so se bistveno izboljšali in se ponovno krepili v duhu popuščanja napetosti iz prve polovice 70. let prejšnjega stoletja (začetek »detanta« 1971, SALT I 1972, helsinška konferenca 1973-75), ki jo je ob koncu 70. let zaustavila nova faza ekspanzionistične politike vzhodnega bloka (zmaga sandinistov v Nikaragvi, sovjetska intervencija v Afganistanu, oboje 1979). Leta 1987 sta ZDA in Sovjetska zveza podpisali sporazum o uničevanju jedrskega orožja srednjega dosega (INF), obdobje hladne vojne pa se je končalo 1989 z umikom sovjetske vojske iz Afganistana in z zagotovilom Sovjetske zveze, da se odreka »pravici« vmešavanja v notranjepolitične zadeve članic Varšavskega pakta.

    Ker sovjetski »veliki brat« ni več ščitil od Moskve povsem odvisnih in doma nepriljubljenih vladavin vzhodno in srednjeevropskih KP, so te 1989 pod udarci množičnih ljudskih gibanj naglo razpadle. Najprej se je to zgodilo na Poljskem, najšibkejšem členu vzhodnoevropske verige, kjer je že od 1980 kot množično opozicijsko gibanje deloval sindikat Solidarnost, njen voditelj pa je bil Lech Wałesa. Leta 1989 je opozicija izsilila večstrankarske volitve in skupaj z bivšimi komunisti sestavila koalicijsko vlado.

    Na Madžarskem, kjer so začeli v zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja pospeševati tuje naložbe in spodbujati privatno pobudo, so bile prve demokratične volitve 1989 in končale so se z velikim porazom KP.

    Poleti 1989 so množice vzhodnonemških beguncev prek Češkoslovaške in Madžarske prišle v ZRN, zatem pa so oktobra in novembra v NDR izbruhnile množične demonstracije. Odstopil je Erich Honecker, 9. novembra 1989 je padel berlinski zid, kar je omogočilo prost prehod med nemškima državama, radikalizacijo političnega gibanja v NDR in zatem združitev obeh Nemčij (1990).

    Na prvih demokratičnih volitvah (marca 1990) se zmagali krščanski demokrati s programom združitve z Zahodno Nemčijo. Takšen razvoj je pospešil še gospodarski zlom. Julija je bila izvedena denarna unija z Zahodno Nemčijo, denarna enota je postala D-marka, 3. oktobra 1990 pa sta se obe nemški državi tudi politično združili; nekdanja NDR je tako prišla v NATO in EGS (danes EU).



    Na Češkoslovaškem so miroljubne študentske demonstracije prerasle v množično ljudsko gibanje (»žametna revolucija«), ki je pod vodstvom Vaclava Havela prisililo KP, da se je odpovedala svoji vodilni vlogi. Sestavljena je bila koalicijska vlada, Havel pa je postal predsednik republike. Leta 1993 je Češkoslovaška federacija razpadla miroljubno z dvostranskim sporazumom in odtlej obstajata suvereni republiki Češka in Slovaška.

    V Bolgariji so po velikih demonstracijah 1989 konzervativnega Todorja Živkova zamenjali partijski reformisti, ki so pristali na večstrankarske volitve (1990) in zato ohranili precej političnega vpliva. Podobno se je zgodilo po večstrankarskih volitvah v Albaniji.

    V Romuniji je decembra 1989 tajna policija v krvi zadušila protirežimsko vstajo v Temišvaru, nakar je vojska prevzela oblast in usmrtila diktatorja Nicolaea Ceausesca ter njegovo ženo. KP so prepovedali, ustanovljena je bila Fronta narodne rešitve.

    Albaniji je od leta 1945 vladala brezobzirna komunistična diktatura. Leta 1990 so državo pretresle močne prodemokratične demonstracije; ljudje so zahtevali pravico do potovanja v tujino. Tisoče Albancev je začelo bežati iz Albanije. Decembra 1990 je komunistični predsednik Ramiz Alia privolil v večstrankarski sistem. Komunistična partija se je preimenovala v delavsko stranko, ki je zmagala na demokratičnih volitvah leta 1991. Demokratična opozicija je bila močno nezadovoljna z rezultati volitev in v številnih delih države so izbruhnili neredi. Marca 1992 je na novih volitvah zmagala demokratska opozicija, ki je osnovala prvo vlado po 47 letih, v kateri ni bilo komunistov. Komunistični predsednik Ramiz Alia je odstopil, predsednik pa je postal voditelj demokratske fronte Sali Berisha.

    Naglo se je pokazalo, da so reforme, ki jih je v Sovjetski zvezi izvajal Gorbačov, prišle prepozno in da ne morejo zaustaviti razkroja režima, prej obratno, v znatni meri so ga pospešile. Gospodarske reforme so se neprestano slabšale, proizvodnja je upadala, še bolj je primanjkovalo živil in splošnih dobrin, hkrati pa so naraščale cene in naglo je upadala vrednost rublja. Obenem je kopnela moč osrednje oblasti in KP; v posameznih republikah so se začela gibanja za neodvisnost od Moskve, zlasti izrazito v Litvi, Latviji in Estoniji ob Baltiku. Zaostrovalo se je tudi nasprotje med radikalnimi političnimi silami, katerih voditelj je postal novoizvoljeni predsednik Ruske federacije Boris Jelcin, in konservativci v KP.

    Gorbačov, ki je pogosto nihal med obema strujama, je leta 1991 na zahtevo radikalcev pristal na veliko decentralizacijo Sovjetske zveze, zaradi česar so konzervativne komunistične sile 19. avgusta brez uspeha poskušale izvesti državni udar. Posledice neuspelega prevrata so bile velikanske: Sovjetska zveza se je takoj začela razkrajati, centralna oblast pa postajati nepomembna, saj so republike druga za drugo proglašale neodvisnost. Zaradi udeležbe v državnem udaru je bilo prepovedano delovanje KP.

    Konec 1991, ko je Gorbačov odstopil, Sovjetska zveza, ki je 31. decembra tudi formalno nehala obstajati, dejansko ni bilo več. Enajst bivših sovjetskih republik se je povezalo v ohlapno Skupnost neodvisnih držav. Med novimi državami so se začele stopnjevati napetosti in prišlo je do konfliktov, ki so jih nekatere, kot na primer v Zakavkazju, reševale z vojaškimi spopadi.

    Ob dolgotrajnem gospodarskem in političnem razkroju so se v večnacionalnih vzhodno in srednjeevropskih državah s komunističnimi režimi –zlasti v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji, v bistveno manjši meri pa na Češkoslovaškem- ponovno okrepila nacionalna gibanja, ki jih dotlej niso zatirali zaradi »proletarskega internacionalizma« in pripadnosti »sovjetskemu narodu« v sovjetskem oziroma »bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti« v jugoslovanskem primeru, temveč prikrito tudi zaradi zagotavljanja dominantne vloge najmočnejših narodov v naštetih federacijah – Rusov, Srbov in Čehov. Ta proces je bistveno starejši od komunizma in je potekal že v carski Rusiji, Kraljevini Jugoslaviji in Masarykovi Češkoslovaški.

    II. del

    VZPON IN RAZPAD KOMUNIZMA V SLOVENIJI/JUGOSLAVIJI TER DEMOKRATIZACIJA IN OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE




    Uvod

    1. KOMUNIZEM IN NJEGOVE KRINKE
    1.1 Nacionalsocializem v Avstriji, komunizem v Sloveniji
    1.2 Komunistična partija
    1.3 Narod, ki ne pozna svoje preteklosti, je obsojen, da jo bo ponovil
    1.3.1 Komunistična partija/Zveza komunistov
    1.3.2 Rdeči baroni
    1.3.3 Partijsko obvladovana družba
    1.3.4 Partijska nebesa in partijski pekel
    1.3.5 Policijska država – vladavina tajne politične policije
    1.3.6 Množični povojni poboji
    1.3.7 Povojni politični zaporniki na Slovenskem
    1.3.8 Volitve
    1.3.9 Obnova, prostovoljno in suženjsko delo
    1.3.10 Železna zavesa in spor z Informbirojem
    1.3.11 Goli otok
    1.3.12 Vojna proti zasebni lastnini in podjetništvu
    1.3.13 Kolektivizacija kmetijstva
    1.3.14 Vojna proti veri in Cerkvi
    1.3.15 Industrializacija
    1.3.16 Na robu lakote in revščine
    1.3.17 Samoupravljanje
    1.3.18 Povojna usoda Tigrovcev
    1.3.19 Žene in mladina
    1.3.20 Cenzura
    1.3.21 Begunci
    1.3.22 Nemška in italijanska manjšina
    1.3.23 Slovenske manjšine
    1.3.24 Socialistična ideološka indoktrinacija in povojna slovenska umetnost
    1.4 Temna stran meseca (Drago Jančar)

    2. NOTRANJEPOLITIČNE RAZMERE V JUGOSLAVIJI
    2.1 Jugoslovanske notranjepolitične razmere in slovenska osamosvojitev
    2.1.1 Trenja med centralisti in federalisti ter pet mejnikov osamosvojitvenega procesa
    2.2 Politične priprave na osamosvojitev (dr. Jože Pučnik)
    2.3 Demos, Beograd in mednarodni okvir osamosvajanja (Lojze Peterle)

    3. PARLAMENTARIZEM
    3.1 Parlamentarizem na Slovenskem od leta 1945 do leta 1990
    3.2 Slovenski parlamentarizem v okvirih socialistične Jugoslavije

    4. GOSPODARSKI VIDIK OSAMOSVAJANJA SLOVENIJE

    5. VLOGA KULTURE PRI SLOVENSKI OSAMOSVOJITVI

    6. USTAVNO-PRAVNI VIDIKI OSAMOSVAJANJA SLOVENIJE
    6.1 Nastajanje ustave Republike Slovenije

    7. VREDNOTNO-IDEOLOŠKE ZNAČILNOSTI POLITIČNEGA SISTEMA IN VLOGA REPRESIVNIH ORGANOV V SFRJ

    8. VLOGA POLICIJE PRI OSAMOSVOJITVI REPUBLIKE SLOVENIJE (Igor Bavčar)

    9. VOJAŠKO PODROČJE IN VLOGA MEDIJEV V OSAMOSVOJITVENI VOJNI
    9.1 Teritorialna obramba Republike Slovenije
    9.2 Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ)
    9.3 Vojaško-politično dogajanje v jugoslovanski krizi in osamosvojitev Slovenije
    9.4 Vojaške priprave na slovensko osamosvojitev (Janez Janša)
    9.5 Jugoslovanska ljudska armada leta 1991 v Sloveniji – začetek konca ene največjih vojsk po koncu hladne vojne
    9.6 Prispevek k podobi o vojaški osamosvojitvi Slovenije 1991 (Janez J. Švajncer – brigadir Slovenske vojske v pokoju)
    9.7 Struktura in notranja dinamika vojne v Sloveniji (podpolkovnik Slovenske vojske, prof. Karlo Nanut)
    9.8 Vloga medijev v osamosvojitveni vojni (Jelko Kacin)

    10. OBVEŠČEVALNO-VARNOSTNI VIDIK SLOVENSKEGA OSAMOSVAJANJA
    10.1 Civilna obveščevalno-varnostna služba in slovenska osamosvojitev (Drago Ferš, visok funkcionar VIS-a, direktor SOVA)
    10.2 Vloga Varnostno informativne službe (VIS) v času osamosvajanja Slovenije (Miha Brejc, načelnik SDV-ja, od maja 1991 VIS-a)
    10.3 Varnostno obveščevalna služba ministrstva za obrambo Republike Slovenije – varnostni organ ministrstva za obrambo – in njen prispevek k zmagi v vojni za Slovenijo (Andrej Lovšin)

    11. DELEŽ CERKVE IN VLOGA SLOVENCEV V TUJINI PRI SLOVENSKEM OSAMOSVAJANJU
    11.1 Delež Cerkve pri slovenskem osamosvajanju
    11.2 Vloga Slovencev v tujini pri osamosvojitvi (Zvone Žigon)

    12. MEDNARODNO PRIZNANJE REPUBLIKE SLOVENIJE (dr. Dimitrij Rupel)



    Uvod


    Dezintegracija v Jugoslaviji ni potekala na miren način. Ob sporu z Informbirojem 1948 je ta komunistična država zapustila vzhodni blok in se v primerjavi z njegovimi članicami bistveno bolj odprla proti Zahodu, hkrati pa razvila lasten liberalnejši »samoupravni« model socializma, v katerem pa so precejšnji decentralizaciji navkljub najpomembnejše vzvode oblasti obvladovale Zveza komunistov, tajna policija in vojska.

    Potem ko je Josip Broz Tito (1892-1980) v začetku 70. let prejšnjega stoletja likvidiral liberalistično partijsko politiko v Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveniji, je bila 1974 sprejeta nova zvezna ustava, ki je omogočila veliko gospodarsko in politično decentralizacijo in prenos številnih pristojnosti s federacije na republike ter avtonomni pokrajini; ti dve sta bili de facto izločeni iz sestava Srbije. Po Titovi smrti se je začelo obdobje hude gospodarske in politične krize. Gospodarstvo je bilo pahnjeno v brezizhoden položaj, saj se je režim pri zahodnih bankah prekomerno zadolževal, tako da je zunanji dolg dosegel 20 milijard dolarjev.

    Politične razmere so se zlasti začele zaostrovati, ko sta najprej federacija (1981) in nato Srbija (proces je bil dokončan 1988) s silo zatrli narodno gibanje kosovskih Albancev za polnopravni status Kosova kot jugoslovanske republike. V državi sta se ob tem problemu začeli oblikovati dve politični usmeritvi: ena, zlasti izrazita v Sloveniji in kasneje tudi na Hrvaškem, se je zavzemala za nadaljnjo decentralizacijo in konfederalizacijo, druga, ki je postopoma prevladovala v Srbiji in Črni gori, pa je zagovarjala podreditev avtonomnih pokrajin Srbiji ter močno beograjsko federalno državno oblast. To je v bistvu pomenilo prenovo Jugoslavije na račun njenih srbskih narodov in v duhu ureditve 1941 propadle monarhije z izrazito velikosrbsko prevlado.



    Ta politična smer se je dokončno izoblikovala z memorandumom Srbske akademije znanosti in umetnosti (1986) in ko je postal Slobodan Milošević absolutni gospodar Republike Srbije (1987). Po tem so se vse bolj krhale gospodarske vezi med posameznimi sestavnimi deli federacije (bojkot slovenskega blaga v Srbiji) in postalo je jasno, da političnega sporazuma o nadaljevanju skupne države ne bo moč doseči. Na severu, zlasti v Sloveniji in s časovnim zamikom na Hrvaškem, se je nadaljevala demokratizacija družbe (manifestacije proti JLA ob procesu proti četverici 1988, pojav novih političnih strank ter legalizacija strankarskega pluralizma 1989, na Hrvaškem v začetku 1990- na to je na zadnjem kongresu 1990 pristala tudi zvezna ZK), v Srbiji pa se je kljub pojavu nekomunističnih političnih strank (1989) krepila vloga Miloševićeve vladajoče partije. Ta je odpravila avtonomijo Kosova in Vojvodine (1989) in z novo ustavo vzpostavila strogo predsedniški režim (1990). Aprila oziroma maja 1990 so v Sloveniji in na Hrvaškem izpeljali prve demokratične parlamentarne volitve, zatem pa decembra (na Hrvaškem maja 1991) referendum o neodvisnosti.

    Junija 1991 sta Slovenija in Hrvaška proglasili svojo neodvisnost. V Sloveniji je prišlo do vojne med JLA na eni strani in slovensko TO in policijo na drugi strani. V začetku julija je ob posredovanju EGS sklenjen brionski sporazum, ki je predvideval trimesečni moratorij na neodvisnost obeh republik ter evakuacijo JLA iz Slovenije. To se je dejansko zgodilo 26. oktobra 1991 malo po polnoči, ko zadnji vojak JLA na malteškem trajektu Venus zapusti slovenska tla.

    Medtem se je od jeseni 1990 zaostroval že dalj časa tleči nesporazum med Hrvati in Srbi na Hrvaškem, avgusta 1991 pa so se tam začele velike vojaške akcije JLA. Januarja 1992 so neodvisnost obeh bivših jugoslovanskih republik priznale države EGS in mnoge druge, aprila pa ZDA, ki so tedaj skupaj z EGS priznale tudi neodvisnost Bosne in Hercegovine. Vse tri nove države so bile maja 1992 sprejete v OZN. Od pomladi tega leta dalje se je razmahnila vojna v Bosni in Hercegovini, ki se je končala s podpisom daytonskega sporazuma med Republiko Bosno in Hercegovino, Republiko Hrvaško in Zvezno republiko Jugoslavijo.

    Ko je Milošević leta 1999 uvidel, da se mu oblast v Srbiji izmika, si je hotel z »dokončno rešitvijo Kosova«, dejansko vojaško zasedbo pokrajine, povrniti zaupanje med Srbi, vendar je njegovo politiko na Kosovu preprečil NATO z bombardiranjem Srbije in na Kosovo poslal svoje kopenske sile. Od leta 1999 je Kosovo praktično zunaj Srbije, saj srbska oblast nima nikakršnih pristojnosti za odločanje o njem, razen skrbi za srbsko nacionalno manjšino, ki je ostala tam. Po srbskem odhodu s Kosova so bile tam prve javne demokratične volitve, vzpostavljale so se nove politične institucije, nova izvoljena kosovska oblast pa je morala odločati skladno z zahtevami mednarodnega upravitelja na Kosovu.

    Leta 2006 so se začeli pod okriljem Združenih narodov pogovori o statusu Kosova, vendar srbsko-kosovski pogovori niso bili uspešni. Zato je parlament Kosova usklajeno z Evropsko unijo in ZDA 17. februarja 2008, razglasil njegovo neodvisnost.

    Črna gora oz. njeno politično vodstvo je v času razpadanja Jugoslavije trdo branilo stališča srbskega »vožda« Miloševića. Majhen krog intelektualcev, ki se je zbiral okrog Liberalne stranke Slavka Perovića, se je neuspešno upiral militantni politiki tedanjega črnogorskega vodstva, kar je trajalo vse do takrat, ko je eden izmed ključnih ljudi črnogorskega vodstva, Milo Đukanović, kasnejši predsednik vlade in države, spoznal, da sedi na napačnem vlaku in se je odločil za opozicijo Miloševiću.

    Ideja o ponovni samostojnosti Črne gore, ki so jo Srbi po prvi svetovni vojni ukinili, se je še posebej okrepila po NATO-vem bombardiranju Srbije leta 1999 in po mnogih prepirih znotraj političnega telesa v Črni gori, kjer je pomembna srbska manjšina postajala prevladujoča.

    Črnogorsko politično vodstvo je leta 2000 sklenilo, da Črna gora ne bo sodelovala na volitvah za organe tedanje Zvezne republike Jugoslavije, nato so leta 2003 dotedanjo Zvezno republiko Jugoslavijo preoblikovali v državno skupnost Srbije in Črne gore, leta 2006 pa so se Črnogorci na referendumu s 55 odstotki večine odločili za samostojno državo.

    Makedonija je edina bivša jugoslovanska republika, iz katere je nekdanja JLA odšla brez strela. Odnose s sosednjimi bivšimi jugoslovanskimi novimi državami je hitro uredila.

    1. KOMUNIZEM IN NJEGOVE KRINKE


    1.1 Nacionalsocializem v Avstriji, komunizem v Sloveniji



    Tako italijanske kot avstrijske nacifašistične strategije sprenevedanja, laganja, potvarjanja, pozabljanja, tabuiziranja imajo neverjetno mnogo skupnega z zgodovinskimi falzifikati, ki so si jih privoščile politične in znanstvene elite druge Jugoslavije. Tako komunizem kot nacizem sta množično okužila Avstrijce in Slovence. Če se za Koroško sprašujemo, kako je bilo mogoče, da si je nacionalsocialistično gibanje v tradicijski, kulturno razviti deželi tako hitro utrdilo položaj in nenehno pridobivalo moč - ali so bili na Koroškem posebni pogoji, zaradi katerih je nacionalsocializem tako hitro pridobil vpliv in končno uničevalno oblast v duhovnem, družbenem in političnem življenju - potem se lahko podobno vprašamo o komunističnem prevzemu oblasti v Sloveniji, kako je bilo mogoče, da je komunistična partija uspela tako temeljno spremeniti temeljna razmerja moči v slovenski družbi. In za obe strani se lahko vprašamo tako, kot se Andreas Moritsch sprašuje za Slovence: "Ni še bilo odgovorjeno na vprašanje, ali je v slovenski narodni identiteti prišlo do zlitja narodnostnega in komunističnega kolektivizma (in če je do njega prišlo, kako globoko je segla ta fuzija)."

    Za nemški prostor in posebej za Koroško pravijo, da Adolfu Hitlerju ni bilo treba ničesar "iznajti". Lahko je gradil na obstoječem, ki ga je bilo treba politično prebarvati. Nacionalsocializem pa je imel tudi svoje koroške korenine v staroavstrijskih mejnih vidikih. Nacionalizem so podžigali še nacionalni konflikti habsburške Avstrije. Tudi slovenska družba je v prvi Jugoslaviji doživela nacionalistično militarizacijo. Nacionalni kolektivizem je bil skupni imenovalec tako klerikalne kot liberalne in komunistične politike, nacionalno aktivno je delovala katoliška cerkev. Ogroženost zaradi nemškega in italijanskega imperializma poudarjajo vsi tabori. Tako je katoliški filozof leta 1946 zapisal: "Najnevarnejši sovražnik naše narodne svobode je nacistični Nemec, to izkušamo Slovenci že vrsto let."

    Zato je bilo v slovenski politiki ključno, kdo bo po nacističnem napadu izigral nacionalističnega aduta. Komunistična partija Slovenije je bila na začetku druge svetovne vojne "v ilegali delujoča, v jugoslovanskem merilu centralizirano urejena in precej obrobna politična stranka". S tako popotnico ji je uspel "premet v vodilno in sčasoma v monopolno politično silo. Temeljito spremembo svojega mesta v družbi je dosegla predvsem z jasno opredelitvijo za protiokupatorski boj, z vodenjem takšne taktike, ki je ustvarjala čimvečjo možno širino osvobodilnega gibanja ob hkratnem ustvarjanju revolucijskih osnov in z visoko stopnjo lastnega neposrednega deleža v organiziranju protiokupatorskega odpora, ki ga je povezovala z za široke družbene sloje sprejemljivo zahtevo po predrugačenju družbenih odnosov."



    Razvoj nacizma v Avstriji do leta 1945 je primerljiv z razvojem komunizma v Sloveniji do leta 1990. Rekrutacijski procesi, mehanizmi dominacije in načini funkcioniranja so bili v nacističnem in komunističnem redu v marsičem primerljivi. V obeh primerih gre za ekskluzivistično eshatološko ideologijo, temelječo na rasnem oziroma razrednem sovraštvu, eksploziven prihod na oblast, državni terorizem, prestreljenost družbe s partijo in politično policijo, firerski princip vodenja, opiranje na srednji sloj itd. Prav tako primerljivi sta denacifikacija v Avstriji in obrat od komunizma v Sloveniji. V obeh primerih pa gre za procese, ki jim še ni videti konca. Če vzamemo avstrijsko Koroško, je NSDAP tam pomnožila svoje članstvo od 590 konec leta 1928 na 24.769 v marcu leta 1938. Zaradi prizadevnosti koroških nacistov je bilo 13.333 Korošcev registriranih kot pripadnikov SS.

    Denacifikacijska statistika je v letu 1947 na Koroškem zajela 3.595 "obremenjenih" in 40.223 "manj obremenjenih" nacionalsocialistov. Od 1946-1949 je bilo pred sodiščem v Celovcu 2.934 obravnav. To, kar naj bi bila široko zastavljena birokratska očiščevalna akcija, se je relativno hitro spreobrnilo v veliko, neslišno amnestijsko gibanje.

    Število partijskega članstva v Sloveniji je nihalo v skladu z zgodovinskimi razmerami. Od leta 1920, ko je partijsko članstvo štelo 12.000 oseb, je po prehodu partije v ilegalo članstvo upadlo na nekaj deset in nato le počasi naraščalo. Številke so se precej spreminjale, a za ilustracijo povejmo, da je bilo leta 1934 komunistov 57, pred začetkom druge svetovne vojne jih je bilo 1.200-1.300. Skupaj s skojevci, kandidati in bližjimi somišljeniki morda nekaj tisoč. Kljub izgubam je do konca vojne število partijcev naraslo na 12-13.000. Nato je sledilo obdobje intenzivne rasti do leta 1953, ko je bilo članov 54.809. Sledil je zastoj in leta 1956 je bilo članov še 47.637. Nato je sledila nova mobilizacijska kampanja in leta 1962 je bilo članov 71.408. Po tem zagonu je sledilo obdobje nihanj in leta 1973 je bilo članov 62.997. Potem je nastopilo obdobje intenzivnega sprejemanja predvsem mlajših rodov. Leta 1977 je partija štela 101.302 člana. Še leta 1988 je bilo v njej okoli 110.000 članov. Ob njih je bilo še skoraj toliko bivših članov, ki so partijo večinoma zapustili sami.



    Nacizem in komunizem sta bili ideologiji, ki sta zapovedovali sovraštvo. Od umora v besedi do dejanskega pobijanja ljudi ne pri nacistih ne pri komunistih ni bilo velike razdalje.

    Koroški in štajerski nacisti so bili nosilci nacistične germanizacijske in teroristične politike. Neposredno so soodgovorni za poboje več tisoč talcev, smrt več tisoč taboriščnikov v koncentracijskih taboriščih, desettisoče ljudi je bilo izgnanih v izseljeniška taborišča v Srbijo in Nemčijo, na tisoče pa jih je bilo poslanih v delovna taborišča in prisilno delo. Na desettisoče ljudi je bilo mobiliziranih v nemško vojsko in druge uniformirane formacije, v nemški vojski je padlo več kot 15.000 Slovencev. Odilo Globočnik, Friedrich Rainer, Maier-Kabitsch in drugi so bili vojni zločinci velikega kalibra. Nasproti tem strašnim številkam in trpljenju stotisočev so partizani odgovorni za povojno usmrtitev nekaj več kot stotnije ugrabljenih ljudi v Južni Koroški ter usmrtitve in preganjanje pripadnikov nemške manjšine v Sloveniji.

    Partizanska stran ima na vesti usmrtitev več kot 15.000 Slovencev, od tega večine brez sodnega postopka in po končani vojni. Poleg tega pa še preganjanje nemške in italijanske manjšine, revolucionarne zaplembe premoženja in gonjo proti cerkvi in političnim nasprotnikom, notranje partijske čistke. Vse to so bili zločini, ki stopajo ob bok nacističnim.

    Taka primerjalna viktimološka razmerja lahko postavimo tudi med fašizmom in komunizmom. Italijanski fašisti so zagrešili številne zločine nad Slovenci na Primorskem že pred drugo svetovno vojno, z domov so pregnali na tisoče ljudi. Še večje zločine so zagrešili po okupaciji v Ljubljanski pokrajini. Kot talce in v koncentracijskih taboriščih so pobili več tisoč ljudi. Partizanski maščevalni bes je na Tržaškem in Goriškem po drugi svetovni vojni umoril okoli 1.500 oseb.

    1.2 Komunistična partija


    Komunistična partija kot samooklicana avantgarda delavskega razreda, ki se je v svojih nasilnih metodah za pridobitev oblasti zgledovala pri svoji dolgoletni vzornici boljševistični Sovjetski zvezi, je že v teku druge svetovne vojne izrabila nastali položaj in oborožen upor proti okupatorju povezala s svojimi revolucionarnimi nameni. Pri tem je bila državljanska vojna neizogibna, z njo pa tudi nepomirljiva in neprizanesljiva ideološka izključljivost. S prevzemom oblasti – to je z zlitjem partije in države, ki so jo komunisti imeli za organ prisile s policijo, vojsko in sodstvom – je komunistična partija po vojni nadaljevala z razdvajanjem ljudi in razlikovanjem med prijatelji in sovražniki. Kot gibanje zunaj strankarskega sistema in proti strankarskemu sistemu v celoti (od leta 1952 se je začela Komunistična partija imenovati Zveza komunistov) je skušala sicer podtakniti videt demokratičnosti politične skupnosti v obliki množičnih organizacij, ki so delovala sprva v okviru ljudske fronte in nato od leta 1953 v okviru Socialistične zveze delovnega ljudstva (obe sta imeli za temeljno vodilo program komunistov), hkrati pa je želela z nenehnim odkrivanjem sovražnika poenotiti družbeno, politično, kulturno in versko stvarnost. Nastalo je relativno stalno in trajno obsedno stanje z dvojnim obrazom: z državljanskim za prijatelje tistih, ki so bili na oblasti, in z obrazom državljanske vojne za tiste, ki jih je oblast imela za svoje sovražnike.

    Komunistična partija oziroma Zveza komunistov je bila številčno skromna (leta 1945 je 8.500 članov predstavljalo v Sloveniji okoli 0,6% prebivalcev, leta 1982 pa 126.437 članov okoli 6,7% prebivalcev), zato je morala za dosego svojih javno izraženih ciljev (to je v etapah prek različnih oblik diktature proletariata doseči t.i. »asociacijo svobodnih proizvajalcev«) delovati v veliki meri tajno.



    Že pred koncem druge svetovne vojne je ustanovila tajno politično policijo, ki je po vojni pod različnimi imeni – popularno se je zanjo uveljavilo ime Udba (izraz je izpeljan iz srbske kratice) – predstavljala njeno udarno pest. Tako kot se je odločil oblastni vrh, tako je ravnala Udba, ki se je s premislekom režima razvila v strukturiran in obsežen organizem zla (s svojimi lovkami tudi v Trstu, Italiji in Avstriji). Sovražnika revolucije, bodisi pravega ali namišljenega (obojih ni smelo nikoli zmanjkati), je morala izbrati tako, da je njegova odstranitev izzvala karseda veliko mero strahu med določenim slojem prebivalstva ali celotnim prebivalstvom. Njeno delovanje se je izražalo v obliki aretacij, zasliševanj in mučenj v njenih posebnih zaporih, likvidacij, ustanavljanj koncentracijskih taborišč, v skrbi za neprehodnost meje, v preseljevanjih ljudi na posebna zaprta območja, v izgonu in pregonu tujerodnega prebivalstva, v organiziranju prisilnega dela, v delovanju cenzure, v nadzoru volitev, v skrbi za namestitev režimu naklonjenih ljudi na ključna delovna mesta v upravi, gospodarstvu, šolstvu, na univerzi in istočasno v izločanju režimu nenaklonjenih ljudi iz teh in drugih ustanov, v nadzorovanju in pripravah ter izpeljavi političnih procesov itd. Delovanje Udbe, ki je omogočilo nadzor nad javnimi institucijami in v veliki meri tudi nadzor nad zasebnim življenjem posameznikov, je pri ljudeh ustvarjalo upravičen občutek o njeni vsemogočnosti in vseprisotnosti. To je pomenilo ukinitev vsakršnega svobodnega izražanja mišljenja in popolno uveljavitev totalitarnega režima.

    Medtem ko je Udba utrjevala pot v izmišljeni družbeni red z »jezikom« bojevnikov (vojakov revolucije) in je gospodarska politična usmeritev prekrila izkoriščanje cenene delovne sile s poudarjenim čaščenjem fizičnega dela, si je velik del nove politične elite delil plen po načelu vojnega prava oziroma prava zmagovalcev. Po načelu pomembnosti v oblastni hierarhiji so si novi oblastniki razdelili vile in stanovanja prejšnje družbene elite, si jih opremili z njihovim pohištvom, slikami, porcelanom, knjigami ter si v novi zunanji socialistični obliki prisvojili vse privilegije prejšnje elite.



    Potrdilo ministra za prosveto Jožeta Potrča, da je od Federalnega zbirnega centra prevzel naropano stilno pohištvo in umetnine.

    S strategijo nenehne laži so dovčerajšnji revolucionarji ter kasnejši aparatčiki in karieristi – zavarovani s svojo tajno politično policijo – ustvarjali lažni socializem.

    S tajnim in nasilnim delovanjem Udbe ter z vzpostavitvijo monopolne oblasti, ki ni dopuščala nikakršne delitve med posameznimi vejami državne oblasti, pa si je režim zagotovil možnost, da je izvajal teror tudi javno. Iz maščevanja in z namenom doseči popolno podrejenost ljudi je bilo poleg skrivnih množičnih pobojev političnih nasprotnikov neposredno po vojni »uprizorjeno« v naslednjem desetletju in pol veliko število sodnih procesov, ki so se – podprti z ustrezno propagando proti t.i. razrednim sovražnikom – končali pogosto z zaplembo premoženja, smrtno obsodbo ali dolgoletno zaporno kaznijo (kasneje so postali procesi redkejši, vendar je bilo skupno na njih obravnavanih do 25.000 ljudi). Na ideološko istosmernost je oblast skušala vplivati tudi z omejevanjem prihoda tujcev, s prepovedjo uvoza tujega in emigrantskega tiska, tiskanja določenih knjig in revij, izvajanja določene vrste glasbe (jazz…), uprizarjanja gledaliških predstav, ukinitvijo določenih praznikov (božič), s preimenovanjem okoli petstotih krajev, ki so imeli nemško obliko ali ime po krščanskem svetniku, z ukinitvijo klasične gimnazije, s prepovedjo porok s tujci brez dovoljenja ministrstva za pravosodje itd. S prevzemom nadzora javnega življenja pa je režim stremel, da prevzame tudi popoln nadzor nad celotnim gospodarstvom. S temeljitimi reformami je spremenil ekonomski značaj lastnine in omejil zasebno lastnino na nevaren minimum.



    Po večletnem represivnem eksperimentiranju na kmečkem prebivalstvu (predpisovanje količine pridelka, obvezna oddaja in odkup pridelka, kolektivizacija in zadružništvo) so leta 1953 maksimirali zemljiško posest (10 ha orne zemlje) in s tem onemogočili, da bi kmečko prebivalstvo postalo socialno trden in premožen sloj prebivalstva. Na področju neagrarnega gospodarstva pa so nove lastninske in socialne razmere ustvarili z nacionalizacijami, s katerimi so prišle vse zasebne gospodarske dejavnosti v državno oziroma v t.i. družbeno lastnino.

    Nacionalizacije (neposredno po vojni je bila najprej t.i. patriotična nacionalizacija, nato pa so ji sledile v letih 1946-48, 1948-50, 1958-63) so bile vedno pripravljene v strogi tajnosti in so jih začeli izvajati takoj po sprejemu zakona, kar je vedno povzročalo med ljudmi negotovost in strah.

    Po osemnajstih letih nenehnih prisilnih stanj so se učinki totalitarizma, ki ga lahko poimenujemo tudi kot državni terorizem, kazali ne samo v spremenjenih lastninskih razmerjih in razmerah, razslojenosti podeželja in večji prebivalstveni rasti mest, ampak tudi na povsem psihični ravni prebivalstva. Strah se je kot stalnica zalezel v vse sloje prebivalstva. Tudi v vrste oblastne hierarhije in to še zlasti potem, ko je prišlo v partiji večkrat do notranjih obračunov. Povsem jasno se je pokazalo, da je partija z ukinitvijo svobode mišljenja drugim ukinila svobodo mišljenja tudi sama sebi. Razlika med tistimi, ki so bili na oblasti, in tistimi, ki so bili obvladovani, je bila v tem, da so bili prvi preplašeni, drugi pa ustrahovani.

    Obdobje ekstremnih in raznovrstnih oblik državnega nasilja ni ponudilo nobene zadovoljive rešitve, ki bi zagotavljala državi gospodarsko uspešnost. Iskanje ideološkim izhodiščem ustreznega in uspešnega družbenega modela, ki bi presegel tudi naraščanje mednacionalne napetosti, je po večkratnih spremembah ustave dalo novo ustavo leta 1974. Toda komunisti niso v zvezi z njo naredili nobenih odstopanj glede udeležbe drugih pri oblasti. Celo nasprotno. Možnosti so dejansko še bolj zaprli in si v ustavi zagotovili izključno in odločilno mesto pri vodenju utopičnega družbenega projekta ter to mesto še dodatno zavarovali z ustavi prilagojeno zakonodajo. S svojim nikomur odgovornim in trdno zavarovanim položajem se je še potrdila zavezanost Zveze komunistov totalitarizmu. Nekaj časa je ta njena dejanska težnja k idealu zaustavljene družbe izgledala še prepričljiva, ko se je zdelo, da je njen nov ekonomski koncept uspešen in dinamičen. Vendar, ko je leta 1980 umrl nesporni vodja Josip Broz-Tito, so začeli prihajati računi. Dolgove, na katerih je počivala »ekonomska uspešnost« v sedemdesetih letih (leta 1971 so znašali dolgovi Jugoslavije 2,7 milijarde dolarjev, leta 1980 pa 18 milijard dolarjev), je bilo treba začeti plačevati, dotok tujega kapitala pa je začel hitro presihati. Kult karizmatičnega voditelja se je začel razkrajati, gospodarstvo je začelo hirati (leta 1983 je bila inflacija 60-, leta 1990 pa 2500-odstotna), primanjkovati je začelo živil, vsakdanjih potrebščin in bencina, vse pogostejše »prekinitve dela« so začele postajati »štrajki«, socialni negotovosti so se priključili še nacionalni nemiri, vedno večje so bile zahteve so svobodi govora in tiska. Partijske sile so se začele močneje prerazporejati v okvire nacionalnih (republiških) gospodarstev, samo vladanje v državi in v republikah, ki je po potrebi potekalo s tajnimi navodili oziroma ustnimi dogovori v ozkih krogih republiških in zveznih organov, pa so morale sedaj, ko je prihajalo predvsem do gospodarskega razkroja, urediti še tajno zakonodajo. Nastal je nadvse absurden položaj dvojnih uredb in zakonodaje, s katerimi si je oblast odobrila tudi še nova pooblastila za uvedbo represivnih ukrepov. Nekakšen »ilegalni legitimizem«, značilen za diktature in totalitarne države, je v osemdesetih letih še dodatno zanikoval državo kot pravno urejeno »res publico«.

    Totalitarizem, ki je imel v različnih časih petinštiridesetletnega obdobja zelo ostre in tudi milejše oblike, je bil ob svojem koncu v Sloveniji še vedno totalitaren. Vse do njegovega konca je namreč obstajala možnost uporabe represivnih ukrepov proti ideološkim sovražnikom, vse do njegovega konca so obstajali tajna zakonodaja in tajni predpisi, vse do njegovega konca se partija ni odpovedala nobeni prednosti, ki si jo je nasilno prisvojila v imenu delavskega razreda in socializma, in vse do njegovega konca je obstajala tajna politična policija kot zaseben represivni organ Zveze komunistov.

    1.3 Narod, ki ne pozna svoje preteklosti, je obsojen, da jo bo ponovil
    (Napis v koncentracijskem taborišču Dachau)




    Komunistično partizansko gibanje je bilo ob koncu 2. svetovne vojne del zmagovite svetovne protifašistične koalicije in zmagovalec v državljanski vojni proti slovenskim protikomunistom. Slovenija se je ozemeljsko povečala in dobila omejeno republiško državnost v drugi Jugoslaviji. Temeljni cilj zmagovitih komunistov je bila izvedba boljševistične revolucije. V obdobju 1945-1960 so se razvile najhujše ofenzive v partijski državljanski vojni proti Sloveniji in njenim prebivalcem, to je bil čas uveljavljanja leninistično-stalinističnega revolucionarnega modela (enopartijska diktatura, sistematično kršenje človekovih pravic). Zgodile so se številne temeljne prelomnice. V drugi polovici petdesetih let trdi revolucionarni model razvojno ne zdrži več, začenjajo se značilne jugoslovanske krize, težišče razvoja/razkroja Jugoslavije pa se konec petdesetih in v začetku šestdesetih prenese na zaostrovanje odnosov med jugoslovanskimi narodi in gospodarske krize.

    1.3.1 Komunistična partija/Zveza komunistov

    Vsa oblast v Titovi Jugoslaviji je bila v rokah članov Komunistične partije (od 1952 Zveze komunistov).

    Partijci so zasedali vse vodilne položaje v družbi. Tipičen član partije je bil moški, na boljšem delovnem mestu oz. vodilni funkciji, z boljšo plačo in dostopom, do drugih prednosti. Zato je partija imela največji odstotek članov med funkcionarji, najmanj med ročnimi delavci in kmeti. Vladajoča partija je bila tako magnet kot vir razočaranja. Od leta 1950 do 1977 je bilo v Zvezo komunistov sprejetih skoraj 124.000 članov, 68.000 pa jih je izstopilo oz. so bili izključeni. Kot politična religija je partija vzpostavila sistem s kultom vodje – človeškega boga, novim prazničnim letom in obredjem (revolucionarna izročila, štafeta mladosti). Poseben ritual so bili množični inicialni obredi (npr. sprejemi v pionirsko, mladinsko, partijsko organizacijo) in težnja po stoodstotni udeležbi ter glasovanju za oblastne izbire na »volitvah«.

    1.3.2 Rdeči baroni

    Komunistična elita si je zagotovila širok krog privilegijev. Poleg prednosti pri pridobivanju položajev, raznih rent in drugih načinov okoriščanja so si privoščili zaplenjene nepremičnine razrednih sovražnikov. Mnogi so se okoristili z zaplenjenimi premičninami iz t.i. Federalnega zbirnega centra. V njem so zbrali več tisoč slik, skoraj tisoč klavirjev, več sto tisoč knjig, velike količine pohištva, porcelana, preprog in druge opreme.

    1.3.3 Partijsko obvladovana družba



    Partijski svet je bil svet, ki je temeljil na teoriji zarote, svet permanentne revolucije in državljanske vojne, neprestanega »odkrivanja« notranjih in zunanjih sovražnikov. Sovražniki so bili:
  • Zunanji (nacifašizem, kapitalizem/imperializem, stalinizem, slovenska politična emigracija).
  • Nacionalni (nemška in italijanska manjšina, narodni sovražniki in izdajalci).
  • Razredni (plemstvo, buržoazija, kulaki).
  • Svetovnonazorski (vere in cerkev).
  • Filozofski in kulturni (idealizem, eksistencializem, subjektivizem, individualizem, džez, rock, abstraktna umetnost).
  • Ideološki (konservativizem/klerikalizem, liberalizem, socialdemokracija, nacionalizem).
  • Znotrajpartijski (sektaši, informbirojevci, tehnokrati, nacionalisti, liberalci).


  • 1.3.4 Partijska nebesa in partijski pekel

    S t.i. sistemom ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil je Komunistična partija skušala uveljaviti monopolno Resnico. V imenu bratstva, edinstva in enakosti sta kraljevala nestrpna militarizacija ter kastno razlikovanje živih in mrtvih. Boljševiški »bogovi« so svet mrtvih razdelili na partijska nebesa in partijski pekel. Priznanim mrtvim je bil posvečen partijski kult mrtvih, grobove zamolčanih in spomin nanje pa so zbrisali.



    Tako kot mrtve so razdelili tudi žive. Preživeli na partizanski strani in njihovi svojci ter svojci slavljenih padlih so dobili priznanja in rente. Preživeli partizanski nasprotniki, njihovi svojci in svojci zaničevanih mrtvih so bili obsojeni na molk, zaničevanje in brezpravje. Svojo mitološko interpretacijo zgodovine je partija uveljavila s prazničnim letom, kultnimi prireditvami, postavljanjem spomenikov, poimenovanjem krajev in ustanov…



    1.3.5 Policijska država – vladavina tajne politične policije

    Udarna pest boljševistične revolucije je bila Udba, tajna politična policija (1944 Oddelek za zaščito naroda – Ozna, od leta 1946 Uprava državne varnosti – UDV, Udba, od leta 1967 Služba državne varnosti). Vodila je državljansko vojno, v kateri je tako doma kot v tujini z vsemi sredstvi napadala politične nasprotnike kot sovražnike ljudstva. Vsemogočna in vseprisotna je ukinila svobodo mišljenja in v celoti uveljavila totalitarni režim. Leta 1946 je prišel en uslužbenec Udbe na 1.200 prebivalcev Slovenije, z aktivnimi ovaduhi pa en agent Udbe na 282 prebivalcev. Več sto tisoč ljudi je prizadelo neprestano vohljanje, ovajanja, razvilo se je vsesplošno nezaupanje.


    Izjava vohljača, da bo sodeloval s tajno politično policijo. Dobil je ilegalno ime Jastreb.

    1.3.6 Množični povojni poboji

    Množično pobijanje lastnih državljanov je organizirala in izvedla komunistična oblast. Odločitev o teh zločinih je gotovo sprejelo najvišje jugoslovansko partijsko in državno vodstvo, ki so ga takrat sestavljali isti ljudje, tj. najvišji funkcionarji KPJ.


    Josip Broz Tito na balkonu Univerze v Ljubljani, 26. maja 1945. Napoved pomorov vojnih ujetnikov in civilistov.

    »Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.«


    Tudi pri tej odločitvi so gotovo sodelovali tudi nekateri vodilni slovenski komunisti.



    Izvajanje tega krvavega obračuna je bilo dodeljeno republiškim represivnim organom. V Sloveniji so to takrat bili slovenski ceka oziroma politbiro Komunistične partije, vodstvo slovenske Ozne in poveljstvo slovenske (II.) divizije Knoja. Še posebej za Ozno velja, da je bila ob svoji vojaški organiziranosti od vsega začetka poslušno orodje Komunistične partije, ki je določala ne le vse vodilne funkcionarje Ozne, temveč tudi njene naloge.



    Po nepopolnih podatkih je bilo v Sloveniji po 9. maju 1945 pobitih od 14.000 do 18.000 slovenskih državljanov. V tem številu niso zajeti tujci (vojni ujetniki in civilisti hrvaške, srbske, bosanske, albanske, nemške in italijanske narodnosti – pomorjeni ležijo v številnih množičnih grobiščih od Koroške do Maribora, okoli Celja, v Kočevskem Rogu, na Gorenjskem in blizu slovensko-hrvaške meje), ki sta jih po vojni likvidirala slovenska OZNA in slovenski KNOJ, predvsem pa enote 3. in 4. Jugoslovanske armade. Število teh žrtev gre gotovo v deset tisoče.

    Med slovenskimi državljani so največja skupina žrtev domobranci, ki so se predali angleški armadi in jih je šesta oklepna divizija izročila partizanskim enotam ali pa so bili zajeti že na ozemlju Slovenije. Druga največja skupina žrtev so civilisti, ki jih je Ozna aretirala na domovih in jih usmrtila bodisi takoj ali pa po nekaj tednih. Pobiti so bili tudi mnogi Slovenci, ki so kot mobiliziranci v nemško vojsko padli v ujetništvo in bili po krajšem času poslani v Slovenijo. Med žrtve spadajo tudi Slovenci, ki jih je Ozna ugrabila v tujini in umorila neznano kje.






    Na grajskem dvorišču v Murski Soboti so bili 23. julija 1945 obešeni Jožef Kerčmar, Ladislav Strokai in Jožef Turk, Ivan Peterka in Franc Poredoš pa sta bila ustreljena za murskosoboškim pokopališčem. Na smrt so bili obsojeni 29. junija 1945 pred vojaškim sodiščem.

    1.3.7 Povojni politični zaporniki na Slovenskem

    Povojna komunistična oblast je bila na zunaj sicer videti pravna in celo demokratična, vendar je v bistvu delovala tako, da si je manjšina zagotovila neomejeno oblast nad večino. Partija se je v imenu ljudstva postavila nad ljudstvo in si tako ustvarila pogoje za oblastništvo in nasilje.

    Po mnenju partije je bilo takrat v naši domovini ogromno nepoboljšljivih protidržavnih elementov oziroma sovražnikov socialistične ureditve. To je narekovalo, da je takratna oblast ustanovila kazenske zavode in jih začela polniti z zanjo neprimernimi in nevarnimi ljudmi. Skrb za množično zapiranje ljudi je prevzela Ozna (Oddelek za zaščito naroda), aretacije pa so opravljali člani Knoja (Korpus narodne obrambe Jugoslavije), JA in narodna milica.

    Zapiranje je potekalo po hitrem postopku. Brez sodbe ali drugačne obrazložitve so osumljence preoblekli v zaporniško obleko, ostrigli na golo in jih potisnili v zapore ali delovna taborišča. Najhujši zasliševalci so bili iz vrst Ozne, večina sodnikov pa ni imela nikakršnega znanja o sodni zakonodaji. Tako so ljudi obsojali (tudi na smrt) čevljarji, trgovski pomočniki, uslužbenci, oficirji…

    Zapornike so kaznovali na različne načine, jih poniževali, preganjali in tepli, prebujali sredi noči in jih gnali telovadit, polivali z mrzlo vodo, jih prisilili držati roke v zrak do onemoglosti, stati na prstih nog in se dotikati zidu s prsti rok. Med hujšimi mučenji je »pranje glave« (večkratna potunkanja glave v vodo), med najhujšimi pa inzulinska injekcija (odvzem sladkorja iz krvi in vračanje sladkorja v žilo), po kateri je mučeni redno padel v nezavest.

    Zdravstvena oskrba zapornikov je bila zelo pomanjkljiva. Zdravstveno stanje zlasti političnih obsojencev ni nikogar zanimalo. Težje bolnike so odpeljali neznano kam. Zelo hitro so izginuli tudi umrli.

    Zaporniki so prejemali le toliko hrane, da so ostali pri življenju. Zjutraj so bili običajno postreženi s črno kavo (projo) in koščkom koruznega kruha, za kosilo je bila prekuhana voda z zeljem, repo ali krompirjem (za priboljšek je bil ričet), za večerjo pa prežganka ali ostanki od kosila. Še posebej je bilo hudo zaradi rednega pomanjkanja vode.

    Kljub strogi zastraženosti so zaporniki stalno mislili na pobeg in jih tudi organizirali. Ker je bil skoraj v vsaki skupini za pobeg agent Udbe, je bilo le malo pobegov uspešnih.

    Življenjske razmere v nekaterih zaporih in delovnih taboriščih so bile tako slabe, da so obupavali in klonili tudi mlajši in zdravi zaporniki. V delovnih taboriščih so bili nameščeni v lesenih barakah, v katerih se je trlo od 100 do 150 zapornikov. Spali so v nadstropnih posteljah, večinoma po dva na enem ležišču. Nič boljše ni bilo v zaporih. V samicah in bunkerjih so običajno ležali kar na golem betonu ali zemlji.

    V vseh zaporih in taboriščih je bilo okrog 80 odstotkov političnih zapornikov in 20 odstotkov kriminalcev, ki so marsikje nadomeščali paznike.

    Samo v letu 1945 je bilo na celotnem področju Slovenije zaprtih 2918 oseb, narodna milica pa je v času delovanja sodišč narodne časti aretirala nad 5000 oseb. Nekaj let pozneje je bilo zaprtih mnogo več. V ljubljanski jetnišnici, ki je imela kapaciteto za 400 kaznjencev, se je gnetlo kar 1198 oseb. Partijski upravni aparat se je moral tri leta po vojni ukvarjati tudi z vojnimi ujetniki. Januarja 1947 je bilo na ozemlju Slovenije 17 vojaških taborišč in ena bolnica. V teh ustanovah je bilo skupaj 14.479 vojnih ujetnikov.

    Najbolj množično zapiranje ljudi je bilo v času od 1945 do 1956. Šele ko je bil Tito od strani Američanov resno opozorjen, naj preneha z množičnim zapiranjem ljudi, se je komunistični nasilni stroj začel počasi ustavljati, dokončno pa se je zaustavil šele leta 1990, po prvih demokratičnih volitvah.

    1.3.8 Volitve

    Značilnost prvih volitev v drugi Jugoslaviji so bile volilne goljufije in množično odvzemi volilne pravice. Po drugi svetovni vojni so ženske sicer dobile volilno pravico, vendar so ljudje volili tiste kandidate, ki sta jih preverila partija in tajna politična policija. Komunisti so volitve potrebovali le kot potrditev svoje dominacije, dejansko pa so ljudje hodili na volitve, ne da bi imeli volilno pravico.



    1.3.9 Obnova, prostovoljno in suženjsko delo

    Materialna vojna škoda v Sloveniji je bila ocenjena na 1,075 milijarde dolarjev. Obnovo so vodili v skladu s cilji revolucije, v letu 1945 so imeli prednost prometni objekti in objekti energetskih, metalurških in kovinskopredelovalnih podjetij. V letu 1946 so začeli obnavljati še 66 podjetij drugih panog. Od leta 1947 so obnavljali le podjetja, vključena v petletni načrt. Manjši del strojev in opreme so podjetja dobila od organizacije UNNRA.

    Do leta 1946 so obnovili več kot 180 šol, zdravstvenih in kulturnih ustanov ali polovico poškodovanih.

    Do leta 1947 so obnovili več kot 30.000 uničenih in poškodovanih zgradb ali 65 odstotkov vseh. Po letu 1947 je obnova zaradi gospodarskih težav zastala. Večino dela in sredstev so morali prispevati lastniki sami, mnogo sredstev in materiala so dobili s pretiranim posekom gozdov, manj kot petino je bilo posojil.

    Veliko dela pri obnovi in izgradnji so opravili s prostovoljnim, udarniškim delom, predvsem mladine. Največji delovni akciji v Sloveniji sta bili izgradnja Nove Gorice leta 1947 s 6.000 brigadirji in gradnja avtoceste Ljubljana-Zagreb leta 1958 s 53.000 brigadirji. Poleg njih je bilo v obnovo in izgradnjo socializma s suženjskim delom političnih kaznjencev in vojnih ujetnikov vključenih še več deset tisoč ljudi. Tako so do konca 50. let gradili tudi številne novogradnje: tovarne, stanovanja, ceste in železnice…

    1.3.10 Železna zavesa in spor z Informbirojem

    Jugoslavija je po 2. svetovni vojni kot zaveznica Sovjetske zveze gradila železno zaveso proti Italiji in Avstriji. Leta 1948 se Komunistična partija Jugoslavije ni hotela podrediti Stalinovi nadvladi v Informbiroju (Informacijski biro komunističnih in delavskih partij). Sledila je politična, gospodarska in vojaška blokada Jugoslavije s strani Informbiroja. Jugoslavija se je bila prisiljena opreti na pomoč z Zahoda, v petdesetih letih je začela s politiko neuvrščenosti. V notranji politiki se je kljub uvajanju samoupravljanja nadaljevala politika stalinističnega državnega terorizma.

    1.3.11 Goli otok

    Resolucijo informbiroja leta 1948, s katero se je začel razdor med Komunistično partijo Jugoslavije in med Komunistično internacionalo, je jugoslovansko politično vodstvo izrabilo ne samo za opravičilo aretacij simpatizerjev Sovjetske zveze, ampak tudi zato, da je izvedlo »partijsko čistko« tistih njenih članov, ki niso popolnoma soglašali s politiko centralnega vodstva Partije. Čistke, ki so obsegale montirane sodne procese, gulage in druge načine pobijanja lastnih članov, »so bile uveljavljena metoda« sovjetske in drugih komunističnih partij in jih ni uporabljal noben drug diktatorski politični režim. Jugoslovanska »čistka« je zajela tudi tiste slovenske komuniste, ki so se zavzemali za večjo samostojnost takratne Federativne republike Slovenije. Ker obstoječi zapori niso bili dovolj veliki, je bilo leta 1949 ustanovljeno koncentracijsko taborišče na Golem otoku, ki je bilo pod upravo Udbe (jugoslovanske tajne policije). Večina zapornikov na Golem otoku so bili komunisti, ki so sodelovali v odporniškem gibanju proti okupatorjem v drugi svetovni vojni, nekaj pa je bilo tudi študentov in dijakov, ki so bili člani socialističnih komunističnih mladinskih organizacij, zaradi svoje mladosti niso imeli nobene prave predstave o totalitarni naravi komunizma.

    Koncentracijsko taborišče Goli otok je bilo strogo varovana državna skrivnost. Šele po več desetletjih je javnost izvedela ne samo za obstoj tega taborišča (vedelo se je samo za zapore), ampak tudi za nečloveške razmere, katerim so bili zaporniki podvrženi. Po mnenju poznavalcev je jugoslovanska tajna policija uporabila kombinacijo izkušenj nacističnega Gestapa in sovjetskega NKVD-ja in bila prva, ki ji je v koncentracijskem taborišču uspelo množično pranje možganov (brainwashing) s posledičnim fizičnim in psihičnim zlomom zapornikov. Število vseh političnih zapornikov, ki so bili v času obstoja koncentracijskega taborišča zaprti na Golem otoku, ni znano, ocene se gibljejo med 20.000 do 40.000 ljudi.

    1.3.12 Vojna proti zasebni lastnini in podjetništvu

    Ena najhujših oblik nasilja komunističnega režima v Sloveniji so nasilne razlastitve premoženja. Te je komunistični režim najintenzivneje izvajal v obdobju 1945-1963. V tem obdobju je komunistična oblast izvedla vrsto nasilnih razlastitvenih ukrepov, med katerimi so izstopali zlasti naslednji:
  • zaplembe (konfiskacije), 1945-,
  • agrarna reforma, 1945-1948 in 1953,
  • nacionalizacija zasebnih gospodarskih podjetij, 1946 in 1948,
  • nacionalizacija najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, 1958-1963.


  • Zaplembe so predstavljale prisilni odvzem celotnega premoženja (popolna zaplemba) ali določenega dela premoženja (delna zaplemba) fizične ali pravne osebe v korist države in brez odškodnine. Izrekali so jih kot stransko kazen za določena kazniva dejanja, ali pa na narodni osnovi. V letih 1945-1952 je bilo v Sloveniji izrečenih najmanj 27.000 zaplemb premoženja. Na osnovi avnojskih odlokov oz. t.i. patriotične nacionalizacije oz. notranjih reparacij so z več kot 20.000 odločbami o zaplembi zaplenili 98 odstotkov nemškega premoženja v Sloveniji.

    Najbolj množične zaplembe premoženja so izrekali v letih 1945 in 1946, ko je v Sloveniji potekala zaplemba premoženja t.i. narodnih sovražnikov. Te zaplembe so izrekale zaplembne komisije, vojaška sodišča in sodišča narodne časti. Množično izvajanje zaplemb je v Sloveniji potekalo vse do leta 1952. Potem ko so zaplembne komisije, vojaška sodišča in sodišče narodne časti svoje delo opravili, so zaplembe začela izrekati civilna sodišča. Izrekala so jih predvsem pripadnikom tistih družbenih slojev, ki so za komunistično oblast predstavljali »razredne sovražnike«, kot so bili industrijski podjetniki, trgovci, obrtniki, večji kmetje (»kulaki«) itd. Proti njim so pred civilnimi sodišči v obdobju 1945-1952 potekali številni procesi, med katerimi so bili mnogi ne samo politični, ampak tudi zrežirani. Za nekatere podjetnike, kot npr. za trgovce Ivana Malavašiča z Vrhnike ter Franca Dobovičnika in Miloša Pšeničnika iz Celja, so se ti procesi končali tragično, saj so bili poleg zaplembe premoženja obsojeni tudi na smrtno kazen in usmrčeni.

    Število zaplemb se je bistveno zmanjšalo šele leta 1952, vendar tudi takrat z njihovim izrekanjem niso popolnoma prenehali. Zlasti na osnovi zakona o odvzemu državljanstva so jih izrekali še vsa petdeseta in šestdeseta leta. Kazenski zakonik SFRJ pa je institut zaplembe poznal vse do leta 1990.

    Zaplembe so se nadaljevale s tremi nacionalizacijami. Prva nacionalizacija je decembra 1946 zajela najpomembnejša industrijska ter gradbena, gozdarska, kmetijska, bančna in zavarovalna, trgovska, prometna in prevozniška podjetja. Z drugo nacionalizacijo v aprilu 1948 je bilo zaplenjenih približno 690 gospodarskih podjetij, skladišč in vinarskih kleti, prometnih, kulturnih in zdravstvenih ustanov, nepremičnin tujih državljanov in ustanov. S prvo in drugo nacionalizacijo so bili podržavljeni celotna industrija, trgovina, bančništvo in zavarovalništvo, največji del prometa in gostinstva ter vse kulturne, prosvetne in zdravstvene dejavnosti. V tretji nacionalizaciji v decembru 1958 je bilo zaplenjenih približno 19.000 zgradb (8.200 stanovanjskih, 5.800 poslovnih, 3.000 kmetijskih, 2.000 javnih) in približno 113.400 gradbenih parcel v površini skoraj 12.000 hektarjev.

    Z zaplembami in drugimi razlastitvenimi ukrepi je bil celotnemu slovenskemu gospodarstvu, še zlasti podjetništvu, prizadejan izredno hud udarec, saj je bilo z njimi v celoti uničeno zasebno podjetništvo in za pol stoletja zatrta vsaka zasebna podjetniška pobuda. Hkrati je bil s temi razlastitvenimi ukrepi iz slovenskega gospodarstva nasilno odstranjen ravno tisti družbeni sloj, ki je bil do takrat nosilec njegovega razvoja. Vse to pa je nujno pripeljalo do vse večjega gospodarskega nazadovanja Slovenije in posledično tudi do zloma samega komunističnega sistema v njej.

    1.3.13 Kolektivizacija kmetijstva

    Kolektivizacija kmetijstva oz. prizadevanja za uničenje zasebnega kmetijstva so se tudi v Jugoslaviji izkazala za utopičen domislek s tragičnimi posledicami.

    Z agrarno reformo so več kot 11.000 lastnikom zaplenili več kot 260.000 hektarov zemljišč. Večino zemlje je obdržala država, približno 36.000 hektarov zemljišč so razdelili več kot 22.000 ljudem. Leta 1953 so določili zemljiški maksimum na 10 hektarov orne zemlje.

    Osnova »socialistične graditve na vasi« so bile zadruge. Temeljna oblika je bila splošna kmetijska zadruga, sredi leta 1948 jih je bilo 1151.

    Urbanistična napoved kolektivizacije vasi naj bi bili zadružni domovi, ki so jih začeli graditi konec leta 1947. Leta 1950 jih je bilo zgrajenih 98, 209 delno zgrajenih, 423 pa so jih začeli graditi in jih večinoma niso sezidali.

    Leta 1949 so začeli ustanavljati kmečke delovne zadruge. Vanje so zadružniki vložili svoje premoženje. Leta 1950 je bilo takih zadrug 381, v njih je bilo 8.600 kmečkih gospodinjstev (4,7 odstotka vseh) z 69.300 hektarov zemlje (3,5 odstotka površine zemljišč). Kmetje so se kolektivizaciji upirali, kmečke delovne zadruge niso uspešno gospodarile, zato so jih v letih 1953/54 opustili. S pritiskom na kmete in z industrializacijo so oblasti spodbujale beg ljudi z zemlje. Od leta 1952 do 1981 se je delež kmečkega prebivalstva zmanjšal z 41 odstotkov na 9.

    1.3.14 Vojna proti veri in Cerkvi

    Za komunistične oblasti je bila katoliška Cerkev »hrbtenica opozicije«. Več kot desetletje po 2. svetovni vojni so uporabljali skrajna sredstva, da bi jo uničili. Pred komunisti je zbežalo v tujino 62 bogoslovcev in 275 duhovnikov.

    Med umorjenimi ujetniki, vrnjenimi s Koroškega, je bilo 14 kuratov. Poleg tega je bilo do leta 1950 umorjenih oz. je za posledicami mučenja umrlo več kot 20 duhovnikov.

    V letih od 1945 do 1961 so pred sodišče postavili 429 duhovnikov (duhovnikov je bilo tedaj približno tisoč), devetkrat so izrekli smrtno kazen in jo štirikrat izvedli. Skupna dolžina 339 zapornih kazni je bila 1.260 let. Od leta 1951 do 1961 so 1.411 duhovnikov obsodili na upravne kazni.

    Del duhovnikov je bil obsojen zaradi delovanja med vojno, tako sodelovanja z okupatorjem, narodnega izdajstva, delovanja proti Osvobodilni fronti, organiziranja t.i. »bele garde« in domobranskih čet oz. zaradi sodelovanja s temi, zaradi pošiljanja v internacijo, oz. ker so posredovali samo za določene ljudi itd. Drugi del duhovnikov je bil obsojen zato, ker so delovali proti obstoječi oblasti oz. državni ureditvi, vzdrževali zveze s tujino, skrivali in reševali ljudi čez mejo, razširjali lažno propagando in sovražno literaturo, podpirali »križarje« ipd., pa tudi zaradi homoseksualnosti. Upravne kazni so bile izrečene predvsem zaradi nedopustnega poučevanja verouka, nedovoljenih procesij in nabiranja denarja. Večinoma so bili duhovniki kaznovani na denarno kazen, nekajkrat pa tudi na krajše zaporne kazni.

    Procesi proti duhovnikom so bili politično motivirani procesi. Pravne norme, ki so veljale v demokratičnih državah, niso igrale nobene vloge. Sodišče ni upoštevalo ne prič v prid obrambe in ne motivov dejanj. Pri tem pa je bilo veliko duhovnikov obsojenih zaradi nenatančno definirane kolektivne krivde. Obtoženec večinoma ni imel možnosti, da bi se pripravil na obrambo. Včasih je zagovornika spoznal šele pri sodni obravnavi. Publika je bila izbrana, propaganda v medijih in na partijskih sestankih je pripravljala vzdušje za obsodbo, ki je bila politično diktirana. Oblast je kršila temeljne človekove pravice in to v preiskavi, med sodno obravnavo, v zaporu in med služenjem prisilnega dela.

    Poleg procesov, v katerih je bila Cerkev vključena skupaj z drugimi organizacijami, strankami, ustanovami, vojaškimi skupinami – npr. božični proces (1945), Rožmanov proces (1946), Bitenčev proces (1948) – je bila tudi vrsta skupinskih duhovniških procesov. Leta 1947 je oblast pripravila dva večja duhovniška procesa proti frančiškanom, in sicer v Puli in v Sloveniji. Sledili so Leničev proces (1947), proces proti sestram v Lichthenturnu (1947), proces proti lazaristom v Celju (1948), proces proti magdalenkam v Slovenski Bistrici (1949), jezuitski proces (1949), Tolminski proces (1951), Šolar-Fabijanov proces (1952) itd. Procesi proti duhovnikom so bili pogosto na cerkvene praznike ali okoli praznikov, tako npr. »božični proces« in proces proti Leniču v božičnem času, proces proti Jožku Kraglju tik ob prazniku sv. Petra in Pavla.

    Zaplenili so cerkveno premoženje, Cerkvi nalagali visoke davke in denarne kazni, prepovedali so verouk v šolah, izključili teološko fakulteto iz ljubljanske univerze, prepovedali verska glasila. Da bi si podredili Cerkev, so ustanovili posebno duhovniško društvo, v katerem so bili številni sodelavci tajne politične policije.

    Porušenih je bilo mnogo verskih objektov, zlasti cerkve na Kočevskem, kapelice in znamenja. Spremenili so imena krajev, ki so bili poimenovani po katoliških izročilih. Mnogokrat so napadali duhovnike in motili verske obrede. Krščanski prazniki niso bili več dela prosti dnevi, skušali so si prisvojiti nekatera krščanska izročila.

    Začela se je načrtna diskriminacija vernikov, ki jim niso dovolili opravljati vrste poklicev. Še otroci, ki so hodili k verouku, so bili deležni zasramovanja v šolah.

    1.3.15 Industrializacija

    Temeljni revolucionarni cilj je bil razvoj industrije. V začetku 60. let je bila elektrificirana vsa Slovenija. Obseg industrijske proizvodnje se je iz obdobij pospešene rasti in kriz v letih 1952-1988 povečal z indeksom 1.113, število zaposlenih z indeksom 368, moč pogonskih strojev in motorjev v industriji pa z indeksom 991.

    Toda boljševiki so po razbitju kapitalistične ekonomske strukture začeli graditi ekonomski sistem, ki ni mogel zaživeti. To se je pokazalo tudi v Jugoslaviji. Centralno planiranje v prvem obdobju administrativnega socializma ni uresničilo prenapetih načrtov prve petletke (1947-1952), nato so jugoslovanski komunisti po sporu z informbirojem izumili samoupravno odločanje. Prav tako so spremenili državno lastnino v družbeno. Toda tržišče brez zasebnega podjetništva in lastnine ni moglo delovati. Tudi jugoslovanska komunistična ekonomija je znova in znova bankrotirala zaradi politično izsiljenih naložb in vsesplošne neodgovornosti pri sprejemanju naložbenih načrtov ter upravljanju podjetij. Ni bila sposobna preživeti brez pomoči kapitalističnih držav in zadolževanja.

    1.3.16 Na robu lakote in revščine

    Raven mezd izpred 2. svetovne vojne je bila v Jugoslaviji dosežena leta 1958, vendar je treba upoštevati, da je Jugoslavija v 50. letih dobivala po nekaj milijard dolarjev letne pomoči od Zahoda. Boljševistična ekonomija je temeljila na izgradnji energetike in težke industrije. Posledica so bile naložbe, ki niso zadovoljevale osnovnih potreb potrošnikov. Velik del proizvodnje je bil samemu sebi namen, pomanjkanje potrošnih dobrin je bilo vsesplošno. Zaostrene razmere so še poslabšali spor z Informbirojem leta 1948 in suše v letih 1950 in 1952.

    Sistem vojnega gospodarstva in racionirane preskrbe je veljal do oktobra 1952. Maja 1945 so centralno določili merila za razdeljevanje blaga. Nakup živil so omogočale živilske izkaznice, nakup industrijskih izdelkov pa točke oz. kuponi nakaznic. Potrošniki so bili razdeljeni na razrede. Sistem preskrbe je bil naravnan tako, da sta bila bolje oskrbovana vladajoča elita in industrijski proletariat, vendar so tudi mnogi od teh živeli v pomanjkanju.

    Tudi po letu 1955, ko so bolj pospeševali proizvodnjo potrošnih dobrin in povečevali plačne sklade, so se zaradi premalo potrošnih dobrin in šibke trgovske mreže pojavile motnje pri oskrbi. Ljubo Sirc povzema, da »ljudje v komunističnih deželah po krivdi nestvarne ideologiji niso živeli, kot bi spričo svojih naporov morali«.

    1.3.17 Samoupravljanje

    Po sporu z Informbirojem so bili jugoslovanski komunisti na eni strani bolj stalinski od Stalina, po drugi strani pa so skušali s samoupravljanjem, ki je bilo temeljno načelo ureditve Jugoslavije od 1950 do 1990, ustvariti alternativo administrativnemu socializmu. Jugoslovanski model je bil najobsežnejši poskus uresničitve »socialističnega samoupravljanja«. Leta 1950 so sprejeli Temeljni zakon o upravljanju državnih gospodarskih podjetij in višjih gospodarskih združenj po delovnih kolektivih, s katerimi naj bi delavci prevzeli upravljanje podjetij. Državno lastnino so preimenovali v družbeno, »družbeno upravljanje« so razširili še na lokalne skupnosti, šolstvo, zdravstvo, kulturo. Ustava iz leta 1963 je uvedla enoten pojem samoupravljanja.

    Samoupravljavci niso zmogli bremena upravljanja, glavne niti odločanja so ostale v rokah vodilnih članov Zveze komunistov.

    1.3.18 Povojna usoda Tigrovcev

    Člani prve protifašistične narodne organizacije v Evropi – TIGR - za svoje predvojno in vojno delovanje proti fašistični Italiji in za priključitev Primorske k Sloveniji po vojni niso bili deležni zasluženih pohval in nagrad. Prav nasprotno – zaradi zbiranja podatkov o vojaški moči fašistične Italije za britansko obveščevalno službo so bili nekateri zaprti in zaslišani. Prav tako je oblast ocenila zbiranje zgodovinskih podatkov o preteklosti Tigra in obujanje njegove tradicije za nezaželeno, saj so bili po mnenju komunistične elite partizani pod vodstvom komunistov edino pravo odporniško gibanje.

    Tigrovci tako za svoje nekdanje delovanje po vojni niso uživali takšnih socialnih pravic kot partizani in drugi sodelavci narodnoosvobodilnega gibanja. O Tigru se ni smelo pisati drugače, kot je zapovedovala vladajoča komunistična oligarhija, ta pa je ocenila, da je bil Tigr reakcionarna in nacionalistična organizacija. Zaradi okrepljene aktivnosti tigrovcev sredi petdesetih let pri zbiranju podatkov, boju za socialno izenačitev s partizani ipd. je prišla ta problematika junija 1958 celo na dnevni red seje najvišjega slovenskega političnega vodstva Zveze komunistov Slovenije. Vodilni slovenski komunisti so tam sklenili, da ne bodo tigrovcem popustili niti za korak, saj bi to pomenilo priznanje, da se odpor proti okupatorju ni začel šele po pozivu komunistov na oboroženo vstajo.

    1.3.19 Žene in mladina

    Revolucionarni poseg v družinska razmerja je skušal osvoboditi žensko, temeljna posledica pa je bila, da je naraslo število zaposlenih žensk, obenem pa so te še vedno opravljale gospodinjsko delo. Njihov delež v visoki politiki je bil omejen predvsem na nekaj funkcionarskih žena.



    Temeljno orodje za vzgojo »novih socialističnih ljudi« naj bi bila šola. Revolucija je zatrla vse zasebne osnovne in srednje šole, leta 1958 je ukinila klasične gimnazije, leta 1974 je neuspešno poskušala s t.i. usmerjenim izobraževanjem.

    Šolski učbeniki so bili prepojeni z ideološko propagando. Tako so otrokom v učbeniku iz leta 1950 svetovali: »Tega ne razumemo, pojdimo k Vladimirju (Vladimir Iljič Lenin), ki zna vse.«



    1.3.20 Cenzura

    Cenzure v Jugoslaviji v obdobju 1945-1990 formalno ni bilo. Toda oblast je imela do 80. let popolno kontrolo nad mediji in vsemi objavami. V Sloveniji je bilo več kot 30 sodnih prepovedi širjenja tiska in veliko več neformalnih prepovedi. Prepovedan je bil uvoz emigrantskih tiskov in drugih tiskov iz tujine, ki so kritično pisali o Jugoslaviji.


    Izločanje knjig, ki jih je prepovedala Komunistična partija, v redakciji ukinjenega liberalnega dnevnika Jutro.

    1.3.21 Begunci

    Jugoslovanske oblasti so nasprotnike komunizma in begunce pred komunizmom obravnavale kot sovražnike, t.i. politično emigracijo. Po režimskih ocenah je leta 1955 živelo v Argentini 8.000 in v ZDA 5.000 pripadnikov t.i. slovenske politične emigracije, leta 1966 naj bi jih bilo približno 18.000, dve leti pozneje pa več kot 20.000. Njihovo število je naraščalo, ker so številni ljudje iz Slovenije bežali na Zahod čez avstrijsko in italijansko mejo. Od leta 1945 do 1959 je uspelo pobegniti z ozemlja Slovenije več kot 34.000 osebam, nato pa do leta 1965 še skoraj 11.000 osebam. Bežali so predvsem zaradi revščine. Več deset tisočim ni uspelo pobegniti oz. so jih avstrijske in italijanske oblasti vrnile v Jugoslavijo in so bili obsojeni na polletne ali tudi daljše zaporne kazni.

    1.3.22 Nemška in italijanska manjšina

    Verjetno več kot 10.000 pripadnikov nemške manjšine je po 2. svetovni vojni pobegnilo iz Slovenije, do 10.000 so jih izgnali do srede leta 1946, verjetno nekaj tisoč pa so jih pomorili v Sloveniji. Približno 27.000 oseb je do leta 1954 ilegalno pobegnilo iz Cone B Svobodnega tržaškega ozemlja oz. so ob Londonskem sporazumu izbrali preselitev v Italijo.

    Kakor so kot »Nemce« izgnali tudi številne Slovence, tako je bilo tudi med »Italijani« več tisoč Slovencev.

    1.3.23 Slovenske manjšine

    Po 2. svetovni vojni so zunaj meja republike Slovenije ostale slovenske manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem.

    V Italiji so število Slovencev v Trstu ocenjevali na približno 60.000, v Gorici in okolici na približno 12.000 in v Beneški Sloveniji na približno 30.000. V Avstriji so na Koroškem leta 1951 našteli 42.000 Slovencev, po ocenah naj bi jih bilo približno 80.000, več tisoč jih je bilo na Štajerskem. Več tisoč je bilo tudi porabskih Slovencev na Madžarskem.

    Slovensko manjšino v Avstriji varuje 7. člen avstrijske državne pogodbe, Slovence na Tržaškem Posebni statut o narodnih manjšinah, ki je bil del Londonskega sporazuma iz leta 1954. Slovenske manjšine so bile kljub mednarodnim garancijam izpostavljene agresivnemu razslovenjenju. Niso uživale kulturne avtonomije, oteževali so jim šolanje v maternem jeziku.

    Jugoslovanske oblasti so gradile manjšinske ustanove, vendar so v manjšino vnašale dodatne razdore z izvozom revolucije in spletkami tajne politične policije. Položaj manjšin je zapletel tudi jugoslovanski spor z Informbirojem leta 1948.

    1.3.24 Socialistična ideološka indoktrinacija in povojna slovenska umetnost

    Vpliv ideologije na likovno umetnost je v slovenski povojni družbi razviden iz političnega nasprotovanja izražanju človeške individualnosti in vsiljevanja umetnostnih kriterijev, utemeljenih na ideoloških izhodiščih. Tovrstni posegi so se po vojni sklicevali na izgradnjo novega sveta ter na lik programiranega socialističnega človeka, torej na zglede socialističnega realizma, kakršen se je oblikoval v Sovjetski zvezi, pri nas pa utrdil ob Titovi zavrnitvi sleherne »dekadence«, ki naj bi bila plod kapitalizma.

    Politično usmerjanje je navzven najbolj vidno v urbanizmu in arhitekturi, kjer so vsiljevali stolpnice, ki naj bi konkurirale cerkvenim zvonikom, ter kolektivistično pojmovanje gradnje. Ideološki vidik je določal tudi odnos do kulturne dediščine, zlati cerkva in gradov, v katerih so videli znamenje preživele ideologije in družbenega reda. Iz ideoloških razlogov so zlasti po prekinitvi diplomatskih odnosov z Vatikanom 1952 brezpravno porušili množico znamenj in kapelic, na Kočevskem, kjer je prišlo do pravega kulturnega genocida, pa vrsto cerkva. Na ideoloških predsodkih utemeljen kulturni primitivizem je drastično oviral celo obnovo nekaterih najpomembnejših poškodovanih kulturnih spomenikov.

    Slikarstvo so kulturni ideologi, med katerimi so bili tudi umetnostni zgodovinarji in slikarji, skušali vpreči v službo kolektivizacije kot vzgojno sredstvo v boju za zmago socializma, zato sta bila v njem zapovedana optimizem ter motivika vojnega herojstva in povojne obnove. Ideološki so bili kriteriji pri žiriranju razstav, kiparske spomenike pa so nadzirale borčevske komisije. Umetniki so na to različno reagirali: nekateri so se prilagodili, najpomembnejši ustvarjalci pa niso popustili represiji. Dvom o socialističnemu realizmu je mednje zasejala razstava sovjetskega slikarja Gerasimova in drugih leta 1947, nad katero so bili številni slikarji vsaj na tihem razočarani.

    Zavračana so bila vsa dela , v katerih je bilo čutiti pesimizem, v letih 1948-49, pa so postale sumljive celo slike klasikov slovenskega slikarstva impresionistov, ker v njih ni bila razvidna razredna opredelitev. Realizem so seveda vsiljevali tudi na likovni akademiji, kjer so zaradi ekspresionističnega kipa Zločin kiparja Cirila Cesarja vrgli s specialke. Uradno forsiranje socialističnega realizma se je sicer postopoma omililo, saj se je 1954 od njega distanciral tudi Edvard Kardelj, vendar je bil odnos do oblik abstraktne umetnosti še naprej odklonilen, o čemer najbolj drastično priča Titov govor iz leta 1963. Kako je politika razpolagala s kulturo, pa se vidi tudi v prepovedi že postavljene razstave klasika slovenskega kiparstva Franceta Goršeta leta 1972.

    Taka atmosfera je seveda spodbujala samocenzuro in konformizem ter vlivala strah, kar se je pokazalo tudi v slovenski umetnostni zgodovini, ki je izšla iz idealističnih duhovnih osnov in se je zato morala nenehno potrjevati, si prizadevati za socialno metodo ter izjavljati, da se skuša čim bolj približati marksizmu.

    1.4 Temna stran meseca
    (Drago Jančar)




    Konec maja 1945 je na Kongresnem trgu v Ljubljani govoril maršal Tito. V njegovem govoru lahko najdemo prvo napoved povojnih pobojev političnih nasprotnikov: »Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.« Titov govor dokazuje, da so bili v političnem vodstvu nove Jugoslavije tedaj že odločeni, da bodo medvojne nasprotnike pobili. Šlo je za načrt, po katerem je treba brez odvečnih pravnih kolobocij razorožene domobrance in civilne politične nasprotnike na skrivnih mestih postreliti. Sami so za to opravilo uvedli knjigovodski izraz; likvidirati. Isti dan je v Slovenskem poročevalcu objavljen tudi tekst pisatelja Seliškarja.

    Seliškarja izdaja njegov jezik, Seliškarjev siloviti opis dokazuje močneje kot Titov govor, da je osvobodilno gibanje padlo v naročje istega zla, proti kateremu se je borilo. Spregovoril je jezik krvi in zemlje, jezik Blut und Bodna, jezik totalnih, dokončnih rešitev. Endlösung: Mi ne bomo posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njegove korenine izruvali in jih požgali, in zemljo, v kateri je raslo tako drevo, bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom niti najmanjše kali. Že med vojno je Oton Župančič zapisal preroške verze:

    Svobode naše jabolko se zlato
    nam zakotalilo je kri in blato,
    in preden spet zasije v čisti slavi,
    vsi bomo blatni, ah, in vsi krvavi.


    Prva faza je bila maščevanje in obračun, sledili so politični procesi, ki so ustvarjali ozračje strahu. Kaj se je mogel misliti profesor ali študent na pravni fakulteti, ko so njegovega dekana dr. Borisa Furlana, ki je še pred nekaj leti z londonskega radia pošiljal pozdrave partizanom, obsodili na smrt? Furlana so potem pomilostili, toda mnogih drugih niso. Nagodeta so ustrelili, pisatelja Velikonjo so ustrelili, trgovca Pšeničnika so ustrelili, predvojno levičarko Angelco Vode so obsodili na 20 let zapora. Procese so prenašali po zvočnikih na ulice in trge Ljubljane in drugih slovenskih mest. »Obračun s pijavkami in izdajalci,« kot piše neki časopisni naslov o procesu zoper gospodarstvenike in bankirje, je pomenil uvedbo ne samo diktature proletariata in vladavine delovnega ljudstva, temveč predvsem uvedbo povsod pričujočega nasilja, nadzora, ovajanja, strahu. Procesi so se vrstili. Potem ko je bil v pobojih končan obračun z dejanskimi nasprotniki, je prišla na vrsto buržoazija, simpatizerji Zahoda in gnile meščanske demokracije. Procesi proti duhovnikom, procesi proti kulakom. Procesi proti industrialcem in procesi proti književnikom. Na vrsto so prišli tudi njihovi lastni ljudje in partizanski intelektualci so si z grozo in v opravičilo ali pa samo v tolažbo citirali stara spoznanja iz časov pariške komune o revoluciji, ki žre lastne otroke. Jugoslovanski komunizem je dokazoval, da ni zapustil izvirne ideje, da zna biti v obračunu z razrednim sovražnikom še odločnejši od Velikega Stalina. Nastajati je začelo nekaj, kar današnji zgodovinarji, podobno kot v kubanskem ali vietnamskem ali romunskem primeru označujejo kot »nacionalni komunizem.« Od komunističnega univerzalizma, v katerega je bilo oprtih toliko upajočih oči ponižanih in razžaljenih slojev, ni ostalo nič, kvečjemu povsod enak teror in z njim povezan univerzalni strah, totalni strah, bi rekel Bohumil Hrabal. In totalni nadzor, totalitarizem, skratka. Pa čeprav z ljubljenim vodjem Titom. Vendar z vsebino, ki ji je nadel ime prav tako ljubljeni vodja svojega ljudstva Mussolini: totalitario. Nastal je tip družbe, ki ga Britanska enciklopedija opisuje kot decentralizirani ali populistični totalitarizem: karizmatični voditelj, odprava legalnih, socialnih in političnih tradicij, industrializacija, vsako drugačno mnenje od zapovedanega je zlo za družbo, notranje politične razlike niso dovoljene. In danes se čudimo, kako je mogoče, da nismo nič vedeli o roških pobojih. Prav tako nismo vedeli, kakor Nemci zelo dolgo niso hoteli vedeti za obstoj koncentracijskih taborišč. Zaradi strahu in molka nismo vedeli. Tisti, ki smo rojeni po drugi vojni, ali tisti, ki so po vojni odraščali, vsi smo živeli v enkratnem družbenem sistemu, ki se po vsej verjetnosti ne bo ponovil. Štafete, prisege Titu, stadionski rituali, vsakdanje šolske ure iz socializma in bratstva, iz ljubezni do socializma in Tita ter sovraštva do sovražnikov, ki prežijo za mejami in tudi za nami, vse to je bilo naše življenje. Nihče nam ni povedal, da se je vse to že dogajalo; v nacistični Nemčiji, v Sovjetski zvezi, v fašistični Italiji. Nihče nam tudi ni povedal, dokler ni pridrla na dan resnica o tem, da je celoten sistem zgrajen na kosteh pobitih, da so bili zapori zmeraj, včasih bolj, včasih manj polni političnih nasprotnikov, izmišljenih ali resničnih, in da je naše socialistično otroštvo teklo v času, ko so politični kaznjenci še zmeraj tolkli kamenje na Golem otoku.

    Komunizem je bil prožnejši od nacizma, ker je trajal dlje in je imel čas graditi svojo družbo; ker je šel skozi različne faze, je bil tudi odprtejši. Več podobnosti o korporativističnih in kolektivističnih rešitvah bi našli s fašizmom. Komunizem je bil drugačen od nacizma in fašizma. Toda bil je totalitarizem. O tem ni dvoma.

    2. NOTRANJEPOLITIČNE RAZMERE V JUGOSLAVIJI


    2.1 Jugoslovanske notranjepolitične razmere in slovenska osamosvojitev


    Povojni federalizem je bil navidezen, Jugoslavija je bila v svojem bistvu do druge polovice šestdesetih let centralizirana, politbirojevsko vodena država, ki jo je upravljalo kakšnih deset ljudi iz vseh republik pod avtoritativnim vodstvom Tita. To je bil tudi glavni razlog za spore med Slovenijo in federacijo, ki so se stalno pojavljali na raznih področjih (čeprav največkrat javnosti prikrito), v obliki kriz pa (največkrat zaradi gospodarskih vprašanj) ciklično na vsakih deset do petnajst let. Do začetka osemdesetih let lahko identificiramo tri velike politično-gospodarske konflikte med Slovenijo in federacijo: leta 1945 zaradi zahtev Slovenije, da se v ustavo vnese pravica do samoodločbe vključno s pravico do odcepitve in zaradi gospodarskega izžemanja; v začetku šestdesetih let zaradi zahtev po odpravi centraliziranega gospodarstva in spremembe ustave, ki bi republikam dale več pravic; konec šestdesetih let in v začetku sedemdesetih let pa je prišlo do spora zaradi cestnih kreditov in »liberalistične« usmeritve predsednika slovenske vlade Staneta Kavčiča. Teoretično bi se Jugoslavija lahko preoblikovala v konfederacijo (z avtonomnimi pokrajinami tudi za Srbe na Hrvaškem) v času »liberalizma«, saj je bilo za konfederalistični model poleg Hrvaške in Slovenije tedaj – prvič in zadnjič – v zgodovini Jugoslavije, tudi srbsko vodstvo. Model, ki je bil sprejemljiv tako za republike (razen Srbije) kot za Tita je nato predlagal Edvard Kardelj. V njem je upošteval Titove vladarske ambicije in vlogo vojske v Jugoslaviji. Republike so dobile samostojnost, ne pa tudi demokracije, enotnost Jugoslavije pa so zagotavljali ena in enotna jugoslovanska partija, vojska in Tito kot predsednik države, partije in vrhovni poveljnik vojske.

    Osemdeseta leta so bila stanje permanentne krize federacije nasploh, še posebej pa v njenih odnosih s Slovenijo (poleg tega tudi v hrvaško-srbskih in slovensko-srbskih odnosih). Kriza se je stopnjevala zlasti od druge polovice osemdesetih let dalje, vrhunec pa je dosegla v začetku devetdesetih. Zgodovinsko dejstvo, ki ga danes marsikdo zanika je, da je Slovenija kljub stalnemu nezadovoljstvu v jugoslovansko federacijo verjela, v njen obstoj in ureditev je vložila ogromno energije in nobeni politični eliti (z izjemo dela politične emigracije) do konca osemdesetih let ni prišlo na misel, da bi iskali opcije izven Jugoslavije (to bi bilo glede na razmere v Evropi in svetu pred koncem hladne vojne tudi utopično). Temelj vseh nesporazumov med Slovenijo in federacijo je bil v različnem dojemanju Jugoslavije: ali zveza samostojnih držav ali unificirana država, ki naj bi sčasoma postala tudi enonacionalna, z večinskim jugoslovanskim narodom. Oziroma kot je zapisal Dobrica Ćosić: »Verjetno sem prvi srbski komunist, ki je dojel, da vi Slovenci niste za jugoslovanstvo, da ste za svojo samostojno nacionalno državo v okviru Jugoslavije, pod točno določenimi političnimi pogoji.« (november 1986).

    Do leta 1987 se niti v strukturi niti v funkcioniranju jugoslovanske federacije ni spremenilo nič bistvenega. Na najvišjih državnih in partijskih funkcijah so v glavnem rotirali ljudje, ki so na oblast prišli po obračunu z liberalizmom. To so bili bodisi stari preizkušeni kadri iz revolucije, ki so bili že v zatonu svoje biološke moči, bodisi politiki mlajše generacije, ki so se še pravi čas postavili na zmagovalno stran. Bili so predstavniki republik, po Kardeljevi in Titovi smrti politikov z jugoslovansko karizmo ni bilo več in tudi sistem je bil koncipiran tako, da »čistih« federalnih funkcij, takih na katere bi lahko prišli ljudje neodvisno od volje republik, ni bilo več, ne v organih oblasti in ne v zvezi komunistov.

    Slovenci so na Jugoslavijo gledali z mešanimi občutki, kar je bilo pogojeno tudi z generacijskimi razlikami, pogledi pa so se z naraščanjem jugoslovanske krize homogenizirali. Občutek, da Slovenija zaostaja, je bil vse močnejši, saj naj bi po podatkih, s katerimi so razpolagale oblasti, kupna moč Slovencev, ki je sredi sedemdesetih let znašala 80% kupne moči Avstrijcev, sredi osemdesetih let padla na 45%. K homogenizaciji Slovencev so prispevali tudi tendencioznost poročanja medijev v drugih republikah in zavist, ker je to edina federalna enota še razpolagala z minimalno akumulacijo. Starejša generacija, zlasti partizanska, je imela do Jugoslavije čustven odnos, kar velja tudi za politike, ki so sodelovali pri njenem ustvarjanju. Čeprav so vztrajno branili slovenske interese, si slovenski politiki prihodnosti niso znali predstavljati izven Jugoslavije. Tudi pogled generacij, rojenih med vojno in v prvih letih po njej se ni bistveno razlikoval. Tako prepričanje se je (ne glede na morebitno posamične zgodnejše dvome) dokončno razlomilo šele v letu 1991. Vmes je morala prevzeti oblast opozicija (Demos), ki je imela do Jugoslavije bistveno bolj radikalen odnos.

    Pri mlajših generacijah je v osemdesetih letih jugoslovanska zavest funkcionirala le še pri športu (zlasti nogometu in košarki) ter »jugoslovanskem« rocku. Za fantovski del populacije je bila glavna »jugoslovanska« izkušnja (večinoma slaba) služenje vojske. Tudi vrednote so bile popolnoma različne. Pri Slovencih je (ne glede na generacijo) prevladoval ekonomski »egoizem« (kot so jim pogosto očitali), usmerjenost na Zahod, potrošništvo in želja po modernizaciji, ki naj bi iz Slovenije čim prej naredila postindustrijsko družbo in jo izenačila z razvitimi evropskimi državami. Mednacionalno in politično ravnovesje v federaciji je bilo krhko, saj ni bilo več Tita kot zadnje avtoritete, ki bi na koncu odločila o sporih. Centralistični pritisk se je večal, slovenska uradna politika ga je skušala obrzdati tako, da je po korakih popuščala. Do sprejema amandmajev k slovenski ustavi septembra 1989 se je ob poskusih centralizacije največkrat oglasila javnost, šele potem je reagirala tudi politika. Ta je bila v Beogradu pogostokrat nemočna, saj ni imela zaveznikov. Hrvaški politiki so sicer s slovenskimi po tihem simpatizirali, na sejah pa molčali.

    Dilema, ki se je pojavljala pri slovenskih politikih, je bilo vprašanje načelnosti: glede na to, da je bila Slovenija v federaciji vztrajno preglasovana, so nekateri politiki zagovarjali stališče, naj pač ne oponira več, ampak v praksi ravna po svoje. Na gospodarskem področju je bilo dokaj jasno razvidno stališče razvite republike, ki se upira zahtevam po socializaciji dolgov, vplačevanju v t.i. fond vzajemnosti in solidarnosti, ki so ga za pokrivanje izgub uporabljale zlasti druge republike, povečanju pomoči nerazvitim, povečanju dajatev v zvezni proračun, povečanju odstotka neposrednih virov načina financiranja federacije v škodo kotizacije in sploh centralizaciji pooblastil ter raznim ukrepom zaradi gospodarske krize, ki so uvajali razdeljevanje dobrin, podobno tistemu po koncu druge svetovne vojne. Na področju funkcioniranja federacije se je Slovenija upirala težnjam po poenotenju nekaterih pomembnih segmentov družbe kot so izobraževanje (tu so upor sicer sprožili kulturniki, a ga je politika z zamudo podprla), znanost in veliki infrastrukturni sistemi (pošta, železnica, elektroenergetski sistem), ki naj bi bili neučinkoviti zaradi »razbitosti« po republikah. Ena od točk, kjer je Slovenija ostajala nemočna, je bilo večanje birokratskega aparata, ki je izkoriščal politične blokade v predstavniških organih za večanje svojih pooblastil in moči. Na področju zunanje politike je bila to težnja, da si Slovenija izbori več možnosti za neposredne stike s tujino (kar je bil predvsem njen gospodarski interes), enakopravnejšo zastopanost v diplomaciji in tudi jezikovno enakopravnost na tem področju.

    Proti koncu leta 1990 so bili v Jugoslaviji prepoznavni tako očitni znaki razpadanja države, da jih je bilo težko spregledati, čeprav so le redki politiki in diplomati verjeli, da bo država tudi resnično razpadla. Na dveh ključnih področjih, pravnem in ekonomskem se je razpad že zgodil. Na pravnem področju s spremembo srbske ustave februarja 1989, s katero sta bili odpravljeni avtonomni pokrajini. To je bil hkrati enostranski in neposreden poseg v jugoslovanski pravni red (ustavo iz leta 1974), ki mu je kot obrambni odgovor sledil sprejem amandmajev na slovensko ustavo v tedaj še socialistični skupščini septembra 1989. Sledila je vrsta ustavnih zakonov, ki so krepili pravno samostojnost Slovenije še v času do plebiscita, po njem pa je bila osamosvojitvena zakonodaja sploh v ospredju skupščinske dejavnosti. Zvezna skupščina in drugi zvezni organi niso imeli nobene avtoritete, pod pritiskom srbskega bloka so sicer skušali nasprotovati osamosvojitvenim procesom v Sloveniji (in vedno bolj tudi na Hrvaškem). Za poseganje v notranji pravni red republik pa jim ustava iz leta 1974 ni dajala zadostne pravne osnove, saj ni izrecno opredeljevala podrejenosti republiških ustav zvezni. Poleg tega so v vseh telesih, kjer je veljalo načelo konsenza, slovenski in hrvaški, postopoma pa tudi makedonski in bosanski delegati, blokirali odločitve. Interesi posameznih republik so se tako najbolj neposredno soočali v Predsedstvu SFRJ, formalno najbolj odločilni instituciji v Jugoslaviji, ki je bilo med drugim tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil.

    Finančnega reda, ki ga je pod pritiskom Mednarodnega monetarnega sklada in s pomočjo zahodnih držav za silo vzpostavil zadnji jugoslovanski premier Ante Marković, je bilo konec na prehodu v leto 1991, ko je Srbija ukradla od Narodne banke Jugoslavije 1,4 milijarde dolarjev.

    Razpad Jugoslavije in državljansko vojno so začeli napovedovati novembra 1990. Tedaj se je slovenski politični prostor po plebiscitu konec leta 1990 v glavnem že poenotil pri stališču o konfederativnem statusu. Po objavljenih rezultatih plebiscita se je slovensko vodstvo začelo dogovarjati za sestanke z vodstvi drugih republik. Izhajalo je prepričanje, da so resnični partner za pogovor republike, ki so Jugoslavijo ustanovile, ne pa federacija, ki je v bistvu »servis« te skupnosti. Tako izhodišče je bilo v osnovi pravilno, slaba stran pa je bila, da Slovenija federalnih organov (ki pa na dogovore niso bili pripravljeni) ni mogla enostavno ignorirati. Slovenija je zastopala stališče, da Jugoslavija kot federativna država ne pride več v poštev, pač pa zveza samostojnih, suverenih in neodvisnih držav, bodisi konfederacija, bodisi ekonomska interesna skupnost, bodisi druga interesna skupnost, vendar le, če so zanjo zainteresirane suverene republike kot neodvisne države. V vsakem primeru je Slovenija zainteresirana za dobro sosedsko sodelovanje. Jugoslavija je kot skupna federativna država politično in gospodarsko popolnoma dezintegrirana. Ekonomski in politični sistem je blokiran. Gospodarska, politična, ustavna in državna kriza je globoka in se samo še zaostruje do skrajnosti. Posegi organov republike Srbije v tržne tokove, fiskalni in monetarni sistem imajo pogubne učinke ne samo zaradi tega, ker destabilizirajo ekonomijo Jugoslavije, ampak tudi zaradi tega, ker postavljajo pod vprašaj še tisto majhno stopnjo zaupanja, ki je nujna za kakršne koli pogovore o ureditvi sedanjih in prihodnjih odnosov. Jugoslovanska ljudska armada v nasprotju z ustavo SFRJ in zakoni, na katere se njeni najvišji predstavniki tako radi sklicujejo, želi ohraniti in obnoviti Jugoslavijo kot centralistično državo na temelju preživele koncepcije realnega socializma. V Jugoslaviji se poglablja dvovladje, neodvisno od zvezne ustave in zveznega pravnega sistema v republikah nastajajo samostojni ustavni in pravni sistemi. Vse bolj se prepletajo in medsebojno blokirajo ustavno-pravne, zakonodajne, gospodarske in politične pristojnosti republik in zvezne države. Ker so subjekt razgovorov enakopravne republike in ker veljavna zvezna ustava ne more biti pravna podlaga za ureditev prihodnjih odnosov in spričo tega, da je Srbija s svojo ustavo odpravila pokrajini kot konstitutivni element federacije in ju spremenila zgolj s teritorialno enoto znotraj republike, Srbija ne more biti zastopana v medsebojnih razgovorih republik in v delu organov federacij s tremi glasovi, ker bi bila s tem v drugačnem položaju, prizadeta bi bila enakopravnost drugih republik. Slovenska delegacija je predlagala tri vrste pogovorov: na najvišji ravni pogovore z vodstvi drugih republik o ureditvi prihodnjih odnosov; v drugi vrsti pogovorov naj bi se sporazumeli o minimalnem funkcioniranju federacije v prehodnem obdobju (ZIS naj bi na podlagi razgovorov z republiškimi izvršnimi sveti pripravil predlog za opravljanje najnujnejših nalog organov federacij v tem času); tretja raven oziroma tretje vsebinsko področje naj bi obsegalo prevzem oziroma razdelitev pravic in obveznosti iz dosedanjega skupnega življenja, in to v primeru, če bi prišlo do nove zveze držav kot v primeru, če takega dogovora ne bi bilo. ZIS naj bi pripravil predlog sporazuma o prevzemu pravic in obveznosti iz dotedanjega skupnega življenja, ker je razpolagal z vsemi potrebnimi podatki in imel odnose z mednarodnimi organizacijami.

    Po spoznanju, da s konfederacijo ne bo nič, je slovenska skupščina 20. februarja 1991 sprejela resolucijo o sporazumni razdružitvi. Bistvo resolucije je bil predlog, da se Jugoslavija razdruži v dve ali več suverenih držav, vprašanja v zvezi s pravnim nasledstvom in druga odprta vprašanja pa bi reševali v skladu z veljavnimi pravili mednarodnega prava. Skupščine drugih republik se sprva do nje niso opredelile. Izjema je bil hrvaški sabor, ki je sprejel podobno resolucijo, ta pa je izzvala reakcijo pri krajinskih Srbih. Srbski nacionalni svet je izvršni odbor SAO Krajine v Kninu sta sprejela resolucijo o razdružitvi SAO Krajine od Hrvaške z utemeljitvijo, da Krajina nima razloga, da bi se ločila od jugoslovanske države. Na Hrvaškem je prišlo do prvih incidentov (v Pakracu), sledili so spopadi na Plitvicah med hrvaško policijo in milico SAO Krajine, kmalu pa se je v spopad vključila tudi armada. Aprila je SAO Krajina sprejela sklep o priključitvi k Srbiji.

    Reakcija na resolucijo o sporazumni razdružitvi je bila vrsta sestankov v Predsedstvu SFRJ (razširjeni s predsedniki republik) ter srečanja predsednikov (predsedstev) republik, ki so potekala v marcu in aprilu 1991, vendar niso prinesla bistvenih rezultatov.

    Za gospodarskim, pravnim in političnim razpadom Jugoslavije je sredi maja 1991 (z neizvolitvijo Stipeta Mesića za predsednika Predsedstva SFRJ 15. maja 1991), prišlo tudi do dokončnega razpada državnih institucij. Slovenija je v kaotični situaciji na svojo in hrvaško stran še zadnjič skušala pridobiti Makedonijo ter Bosno in Hercegovino. Misija Milana Kučana in dr. Janeza Drnovška v obe republiki 28. maja je nakazala spremembe v stališčih – obe republiki sta dopuščali zvezo suverenih držav oziroma nekaj vmesnega med federacijo in konfederacijo. Tak predlog sta oba predsednika, Kiro Gligorov in Alija Izetbegović, tudi oblikovala in ga ponudila v razpravo. Še dva meseca prej bi bilo tako izhodišče za pogajanja – kljub pritisku dela Demosa, da se Slovenija odcepi ne glede na posledice - najbrž sprejemljivo tudi za Slovenijo, konec maja, v razmerah popolne blokade jugoslovanskega ekonomskega in političnega sistema, pod grožnjo državnega udara, med nacionalnimi konflikti in če tudi posamičnih oboroženih spopadov pa ni imel več nobene perspektive, čeprav so ga tedaj podprle tudi evropske države in ZDA.

    Do kolikor toliko enakopravnih pogovorov s federalnimi organi, predvsem Markovićem je prišlo šele nekaj tednov pred osamosvojitvijo, do dejanskih pogajanj pa na osnovi Brionske deklaracije, čeprav je pred tem Ante Marković (tudi z obiski v Sloveniji) skušal slovensko vodstvo prepričati, naj odstopi od osamosvojitvenih načrtov (ni pa se bil pripravljen odreči pooblastilom, ki jih je imela federacija). Z napadom JLA na Slovenijo je bilo jugoslovanske federacije dokončno konec. Slovenija se je s federalnimi organi zaradi pritiska mednarodne skupnosti še morala pogajati. Najprej v Zagrebu, kjer je delegacija Evropske skupnosti slovenski in hrvaški strani (tako kot v poprejšnjih pogovorih s Slobodanom Miloševićem in Markovićem) zastavila tri osnovna vprašanja: ali je možen dogovor o takojšnji prekinitvi ognja in umiku vojske v vojašnice; ali je mogoče zadržati uresničenje slovenske in hrvaške deklaracije o samostojnosti za tri mesece in ali podpirate izvolitev Stipeta Mesića za predsednika Predsedstva SFRJ? Tedaj je Marković na vprašanja odgovoril pozitivno (pod pogojem, da bi Slovenija odložila uresničevanje deklaracije o samostojnosti in neodvisnosti), medtem ko je Milošević v zvezi z izvolitvijo Mesića odgovoril, da bo »premislil«, vendar je na koncu na zahtevo pristal. Potem na Brionih, kjer je bila na sestanku slovenske delegacije s federalnimi predstavniki (Mesić, Bogičević, Tupurkovski, Jović in Kostić iz predsedstva, Marković, Gračanin, Lončar in Brovet iz vlade) obravnavana zahteva federalne strani, da se v vseh pogledih vzpostavi staro stanje. V napetem ozračju je sestanek formalno vodil Mesić, dejansko pa mu je ton dajal Marković. Slovenska stran je zagovarjala interpretacijo dogovora, da tri mesece ne bo sprejemala nobenih nadaljnjih korakov pri osamosvajanju. Kompromis med obema stranema sta brezuspešno poskušala vzpostaviti Vasil Tupurkovski in Budimir Lončar, vendar se je sestanek končal brez rezultatov. Na tem sestanku se je Drnovšek z dr. Borisavom Jovićem začel dogovarjati o morebitnem umiku JLA iz Slovenije, kar je pomenilo dokončno srbsko odločitev, da Sloveniji pusti oditi iz Jugoslavije (Jović je kasneje pridobil štiri srbske glasove za predlog, tako da je v predsedstvu proti glasoval samo Mesić). Na slovensko slovo so v resnici Srbi pristali šele, ko so ob oboroženem odporu in vojaškem spopadu spoznali, da v danih okoliščinah vojaško ne morejo zmagati.

    Nazadnje je o jugoslovanski skupnosti odločala konferenca o Jugoslaviji (Haaška konferenca), ki se je začela jeseni 1991 s tremi osnovnimi načeli: nobene enostranske spremembe meja, še najmanj s silo; zaščita pravic vseh v Jugoslaviji in popolno upoštevanje vseh legitimnih interesov in teženj; prepričanje, da se bodo predstavniki jugoslovanskih republik sporazumeli o obnovi Jugoslavije. Na konferenci je Slovenija vztrajala pri začrtani politiki, vendar kazala maksimalno kooperativnost. Ponovno je ponujala jugoslovansko konferenco o varnosti in sodelovanju in prosto trgovinsko cono, tesnejše oblike povezave pa je zavračala. Vendar to ni postalo problematično, saj je bil glavni problem Srbija, ki je zagovarjala kontinuiteto Jugoslavije, četudi v okrnjeni obliki, in še naprej zavračala Carringtonov načrt, češ da jo ruši. To je bila za Slovenijo sreča, saj ji je Van den Broek grozil s sankcijami (in jih je skušal tudi dejansko doseči), ker je vztrajala pri coni svobodne trgovine. Druge štiri republike so se strinjale z ohlapno povezavo, predvsem na ekonomski osnovi. Carringtonov dokument ni bil sprejet in s tem je bilo mednarodnih iluzij o Jugoslaviji kot zvezi nekdanjih šestih republik v taki ali drugačni obliki dokončno konec.

    2.1.1 Trenja med centralisti in federalisti ter pet mejnikov osamosvojitvenega procesa

    Po 2. svetovni vojni je bila kljub federativnem statusu slovenska suverenost na moč omejena. Slovenija je izgubila tudi nekatere že med vojno pridobljene atribute samostojnosti, čeprav je bilo prej dogovorjeno, da jih bo ohranila (npr. lastna vojska).

    Razmere so se začele spreminjati na začetku petdesetih let, ko je jugoslovansko komunistično vodstvo v iskanju alternativnega socialističnega modela začelo z eksperimentom samoupravljanja. Uvedba samoupravljanja leta 1950, delna decentralizacija, ki je sledila (ustavni zakoni iz leta 1953), pa porast prvega partijskega liberalizma v začetku petdesetih let, so sicer prinesli občutne spremembe v sistem, vendar se položaj republik v okviru federacije ni bistveno spremenil. Še več. S sprejetjem ustavnega zakona leta 1953 se je celo poslabšal. Razprave o tem kakšna naj bo osrednja državna in koliko samostojna avtonomna republiška oblast, so ob koncu petdesetih in na začetku šestdesetih let močno razdelile partijski in državni vrh, hkrati pa se je povsod okrepil ideološki in politični pritisk. Vedno bolj odkrito sta si nasproti stali dve struji z dvema vizijama razvoja: centralistična z idejo o močni partiji in demokratičnejša s težnjami po samoupravljanju, decentralizaciji in upoštevanju ekonomskih zakonitosti. Dejansko pa se je z vso ostrino postavilo vprašanje položaja posameznih federalnih enot, pri čemer so težo konflikta s centrom nosili slovenski politiki. Med zveznim in slovenskim političnim vodstvom je prišlo do odkritih razhajanj, ki so s polemiko med Dobrico Ćosićem in Dušanom Pirjevcem leta 1961 odmevala tudi v javnosti. Ćosićevi pogledi so bili blizu beograjskim centralistom, Pirjevčevi nekaterim slovenskim partijskim voditeljem in Kardelju, ki je bil takrat v Beogradu v nemilosti. Polemični spopad je pokazal, kako se v vzhodnih (srbskih) in zahodnih (slovenskih) predstavah o konstruktivni ureditvi jugoslovanske skupnosti od leta 1918 ni nič spremenilo. Mednacionalni konflikt se je začel zaostrovati tudi v drugih republikah. Tito ga je poskušal rešiti z discipliniranjem vodilnih republiških politikov (seja IK CK ZKS od 14. do 16. marca 1962), toda le-to ni prineslo rešitve, ampak je konflikt le še poglobilo. Boj med centralisti in federalisti se je nadaljeval v pripravah na novo ustavo. Takrat se je na Slovenskem okoli kulturnih revij (Perspektive, Sodobnost, Problemi) razvilo široko gibanje, ki je težilo predvsem k demokratizaciji socializma, k modernizaciji gospodarstva in nadaljnji decentralizaciji federacije. V ustavo iz leta 1963 so centralisti spravili več svojih stališč kot federalisti. Toda že kmalu po sprejetju ustave se je spremenilo politično ozračje v vrhu in Titovo mnenje se je začelo počasi obračati na stran federalistov. V večini republik so na to na oblast prišli reformno in liberalneje usmerjeni komunisti, ki so se v prepričanju, da je mogoče socializem reformirati v demokratičen družbeni red, zavzeli za naglo gospodarsko in družbeno modernizacijo.

    Prve sistemske spremembe, ki so zadevale reformo federacije in so odpravile najhujše centralistične anomalije, so prinesli amandmaji k zvezni ustavi leta 1967; tem so sledili še drugi amandmaji, ki so okrepili avtonomnost republik. Čeprav v Sloveniji ni bilo več politične homogenosti – konflikt med Kardeljem in Stanetom Kavčičem oziroma med »konservativno« in »liberalno« strujo -, ni bilo med obema strujama pri vprašanju odnosa do centra in položaja Slovenije v federaciji bistvenih razhajanj. Kavčičeva vlada, ki je predvidevala postopno demokratizacijo na vseh področjih in si postavila za cilj »tržno gospodarstvo in socialno državo«, se je zavzemala za odpiranje Slovenije proti zahodu in za samostojnejši položaj Slovenije v Jugoslaviji (tudi pri obrambni politiki v obliki republiške Teritorialne obrambe). Večina omenjenih zahtev ni bila dosežena, saj je v letih 1971-72 jugoslovanski komunistični vrh v vseh republikah zamenjal reformne komunistične politike.

    Po letu 1972 so se Titu zvesta komunistična vodstva, ki so zamenjala reformiste, trudila razmere spet spraviti pod zvezni nadzor. Ustava iz leta 1974 je v celoti razkrila protislovno naravo Kardeljevih in Titovih narodnopolitičnih konceptov. Z ustavo 1974 je bil vsaj navidez vpeljan (kon)federativni model, kakršnega so si slovenski politiki želeli že dobro desetletje prej, toda v resnici je bila ustava v svojem bistvu kompromisna in nekonsistentna. Na eni strani je povečala avtonomnost narodov in republik, na drugi strani pa okrepila oblast komunistične partije, ki je delovala izrazito centralistično in hierarhično. Vse do Titove smrti (1980) je Jugoslavija delovala kot neke vrste polfederacija, potem pa so se, po začetnem lovljenju ravnotežja, od srede osemdesetih let znova začeli močni centralistični pritiski ter mednacionalna trenja, ki so končno pripeljala do vojne in razpada Jugoslavije. V zaostrujočih se razmerah druge polovice osemdesetih let se je na Slovenskem okrepila demokratična opozicija, ki je na Slovenskem postopoma uveljavila spoznanje, da v takšni državi ne moremo več živeti.

    Razpad SFR Jugoslavije je bil dogodek, ki so ga odločilni politični dejavniki in ključne države sveta pričakovali. Napovedovali so ga že v osemdesetih letih, novembra 1990 pa je CIA napovedala, da bo v naslednjih 18 mesecih prišlo do vojne in do razpada države. Razpada ni povzročila nobena od novoustanovljenih držav, temveč popolno gospodarsko nazadovanje, kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, odsotnost politične volje po reševanju konfliktov s strani najštevilčnejšega naroda, preprečevanje uvajanja novih vrednot z oživljanjem boljševizma, oživljanje mitov in frustracij iz polpretekle zgodovine ter dejstvo, da je sicer to bila država, toda ne skupnost, v kateri bi mnogi narodi lahko videli svojo prihodnost.

    Zato je bila tudi slovenska odločitev, da vstopi v mednarodne integracije kot samostojna in suverena država, pričakovana in dojeta kot posledica notranjepolitičnih in zunanjepolitičnih dogajanj. Notranjepolitični okviri so bili podani z napačnim reševanjem nacionalnih, ekonomskih, političnih in vseh drugih vprašanj in problemov. Vse slovenske pobuda za reševanje teh zadreg so bile grobo zavrnjene ali pa ignorirane. Slovenija je poskušala krizo do skrajnih meja potrpežljivosti reševati skupaj z drugimi dejavniki, ki pa so bili sicer glavni generatorji krize. Ko pa ni našla sogovornika, je ukrepala skladno z referendumsko voljo prebivalcev Slovenije, pa tudi skladno s pravico naroda do samoodločbe. Zunanje okvire pa je zagotovil razpad socializma.

    Prve svobodne in večstrankarske volitve so pomenile prvo obliko legitimnega sistema na naših tleh. Legitimnost se je izražala v tem, da je novi politični sistem večina njega prebivalstva sprejela, preostali pa se mu niso zoperstavljali s predstavo o alternativni ureditvi, ki bi bila enako obvezujoča. Zelo pomembna značilnost osamosvojitvenega procesa se kaže v tem, da so prevladujoče politične strukture sprejele stališče, da bo ta proces potekal po pravni poti in s pravno utemeljitvijo. Šlo je torej za to, da Slovenija ni nikakršen »desperados«, ki državo razbija in grozi s secesijo. Ves čas smo vzpostavljali ustrezna pravna razmerja do nekdanje države, pa tudi v odnosu do mednarodne skupnosti. V začetku je bilo sprejetih kar nekaj aktov, ki so imeli ustavnopravni značaj, toda še vedno niso bili to akti suverene države.

    Takšen civilizacijski ter na pravni osnovi in politični volji temelječ osamosvojitveni proces je imel naslednje mejnike:
  • sprejem amandmajev k republiški ustavi (LXII, LXIII). Amandmaja sta bila pomembna zato, ker sta zavarovala ustavni položaj Slovenije, če bi zvezni organi posegli v ta položaj z odločitvami, ki bi bile v nasprotju z njunimi v ustavi določenimi pristojnostmi. V tem primeru bi morala republiška skupščina zavarovati ustavni položaj Slovenije. Poleg tega pa brez soglasja Republike Slovenije na njenem območju ni bilo mogoče razglasiti izrednega stanja. Spomnimo se, da je armada v času sprejemanja teh amandmajev razmišljala o razglasitvi izrednega stanja, državnem udaru, aretaciji slovenskih političnih voditeljev itd. Trditev, da gre za zgodovinsko pomembna amandmaja, vsekakor ni pretirana;
  • pluralne volitve spomladi 1990. Po njih so oblast prevzele politične sile, ki so želele spremeniti tako politično kot tudi ekonomsko, varnostno in drugo okolje. Že volitve same pomenijo spremembo političnega sistema, ker so bile večstrankarske. Vsekakor so osamosvojitveni proces pospešile, čeprav je bilo na njegovo vsebinsko dinamiko in način nekaj različnih pogledov. Novembra l. 1990 je bil sprejet amandma XCVI k republiški ustavi. Ta je določil, da se tiste določbe ustave SFRJ, ki niso skladne z ustavo Republike Slovenije, ne uporabljajo. Slovenija s tem ni prekinila odnosov s federacijo, čeprav je nadaljevala z graditvijo lastnega pravnega reda;
  • izvedba plebiscita l. 1990. Skoraj 90% prebivalcev Slovenije je izrazilo svojo voljo, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Amandma XCIX iz začetka l. 1991 je v ustavnem smislu trgal vse odnose s federacijo, ker je določil, da oblastne funkcije, ki so bile z zvezno ustavo prenesene na federacijo, prevzame Slovenija. Slovenija se je s tem, seveda le ustavnopravno (ne pa mednarodnopravno), izločila iz pravnega reda federacije, čeprav ta odločitev še ni bila takoj uveljavljena;
  • ustavni in drugi akti ter ukrepi za razglasitev samostojnosti. Zakon o plebiscitu (Uradni list RS, št. 44/90) je določal, da mora te akte in ukrepe republiška skupščina sprejeti v 6 mesecih po razglasitvi rezultatov plebiscita. Šlo je torej za vprašanja, ki bodo povsem na novo uredila ustavni, politični in drugačni položaj Slovenije. Skupščina Republike Slovenije je sprejela akt Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, v katerem je bila razglašena Republika Slovenija kot samostojna in neodvisna država. Za izvedbo te listine pa je bil sprejet ustavni zakon, ki je podrobneje uredil prevzem državnih funkcij od nekdanjih federalnih organov in organizacij oblasti;
  • intervencija zveznih policijskih, vojaških in carinskih enot v Sloveniji. Politične sile v nekdanji državi, ki so, če drugega ne, pospešile razpad države zaradi nepripravljenosti in nezmožnosti reševati probleme skupne države, so konec junija in v začetku julija intervenirale v Sloveniji z orožjem. Šlo je za nasilni poseg, ki so se mu varnostne službe, teritorialna obramba in prebivalci Slovenije odločno postavili po robu. Zaradi pripravljenosti državljanov Slovenije, da svojo izbrano perspektivo branijo, pa tudi zaradi drugih razlogov (drugi cilji, ki so jih napadalci imeli še na Hrvaškem in v BIH, mednarodni pritiski in interesi itd.), se je vojaštvo 25.10.1991 umaknilo iz države. Od tega trenutka dalje je Slovenija v celoti nadzorovala vsak ozemeljski del države ter bila v celoti odgovorna za lastno varnost. Sprejem Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91) je bil pomemben tudi zato, ker je zaokrožil osamosvojitveni proces. Sprejeta ni bila brez zapletov, pa tudi ne s konsenzom. Njen sprejem je nakazal kasnejši razvoj odnosov med raznimi političnimi strankami; Pri vseh teh dejavnostih pa kaže povedati, da je v osamosvojitvenih procesih šlo za pogumna, toda premišljena dejanja. Samo pogum je marsikdaj premalo, vodi lahko celo v avanture. Osamosvojitev je bilo treba izpeljati čimbolj civilizacijsko, pravno korektno in s čim manjšimi žrtvami na obeh straneh. Radikalizem je bil potreben le pri diskontinuiteti iz enega v večpartijski sistem. Tu ni bil mogoč ne kompromis in ne postopnost.


  • 2.2 Politične priprave na osamosvojitev
    (dr. Jože Pučnik)




    Nočem posnemati tistih zgodovinarjev in pričevalcev, ki za vsako ceno iščejo korenine slovenske osamosvojitve bodisi v davni preteklosti (npr. Karantanija, Celjski grofje, program Združene Slovenije 1848, dogodki oktobra 1918, itd.) bodisi v polpretekli zgodovini (načrti komunistične in protikomunistične strani med vojno, kočevski zbor 1943, avnojske obljube, položaj republike v federaciji, povečevanje pristojnosti po ustavi 1974, dnevniške zapiske, ustna konspirativna dogovarjanja, menda celo v krogu Ivana Mačka, itd.). Čeravno gre za zgodovinsko pomembne dogodke, je njihovo vzročno povezovanje s konkretnim dejanjem slovenske osamosvojitve gotovo prenapenjanje interpretativne svobode zgodovinarja ali pričevalca. Trdim, da je koristno natančno razlikovati med subtilnimi atmosferičnimi silnicami in med dejanji in projekti, ki jih ljudje zastavijo zavestno in z vsem osebnim tveganjem, vezanim s premislekom o sredstvih za njihovo uresničitev in nazadnje tudi smiselno povezavo in koordinirano verigo dejanj in ukrepov, ki zaprejo umik in dostop do drugih in drugačnih možnostih uresničevanja zastavljenega cilja.

    Zato pri tem pričevanju sledim dvema meriloma, ko izbiram in povezujem dogodke in dejanja s slovensko osamosvojitvijo. Prvo merilo je določno, razločno in javno izražena namera in program za osamosvojitev. Drugo merilo so konkretni politični, organizacijski in logistični ukrepi za uresničevanje te namere. Vse, kar ne ustreza tema meriloma, bom izpustil, saj spada zgolj v področje teoretičnega nizanja možnih možnostih dogajanja in ni sestavina niti osebne zavezanosti niti odgovorne odločitve za dejanje.

    Razvijanje programa za osamosvojitev

    Prva razločno opredeljena zahteva po samostojni državi je bila predstavljena slovenski javnosti v znameniti 57. številki Nove revije februarja 1987. Najprej bom omenil nekatere okoliščine, v katerih je dozorela ta zahteva.

    Novembra 1985 (št. 46-47) je Nova revija razpisala anketo O jugoslovanski krizi, h kateri je povabila okrog 40 znanstvenikov različni strok iz Slovenije, drugih jugoslovanskih republik in nekaj tudi iz ostalega sveta. Urednika (Niko Grafenauer in dr. Dimitrij Rupel) sta želela ne le strokovne, temveč tudi celostne odgovore na vprašanja o vzrokih jugoslovanske družbene krize z vidika nacionalnih vprašanj. Urednika sta se zavezala, da bosta objavljala prispevke po vrsti, kakor bodo prispeli. Prispevki so prihajali, bili so v naslednjem letu objavljeni in vsebovali so vrsto zanimivih in tudi novih razmišljanj. Njihova podrobna obravnava bi zahtevala precej prostora. Naj omenim le dva podatka. Nekateri prispevki so že pred objavo zbudili proteste javnega tožilca, objavo prispevka v Angliji živečega dr. Ljuba Sirca pa je javni tožilec izrecno prepovedal. Pozornost je zbudil tudi moj prispevek (Oligarhija ali infrastruktura?, Nova revija, 5, 1986, št. 52-53, str. 1397-1415), v katerem sem brez omejitve poudaril nesprejemljivost slovenskega leninizma, usodno zmotnost jugoslovanskega koncepta samoupravljanja in monopol zveze komunistov kot temeljni izvor jugoslovanske krize. Na koncu sem postavil štiri teze »razsvetljenskega programa«: odpraviti leninizem (komunizem), bistveno zmanjšati pristojnosti federacije v smislu konfederacije, uveljaviti večstrankarski sistem kot model za politično urejanje in vzpostavitev delitev oblasti za sistematično medsebojno nadzorovanje podsistemov in institucij. Le tako bi odpravili vzroke, ne pa le učinkov krize.

    Podobne ideje so bile bolj ali manj razločno izražene ali le nakazane tudi v mnogih drugih prispevkih. Razgovori o njih so v krogu Nove revije vedno bolj utrjevali prepričanje, da je jugoslovansko krizo mogoče odpraviti le s temeljito spremembo komunističnega sistema. S tem pa je postalo neodložljivo tudi vprašanje odnosa Slovencev do Jugoslavije. Vedeli smo, da je odprava komunističnega enopartijskega sistema v Sloveniji neločljivo povezana z urejanjem odnosov med Slovenijo in federacijo.

    V teh vročičnih razpravah so konec leta 1986 imeli katalizatorsko vlogo razgovori z uglednim srbskim književnikom Dobrico Ćosićem. Teh razgovorov je bilo več, sam sem sodeloval le pri dveh. Zame je bil najpomembnejši tisti septembra 1986, v katerem smo obravnavali Srbski memorandum, katerega prvo verzijo je Dobrica Ćosić prinesel v Ljubljano. Zelo plastično mi je ostal v spominu tisti del pogovora, v katerem je Dobrica Ćosić skiciral novo strategijo za reševanje srbskega nacionalnega programa. Na mojo pripombo, da imajo Srbi v zvezi s Kosovim samo dve možnosti, od katerih pa je druga, seveda, popolnoma absurdna in nesprejemljiva: Kosovu morajo priznati status republike ali pa morajo Albance fizično uničiti, je Dobrica Ćosić vehementno dejal: »Nam ne gre za Kosovo: to je za nas le pripravni kotel, v katerem proizvajamo dovolj pare, da bomo uresničili dejanske cilje. Ti pa so Bosna in štiri regije na Hrvaškem.« Na moj polemični vzklik, kaj hočejo odvzeti Sloveniji (Jesenice? Velenje?...), je povsem mirno dejal, da do Slovenije nimajo nobenih ozemeljskih zahtev.

    Srbska strategija, ki jo je prvič tako razločno postavil Ćosić, je na prisotne delovala kot šok. Vsi smo začeli govoriti vsevprek in mislim, da sem mu polemično navrgel pripombo, da v taki Jugoslaviji, kjer so Srbi tako mogočni, za Slovence ne more biti prostora in da bi to bil konec Jugoslavije. Odgovoril je enako vehementno: »Pa kaj, ali se boš jokal za jugo?!... Neka ide u p.m.!«

    Pogovarjali smo se seveda tudi še o mnogih drugih vprašanjih, vendar je pravkar opisani vulkanski izbruh uglednega Ćosića, ki je bil po naših informacijah v središču dogajanja okrog Srbskega memoranduma, napravil neizbrisen vtis. Postalo nam je povsem jasno, da so se v Srbiji začele dogajati bistvene stvari in da je za vsem tem velika energija. Zato je še isti večer, pa tudi v naslednjih dneh, ko je Ćosić s svojima beograjskima prijateljema odšel, postalo za nas osrednje vprašanje, kaj to pomeni za Slovence in kaj je potrebno storiti v Sloveniji. Kmalu se je rodila ideja in bila tudi takoj sprejeta: čim določneje moramo opredeliti položaj Slovenije in njene temeljne nacionalne interese. Najprej je bil podan predlog, da napišemo slovenski program, nato smo se odločili za skromnejši naslov: Prispevki za slovenski nacionalni program. V nekaj mesecih sta urednika pridobila avtorje, organizirala prispevke in februarja 1987 je izšla znamenita 57. številka Nove revije.

    Siloviti in hrupni odmev v slovenski javnosti je bil tipičen za takratno slovensko politično kulturo, za podrejenost vseh »družbenih organizacij« zvezi komunistov in tudi tipičen za stanje v slovenskih medijih. Nekajmesečna gonja proti avtorjem 57. številke in proti prispevkom za slovenski nacionalni program je imela vse značilnosti javnega ustrahovanja državljanov v komunizmu. V tem smislu je bil tipičen cirkus »naročene in organizirane spontanosti delovnih množic«.

    V ozadju pa so slovenski komunisti prišli do drugačnih zaključkov. Ugotovili so, da bi jim bili politični sodni procesi v tem trenutku škodljivi. Zato je kljub predlogom jastrebov v Predsedstvu CK ZKS, ki so hoteli nekatere avtorje takoj aretirati zaradi »vznemirjanja javnosti«, medtem pa pripraviti resne obtožnice za sodni proces in jih obsoditi (prim. stenogram seje CK ZKS z dne 26. februarja 1987), prevladala taktika mirnega reagiranja. Republiško tožilstvo je v predpreiskavi ugotovilo, da ni znakov kaznivih dejanj. To je razburilo Beograd in zvezni javni tožilec Miloš Bakić je konec maja v zveznem odboru za pravosodje zagrozil, da bo sam sprožil sodni postopek. Slovenski javni tožilec Pavle Car je to ostro zavrnil in napovedal svoj odstop, če bi zvezni javni tožilec prevzel pregon proti Novi reviji. Po mnogih javnih in internih polemikah je 18. januarja 1988 zvezni javni tožilec napisal predlog obtožnice proti petim avtorjem (po vrstnem redu: dr. Jože Pučnik, dr. Ivan Urbančič, Spomenka Hribar, dr. Tine Hribar, Marjan Rožanc), v kateri nas je obdolžil »protiustavne spremembe socialističnega samoupravnega družbenega reda«, »razbijanje bratstva in enotnosti in enakopravnosti narodov in narodnosti«, »rušenja oblasti delavskega razreda« in »zlonamernega in neresničnega prikazovanja družbeno političnega položaja v državi«. Z ugotovitvijo, da gre po njegovem prepričanju za kaznivo dejanje sovražne propagande, je ta predlog obtožnice poslal Bošku Kruniću, takratnemu predsedniku Predsedstva CK ZKJ.

    Ob vseh teh zapletih se nam je vedno bolj razločno razkrivalo, da Slovenci v Jugoslaviji nimamo varne prihodnosti. Še več: pri nas se je razvilo nedvoumno spoznanje, da je urejanje položaja Slovenije neločljivo povezano tudi s spremembo samega družbenega reda. Izostrilo se je spoznanje, da moramo odpraviti komunistični enopartijski sistem in doseči samostojno državo Slovenijo. Te misli sem oblikoval v članku Dvoje temeljnih zahtev, ki sem ga izročil uredništvu Nove revije že januarja 1987 in sta ga urednika uvrstila v 58. številko. Zaradi gonje ob 57. številki sta ga potegnila iz tiska in je izšel šele julija-avgusta 1987 v številki 63-64. V članku sem utemeljeval nujnost uveljavitve dveh temeljnih zahtev slovenskega naroda: »Prva zahteva je dokončno uresničenje slovenske državne suverenosti kot suverenosti slovenskega naroda, ki bi šele s tem postal nacija. Druga zahteva pa je s prvo neločljivo povezana, uveljavitev civilne družbe v suvereni slovenski državi«. (Nova revija, 6, 1987, št. 63-64, str. 1256). Ker je civilnost predvsem svoboda političnega združevanja, sem v članku tvegal tudi napoved o nastajanju novih političnih organizacij v Sloveniji. Predvidel sem nastanek naslednjih strank: leninisti ali komunisti, socialdemokrati, krščanski socialisti in socialni ekologi. O liberalizmu sem (zmotno) predvideval, da taka stranka nima realne možnosti, saj mora liberalna načela osebne svobode in pravnosti prevzeti vsaka civilna politična organizacija. Na koncu članka sem izrazil prepričanje, da bi ob takšni ali podobni strukturi političnih organizacij uspešno uveljavili obe temeljni zahtevi: slovensko državno suverenost in pluralistični politični sistem (prav tam, str. 1262).

    V začetku septembra 1987 je zvezna ustavna komisija predložila Zveznemu zboru Skupščine SFRJ osnutek amandmajev k Ustavi SFRJ (glej Poročevalec Skupščine SR Slovenije, 13, št. 22, 2.9. 1987). Nova revija je pridobila vrsto avtorjev, da bi zavzeli stališče do tega predloga. Tako je v št. 67-68 (november-december 1987) izšlo 14 člankov o tem vprašanju. Sam sem prispeval razpravo z naslovom Smisel in nesmisel ustavne razprave. V tekstu sem postavil za izhodišče našega delovanja zgoraj omenjeni »dve temeljni slovenski zahtevi«, utemeljeval neuporabnost jugoslovanskega sistema samoupravljanja in poudaril nujnost naglega prehoda k več strankarskemu modelu. Na koncu članka (str. 1861-1863) sem predlagal pet neposrednih nalog za konkretno politično delovanje in odločanje:
    I. V celoti odkloniti predlagane amandmaje zvezne komisije.
    II. Izdelati lastne predloge ustavnih sprememb v smislu obeh temeljnih slovenskih zahtev in na podlagi dosledne samoodločbe narodov. Tukaj se moramo sklicevati na pravico do odcepitve. In slediti strategiji konfederacije. Naša osrednja misel je, da se hočemo ponovno pogajati o položaju Slovenije v jugoslovanskem okviru in da imamo pravico Slovenijo urediti tako, kakor se nam zdi prav, drugi pa imajo enako pravico za urejanje svojih republik.
    III. Istočasno naj slovenska ustavna komisija, ki jo morajo sestavljati »predstavniki vseh slovenskih poklicev in vseh političnih stališč« sestavi »predlog nove slovenske ustave, ki nedvoumno in brez oportunističnega natezanja formulira načela slovenske državne suverenosti v smislu samoodločbe slovenskega naroda«. »Ta predlog nove slovenske ustave, ki naj ga legitimira referendum, bo temelj, na katerega se bomo opirali pri pogajanjih o novem položaju Slovenije v okviru ostalih narodov in narodnosti«. Neodvisno od tega, ali zvezna skupščina sprejme slovenski predlog za postopek o ustrezni spremembi zvezne ustave ali ne, mora predlog slovenske ustave ostati osnovni dokument in vodilo pri urejanju odnosov z drugimi narodi in narodnostmi«.
    IV. Gotovo bodo pogajanja naporna, dolgotrajna in polna podtikanj od »šovinizma«, »miniranja bratstva in enotnosti«, »desničarskega odklona« do »izdaje Revolucije« itd. »Izid je negotov in odvisen v veliki meri od stopnje široke demokratične enotnosti politične volje v Sloveniji in od sposobnosti juga, da dojame realnost razlik v kulturah in nujnost nacionalnega okvira suverene organizacije družbenega življenja, vsaj v Sloveniji.« Če ne uspemo s svojo zahtevo po konfederaciji, moramo uporabiti svojo ustavno pravico o samoodločbi narodov, vključno z odcepitvijo«.
    V. »Vse te neposredne politične naloge v zvezi s slovensko ustavnostjo in državno suverenostjo zahtevajo seveda dobršno mero civilnega poguma in visoko stopnjo nacionalne in civilne zavesti. Pogoje je demokratična povezava vseh Slovencev ob »temeljnem slovenskem sporazumu«, kakor sem to imenoval drugje. »Ob neuspehu pogajanj z jugom lahko omenjeni predlog nove slovenske ustave uzakonimo, morda z referendumom ali s posebnimi ustavnimi volitvami. Na pritiske lahko odgovorimo s suspendiranjem določenih zveznih zakonov.«


    Ker to ni znanstvena razprava, temveč pričevanje, sem si dovolil tako obširno navajanje lastnih tekstov. Rad bi opozoril na razlike v načinu mišljenja v krogu novorevijašev. S tem seveda ne razglašam izključnega avtorstva za vse te navedene misli in načrte. Različni avtorji so v teh člankih dajali različne poudarke, kakor so pač presojali aktualnost in pomen posameznih ukrepov: eni so bili predvsem teoretični in so razpravljali tudi o Heglu in drugih pomembnih piscih, drugi so imeli drugačne preference.

    Zveze: snovanje novih oblik povezovanja kot instrumentov

    Opazovanje absurdnega dogajanja v jugoslovanski politiki in arogantnega nastopaštva, ki je prihajalo iz Beograda, je po eni strani prispevalo k natančnejšemu določevanju obeh »temeljnih zahtev«, po drugi strani pa se je vedno določneje zastavljalo vprašanje, kako in s kakšnimi organizacijskimi oblikami in postopki bi bilo mogoče v danih okoliščinah uresničiti te zahteve. Za takratno vzdušje v Sloveniji je značilno, da si takih vprašanj niso zastavljali le intelektualci okrog Nove revije, temveč so si jih začeli zastavljati tudi v drugih okoljih: v gospodarstvu, v upravi in tudi v sindikatih. Seveda so ti poskusi novega razmišljanja o prihodnosti Slovenije bili večinoma boječi, še vedno premalo samozavestni in še vedno v strahu pred represijo komunistične oblasti. Doslej je znana samo ena izjema: znamenita stavka litostrojskih delavcev 9. decembra 1987, ki so po protestnem zborovanju pred republiško skupščino odšli v Cankarjev dom, kjer so izvolili stavkovni odbor, za njegovega predsednika pa Franceta Tomšiča, ki se ja na zborovanju profiliral z jasnimi in radikalnimi zahtevami po »ustanovitvi sindikata, ki bo neodvisen od partije in ki bo ščitil delavce«. Tako je v Ljubljani nastal neodvisni sindikat, po poljski Solidarnosti prvi v socialističnih državah. Po hudih zapletih in poskusih razbijanja tega sindikata je prišlo 15. decembra 1987 na zboru delavcev v Litostroju do ustanovitve Iniciativnega odbora za ustanovitev Socialdemokratske zveze Slovenije, ki naj bi delovala paralelno in enakopravno z Zvezo komunistov Slovenije.

    S tem je v Sloveniji dozorelo novo obdobje v procesu osvobajanja iz enopartijskega režima in s tem tudi iz Jugoslavije. To je bilo obdobje zametkov organiziranja ljudi, da bi z instrumenti organizacije pridobivali politično moč za pritisk na režim v Beogradu in Ljubljani in za uveljavljanje obeh temeljnih zahtev slovenskega naroda. Dozorelo je spoznanje, da je zastarelo in neuporabno politično oblast mogoče spreminjati samo s konkretno in organizirano protioblastjo, z alternativo, opozicijsko politično močjo.

    Dogodki v Litostroju, pa tudi delovanje Tednika Mladina, študentske Katedre in tudi študentskega radia, ki so sistematično delovali v smeri duhovitega detabuiziranja svetih krav komunističnega režima (Titova štafeta, plakatna afera, smešenje armade, kritika trgovine z orožjem itd.), je vplivalo nazaj v krog Nove revije in Društva slovenskih pisateljev ter določno potrjevalo pravilnost dotedanjega razmišljanja in tudi učinkovitost 57. številke. Značilno je, da je Miljenko Vakanjac, novinar partijskega glasila Komunist, zapisal, da je litostrojska zgodba le udejanjanje filozofije Nove revije. Tako smo v krogu Nove revije določno spoznali, da se je v Sloveniji začelo dogajati nekaj velikega in močnega in da se to dogajanje napaja iz različnih idejnih virov in iz različnih socialnih slojev. Programski prispevki v različnih številkah Nove revije niso bili več zadeva ozkega intelektualnega kroga, temveč so prerasli njegov okvir in tudi instrumente njegovega dotedanjega razmišljanja. Začutili smo, da je potrebno nekaj novega, dodatnega, učinkovitejšega in to ne le na papirju. Začutili smo, da prihaja čas drugačnih bojev z drugačnimi sredstvi, z drugačno tehnologijo vplivanja na ljudi in z novimi možnostmi. Žal je tudi to spoznanje ostajalo v letu 1987 le teoretično in zato je pogumna pobuda Tomšičevega kroga v Litostroju ostala zgolj pobuda, dolge mesece neizkoriščena. Spomnim se razgovorov s prijatelji in znanci iz tistega časa: prevladovala je ocena, da bodo komunisti brutalno razbili vsak začetek politično strankarskega organiziranja in da je, zaenkrat, možno o tem le pisati, razpravljati ne pa čutno nazorno delovati. Še danes ne vem, ali je bila ta ocena utemeljena. Morda smo takrat s preveč teoretičnim razmišljanjem zapravili plodne možnosti za postopno demokratizacijo Slovenije. Morda, morda tudi ne.

    Razmišljanje in analiziranje razmer v Jugoslaviji in v Sloveniji je ostalo predvsem teoretično do pomladi 1988. Pomemben dogodek je bila ustanovitev Kmečke zveze (13. maja 1988) v hotelu Union v Ljubljani. Čeravno se je razglasila predvsem nekakšen sindikat kmečkega stanu, sta bila njena ustanovitev in njeno nastopanje splošnega pomena za razvijanje zavesti o nujnosti strankarskega sistema v Sloveniji. Šele aretacije in proces proti Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiću in Franciju Zavrlu so sprožili novo fazo organiziranja slovenske opozicije. Dokler so slovenski komunisti prikrivali tesne oblike kolaboracije z beograjskimi institucijami (z zvezno Udbo/Službo državne varnosti/, armado, s posebnimi službami armade za nadzor in morebitno represivno posredovanje), so z objavljanjem skrbno izbranih in nepopolnih podatkov o občasnih konfliktih slovenskih predstavnikov znotraj beograjske vrhuške lahko manipulirali slovensko javnost in se profilirali kot »zastopniki slovenskih nacionalnih interesov«. Ta stavba laži se je zrušila, ko je postalo očitno, da je slovenska Udba protiustavno nadzirala slovensko opozicijo in da je slovensko politično vodstvo, s predsedstvom zveze komunistov in s predsedstvom republike na čelu, ki je bilo po svoji strani pristojno za nadzor nad slovenskimi tajnimi službami, ukazalo ali dopustilo, da so slovenske oporečnike izročili armadi, to je neslovenskim službam. S tem je slovenski komunistični režim pokazal svoji pravi, protislovenski obraz in nikoli več mu ni uspelo ponovno zgraditi tega dela stavbe laži. Arogantnost armade je storila svoje: kot vedno brez posluha za kulturno in politično dogajanje v državi je naravnost topoglavo izzivala Slovence, uveljavila pravila vojaškega sodišča proti civilistom in naduto vsilila uporabo tujega jezika na ozemlju Slovenije. To je sodu izbilo dno in na začetku skromni pobudi za ustanovitev Odbora za varstvo pravic Janeza Janše in kasneje Odbora za varstvo človekovih pravic se je v kratkem času pridružilo desettisoče Slovencev. V nekaj mesecih je Odbor nakopičil toliko političnega vpliva, da je začel resno ogrožati položaj zveze komunistov. Režim v Sloveniji se je zamajal. Leto 1988 je leto skokovitega porasta politične zavesti na Slovenskem. Odpirale so se do nedavnega neslutene možnosti. V krogu Nove revije so se ob tem porajale najrazličnejše razlage trenutnega stanja v državi in konkretnih možnosti. Ker je bila Kmečka zveza najprej predvsem stanovsko gibanje, so bile naše oči obrnjene predvsem v delo Odbora za varstvo človekovih pravic (Bavčarjevega odbora). Sam sem bil v času od aprila do julija 1988 skoraj nepretrgoma v bolnišnicah v Nemčiji in s tem precej izoliran od konkretnega dogajanja v Sloveniji. Tako v Odboru skoraj nisem sodeloval, saj sem bil le nekajkrat na sestanku kolegija. Ko mi je zdravje dopustilo, sem zopet prišel v Slovenijo in se vključil v razmišljanje in analiziranje, kako naprej. Gotovo nisem bil edini, ki se mu je utrnila misel, da bi poskusili Odbor preoblikovati v veliko in močno politično stranko ali zvezo, kakor smo takrat iz previdnosti raje govorili. Spominjam se, da je jeseni, verjetno oktobra, prišlo do zanimivega razgovora pri mojem bratu Ivanu na Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. Tja so prišli, ne vem več na čigavo pobudo, Igor Bavčar, Janez Janša in Spomenka Hribar. Sestanek ni imel konkretnega dnevnega reda, marveč smo analizirali trenutni položaj. Izkoristil sem priložnost in vprašal Igorja Bavčarja, ali ne bi bilo učinkovito, če bi se Odbor, ki ga je vodil, preoblikoval ali razglasil za politično stranko, ki bi začela nastopati kot politični subjekt, saj je to praktično že bil. Igor Bavčar je tako možnost odločno odklonil. Natančno je razložil tudi razloge za svoje stališče. Prvi je bil, da bi to pomenilo zlorabo Odbora, saj je ta bil ustanovljen za varstvo človekovih pravic ob primeru procesa proti četverici. Drugi razlog: mnogo članov Odbora je zvestih pripadnikov zveze komunistov, ki že zaradi tega ne bi sprejeli preoblikovanja v politično stranko. Tretji razlog, ki ga je še dodal, je bila njegova osebna ocena, da bi sprememba v stranko učinkovitost Odbora prej zmanjšala kakor povečala. O političnih strankah kot obliki pa se ob tej priložnosti ni opredelil. Kasneje sem izvedel, da se je več ljudi pogovarjalo z Igorjem Bavčarjem o preoblikovanju Odbora v politično stranko in da je bil njegov odgovor vedno podoben tistemu, ki ga je dal meni. Decembra 1988 sem izvedel za priprave na ustanovitev dveh političnih strank ali zvez. V krogu Nove revije je to misel razvijal dr. Ivan Urbančič, ki je imel najprej pred očmi nekakšno organizacijo intelektualcev. Nato se je koncept spremenil in odločili so se ustanoviti Slovensko demokratično zvezo (SDZ). Iz različnih, tudi osebnih razlogov me ta načrt ni pritegnil. Odločil sem se za vključitev v krog Franceta Tomšiča, katerega pobuda za ustanovitev Socialdemokratske zveze v decembru 1987 me je fascinirala. Ko sem se vključil v krog ustanoviteljev SDZS, je bil ta že dobro izoblikovan. V njem so bili ljudje različnih usmeritev in zelo različnega političnega prepričanja. Glavno besedo je imel France Tomšič, ki pa je upošteval tudi mnoge predloge drugih. Gotovo je bil on tisti, ki je imel najbolj izostren in razločen koncept nove stranke. Najbolj bistra glava med njimi je bil Erik Modic. Ko sem začel sodelovati, je že bil pripravljen osnutek temeljnih programskih točk, ki so mi bile neprimerno bolj blizu kot programska razmišljanja v krogu ustanoviteljev Slovenske demokratične zveze: bile so jasnejše, radikalnejše, konkretnejše in že takoj uporabne za politične in povezovalne namene. Tako sem imel enega od referatov na ustanovnem kongresu, ki je bil 16. februarja 1989 v Cankarjevem domu, skoraj natančno mesec dni po ustanovitvi SDZ, katere predsednik je postal dr. Dimitrij Rupel. Ustanovni kongres Socialdemokratske zveze je ime svoje zaplete. Dva dni pred ustanovitvijo so Tomšiča, ki je bil vodja ustanovnega odbora, poklicali na Upravo za notranje zadeve. Koordinacijska skupina, katere član sem bil tudi jaz, je nestrpno čakala na njegov povratek. Ko je prišel, je povedal, da so nam komunisti postavili ultimat: ali obljubimo, da bomo delovali v Socialistični zvezi ali pa bodo prepovedali ustanovni kongres. Odgovor so zahtevali do 13. ure istega dne. Približno dve uri smo razpravljali in analizirali različne možnosti. Mnenja so bila zelo različna. Predvsem je šlo za vprašanje ali popustimo pred izsiljevanjem ali ne. Na koncu smo uspeli najti soglasje za taktično kompromisni odgovor, ki smo ga vsi podpisali. Odgovor je vseboval dva odstavka. V prvem smo omenili, da nam notranja uprava grozi s prepovedjo kongresa, če ne bomo delovali znotraj Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), v drugem odstavku pa smo zapisali, da bomo delovali v okviru SZDL in dodali, da »zahtevamo zagotovljeno avtonomnost in enakopravnost z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami v SZDL«. Preden je Tomšič odnesel to izjavo na notranjo upravo, smo se dogovorili, da bomo to izjavo prebrali na kongresu in jo po odklonitvi delegatov, ki smo jo pričakovali, lahko preklicali ali se na kak drug način rešili te bolj ali manj poniževalne in izsiljene izjave. Tako se je na kongresu tudi zgodilo. Ko je Tomšič prebral izsiljeno izjavo, ki jo je podpisala koordinacijska skupina, so delegati glasno protestirali in žvižgali. Nato je predlagal, da se o sodelovanju s SZDL odločijo vsi člani Socialdemokratske zveze po ustanovitvi. Ta predlog je kongres sprejel. Do tega odločanja seveda nikoli ni prišlo. Socialdemokratska zveza je delovala povsem samostojno in izven SZDL. Drugače tudi ni bilo mogoče, saj smo na plakatu za ustanovni kongres zapisali vrsto temeljnih programskih točk in med njimi na prvem mestu z velikimi črkami tudi, da delujemo izven SZDL.

    O tem plakatu za ustanovni kongres socialdemokratov je potrebno povedati nekaj več. Zahteve, ki so bile s tem plakatom objavljene, predstavljajo takrat daleč najbolj izčiščen in radikalen program, kar so jih novo ustanovljene stranke predložile. Nobena od drugih takratnih strank ni postavila tako profiliranih in doslednih zahtev. To se mi zdi tako pomembno in v slovenski javnosti skoraj pozabljeno, da bom navedel vseh deset točk, ki so bile zapisane na plakatu:
    I. Socialdemokratska zveza Slovenije je samostojna politična organizacija, delujemo izven SZDL.
    II. Hočemo odpravo enostrankarske vladavine. Ne priznamo avantgardnosti.
    III. Naslednje volitve morajo biti neposredne in tajne.
    IV. Sodišča morajo biti neodvisna. Ne pristajamo na sojenje po politični direktivi.
    V. Odklanjamo utopični model samoupravljanja, delavec mora postati delničar, solastnik.
    VI. Smo za zmanjšanje davkov, neomejeno zaposlovanje v zasebnem sektorju in ukinitev zemljiškega maksimuma.
    VII. V podjetjih ne sme delovati nobena politična organizacija, temveč samo neodvisni sindikati, ki ščitijo delavca.
    VIII. Temelj socialne varnosti državljanov je učinkovito delo. Solidarnostno pomoč priznamo samo bolnim, ogroženim in brezposelnim.
    IX. Sedanji položaj Slovenije v Jugoslaviji je sporen in ljudstvo naj se z referendumom izreče, če in v kakšni Jugoslaviji želimo živeti.
    X. Slovenski narod mora imeti popoln nadzor nad vojaškim aparatom na območju Slovenije, poveljevanje in pouk v slovenskih enotah in štabih mora biti v slovenskem jeziku.«


    Ta program, javno objavljen, je potrebno samo primerjati z ustanovnimi dokumenti ne le Kmečke zveze, temveč tudi Slovenske demokratične zveze in seveda Krščansko socialnega gibanja, ki je bilo ustanovljeno 9. marca 1989. Ugotavljam, da je Socialdemokratska zveza ob svoji ustanovitvi sprejela in začela uveljavljati najprodornejše dosežke slovenskega razmišljanja o demokratični prenovi Slovenije in o slovenski samoodločbi. Kmečka zveza je bila predvsem stanovsko gibanje, SDZ se je ob ustanovitvi opredelila kot gibanje, ki naj pripravi pogoje za večstrankarski sistem. Krščansko socialno gibanje pa je v ustanovnih papirjih še celo govorilo o uveljavljanju »demokratičnega socializma« in »socializma s človekovim obrazom«. Socialdemokrati so se že ob ustanovitvi otresli vseh takih stranpoti in pogumno in radikalno zahtevali: samostojno politično delovanje izven SZDL, odpravo enopartijske države, neposredne volitve, izgon partije iz podjetij, referendum o odnosu do Jugoslavije in slovenske pristojnosti nad oboroženimi silami v Sloveniji.

    Ni čuda, da so bile reakcije silovite, vendar so ostale v ozadju, razen prvega poskusa policijskega izsiljevanja ob kongresu. Za reakcije partijskega vrha v ozadju je bil zelo značilen razgovor pri Milanu Kučanu 28. februarja 1989, ki so ga zahtevali »stari zaslužni tovariši« kot France Popit, Roman Albreht, Mitja Ribičič, Bogo Gorjan, Vinko Hafner, Sergej Kraigher, Ignac Voljč, France Perovšek in drugi. Če natančno preberemo ta stenogram, razločno dojamemo, kako so komunisti zvito načrtovali, da bi speljali nove demokratične sile žejne čez vodo. O ustanovnem kongresu socialdemokratov je Ignac Voljč poročal svojim partijskim kolegom: »Rapret Rudi je vse plakate po mestu potrgal, on je šef inšpekcije, na direktivo N. Kerševan, ker je na njih bilo napisano, da gredo na zbor brez Socialistične zveze«. (Stenografske beležke s sestanka predsednika Predsedstva CK ZK Slovenije Milana Kučana in starejših članov ZKS. V: Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasić: 8 let pozneje, Ljubljana 1996, str. 172). Milanu Kučanu kot ideologu »socializma s človeškim obrazom« se ni zdelo vredno, da bi rekel vsaj besedico o tem političnem vandalizmu ljubljanske županje! Tudi sicer je ta stenogram zelo zgovoren dokument o politični kulturi vodilnih slovenskih komunistov v letu 1989. Ko so bile po vrsti ustanovljene nove politične stranke, je dotlej osrednja ustanova opozicije, Bavčarjev Odbor za varstvo človekovih pravic, bolj ali manj izginil iz središča pozornosti. Ko smo razpravljali o njem, smo vsi ugotavljali, da je opravil veliko delo, ko je zastopal interese štirih obsojencev. S tem je namreč senzibiliziral celo slovensko javnost, ki je bila dotlej s svojimi opranimi možgani sposobna samo pasivno opazovati, nikakor pa se ni aktivno vključevala v politično dogajanje. Dejstvo, da je prek stotisoč slovenskih državljanov javno podprlo prizadevanje Odbora, je dokaz za izredno široko mobilizacijo Slovencev in to bolj ali manj direktno proti armadi in proti režimu. Ko pa so nastale nove politične stranke, od katerih so nekatere razglasile zelo radikalni program v smeri prenove Slovenije in uveljavljanja slovenske suverenosti, se je pokazala slaba, šibka točka Bavčarjevega Odbora. Ker je bila v njem tudi vrsta zagretih komunistov, ki si niso mogli niti predstavljati, da bi se zrušila vodilna vloga ZK se Odbor ob novih radikalnih zahtevah organizirane opozicije ni več znašel. Zdaj ni šlo le za obrambo človekovih pravic in za obrambo štirih obsojenih, ki jih je slovenski režim neupravičeno izročil armadi. Zdaj je šlo za ta režim sam, šlo je za ogrožanje monopolnega položaja zveze komunistov in za pluralizacijo oblasti. Tega seveda mnogi zelo vplivni člani Odbora niso mogli podpirati. Zato je bil v nadaljnjem Odbor prisiljen, da se je v svojih izjavah za javnost natančno omejil na problematiko četverice in na zaščito njenih pravic.

    Mešane občutke je zbudila pri meni objava Bavčarjevih zapiskov. Razkrila je taktične in strateške programe, po katerih so delovali tako Bavčar kakor mnogi drugi v Odboru. Gotovo so obstajali tehtni razlogi za tak način komuniciranja z državnim in partijskim vrhom, predvsem taki, ki so imeli namen pomagati aretirani in obsojeni četverici. Politično pa so bili brez perspektive in brez nacionalne vizije, saj bi se lahko v istem tonu nadaljevali tudi deset let, pa se nič ne bi spremenilo. Nedvomno pa je bil to zelo pomemben politični učinek pri senzibiliziranju slovenske javnosti in vsega prebivalstva. Tukaj je Odbor odigral pomembno vlogo.

    Nova revija, Mladina, Tribuna, Katedra in Odbor so bili pomembni katalizatorji pri mobilizaciji Slovencev za spremembe. Ko so nastale stranke je bilo jasno, v katero smer se bo vse odvijalo: v smer politične pluralizacije in v nastajanje organizirane opozicije. Ko je bila razglašena Majniška deklaracija (8. maja 1989), je bila jasna tudi konkretna politična smer nadaljnjega prizadevanja Slovencev. Javnosti sta bili kratko in jasno predstavljeni obe temeljnih zahtevi slovenskega naroda: suverena država slovenskega naroda in družbena ureditev s političnim pluralizmom, ki naj zagotovi spoštovanje človekovih pravic in svoboščin. V burnih razpravah o vsebini deklaracije so stare družbeno politične organizacije (zveza komunistov, Socialistična zveza in Školčeva Zveza socialistične mladine Slovenije – ZSMS) sicer poudarjale, da so tudi one za neko deklaracijo, vendar so svoj podpis pogojevali z vedno novimi spremembami prvotnega teksta. Tako je postalo očitno, da hočejo doseči dvoje: zavlačevati sprejemanje in skušati deklaracijo tako zelo razvodeneti, da prvotni koncept uveljavljanja dveh temeljnih zahtev Slovencev ne bi bil več razpoznaven. Tako je bilo edino pravilno, da so zveze prekinile to hinavsko igro in se odločile stopiti pred slovensko javnost s prvotnim jasnim in razločnim tekstom. Veličastna prireditev na Kongresnem trgu 8. maja 1989, kjer je desettisoč glava množica navdušeno sprejela temeljni zahtevi Majniške deklaracije, je bil mejnik na slovenski poti iz enoumja v demokracijo. Zelo značilno je bilo, da je Majniško deklaracijo na zborovanju prebral slovenski pisatelj. S tem je bilo izraženo, da obe temeljni zahtevi nista samo politične narave, temveč zadeva slovenske kulture in njenega uveljavljanja. Od tega trenutka ni bilo več mogoče obrniti kolesa zgodovine. Poniglavi poskusi zveze komunistov, Školčeve ZSMS, Smoletove SZDL in zveze borcev so bili smešni in zgolj dokaz, da je oprane možgane težko spreminjati. Pri tem mislim na poskuse klevetanja in nepriznavanja Majniške deklaracije, ki so ji omenjene politične organizacije postavile nasproti Temeljno listino, ki je vztrajala na položaju Slovenije znotraj Jugoslavije. Kljub temu so nekateri zgodovinarji šli tako daleč, da so enačili oba dokumenta (npr. dr. Janko Prunk v eni od svojih knjig).

    Od Majniške deklaracije naprej je postalo brezupno in že kar smešno braniti federacijo in enopartijski sistem. Po razločnih in pogumnih zahtevah deklaracije je bilo že mogoče čutiti, da so komunističnemu režimu šteti meseci.

    Premagovanje pluralistične razdrobljenosti

    Zanosu prvih mesecev po ustanovitvi prvih demokratičnih političnih organizacij je sledila streznitev in naporno razmišljanje o nadaljnjih možnostih političnega delovanja za uveljavljanje temeljnih zahtev Majniške deklaracije. Mene je posebno mučilo spoznanje, da se novonastale zveze obračajo navznoter in da se začenja dokaj brezobzirna agitacija za članstvo. Vsaka zveza je govorila le zase in o svojih namenih. Pojavile so se prve kritike in namigovanja enih proti drugim. Boj za oblast se je začel, čeravno položaj teh zvez še ni dopuščal resnega načrtovanja za prevzem oblasti.

    Zveze so namreč začele svoje delo brez vseh sredstev, brez pisarn, brez uslužbencev in brez temeljnih izkušenj o tehniki javnega nastopanja. Članki, ki so vstopali v zveze, se niso poznali in si pogosto tudi niso zaupali. Deloma upravičeno: v vseh zvezah so bili vrinjenci, ki so imeli svoje naloge, politične in udbovske narave. Mnogo se je tudi fantaziralo in mnogo preveč se je govorilo o Udbi in njenih načrtih. Kar smo posebej pogrešali, je bilo neprekinjeno organizacijsko delo po občinah in tudi po manjših krajih. Zatikalo se je pri zbiranju sredstev, čeprav odbori, vključno z najožjimi vodstvi zvez, niso oklevali, ko so morali njihovi člani sami pokrivati tekoče stroške za papir, za poštnino, za dolge vožnje v Ljubljano in tu in tam tudi že za najemnino za prve skromne prostore, kjer so se zbirali. To je obdobje velikega in požrtvovalnega idealizma in tisti najbolj dejavni člani so za organiziranje zvez načrtovali vsak prosti večer in vse vikende. Pojavili so se prvi konflikti, prva javno izrečena sumničenja in nebogljeni poskusi reševanja nesoglasij. Ker so se ožja vodstva zvez borila z enakimi težavami in ker je tudi njim primanjkovalo sredstev in izkušenj, so bili občinski in krajevni odbori velikokrat prepuščeni sami sebi, brez navodil, brez politične usmeritve in brez izdatne pomoči pri reševanju notranjih sporov. Kljub vsemu temu so se zveze organizacijsko dobro razvijale, naglo pridobivale članstvo in se uveljavljale v svojem okolju. Prav to pa je kmalu pokazalo, da gredo zveze vsak na svojo pot in pri uveljavljanju svojih organizacijskih prednosti pozabljajo na skupne naloge, recimo na to, kar je zahtevala Majniška deklaracija, ki so jo vse zveze (razen Kmečke mladine) podpisale.

    O razvoju zvez in o drobljenju sil opozicije smo v raznih manjših krogih veliko razpravljali. Vsak od nas se je takrat vključeval v različne opozicijske združbe. Večinoma smo do ocene o pogubnosti takega razvoja prišli po deduktivni poti. Izhajali smo namreč od vprašanja, katere institucionalne instrumente potrebujemo za učinkovito in določilno vplivanje na oblastne strukture, ki jih je monopolno obvladovala zveza komunistov z drugimi njej podrejenimi organizacijami. Spominjam se kako, boleče je bilo vsakokrat spoznanje, da je med obstoječim organizacijskim stanjem in med zahtevami bistveno vplivati na oblast ali jo prevzeti, ogromna vrzel. Niti pojma nismo imeli, kako bi to strukturno vrzel premostili in logistično obvladali. Seveda je res, da je ta vidik analize prevzemal in zavezoval nekatere bolj in druge manj. Mnogi dobro misleči prijatelji so bili zadovoljni že s samim dejstvom, da imamo razvijajočo se opozicijo in da partija nima več monopola. Prav to je bila nevarna zmota, ki smo jo nekateri boleče dojeli. Spomnim se neke dolge, nekoliko kaotične razprave v uredništvu Nove revije, ki je takrat imelo svoj sedež na Kongresnem trgu. Ko smo končali, sva šla z dr. Francetom Bučarjem proti Figovcu in premlevala nezadovoljive zaključke razgovora. Dobro mi je ostalo v spominu, kako sem ponavljal stavek, da nujno potrebujemo »strukturo«, »institucijo«, ki bo povezovala vedno bolj kompleksno dogajanje in premostila omenjeno strukturno vrzel med trenutnim stanjem in projektom Majniške deklaracije. Dr. France Bučar je na svoj način ponavljal isto, saj je razločno videl, pred kakšnimi izzivi je celotno opozicijsko gibanje.

    Ko so nastale prve zveze, tudi komunisti niso mirovali. Imeli so svoje načrte in svojo strategijo manipuliranja, ki so jo spretno prelivali v formule, za katere so pričakovali, da jih Slovenci lahko sprejmejo. Najprej, že sredi osemdesetih let, je nastala čarobna formula o »socializmu s človeškim obrazom«, ki jo je posebno rad ponavljal predsednik Predsedstva CK ZKS Milan Kučan. Nato se je pojavila formula o »sestopanju zveze komunistov z oblasti«, ki je verjetno nastala pod vplivom perestrojke v Sovjetski zvezi. To zvijačno sintagmo so ponavljali vsi, saj je z nedovršenostjo oblike glagolnika omogočala časovno prelaganje dovršno izraženih dejanj na »svetega Nikoli«. Naravnost pokvarjena pa je bila sintagma o »pluralizmu brez strank«, torej pravcato »leseno železo«, kakor sem sintagmo označil v svojem referatu na ustanovitvi Socialdemokratske zveze. Z njo je posebno rad nastopal Jože Smole, predsednik Socialistične zveze. Njemu in naši pregovorni slovenski naivnosti lahko pripišemo zaslugo, da smo poleti 1989 izgubili dragocene mesece za povezovanje zvez in ustanavljanje organiziranega okvira za skupen nastop opozicije na političnem odru. Jožetu Smoletu je namreč uspelo, da konfuzno in nedorečeno povezano »alternativo« (ali Koordinacijo podpisnic izjave iz Cankarjevega doma) pritegne »k sodelovanju« s komunisti pod streho SZDL. Tako je nastala Okrogla miza, na kateri so se sestajali predstavniki novih zvez, Društva slovenskih pisateljev, Kluba 88 in še nekateri posamezniki, o katerih je bilo težko vedeti, kakšno vlogo igrajo in v kateri smeri delujejo. »Seveda« se je Okrogla miza sestajala na sedežu vodstva SZDL, »seveda« je bil »izvoljen« za predsednika Okrogle mize Jože Smole in »seveda« je dnevni red bolj ali manj avtoritativno določal isti Jože Smole in njegova sekretarka tovarišica Darja Lavtižar Bebler. Ustrezno tem »samoumevnim« strukturnim določilom Okrogle mize je potekala njena dejavnost. Čeravno je bila sama oblika očitno prevzeta po Okrogli mizi na Poljskem, kjer se je Solidarnost pogajala z režimom o reformah, je bila slovenska Okrogla miza, prava karikatura poljskega izvora. Pri Smoletovi Okrogli mizi se je na veliko govorilo o vsem mogočem, smer pogovora pa je dosledno in spretno določal predsedujoči s pomočjo nekaterih drugih prisotnih. Predvsem pa je uspešno preprečil, da bi se v tem krogu o čemer koli odločalo. Tako se je Okrogla miza zaradi Smoletove spretnosti in seveda zaradi slovenske naivnosti spremenila v nekakšen posvetovalni organ predsednika SZDL, s čimer je nevidno izpuhtela vsa energija slovenske opozicijske misli. Sam sem se nekajkrat udeležil teh razgovorov v imenu stranke in spoznal, da je ta Okrogla miza povsem nekoristna za nas in celo škodljiva za nadaljnji razvoj opozicije. Enako ali podobno je mislila večina drugih zastopnikov zvez in tako smo se sredi oktobra dogovorili, da skupno izstopimo iz te zvijačne »okrogle« potegavščine. Predstavniki Slovenske demokratične zveze, Krščanskih demokratov, Kmečke zveze in Društva slovenskih pisateljev so me pooblastili, da na naslednji seji to uradno povem Smoletu in da nato vsi predstavniki omenjenih organizacij zapustimo sejo. To sem tudi storil in ker je bila prisotna televizija, so to tudi pokazali v večernih poročilih. Značilno je, da se dogovorjeni skupni odhod ni posrečil, ker je na izrecno spraševanje Jožeta Smoleta, ali imamo pooblastila za odhod, popustil Tone Peršak kot predstavnik Društva slovenskih pisateljev in celo izjavil, da me za to izjavo ni pooblastil. Bistvenega pomena je bilo, da smo po polurnih zapletih res večinoma zapustili to zvijačno iznajdbo komunistov, in sicer z načelno vsebinsko utemeljitvijo, ki sem jo formuliral približno tako: »Namen Okrogle mize je bila razprava med alternativo in režimom o reformah v Sloveniji. To se ne dogaja. Zato smo bili siti praznega govorjenja in zapravljanja časa. Za nas je Okrogla miza mrtva.«

    Takoj po odhodu smo se dogovorili za sestanek, na katerem bi se dogovorili, kako naprej. Čez nekaj smo se res srečali pri Ivanu Omanu na njegovem domu. Prišel je predsednik SDZ dr. Hubert Požarnik, predsednik pravkar ustanovljene SKD Lojze Peterle, Ivan Oman je predsedoval Kmečki zvezi, sam pa sem zastopal Socialdemokratsko zvezo. Društva slovenskih pisateljev zaradi čudnega ravnanja Toneta Peršaka nismo povabili, poleg tega naj bi bil to sestanek o političnem organiziranju. Razvnela se je burna razprava o taktičnih in strateških potezah in možnosti opozicije. Kmalu sta se izoblikovali dve stališči, ki si nista nasprotovali v globalnem cilju, ki je seveda bil Majniška deklaracija, pač pa v strategiji in taktiki političnega nastopanja v slovenski javnosti. Ivan Oman je klical k razumu (»pamet nucat« je bil njegov priljubljen izraz) in svaril pred »prehitevanjem«, ker naj bi grozila nevarnost ukrepanja režima z represivnimi ukrepi in uničenjem že doseženega. Menil je, da moramo ohraniti pogajanja z režimskimi strankami in vplivati na ugodno spremembo volilne zakonodaje, ki je gotovo ne bomo dosegli, če se bo režim bal, da izgubi oblast. Seveda je tudi Ivan Oman poudarjal, da se moramo zavzemati za uresničitev tega, kar zahteva Majniška deklaracija.

    Sam sem z velikim poudarkom zagovarjal drugačno strategijo pri uveljavljanju istega cilja. Zavzel sem se za prekinitev razgovorov z režimskimi strankami, ker te zaradi enostranskega obveščanja medijev vnašajo negotovost med naše člane, ki se začenjajo spraševati, kaj sploh pomeni naše pogosto sestajanje s komunisti. Kot drugo sem poudaril nujnost, da ustanovimo lastno organizacijsko povezavo novih zvez, kjer komunistov ne bo. Kot tretje se je v medsebojnem razgovoru pojavil predlog, da ta organizacijska povezava novih zvez izdela in razglasi svoj skupni program, s katerim bi nastopili na naslednjih volitvah.

    Niti skupni program niti začetek pogajanj o skupni povezavi zvez ni bil sporen in kmalu smo se zedinili, da se začnemo pogajati o taki povezavi. Najbolj sporen je bil predlog, da prekinemo dogovarjanje z režimskimi strankami. Tukaj je energično nasprotoval prav Ivan Oman in pri tem poudarjal, da seveda tudi sam na verjame komunistom, da pa bi bilo nespametno in neprevidno, če bi prekinili pogajanja. Razgovor je bil v določenih trenutkih dramatičen, oster in neprijeten, pojavljali so se očitki, da ta ali oni razpravljalec določenih sestavin sedanjega položaja ne razume in podobno. Meni je bilo mučno še zato, ker sem spoštoval Ivana Omana in ker je v najostrejšem delu razgovora prisostvovala tudi njegova simpatična družina. Kmalu se je pokazalo, da se tako dr. Hubert Požarnik kot Lojze Peterle bolj nagibata k moji razlagi položaja in mojim predlogom za nadaljnje delo in to sta tudi razločno povedala. Tako se je razgovor zaključil z neformalnim sklepom, da se začnemo takoj pogajati o načinu povezave novih zvez, prekinemo pogajanja s komunisti, skušamo razviti skupne teze za politično nastopanje in šele potem obvestimo javnost. Dogovorjeno je še bilo, da jaz začasno in seveda enakopravno vodim razgovore, ki bodo potekali na sedežu Socialdemokratske zveze v Sternovi ulici v Šiški in da vsaka stranka pošilja na te razgovore pod dva ali tri predstavnike. Dogovorili smo se že za prvi sestanek na sedežu SDZS naslednji teden. Če se prav spomnim, je bil to zadnji teden v oktobru 1989.

    Potek pogajanj o ustanovitvi Demosa

    Pogajanja o ustanovitvi Demosa (tega imena na začetku pogajanj še nismo uporabljali) so bila dolgotrajna in zelo naporna. V tem pričevanju posredujem predvsem to, kako sem jih sam doživljal in kako sem jih presojal.

    Dobivali smo se dokaj redno in to dvakrat ali celo trikrat na teden. Na pogajanja so prihajali izmenično različni predstavniki zvez, pa tudi drugi, ki so pogajalcem svetovali. Med pogovori praktično ni bilo razlike, kakšen položaj ima kdo. Največ svetovalcev so privedli krščanski demokrati. Pogovori so bili včasih dokaj kaotični in prehajali smo od teme do teme. Splošno je mogoče reči, da smo se največ dogovarjali o treh sklopih.

    Prvi sklop je zajemal vprašanja medsebojnih odnosov in formalnih mehanizmov, s katerimi bi urejali sporna vprašanja. Prvo vprašanje, ki nam je vzelo mnogo časa, je bilo, ali hočemo oblikovati novo skupno politično stranko, v kateri bi bile dosedanje zveze le sekcije, ali pa hočemo imeti le okvirno organizacijo za nekatera temeljna vprašanja, v katerih soglašamo. Brez težav smo izločili prvo možnost in se posvetili težavnemu določanju stopnje povezanosti zvez in obveznosti posameznih zvez do okvirne organizacije. Pri tem je bilo mnogo nesporazumov, vedno znova smo govorili o istih stvareh in zdelo se je, da nismo prišli niti koraka naprej. Vsaka zveza se je bala, da bo prepustila preveč svojih pristojnosti in manevrskega prostora skupni organizaciji in bo zapostavljena. V polni meri je prišla do izraza relativna nizka politična kultura in načelno nezaupanje vsem, ki nismo mi. Zato tega vprašanja nismo mogli zadovoljivo in produktivno urediti niti pri teh ustanovnih pogajanjih niti kasneje pri urejanju odnosov v Demosu. Sklenili smo, da bomo v statutu dosledno upoštevali enakopravnost posameznih zvez in praviloma soglasno odločali. Preglasovanje z navadno večino naj bi bila izjema. Vodilni organ povezave zvez naj bi bilo predsedstvo, v katerem sta po dva člana vsake zveze. Predsedstvo izvoli predsednika, ki pa naj ne bi imel prevelikih pristojnosti.

    Drugi sklop so bila vprašanja o odnosu do komunističnega režima in o našem skupnem strateškem cilju. Vsi smo izhajali iz Majniške deklaracije in vsi smo se zavzemali za njeno uresničevanje. Razlike so se pokazale pri določanju strategije, še bolj pa taktike političnega delovanja. Največ sporov je bilo okrog določanja vloge, ki jo hočemo kot povezava zvez imeti v javnosti. Konkretno je šlo za vprašanje, ali odkrito in radikalno nastopamo kot opozicija obstoječemu režimu zveze komunistov ali pa le skušamo taktizirati v okviru SZDL, dokler ne bi organizacijsko uredili svojih vrst in pridobili dovolj članov. Nekako se je ponovila burna razprava, ki smo jo začeli na Omanovi kmetiji, vendar s to razliko, da je bila tokrat bolj dolgotrajna in obvezujoča, saj je šlo za določanje skupne strategije. S tem smo reševali tudi vprašanje imena nove povezave zvez. Na predsedstvu Socialdemokratske zveze smo že ob sprejemu Majniške deklaracije govorili o skupnih nastopih in ustanovitvi »demokratične liste«, za katero je član našega predsedstva Matjaž Šinkovec predlagal kot znak barvni polkrog v mavričnih barvah različnih usmeritev. Če se prav spomnim, je Šinkovec že ob tej priložnosti omenjal ime Demokratična opozicija (to pobudo smo poleti posredovali tudi takratni »alternativi«, ki jo je odločno zavrnila. Spomnim se, da je dr. Slavoj Žižek, ki je nastopal kot član Kluba 88, energično zahteval, da se to vprašanje ne uvrsti na dnevni red. Dobil je podporo in o tem nismo več govorili). Šinkovčev predlog sem na pogajanju predlagal v imenu socialdemokratov in ga ognjevito zagovarjal. Sama polkrožna podoba znaka ni naletela na posebno nasprotovanje, odklonjene pa so bile barve: kolegi so upravičeno menili, da to komplicira fotokopiranje, kjer se barve sploh ne bodo videle. Zato smo se najprej zedinili, da barve opustimo. Sprejeli smo tudi polkrog kot lik, prav tako lipov list kot simbol slovenstva. Povsem pa se je zapletlo pri imenu. Sam sem seveda zagovarjal ime Demokratična opozicija in tudi že kratico Demos. Temu sta najbolj vehementno nasprotovala Ivan Oman in Marjan Podobnik, ki je bil kot predsednik mladine Kmečke zveze član pogajalske skupine. Ugovori obeh so prihajali v različnih variantah, v glavnem pa je šlo za to, da je beseda »opozicija« kot ime netaktično, »provokativno« in zato neprimerno, saj bi pomenilo neposredno izzivanje režima in izzvalo morda celo represije. Poleg tega bi po njunem mnenju ime »opozicija« prestrašilo mnoge Slovence, ki zato ne bi volili naših zvez. Vendar so me predstavniki krščanskih demokratov, še posebej pa SDZ odločno podprli. To vprašanje smo večkrat obravnavali in nismo dosegli soglasja. Seveda ni šlo samo za ime. Šlo je za strategijo odločnega nastopanja kot opozicije režimu, da bi tako pospešili proces počasnega političnega opredeljevanja Slovencev ne le za samostojno državo, temveč tudi za parlamentarno demokracijo. Predstavnika Kmečke zveze sta zelo verjetno imela isti cilj, vendar sta bila prepričana, da bi bilo manj izrazito nastopanje v javnosti uspešnejše. Naj kot zanimivost političnega razmišljanja (ali taktiziranja) omenim še to, da je predsednik Kmečke zveze Ivan Oman še dalje obiskoval sestanke na preostanku Okrogle mize, ki jih je skliceval Jože Smole. Menil je, da je to razumno in spomnim se, kako je nekega večera, ko je po enourni zamudi le prišel na sestanek pogajalcev Demosa, priznavajoče pripovedoval, kako »načelen in discipliniran mož je Jože Smole«, ki je ta dan sestanek Okrogle mize po petnajstih minutah odpovedal, ker ni bilo dovolj udeležencev. Potrebno pa je pripomniti, da je imel Ivan Oman povsem realistično oceno komunistov in komunizma, vendar je bilo zanj taktiziranje za vsako ceno nujna sestavina »pametne politike«, četudi s figo v žepu.

    Po petih tednih težavnega pogajanja smo dosegli sporazum, ki smo ga 27. novembra 1989 slovesno podpisali. Vseboval je odločitev o ustanovitvi Demosa.

    Da dela nismo povsem uspešno opravili, je kazala tudi nenavadna formula sporazuma »3+1«. To je pomenilo, da so se tri zveze (socialdemokrati, demokrati in krščanski demokrati) s tem sporazumom zavezale, da skupno nastopijo na volitvah kot Demos, Kmečka zveza pa kot »+1« pristaja na program Demosa, ne pa na skupni nastop na volitvah. Kako bodo nastopili na volitvah, se bodo v zvezi šele dogovorili. Dogovorili smo se tudi o temeljnih sestavinah Sporazuma o ustanovitvi Demosa, ki naj ga napišejo pravniki in potrdijo izvršni odbori zvez. Za predsednika predsedstva Demosa so izvolili mene, za podpredsednika pa dr. Dimitrija Rupla (ki je takrat več mesecev predaval v ZDA) in Lojzeta Peterleta. Tega dne smo se tudi dogovorili, da v začetku decembra skličemo tiskovno konferenco in obvestimo javnost o nastanku Demosa, združene opozicije, kot je bilo naše neuradno ime. Bistvenega pomena za nadaljnje delo je bila odločitev, da se Demos organizira na vseh ravneh, torej tudi po občinah in da načeloma veljajo na vseh ravneh ista pravila povezovanja.

    Prvo tiskovno konferenco Demosa smo sklicali v klubu Društva slovenskih pisateljev 4. decembra 1989. Za novinarje smo pripravili tudi naše prvo obvestilo za javnost. Udeležba novinarjev je bila velika, odziv v tisku naslednji dan pa zelo skromen. Na odru smo sedeli Ivan Oman, dr. Hubert Požarnik, Lojze Peterle in jaz. Kot novopečeni predsednik sem začel in uspel, dobro premišljeno, presenetiti novinarje. Ko sem jih v prvih stavkih obvestil o ustanovitvi Demosa in o njegovi sestavi, sem dokaj širokoustno poudaril, da je namen Demosa »prevzeti odgovornost za slovensko državo«. Nikoli ne bom pozabil obrazov novinarjev v prvih vrstah: v prvem hipu so bili presenečeni, nato se je razmahnila splošna veselost med njimi, suvali so se s komolci in se smejali. Zanje je bila ta izjava višek absurda in domišljavosti in verjetno so dvomili v mojo in našo zdravo pamet. Res pa je, da se niso vsi novinarji tako odzvali. Nadaljeval sem, da izhajamo iz programa Majniške deklaracije, da bomo uveljavljali zahteve te deklaracije in da je Demos kot okvirna organizacija slovenske opozicije odprta tudi za druge opozicijske politične sile, ki so se že organizirale in ki se še bodo. Ivan Oman je razložil specifičen položaj Kmečke zveze v tej formuli »3+1«. Dejal je, da odločno podpirajo Majniško deklaracijo in da bodo podpisali tudi podrobni politični program Demosa. Dodal je še, da nastopajo kot »+1« zato, ker se še niso odločili, kako in s kom bodo nastopili na prihodnjih volitvah. Tudi ostala predsednika sta pozdravila novinarje in poudarila pomen skupnega nastopanja zvez v Demosu. Še pred zaključkom pogajanj o ustanovitvi Demosa so me pooblastili, da navežem stike z Zelenimi Slovenije in skušam doseči dogovor o njihovi priključitvi Demosu. Imel sem več pogovorov z Dušanom Plutom. Bil je naklonjen priključitvi, vendar je poudaril, da bo veliko nasprotovanja v njegovi zvezi. Poleg tega sam takih odločitev ne more sprejemati, ker da je to v pristojnosti njihovega kongresa. Dejansko so pri sprejemanju nastale težave in kongres so morali prekiniti. Šele, ko so se drugič odločali (konec decembra) so sklenili (z enim glasom večine), da se vključijo v Demos. Znotraj Kmečke zveze so v vedno širšem krogu potekali razgovori o njenem položaju v Demosu. Kmečka zveza je bila za zunanjega opazovalca nepregledan organizacija. Odločal je le najožji krog voditeljev. Poleg tega so bile od svojega nastanka logistično dokaj tesno povezani s Školčevo ZSMS (še posebej Kmečka mladina), ki je novim zvezam pomagala pri njihovem nastanku. Medtem ko so se druge zveze hitro osamosvojile in se otresle te povezave, ki ni bila samo logistična, temveč je šlo tudi za vsebinske vplive, je Kmečka zveza, predvsem pa Kmečka mladina, ostala dolgo v tej navezavi. Tako je še v času nastajanja Demosa, torej leto in pol po ustanovitvi KZ, imela svoje prostore pri Školčevi ZSMS, ki jim je menda plačevala tudi administratorko. Tudi to dejstvo je oteževalo postopek odločanja o odnosu do Demosa. Tako je bilo vse do 28. decembra 1989, ko so sklicali glavni odbor v Šentjurju pri Celju. Po razburljivi razpravi so se delegati z opazno večino odločili, da ne pristopijo k Demosu, temveč se bodo za nastop na volitvah povezali s Školčevo socialistično mladino. To je bilo veliko razočaranje za zagovornike Demosa. Zato sta dva ugledna člana izvršilnega odbora Kmečke zveze, dr. Franc Zagožen in Ivan Pučnik izjavila, da odstopata. Preko praznikov so znotraj Kmečke zveze potekali intenzivni razgovori. Iskali so rešitev, da bi preprečili razcep stranke. Prve dni januarja 1990 so se kar v najožjem krogu, ne da bi znova sklicali glavni odbor, ki je sprejel sporno odločitev, odločili za polno priključitev Demosu. Tako je bilo 8. januarja mogoče, da so predsedniki petih zvez (socialdemokratske, demokratske/zanjo je podpisal podpredsednik dr. Rajko Pirnat/, krščanskodemokratske, kmečke in Zelenih Slovenije) podpisali Sporazum o ustanovitvi »Demos, združene opozicije«.

    V naslednjih mesecih sta se Demosu priključili še dve stranki: Samostojna obrtniška stranka Franca Golje, ki se je kasneje preimenovala v Liberalno stranko, in pa Sivi panterji kot stranka upokojencev. S tem je bilo zaključeno formalno združevanje novih demokratičnih političnih sil, ki je bilo predpogoj za uspešni nastop na volitvah. Zaradi velikih političnih razlik med prvaki Demosovih strank ni uspelo ustvariti vsestransko koordinirane organizacije. Prav tako so ostala mnoga vprašanja nedorečena, ker pač ni bilo mogoče doseči soglasja ali pa problemov na začetku še nismo videli. Značilno za egoizem posameznih Demosovih strank je bilo tudi to, da predsedstvo Demosa sploh ni imelo svoje pisarne, niti svojih sredstev, niti svoje administracije. Vse je v začetku prevzela Socialdemokratska zveza iz banalnega razloga, ker sem bil obenem tudi predsednik socialdemokratov. Kasneje, po volitvah, smo skušali taka vprašanja urediti, vendar se nekatere stranke dogovora niso držale. Pri tem seveda ni šlo toliko za denar, ki ga je res bilo malo v vseh strankah, temveč predvsem bojazen, da bi se prek Demosa katera od strank preveč okrepila. Torej tipično slovenska lastnost, ker pač težko razlikujemo med bistvenimi in nebistvenimi vprašanji.

    Še terminološka pripomba: od ustanovitve Demosa govorim dosledno o političnih strankah in ne več o zvezah. Enostavno zato, ker smo od tega časa naprej dosledno uporabljali izraz stranka, čeravno se formalno vse zveze še niso »prekrstile«. Zgodovinopisno je pomembno, da so se v Sloveniji pač ustanavljale »zveze«, ker je ta pojem obstajal v takratnem pravnem sistemu, pojma »stranka« pa še ni bilo. Gotovo je to bilo nekakšno taktiziranje in izogibanje nepotrebnim zapletom z režimom. Vsebinsko pa ta terminologija ni imela nobenih škodljivih posledic. Ljudje so tako ravnanje razumeli.

    Politični program Demosa

    Vzporedno z ustanavljanjem Demosa je potekalo oblikovanje tistih programskih tez, ki bi jih zastopale vse vanj vključene stranke. Izhodišče programa je bila Majniška deklaracija, ki je vsebovala obe temeljni zahtevi slovenskega naroda: zahtevo po suvereni državi slovenskega naroda in zahtevo po uveljavitvi parlamentarne demokracije kot oblike družbene ureditve. To je impliciralo tako ureditev odnosov z Jugoslavijo kot tudi odpravo enopartijskega komunističnega režima.

    Osamosvojitveni referendum in njegovo uresničevanje

    Prvotna Demosova ideja je bila, da bi z razglasitvijo nove slovenske ustave razglasili in tudi vzpostavili suverenost države. Verjetno so prav zaradi tega nastajali nenehni zapleti pri iskanju soglasja, torej tričetrtinske večine v parlamentu. Komunistično usmerjene stranke (Stranka demokratične prenove/nekdanja ZKS/, Socialistična stranka Slovenije, Školčeva Socialistična mladina, ki se je medtem prekrstila v Liberalno-demokratsko stranko) so z vedno novimi predlogi in tudi provokacijami v ustavni komisiji dokončno pokopale upe, da bi v doglednem času sprejeli novo ustavo. Čas je tekel in v njem tudi silovite in nagle spremembe položaja v Jugoslaviji. Vsakomur v Demosu je postalo jasno, da Jugoslavija razpada. Slovensko javnost in medije smo skušali ob vsaki priložnosti prepričati o neodločljivosti odločanja v Sloveniji, zadnjič je to bilo na okrogli mizi v Cankarjevem domu oktobra 1990. Glavni Demosovi predstavniki so v okrogli dvorani med poslušalci in mediji analizirali razpadanje federacije in opozorili, da se bodo možnosti za Slovenijo začele zmanjševati. Sam sem zagovarjal stališče, da Jugoslavija razpada na kose, ki se ne krijejo z mejami republik. Zato sem poudaril, da se moramo zavedati, da bo kmalu razpadla tudi armada na posamezne dele – na nekakšne pašaluke – katerih ravnanje ne bo več predvidljivo. Zato je pet minut pred dvanajsto, da v Sloveniji izpeljemo odločne korake v smislu uresničevanja Majniške deklaracije. Spomnim se, da me še posebej podpiral dr. Rajko Pirnat in z dodatnimi argumenti dokazoval omenjena stališča. Ideja o referendumu o osamosvojitvi ni bila tuja niti meni niti slovenski javnosti. Že leta 1987 sem v članku Smisel in nesmisel ustavne razprave (Nova revija, 6, 1987, št. 67-68, str. 1847-1863) pisal o referendumu kot obliki legitimiranja odločitve o suvereni državi. Ustanovni kongres Socialdemokratske zveze, februarja 1989 je v 9. točki programa, ki je bil ponatisnjen na plakatu, zahteval referendumsko odločanje Slovencev o svojem položaju v Jugoslaviji. Socialdemokratska mladina je 13. marca 1990 sprejela pobudo z naslovom Svoboda za Slovenijo, v kateri je zahtevala »razpis referenduma, na katerem se bodo državljani Republike Slovenije svobodno odločili o bodočem statusu svoje države«. Zato so si tedaj Žakljevi socialisti neupravičeno prisvojili to idejo, ko so oktobra 1990 predlagali referendum. Da to ni bil resno mišljen predlog so dokazali, ko so se tedne upirali podpreti Demosov predlog za referendum in so skupaj z Ribičičevimi komunisti postavljali vedno nove pogoje. Demosova odločitev na zborovanju njegovih poslancev 9. novembra 1990 v Poljčah je bilo dosledno nadaljevanje Demosove dotedanje politike. Na volitvah 1990 smo odšli z zahtevo po samostojni slovenski državi in z njo smo zmagali.

    V nadaljevanju se omejujem na nekatere dogodke, ki v javnosti verjetno niso (več) znani.
    I. Komunistični del slovenske politike ni bil naklonjen projektu osamosvojitve. Razlogi so bili različni. Prvi, niso verjeli v njegovo uresničljivost. Predvidevali so represijo Beograda, pod katero bo Slovenija po njihovi oceni klonila. Drugič, računali so na situacijo, ko bo armada odstranila Demos in bodo sami tista oblastna garnitura, ki jo bo ustoličil Beograd. Zato se niso hoteli »umazati z nacionalizmom«. Tretjič, suverena slovenska država je bil izrazit in najbolj učinkovit projekt Demosa. Že zato so metali polena pod noge in ovirali osamosvojitveni projekt, kjer so le mogli.
    II. Pred volitvami 1990 so prenovitelji in z njimi socialisti in Školčevi liberalci zagovarjali jugoslovansko federacijo. Ko smo govorili o povečanju slovenske avtonomnosti, so to možnost videli vedno le znotraj (simetrične ali asimetrične) Jugoslavije. Ko so slovenski komunisti januarja 1990 zapustili kongres Zveze komunistov Jugoslavije, so ga zapustili s poslovilnimi besedami takratnega strankinega predsednika dr. Cirila Ribičiča: »ZKS se bo v specifičnih razmerah še naprej zavzemala za demokratični socializem in za Jugoslavijo kot skupno državo enakopravnih in suverenih republik«. Milan Kučan kot najvišja avtoriteta slovenskih komunistov je v TV soočenju aprila 1990 nastopal proti »avanturizmu Demosa« in trdil: »Odklanjam ustvarjanje novih dejstev, sem za razgovore z drugimi republikami na osnovi sedanje ustave. Z Jugoslavijo nas vežejo človeške, prijateljske, gospodarske in kulturne vezi in zato Jugoslaviji ni mogoče obrniti hrbta - Govoriti o tem, da nas izkoriščajo v Jugoslaviji. Kdo bo povrnil Makedoncem, Črnogorcem in Bosancem, kar jim Slovenija odnese preko tržišča.« - Kot osnovo svoje modrosti je citiral stavek sv. Avguština: »Ne pričakujte tega, česar ni mogoče dobiti!« Predsednik predsedstva republike Janez Stanovnik pa je javno izjavil: »Ločitev od Jugoslavije pomeni samomor za Slovenijo.« To stališče so mediji ponavljali vse do osamosvojitve 1991.
    III. Prenovitelji, socialisti in Školčevi liberalci so Demosovi odločitvi za osamosvojitveni referendum v začetku ostro nasprotovali, nato pa so kot kompenzacijo za svojo podporo uveljavljali in uveljavili bistveno strožje kriterije za veljavnost referenduma. To so demagoško utemeljevali s tezo, da oni bolj kot Demos »zaupajo domoljubni zavesti slovenskega naroda«. Kakor da bi Demos dvomil o volji in želji Slovencev! S kriterijem veljavnosti referenduma v obliki »večine glasujočih« smo v Demosu hoteli le večjo gotovost za primer, da bi armada demonstrirala svojo moč, pošiljala pred glasovanjem tanke in vojaštvo na ceste in ustrahovala prebivalstvo. Takega nasilja takrat ni bilo mogoče izključiti. Zaradi neenotnosti Demosa smo morali popustiti tej zahtevi in prevzeti kriterij »večina vseh volilnih upravičencev«.
    IV. Milan Kučan je kot predsednik predsedstva republike trdovratno nastopal proti datumu referenduma 23. decembra 1990. Poudarjal je, da je to prezgodaj, da je to prehitevanje, da bi morali počakati »leto dni«, kasneje »pol leta«, da jim »Pučnik ne bo komandiral« in da jaz kot predsednik Demosa »zabijam nož v hrbet lastni vladi« (izjava na posvetovanju predsednikov strank nekaj dni po sklepu v Poljčah). To nasprotovanje sem doživel kot zelo nevarno in ogrožujoče za sam projekt referenduma. Milan Kučan je namreč uspel uveljaviti svoj vpliv ne le pri večini predsedstva, temveč je izvajal pritisk tudi na Demosovo vlado in uspel prepričati nekatere ministre. Tako je »nad prehitevanjem« negodoval celo predsednik vlade Lojze Peterle, ki se je šibil pod pretežkim bremenom vlade. Triindvajsetemu decembru je agresivno nasprotoval dr. Dimitrij Rupel, ki me je v časopisu napadel, češ, da sem z objavo datuma prekoračil svoje pristojnosti. Protestiral je tudi dr. Dušan Plut. Nasprotovanje predsednikov treh pomembnih Demosovih strank bi lahko ogrozilo projekt. Kučanov vpliv na demosovce je omejila seja vodstva Demosa, kjer smo dosegli soglasje o referendumu in o njegovem datumu. Seveda moram obenem povedati, da omenjeni trije demosovci niso bili proti osamosvojitvi Slovenije in so bili bolj ali manj zlorabljeni v politične namene, ki jih sami niso podpirali.
    V. Tudi po referendumu, za katerega so se, vsaj formalno, zavzele vse slovenske stranke so komunisti še naprej ovirali Demosove priprave na osamosvojitev. To so delali posredno, še bolj pa neposredno, z intigrami med demosovimi politiki, s smešnimi predlogi in z zlorabljanjem procedure v parlamentu. Najbolj nevarne so bile javne izjave politikov, ki so begale prebivalstvo in vnašale nevarno zmedo tudi v državno upravo. Nekaj primerov. Spomladi 1991 sva z Jožefom Školčem nastopila v TV Žarišču. Školč je ostro napadel Demosov projekt osamosvajanja in zatrjeval, da »zunanja politika Slovenije lahko gre le preko Beograda«… Poslanec Školčeve stranke Mile Šetinc je z nekaj drugimi ponavljal krilatico, da »bomo jedli travo, če gremo iz Jugoslavije«… Ugledni ekonomist dr. Aleksander Bajt, direktor Ekonomskega inštituta Pravne fakultete je napravil veliko zmedo, ko je objavil svojo »strokovno« oceno: »Če se bo Slovenija osamosvojila, bo postala enajsta provinca Avstrije!« Izjavo bivšega predsednika predsedstva Slovenije Janeza Stanovnika (»Ločitev od Jugoslavije pomeni samomor za Slovenijo!«) so, kot sem že opozoril, mediji občasno ponavljali vse do osamosvojitve. Kolikor bolj smo si v Demosu prizadevali prepričevati in pridobivati Slovence za osamosvojitveni projekt z vsem tveganjem vred, toliko bolj so ti politiki skozi svoje medije nenehno strašili prebivalstvo in vnašali zmedo v sicer pregreto ozračje razpadanja Jugoslavije. Le zakaj?
    VI. Kot škandal prve vrste sem doživel podpisovanje Deklaracije za mir (od 6. februarja dalje). Ko so začeli prihajati v parlament zakoni za financiranje in organiziranje slovenskih obrambnih sil, so komunisti vrgli na tehtnico ves svoj vpliv in skušali preprečiti razvijanje slovenske vojske. Deklaracija je razglašala, da »oboroževanje ne prinaša varnosti«, znotraj države pa med drugim pomeni »stalno grožnjo demokratični ureditvi«. Deklaracija je namesto tega predlagala »intenzivne družbene in diplomatske ukrepe za nenasilno reševanje sporov«, saj »ima Slovenija pozitivno zgodovinsko izkušnjo iz nenasilnih prizadevanj za politično demokratizacijo in državno osamosvojitev«. V takem sluzastem leporečju smo takrat razločno začutili zvit politični načrt, da bi preprečili razvijanje slovenskih obrambnih sil. Absurdno in značilno je bilo, da so to uveljavljali v mesecih, ko je jugoslovanska vojska na Hrvaškem že kazala vso svojo brezobzirnost! Ker je to Deklaracijo, ki je pomenila preprečevanje učinkovite obrambe Slovenije v primeru agresije, med prvimi podpisal celo predsednik predsedstva Milan Kučan in z njim vsi člani razen Ivana Omana, je mogoče govoriti o premišljenem preprečevanju osamosvojitve. Sramota tega dejanja je bila v tem, da je bilo predsedstvo po ustavi vrhovni komandant Teritorialne obrambe! Politični učinek Deklaracije je bil zelo velik, saj so jo podpisali celo podpredsednik Demosove vlade dr. Jože Mencinger in mnogi ugledni politiki, med njimi tudi dr. Janez Drnovšek, dr. Ciril Ribičič, Jožef Školč in drugi. Ker je bil dr. Dušan Plut predsednik Demosove stranke Zelenih, so tudi mnogi poslanci Zelenih glasovali proti zakonom za organiziranje obrambe Slovenije. Vse to je vnašalo med Slovence hude dvome in zmedo.
    VII. Pri dogovarjanju predsednikov političnih strank o vsebini akta o osamosvojitvi je takratni predsednik komunističnih prenoviteljev dr. Ciril Ribičič prebral »včerajšnji sklep direkcije« stranke, v katerem so zahtevali, da pravni akt, ki naj ga sprejme parlament 25. junija, vsebuje le formulacijo, da »Slovenija z današnjim dnem začenja proces osamosvajanja«. Torej le »začetek«, brez navedbe končnega roka, zopet značilni glagolnik za oznako dejanja, nikakor pa ne uveljavitev samostojnosti 25. junija 1991!
    VIII. Dne 4. junija 1991, malo pred razglasitvijo osamosvojitve, so sindikati, ki so bili takrat še povsem pod komunističnim vplivom, organizirali proteste pred vladno palačo. Tudi to ni dvigalo morale in zaupanja prebivalstva v teh usodnih dneh!
    IX. Tednik Mladina je v vrsti člankov in komentarjev smešil projekt osamosvajanja in ironično odšteval tedne do osamosvojitve. Podobne članke je redno objavljal tudi Dnevnik.


    Še bi bilo mogoče naštevati. Kdor je sodoživljal napetost in negotovost dogajanja v mesecih pred osamosvojitvijo, je razumel naš bes ob tem cinizmu ideologije in karierizma in tudi omejenosti.

    Namesto zaključka

    Temeljna naloga slovenske kulture in slovenskih domoljubov konec osemdesetih let dvajsetega stoletja je bila izdelati konkreten načrt in organizacijsko pripravo osamosvojitve Slovenije. Takrat je že bilo očitno, da se komunistična Jugoslavija podira. Zato je bilo samoumevno, da je hkrati potrebno odpraviti enopartijski sistem in uveljaviti sistem parlamentarne demokracije. To je novim demokratičnim silam uspelo, po prevzemu vlade pa smo vzpostavili tudi učinkovito logistično in pravno pripravo osamosvojitve, vključno s sistemom obrambe. Prav oborožene sile slovenskega naroda so v odločilnem trenutku z orožjem, predvsem pa z inteligentno strategijo in taktiko obranile slovensko suverenost. Za komunistično usmerjene politične stranke in podobno usmerjene vplivne ljudi v medijih, znanosti, gospodarstvu in v sindikatih je mogoče upravičeno trditi, da bodisi niso verjeli v uresničljivost Demosovega projekta osamosvojitve bodisi so mu zaradi ideoloških, gospodarskih, političnih ali karierističnih interesov vztrajno nasprotovali do zadnjega dne. Mogoče je trditi, da so slovenski komunistični politiki vse do zadnjega trenutka, ko se je začela agresija na Slovenijo, bili slepi za temeljne interese slovenskega naroda, še več, dejavno so tem interesom nasprotovali. Prav tako pa je res, da so v dneh osamosvojitvene vojne mnogi od njih opravili svojo patriotsko dolžnost.

    2.3 Demos, Beograd in mednarodni okvir osamosvajanja
    (Lojze Peterle)




    Uvod

    Pred desetimi leti smo delali zgodovino (pričevanje iz simpozija v Brežicah 21. in 22. junija 2001), sedaj pa imam vtis, da jo že interpretiramo. Oboje je po svoje nevarno: prvo zaradi odnosa do tistega, kar naj bi se zgodilo, drugo pa zaradi odnosa do tega, kar se je zgodilo. Prvo je bolj nevarno za glave, drugo za resnico. Ko prebiramo različne avtorje, kako se je zgodila osamosvojitev, vidimo, da so o tem različni pogledi, različni poudarki in različne osvetlitve, tudi retuširanje in laži. Želim, da bi s pomočjo pričevanj in analiz uspela verodostojna osvetlitev časa, ko so se dogajali epohalni premiki v slovenski zgodovini in je slovenski narod s postavitvijo lastne in demokratične države dosegel vrh svojega narodnopolitičnega razvoja.

    Naprošen sem bil, naj se posvetim predvsem odnosu Ljubljane z Beogradom, vendar se mi zdi potrebno ob tej priložnosti predstaviti nekaj dejstev, misli, stališč in vrednotenj izven tega odnosa. Verjetno bodo zanimiva nekatera dejstva, ki sem jih doživel kot predsednik vlade in so pomembna za resnico o slovenski osamosvojitvi.

    Demos

    Na začetku bi rad poudaril, da se epohalne spremembe v zgodovini narodov ne dogajajo brez jasne politične volje. Demos je kot koalicija izvorno demokratičnih strank na prvih volitvah nastopil s programom, katerega bistveni del je bila postavitev samostojne in demokratične slovenske države. Njegovo politično izhodišče je bila v tem smislu Majniška deklaracija, stranke komunističnega porekla pa so izhajale iz Temeljne listine, ki je želela Slovenijo v Jugoslaviji. Demosov projekt je bil resnično državotvoren, projekt starih političnih sil pa jugo-konservativen, čeprav deklarativno z demokratičnimi nameni.

    To izpostavljam zaradi resnicoljubnosti in s pozornostjo na zavajajočo govorico predstavnikov nomenklature o enotnosti in ljudski volji. Ob volitvah, kaj šele pred njimi, ni bilo o slovenski samostojnosti nobene enotnosti. Med ljudmi je bilo veliko pričakovanja, med realisti pa precej norčevanja. Res pa je, in to je bistveno dejstvo, da je Demos s programom slovenske državne samostojnosti na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 zmagal.

    Ker je Demos zmagal, je lahko postavil tudi izvršilno vejo oblasti. V tem je bistvena razlika od okoliščin, v katerih je nastal program Zedinjene Slovenije, ki je pomenil prvo in edinstveno narodnopolitično opredelitev, za njim pa takrat ni mogla stati realna politična sila, ki bi ga tudi izvedla. Enako velja za druge izraze volje po samostojni slovenski državnosti med letoma 1848 in 1990.

    Ker smo to pot razpolagali z izvršilno oblastjo, z vlado kot njenim ključnim delom, je ta v pripravah na izvedbo osamosvojitvenega projekta lahko že maja 1990 začela vojaške, kasneje pa tudi druge priprave na osamosvojitev. Še pred plebiscitom je bil natisnjen del slovenskega denarja (bonov). Enotnost ljudske volje se je 23. decembra 1990 torej zgodila ob jasni možnosti izbire, ob jasnem narodnopolitičnem projektu. In ko se je ta enkratna, skoraj 90-odstotna podpora za samostojno slovensko državo na plebiscitu zgodila in je takratna slovenska skupščina 26. decembra 1990 sprejela zavezujoč sklep, da je treba slovensko državo razglasiti najkasneje v šestih mesecih, temu v predsedstvu republike in v njeni skupščini ni sledila enotna volja neposredno izvoljenih predstavnikov ljudstva. Po plebiscitnem datumu smo s težavo sprejemali nekatere za osamosvojitev ključne zakone, predsednik predsedstva Milan Kučan z večino članov predsedstva pa je podprl poziv k demilitarizaciji Slovenije, česar takrat nismo mogli videti kot podporo projektu osamosvojitve (kot tudi ne dejstva, da v vlogi vrhovnega poveljnika 17. decembra 1990 ni hotel govoriti na prvem postroju Manevrske strukture Narodne zaščite v Kočevski Reki, s katerim smo hoteli teden dni pred plebiscitom pokazati ljudem, da smo pripravljeni tudi vojaško zavarovati našo odločitev za samostojno državo). Prva demokratično izvoljena slovenska vlada je delovala kot edini resnično enotni organ nove demokratične oblasti. Enotnost s predsedstvom republike se je zgodila šele v finalu. Takrat smo tudi predsednika predsedstva čutili jasno na naši strani. Državotvorni projekt Demosa je imel demokratičen izvor in demokratično potrditev s plebiscitom kot obliko neposrednega demokratičnega odločanja. Odločitev za demokracijo in samostojnost je pomenila odločitev za prelom s totalitarno državo, ki je nastala s pomočjo krvavega, revolucionarnega prevzema oblasti in se je desetletja vzdrževala s pomočjo kršenja človekovih pravic, Slovenijo pa spravila v razvojni zaostanek za državami demokratičnega dela Evrope. Tega namena Demosa niso razumeli in podprli samo državljanke in državljani Slovenije, ampak tudi odločujoči del mednarodne politike. Volja po demokraciji in osvoboditvi izpod komunizma je bila ključni del politične verodostojnosti novih, demokratičnih slovenskih političnih sil doma in na tujem.

    Izvedba projekta osamosvojitve je lahko uspela samo kot prelom s starim redom tudi po vojaški liniji, saj je Teritorialni obrambi šlo za drugo vsebino in druge cilje, kot ji jih je nekoč določila bivša Jugoslavija (beri komunistična partija).

    Poskus starih političnih sil, da bi osamosvojitev prikazali v kontekstu iste osvobodilne linije od leta 1941 do 1991 je eden od najbolj nesrečnih in zavračanja vrednih ideološko-političnih recidivov in ponoven poskus partijskega prisvajanja zgodovine. Še malo primerjave med obema vojnama: po prvotni podpori slovenskih komunistov kolaboraciji med Stalinom in Hitlerjem je KP mobilizirala odpor proti okupatorjem in začela izvajati revolucijo s pobijanjem neoboroženih civilistov, za kar ni imela nobene demokratične izkaznice. V vojno je šla z oblastnimi, razrednimi, ne pa z vsenarodnimi motivi, pri čemer je domovinsko zavest številnih Slovencev, ki so se uprli okupatorjem, zlorabila za revolucionarne namene. Med vojno in po njej je pobijala tudi zgolj potencialne nasprotnike. Demos se je pripravil na vojno za Slovenijo iz nepotvorjenih narodnih, domovinskih in demokratičnih nagibov. Naših vojakov nismo spraševali po partijski izkaznici, ampak ali so se pripravljeni boriti za demokratično in samostojno Slovenijo. V tem je bila bistvena razlika.

    Leta 1943 in 1945 se je Slovenija rešila dveh tujih totalitarizmov, fašizma in nacizma, sledil je domači komunistični totalitarizem, ki je pustil za seboj v primerjavi z drugima dvema največ žrtev, številne človeške rane in dolgotrajno kulturno opustošenje. Slovenija se je osvobodila šele leta 1991. Za sorazmerno majhno ceno žrtev in ne v korist ene politične opcije ali stranke, ampak za ves slovenski narod in vse druge, ki živijo z nami.

    Tiste junijske in julijske vojne dni smo zopet začutili enotnost slovenskih ljudi. Zmagi nad JLA in njenemu odhodu je sledila sproščenost in svoboda za vse. Po koncu druge svetovne vojne je sledilo nekaj drugega: tragični pomor s posameznimi obračuni do sredine petdesetih let. Vlada je prevzela ključno breme osamosvajanja. Projekta ni pripravljala samo po vojaški in varnostni oziroma policijski liniji, potrebno je bilo poskrbeti za oskrbo (za šest mesecev naprej smo nakupili zalog ključnih življenjskih artiklov, ki jih v času vojne ni zmanjkalo), potrebno je bilo zahtevno delo na zunanjepolitičnem področju itd. Projekt je bil zelo zahteven in ga je bilo treba odgovorno voditi. Pri tem je bilo nedvomno nekaj tveganja. Tisti, ki so od nas zahtevali podrobnejše garancije na gospodarskem področju, so zahtevali nemogoče.

    Vesel sem, da je vlada delala projektno enotno, imela je svojo notranjo dinamiko, na kakšni seji tudi kakšno težjo besedo, ker so bili o poteku in dinamiki osamosvajanja različni pogledi. Nekateri ministri so delali nekoliko hitreje, nekateri so imeli tudi težje odgovornosti kot drugi, ampak vlada kot kolektiv je delovala enotno, potem ko se je za nekaj odločila. Demos je uspel s ključnim delom svojega programa.

    Beograd

    Beograd je bil središče dveh bivših Jugoslavij. Obe sta bili zaznamovani z diktaturo: prva s srbsko, druga s komunistično. Obe nista bili vojni rešiti odprtih nacionalnih vprašanj.

    Novi slovenski demokraciji z osamosvojitvenimi nameni zmagovitega Demosa je pomenil Beograd vsaj dve nevarnosti: Miloševićevo izvajanje programa Velike Srbije in unitaristični koncept ohranjanja Jugoslavije po liniji JLA, ki je ob začeti demokratizaciji po posameznih republikah edina ohranjala sorazmerno močno idejno in organizacijsko enotnost.

    Prvi beograjski veter sta Demos oziroma nova slovenska demokratična oblast začutili na dan izvolitve nove vlade v skupščini. JLA je čestitala novi vladi tako, da je začela pobirati orožje slovenski Teritorialni obrambi. Zaskrbel nas je tudi ljubljanski del reagiranja, saj je bil odziv našega predsedstva nerazumljivo obotavljajoč oziroma za naše pojme zelo pozen tako, da je v tistem času prišlo do posameznih odločitev posameznih poveljnikov oziroma odgovornih ljudi, ki so se tako rekoč na svojo roko, brez pokritja vrhovne oblasti, odločili v nasprotju z ukazom JLA in so ohranili vsaj del orožja, kar je bilo za nas kasneje zelo pomembno.

    Sicer gledam na odnos z Beogradom nekako v treh linijah. Kot prestolnico nekdanje skupne države Jugoslavije, kot prestolnico Srbije in kot kraj, kjer je delalo kar precej Slovencev v različnih službah. Za nas kot vlado in za Slovenijo v celoti je bilo ključno vprašanje, kako uresničiti projekt osamosvojitve v odnosu do nekdanje skupne države oziroma ključnih ljudi v tej državi. Eno je bilo seveda predsedstvo, drugo je bila Markovićeva vlada (vključno z JLA), tretje so bile druge institucije. Govoril bom predvsem o odnosu do Markovićeve vlade. Mi smo želeli osamosvojitev izpeljati miroljubno, z dogovorom. Znano je, da nam to ni uspelo.

    Ko sem bil maja 1990 prvič na seji zvezne vlade, sem si zapisal, da bi moral tisti, ki se ni zavedal, da Jugoslavija ugaša, na tisti seji spoznati, da gre h koncu. Ante Marković je še nastopal kot moč, ki naj bi obvladovala Jugoslavijo, vendar praktično realne možnosti ni imel več. Na seji vlade sem slišal zelo različne jezike. Ne mislim na našo dosledno slovensko ali makedonsko govorico: slišali smo različne politične govorice, ki so bile daleč od enotnosti.

    Veliko je zadev, ki so deloma že popisane, deloma še bodo. Mi smo nastopali v teh kontaktih z zvezno vlado, bodisi s predsednikom, bodisi z drugimi, mirno in formalistično. Pojasnjevali smo demokratično sprejete odločitve različnih vej slovenske oblasti. Mislim, da naših odločitev glede rekrutov nekaj časa sploh niso vzeli zares. V tej zvezi je bila zanimiva, vsaj navzven, razlika med tem, kar je govoril Marković in tem, kar je govoril zvezni sekretar za ljudsko obrambo general Veljko Kadijević. Marković je bil trši od Kadijevića in je več krat razlagal, da brez njega ne moremo nič. Ko sva bila s slovenskim članom jugoslovanskega predsedstva dr. Janezom Drnovškom pri Kadijeviću in smo obravnavali vprašanje rekrutov, se je obnašal zelo formalistično, rekoč: »V redu, vi ste se odločili, mi to jemljemo na znanje, vendar dokler tega dejanja ne boste izvedli, se moramo obnašati formalno. Ker smo še skupaj in veljajo taki in taki zakoni, bomo mi zahtevali in vztrajali na tem, da boste vi rekrute pošiljali. Ko pa boste razglasili državo, bo nastopilo novo formalno stanje, ki ga bomo potem vzeli v ozir.« Ni ravno zagotovil, da nam bodo dali mir, čeprav sem ga razumel v tem smislu. Nedvomno je bil manj grozeč kot Marković, ki je formalno tudi podpisal ukaz, na osnovi katerega je JLA napadla Slovenijo.

    Vprašanje rekrutov je bilo seveda tisto, o katerem smo imeli veliko debat. V Beogradu sem bil na to temo v različnih sestavah: z ministrom Janezom Janšo, enkrat s predsednikom skupščine dr. Francetom Bučarjem, enkrat z Drnovškom pri Kadijeviću, enkrat tudi s predsednikom predsedstva Milanom Kučanom.

    Glede predsedstva samo kratka omemba. Ko sem bil pri predsedniku predsedstva Jugoslavije dr. Borisavu Joviću, se je obnašal dokaj formalistično in nič moralistično in dejal: »V redu, vi ste se tako odločili, to bo šlo v tej smeri.« Jović ni izrazil kakšnega posebnega nasprotovanja. Kasneje sem slišal, da naj bi po mojem odhodu dejal: »Još jedna slovenačka deklaracija.« Zame je ta stavek posebej pomenljiv in ga nisem slišal samo z njegove strani. Del našega uspeha je izhajal tudi iz podcenjujočega odnosa Beograda do nove slovenske oblasti, ki ji očitno niso pripisovali tako resnih namenov, še posebej ne po vojaški strani. V to sem prepričan, še zlasti glede na odnos, ki ga je kazal Marković, ki mu je do zadnjega, doma in na tujem, lojalno pomagal podpredsednik jugoslovanske vlade Živko Pregl.

    Kar zadeva Slovence v Beogradu, naj se ustavim še pri odhodu Kučana oziroma slovenske partijske delegacije s kongresa ZKJ. Tu ne moremo biti prav nič sentimentalen, ne glede na to, v kakšnem zaporedju in s kakšno hitrostjo je kdo odšel. Kam pa bi sicer šli takrat naši komunisti, če ne v Ljubljano. Oni so prvi vedeli, da je zgodbe s komunizmom in njegovim internacionalizmom konec, da se bo treba poprijeti nacionalne ideje. Boljše oziroma druge destinacije od Ljubljane ni bilo. Del beograjskih Slovencev kot Živko Pregl in član jugoslovanske vlade dr. Rado Bohinc, so ostali z Markovićem, del jih je prišel domov in so se vključili v projekt osamosvojitve, del jih je, kljub temu, da so ostali v Beogradu, podpiral osamosvojitev. V okviru naših poskusov dogovornega doseganja naših ciljev z jugoslovansko oblastjo, je bil tudi slovensko-hrvaški poskus s preureditvijo Jugoslavije v mehko konfederacijo. V okviru karavane predsednikov ta predlog s srbske in črnogorske strani ni bil potrjen. V to je tudi malokdo med nami verjel. Ta poskus je marsikoga zanihal, češ, vlada odstopa od projekta. Predlog je predpostavljal najprej ustanovitev samostojnih držav, potem pa suvereno odločitev vseh držav za sodržavje. Kot dobrih sedemdeset let prej Avstro-Ogrska, se tudi Jugoslavija ni bila sposobna preurediti v novo kakovost brez koncepta dominantnega naroda.

    Slobodana Miloševića osebno nisem srečal nikoli, ves čas pa smo se srečevali z njegovo politiko. Znamenita kraja 22-ih milijard iz Narodne banke Jugoslavije, za kar enajst dni nista vedela ne predsednik zvezne vlade Ante Marković, ne viceguverner Mitja Gaspari in kar se je končalo pravzaprav brez vsakršnih posledic za tatove, nam je kasneje pomagala pri prepričevanju ZDA. Ko smo obiskali namestnika državnega sekretarja ZDA Lawrenca Eagelbergerja, ta ni bil pripravljen sprejeti naših političnih razlogov za osamosvojitev, ob razlagi srbske kraje v NBJ pa je dejal: »Če je tako, pa res ne morete živeti skupaj v isti državi.« Posebej sem si zapomnil njegove besede: »Do facts. We will reconsider our position.«

    Beograd smo pred napadom JLA doživeli po Markovićevi liniji še z njegovim obiskom nekaj dni pred razglasitvijo države. Razgovor v vladi je bil mučen, z obilo ponavljanja vkopanih pozicij. Med stavki, ki sem se jih pri Markoviću ob tej priložnosti najbolj zapomnil, je naslednji: »Brez mene ne boste dobili niti dolarja. Zahod je z menoj.« Na večerji istega dne, po srečanjih Markovića z vodstvi nekaterih strank, je v vili Podrožnik celo namestnik sekretarja za ljudsko obrambo kontraadmiral Stane Brovet deloval bolj odprto, vendar premik ni bil mogoč.

    Beograd je potrebno omeniti še po liniji diplomacije. Diplomati iz Beograda so nas obiskovali, spraševali in pretežno diplomatsko svarili pred možnimi škodljivimi posledicami naših odločitev. Čeprav je bilo v Sloveniji težko dajati za zgled Miloševićevo politiko, je imel Beograd v odnosu do diplomacije prednost domačega terena, ki jo je tudi izkoriščal. Ob načelnem priznavanju naše pravice do demokracije in samoodločbe so nam diplomati večkrat postavljali vprašanja o škodljivosti dezintegriranja v času, ko se Evropa integrira. Naš odgovor je bil, da potrebujemo vsaj en dan svobode, da se bomo enkrat v naši zgodovini lahko svobodno in v miru odločili, s kom in kako želimo živeti. V Evropo se lahko integrirajo samo suvereni in demokratični subjekti.

    Mednarodni okvir

    Osamosvojitev brez širokega mednarodnega priznanja je bila na pol opravljeno delo. Zato je bila ena ključnih nalog osamosvojitvene vlade (in ne samo nje) delo za mednarodno priznanje.

    Takratni mednarodni okvir je bil po eni strani naklonjen naši osamosvojitvi vsaj glede na politične posledice padca berlinskega zidu in glede na prevladujočo politično smer v takratni Evropski skupnosti. Po padcu berlinskega zidu se je prej ideološko trdno razdeljena Evropa zrahljala. Odprta je bila pot demokratizaciji in suverenizaciji narodov. V tem smislu se nam je zgodovina nasmejala. V Evropski skupnosti je takrat prevladovala demokrščansko-konservativna linija. Kot vodilni politik jo je poosebljal nemški kancler Helmut Kohl, ki je imel tudi močno vlogo v obeh internacionalah: v Zvezi evropskih krščanskih demokratov in Evropski demokratični uniji (EDU), ki jo je sicer vodil avstrijski zunanji minister Alois Mock. Večina v Evropskem svetu ni imela načelnih težav v zvezi z razumevanjem pravice do samoodločbe, čeprav tudi znotraj te linije ni šlo vedno vse gladko, nedvomno pa bistveno drugače kot v socialistični internacionali. Preden je francoski predsednik François Mitterand na svojem vikendu nazdravil svojemu slovenskemu prijatelju, slikarju Zoranu Mušiču Na Tvojo Slovenijo!, je bilo potrebno veliko truda in potrpljenja. Kohl, papež, Mock in komisar Evropske skupnosti za zunanje zadeve Hans van den Broek so bili med tujimi politiki tisti ljudje, ki so po mojem mnenju najmočneje prispevali k našemu priznanju. Podpirali oziroma razumeli so naše razumevanje pravice do samoodločbe. Ker Slovenija še ni bila država, po vladni oziroma ministrski liniji pred osamosvojitvijo uradno nismo mogli do pomembnih političnih odrov oziroma visokih kontaktov. Pomagalo pa nam je dejstvo, da so bili Slovenski krščanski demokrati (SKD) kot edina vladna stranka hitro sprejeti v Evropsko zvezo krščanskih demokratov (s pomočjo zgodovinske SLS) in v Evropsko demokratično unijo. Kot predsednik stranke SKD sem imel v tem okviru tako neovirano možnost komuniciranja s takratnimi vodilnimi evropskimi politiki. Posebej pomembna so bila redna letna srečanja predstavnikov strank in vlad v okviru obeh internacional, ki sta podpirali demokratizacijo v nekdanjih komunističnih državah. Ta srečanja so omogočala predstavljanje in uveljavljanje slovenskih interesov na enakopraven način in v krogu takrat odločujočih evropskih politikov, kot tudi znotraj frakcije Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu. Politična izkaznica SKD je takrat bistveno prispevala k zunanjepolitični verodostojnosti slovenske vlade in Slovenije.

    Na tak način sem se 1. julija 1990 (na vrhu demokrščanske internacionale v Budimpešti) prvič srečal z nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom na štiri oči za pol ure. V tem pogovoru, v katerem sem mu predstavil naše politične cilje in politične razmere v Jugoslaviji, je med drugim jasno rekel naslednje: »Jaz natančno vem, kam spada Slovenija. Mi je ne štejemo na Balkan, vi ste kulturno civilizacijski del Zahodne Evrope. Če smo uporabili načelo samoodločbe pri združitvi Nemčij, ne moremo tega odrekati Sloveniji.« Rekel je še: »Povejte pa mi, kako se lahko izognemo, da ne bi prižgali soda smodnika na Balkanu.« Takrat sem s tega mesta prvič slišal omembo soda smodnika. Kanclerju Kohlu in vsem za njim, ki so postavili isto vprašanje, je bil moj odgovor vedno enak: »Ne dovolite, da en narod v Jugoslaviji uporabi vojaško silo cele države za dosego svojih namenov na račun drugih.« Kohl je načelno in praktično vodil politiko, ki je Sloveniji močno pomagala. Pomembno je bilo tudi, da je v Nemčiji prišlo do zgodnje politične enotnosti glede priznanja Slovenije s strani vseh parlamentarnih strank. Kohlova in tudi nekatera druga stališča so bila brez dvoma obetavna, vendar jih niso spremljala izrecna zagotovila podpore za primer težkih časov. Naš položaj se je bistveno spremenil, ko smo uspešno odgovorili na napad JLA. Potrebna so bila naša prepričljiva dejanja. Potem so države spremenjeno stanje vzele na znanje in začele do nas postopoma graditi nov odnos.

    V tej zvezi je treba nedvomno omeniti julijski Brionski sporazum, ki je po treh mesecih odprl Sloveniji pot do dokončnega priznanja. V skupščini in pred borci za samostojno Slovenijo ga je bilo ob prvi reakciji težko braniti. Številni so bili prepričani, da igra Evropska skupnost s posrednikom, komisarjem van den Broekom, dvojno igro. Vendar je van den Broek na Brionih (ko se je Marković izredno trudil, da bi sporazum spremenil vsaj za kakšno besedo ali vejico) kasneje držal besedo. Sredi brionskega trimesečnega roka sem se sredi avgusta 1991 ponovno sestal s kanclerjem Kohlom v njegovem vikendu na Salzburškem (St. Gilgen) v Avstriji. Govorila sva o vprašanju mednarodnega priznanja. Termin tega sestanka vsaj za Kohlovo politično opcijo govori, da z Brionskim sporazumom ni šlo za protislovensko zavlačevanje. Takrat sva šla v dveh urah in pol natančno od vprašanja do vprašanja. Zadeve so se odvile v naslednjih petih mesecih z minimalnimi odstopanji od Kohlovih napovedi, v zvezi s katerimi se je moral še močno angažirati.

    Ko sem doma na seji razširjenega predsedstva republike povedal, do kje je zadeva prišla, so se nekateri nasmehnili ob mojih besedah, da je priznanje zrelo kot hruška, ki jo noče še nihče odtrgati. Kohl me je namreč prosil, naj ne pritiskamo preveč, rekoč, da »Slovenija ni več problem, problem je kontekst, problem je Hrvaška, problem je Bosna, pomagajte nam, da tudi to rešimo, vaše priznanje je dozorelo«.

    Alois Mock si je kot avstrijski zunanji minister ter kot predsednik EDU v povezavi s Kohlom in van den Broekom ter ob stalni asistenci predstavnika slovenske vlade na Dunaju, Karla Smolleta, močno prizadeval za priznanje Slovenije, še posebej pri francoskih strankah.

    Tudi Sveti sedež je s svojim izrazito načelnim zavzemanjem in z vztrajanjem na pravici do samoodločbe, z delom v okviru Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi, predvsem pa z odločno potezo po osebnem naročilu papeža Janeza Pavla II., ko je dva dni prej kot Evropska skupnost, 13. januarja 1992, priznal Slovenijo, opravil za njeno mednarodno priznanje izredno pomembno dejanje.

    Kot predsednik vlade sem se večkrat srečal s papežem. Najpomembnejši je bil pogovor z njim poleti 1991 po jutranji maši v Castelgandolfu (ob prisotnosti dr. Štefana Faleža). Po tem pogovoru smo lahko čutili papeževo osebno zavzetost za slovensko stvar. Ob njegovem prvem obisku v Sloveniji se je na sprejemu na gradu Brdo tistega srečanja spomnil sam od sebe in dejal: »Takrat v Castelgandolfu se je začelo.« V papežu, ki je imel za seboj težko osebno izkušnjo komunizma, smo imeli močnega zaveznika. To omenjam posebej zaradi resnicoljubnosti in zato, ker menim, da ne kaže dajati v stare ideološke oklepaje nobenega od naših takratnih zaveznikov, kar se je Svetemu sedežu po priznanju Slovenije že nekajkrat zgodilo.

    3. PARLAMENTARIZEM


    3.1 Parlamentarizem na Slovenskem od leta 1945 do leta 1990


    Po drugi svetovni vojni je bil v Jugoslaviji uveden t.i. sistem ljudske demokracije. Sistem je bil specifičen: razločeval se je od klasičnih meščanskih demokracij, čeprav je - vsaj formalno - še ohranjal nekatere prvine klasične parlamentarne oblasti (strankarstvo je bilo - kar je morda manj znano – formalno dovoljeno do leta 1965, dejansko pa so s strankami obračunali že v štiridesetih letih). V praksi je dejansko že šlo za mešanico partijskega monizma in večstrankarstva. Vzroki za nastanek sistema ljudske demokracije imajo tako zunanjepolitične kot notranjepolitične razloge.

    Prve povojne volitve nove ljudske oblasti na lokalni ravni v okrajne in okrožne narodnoosvobodilne odbore so bile v Sloveniji izvedene poleti (konec julija in v avgustu) 1945. Pomenile so neke vrste generalko za najpomembnejše volitve, to je volitve v ustavodajno skupščino Jugoslavije, ki so po vsej državi potekale 11. novembra 1945. Predhodno je bil odpravljen dualizem oblasti med kraljevo begunsko vlado in NKOJ. K temu so prispevali razni mednarodni dogovori in konference: dogovor med Titom in Churchillom iz avgusta 1944, delitev interesnih sfer med Stalinom in Churchillom ( dogovor »fifty-fifty iz oktobra 1944), dogovori med NKOJ in kraljevo jugoslovansko vlado (zlasti drugi sporazum Tito-Šubašić iz 1. novembra 1944 in dodatni sklepi, sprejeti na pobudo Velike Britanije decembra 1944), sklepi z jaltske konference iz februarja 1945. AVNOJ je bil – po načelu »nekompromitiranosti«, to je kriterija, da poslanci med vojno niso sodelovali z okupatorjem - razširjen s poslanci zadnje predvojne jugoslovanske skupščine iz leta 1938 (ta je bila sicer razpuščena oz. se v kriznih mesecih pred vojno sploh ni sestajala); s predstavniki posameznih strank (po predpostavljenem vplivu) in z nekaj predstavniki novonastalih federalnih enot, ki iz različnih razlogov niso dobile ustreznega predstavništva na drugem zasedanju AVNOJA. Nacionalni kriterij pri vključevanju je bil še zlasti pomemben zato, ker je bil AVNOJ enodomen. Titu in njegovim privržencem je tako v AVNOJU kot v NKOJ uspelo ohraniti t.i. revolucionarno večino. AVNOJ je bil v celoti razširjen s 124 novimi poslanci (od tega 118 po predvojnem poslanskem oz. političnem kriteriju) in jih je na koncu štel 489, Tito pa je lahko računal na homogeno skupino najmanj 330 poslancev). Strankarska dejavnost je bila obnovljena izključno v Srbiji, pravico do dejavnosti pa je dobilo devet strank. Vendar je tudi tam del strank in skupin vstopil v Enotno ljudsko fronto Jugoslavije. Po drugih federalnih enotah so se ostanki nekdanjih strank in skupin večinoma pridružili Ljudski fronti. V Sloveniji opozicija svoje dejavnosti ni obnovila, s posameznimi redkimi poskusi pa so oblasti obračunale. Skupina nekdanjih poslancev klerikalne in liberalne stranke naj bi se po nekaterih podatkih jeseni 1945 zbrala na sestanku v Ljubljani ter se dogovarjala o izdajanju opozicijskega lista, povezovanju opozicije v Sloveniji in navezavi stikov z opozicijskima voditeljema v Beogradu Milanom Grolom in Josipom Šutejem. Stike naj bi vzpostavil predstavnik Nagodetove skupine, dr. Leon Kavčnik, ki se je z obema res sestal, vendar do širšega sodelovanja (tudi zaradi nasprotovanj med Grolom in Šutejem) ni prišlo. Z Nagodetovo skupino so oblasti obračunale na sodnem procesu dve leti kasneje. Obstajala je tudi dokaj močna mladinska skupina, imenovana Zveza demokratične mladine, ki je delovala v letu 1945, sestavljali pa so jo še ne polnoletni dijaki, organizirani v peterkah (v celoti je bilo šestdeset takih peterk).Bili so tako iz liberalnih kot krščanskih vrst in so izdajali list Zarja svobode. Skupina je delovala ilegalno in na volitvah prav tako ni sodelovala, Ozna pa jo je odkrila leta 1946. Osvobodilna fronta je koalicijski značaj izgubila že marca 1943 s t.i. Dolomitsko izjavo, čeprav so npr. Edvarda Kocbeka v AVNOJU šteli za predstavnika krščanskih socialistov (v AVNOJ so bili sicer iz vrst izven OF od 29 predvojnih poslancev dodatno vključeni trije, vsi z nekdanje liste JRZ, to so dr. Juraj Koce, Franc Snoj in Ivan Štrcin, predviden je bil še Dušan Sernec, ki pa je postal kraljevi namestnik).

    Stališče vodstva komunistične partije je bilo, da se z opozicijo obračuna na neformalen način. V Srbiji tako, da se onemogoči delovanje strank, v drugih federalnih enotah pa tako, da se prepreči njihova ustanovitev in dejavnost (še posebej je to veljalo za HSS na Hrvaškem, kjer je en njen del, «partizanska HRSS« sodeloval z Ljudsko fronto, vodja dr. Vlatko Maček je emigriral, stranka pa je razpadla na razne manjše frakcije, ki niso imele večjega vpliva). Medtem ko je Ljudska fronta predvolilne aktivnosti opravljala nemoteno in s pomočjo najvplivnejših medijev, pa je bila že sicer šibka in razdrobljena opozicija v svoji dejavnosti omejevana (oviranje ali prepoved zborovanj, pomanjkanje tehničnih sredstev, papirja, zavračanje tiskanja časopisov in propagandnega gradiva s strani tiskarn oz. sindikatov, zastraševanje, podkupovanje z donosnimi službami v državnih organih ipd.). Tudi v vladi so, kolikor je bilo mogoče, blokirali delo ministrstev, ki so jih zasedali meščanski politiki, medtem ko je komunistična partija preko represivnih ministrstev in svojih članov na raznih položajih kontrolirala razmere.

    Medtem ko je bila Ljudska fronta vsejugoslovanska organizacija, se opoziciji na jugoslovanski ravni ni uspelo povezati, bila je obremenjena s predvojnimi in medvojnimi spori in ni imela enotnih pogledov na rešitev nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji. Pred tretjim zasedanjem AVNOJ je svojo dejavnost gradila na strategiji izzivanja krize. Želela je doseči večje angažiranje zahodnih zaveznikov v Jugoslaviji (volitve pod mednarodnim nadzorom, depolitizacija Jugoslovanske armade). Vprašanje Jugoslavije je Churchill hotel spraviti na dnevni red potsdamske konference 19. julija 1945, vendar sta tako Truman kot Stalin to zavrnila, v Jugoslaviji pa je Šubašić zavrnil pritisk drugih opozicijskih voditeljev (zlasti Milana Grola in Juraja Šuteja), da bi odstopil kot podpredsednik vlade, s tem izzval krizo in dal povod za intervencijo velikih sil.

    Na tretjem zasedanju AVNOJ, od 7. do 26. avgusta 1945 v Beogradu (10. avgusta se je preimenoval v Začasno ljudsko skupščino), si je opozicija prizadevala, da bi spremenila volilni zakon, ki je šel na roko pripadnikom narodnoosvobodilnega gibanja. Volilni zakon je prvič dajal volilno pravico ženskam (na osvobojenih ozemljih so volile že med vojno) in vojakom ter znižal starostno mejo volilnih upravičencev na 18. let (aktivnim udeležencem narodnoosvobodilnega boja pa dal volilno pravico, tudi če so bili mlajši). Obširno je opredeljeval tudi, kdo nima volilne pravice (osnovni kriterij je bila kolaboracija in sodelovanje v fašističnih in protipartizanskih organizacijah, deloma so bili zajeti tudi predvojni politiki). Ti kriteriji so se sprva razlagali zelo radikalno, tako da je v začetni fazi prihajalo do visokega črtanja volilnih upravičencev. Volilne spiske so nato na zahtevo političnih vodstev popravljali, tako da je na koncu odstotek črtanih v posameznih republikah znašal od manj kot pol do desetih odstotkov (kar naj bi bila zgornja meja) volilnih upravičencev. V celoti je ukrep po uradnih podatkih prizadejal 194.158 ljudi, to je približno 2,3% volilnih upravičencev, vendar podatki niso v celoti zanesljivi. V kontekst »čiščenja« volilne baze so šli namreč tudi številni procesi proti kolaboracionistom in nasprotnikom novega režima (vključno z najvišjimi voditelji), ki so jim na sodiščih med drugim odvzemali tudi državljanske pravice, večina vrnjenih pripadnikov kolaboracionističnih enot pa je bila usmrčena po izvensodni poti.

    Del opozicije je med zasedanjem začasne narodne skupščine neuspešno nasprotoval tudi federalizaciji Jugoslavije, potrjevanju zakonov (v celoti 49 zakonov in 43 odlokov, tudi takih z revolucionarno vsebino), ki jih je med drugim in tretjim zasedanjem sprejel AVNOJ, agrarni reformi in drugim ukrepom Titove vlade.

    Desetega septembra 1945 je opozicija skušala še enkrat doseči mednarodno intervencijo. Na konferenco zunanjih ministrov v Londonu je naslovila apel z zahtevo, naj se v Jugoslaviji sestavi nova vlada, v kateri bi bili predstavniki vseh strank in ki bi potem izvedla volitve.

    Ko tudi to ni uspelo, so opozicijski voditelji napovedali bojkot volitev, med avgustom in oktobrom pa je večina zapustila položaje v vladi in skupščini. Še pred volitvami je prišlo do zaostritve odnosov med državo in cerkvami, še posebej katoliško (pastirsko pismo jugoslovanskih škofov iz septembra 1945, ki je nasprotovala ukrepom novih oblasti, zlasti agrarni reformi, ločitvi cerkve od države in omejevanju verske svobode).

    Na volitvah je tako sodelovala s svojo listo le Ljudska fronta, ki je nastala iz ljudskih front posameznih federalnih enot in iz raznih množičnih organizacij, ustanovitveni kongres pa je imela avgusta 1945 v Beogradu. Nosilec liste Ljudske fronte je bil Josip Broz- Tito (v Sloveniji pa za zbor narodov Josip Vidmar). Komunistična partija se kot stranka ni registrirala (čeprav bi se po zakonu morala) in formalno na volitvah ni sodelovala. Dejansko so bili njeni predstavniki (vključno z najvišjimi voditelji) na listi Ljudske fronte. Program Ljudske fronte je bil sprejemljiv za široke sloje, poudarjal je ozemeljsko celovitost, nacionalno enakopravnost, bratstvo in enotnost, obnovo, zboljšanje delovnih in življenjskih pogojev, večjo socialno enakost. V programu ni bilo izrazitih revolucionarnih poudarkov, kakršne so nove oblasti že izvajale ali se na izvedbo po tihem pripravljale. Pomemben vpliv na pretežno kmečke volivce pa je imela agrarna reforma, ki so jo začeli izvajati poleti 1945. Volilna propaganda je bila še posebej osredotočena na mladino in na ženske. Volitve so bile zaradi velike nepismenosti (pa tudi lažjega manipuliranja) izvedene z volilnimi kroglicami. Na volišču sta bili dve skrinjici: skrinjica Ljudske fronte in skrinjica brez liste (imenovana tudi črna skrinjica).Vsak volivec je v dlan stisnil volilno kroglico, potem pa jo je odvrgel v eno ali drugo skrinjico. Pri štetju je prihajalo do goljufij (presipavanja kroglic iz skrinjice brez liste v skrinjico Ljudske fronte, ponekod skrinjica brez liste ni bila oblazinjena, tako, da so člani volilnih komisij lahko slišali, kam je volivec vrgel kroglico, znani so primeri, da črne skrinjice sploh niso postavili. Jugoslavija je v času volitev imela (brez Cone B Julijske krajine) 13 934 038 prebivalstva, volilno pravico je imelo 8 383 435 volivcev, na volišča je prišlo 7 264 666 volivcev (86% udeležba). Ljudska fronta je po podatkih, objavljenih v uradnem listu, dobila 6 725 047 ali 90,48% glasov za zvezni zbor (podatki, objavljeni v tisku navajajo nekaj višji odstotek, to je 92, 55%). Skrinjica brez liste je dobila 838 239 glasov. Za zbor narodov je lista Ljudske fronte v povprečju dobila 88,69% glasov, skrinjica brez liste pa 11, 31%. Najvišji odstotek glasov je Ljudska fronta za zvezni zbor dobila v Črni Gori, najnižjega v Sloveniji, kjer je 16,75% volivcev oddalo svoj glas za skrinjico brez liste. Pri glasovanju v zbor narodov je največ glasov v skrinjico brez liste prispevala Vojvodina (19,35%, čeprav tudi Slovenija s 17,7% ni veliko zaostajala. Slabi volilni rezultati za listo Ljudske fronte v Sloveniji so bili v nekaterih okrajih na Štajerskem ter na Dolenjskem (vendar ne pod 50%), poraz pa je doživela v Gornji Radgoni ( ob 79% odstotni udeležbi 57,90 % glasov za skrinjico brez liste za zvezni zbor in 57,70% za zbor narodov in v Dolnji Lendavi (ob 76% udeležbi je črna skrinjica dobila 54% oz. 56% glasov).

    Novoizvoljena Ljudska skupščina FLRJ je bila dvodomna. V zvezni zbor so volili vsi volilni upravičenci, po en predstavnik na 50 000 prebivalcev; v zbor narodov pa je prišlo po trideset predstavnikov iz posameznih republik, dvajset iz avtonomne pokrajine Vojvodine in petnajst iz Kosovsko-metohijske oblasti. Med 524 poslanci obeh domov so bili 404 člani komunistične partije. Podoben trend se je nadaljeval tudi na republiških volitvah, ki so sledile v letu 1946, saj je bilo od 1062 poslancev v vseh republiških skupščinah le 170 nekomunistov. Na vodilna politična mesta po volitvah je prišlo okrog 10% žensk.

    Ustavodajna skupščina je 29. novembra 1945 sprejela deklaracijo o proglasitvi republike. Monarhija je bila tudi formalno ukinjena, kralju s celo dinastijo pa odvzete dotedanje pravice (kar so upoštevale tudi tuje države). Začasna vlada Demokratične federativne Jugoslavije pod vodstvom Tita je 30. novembra 1945 dala ostavko, ki pa ni bila sprejeta. Vlada je nato delovala dalje kot vlada Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ). Januarja 1946 je bila brez enega samega glasu proti sprejeta nova jugoslovanska ustava.

    V naslednjih mesecih so potekale volitve v republiške skupščine. Povsod se je uresničila kontinuiteta ljudske oblasti, nastale med vojno. V Sloveniji je volitve organiziral prezidij SNOS. Še pred tem je SNOS na svojem drugem zasedanju, 9. in 10. septembra 1946, sprejel volilno zakonodajo in se nato razpustil. Volitve v 120 člansko ustavodajno skupščino so bile 27. oktobra 1946. Za večino mest (razen enajstih) sta se potegovala po dva kandidata. Nekateri najbolj vplivni funkcionarji so namreč kandidirali v več volilnih enotah in nato obdržali en mandat, drugje pa so njihovo mesto dobili namestniki. Na volitvah je s svojo listo nastopila le Osvobodilna fronta, ki se je na prvem povojnem kongresu v Ljubljani,15. in 16. julija 1945, označila za »edinega političnega predstavnika za vso Slovenijo.« Vodstvo OF je v času kongresa ocenjevalo, da je v njenih vrstah okrog 80% volivcev. Na volitvah je sodelovalo 743 401 volivcev, kandidatna lista OF je dobila 712 703 glasov (95,87%), skrinjica brez liste pa 4,13%. Vodstvo je poskrbelo, da tokrat ni bilo neprijetnih presenečenj tudi v tistih okrajih, kjer so imeli prej negativne oz. slabe rezultate.

    Ustavodajna skupščina se je prvič sestala 18. novembra 1946, sredi decembra pa je v javno razpravo poslala osnutek ustave. Dopolnjen predlog ustave je bil skupščini predložen 14. januarja 1947, po tridnevni razpravi sprejet 16 januarja 1947.

    Med leti 1945 in 1990 v Sloveniji ni bilo klasičnega parlamentarnega življenja. Ustavne spremembe in z njimi povezane spremembe delovanja političnega sistema ter strukture skupščine so bile v povojnih desetletjih pogoste, vendar bistva enopartijskega sistema niso spreminjale. Temeljna značilnost povojnega skupščinskega razvoja je bil v tem, da se je vedno bolj oddaljevala od klasičnega predstavniškega sistema in vnašala vedno več elementov specifičnega korporativističnega samoupravnega sistema, kar se je med drugim odrazilo v uvajanju več zborov, ki naj bi zastopali interese posameznih poklicev oz. kategorij prebivalstva.

    Vmesni sistem med klasično parlamentarno demokracijo in enostrankarskim sistemom se je odrazil tudi na volitvah 8. aprila leta 1950 (zvezne) in 27. marca 1951 (republiške). Volitve so potekale podobno kot prve povojne, to je z dvema skrinjicama: za Ljudsko fronto oz. v Sloveniji za OF, in za skrinjico brez liste, ni pa bilo več kroglic, pač pa volilni lističi. Na zveznih volitvah je za trideset poslancev v Svet narodov Ljudske skupščine FLRJ od 840 461 volivcev v Sloveniji za kandidatno listo OF glasovalo 778619 volivcev, za skrinjico brez liste pa 61842 volivcev. Podobni rezultati so bili tudi za zvezni svet (20 poslancev). Na teh volitvah je v vsaki volilni enoti nastopal le po en kandidat. Od leta 1953 dalje med zveznimi in republiškimi volitvami ni bilo več časovnega zamika, ampak so potekale v istem letu. Ni bilo tudi več potrebe po prikrivanju socialistične narave družbene ureditve (formalno se je sicer večstrankarski sistem ohranil do leta 1965, ko je bila na podlagi ustave iz leta 1963 spremenjena zakonodaja o strankah in društvih). Volitve so bile predčasne zaradi sprejema ustavnega zakona, ki je že vpeljal pojem socializem. Sistem je bil spremenjen tako, da sta na zvezni ravni obstajala zvezni zbor in zbor proizvajalcev. Prejšnji zbor narodov, ki je vsaj formalno zagotavljal državnost republik, je bil inkorporiran v zvezni zbor in se je sestajal le občasno. Zvezne volitve so potekale 22. novembra (v Sloveniji so izvolili 23 poslancev za zvezni zbor in 17 poslancev za zbor proizvajalcev). Novost na zvezni ravni je bila uvedba funkcije predsednika države, ki ga je izvolila zvezna skupščina. Predsednik države (od 1972 hkrati tudi predsednik kolektivnega predsedstva ) je postal Josip Broz – Tito, ki je to ostal do konca življenja (z ustavo iz leta 1974 je bilo tudi določeno, da bo ostal predsednik do smrti). Na republiških volitvah, 22. septembra 1953, je bilo izvoljenih 120 poslancev v republiškem zboru in 72 poslancev v zboru proizvajalcev. Za zbor proizvajalcev so v prvi skupini volili svoje predstavnike delavci in uslužbenci v industriji, trgovini in obrti, rudarstvu, gozdarstvu, gradbeništvu, prevozništvu, poštni in telefonski službi, trgovini, gostinstvu in komunali. V drugi skupini so bili kmetje, člani kmetijskih zadrug in člani njihovih družin ter delavci in uslužbenci kmetijskih posestev.

    Kriterij je bil delež posamezne proizvajalne skupine v skupnem družbenem proizvodu, kot je bil določen v tekočem republiškem (za zvezne volitve zveznem) družbenem planu. Razmerje v letu 1953 je bilo 82,1% za industrijo (59 poslancev) in 17, 9% za kmetijstvo (13 poslancev). Volilni sistem je določal, da je po en poslanec izvoljen na 12 000 prebivalcev. Kandidate so predlagale kandidacijske komisije, lahko pa tudi skupina državljanov (najmanj 100 volivcev). Rahlo sled pluralizma (predlog skupine volivcev) so zabeležili le v treh volilnih enotah od 122.

    Volitve leta 1958 (23. marec za zvezni zbor, 26. in 27. marec za zvezni zbor proizvajalcev, 23., 25. in 28. marca za republiški zbor in zbor proizvajalcev v Sloveniji) so potekale po enakem principu kot leta 1958. Za zvezni zbor je bilo izvoljenih 25 poslancev, za zbor proizvajalcev iz Slovenije 22. V Sloveniji je republiški zbor imel 129 poslancev, zbor proizvajalcev pa 76 ( od tega kmetijska skupina 9). Na zborih volivcev so zabeležili le po eno kandidaturo za oba republiška zbora. Mandat je bil tako republiški kot zvezni skupščini podaljšan zaradi sprejemanja nove ustave.

    Z volitvami leta 1963 (3. junij 1963 zvezne in 13. junij republiške v republiški zbor ter 3. junija v druge zbore) je bilo tako na zvezni kot republiški ravni uvedenih po pet zborov: zvezni (v Sloveniji republiški) zbor, gospodarski zbor, prosvetno-kulturni zbor, organizacijsko-politični zbor in socialno-zdravstveni zbor (število poslancev v posamezne zbore se je nato v posameznih obdobjih spreminjalo). Poslance v vse zbore so volili v občinskih skupščinah. Za republiški zbor (120 poslancev) so potem v občinskih skupščinah izvoljene kandidate volili še volivci na neposrednih volitvah. Za republiški zbor je bil v vsaki volilni enoti le po en kandidat, medtem ko so za druge zbore v treh volilnih enotah (od 120) za prosvetno-kulturni in socialno-zdravstveni zbor zbori volivcev predlagali tudi svoje kandidate. Na enak način so potekale volitve leta 1967 (9. aprila zvezne in 13. aprila republiške). Volitve leta 1967 in nato že čez dve leti 1969 ( 13. aprila zvezne in 23. aprila republiške) so bile med leti 1945 in 1990 najbolj demokratične volitve, čeprav so bili seveda vsi kandidati privrženci socialistične družbene ureditve. Odločitev za zgolj dveletni mandat je izhajala iz stališča, da naj bi to peljalo k večji demokratičnosti, vendar se praksa v skupščinskih volitvah ni obdržala (za nekatera izvršilna telesa pa je bil kasneje uveden dvoletni ali celo enoletni mandat, dolžina mandatov pa je ob koncu sedemdesetih let postala resni predmet sporov med Titom in predstavniki nekaterih republik ter Slovenijo, ki je zagovarjala stališče, da so »dežurni« mandati nefunkcionalni). V vseh volilnih enotah je bilo za vse zbore še enkrat toliko kandidatov kot razpisanih mest, nove so predlagali tudi na zborih volivcev, kjer je potekalo pravo predvolilno tekmovanje med kandidati. Poslanci skupščine so se čutili zavezani predvsem volivcem in ne zvezi komunistov (katere člani so bili sicer vsi), zato je prišlo do hudega političnega konflikta med njimi in vladajočo strukturo. Ta konflikt se je izrazil v t.i. aferi 25 poslancev.

    Afera se je se je formalno začela 28. maja 1971, ko je RK SZDL uradno objavila začetek razprave o kandidatih za dva člana novoustanovljenega predsedstva SFRJ. Oba kandidata (Mitja Ribičič, ki je bil takrat še predsednik ZIS, in Marko Bulc) nista bila edina evidentirana, poleg njiju so vodstva družbenopolitičnih organizacij (javnega evidentiranja ni bilo) predlagala še Ivana Dolničarja, Staneta Dolanca in Staneta Kavčiča, vendar je predsedstvo RK SZDL (po obvezni kadrovski “koordinaciji”) objavilo imena samo dveh možnih kandidatov. Rok za javno razpravo je bil kratek, do 15. junija, kljub temu pa je pripombe dalo polovica občinskih konferenc ter precej republiških in mestnih političnih organizacij. Druge konference mnenj niso poslale, kar je v skladu z navodili pomenilo, da so soglasne s predlogom RK SZDL, toda tudi iz tistih občinskih konferenc SZDL, ki so reagirale, postopki večinoma niso bili speljani pravilno (s sklicem kandidacijskih konferenc in tajnim glasovanjem). Na kandidacijskih konferencah pa so bili predlagani še dodatni kandidati, med njimi tudi Edvard Kardelj, vendar so po razgovoru z njimi vsi odklonili kandidaturo. Oba kandidata je republiška konferenca SZDL 9. julija tudi soglasno izvolila.

    Dan pred potrditvijo obeh kandidatur v SZDL (8. julija) je poslanec Tone Remc (v dogovoru s poslancema Ivanom Kreftom in Cenetom Matičičem) predlagal ustavni amandma k republiški ustavi, po katerem lahko kandidate za zvezno predsedstvo predlaga tudi najmanj dvajset republiških poslancev, kar je bilo v skupščini tudi sprejeto (podoben člen je že vsebovala tudi zvezna ustava). Omenjena skupina poslancev je to možnost hotela tudi izrabiti in so zato (v časovni stiski) začeli iskati kandidate. Generalni sekretar skupščine Jože Pacek, na katerega so se obrnili, da bi preko njega predlagali kandidaturo Edvardu Kardelju, jim je dejal, da je Kardelj ne bo mogel sprejeti, vendar neposrednega odgovora od njega niso dobili takoj, zaradi bolezni pa jih tudi ni mogel sprejeti. Nato so sklenili, da bodo že na republiški konferenci SZDL predlagali Kardeljevo kandidaturo (če bo ta pristal), če odgovora še ne bo, naj bi vprašali, kaj je z njegovo kandidaturo in kot možno kandidatko predlagati Maro Bešter (s tem, da bi Kardeljeva kandidatura ostala odprta). Tega predloga nato konferenca ni obravnavala (tudi zato, ker je Kardelj kandidaturo zavrnil že takrat, ko so ga predlagali na kandidacijskih konferencah), 12. julija pa je Kardelj ponovno sporočil, da tudi predloga skupine poslancev ne sprejema in dejansko ne namerava kandidirati, ker se misli posvetiti delu v predsedstvu ZKJ in se mu zdi, da je bolje, če kandidira kakšen mlajši politik (iste razloge je navedel že ob kandidaturi, ki mu jo je ponudila RK SZDL, dejansko pa je šlo za to, da bodoča funkcija predsedstva ni bila povsem jasna in se najvplivnejši politiki z izvolitvijo v predsedstvo niso hoteli preveč izpostaviti). Mara Bešter je iz zdravstvenih razlogov kandidaturo prav tako odklonila, poslanci pa so se 13. julija 1971 obrnili na Ernesta Petriča, ki pa si je vzel čas za premislek in posvetovanje s predsednikom IS Stanetom Kavčičem in predsednikom skupščine Sergejem Kraigherjem (s katerim se je dogovoril za naslednji dan). Predlagatelji so medtem zbrali 25 podpisov v podporo njegovi kandidaturi (od 29, kolikor so jih prosili za soglasje). Kraigher je Petričevo kandidaturo energično zavrnil, Petrič pa je pogojno soglasje oz. kandidaturo nato umaknil (Stane Kavčič je po telefonskem razgovoru s Petričem odločitev prepustil Petriču samemu). Akcija se je z umikom Petričeve kandidature končala in poslanci so svoj predlog umaknili. Na volitvah 21. julija 1971 sta bila oba uradna kandidata izvoljena brez zapletov (po položaju pa je bil član zveznega predsedstva tudi Sergej Kraigher), po volitvah pa se je razplamtela ostra polemika, najprej v zaprtih partijskih krogih in poslanskih klubih, nato v SZDL in CK ZKS, pa tudi v javnosti. Na partijskih forumih so akcijo ostro obsodili, jo v že vpeljanem izrazoslovju povezovali z razrednimi sovražniki ipd. (“liberalci” – to je reformistično usmerjeni politiki v zvezi komunistov, so jo nasprotno zagovarjali in branili poslance, konflikt pa se je zlasti izrazil na 23. seji CK ZKS, 29. septembra 1971). Za udeležence tako na individualni ravni kot v odnosu do organizacij, ki so jo, vsaj v začetku, podprle oz. se do nje niso opredelile, tako kot so nasprotniki akcije pričakovali (univerzitetna konferenca, ZSMS, sindikati in mestna partijska organizacija), je imela hude posledice (vključno z izključitvami iz ZK, odstopi in težkimi eksistenčnimi težavami v naslednjih letih).

    Pomen akcije je bil predvsem v tem, da je dregnila v najbolj občutljivo točko oblastnega monopola - kadrovsko politiko. Ob morebitnem uspehu bi se verjetno spremenila tedanja praksa, v kateri se je kadrovska politika koordinirala v krogu petih, šestih ljudi in bi vsaj del odločanja v kadrovskih zadevah prenesli v skupščino. V akciji so zadnjič dokaj složno nastopili “liberalci” v partijskih organih, zlasti na seji CK ZKS, ki je obravnavala afero 25 poslancev. Po akciji 25 poslancev je v vrhu “konservativne” struje dozorelo stališče, da je končni obračun z “liberalno” strujo, ki jo je predstavljal tedanji predsednik vlade Stane Kavčič, neizogiben. Zaradi sprejemanja ustavnih amandmajev in nato ustave (1974) so bili mandati skupščin podaljšani. Volitve so leta 1974 potekale po novem, delegatskem sistemu, ki je bil vrh samoupravnega korporativizma. Nov volilni sistem je izhajal iz prepričanja, da so se v “liberalističnih” časih volitve preveč približale klasičnemu (meščanskemu) parlamentarnemu sistemu. Glavno vlogo v novem sistemu in še posebej pri volitvah so imele občinske skupščine oz. njihovi zbori, ki so volili predstavnike za tri republiške zbore: zbor združenega dela, zbor občin in družbenopolitični zbor, na zvezni ravni pa za zvezni zbor, ki ga je morala potrditi tudi republiška skupščina, ta pa je izvolila tudi delegacijo za zbor republik in pokrajin.

    Poseben status so imele t.i. skupščine skupnosti občin, ki so obstajale v Ljubljani, Kopru, Mariboru. Posamezne družbene skupine (kmetje in obrtniki, družbene dejavnosti, gospodarstvo) in krajevne skupnosti ter družbenopolitične organizacije so volile svoje delegacije v občinske skupščine, te pa potem naprej delegacije za republiško skupščino. Najpomembnejši je bil družbeno-politični zbor, v katerega je bilo na podlagi liste, ki jo je sprejela republiška kandidacijska konferenca, v občinskih zborih izvoljenih petdeset kandidatov. Delegatski sistem naj bi omogočil kar največjo politično angažiranost ljudi, dejansko pa je prikrival monopol zveze komunistov oziroma ozke skupine vodilnih politikov, ki je na vseh ravneh v svojih rokah držala kadrovske niti. To se izraža tudi skozi rezultate volitev, saj so bili delegati običajno izvoljeni s 100% večino. Po tem sistemu so potem potekale volitve tudi leta 1978, 1982 in 1986. Leta 1986 so bile zadnje volitve za zvezne organe, ker načrtovana sprememba ustave (zvezna ustava je bila z ustavnimi amandmaji deloma spremenjena leta 1988) in na tej podlagi napovedane nove volitve zaradi politične in ekonomske krize ter nato razpada države niso bile izvedene. Novost leta 1974 so bile tudi volitve republiških predsedstev. Člane so prav tako volile občinske skupščine, potrjevala pa jih je republiška skupščina. Kljub skrbnim kadrovskim filtrom je v drugi polovici osemdesetih let prav pri volitvah članov in predsednika predsedstva moč opaziti naraščajočo kritičnost in nezadovoljstvo s posameznimi politiki (leta 1986 je npr. proti dolgoletnemu predsedniku CK ZKS Francetu Popitu kot predsedniku predsedstva glasovalo 18,5% (vključeni so tudi odsotni) vseh delegatov, medtem ko je bilo proti drugim članom predsedstva le 2,2% delegatov. Prva izvolitev mimo načrtovanih kadrovskih kombinacij oblasti pa je bila leta 1989. Od prvotnih 75 kandidatov za člana zveznega predsedstva jih je kandidaturo sprejelo šest (predsednik gospodarske zbornice Marko Bulc, predsednik zveznega izvršnega sveta Dušan Šinigoj, univerzitetni profesor Gojko Stanič, direktor Instituta Jozef Stefan Tomaž Kalin, novinar Vinko Vasle in dr. Janez Drnovšek (ki ga je predlagala ZSMS). Predvolilna kampanja je že potekala po običajnih kriterijih s programi posamičnih kandidatov, televizijskimi soočanji, nastopi pred volivci itd. Na volitvah 2. aprila (organizirane so bile neposredno) pa je s 57% glasov zmagal dr. Janez Drnovšek proti sicer favoriziranemu “uradnemu” kandidatu Marku Bulcu. Skupščina ga je za člana predsedstva uradno razglasila 14. aprila 1989.

    V prvi polovici osemdesetih let osnovne postavke “titoizma” uradno niso bile postavljene pod vprašaj niti kar zadeva temelje političnega sistema in medrepubliške odnose. Nespremenjen je ostal tudi položaj Zveze komunistov Jugoslavije, ki je po ustavi iz leta 1974 imela monopolno politično vlogo. Mednacionalno in politično ravnovesje v federaciji je bilo po Titovi smrti krhko. Centralistični pritisk se je večal, slovenska uradna politika pa ga je skušala obdržati tako, da je po korakih popuščala. Začeli so se sistematični poskusi, da bi spremenili jugoslovansko ustavno ureditev.

    Ustava iz leta 1974, ki je pomenila višek jugoslovanskega federalizma, je bila nekaj vmesnega med federacijo in konfederacijo, zvezno ustavo je nekako izenačevala z republiškimi in ji ni dajala absolutnega primata. Po drugi strani pa - čeprav je republikam dajala veliko pravic - ni v celoti izhajala iz načela izvirne suverenosti republik in Jugoslavije ni definirala kot zveze držav (konfederacije), pač pa še naprej kot zvezno državo (federacijo). Ustava je (tako kot sicer vse povojne ustave) zagotavljala pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve. Ni pa definirala, kako naj bi pravico narodi oz. republike uresničile. Tudi sicer so si bila pravna mnenja o tej pravici različna: del pravnikov je menil, da je enkratna in neponovljiva (nekako tako kot devištvo) in da je bila z opredelitvijo za socialistično Jugoslavijo izčrpana, drugi del je zagovarjal njeno stalnost in neodtujljivost. Sistem, vzpostavljen na ustavi iz leta 1974, je lahko funkcioniral le, dokler so obstajali trije najmočnejši varovalni mehanizmi: enotna zveza komunistov, ki je delovala po načelu demokratičnega centralizma in s svojo vodilno vlogo to načelo tudi prenašala širše na družbo, enotna armada in Tito kot najvišja avtoriteta, poveljnik vojske, predsednik države in predsednik zveze komunistov.

    Ker zagovorniki centralizma niso uspeli z ustavnimi spremembami, so na 12. kongresu ZKJ leta 1982 predlagali, naj bi, podobno kot gospodarsko področje (dolgoročni program ekonomske stabilizacije), analizirali tudi delovanje političnega sistema. Kljub naraščajoči krizi pa so šele leta 1983 v Zveznem svetu za vprašanja družbene ureditve začeli delati t.i. Kritično analizo funkcioniranja političnega sistema. Jeseni 1984 so bile sprejete osnovne usmeritve, do spomladi 1985 pa izdelani dokumenti, ki so šli v javno razpravo. Pisci kritične analize so vzrok za krizo videli v deformacijah sistema, ne pa v sistemu samem in zato je bila temeljna ugotovitev, da ni podlage za spreminjanje temeljev sistema, kakršen je zapisan v ustavi iz leta 1974. Takemu stališču je bila naklonjena tudi uradno organizirana javna razprava skozi SZDL, ki je v Sloveniji kritično analizo podprla in potrdila temeljno izhodišče. Neuradna razprava, ki se je odvijala skozi številne publikacije (po grobih ocenah je bilo o jugoslovanskem političnem sistemu v času razprave napisanih več kot petdeset knjig), časopisne polemike, strokovne članke, televizijske in radijske oddaje, na raznih okroglih mizah in posvetovanjih, je šla v dve osnovni smeri z različnimi predznaki. Po eni strani je bil zlasti na udaru jugoslovanski (kon)federalizem, v katerem so zagovorniki ponovne centralizacije Jugoslavije videli glavnega krivca za jugoslovansko krizo. Nasprotniki teh tez so se zavzemali za še večjo samostojnost republik. Druga smer je zlasti kritizirala utopičnost sistema in se po eni inačici zavzemala za vračanje na državni socializem, po drugi pa za uvajanje klasičnega meščanskega sistema. Pred temi pritiski je popustilo tudi zvezno vodstvo, pri čemer je bil glavni argument, da ekonomskega sistema ni mogoče spremeniti brez spremembe ustave. Razprava o amandmajih, ki so bili sprejeti leta 1988, je v Sloveniji spodbudila nastanek in organiziranje ustavne opozicije, kar je bilo eno od ključnih dejanj v drugi polovici osemdesetih let.

    Temeljne zahteve po uvedbi klasičnega meščanskega parlamentarizma so bile sredi osemdesetih let izražene v raznih strokovnih člankih in na posvetih, najbolj odmevno, kot je znano, je izšla v 57. številki Nove revije februarja 1987. Prispevki so bili sčasoma sprejeti kot osrednji slovenski nacionalni program, neke vrste slovenski odgovor na memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti. Osnovna misel, izražena v novorevijaških prispevkih, je bila, da se mora slovenski narod preoblikovati v nacijo, to je doseči svojo državnost z izvirno suverenostjo, ki ne bo podrejena jugoslovanski; obenem pa vpeljati nov pravni red, ki bo omogočil demokratično izražanje volje državljanov (zahteva po odvzemu “skrbništva” zvezi komunistov nad slovenskim narodom in zahteva po uvedbi političnega pluralizma).

    Izid 57. številke Nove revije je bil jasen pokazatelj, da je pobudo pri oblikovanju slovenskega nacionalnega programa prevzela tedaj nastajajoča opozicija.

    Zaradi povečanega vpliva javnosti, ki je opazno od 1987 dalje, se je krepila tudi vloga skupščine, kjer so delegati nastopali vedno bolj samostojno. Na vlado so bili iz javnosti pa tudi iz skupščine naslovljene številne zahteve po pojasnilih v zvezi s privilegiji (izjemnimi pokojninami, uporabo avtomobilov in kritjem stroškov nekdanjih vodilnih funkcionarjev), pojavljale so se zahteve, naj sekretar za notranje zadeve pojasni, komu policija prisluškuje in že v začetku leta 1988 tudi prve zahteve, da se v skupščini formira komisija, ki bo kontrolirala delovanje uprave državne varnosti, pa tudi, da se razčisti preprodaja orožja in bojnih sredstev Iranu in Iraku, ki so ga izvajale državne vojaške institucije. Vloga skupščine se je okrepila zlasti po procesu proti četverici in ustanovitvi Odbora za varstvo človekovih pravic. Predstavnikom odbora so tudi dovolili nastop v skupščini. Vprašanje politične ureditve in vprašanje položaja Slovenije v Jugoslaviji se je v letih 1987 in 1988 strnilo ob problemu ustavne ureditve. Ustava je postala glavno polje tekmovanja med socialističnimi oblastmi in delom kritično razpoložene strokovne javnosti. V Sloveniji je proti ustavnim amandmajem na zvezno ustavo nastopilo Društvo slovenskih pisateljev, ki je 18. marca organiziralo javno razpravo o predlogu ustavnih sprememb. Glavni govornik je bil dr. France Bučar, ki je tudi dal pobudo za razpravo. Pravni strokovnjaki iz opozicije so ocenili, da spremembe vodijo v večjo unitarnost. Na skupščino je bilo naslovljenih več zahtev, naj amandmajev ne podpre, najodmevnejši je imel naslov »Za demokracijo«, podpisala pa ga je Koordinacija novih družbenih gibanj. Slovenska skupščina je sprejem zveznih amandmajev kljub temu podprla, Društvo pisateljev in Sociološko društvo pa sta ustanovili svoji ustavni komisiji. Slovenski predstavniki v zveznih organih so si sicer prizadevali, da amandmaji ne bi bili sprejeti v paketu, ampak bi o njih glasovali posamično, vendar s tem niso uspeli, čeprav so dosegli nekaj popravkov. Oktobra 1988 je Zvezni zbor sprejel končni predlog dopolnil, potrdila pa ga je tudi slovenska skupščina (proti je glasoval predstavnik Društva slovenskih pisateljev Tone Pavček). Slovensko vodstvo je sprejem amandmajev prikazovalo kot svojo zmago in taki interpretaciji je bilo naklonjeno tudi javno mnenje, hkrati pa je bilo deležno hude kritike iz opozicije, še zlasti zaradi t.i. armadnega amandmaja, s katerim se je armada financirala mimo proračuna, to je iz posebnega davka od prometa proizvodov (do odstopanj od ustave iz leta 1974 v smeri večjih pooblastil centra je prišlo tudi na področju sodstva in zunanje politike ter še na nekaterih področjih, kar so priznavali tudi tedanji politiki). Sočasno z razpravami o amandmajih na zvezno ustavo, se je začelo postavljati tudi vprašanje spremembe slovenske ustave. Opozicija je organizirala poseben Zbor za ustavo (v njem so bili predstavniki sociološkega in pisateljskega društva, novonastalih zvez, raznih organizacij in ZSMS) in začela pripravljati svoj predlog slovenske ustave.

    25. aprila 1988 so bile javnosti prvič predstavljene teze za ustavo republike Slovenije (objavljene v Časopisu za kritiko znanosti), popularno imenovane »sociološko-pisateljska ustava«, sledila pa je vrsta strokovnih člankov na to temo v Novi reviji in drugih publikacijah. Osnovne ustavne zahteve opozicije so bile konfederacija (Jugoslavija kot pogodbena skupnost), delitev oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno in vpeljava klasičnih meščanskih svoboščin, čeprav so tudi na opozicijski strani nekateri pisatelji in pravniki še dopuščali možnost tudi nestrankarske demokracije in imeli do Jugoslavije manj rezerviran odnos. Ustavni predlogi opozicije so bili z oblastne strani zavračani, kljub temu pa so se razprave na raznih ravneh odvijale tako, da so v njih sodelovali tako predstavniki oblasti kot opozicije. Pravniki v oblastnih strukturah so se zavzemali za sočasen sprejem jugoslovanske in slovenske ustave (opozicija je zagovarjala stališče, najprej slovenska ustava, nato dogovori s federacijo), ohranjanje samoupravljanja v moderirani obliki in deloma tudi skupščinskega sistema (dopuščali so tudi strankarski pluralizem v obliki »zvez«, ki pa naj bi bil podrejen nadstrankarskim oblikam povezovanja, to je »krovni« SZDL). Pristajali so na tržne zakonitosti in enakopravnost lastnin in na črtanje pridevnika »socialističen« iz imena republike. Njihov ideal je bil model t.i. »asimetrične federacije«, ki naj bi omogočal republikam različen položaj oz. različno stopnjo prenašanja pristojnosti na federalne organe (kar pa so zvezne oblasti odločno zavračale).

    Oblast je, ob spoznanju, da jo na ustavnem področju opozicija prehiteva, začela pripravljati amandmaje k slovenski ustavi. Obenem je opozicijske predloge zavračala, vendar je to zavračanje izhajalo predvsem iz odnosa do političnega sistema (nasprotovanje uvedbi večstrankarstva oz. vztrajanje pri nestrankarskem pluralizmu). Odnos do federacije se je postopoma približeval zahtevam opozicije.

    Zveze, predhodnice kasnejših strank, ki so nastale v letu 1988 in 1989, so v politično življenje vstopile z zelo različnimi programi, nekatere so poudarjale predvsem vprašanje demokracije, druge so v ospredje postavljale vprašanje naroda in (ali) svojo politično podobo gradile na protikomunizmu. Ob tej začetni razdelitvi slovenskega političnega prostora je imela v opoziciji največji politični vpliv Slovenska demokratična zveza, ki je v svojih vrstah zbrala velik del opozicijskega intelektualnega potenciala.

    Zaradi jugoslovanskih razmer sta opozicija in oblast začeli iskati skupni jezik. Politični konsenz, dosežen ob zborovanju v Cankarjevem domu februarja 1989 zaradi razmer na Kosovu, sta opozicija in oblast skušali formalizirati v Koordinacijskem odboru organizatorjev zbora v Cankarjevem domu, ki je začel pripravljati skupno deklaracijo. Sočasno s sestanki Koordinacijskega odbora so med februarjem in aprilom v SZDL potekale razprave o političnem pluralizmu, ki so se zaključile s sejo republiške konference 26. aprila. Po osnovnem predlogu naj bi bil v Sloveniji uveden nestrankarski pluralizem, kar je pomenilo, da političnih strank izven SZDL ne bi bilo. Predstavniki zvez in ZSMS so v razpravah zagovarjali večstrankarstvo. Oblasti so nasprotovale temu, da bi novoustanovljene organizacije in zveze dobile 51% mest v Republiški konferenci SZDL. Delovna skupina Koordinacijskega odbora je medtem do konca marca pripravila deklaracijo, za katero so bila predlagana različna imena (Slovenska deklaracija 1989, Deklaracija o slovenski narodni volji 89, Deklaracija o slovenski politični volji 89). O predlogu oblastna in opozicijska stran nista našli konsenza, zato sta nastali dve ločeni listini: Majniška deklaracija in Temeljna listina. Temeljne zahteve deklaracije so bile: 1. hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda; 2. kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope; 3. slovenska država je lahko utemeljena le na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Temeljna listina je bila zaradi številnih usklajevanj in kompromisov manj radikalna od Majniške deklaracije, rešitev je iskala v okviru jugoslovanske federacije, zaradi česar je bila v tedanjem pregretem političnem ozračju bistveno manj odmevna kot Majniška deklaracija. Kljub kritičnim ocenam pa je upravičila svojo funkcijo. Vzpostavila je preglednost političnih opcij znotraj oblastnih struktur (t.i. družbenopolitičnih organizacij) in v odnosu do opozicije. Na tej osnovi so se pogledi opozicije in oblasti v nekaterih pomembnih točkah začeli približevati.

    Podobna razhajanja med opozicijo in oblastjo, kot so bila pri razpravi o deklaraciji, so se kazala tudi pri ustavnih vprašanjih. Podučena z izkušnjo zveznih amandmajev leta 1988 in pod vplivom spremembe srbske ustave, ki so jo mimo zvezne ustave spremenili v Srbiji, 4. februarja 1989, ko so odvzeli pokrajinske pristojnosti Kosovu in Vojvodini (s tem je bilo ustavnega reda v Jugoslaviji tudi formalno konec), je slovenska oblast pripravila amandmaje na slovensko ustavo. Ti so v javno razpravo prišli med aprilom in junijem 1989. Na delo skupščinske ustavne komisije je posredno ali neposredno precej vplival Zbor za ustavo, ki je komisiji redno pošiljal svoja stališča, spodbujal pa tudi pritisk javnosti. Ustavni amandmaji so v vseh organih zveznega vodstva in tudi v vodstvu ZKJ naleteli na izredno ostro nasprotovanje, njihov sprejem so hoteli na vsak način preprečiti, znova so se pojavile grožnje z uvedbo izrednega stanja. Zvezni časopis Borba je delovno gradivo amandmajev v posebni prilogi objavil 7. avgusta in nanje se je nato v Jugoslaviji vsul plaz kritik. Kritizirani ali popolnoma zavračani so bili zlasti tisti amandmaji, ki govorijo o pravici do samoopredelitve, odcepitve in združitve in amandmaji o ekonomski suverenosti in pristojnosti federacije na ozemlju Slovenije. Proti amandmajem so se izrekli vsi federalni organi: zvezni svet za zaščito ustavne ureditve, Predsedstvo SFRJ (kljub temu, da je njegov predsednik dr. Janez Drnovšek, enako kot drugi slovenski politiki, ocenjeval, da predsedstvo »ni pristojno za strokovno razsojanje o ustavi«), ki je o amandmajih tudi pripravilo posebno informacijo; v času pred sprejetjem je bila predlagana seja zveznega zbora skupščine SFRJ, Predsedstvo SFRJ pa je od zveznega ustavnega sodišča zahtevalo, naj zavzame vnaprejšnje stališče, kar je bilo v nasprotju z zvezno ustavo (ustavno sodišče je lahko opozarjalo na neskladnost republiških ustav z zvezno po sprejetju, ni pa imelo moči, da jih razveljavi). Slovenskim oblastem je v polemikah s centrom šla precej na roko nedorečenost jugoslovanskega ustavnega sistema.

    Najhujši pritisk je bil na ZKS. Zvezno partijsko vodstvo je za 26. september sklicalo sejo CK ZKJ, z namenom, kot so hitro ugotovili v vodstvu ZKS, »da se sprejme stališče, ki bi slovenski centralni komite zavezovalo, da doseže odložitev sprejemanja amandmajev k slovenski ustavi. Zvezno partijsko vodstvo je pripravilo gradivo, v katerem je dokazovalo, da so ustavni amandmaji v nasprotju z ustavo SFRJ. Slovensko partijsko vodstvo se je zavarovalo tako, da je dan prej sklicalo izredno sejo CK ZKS, na njem dobilo potrditev za svoja stališča in z argumentom, da sklepov CK ZKS ne morejo spremeniti, tudi če bi želeli, vzdržalo popoldansko in celonočno, po televiziji neposredno prenašano sejo CK ZKJ. 27. septembra 1989 so bili amandmaji v slovenski skupščini sprejeti, na svečano razglasitev pa je neposredno iz ZDA, kjer je bil na obisku, prišel tudi predsednik Predsedstva SFRJ Janez Drnovšek. Sprejeti amandmaji so ustavno omogočali prehod iz socialističnega v tržno gospodarstvo in iz enopartijskega sistema v večstrankarsko demokracijo (črtano je bilo tudi določilo o vodilni vlogi zveze komunistov), hkrati pa si se Slovenija v odnosu do federacije vzela tudi več pristojnosti (zlasti na gospodarskem področju), kot jih je določala zvezna ustava. Nekateri amandmaji so bili tudi posledica izkušenj z armadnimi pritiski in s procesom proti četverici (npr. določilo, da akti, ki so v nasprotju z določbami o ustavni pravici jezikov narodov in narodnosti, na področju SR Slovenije niso veljavni ali da izredno stanje lahko razglasi samo skupščina SRS). Hkrati je bil to tudi začetek spreminjanja starih državnih simbolov in vzpostavljanja novih, saj je bila za slovensko himno proglašena Prešernova Zdravljica (druga dva simbola, zastava in grb sta bila z velikimi težavami sprejeta šele tik pred razglasitvijo osamosvojitve).

    Dialog med opozicijo in oblastjo se je potem, ko sta ločeno predstavili svoje poglede skozi Majniško deklaracijo in Temeljno listino, obnovil septembra 1989. Koordinacijski odbor zbora v Cankarjevem domu se je preimenoval v Okroglo mizo političnih subjektov na Slovenskem (običajno imenovano Smoletova okrogla miza). Sklep o tem je bil sprejet na 9. (zadnjem) sestanku Koordinacijskega odbora, 11. septembra 1989. Okrogla miza pa je bila ustanovljena na sestanku 22. in 23. septembra. Namen okrogle mize je bil, naj bi se dogovorili za izvedbo večstrankarskih volitev, morda pa tudi – po poljskem vzoru – že vnaprej razdelili določeno število mest v parlamentu med opozicijo in oblastjo. Nekatere skupine, ki so prej delovale v koordinaciji, na Okrogli mizi niso sodelovale, ker so menile, da njihova dejavnost ni združljiva s političnim delovanjem. Že oktobra pa je okrogla miza razpadla, čeprav je SZDL sestanke z nekaterimi organizacijami v ožji sestavi nadaljevala še v novembru, vendar brez večjih političnih učinkov. Okrogla miza je razpravljala predvsem o amandmajih k slovenski ustavi, ki naj bi jih oblikovali skupaj, o volilni zakonodaji in zakonu o političnem združevanju. Opozicija – njena stališča je največkrat predstavil dr. Jože Pučnik - je bila prepričana, da jo hočejo oblasti s pomočjo okrogle mize izigravati, zato je del opozicije svoje poglede na volitve strnil v izjavi »Kakšne volitve hočemo«, dvom v dobronamernost oblasti pa so izrazil v besedilu »Zakaj na taki okrogli mizi ne želimo več sodelovati«.

    Štirinajst dni po razpadu Okrogle mize so se kmečka, socialdemokratska, in demokratska zveza, kasneje pa tudi novoustanovljeni krščanski demokrati začeli pogajanja o ustanovitvi skupne predvolilne koalicije. Ta je bila po dolgotrajnih pogajanjih ustanovljena 27. novembra 1989. Demos (demokratična opozicija), kot se je koalicija poimenovala, je prvič javno nastopil 10. decembra 1989. Osnovni točki Demosovega volilnega programa sta bili suverena Slovenija in parlamentarna demokracija.

    V začetku leta 1990 se je slovenski predvolilni prostor dokončno oblikoval. Nekdanje zveze so se preoblikovale v klasične politične stranke, prav tako pa nekdanje družbenopolitične organizacije. Volilna kampanja za prve demokratične volitve po vojni je, kljub neizkušenosti s tovrstno dejavnostjo, potekala brez večjih incidentov.

    Še v socialistični skupščini so bili leta 1989 sprejeti amandmaji k slovenski ustavi, ki so ponovno zagotavljali pravico do svobodnega političnega združevanja (zakon je bil sprejet 27. decembra 1989, stranko pa je lahko ustanovilo le dvajset polnoletnih državljanov) ter neposredne in tajne volitve (amandma IX in XXXVI) in pravico do svobodnega in mirnega zborovanja (amandma XLV). Skupščina je s tem še pred spremembo političnega sistema omogočila vse pravne podlage za uvedbo parlamentarne demokracije (kar je bila posledica boja, najprej neformalne in potem organizirane opozicije v drugi polovici osemdesetih let). O volilni zakonodaji je najprej razpravljala t.i. “okrogla miza” v okviru SZDL, čeprav ta ni uspela, pa so pogovori precej vplivali na sprejem volilne zakonodaje (ki je bila prav tako sprejeta 27. decembra 1989 in je veljala skoraj pet let oziroma za dvakratne volitve). Volitve 8. aprila (prvi krog) in 22. aprila 1990 (drugi krog) so prinesle večino združeni opoziciji DEMOS-u, ki so ga sestavljale SKD, SKZ, SDS, ZS, SDZS, SOPS. Vmes so potekale tudi volitve delegacij za zbor združenega dela. Volilna kampanja je, kljub neizkušenosti s tovrstno dejavnostjo, potekala brez večjih incidentov. Skupščinski sistem je normativno temeljil še na ustavi iz leta 1974 in je bil le deloma “popravljen” s sprejetjem ustavnih amandmajev (delegati za zbor združenega dela so bili voljeni po večinskem, za zbor občin po dvokrožnem večinskem in za družbenopolitični zbor po proporcionalnem sistemu). Vsak od zborov je štel po 80 poslancev (skupaj 240). Za družbenopolitični zbor je bilo oblikovano 14 regionalnih volilnih enot in dve enoti za izvolitev delegatov narodnosti, za zbor občin 80 volilnih enot, za zbor združenega dela pa je bilo določenih 16 področij v 59 volilnih okoliših. Na volitvah je DEMOS skupaj dobil 126 glasov (večino v družbenopolitičnem zboru, od drugih strank pa kot posamična stranka največ Stranka demokratične prenove (bivša ZKS), to je 17,28% glasov). V skupščino je posamično prišlo deset strank: Slovenska demokratična zveza - Narodna demokratska stranka (ta se je nato razcepila in del poslancev se je priključil novoustanovljeni Demokratski stranki, ki je tudi formirala svoj poslanski klub), Socialdemokratska stranka Slovenije, Slovenska kmečka zveza - Ljudska stranka, Zeleni Slovenije, Liberalna stranka, Slovenski krščanski demokrati, Stranka demokratične prenove, Liberalno demokratska stranka, Socialistična stranka Slovenije, poleg njih pa še predstavniki obeh manjšin in nekaj neodvisnih kandidatov. Na volitvah je sicer sodelovalo skupaj petnajst strank in skupin, lista neodvisnih in lista posamičnih kandidatov (skupaj torej sedemnajst).

    Neposredno je bilo izvoljeno predsedstvo republike: za predsednika Milan Kučan (v drugem krogu, ko se je pomeril z vodjo opozicije dr. Jožetom Pučnikom), za člane pa dr. Matjaž Kmecl, Ivan Oman, dr. Dušan Plut in Ciril Zlobec. Konsititutivna seja nove skupščine je bila 5. maja 1990. Za predsednika je bil izvoljen dr. France Bučar, ki je kot predsednik parlamenta v nastopnem govoru izjavil, da se je »s konstituiranjem te skupščine….končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj celega pol stoletja.« Julija sta s simbolno slovesnostjo v Kočevskem Rogu, na kraju kjer so bili po vojni pobiti domobranci, spravo potrdili tudi država in katoliška cerkev. Vendar je bil stisk roke med predsednikom Kučanom in nadškofom Šuštarjem res zgolj simboličen, silovita nasprotja pa potisnjena v ozadje zgolj za nekaj - res pa za Slovence usodnih – mesecev v času osamosvajanja.

    Predsednik republike je mandat za sestavo nove vlade zaupal predsedniku slovenskih krščanskih demokratov Lojzetu Peterletu, ker so krščanski demokrati znotraj Demosa dobili največ glasov in so po internem dogovoru med strankami do tega imeli pravico. Nova 27 članska vlada, v kateri je bilo tudi nekaj ministrov iz opozicijskih strank, je bila izvoljena brez večjega nasprotovanja. Zamenjava oblasti je sicer potekala brez večjih pretresov, ne pa tudi brez iskric. Šlo je pač za enkratno, še nikoli preigrano situacijo in interpretacije o pristojnostih so bile različne. Ni pa bilo nepomembno tudi vprašanje prestiža.

    Sicer pa je v začetni fazi po zamenjavi oblasti med pozicijo in opozicijo vladalo precejšnje nezaupanje. Pri nekaterih vladnih strankah je šlo za prepričanje, da morajo “osamosvojitveni projekt” izpeljati same, saj naj bi opozicija (večinoma prejšnje družbenopolitične organizacije) osamosvojitvene procese zgolj zavirala. Vendar so bili različni pogledi tudi v vladajoči koaliciji. Nove oblasti so se torej soočile z vprašanjem, kako splošno obljubo o vzpostavitvi lastne države tudi uresničiti. Za končno dosego tega cilja je bila seveda nujna osamosvojitev, torej izločitev (bodisi sporazumna “razdružitev” bodisi enostranska “odcepitev”) Slovenije iz Jugoslavije. V pravnem smislu je to pomenilo najprej prenos ustavnih pristojnosti z zvezne države na slovensko državo, potem pa tudi efektivni prevzem oblasti.

    Opozicija se je predvsem bala, da osamosvojitvena politika ne bi izzvala centra k represivnim ukrepom, opazne pa je bilo tudi precej “jugonostalgije” in strahu pred revanšizmom. Zato so bile razmere v skupščini precej napete. Posamezne vladajoče stranke so hotele osamosvojitev pospešiti, zato je prišlo do predloga za sprejetje deklaracije o suverenosti republike Slovenije. Deklaracijo je parlament sprejel 2. julija 1990, bila pa je mešanica političnega in pravnega akta. Deklaracija je razglašala suverenost Slovenije, zahtevala od zveznih organov, da bodo v Sloveniji morali poslovati po njenih zakonih, Slovenija pa bo z ustavnim aktom določila, kateri zvezni zakoni v Sloveniji ne veljajo. Parlament naj bi sprejel novo ustavo v letu dni, slovenski delegati pa naj ne bi več sodelovali v zveznem parlamentu. Deklaracija je povzročila nejevoljo pri opozicijskih strankah (ki so jo sicer podprle, da se ne bi zamerile javnosti). Opozicija je vladajoči koaliciji zamerila, ker z deklaracijo ni bila seznanjena, pa tudi sicer je menila, da gre zgolj za še en manifestativen proglas, ki nima velike konkretne vrednosti. O deklaraciji se pripravljavci niso posvetovali niti s predsedstvom republike Slovenije (izvoljenem na neposrednih volitvah), ki je pred tem, 25. junija, pripravilo izhodišča za novo ustavo in jih posredovala parlamentu.

    V razmerah stopnjujoče se politične polarizacije je nato pri delu vplivnih politikov in ideologov na obeh straneh začelo prevladovati spoznanje, da izpeljava osamosvojitve ne more biti zgolj projekt enega dela političnih sili ampak nacionalni projekt, da mora oblast - če želi dejansko doseči efektivno samostojnost - imeti za to podporo večine političnih sil in tudi prebivalstva. Zato je v ospredje znova prišlo vprašanje ustave, ki se je v parlamentu sprejemala z dvotretjinsko večino. Če bi za ustavo glasovala večina poslancev v parlamentu, bi jo potem dali na referendum in ob pozitivnem izidu bi slovenski narod na ta način izrazil jasno voljo, da želi živeti v suvereni državi.

    Osnutek nove slovenske ustave je pripravila skupina iz vrst Demosa oz. njegovega Zbora za ustavo še v opoziciji (marca 1990) in ga objavila mesec dni kasneje (aprila). Vendar za sprejetje ustave potem, ko je opozicija prišla na oblast, ni bilo velikega navdušenja (ustavo so nato v skupščini pripravljali predstavniki pozicije in opozicije skupaj). Sprejem nove ustave bi namreč pomenil drugačno strukturo državne ureditve, razpust parlamenta in razpis novih volitev, kar pa ljudem, ki so pravkar prišli na oblast, ni ustrezalo. Poleg tega pa se je vladajoča koalicija tudi znotraj sebe razhajala v mnogih ideoloških in drugih vprašanjih, ki pa bi jih ustava morala zajeti (vprašanje ločitve cerkve od države, vprašanje splava, in še vrsta drugih). Pri delu vladajočih politikov je tudi prevladovalo prepričanje, da se morajo najprej utrditi na oblasti in politično moč podkrepiti s pridobitvijo ekonomskih temeljev (s pomočjo privatizacije in denacionalizacije), šele nato pa naj bi na vrsto prišla “prava” osamosvojitev. Pomemben je bil tudi zunanjepolitični dejavnik: posamezne stranke so v času prehoda v večstrankarski sitem imele podporo tudi v tujini pri sorodnih strankah in te so jih svarile pred odcepitvijo.

    Del intelektualcev (sicer piscev ustave) v Demosu je v takih razmerah spoznal, da ustava ne bo sprejeta do 23. decembra 1990, kot so v vrhu Demosa načrtovali in da utegne osamosvojitev zastati, če bo v pravnem smislu vezana samo na sprejem ustave ali celo zgolj zakonodaje. Zato je novembra 1990 oživil idejo o plebiscitu. Plebiscit kot možna pravna rešitev se je sicer pojavljal že v dogovarjanjih z oblastjo spomladi 1989, nato je bil zapisan v programu Demosa iz januarja 1990 pod naslovom Deklaracija o samoodločbi, omenjan pa tudi v načrtih Šinigojeve vlade tik pred koncem mandata. V skupščini so ga 4. oktobra 1990 predlagali opozicijski socialisti, vendar njihov predlog ni bil sprejet. Na posebnem sestanku poslancev večinske parlamentarne koalicije, 10. in 11. novembra 1990, so Demosovi pisci ustave predlagali, naj bi bil plebiscit 23. ali najkasneje 30. decembra 1990. Predlog za plebiscit je že v vladajoči koaliciji naletel na različne odmeve, vendar je predlagateljem večino strankarskih voditeljev uspelo prepričati. Ugovarjali so zlasti desno usmerjeni nacionalisti, ki so se bali negativnega izida referenduma, saj so menili, da slovenski narod še ni dovolj zrel za tako odločitev. Zato naj bi osamosvojitev izpeljala vladajoča elita, brez preverjanja, ali ima za to večinsko podporo ali ne.

    Predlog o plebiscitu je nato postal javen, vlada je pripravila osnutek zakona, vladajoča koalicija pa se je o izvedbi in vsebini plebiscita začela pogajati z opozicijo. Opozicijske stranke plebiscita sprva niso želele. Vladajoči koaliciji so očitali, da je odločitev sprejela sama in da je celo določila datum plebiscita, da torej “strankarski parlament” diktira pogoje “pravemu parlamentu.” Kljub temu so se na sestanku predstavnikov parlamentarnih strank, 14. novembra 1990, ki ga je vodil Milan Kučan, načelno uspeli dogovoriti o izvedbi plebiscita. Sklenili so “politično premirje”, ostala pa je odprta še vrsta konkretnih vprašanj. Polemike v zvezi s plebiscitnim zakonom in spremljajočimi dokumenti so nato v parlamentu trajale do zadnjega trenutka. Zakon o plebiscitu je bil sprejet z 203 glasov za, nobenim proti in s štirimi vzdržanimi. Plebiscit je – kot je znano - uspel (glasovanja se je udeležilo kar 93,2% volilnih upravičencev, za samostojnost pa je glasovalo 88,2% volilnih upravičencev). Stališče Evropske skupnosti, ZDA in drugih pomembnih držav do plebiscita je bilo negativno, zato se uradni predstavniki mednarodnih institucij in posameznih držav plebiscita niso udeležili. Sledilo je udejanjenje narodne volje, izražene na plebiscitu, ki je na koncu Slovenijo pripeljalo do neodvisnosti. 23. decembra 1991 je skupščina sprejela novo ustavo, 30. decembra je razpadel Demos, 22. aprila 1992 pa je po dveh predhodnih neuspešnih poskusih padla vlada Lojzeta Peterleta, novo koalicijsko vlado pa je prevzel predsednik LDS, Janez Drnovšek. Decembra 1992 so bile druge večstrankarske parlamentarne volitve in volitve za predsednika republike (že v prvem krogu je s 64% zmagal Milan Kučan). Pred tem so potekale polemične razprave o tem, ali naj bo volilni sistem večinski ali proporcionalen (sprejet je bil proporcionalni sistem z nekaj večinskimi korektivi, osmimi volilnimi enotami in znotraj vsake enajstimi volilnimi okraji). Na volitvah 6. decembra je sodelovalo 25 strankarskih list in 10 list nestrankarskih kandidatov, na predsedniških volitvah pa osem kandidatov. Po novi ustavi je bil parlament dvodomen (državni zbor z 90 poslanci in državni svet, ki ima 40 članov in je deloma voljen po elektorskem sistemu, predstavlja pa interese posameznih skupin državljanov in ima predvsem korektivno funkcijo). Državni zbor (90 članov) se je konsitituiral 23. decembra 1992. Njegov prvi predsednik je bil dr. Herman Rigelnik, ki je odstopil leta 1994, zamenjal ga je Jožef Školč. V parlament je prišlo osem strank: LDS (22 sedežev ali 23,3%), SKD (15 sedežev ali 14,5%), ZL (14 sedežev ali 13,6%), SNS (12 sedežev ali 9,9%), SLS (10 sedežev ali 8,8%), DS (šest sedežev ali 5%), ZS (pet sedežev ali 3,7%), SDSS (štiri sedeže ali 3,3%) ter dva predstavnika narodnosti, Marija Poszonec in Roberto Batelli. Predsednik vlade je postal dr. Drnovšek, nova koalicijska vlada (LDS, SKD in ZL, kasneje tudi SDSS) pa je bila izvoljena šele po enem mesecu in pol.

    Temeljne značilnosti parlamentarizma na Slovenskem

    Do leta 1990 je bil parlamentarizem na slovenskem fragmentaren: v času Avstro-Ogrske je od druge polovice 19. stoletja dalje volilno pravico spočetka imelo le 7 do 8% odraslih državljanov in le počasi se je ta stopnja zviševala, dokler v začetku dvajsetega stoletja ni bila dosežena splošna volilna pravica (za moške). V času med obema vojnama sta določeno stopnjo avtonomije dve leti (1927-1929) uživali mariborska in ljubljanska oblast s svojima skupščinama. V Kraljevini Jugoslaviji o relativno demokratičnem parlamentarnem življenju lahko govorimo le do volitev leta 1927, kasneje so volitve v glavnem javne in zrežirane in ne odražajo dejanske volje ljudi. Med vojno so partizanske oblasti začele vzpostavljati državnost in v tem kontekstu so na osvobojenih ozemljih tudi organizirale volitve, ki pa so zajele le del prebivalstva. Po vojni so volilno pravico prvič dobile ženske, volitve so sprva potekale v specifičnem »vmesnem« sistemu ljudske demokracije, potem pa v raznih različicah samoupravnega socializma, ki je dopuščal le zelo omejeno možnost za izražanje dejanske volje volilcev. Šele od leta 1990 lahko govorimo o volilnem sistemu, ki zagotavlja celovito možnost izražanja politične volje tudi skozi volitve vsem polnoletnim državljanom ne glede na spol, politične, gmotne in druge razlike. Čeprav je parlamentarna tradicija skromna, pa je hkrati tudi pomembna, saj je v taki ali drugačni obliki ohranjala zavest o pravici do izbiranja svojih predstavnikov, s tem pa tudi željo po demokraciji, ki smo jo Slovenci – čeprav pozno – vendarle uspeli doseči.

    3.2 Slovenski parlamentarizem v okvirih socialistične Jugoslavije


    Enciklopedijsko geslo iz časa socialistične Jugoslavije opredeljuje »parlamentarizem« kot »buržoazni politični sistem, v katerem pripada zakonodajna oblast izvoljeni skupščini (parlamentu), hkrati pa opozarja, da se »pojem parlamentarizem običajno in v ožjem pomenu besede uporablja tako, da se z njim razume sistem parlamentarne vlade...«. Osnovne značilnosti parlamentarne vlade naj bi bile: vlada izhaja iz parlamenta, pripadata ji pravica zakonodajne iniciative in pravica sodelovanja v zakonodajnem delu parlamenta. Parlament pa ima pravico, da nadzira delo vlade, pri čemer se poslužuje ustanove parlamentarnih vprašanj in interpelacij... Gesla v zahodnih leksikografskih priročnikih se za razliko od zgoraj navedenega oznake »buržoazni politični sistem« izogibajo, ugotavljajo pa, da za parlamentarizem ni značilno le, »da je vlada odgovorna parlamentu in da sta funkciji predsednika vlade in predsednika države ločeni«, temveč je sestavni del parlamentarizma tudi »večstrankarstvo«. Avtorji, ki obširneje razpravljajo o »parlamentarizmu«, med starejšimi zagovorniki parlamentarnega sistema omenjajo Johna Stuarta Milla, in njegovo stališče, da mora parlament delovati »kot pes čuvaj svobode in kot središče razuma in razprave«, kar pa je mogoče le, če je »predstavniški sistem« povezan s »svobodo govora, tiska in združevanja«. Obenem se sklicujejo tudi na Maxa Webra, ki je menil, da je za parlamentarizem bistveno ohranjanje določene stopnje »odprtosti oblasti«, saj parlament kot »forum za razpravo o javni politiki zagotavlja možnost za izražanje rivalskih idej in interesov« ter »nudi prostor za pogajanja o stališčih« in političnih alternativah.

    Če se ozremo po zgornjih opredelitvah in po političnih razmerah v Jugoslaviji in v Sloveniji po drugi svetovni vojni, lahko hitro zaključimo, da o »parlamentarizmu« tako v slovenskem kot širšem jugoslovanskem okviru po letu 1945 ne moremo več govoriti. Sicer pa so bili v to prepričani tudi povojni slovenski in jugoslovanski voditelji in ideologi, ki so ob sklicevanju na klasike marksizma, »parlamentarizem« razglašali za »zgodovinsko določeno obliko razredne vladavine buržoazije« in dokazovali, »da je demokracija samo oblika države, razredna oblast pa njena vsebina«. Kardelj je, ko je zavračal zahodne kritike enostrankarskega sistema, zatrjeval, da pri demokraciji niso bistvene stranke, temveč razredi, »ljudska demokracija« v Jugoslaviji pa naj bi bila po njegovem mnenju, kot je zapisal leta 1960, še najbolj podobna pariški komuni in pooktobrskim sovjetom, medtem ko naj bi nekatere drugih socialistične dežele obdržale obliko »buržoazne parlamentarne demokracije« in ponekod celo še bolj »zaostale«(!) politične oblike. Za Kardelja je bila torej »parlamentarna demokracija« zaostala oblika političnega sistema, »ljudska demokracija« pa sistem, ki je omogočal »najširše sodelovanje ljudskih množic pri ljudski oblasti«. Na osnovi povedanega lahko ugotovimo, da je imela Jugoslavija skupščinski sistem , ki je spominjal na »buržoazno parlamentarno demokracijo« samo avgusta 1945, ko se je v Beogradu sestala začasna skupščina Demokratične federativne Jugoslavije. Jugoslovansko komunistično vodstvo je namreč že marca 1945 pod zavezniškim in posebej britanskim pritiskom pristalo na oblikovanje začasne jugoslovanske vlade, v kateri so bili tudi predvojni politiki in predstavniki obnovljenih političnih strank. Ministrski svet, ki mu je predsedoval Josip Broz Tito (njegov zunanji minister je bil nekdanji hrvaški ban in dotedanji predsednik jugoslovanske vlade v Londonu Ivan Šubašič) je napovedal obnovitev gospodarstva, spoštovanje privatne pobude in demokratično izvolitev oblastnih organov v zveznih enotah nove jugoslovanske federacije. Obenem se je v soglasju s sklepi konference na Jalti zavezal, da si bo prizadeval ohraniti in celo razširiti demokratične »pravice«, ki so si jih »ljudske množice« priborile v protiokupatorskem boju. Pri tem je izrecno zavrnil maščevalno obračunavanje z »vojnimi zločinci« in »narodnimi izdajalci« ter se zavzel za njihovo kaznovanje po načelu pravičnosti in interesa »reda in miru« v državi. Poleti leta 1945 je bilo na osnovi dogovorov med Titom in Subašičem zakonsko obnovljeno večstrankarstvo, vendar so dejavnost obnovile ali novim razmeram prilagodile le stranke na Hrvaškem in v Srbiji. Avgusta leta 1945 pa so novi jugoslovanski voditelji izpolnili še zadnjo obvezo, ki so jim jo naložili zavezniki. Sklicali so III. zasedanje AVNOJ-a, ki so ga preimenovali v začasno skupščino, pri tem pa 371 zastopnikom AVNOJ-a dodali še 118 predvojnih poslancev in t.i. »neodvisnih osebnosti«, ki med vojno niso sodelovale z okupatorjem in nasprotovale partizanskemu boju.

    Komunistično popuščanje zahodnim pritiskom, predvojnim politikom in obnovljenim strankam je bilo za povojni jugoslovanski vrh samo neljub in začasen kompromis. Nekatere med političnimi strankami, ki so se poskušale uveljaviti na povojnem političnem prizorišču (vsega jih je bilo devet), so delno že v medvojnem obdobju pristale na nekatere točke komunističnega državno-političnega programa, druge, srbska Republikanska stranka, Hrvatska republikanska seljačka stranka in Samostalna demokratska stranka pa so leta 1945 sprejele komunistično stališče o vodilni vlogi Komunistične partije in dokazovale podobnosti med svojimi programi in programom Ljudske fronte. Vendar vodilni komunisti niso bili zato nič bolj popustljivi. Komunistična partija se sicer formalno ni konstituirala in registrirala kot politična stranka, toda o vseh pomembnejših vprašanjih državne politike, povojne obnove in državne uprave je odločal maloštevilni komunistični vrh z desetčlanskim Politbirojem KPJ (oziroma - neformalno - z najožjim krogom Titovih sodelavcev) na čelu. Za uresničevanju njunih odločitev so skrbeli centralni komiteji v federalnih enotah in njim podrejeni komunistični organi ter organizacije. Izvršilni in drugi državni organi so bili v veliki večini samo izvajalci komunistične politike; kljub federalni zasnovi države so delovali hierarhično in centralistično (kot komunistična stranka). Nekateri deli državnega sistema - npr. vojska, Oddelek za zaščito naroda (Ozna), do neke mere pa tudi policija - niso bili podvrženi nikakršnemu zunanjemu nadzoru in so bili za svoje delo odgovorni le najožjemu komunističnemu vodstvu. Članstvo KPJ je v zadnjih mesecih vojne zlasti v vzhodnih delih države naglo naraščalo: stranka je imela leta 1945 že 141.000 članov, od tega okoli 70.000 v vojaških vrstah. Za politično mobilizacijo ostalega prebivalstva so komunistični voditelji ustanovili Ljudsko fronto, ki je imela širok in za večino ljudi sprejemljiv program (ohranitev pridobitev osvobodilnega boja, pravične meje nove Jugoslavije, »bratstvo in enotnost« med njenimi narodi, obnova domovine ter izboljšanje gospodarskih in socialnih razmer za vse prebivalce). Vendar je gibanje delovalo le kot podaljšana roka komunistične politike. Članice Ljudske fronte so bile poleg posameznikov in nekaterih političnih strank, ki so si poskušale z vključitvijo v Ljudsko fronto olajšati položaj, tudi množične organizacije: Antifašistična fronta žensk, Zveza mladine in Zveza sindikatov - vse so bile prav tako trdno v komunističnih rokah.

    V takšnih razmerah so imele politične stranke in skupine, ki so se poskušale upreti komunistični prevladi ali pa si prizadevale vsaj delovati kot opozicija novi oblasti, malo možnosti na uspeh. Med novimi in starimi strankami, ki so poskušale prodreti na političnem prizorišču, so imele le štiri, (nekatere dlje, nekatere le kratek čas) svoja glasila, vse pa so se pri svojem delovanju spopadale s številnimi težavami in so bile brez prave organizacije zvečine omejene na strankarska vodstva in ožji krog simpatizerjev. Tako so njihovi zastopniki svoje ideje lahko še najbolj svobodno izražali v začasni skupščini in njenih odborih, kjer so predstavljali svoje pripombe na zakonske predloge in svoja kritična gledanja. Začasna skupščina ni zasedala niti slaba dva meseca, toda v tem času se je v njej izoblikoval prepoznaven opozicijski blok »zunajfrontne opozicije«, ki ga je sestavljalo 13 poslancev Demokratske stranke, občasno pa so ga podpirali tudi poslanci nekaterih drugih strank. Glavni govornik opozicije je bil vodja Demokratske stranke, ugledni srbski izobraženec in nekdanji upravnik Srpskog narodnog kazališta v Beogradu Milan Grol, ki je komunistom odkrito očital totalitaristične težnje in dogmatizem, sam pa je zastopal stališča, zapisana v programu Demokratske stranke, ki bi jih lahko označili za liberalno demokratska. Grolu in njegovim somišljenikom so ostro in z ideološko-političnimi diskvalifikacijami nasprotovali poslanci skupščinske večine, ki so brez pomislekov ali pa, če je šlo za poslance z Ljudsko fronto povezanih strank taktično podpirali novo jugoslovansko oblast. Začasna skupščina je sicer ob koncu zasedanja sprejela zakon o večstrankarstvu in svobodi združevanja (prepovedana so bila le fašistična in neofašistična gibanja), toda vsa ostala zakonodaja in ves potek skupščinskega dela sta potekala kampanjsko in brez prave razprave ter tako utrdila in potrdila prevlado komunistov. Grol je zaradi takšnega razvoja dogodkov že v času zasedanja začasne skupščine izstopil iz vlade Tito-Šubašič, v kateri je bil podpredsednik, po razpisu volitev v ustavodajno skupščino pa so njegovi demokrati skupaj še z nekaterimi opozicijskimi strankami zaradi politične gonje v časopisju, izločanja pravih in možnih nasprotnikov iz volilnih imenikov ter vmešavanja oblasti v sestavo in delo volilnih odborov sporočili, da se volitev ne bodo udeležili. Oktobra 1945 je vlado zapustil tudi Subašič in navidezne komunistične koalicije z meščanskimi strankami je bilo konec. Zakon o volitvah, ki ga je sprejela začasna skupščina, je starostno mejo volilnih upravičencev znižal na 18. let, volilno pravico pa razširil na ženske in vojake. Toda v isti sapi jo je odvzel ne le okupatorskim sodelavcem, pripadnikom in prookuaptorskih organizacij ter nasprotnikom partizanstva, temveč tudi njihovim bližnjim sorodnikom. Na volitvah 11. novembra 1945, ki so bile neposredne (kar pomeni, da so volivci direktno volili poslance), so bile na razpolago dve »skrinjici«, skrinjica Ljudske fronte in skrinjica »brez liste«. Volivci so zaradi visokega števila nepismenih v manj razvitih delih države svojo voljo izražali s kroglicami. Rezultati so bili sicer po republikah različni (lista Ljudske fronte je dobila največ glasov v Črni gori in najmanj v Sloveniji), po pričakovanjih pa je velika večina volivcev (okoli 86% do 89% upravičencev, ki so se udeležili volitev) glasovala za Ljudsko fronto. Čeprav je ponekod prihajalo do zlorab in presipavanja kroglic iz ene skrinjice v drugo, je jasno, da opozicija v razmerah napadalne komunistične propagande in pritiskov ni imela skoraj nikakršne možnosti za uspeh. Vseeno je bilo tudi v ustavodajno skupščino izvoljeno nekaj nekomunističnih strankarskih poslancev. Osrednja osebnost med njimi je bil Dragoljub Jovanovič, voditelj srbske Zemljoradničke stranke, ki je bila sicer vključena v Ljudsko fronto, vendar je vseeno delovala »preveč« opozicijsko. Jovanoviču so tako zaradi »protiljudskega obnašanja« in političnega sodnega procesa že julija 1946 odvzeli mandat. Opozicijski poslanci so bili kot prej v začasni tudi v ustavodajni skupščini izpostavljeni ostrim napadom skupščinske večine in grožnjam z odstranitvijo iz skupščinskih klopi. Ustavodajna skupščina je že na prvem, otvoritvenem zasedanju 29. novembra 1945 dokončno odvzela vse pravice Karadjordjevičem, ukinila monarhijo in dotedanjo Federativno demokratično Jugoslavijo (FDJ) preimenovala v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo.

    Protikomunistična opozicija je bila v Sloveniji bistveno šibkejša kot v Srbiji ali na Hrvaškem. Slovenski politični vrh je pri tem odkrito izjavljal, da v Sloveniji ni prostora za opozicijske politične stranke. Josip Vidmar je na prvem kongresu Ljudske fronte Jugoslavije v začetku avgusta leta 1945 dejal, da »obstoji v Sloveniji samo eno vsenarodno gibanje« in to je gibanje Osvobodilne fronte, zato za druge politične organizacije ni prostora. Za takšno stanje je imela po Vidmarjevih besedah neprecenljive zasluge »najbolj napredna stranka«, kar jih je kdajkoli bilo v Sloveniji, to je Komunistična partija. »Z neumornim prosvetljevanjem nas nekomunistov in ljudskih množic je v Sloveniji dosegla..., da se je ljudstvo opredelilo za narodno enotnost in ne želi nikoli več nobenih strank, temveč samo enotno narodno voljo,« je zatrjeval. Vidmar je v nastopu na kongresu Ljudske fronte v Beogradu na ta način povzel in »dopolnil« stališče, ki ga je Centralnemu komiteju KP Slovenije že julija 1944 posredoval Edvard Kardelj, ko je zapisal, da v zvezi s »sporazumom Tito-Subašič« ni treba »delati v Sloveniji nobenih posebnih sporazumov«, saj je bil »sporazum (Tito-Subašič) napravljen izključno iz zunanjepolitičnih razlogov« in je »v notranje političnem pogledu popolnoma nevažna stvar«, ki »ničesar ne menja«. Po Kardelju je bilo zato treba samo nadaljevati z »utrjevanjem oblasti in Osvobodilne fronte« in to »v isti smeri kot doslej«.

    Sicer pa so se razmere v Sloveniji tudi drugače razlikovale od razmer v Srbiji in na Hrvaškem. Slovenski strankarski voditelji, ki so med vojno delovali v domovini in niso podpirali partizanstva, so v začetku maja leta 1945 večinoma prebegnili v Avstrijo in Italijo, medtem ko so se iz emigracije v Slovenijo v zadnjih mesecih vojne in po osvoboditvi vrnili le redki politiki. V času priprav na volitve v ustavodajno skupščino se je na ta način poskušala legalno organizirati le liberalno usmerjena skupina Črtomirja Nagodeta (1903-1947), ki se je pred vojno povezovala s komunisti, nato pa se je z njimi in OF zaradi sovražnega odnosa komunistov do Mihailovičevih četnikov in agresivnega vodenja partizanskega boja razšla. Nagodetu, ki je bil odločen protifašist in občudovalec Sovjetske zveze, so se poleg predvojnih in medvojnih somišljenikov priključili nekateri demokratično misleči izobraženci. Skupina je imela stike z britanskimi diplomati, s predstavniki opozicijskih skupin v Beogradu ter s poslanci predvojne SLS in socialdemokrati, ki so prav tako razmišljali o opozicijskem volilnem nastopu. Člani skupine so poslali v tujino več sporočil, v katerih so se pritoževali nad komunistično politiko in razmerami v Jugoslaviji. Toda komunistični pritisk je bil premočan, število ljudi, ki so bili pripravljeni tvegati spopad z oblastmi pa premajhno. Po odločitvi večine opozicijskih strank in skupin v Beogradu, da se volitev ne bodo udeležile, so oktobra 1945 tudi v Nagodetovem krogu opustili misel na samostojno volilno akcijo.

    Slovenski komunistični voditelji so leta 1945 brez ugovorov sprejeli stališče, da morajo komunisti v Jugoslaviji najprej z usklajeno centralizirano politiko utrditi oblast ter šele potem, ko »ljudska oblast« ne bo več ogrožena in bodo minile »separatistične« nevarnosti, začeti povečevati samostojnost federalnih enot. Iz Beograda je delo slovenskega politbiroja nadziral in usmerjal Edvard Kardelj, ki je ostal tudi po vojni glavni ideolog jugoslovanske in slovenske komunistične politike. V slovenskem komunističnem vrhu so si ob tem še nekaj časa prizadevali vsaj na zunaj ohraniti odprto in pluralno »ljudskofrontno« podobo nove oblasti in so na nekatere vidne funkcije postavili voditelje »zavezniških skupin«, ki so med vojno sodelovale v OF in narodnoosvobodilnem boju. Toda hkrati so odločno zavračali vsako misel na njihovo ponovno politično osamosvojitev. Na kongresu OF za Slovenijo sredi julija 1945 so voditelji komunistov, sokolov, krščanskih socialistov, t.i. kulturnih delavcev drug za drugim pozivali k politični enotnosti, opozarjali na medvojne zasluge in vodilno vlogo komunistične partije in proglašali OF za »edinega političnega predstavnika vseh Slovencev«. Program, ki so ga sprejeli, je razširjal v času vojne sprejete »točke OF« ter poleg privrženosti federalizmu, »ljudski demokraciji« ter »bratstvu in enotnosti« poudarjal še zvestobo pridobitvam narodnoosvobodilnega boja in Sovjetski zvezi . OF - od avgusta 1945 sestavni del Ljudske fronte Jugoslavije -je postala s takšnim programom glavni izvajalec komunistične politike in množični organizator nove oblasti, hkrati pa tudi njun najpomembnejši agitator na volitvah v narodnoosvobodilne odbore in ustavodajno skupščino.

    Priprave na volitve s sestavljanjem spiskov volilnih upravičencev so bile za komunistični vrh »zadnja čistka, likvidacija ostankov okupatorja« - kot je to imenoval Edvard Kardelj. Toda slovenskim komunistom so volilni rezultati kljub pritiskom na volivce in bolj vnetemu »čiščenju« volilnih imenikov kot drugod v Jugoslaviji prinesli nemajhno razočaranje. Lokalnih volitev v narodnoosvobodilne odbore se je poleti leta 1945 res udeležilo več kot 95% volilnih upravičencev, že udeležba na volitvah v ustavodajno skupščino novembra istega leta pa je bila precej skromnejša, saj je svoj glas oddalo »le« 81% od 63% Slovencev, ki so v povojnih razmerah imeli volilno pravico (vsega skupaj je - po izračunih J. Vodušek Starič volilo okoli 51% tedanjega slovenskega prebivalstva, pri čemer so v teh odstotkih všteti tudi pripadniki jugoslovanske vojske). Se slabši so bili - za nove oblasti - volilni rezultati. Kar 17% volivcev - ponekod celo še več - je namreč vrglo kroglico v skrinjico »brez liste« (v Gornji Radgoni in Dolnji Lendavi je lista Ljudske fronte dobila celo manj kot 50% glasov). To je povzročilo v jugoslovanskem komunističnem vrhu veliko nezadovoljstvo. V Beogradu so glavno krivdo za »slab« volilni rezultat pripisovali slovenskim komunističnim prvakom (oziroma »slovenski partijski organizaciji«), ki naj bi v nasprotju s komunisti drugod v Jugoslaviji, kjer so volitve slavili kot »veliko zmago partije in demokratičnih sil«, povsem zatajili. Edvard Kardelj jim je očital »liberalizem v odnosu do včerajšnjih sovražnikov«, legalizem in pretirano »zvestobo črki zakona«, hkrati pa tudi nacionalizem in pomanjkanje revolucionarne odločnosti. Vse to naj bi prihajalo do izraza zlasti v politiki do OF, ki bi se morala iz vsenarodne in pluralne fronte spremeniti v »revolucionarno organizacijo pod vodstvom partije«. Po Kardeljevem mnenju je bila velika slabost slovenske partije v njeni »malomeščanski sestavi«, saj naj bi med vojno v njene vrste stopali predvsem intelektualci. Slovenski komunistični voditelji so samokritično pritrjevali Kardeljevim ocenam in se zavezali, da bodo povečali disciplino v stranki, izločili »malomeščane«, poživili teoretsko delo in delo z mladino, obenem pa zaostrili stališče do »sovražnikov« in »reakcije«. Konec leta 1945 se je tako komunistični pritisk še povečal. Komunisti so na vseh ravneh okrepili oblast in propagando ter iz dneva v dan bolj odločno posegali v javno življenje.

    Ustavodajna skupščina je o novi jugoslovanski ustavi razpravljala do januarja leta 1946. Sicer pa beseda razprava ni povsem na mestu, saj do polemičnih in kritičnih soočenj stališč ni prihajalo. Poslanci so novo jugoslovansko ustavo enoglasno in v zanosnem vzdušju, ki ga ni ohladila niti izjemno ostra zima, izglasovali 31. januarja 1946. Ustava je Jugoslavijo proglašala za »zvezno ljudsko državo republikanske oblike« in »skupnost enakopravnih narodov, ki so na osnovi pravice do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, izrazili svojo voljo živeti skupno v federalni državi«. Avtorji ustave - načeloval jim je Edvard Kardelj - so se pri pisanju ustavnega besedila zgledovali po sovjetski ustavi iz leta 1936. Čeprav socializma in komunizma niso omenjali, so »občeljudsko imovino« proglasili za glavno oporo države in narodnega gospodarstva. Uzakonili so tudi državno podporo zadrugam, omejili privatno lastnino in določili, da je lastnik zemlje lahko le, kdor jo obdeluje, kar je pomenilo, da velika zemljiška posestva ne morejo biti v zasebnih rokah. Ustava je vsebovala tudi vrsto tradicionalnih liberalnih načel: ločevala je cerkev od države ter govorila o temeljnih demokratičnih svoboščinah (kot svobodi tiska, govora, veroizpovedi in združevanja), državljanski enakosti in »osebni nedotakljivosti«. Vsa oblast naj bi pri tem izhajala iz ljudstva in pripadala ljudstvu, najvišji državni organ in predstavnik ljudske suverenosti pa naj bi bila zvezna skupščina, sestavljena iz dveh zbornic: v zvezni zbor naj bi poslance volili vsi upravičenci, v zbor narodov pa so svoje predstavnike pošiljale federalne enote (šest republik in dve avtonomni pokrajini). Republike so imele svoje ustave, ki so povzemale zvezne ustavne določbe in federalne enote opredeljevale kot »ljudske države«. Slovensko ozemlje v Jugoslaviji so tako poimenovali z Ljudsko republiko Slovenijo. Sestavljalci jugoslovanske ustave so krajši čas omahovali pri vprašanju ali naj med ustavne pravice zapišejo tudi pravico do narodne samoodločbe, ki so jo že leta 1943 sprejeli na II. Zasedanju AVNOJ-a v Jajcu, vsebovala pa jo je tudi Sovjetska ustava. Ko so jo končno sprejeli, to ni imelo posebnega pomena, saj je sprejeti ustavni red za najpomembnejše zakonodajne, izvršne in upravne naloge pooblaščal zvezne organe, republikam pa je dopuščal razmeroma malo samostojnosti. Sicer pa ustavna načela, zlasti tista o demokratičnih pravicah in svoboščinah, pa tudi tista o skupščini kot najvišjem državnem organu in predstavniku ljudske suverenosti, niso imela posebnega vpliva na politično prakso. V ustavno določenem skupščinskem sistemu je sicer veljalo pravilo, da vlado imenuje in razrešuje ljudska skupščina, toda odločilna politična sila v državi je bila slej ko prej komunistična partija, ki je ustava ni omenjala. Izvršna oblast je bila na ta način v rokah zvezne vlade z Josipom Brozom Titom na čelu, ta pa je bila zvesta uresničevalka politike komunističnega vodstva. Komunistični voditelji po volitvah niso več skrivali, da je njihov cilj nova socialistična družba po sovjetskem oziroma boljševiškem zgledu in so odkrito, z napadalnim ideološkim besednjakom pozivali h gospodarski in družbeni obnovi, ki bo ne le za vselej preprečila ponovitve medvojnih grozot, temveč tudi radikalno prelomila s predvojno slovensko in jugoslovansko družbo. V takšnih razmerah seveda tudi za večstrankarstvo ni bilo več prostora, čeprav je ustava zagotavljala svobodo združevanja in tudi zakon o strankah, ki ga je sprejela začasna skupščina, ni bil preklican ali odpravljen. Stališče najvišjega jugoslovanskega vrha do strank pa je bilo povsem jasno. »Številne in po svojih predstavah heterogene politične stranke so bile v naši državi največja ovira za njen hiter in trajen razvoj,« je na drugem kongresu Ljudske fronte Jugoslavije dejal Josip Broz Tito. »Predstavljajmo si naslednjo sliko: končali smo vojno, preiti moramo k izgradnji domovine, vse ljudstvo je treba mobilizirati pri izvrševanju najrazličnejših in pomembnih nalog, mi pa imamo razne stranke na čelu z Groli, Mački, Subašiči... Eden pravi: ni treba, da gradimo ta most, temveč tisti drugi. Drugi bo dejal: zakaj dati več pomoči, recimo Bosni, Liki, Črni gori, kot neki drugi republiki? Rekli bi, kaj nam bo petletka, kaj industrializacija, elektrifikacija... To bi naše sile paraliziralo«.

    Pod vplivom takšnih ocen so oblasti v Jugoslaviji že leta 1946 zaostrile odnos do dejanske in potencialne opozicije, leta 1947 pa nekatere voditelje in poslance strank, ki so delovali v začasni skupščini ali celo sodelovali na volitvah v ustavodajno, postavile pred sodišče. V Beogradu se je tako že januarja 1947 začelo sojenje politikom Republikanske in nekaterih drugih strank, ki so jih obtožili vohunjenja za zahodne obveščevalne službe, hkrati pa so v jugoslovanski prestolnici in Zagrebu izključili iz javnega življenja še zadnje aktivne predstavnike srbske agrarne in hrvaške kmečke stranke. Julija 1947 pa so uprizorili prvi sodni proces proti medvojnim političnim zaveznikom in povojnim političnim oporečnikom tudi v Ljubljani, ko so 15 obtoženih s Črtomirjem Nagodetom na čelu obdolžili protidržavne dejavnosti in vohunjenja za Anglo-Američane. Čeprav je bila obtožnica popoln konstrukt je sodišče tri obdolžence obsodilo na smrt (Črtomirja Nagodeta so tudi usmrtili), ostalim pa je izreklo dolgoletne zaporne kazni.

    Ko so ustavodajne skupščine federacije in republik leta 1947 razglasile zvezno in republiške ustave, so brez novih volitev nadaljevale delo kot ustavno določene ljudske skupščine. V zvezni skupščini in Ljudski fronti je sicer še naprej delovalo nekaj poslancev in zastopnikov srbskih Republikanske in Zemljoradničke ter Hrvaške republikanske seljačke stranke, ki so priložnostno nastopali s svojimi stališči, toda do konca štirideset let sta se bolj na videz kot dejansko in s številnimi kompromisi ohranili le Republikanska stranka z glasilom Republiko in Hrvaška republikanska seljačka stranka s skromno organizacijo in glasilom Slobodni dom (obe sta delovali v okviru Ljudske fronte). Komunističnim prvakom, ki so vztrajno in glasno poudarjali vodilno vlogo KPJ v Ljudski fronti in jugoslovanski družbi, so se (očitno) zdeli ti ostanki kratkotrajnega, skoraj epizodnega povojnega pojava strankarskega pluralizma, tako nepomembni in nenevarni, da jih niso takoj nasilno zadušili, temveč so pustili, da počasi odmirajo. V času spora z Moskvo in Informbirojem, ko so sovjetski kritiki Beogradu očitali, da je jugoslovanska Ljudska fronta »začasna koalicija buržoaznih strank«, pa se je pritisk k »politični in idejni enotnosti« v državi, v skupščini in v t.i. frontni organizaciji še okrepil. Na drugih skupščinskih volitvah v povojni Jugoslaviji leta 1950 ni bil več niti toliko izbire kot leta 1945, saj je bilo mogoče voliti le še za eno listo, listo Ljudske fronte. Na predvolilnem zborovanju v Titovem Užicu je Josip Broz Tito nedvoumno poudaril, da na volitvah ne more nastopiti nihče, ki ne podpira programa uresničevanja socializma. »V naši državi, tovariši in tovarišice, ne moremo imeti dveh programov, lahko imamo samo enega in to je program Ljudske fronte in izgradnje socializma,« je dejal.

    Po sporu s Sovjetsko zvezo po vojni proslavljani sovjetski socializem ni mogel biti več jugoslovanski vzor, jugoslovanski voditelji pa so morali prelom z Moskvo ideološko in teoretsko utemeljiti. Med najbližjimi Titovimi sodelavci, ki so se lotili tega dela, sta bila kar dva Slovenca, Edvard Kardelj in Boris Kidrič, vodilna vloga v »četverici« Titovih ideologov (v njej sta bila še M. Djilas in V. Bakarič) pa je pripadla Kardelju. Vsi skupaj so ugotovili, da so lahko edina prava alternativa sovjetskemu sistemu državnega socializma slabitev oziroma odmiranje države (kot sta to napovedovala Marx in Engels), soupravljanje proizvajalcev v podjetjih in lokalnih skupnostih (kot izvirna oblika »socialistične demokracije«) ter komunistična stranka, ki ne bo le usmerjala in nadzirala državnega uradništva, temveč bo tudi utirala pot »demokratičnemu socializmu«. To naj bi bila smer, v katero bi morali v prihodnje stopati Jugoslavija in njena komunistična partija. Prvi korak v tej smeri naj bi bil zakon o upravljanju državnih gospodarskih podjetij, ki ga je Ljudska skupščina FLRJ sprejela 27. junija 1950. S tem se je v Jugoslaviji začelo obdobje t.i. delavskega samoupravljanja, novi organizaciji uprave podjetij pa so se pridružile tudi spremembe v državni upravi. V letih 1949-1951 so v skladu z usmeritvijo k slabitvi države in moči »birokracije« ukinili skoraj 100000 uradniških mest, racionalizirali število ministrstev in zveznih komisij, prenesli vrsto pristojnosti na republiške in iz republiških na občinske organe ter razširili delokrog lokalnih in občinskih oblasti Nova, k slabitvi zvezne države in njenih nalog usmerjena politika med komunističnimi voditelji in članstvom ni bila deležna le pritrjevanja in odobravanja, temveč je naletela tudi na neprikrite ugovore in očitke, da pomeni spremenjeni politični kurz vrnitev v »kapitalistično anarhijo«. Toda jugoslovanski politični vrh je kritike odločno zavračal in leta 1952 na VI. kongresu jugoslovanske komunistične partije v Zagrebu brezkompromisno uveljavil nove politične usmeritve. KPJ, ki se je po odvrnitvi od Stalina in Moskve naglo številčno krepila, je imela tedaj že skoraj 780.000 članov (v Sloveniji okoli 52.000). S številčno rastjo je med člani upadal delež starejših komunistov in delavcev. V stranki pa je bilo vse več mladih aktivistov, uradnikov in uslužbencev. Na kongresu so posnemanje sovjetskih izkušenj v prvih letih po vojni proglasili za zablodo in znak »naivne poštenosti«, uvajanje socialističnega samoupravljanja pa za prelomnico v političnih in družbenih odnosih v Jugoslaviji. Komunistično partijo so po zgledu Marxove komunistične zveze preimenovali v Zvezo komunistov. Hkrati so ugotovili, da komunisti v prihodnje ne smejo več imeti edine in glavne besede v političnem in družbenem življenju: Partija naj sicer določa smer, vendar naj bi se njeni člani in aktivisti za uresničevanje ciljev borili predvsem s prepričevanjem in lastnimi zgledi. »Brez svobode posameznika ni socializma«, je s samega vrha zatrdil Josip Broz Tito.

    Eden rezultatov novega političnega kurza je bil tudi »ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve« države, ki so ga januarja 1953 potrdile zvezna in republiške skupščine. V skladu z novo razglašeno politiko »delavskega samoupravljanja« je spreminjal ustavo iz leta 1946, ukinjal po sovjetskem zgledu prevzete organizacijske oblike, decentraliziral državno upravo, proglašal za temelje jugoslovanske ureditve družbeno lastnino in »samoupravljanje« ter v ustavo uvajal pojem »socializem« Toda pri tem je z decentralizacijo in uvedbo t.i. »komunalne samouprave« povečeval vlogo in pomen občin na račun zveznih enot (republik in avtonomnih pokrajin), »zbor narodov« v zvezni skupščini pa zamenjal z zborom »proizvajalcev«, ki so ga sestavljali neposredno izvoljeni predstavniki zaposlenih v gospodarstvu glede na delež posameznih panog v skupnem državnem (oz. »družbenem« proizvodu). Zvezna skupščina je imela tako tudi po novem dvodomno sestavo z zveznim zborom in »zborom proizvajalcev« in v oba so volivci volili poslance direktno, medtem ko je bil dotedanji »zbor narodov«, ki so ga sestavljali predstavniki republiških skupščin in skupščin avtonomnih pokrajin, zmanjšan, in se je kot del »zveznega zbora« sestajal po potrebi. Reformatorji v jugoslovanskem vrhu so ustavne in skupščinske spremembe utemeljevali z novo, demokratičnejšo naravo jugoslovanske družbe. Trdili so, da novi politični sistem in »delavsko samoupravljanje« odpirata pot neposrednejšemu sodelovanju »delovnih ljudi« pri odločanju in oblasti, čeprav je bilo jasno, da se je z zmanjšanjem vloge zveznega zbora, ki so ga volili vsi (tudi nezaposleni državljani) vpliv volilnega telesa na izbiro poslancev še zmanjšal. Na zunaj naj bi spremenjene politične odnose odražalo tudi preimenovanje politično-izvršilnih organov, ki so dobili novo ime »izvršni sveti« (in ne vlada kot dotlej), saj naj bi - kot so trdili predlagatelji - takšen naziv bolj ustrezal njihovi funkciji in nalogam, tj. izvrševanju skupščinskih sklepov. Vse to pa ob dejstvu, da se vladajoča komunistična stranka kljub sprejetim deklaracijam ni pomembneje spreminjala, ni moglo imeti večjega pomena. Da komunistični veljaki še zdaleč niso pripravljeni na odločnejšo pluralizacijo političnega življenja, so nazorno razkrile dileme ob preobrazbi Ljudske fronte, ki naj bi - od februarja leta 1953 - pod novim imenom Socialistična zveza delovnega ljudstva (SZDL) povezoval vse »delovne ljudi« in se z njihovo mobilizacijo borila za udejanjanje »samoupravljalske demokracije«. V Sloveniji so napovedi, da bo »socialistična zveza« postala »množična ljudska tribuna«, kjer bo lahko vsakdo izrazil svoje mnenje, kratko vzbudila upanja na obnovitev pred in medvojne ljudskofrontne tradicije, ko je bila Ljudska oziroma Osvobodilna fronta še pluralna zveza različnih nazorskih skupin. Za komunistični vrh pa so bila takšna razmišljanja povsem nesprejemljiva, saj je kot prej v Ljudski fronti tudi v novi SZDL videl predvsem uresničevalko svojih odločitev in ni bil pripravljen na obnavljanje nekdanjega ljudskofrontnega pluralizma.

    Ob takšnih političnih stališčih in praksi, ki jih je spremljala, se v novem sistemu tudi vloga skupščin in skupščinskih teles ni občutneje povečala. Vse pomembnejše politične odločitve so še naprej sprejemali v ožjih krogih republiških in zveznih komunističnih vodstev in v organih Zveze komunistov, predvsem pa v krogu najbližjih Titovih sodelavcev. To seveda ne pomeni, da v skupščinah - republiških in zvezni - niso nastopali poslanci, ki so zastopali različna stališča, da ni prihajalo do polemičnih razprav in celo razhajanj ob posameznih, zvečine konkretnih problemih. Toda komunistično vodstvo se je, kadar se je bilo treba odločati o sistemskih političnih vprašanjih ali pa sprejemati dolgoročnejše politične smernice, najprej obrnilo na Centralne komiteje Zveze komunistov republik ali Jugoslavije, skupščine pa so o njih razpravljale in glasovale šele, ko so bila politična stališča že izoblikovana ali pa je bilo treba zakonsko ukrepati. Tako je - kot prej in pozneje - ravnalo tudi leta 1953, ko se je pokazalo, da so sprejete ustavno-politične spremembe za del komunističnih veljakov in številne komunistične aktiviste na »terenu« preradikalne. Pod vtisom kritik nasprotnikov reform, ki so svarili pred vračanjem v »kapitalizem« in trdili, da Zveza komunistov izgublja notranjo monolitnost in nadzor nad dogodki ter pod vplivom spremenjenih zunanjepolitičnih razmer in ponovnega zbližanja Jugoslavije s Sovjetsko zvezo, je Tito v začetku poletja leta 1953 na Brionih sklical plenum Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, ki je ugotovil, da so »samoupravljalske reforme« sprožile najrazličnejše »protisocialistične« odklone. Komuniste po vsej državi je pozval, naj znova prevzamejo politično pobudo v svoje roke . To je seveda pomenilo rdečo luč za nadaljnji proces demokratizacije, v časopisju pa so zopet dvignili glas kritiki preveč liberalnega odpiranja vrat »zahodnim vplivom« in nasprotniki t.i. protimarksističnih nazorov in teorij. Odnosi med zagovorniki trše, centralistične linije ter pristaši decentralizacije in »samoupravljalskih« reform v jugoslovanskem vrhu in Titovi okolici so se konec petdesetih in v začetku šestdesetih let močno zaostrili. Edvard Kardelj je po VII. kongresu Zveze komunistov leta 1958 v Ljubljani izgubljal in v letih 1961-1962 za krajši čas celo izgubil Titovo naklonjenost, saj je maršal tedaj kazal več simpatij za ponovno okrepitev centralne in komunistične oblasti kot za Kardeljeve ideje o »demokratizaciji«. Slovenska komunistična elita, ki se je s Kardeljevo odrinjenostjo iz Titove bližine znašla v Beogradu tako rekoč obglavljena in v »slepi ulici«, se je v novih razmerah - po krajšem obotavljanju in prvič po letu 1945 - odločno postavila na nacionalno stališče. V soočenju z zveznimi organi je poskušala ostreje kot dotlej uveljaviti svojo gledanja na gospodarsko politiko. Decembra 1961 so slovenski poslanci v zvezni skupščini v Beogradu pri glasovanju o gospodarskem planu zaradi nestrinjanja zapustili skupščinsko dvorano, ker niso hoteli glasovati za predlagani gospodarski načrt . To je bil prvi primer takšnega protesta v povojni Jugoslaviji in pravi »šok« za tedanje politično obnašanje. V Ljubljani so bili nad ravnanjem zveznih organov, ki so se v težkem gospodarskem položaju vračali k vsaj načelno opuščenim centralističnim gospodarsko-političnim načelom, skrajno razočarani. Slovenski komunistični vrh je zato spomladi leta 1962 celo tvegal majhno neposlušnost in ocenil zvezne komunistične opredelitve za »vračanje na staro«. Že teden dni pozneje se je sicer - pod jeznim pritiskom Beograda - pokesal, toda vtis, da sta gospodarski in politični položaj »zelo težka«, se ni spremenil.

    Jugoslovanski vrh se je leta 1962 večkrat sestal in je napovedal pomembne sistemske in politične spremembe. Tito je leta 1962 v zelo odmevnem govoru v Splitu, v katerem je prvič javno spregovoril o krizi v jugoslovanskem vrhu, kritiziral korupcijo v gospodarstvu ter nastopil proti »nacionalizmom« in »lokalizmom«. Znova je pozval k strnitvi »komunističnih« in »socialističnih sil ter hkrati grozil vsem, ki rušijo vrednote »bratstva in enotnosti«, socialistične kulture in »pridobitev socializma«. Toda pri tem se tudi Tito sam v alternativi med obema opcijama - tradicionalnim centralizmom in Kardeljevim »samoupravljanjem« - še ni znal odločiti, zato je v svoji okolici vzdrževal neke vrste »pat pozicijo«. »Danes ni mogoče iti v samo eni ali vnaprej določeni smeri, marveč je treba upoštevati tudi nove pojave in vse to usklajevati,« je dejal dan po slovesni proslavi svoje sedemdesetletnice 26. maja 1962. Kompromis, o katerem je govoril, naj bi zagotovila nova ustava in priprava nove ustave je bila nekaj mesecev kasneje zaupana Edvardu Kardelju, kar je bil tudi zunanji znak njegove vrnitve v krog najožjih Titovih sodelavcev. Nova jugoslovanska ustava, ki je bila sprejeta leta 1963, je bila res kompromis med konservativnimi (centralističnimi) in liberalnejšimi (federalističnimi) težnjami, toda hkrati je pomenila zmago »hrvaško-slovenske naveze«, ki jo je poleg Kardelja - kot drugi najpomembnejši avtor ustavnega besedila - poosebljal Vladimir Bakarič. Ustava ni pomembneje posegala v družbene in gospodarske odnose in je ob vztrajanju pri »družbeni lastnini produkcijskih sredstev« večinoma ohranjala centralizirani, politično vodeni gospodarski sistem. V imenu »odmiranja države« in krepitve vloge »delovnih ljudi«, je razširjala upravno-politične pristojnosti občin in lokalnih samouprav, obenem pa povečevala število poslancev in zborov republiških ter zvezne skupščine. Skupščine so dobile namesto dotedanjih dveh pet zborov (poleg zveznega zbora in zbora narodov - oziroma na republiški ravni zbora občin - še gospodarski, družbeno-politični, prosvetno-kulturni in socialno-zdravstveni zbor). To je seveda še zapletalo in oteževalo skupščinsko odločanje, volivci pa so poslance volili ne le kot državljani in pripadniki narodnih skupnosti, temveč tudi kot »proizvajalci« ali zaposleni v neproizvodnih organizacijah (to ni veljalo za kmete, ki še naprej niso šteli ne med proizvajalce, ne med zaposlene, prikrajšani pa so bili tudi nezaposleni). Takšna drobitev in množitev, ki naj bi - kot so zatrjevali avtorji ustave - poudarjala vlogo »samoupravljalcev« in občinskih skupnosti, je slabila republike, koristila pa je predvsem zveznim organom in najvišjim voditeljem v Beogradu, ki so imeli v republiških elitah in zagovornikih njihovih interesov edine resnejše politične tekmece in kritike. Ustava je poleg tega jasno določala, da sta za organiziranje in usklajevanje političnega življenja ter za kadrovanje pristojni le dve politični organizaciji - Zveza komunistov in Socialistična zveza - in obe sta kljub razlikam v stališčih republiških vodstev še naprej delovali hierarhično in centralistično.

    Toda Kardelj in njegovi somišljeniki so ustavo prikazovali kot neke vrste temeljno »samoupravljalsko listino«. Obsežno in gostobesedno ustavno besedilo je Jugoslavijo razglašalo za zvezo prostovoljno združenih narodov in demokratično »samoupravno skupnost«, v kateri naj bi bil (po Kardeljevih besedah) »delavski razred organiziran kot država«. Ustava je v državnem vrhu ločevala funkcijo predsednika zveznega izvršnega sveta in predsednika države, ki je ostajala rezervirana za Tita. Hkrati je (po sovjetskem zgledu) na vseh ravneh uvajala obvezno menjavanje (t.i. rotacijo) funkcionarjev in omejitev vodilnih funkcij na štiri leta, kar naj bi vladajočemu sloju in poklicnim političnim uradnikom oteževalo monopoliziranje in zlorabo oblasti. Eden glavnih vzrokov za vgraditev tovrstnih varovalk v ustavne določbe je bila generacijska menjava, saj se je začela prva, »revolucionarna« generacija voditeljev že postopoma umikati mlajšim, po vojni odraslim političnim funkcionarjem. Stari revolucionarji naj bi tako v novih razmerah ohranili politični vpliv kot mentorji in svetovalci iz ozadja. V republikah so bili v ta namen ustanovljeni posebni »sveti republik«, v zveznem vrhu pa »svet federacije«. Čeprav so se Kardelj in njegovi sodelavci zavedali kompromisne narave ustavnega besedila, so menili, da je »samoupravna« usmeritev v njem prepričljivo prevladala. Jugoslavija je po njihovem mnenju z novo ustavo uspešno stopala v obdobje »zrelega socializma«, zato so jo iz Federativne ljudske republike preimenovali v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Nova jugoslovanska ustava je bila v resnici protislovna, težko pregledna in - kot je zapisal Jože Pirjevec - utopična , toda z opredelitvijo za »samoupravljanje« je tudi širše v javnosti ustvarjala vtis, da utira pot politični demokratizaciji in modernizaciji. Tu krajšo, tam daljšo politično odjugo je bil res čutiti na različnih področjih, posebej na kulturnem, toda politična praksa v državi se je malo spremenila. Pomembnejše in dolgoročnejše politične odločitve so tudi naprej najprej sprejemali v visokih partijskih forumih in jih šele nato, ko so uskladili stališča, prepuščali v potrditev republiškim in zvezni skupščini. To je nazorno razkrila razprava o gospodarski reformi. V zvezni skupščini in skupščinah obeh zahodnih republik, so že po volitvah, ki so sredi leta 1963 sledile sprejetju nove ustave, prevladali zagovorniki političnih in gospodarskih reform. Toda gospodarska reforma je dobila »zeleno luč« šele, ko jo je po zaostritvi gospodarskih razmer konec leta 1964 podprl VIII. kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Za takšno opredelitev kongresa je bilo odločilno tudi, da se je Tito nedvoumno postavil na stran reformistov in se je ob obsodbi nacionalističnih in unitarističnih teženj opredelil za samoupravljanje in opustitev »centralistično-etatistične« gospodarske politike. Zmaga reformistov na VIII. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije in odločitev o gospodarski reformi sta zaostrili razhajanja v jugoslovanskem vodstvu in poslabšali odnose med vzhodom in zahodom države. Tudi o tem pa so do druge polovice šestdesetih let razpravljali predvsem v najožjem jugoslovanskem političnem in partijskem vodstvu in mnogo manj na zasedanjih zvezne in republiških skupščin. V najožjem krogu Titovih sodelavcev in zaupnikov se je prav tako začel »obračun« s Kardeljevim glavnim nasprotnikom v jugoslovanskem vrhu in dolgoletnim jugoslovanskim notranjim in policijskim ministrom Aleksandrom Rankovičem, ki so ga vseh funkcij razrešili kar na sestanku Centralnega komiteja ZKJ 1. julija 1966 na Brionih - ne da bi zvezno skupščino, ki so ji bili ministri in vlada formalno odgovorni, sploh vprašali za mnenje.

    4. aprila 1965 je bil v Zvezni skupščini v Beogradu sprejet nov Temeljni zakon o društvih, ki je dokončno - tudi formalno - odpravil zakonska določila o svobodi političnega združevanja iz leta 1945. Medtem ko je bil v starem zakonu (iz leta 1945) poseben člen posvečen političnim društvom (torej strankam) in je dovoljeval njihovo ustanavljanje, je novi zakon omenjal le še društva. Strogo pravno bi sicer to lahko pomenilo, da so bila z društvi razumljena tudi politična združenja, toda pri interpretaciji zakona je bila odločilna pravno-politična praksa. V skladu s to tudi Zveza komunistov ni bila nikoli formalno pravno uzakonjena, saj je ni kot politično združenje nikoli nihče ustrezno prijavil Zveznemu ministrstvu za notranje zadeve, njen poseben položaj v političnem življenju socialistične Jugoslavije pa je bil nedvoumno opredeljen šele v zvezni ustavi leta 1963, kjer je bilo zapisano, da je Zveza komunistov Jugoslavije »organizirana vodilna sila delavskega razreda in delavnega ljudstva v izgradnji socializma in uresničevanju solidarnosti delavnih ljudi in bratstva in enotnosti med narodi«. Reformistično krilo komunističnega in državnega vodstva se je sredi šestdesetih let tako kot za gospodarske spremembe zavzemalo tudi za reformo Zveze komunistov in državne organizacije. Po brionskem obračunu z Rankovičem so v Beogradu najprej sprejeli sklep o preobrazbi ZKJ. Uvedli so kolektivno predsedstvo, ki mu je kot predsednik načeloval Tito, nato pa so stranko preoblikovali tako, da so poudarili samostojnost republiških organizacij in povečali njihov vpliv na zvezno vodstvo. Z dopolnili k zvezni ustavi so v letih 1967-1968 v skladu s Kardeljevimi predstavami razširili tudi upravne in politične pristojnosti republik. Zvezni vladi ter zvezni skupščini so zmanjšali pooblastila, z okrepitvijo avtonomije Vojvodine in Kosova pa so dodatno poudarili razdelitev Srbije na tri dele. Nasprotniki reform so se decentralizaciji upirali, zato je potekala s pretresi, ki so Kardelja spominjali na »državne udare«.

    V Sloveniji je spomladi leta 1967, potem ko je v Ljubljani zaradi nesoglasij s skupščino prvič po vojni in prvič v kaki komunistični vladi odstopila republiška vlada na čelu z Jankom Smoletom, prevzel vodstvo izvršnega sveta Stane Kavčič. Kavčič in njegovi somišljeniki so bili odločni pristaši gospodarskih in političnih sprememb. Zagovarjali so ohlapno in kar se da svobodno dogovarjanje med republikami, povečanje njihove samostojnosti pri navezavi stikov s tujino ter financiranje zveznih služb in ustanov po načelu kotizacije. Kot komunisti so se sicer večinoma strinjali, da mora v obstoječih razmerah Zveza komunistov v Jugoslaviji obdržati vodilno politično vlogo, toda pri tem so menili, da modernizacija socialističnega gospodarstva in sistema ni mogoča brez temeljite demokratizacije in »odpiranja« političnih organizacij. Kavčičevi privrženci med univerzitetnimi profesorji so tako v letih 1968-1970 pripravili predlog »posodobitve« Socialistične zveze, ki naj bi se v novih razmerah vrnila k pluralni zasnovi OF in bi zopet postala v odnosu do Zveze komunistov avtonomno politično združenje. Že te zamisli so bile za večino starejših komunističnih prvakov nesprejemljive, z zavzemanjem za novo organizacijo armade in podreditev Teritorialne obrambe republiški vladi ter težnjo, da bi zagotovil Teritorialni obrambi lastno oborožitev in protiobveščevalno službo, pa je Kavčič močno razburil še vojaški vrh.

    Leta 1968 je gospodarska reforma že v glavnem propadla, socialni in politični nemir, ki je podobno kot ostalo Evropo zajel tudi Jugoslavijo, pa je skupaj z napetimi razmerami po sovjetskem vojaškem posredovanju na Čehoslovaškem okrepil nasprotnike političnih reform. Neugodne socialne posledice gospodarskih sprememb z rastjo brezposelnosti so spodbudile nezadovoljstvo, ki so se mu pridružili študentski nemiri in poslabšanje mednacionalnih odnosov. Na čelu večine republik so bili sicer zagovorniki reformnih ukrepov in politične liberalizacije, toda njihovi pogledi na vlogo federacije, mednacionalna razmerja v Jugoslaviji in gospodarsko politiko so se zelo razlikovali. Srbski voditelji so še naprej nasprotovali slabitvi osrednjih državnih ustanov in dokazovali, da odločanja o »demokratizaciji« in »modernizaciji« ne gre prepuščati republiškim vodstvom, saj morajo reformni procesi, če naj bodo resnično učinkoviti, zajeti vso državo. Hkrati so kljub načelnemu podpiranju usmeritve k »tržnemu gospodarstvu« in medrepubliškemu dogovarjanju - enako kot Makedonci, Bosanci in Črnogorci - odklanjali gospodarsko osamosvajanje zahodnih republik, s katerim se je zmanjševal obseg zveznega denarja, reformiste v Sloveniji in na Hrvaškem pa so obtoževali nacionalnega egoizma in sebičnosti. V Ljubljani in Zagrebu so nasprotno vztrajali, da se Jugoslavija ne bo izkopala iz notranjih sporov in težav brez temeljitega preoblikovanja odnosov med republikami. Mlajši člani hrvaškega vodstva so svoja stališča pri tem stalno zaostrovali in se v iskanju zaveznikov vedno bolj opirali na socialno in nacionalno nezadovoljstvo med hrvaškim prebivalstvom. Čeprav je prihajalo v letih 1968-1971 v vseh jugoslovanskih republikah do nacionalističnih napetosti in izbruhov, ni bilo nacionalno in protisrbsko razpoloženje nikjer tako močno in množično kot na Hrvaškem. Kavčičeva vlada in slovenska politika sta poskušala v srbsko-hrvaškem konfliktu ostati ob strani. Slovenskim voditeljem se je zdelo hrvaško, iz dneva v dan glasnejše igranje na nacionalistične strune odbijajoče in nevarno, s srbskim političnim vrhom pa so se razhajali v temeljnih pogledih na vlogo zvezne države in republik v njej. Slovenija je tako za Evropo in Jugoslavijo burno leto 1968 preživela razmeroma mirno, vseeno pa so se odnosi med starejšo in mlajšo generacijo slovenskih komunističnih voditeljev stalno slabšali. Glavni razlogi za razhajanja (vsaj sprva) niso bili vsebinski in konceptualni, temveč predvsem osebni in hierarhični. Kavčič je sprejemal odločitve na hitro in sam (ali v ožjem krogu svojih somišljenikov), kar je bilo za starejše politične veljake s Kardeljem na čelu povsem nesprejemljivo. V takšnem merjenju moči se je v letih 1968-1972 tudi slovenska Zveza komunistov razdelila na dva bloka: v pristaše Kavčičeve politike in Kavčičevega razumevanja reform, ki so imeli oporo v delu poslancev republiške skupščine, v večjih urbanih središčih, pa tudi v slovenskem Centralnem komiteju, v medijih in zlasti med bolj poslovno usmerjenimi gospodarstveniki, ter na Kavčičeve nasprotnike, ki so pripadali starejši komunistični generaciji. Slednji so se povezovali s Kardeljem ter imeli svoje politično zaledje v občinskih komitejih komunistične organizacije. V takšnih razmerah se je povečala tudi vloga republiških skupščin in poslancev. S postopno liberalizacijo javnega in političnega življenja so poskušali zadnji delovati bolj samostojno, kar je lepo ponazarjalo že nasprotje med skupščino in izvršnim svetom Janka Smoleta, ki je pripeljal do Smoletovega odstopa. Razprave v republiških in zvezni skupščini so hkrati postale bolj sproščene in manj enoglasne, poslanci pa so nastopali samostojneje in bolj polemično kot kdajkoli po vojni. Toda jugoslovanski komunistični voditelji in pristaši trše komunistične linije skupščinam in poslancem tudi naprej niso bili pripravljeni prepustiti odločanja o občutljivih, daljnosežnih in sistemskih političnih vprašanjih in so se poslanskim in skupščinskim težnjam po političnem osamosvajanju postavili po robu takoj, ko se je zdelo, da uhajajo izpod nadzora. V Sloveniji se je to nazorno pokazalo ob t.i. »cestni aferi« leta 1969 in »akciji 25 poslancev« leta 1971.

    »Cestna afera« je bila posledica odločitve zveznega izvršnega sveta, ki ga je vodil Mitja Ribičič, da Sloveniji namenjena mednarodna posojila za gradnjo cest preusmeri v Srbijo. Kavčičeva vlada je proti tej odločitvi ostro protestirala in zveznemu izvršnemu svetu ter njegovemu predsedniku očitala, da sta pri razdelitvi posojil Mednarodne banke podlegla političnim pritiskom in obšla dogovorjena gospodarska merila. Po nespretnem Ribičičevem izmikanju, da se je zvezni izvršni svet pri svojem delu držal »paritete«, tj. načela »enakopravnosti« republik in pokrajin, in hkrati upošteval, da je bila Slovenija v preteklosti že deležna znatnih tujih posojil, pa je prešla v napad in je zabrenkala še na nacionalne strune. Zdaj je polemika med Ljubljano in Beogradom razburkala vso slovensko javnost in razdelila slovensko komunistično elito, ki je sprva dokaj enotno podpirala Kavčičev protest. Kavčiču zvesti politiki so zvezni izvršni svet in Ribičiča pozvali, naj svoj sklep spremenita, del poslancev pa se je zavzel za sklic izredne seje republiške skupščine; slišati je bilo tudi zahteve po Ribičičevem odstopu. Toda slovenskim kritikam se je trdo postavil po robu Edvard Kardelj in jih je skupaj s somišljeniki v Ljubljani - med njimi sta imela glavno besedo predsednik slovenske Zveze komunistov France Popit in predsednik republiške skupščine Sergej Kraigher -ostro zavrnil. Popit in Kraigher sta preprečila sklic skupščine in poskušala umiriti nesoglasja v starem slogu - po »partijski liniji«. V začetku avgusta 1969 sta CK ZKJ in Tito slovenske proteste na račun zvezne vlade razglasila za poskus nacionalističnega »rušenja skupne države«, Kardelj pa je na plenumu predsedstva CK ZKJ na Brionih kritično zavrnil tudi prevelike politične ambicije republiških vlad in republiških skupščin. »Skupščine in vlade v našem sistemu predstavljajo mesto za odločanje na osnovi dogovarjanja, ne pa za nastanek političnih skupin in klik, ki bi odločale mimo Zveze komunistov in drugih družbenih faktorjev,« je dejal. Dobra dva tedna pozneje je na seji Centralnega komiteja slovenskih komunistov v Ljubljani v več kot triurnem govoru še ugotovil, da Slovenija v Jugoslaviji ni bila izkoriščana ter zapostavljena in obsodil slovenske politične razmere, za katere naj bi bilo - kot je dejal - značilno razraščanje socializma in »socializmu sovražnih sil«. Glavna naloga komunistov naj bi zato bila, da v prihodnje okrepijo ideološko budnost in zaostrijo ideološki boj. Najostrejši povojni spor med Ljubljano in Beogradom se je tako po dobrih dveh mesecih končal z značilnim komunističnim discipliniranjem Kavčičevih »mladoslovencev« in z zmago »kardeljancev«. Ob tem je bil obračun v Sloveniji jasen znak tudi reformatorjem v drugih republikah, da imajo »samoupravljanje« ter samostojnost republik in njihovih skupščin jasno določene meje, o katerih še naprej odločajo izbrani komunistični veljaki ter zvezni komunistični vrh in nihče drug.

    Drug primer, ki je pokazal, kako malo možnosti imajo poslanci in skupščinska telesa za samostojne politične pobude, pa je bila t.i. akcija 25 poslancev. Poleti leta 1971 je namreč petindvajset poslancev slovenske republiške skupščine poskušalo v zvezno državno predsedstvo namesto v »cestnih polemikah« kompromitiranega Mitje Ribičiča mimo običajnih partijskih sit in postopkov predlagati svojega kandidata. Pri tem ni prav nič pomagalo, da so v iskanju primernega zastopnika na prvem mestu pomislili na Edvarda Kardelja. Že dejstvo, da so ravnali samostojno (kar sta jim dopuščala tudi skupščinski poslovnik in zakon), ne da bi se posvetovali s petimi ali šestimi veljaki, ki so po nepisanem pravilu vodili slovensko kadrovsko politiko, je bilo dovolj za stroge disciplinske ukrepe. Slovenski politični vrh s »kardeljanci« na čelu je akcijo gromoglasno obsodil, njeni protagonisti pa so morali odstopiti s političnih položajev ter zapustiti poslanske in komunistične vrste (večina med njimi je imela težave z zaposlitvijo in pojavljanjem v javnosti še več kot desetletje). Jugoslovanski politični vrh je poskušal medtem izgubljeno politično ravnotežje obnoviti z novimi reformami. Na IX. kongresu ZKJ v Beogradu so marca leta 1969 -ob Titovem in Kardeljevem prepričanju, da bodo z zapletenim oblikovanjem vodstva ZKJ po načelu nacionalne in republiške enakopravnosti postopoma le dosegli konsenz in ravnovesje - potrdili usmeritev k povečevanju samostojnosti republiških komunističnih organizacij. V letih 1970 in 1971 pa so po Kardeljevih zamislih nadaljevali tudi z razgradnjo zvezne države in spreminjanjem republik in pokrajin v »suverene enote«, ki naj bi jih zvezna oblast povezovala samo na področju zunanjih zadev, obrambe in skupnega gospodarskega sistema. Junija 1971 so tako reformo federacije kronali s sprejetjem »ustavnih dopolnil« (k ustavi iz leta 1963). Ta so napravila še korak naprej v slabitvi zveznih političnih in gospodarskih ustanov ter organov. Zvezni vladi so odvzeli pravico razpolaganja z investicijami ter nadzor nad davčno in finančno politiko; vse te pristojnosti so bile prenesene na federalne enote. Hkrati je bilo določeno, da ni mogoče nobene odločitve sprejeti s preglasovanjem, temveč je vedno potrebno soglasje vseh. Federacija naj bi razen za enotnost socialističnega družbenopolitičnega sistema, za narodno obrambo ter zunanje zadeve in trgovino, skrbela še za skupno emisijsko politiko, za enotnost jugoslovanskega trga in za razvoj nerazvitih republik in Kosova.

    Najpomembnejša organa federacije naj bi bila 23 člansko kolektivno predsedstvo države in zvezna vlada. Oba naj bi bila - kot večina drugih komisij in odborov - sestavljena po paritetnem načelu (tj. iz enakega števila predstavnikov republik in določenega števila zastopnikov avtonomnih pokrajin) in naj bi prav tako sprejemala sklepe le sporazumno in kolektivno. Ustavna dopolnila so podrobno določala postopek »usklajevanja skupnih odločitev in interesov«, ki naj bi zagotavljal enakopravnost vseh federalnih enot in narodov ter uresničevanje »samoupravne volje delovnih ljudi« . Nova organizacija federacije in države je bila v očeh avtorjev ustavnih dopolnil pač le nova stopnja v dograjevanju »samoupravnega sistema in demokracije«, ta pa naj bi bila - v skladu z veliko Kardeljevo iluzijo - most, ki bo jugoslovanskim narodom pomagal postopno odpraviti medsebojna nasprotja in jih bo združil v boju za končni cilj - za socializem. Kako velik in globok je bil prepad med ustavnimi in deklariranimi političnimi načeli ter politično stvarnostjo in prakso je v letih 1971/1972 znova nazorno razkril brezkompromisen obračun jugoslovanskega komunističnega vrha z reformistično razpoloženimi republiškimi vodstvi. Konec leta 1971 sta jugoslovansko vodstvo in Tito najprej prisilila k odstopu hrvaške reformiste. Nacionalistična vročica na Hrvaškem je sredi leta 1971 dosegla vrhunec, hkrati pa se je selila med Hrvate v Bosno in Hercegovino. Za intervencijo se je ponujal vojaški vrh, ki bi nemir najraje zadušil sam, vendar se je Tito odločil drugače in je na seji predsedstva jugoslovanskih komunistov v Karadjordjevu 1. decembra 1971 odstavil hrvaško vodstvo. Deset mesecev kasneje - v prvi polovici oktobra 1972 - so pod Titovim pritiskom in pritiskom konservativcev v lastni republiki odstopili še srbski reformisti. Novembra 1972 pa so slovenski pristaši Titovega in Kardeljevega obnavljanja »revolucionarne oblasti delavskega razreda« odvzeli vse funkcije še Stanetu Kavčiču in njegovim sodelavcem. Čeprav obračun s slovenskimi reformisti in »liberalci« ni bila tako nasilen kot npr. s prenovitelji na Hrvaškem, kjer so nekaj sto ljudi zaprli, nad tisoč pa jih izključili iz Zveze komunistov in odpustili z delovnih mest, je bila po Kavčičevem padcu tudi slovenskim »liberalcem« za več kot desetletje zaprta pot v politično življenje.

    Jugoslavija je leta 1972 - po mnenju nekaterih avtorjev - usodno zamudila možnost, da bi se v miru »demokratizirala« in »modernizirala«. Politični prvaki, ki so se po obračunu z reformisti in »liberalci« zbrali okoli Tita in Kardelja, v vseh republikah začeli s temeljito politično in ideološko ofenzivo v imenu »obnove oblasti Zveze komunistov in delavskega razreda«, so številne pridobitve več kot dvajsetletnega obdobja sprememb in reform tudi po letu 1972 ostale v veljavi. Pobudniki in glasniki novega političnega vetra so sicer težili k ponovni utrditvi komunistične hierarhije in discipline ter napovedovali odločen boj proti razkroju ZKJ v »labilno koalicijo republiških in pokrajinskih organizacij«, toda Kardeljevo vztrajanje pri samoupravljanju je preprečevalo vrnitev k centralizmu. Republike in pokrajini so kljub okrepljeni vlogi komunističnih in centralnih državnih organov tudi po odstranitvi »reformistov« in »liberalcev« ohranile (in celo razširile) svoje ustavno zagotovljene pristojnosti. Zveza komunistov in druge družbenopolitične organizacije so ostajale razdeljene na republiška in pokrajinska združenja, ki so prek svojih vodstev in elit bolj ali manj samostojno izbirale svoje funkcionarje in zastopnike v zveznih organih. In t.i. dogovorno gospodarstvo, ki naj bi po načrtih jugoslovanskega vrha nadomestilo »liberalne« tržne mehanizme in omogočilo oblastni nadzor nad gospodarskimi tokovi, je bilo prav tako daleč od boljševiških in sovjetskih gospodarskih predstav in obrazcev. O kakšni posebni samostojnosti in avtonomnosti zvezne in republiških skupščin pa seveda v takšnem sistemu ni bilo govora in poslancem vseh vrst je bilo neusmiljeno politično obračunavanje z izvoljenimi »ljudskimi predstavniki«, ki so si konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let drznili nastopiti s samostojnejšimi političnimi pobudami, dovolj jasen poduk, da jih niso posnemali.

    Jugoslovanski sistem je bil v sedemdesetih letih na ta način toga in protislovna oblika komunističnega avtoritarizma. Vrh v Beogradu je »novo« politično usmeritev podrobno opredelil že septembra 1972 v pismu predsednika in izvršnega biroja ZKJ komunističnim organizacijam in članom, ki je postal neke vrste »sveti spis« (velikokrat se je omenjalo preprosto kot Pismo). Nanj so se v naslednjih letih neutrudno in ob najrazličnejših priložnostih sklicevali veliki in majhni politični veljaki po vsej državi. Pismo je pozivalo k »zavestnemu in načrtnemu usmerjanju gospodarskih in družbenih gibanj« in k obnovi »idejne in politične enotnosti Zveze komunistov«, ki bi morala ponovno postati hrbtenica jugoslovanskega političnega sistema. To je seveda pomenilo vračanje k načelom »demokratičnega centralizma« in odločno zavračanje »vseh teženj«, ki bi lahko vodile k dezintegraciji komunistične stranke. Kot so menili avtorji Pisma, bi morala Zveza komunistov na novo izostriti »idejna merila« in preveriti ter prečistiti lastne vrste, nato pa na vseh ravneh in v vseh okoljih poskrbeti, da bi na vodilna mesta v politiki, gospodarstvu, v sodstvu, v javni upravi in v medijih ter v izobraževalnih ustanovah prišli ljudje, ki bi svoje delo opravljali v »imenu delavskega razreda«. »Ko je nekdo komunist, je vojak, vse dokler revolucija traja«, je leta 1972 dejal Tito.

    Ob takšnih usmeritvah so postale po letu 1972 »moralno-politične« kvalifikacije zopet odločilno merilo ne le pri dodeljevanju političnih funkcij in nalog, temveč tudi pri postavitvah na druga odgovorna mesta. V Sloveniji je prevzela v roke vodstveno krmilo zmagovita, okoli predsednika CK ZKS Franceta Popita in predsednika republiške skupščine Sergeja Kraigherja zbrana skupina politikov, ki so se ji pridružili »prebežniki« iz Kavčičevega tabora. Vsi skupaj so izvedli temeljito čistko v republiških organih, na nižjih upravnih in političnih ravneh, v gospodarskih organizacijah, v medijskih in časopisnih hišah, v izobraževalnih ustanovah ter na univerzi. Hkrati so - kot drugod v Jugoslaviji - z ustanavljanjem »marksističnih centrov« in organiziranjem »politično izobraževalnih šol in tečajev« poskrbeli za politično in idejno prevzgojo komunističnega članstva ter (kot se je temu reklo v tedanjem političnem jeziku) drugih delovnih ljudi. V Jugoslaviji so politični »ostrini«, ki jo je v boju proti »zlorabam demokracije« predlagal Tito, poskušali zagotoviti tudi zakonsko osnovo. Že leta 1973 so z novim zakonom, ki ga je potrdila zvezna skupščina, omejili svobodo tiska. Dve leti kasneje je bil prav tako v zvezni skupščini in brez posebnih ugovorov poslancev sprejet nov kazenski zakonik, ki je poostroval kazni za »protirevolucionarno dejavnost«, »sovražno propagando« in »nasprotovanje socialistični oblasti«, njegov 133. člen pa je bil formuliran tako ohlapno, da je omogočal pregon vsake, tudi samo verbalne protirežimske kritike. V isti sapi so oblasti z novimi zakonskimi predpisi povečale nadzor nad kulturo, šolstvom, univerzo in društvenim življenjem Kardelj je ostal tudi po letu 1972 desna Titova roka in skupaj s Stanetom Dolancem, ki je leta 1969 postal sekretar izvršnega biroja predsedstva ZKJ, eden najvplivnejših sooblikovalcev nove jugoslovanske politike. »V demokratično bitko moramo stopati brez iluzij, » je dejal leta 1972. »Ko smo slabi in ne moremo dobiti bitke z demokratičnimi sredstvi, se ne smemo ustrašiti sredstev revolucionarne in državne prisile.« Vendar mu takšna stališča niso preprečevala, da ne bi vztrajal pri svoji samoupravljalski utopiji. Jugoslavija je dobila v začetku leta 1974 novo ustavo, ki je uvajala do tedaj najvišjo stopnjo decentralizacije, hkrati pa je - ob sklicevanju na samoupravne pravice »neposrednih proizvajalcev« in »drugih delovnih ljudi« -oblikovala skrajno zapleten sistem političnega organiziranja in zastopanja. Ta naj bi temeljil na najmanjših delovnih, proizvodnih in teritorialnih enotah, v katerih so se pri delu in zaradi »uresničevanja osnovnih interesov in potreb« srečevali in združevali »občanke« in »občani«. Novi ustavni zakoni so tako odpravljali poslednje ostanke tradicionalnega parlamentarizma in ga zamenjevali s sistemom delegiranja in delegacij.

    Najmanjše proizvodne enote (t.i. temeljne organizacije združenega dela –TOZD-i) in najnižje teritorialne skupnosti so volile predstavnike (delegate) v občinske skupščine, ki so izbirale svoje zastopnike v republiške skupščinske zbore, ti pa so skupaj z občinami pošiljali svoje delegate v zvezno skupščino. Takšna predstavniška piramida je teoretično res pomenila, da so bili vanjo vpreženi vsi - od preprostega delavca, ki je izbiral zastopnika v občinsko skupščino ali v njej zastopal TOZD, do delegatov v občinskih skupščinah, ki so odločali o svojih predstavnikih na republiški ali celo zvezni ravni. Njen dejanski rezultat pa je bil, da so celo največje gospodarske organizacije ter kulturne in znanstvene ustanove neposredno volile zastopnike le na najnižji delegatski in občinski ravni, pri izbiri delegatov na »višje« pa so odločala druga, večinoma zelo izbirčna občinska sita ter razni odbori SZDL in Zveze komunistov.

    Nova ustava je, kar zadeva odnose med federalnimi enotami in narodi, dopolnjevala in zaokrožala sistem, ki so ga uzakonjala ustavna dopolnila leta 1971. Republike je opredeljevala kot »države, ki temeljijo na narodni suverenosti ter na oblasti in samoupravljanju delavskega razreda in delovnih ljudi«, hkrati pa je povečevala samostojnost avtonomnih pokrajin in poglabljala delitev Srbije na tri dele. Načelno je omenjala tudi pravico do narodne samostojnosti in samoodločbe, čeprav dovolj dvoumno, da so bila mogoča različna tolmačenja in razlage. Najpomembnejši državni organi, zlasti zvezni in izvršni svet in, kar zadeva republike, državno predsedstvo, so morali biti sestavljeni po paritetnem načelu, za vse pomembnejše državne odločitve pa je bilo potrebno soglasje vseh republik in pokrajin. Toda ob tem ustavno besedilo razen splošnih določb, ki so predvidevale dogovarjanje in sporazumevanje, ni poznalo formalnih varovalk, ki bi preprečevale in odpravljale konflikte v institucijah sistema. Izhodišče več kot 400 členov obsegajoče ustavne listine je pač bilo, da nastaja v Jugoslaviji brezrazredna, nekonfliktna družba, ki bo, ko bo dosegla zrelo razvojno stopnjo, s sporazumevanjem in dogovarjanjem uspešno razreševala nasprotja in nesporazume. Vse dokler takšno stanje ni doseženo, pa naj bi nad družbo in nad njenim samoupravnim sistemom - v imenu delavskega razreda in »delovnih ljudi« -kot vodilna politična sila bdela Zveza komunistov Jugoslavije z Josipom Brozom Titom na čelu. Slednjemu je ustava (zaradi zgodovinskih zaslug) zagotavljala časovno neomejen položaj državnega predsednika.

    Nekaj mesecev po sprejetju zvezne in republiških ustav so sledili republiški, pokrajinski in (kot deseti po vrsti) zvezni kongres Zveze komunistov, ki so sicer ohranili federalno zasnovo komunistične organizacije, vendar hkrati drug za drugim prisegali na »enotnost« ZKJ. Ta naj bi bila in ostala stranka »revolucionarne akcije«. Zvezni kongres je celo sprejel stališče, da je »sistem socialističnega samoupravljanja... posebna oblika diktature proletariata« ter opozoril na nepogrešljivo vlogo vojske, ki naj bi bila (kot je bilo rečeno) pomemben dejavnik »družbene stabilnosti« tudi v »trenutkih notranjih družbenih napetosti« Kardelj in njegovi najbližji somišljeniki so poskušali s svojimi boljševiško proudhonističnimi družbenopolitičnimi fantazijami (nekateri zahodni komentatorji so Kardelja kasneje posmehljivo označili za »ideološkega krojača«) res v prvi vrsti ohraniti komunistični režim in utrditi njegov oblastni monopol, hkrati pa so hoteli preprečiti nevarno zaostrovanje nacionalnih spopadov v Jugoslaviji in še posebej preveliko moč Srbije. Toda pri tem so trdno in samovšečno verjeli v svojo vizionarnost ter izjemnost in edinstvenost političnega sistema, ki so si ga izmišljali in so ga ustvarjali. Z zakonom o »združenem delu«, ki ga je zvezna skupščina – zopet brez glasnejših ugovorov - potrdila novembra 1976, so gospodarske, družbene, politične, kulturne in izobraževalne organizacije ter javne zavode in ustanove dobesedno razbili na najmanjše možne dele. Takšna atomizacija družbe in gospodarstva naj bi, kot je v knjigi z naslovom Smeri razvoja socialističnega sistema samoupravljanja - leta 1977 so jo gostobesedno predstavljali po vsej državi -zatrjeval Edvard Kardelj, spodbudila množično politizacijo prebivalstva in pospeševala njegovo sodelovanje pri »samoupravnem odločanju«.

    V resnici je bil sistem skrajno neučinkovit in nepregleden, zapleten politični jezik, ki so ga uporabljali Kardelj in njegovi epigoni pa je bil običajnim ljudem nejasen in nerazumljiv. V drugi polovici sedemdesetih let je v Sloveniji najrazličnejše »samoupravne« naloge in delegatske funkcije opravljalo skoraj 300.000 ljudi, toda vse pomembnejše politične odločitve so še naprej sprejemali v ozkih in zaprtih krogih Zveze komunistov. »Včasih je biti poslanec le nekaj pomenilo«, je v svojem dnevniku ugotavljal literarni teoretik in zgodovinar Dušan Pirjevec. »Danes biti delegat ne pomeni biti nič. (To) ni več politična funkcija - politiki so samo še v partiji« Velika večina ljudi se je seveda v takšnem sistemu izogibala javnemu nastopanju in izražanju osebnih stališč, saj bi jih to lahko pripeljalo v spor z oblastmi in komunističnimi gorečneži. Kljub pozivom političnih aktivistov, naj se vključijo v proces »samoupravne preobrazbe« se je le toliko udeleževala političnega življenja, kolikor se je neizogibno morala. Da bi lahko komunisti v bližnji prihodnosti izgubili oblast, se ni zdelo prav nič verjetno. Vladajoči politiki so spretno izkoriščali strah pred sovjetskim boljševizmom in dokazovali, da je kardeljansko samoupravljanje edina možna alternativa politiki »trde roke«, ki ima v delu jugoslovanskega političnega in vojaškega vodstva še vplivne pristaše. Vendar so bili razlogi za ugled in podporo, ki so ju komunisti (kot so razkrivale raziskave javnega mnenja) še uživali pri pretežni večini slovenskega prebivalstva, bolj gospodarske kot politične narave.

    V sedemdesetih letih sta dosegla življenjski standard in kvaliteta življenja v Jugoslaviji najvišjo raven po drugi svetovni vojni. Jugoslovanski vrh pač kljub priseganju na delavski razred in delavske interese že nekaj časa ni več nasprotoval razvoju v smeri zahodnega potrošništva, saj naj bi bilo določeno udobje in oseben standard - kot so trdili komunistični veljaki - sestavni del »socializma s človeškim obrazom«, prav k temu pa naj bi težil samoupravni sistem. Okoli 60.000 Slovencev si je sicer kruh služilo na tujem, toda doma - v Sloveniji - je bila nezaposlenost nizka, delavska zakonodaja in socialno zavarovanje, ki je srede šestdesetih let zajelo praktično vse prebivalstvo, pa sta zagotavljala socialno in zaposlitveno varnost. Življenjska stvarnost je imela na ta način vedno bolj izrazito dva obraza, ki sta gledala vsak v svojo smer. Medtem ko je oblast še naprej vztrajala pri sistemu ene same stranke, omejevala svoboščine prebivalstva in se sklicevala na komunistična gesla, se je vedno večji del ljudi oziral na Zahod in se spogledoval z zahodno potrošniško miselnostjo in načinom življenja. Ob tem sta se politična in gospodarska kriza v drugi polovici sedemdesetih let naglo zaostrovali. Število podjetij, ki so tonila v rdečih številkah, je bilo iz leta v leto večje, vladni poskusi, da bi zaustavili inflacijo z omejevanjem rasti cen in nepriljubljenim »zamrzovanjem« plač, pa so bili neučinkoviti. Hkrati so se množili gospodarski kriminal in finančni škandali, v katerih so bili vpleteni tudi vplivni komunistični veljaki. K padanju delovne vneme in rastočemu občutku nemoči je krepko prispevalo samoupravljanje z enostransko zaščito delavskih pravic na škodo izpolnjevanja delovnih obvez ter neskončnim dogovarjanjem in sestankovanjem. Toda slovenski politični vrh je bil - podobno kot jugoslovanski - neomajen v svojem optimizmu. Pred težavami si sicer ni mogel povsem zatisniti oči, zato je pozival k dvigu delovne volje, k treznemu »soočanju z realnostjo« in »hitrejšemu gospodarskemu razvoju«. Hkrati je ugotavljal, da je »Jugoslavija močna in trdna kot še nikoli«. Treba naj bi bilo le realno pretehtati »možnosti in ambicije«, na vseh ravneh okrepiti »ustvarjalna jedra komunistov«, zlasti pa zagotoviti učinkovito »samoupravno sporazumevanje« in »kolektivno delo«. »Zdaj ne gre več za dograditev sistema, zdaj gre za bitko za zavest ljudi,« je konec leta 1978 menil Stane Dolanc.

    Prenos funkcij umrlega predsednika Tita na kolektivni predsedstvi države in Zveze komunistov je leta 1980 res potekal po vnaprej pripravljenem scenariju in brez večjih zapletov. Zvezno predsedstvo je že pred Titovo smrtjo oblikovalo 16 članski »direktorij« najpomembnejših državnih in političnih funkcionarjev, ki naj bi odločal in ukrepal, če bi v državi prišlo do »izrednih razmer«. Na »čas po Titu« se je pripravljal tudi vojaški vrh, ki državnemu predsedstvu ni zaupal, in je poskušal zato sam okrepiti nadzor nad vojsko ter »teritorialnimi« enotami« republik in pokrajin (s tem namenom je neposredno po maršalovi smrti ustanovil poseben svet za Teritorialno obrambo). Toda tega, da je gospodarski položaj države več kot kritičen leta 1980 ni bilo več mogoče skrivati. Zvezna vlada je pod vodstvom Črnogorca Veselina Djuranoviča že leta 1979 poskušala uvesti več ukrepov, ki bi spodbujali k varčevanju in zmanjšanju potrošnje, vendar zanje ni dobila podpore v zvezni skupščini. To seveda ne pomeni, da so se poslanci, ki so se uprli ukrepom Zveznega izvršnega sveta končno politično osamosvojili in so proti predlaganemu varčevanju glasovali v skladu z razpoloženjem neposrednega volilnega zaledja, temveč kaže le, da so bile, kar zadeva »zategovanje pasu«, razdeljene tudi politične elite v federalnih enotah, ter da med njimi o tem, kako zaustaviti padajoče gospodarske kazalce, ni bilo konsenza. Leta 1980 zvezna vlada v Beogradu z ukrepi ni mogla več odlašati in je pod pritiskom mednarodnih finančnih ustanov dober mesec po Titovi smrti za 30 odstotkov razvrednotila dinar, da bi dobila nova posojila. Vendar devalvacija ni pospešila izvoza, kot so želeli njeni predlagatelji, dodatno pa je otežila uvoz, kar je še povečalo težave pri preskrbi s surovinami in osnovnimi življenjskimi potrebščinami. Zvezni organi v Beogradu so poskušali porabo zmanjševati z nepriljubljenimi in slabo premišljenimi ukrepi ter z oteževanjem potovanj v tujino zajeziti odtok zahodnih deviz iz države.

    Odnos slovenskih voditeljev do zvezne politike in Beograda je bil neodločen in protisloven. Slovenski predstavniki so v jugoslovanskem vrhu in zveznih organih tudi v prvi polovici osemdesetih let opravljali pomembne državne in politične funkcije. Dolgoletni sekretar izvršnega komiteja in član predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije Stane Dolanc je postal leta 1982 zvezni minister za notranje zadeve. Mitja Ribičič je bil na XII. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije istega leta izvoljen za predsednika predsedstva komunistične stranke, Sergej Kraigher pa je vodil komisijo za pripravo predloga reform, ki naj bi zagotovile »stabilizacijo« jugoslovanskega gospodarstva. Ko je leta 1982 na čelu zveznega izvršnega sveta brezbarvnega in razsipnega Črnogorca Veselina Djuranoviča zamenjala odločna in pragmatična Hrvatica Milka Planinc, se je slovensko zastopstvo v državni prestolnici še okrepilo. Toda slovenska politika je bila omahljiva in defenzivna; njeni predstavniki so se na eni strani glasno zavzemali za gospodarnejše ravnanje z državnim denarjem, za tržne odnose in »čiste račune« med federalnimi enotami, na drugi pa so v Beogradu vedno znova sklepali kompromise, popuščali zahtevam po »solidarnosti« in skupnem reševanju nastalih težav ter odklanjali vsako misel na globlje sistemske politične spremembe. Stabilizacijski program Kraigherjeve komisije je tako - kljub ekonomistom, ki so pozivali k vzpostavitvi trga in prenehanju političnega poseganja v gospodarstvo - vztrajal pri gospodarskem sistemu iz sedemdesetih let, zvezna vlada, v kateri so bili tudi slovenski ministri, pa je drugega za drugim sprejemala restriktivne ukrepe, ki so »zamrzovali« cene storitev in izdelkov ter administrativno urejali prodajo manjkajočih dobrin in surovin.

    Milka Planinc je dobro desetletje in pol pozneje (leta 1998) takole pojasnjevala omahovanje in neodločnost zveznega vrha v soočanju s kriznimi gospodarskimi razmerami v začetku osemdesetih let. »Partija je bila glavna ovira. Oni so se ukvarjali z neskončnimi lamentacijami o ideološki in politični situaciji, o sovražnikih socializma itd. Vedno so poskušali najti kak argument proti radikalnejšim gospodarskim spremembam, ker so bili skeptični do trga... Partijsko predsedstvo je bilo glavni problem, toda zavedala sem se, da brez njih ne bom mogla delovati. Člani predsedstva so kontrolirali glasove v Zvezni skupščini in v vseh republikah in pokrajinah. Da bi pridobila njihovo podporo, sem jih morala prepričati, da trg ni v nasprotju s samoupravljanjem. Trdili smo, da je trg v bistvu omejevanje države prav tako kot samoupravljanje. Da torej, gresta trg in samoupravljanje skupaj, saj se eden in drugi upirata »etatizmu«. Toda tako kot Milka Planinc ni prepričala zveznega komunističnega vodstva, tudi ekonomisti v Kraigherjevi komisiji niso prepričali njenega predsednika, da je treba opustiti gospodarski sistem sedemdesetih let in gospodarstvo postaviti na nove, ekonomske temelje. Sicer pa je politično odločanje tako kot v zveznem vrhu, potekalo tudi na republiških ravneh in razmere v Sloveniji se v tem pogledu niso bistveno razlikovale od razmer drugod v Jugoslaviji. Iskanje poti iz gospodarskih težav in dolžniške krize so na vzhodu in jugu države spremljale vedno bolj glasne kritike na račun ustavne ureditve in skrajno zapletenega sistema »samoupravnega dogovarjanja«.

    V Srbiji so nasprotniki ustave iz leta 1974 že pred Titovo smrtjo pozivali k omejitvi avtonomnih pravic pokrajin Vojvodine in Kosova in odpravi ustavnih določil, ki so njihovo republiko »razdelila na tri dele«, hkrati pa so se zavzemali za ponovno krepitev zveznih organov in vrnitev k tesnejši zvezi republik in pokrajin, ki bo - kot so trdili - omogočila učinkovitejše delovanje federacije. Kritike nepreglednega delegatskega in samoupravnega sistema, neskončnih dogovarjanj med republikami in pokrajinami ter neučinkovitosti t.i. dogovorne ekonomije, seveda niso bile brez osnove. Družbena in politična ureditev, ki naj bi bila plod Kardeljevih zamisli, je bila pravi birokratski »leviatan«, ki je dobesedno silil v sklepanje poldogovorov, iskanje zakonskih bližnjic in kršenje predpisov; hkrati je pri vseh, ki naj bi se dogovarjali in sporazumevali, ustvarjal občutek nemoči, saj so o pomembnejših zadevah še naprej odločali komunistični veljaki na različnih ravneh Zveze komunistov in v njenem vrhu, pa še ti so bili vedno bolj razdeljeni. Celo zvezna vlada - kot se je spominjala Milka Planinc - ni imela več nadzora nad svojo politiko. »Opirati se je morala na republike, na zvezno predsedstvo in na partijsko predsedstvo. Ko so postali člani partijskega predsedstva glavni zastopniki interesov lastnih republik, je postala enotnost povsem nemogoča.« Sredi osemdesetih let ni bilo več dvoma o tem, da so načrti za »stabilizacijo« gospodarstva propadli, celo največji nasprotniki poimenovanja jugoslovanskih razmer s »krizo« pa so morali priznati, da je jugoslovansko gospodarsko stanje več kot zaskrbljujoče. Leta 1985 je brez uspeha končala delo tudi zvezna komisija za »analizo političnega sistema«, ki so jo imenovali že na XII. kongresu zveze komunistov Jugoslavije (1982), saj je predlagala le nekaj manjših sprememb in se zavzela za ohranitev ustave iz leta 1974. Takšen sklep je razočaral vse - od pristašev demokratizacije do centralistov in privržencev »čvrste« komunistične roke. Do določene mere naklonjeno ga je sprejelo le slovensko politično vodstvo, ki je vedno bolj osamljeno vztrajalo pri ohranitvi Kardeljeve dediščine in njegovih prizadevanj po spojitvi »samoupravljanja«, federalizma in enopartijske komunistične vladavine.

    V Beogradu in Srbiji so seveda zastopali povsem drugačne poglede in dokazovali, da je sporna ustava z zahtevo po soglasju med federalnimi enotami za vsako pomembnejšo državno odločitev glavni krivec neučinkovitosti ne le političnega, temveč tudi gospodarskega sistema. Razlike v gledanjih, ki so delile republiška in komunistična vodstva, so vse bolj prihajale do izraza tudi v razpravah med delegati v zvezni skupščini. Zasedanja zborov zvezne skupščine so postala glasna in živahna, kot niso bila še nikoli po drugi svetovni vojni, delegati pa so v svojih nastopih vedno bolj ostro in polemično zastopali stališča republik in pokrajin, iz katerih so prihajali. V takšnih razmerah je postal tudi zvezni izvršni svet vse bolj odvisen od razpoloženja v zvezni skupščini. Že Milka Planinc se je morala kot predsednica Zveznega izvršnega sveta soočati z ostrimi kritikami na svoj in vladni račun, njen naslednik Branko Mikulič pa je leta 1988 - kot prvi predsednik zvezne vlade v povojni jugoslovanski zgodovini -odstopil, ko v zvezni skupščini ni dobil podpore za državni proračun. Polom se je nezadržno bližal. Razlike v dinamiki in naravi demokratizacijskih procesov med posameznimi jugoslovanskimi republikami, posebej med Srbijo in Slovenijo, so občutno vplivale na razkroj skupne jugoslovanske države in ga dodatno pospešile. Srbsko javno mnenje - z njim pa tudi velik del politikov in izobraženstva -je bil pod močnim vtisom dogodkov na Kosovu, kjer so se odnosi med srbskim in albanskim prebivalstvom ves čas zaostrovali. Srbski mediji so protialbansko vzdušje stopnjevali z enostranskim nacionalističnim poročanjem o nasilju albanske večine, rastoče srbsko izseljevanje iz pokrajine pa so proglašali za nacionalno-politični pregon in »genocid« nad Srbi.

    Sredi osemdesetih let so zahteve po ukinitvi kosovske avtonomije podprli tudi nekateri najvidnejši srbski izobraženci in partizanski borci iz druge svetovne vojne. Vprašanje o ustavnih spremembah, ponovni »združitvi« Srbije in »obnovitvi jugoslovanske enotnosti« je postalo za srbske medije ter velik del javnosti in političnih elit neke vrste preizkus, ki naj bi razkrival ne le kdo so srbski prijatelji in sovražniki, temveč tudi kdo je za Jugoslavijo in kdo proti njej. Politični razvoj v Sloveniji je tekel povsem v drugo smer. Prenovitveno politično pobudo so imela civilna gibanja, ki sredi osemdesetih let niso več le neartikulirano in s spontanimi provokacijami zavračala oblastne pozive k političnemu discipliniranju in spoštovanju razglašenih ideoloških vrednot, temveč so tudi že odkrito nastopala proti njim. Pri tem so na različne načine opozarjala na preživetost komunistične državno revolucionarne mitologije in nedemokratičnost političnega sistema ter se posmehovala izpraznjeni in napihnjeni podobi njegovih kulturnih obrazcev in ikonografije. Nekatere med temi akcijami - zlasti protimilitaristične, uperjene proti zapravljivosti in razkazovanju moči JLA, in bolj ironične, usmerjene proti pompoznim množičnim manifestacijam kot je bilo praznovanje »dneva mladosti« - so povzročile na vzhodu in jugu Jugoslavije, pa tudi v slovenski javnosti, veliko razburjenja in ogorčene proteste, saj so rušile dolga leta nedotakljive komunistične mite. Toda v isti sapi se je naglo širil tudi krog ljudi, ki je s civilnimi protesti in subkulturnimi skupinami simpatiziral in jih je podpiral.

    Toda v jugoslovanskem vrhu in večini republiških vodstev vse močnejših sredobežnih sil in vse večjih razlik preprosto niso bili pripravljeni in sposobni razumeti. Konec leta 1986 so zagovorniki krepitve osrednje državne oblasti prevladali v zveznem predsedstvu. To je poslalo v zvezno skupščino predlog ustavnih sprememb, ki je vrsto dotedanjih pristojnosti republik in pokrajin prenašal na federacijo, hkrati pa je zamudno iskanje konsenza v zveznih organih zamenjeval s preglasovanjem ter odpiral vrata zunajproračunskemu financiranju vojske. S predlaganimi ustavnimi spremembami so se - kot z osnovo za razpravo - strinjala vsa republiška vodstva, tudi slovensko. V Ljubljani so sicer upali, da bo mogoče v teku javne razprave še marsikaj spremeniti, vendar so hkrati povsem očitno klonili pod pritiski srbskega vodstva in »nerazvitih« ter se v strahu, da bodo v spopadu s »centralisti« na jugoslovanskem vzhodu in jugu ostali sami, odločili za preizkušeno politiko polovičnih dogovorov in kompromisov.

    Leta 1986 so po vsej državi potekali kongresi republiških in pokrajinskih organizacij Zveze komunistov in v večini njihovih vodstev so pripadnike starejše generacije zamenjali mlajši politični funkcionarji. Aprila 1986 so tako na svojem 10. kongresu sestali tudi slovenski komunisti in izvolili nove voditelje. Predsednik CK ZKS je postal Milan Kučan, ki je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih tesno sodeloval s Stanetom Kavčičem, ob njegovem padcu pa se je pridružil konservativcem in se je na ta način obdržal na političnem površju. Sprememba v slovenskem političnem vrhu vsaj sprva ni pomenila vidnejšega političnega zasuka, saj so novi voditelji pri reševanju najbolj perečih gospodarskih in političnih problemov ter glede slovenskega odnosa do Beograda, tudi naprej - kot dotlej - zastopali previdna in kompromisna stališča. Zato pa je politični pritisk znotraj Slovenije popuščal, kar je odpiralo prostor civilnim gibanjem in izobraženski opoziciji, ki se je zbirala okoli Nove revije. Leta 1987 je v Jugoslaviji povzročila pravi vihar 57. številka Nove revije, posvečena razmišljanjem o jugoslovanski krizi, o slovenskem položaju v Jugoslaviji in slovenski narodni prihodnosti. V njej so pod skupni naslovom »Prispevki za slovenski nacionalni program« izšli sestavki, ki jih je kot rdeča nit povezovala misel, da so se Slovenci v Jugoslaviji znašli v slepi ulici in se morajo, če se želijo končno uveljaviti kot »samostojen in avtonomen subjekt«, iz naroda brez lastne države preoblikovati v nacijo z lastno državo. Da bi to dosegli, bi se morali najprej otresti nadoblasti partije, ki je v komunističnem režimu prevzela vlogo »dejanskega suverena«, nato pa vzpostaviti odprt in demokratičen pravni in politični red, ki bo temeljil na svobodnem posamezniku in bo vsakomur dopuščal, da »brez strahu« izraža »svoja mnenja, svoje zahteve in svojo voljo« (Tine Hribar).

    Pisci v Novi reviji Jugoslavije še niso odklanjali ali postavljali pod vprašaj; ugotavljali pa so, da je federativna državna oblika »zgodovinski kompromis« in mora zato zvezna država skrbeti za samostojen in nemoten razvoj »majhnih in relativno nemočnih nacij«, ne pa nastopati kot »nadrejena in dominantna sila«, ki teži k »zedinjevanju in homogenizaciji« (Ivan Urbančič) Slovenske in jugoslovanske oblasti so stališča Nove revije ostro in kategorično zavrnile. V Sloveniji so se s kritikami in obsodbami najprej v starem slogu oglasile SZDL, Zveze borcev in ZKS, vodstvom teh organizacij pa so z javnimi zavrnitvami, ki so spominjale na zgodnje povojne čase, sledili razni forumi, časopisje, radio, televizija, delovni kolektivi in celo skupine posameznikov. Za jugoslovanski, srbski in vojaški vrh so bili novorevijaški »Prispevki« dokaz več o nevarnem širjenju »protirevolucionarnega« in »protijugoslovanskega« razpoloženja v Sloveniji. Zato so še povečali pritisk na slovensko vodstvo in ga pozvali, naj proti piscem in urednikom Nove revije ostro in odločno nastopi (tudi s sodnim pregonom). Toda v Ljubljani na frontalni spopad z opozicijsko inteligenco niso bili pripravljeni in so se omejili na organiziranje polemičnih, enostransko usmerjenih razprav v medijih in v okvirih Socialistične zveze. V slovenskem vrhu so se dobro zavedali, da bi nasilni ukrepi proti Novi reviji - zlasti v času, ko so potekale občutljive razprave o prihodnjem ustavnem položaju Slovenije v federaciji - še okrepili opozicijo in javno nezadovoljstvo, hkrati pa so odklanjali pozive k sodnemu pregonu novorevijaških avtorjev in urednikov, saj bi bilo popuščanje takšnim pritiskom nevaren precedens, ki bi zvezne oblasti in organe še opogumil v njihovi želji po omejevanju pristojnosti republik in poseganju v njihove notranje razmere.

    Slovenska politika se je v letih 1987-1988 tako znašla v primežu, ki se je vedno bolj zapiral. V Srbiji in zveznih organih se je stopnjevalo nezadovoljstvo zaradi slovenskega upiranja centralizaciji, pozivanja k »pluralizmu« in demokratizaciji ter zaradi popustljivega odnosa do civilnih gibanj in opozicije. V Sloveniji je medtem politično pobudo prevzela opozicionalna inteligenca, ki se je odkrito zavzemala za odpravo komunističnih oblastnih monopolov in uveljavitev demokratičnega reda, ki bo omogočal svobodno izražanje politične volje državljanov. Marca leta 1987 je Društvo slovenskih pisateljev organiziralo javno razpravo, ki je odklonila predlog ustavnih sprememb, češ da težijo k unitarnosti in centralizmu, vrsta pravnih strokovnjakov in vidnih intelektualcev pa je s peticijo, ki jo je podpisalo več kot deset tisoč pripadnikov raznih civilnih gibanj in drugih državljanov, republiško skupščino pozvala, naj ne podpre ustavnih dopolnil. Toda slovenski vrh se ni oziral na javne kritike in republiška skupščina v Ljubljani jih je 20. marca 1987 (z nekaj pomisleki in enim samim glasom proti) disciplinirano sprejela.

    Slovenski politiki si s tem v Beogradu niso pridobili večjih simpatij, v Sloveniji pa so še dodatno izgubili avtoriteto in ugled. Društvo pisateljev je poleti leta 1987 ustanovilo svojo ustavno komisijo, ki je večkrat javno opozorila na centralistično in nedemokratično naravo zveznih ustavnih predlogov. Ko je slednje potrdil tudi zvezni zbor zvezne skupščine, je slovenske oblasti pozvala naj o ustavnih spremembah izvedejo referendum. Hkrati je skupaj s posebno skupino Sociološkega društva začela pripravljati teze za novo slovensko ustavo, ki so jih javnosti predstavili konec aprila 1988, ko so jih objavili v Časopisu za kritiko znanosti. V uvodu k tezam so ugotavljali, da mora nova slovenska ustava temeljiti na priznanju pravice slovenskega naroda do države, zaradi česar je treba najprej sprejeti slovensko ustavo, ki bo Slovenijo »konstituirala kot suvereno državo« in šele nato začeti razpravo o Jugoslaviji »kot zvezi jugoslovanskih držav«. Zaželeno »slovensko državo« so opredeljevali kot demokracijo po zahodnem zgledu, s tržnim gospodarstvom in ustavnim redom, ki bo temeljil na spoštovanju človekovih pravic in državljanskih svoboščin. Potitovsko Jugoslavijo pa so zavračali in dokazovali, da so Slovenci kot majhen narod v sistemu, ki temelji na preglasovanju, obsojeni na večno manjšinskost brez možnosti za uresničitev svojih želja in zahtev. Prispevki za slovenski narodni program, objavljeni leta 1987 v 57. številki Nove revije in pisateljski ustavni poziv k preoblikovanju Slovenije v samostojno in suvereno državo, ki se bo z ostalimi jugoslovanskimi narodi šele pogajala o možni zvezi, so radikalno prelomili z dotedanjo slovensko narodno politično tradicijo in pomenili neke vrste končni premik od Herderja k Heglu (kot je to imenoval Tine Hribar), tj. od programa narodne avtonomije v večnacionalni državni skupnosti k programu lastne državne samostojnosti. V slovenski javnosti so bili sicer deležni precejšne pozornosti, niso pa - vsaj ne sprva - naleteli na množičnejše pritrjevanje in podporo, saj so se v razmerah, ko se je politična in gospodarska kriza v državi bližala vrhuncu, zdeli preveč tvegani in nerealni. Preteči sta morali še dve zelo napeti in pretresljivi leti (z vojaško intervencijo na Kosovu, z mitingaškimi obračuni z nasprotniki novega, nacionalističnega srbskega vodstva, z vojaškimi grožnjami Sloveniji in skrajno zaostritvijo srbsko-slovenskih odnosov), da so se v vrhu slovenske Zveze komunistov, ki je že od leta 1986 najavljala »sestopanje z oblasti«, sprijaznili s političnim pluralizmom in prižgali »zeleno luč« nastajanju političnih zvez, vendar s pogojem, da te ostanejo v okviru SZDL in se ne organizirajo kot samostojne politične stranke. S tem je Slovenija konec leta 1988 in v začetku leta 1989 stopila na novo pot, po kateri se je aprila 1990, ko so bile - po razpadu ZKJ - v republiki razpisane prve povojne večstrankarske volitve, vrnila k sistemu večstrankarstva in parlamentarizma. Prekinitev je bila dolga, saj je trajala več kot sedemdeset let - od leta 1929, ko so bile v Kraljevini SHS uvedene izredne razmere, -Slovenija pa je leta 1990 prvič v zgodovini dobila demokratično izvoljeno koalicijsko vlado. Kako nove in protislovne so bile razmere kaže podatek, da so se novi ministri še podpisali pod staro prisego, ki je govorila o spoštovanju socialistične ureditve.

    4. GOSPODARSKI VIDIK OSAMOSVAJANJA SLOVENIJE


    Na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta leta prejšnjega stoletja je Jugoslavija zapadla v globoko gospodarsko krizo, ki je bil eden najpomembnejših vzrokov za razpad države. Desetletje gospodarskega nazadovanja in razkroja je razkrilo vsa protislovja in slabosti »dogovorne ekonomije« ter nevzdržnost »družbeno ekonomske klime«, ki je omogočila prevlado povprečnih in neuspešnih gospodarskih organizacij ter ohranitev vodstvene sestave z nizko formalno izobrazbo. Hrvaški sociolog dr. Josip Županov je bolezensko stanje jugoslovanske družbe opisal takole: »Ujeti smo v past lastnih idej, ideologij in utvar in temu se ne more preprosto odpovedati in reči, kar je bilo je bilo, gremo naprej, začnimo od začetka«. Prepričan je bil, da se stanje ne bo popravilo, temveč se bo nadaljevalo »vsesplošno propadanje in vračanje k družbi, v kateri mora vsak poskrbeti zase, kakor ve in zna«. Ocene ekonomistov, da socialistični gospodarski sistem tudi v svojih najsvetlejših trenutkih ne more živeti brez nekaj deset odstotne inflacije in tujih kreditov, so doživele svojo potrditev. Stagflacijska kriza jugoslovanskega gospodarstva je v osemdesetih letih zamenjala več oblik. Začela se je z rastjo deviznega dolga, s pomanjkanjem dobrin na domačem trgu in upadanjem realnih plač. Leta 1985 je splošna poraba začela prehitevati rast dohodkov, obremenitve gospodarstva so se večale, medtem ko je gospodarska rast hitro upadala in se približevala ničelni stopnji. Naslednje leto je prišlo do bankrota bančnega sistema v Makedoniji, Črni gori in na Kosovu, čemur so sledile še agresivnejše zahteve po solidarnostnem prelivanju sredstev, pokrivanju izgub in potreb gospodarstev v nerazvitih republikah. Bančni sistem je postal poslovno in kreditno nesposoben, s tekočimi dohodki pa kljub povečanju primarne emisije ni bilo mogoče pokrivati vseh izdatkov. Prvič po začetku plačilno bilančne krize v letih 1981-82 Jugoslavija ni mogla odplačati tujim upnikom zapadlega dolga v višini 5,5 milijarde dolarjev. Zaradi padca proizvodnje, nizke učinkovitosti, umirajočega izvoza, erozije finančnega sistema in seveda inflacije se je leta 1987 gospodarstvo znašlo v predinfarktnem stanju. V tem letu so se »razblinili tudi zadnji prividi, ki so nekaterim (v Jugoslaviji) omogočali, da krojijo po svojih subjektivnih željah ne le ekonomsko-politične opredelitve, ampak tudi gospodarsko stvarnost samo«. S tem letom so začeli naraščati brezposelnost, število podjetij v stečaju in število stavk. Razlike med republikami so se povečale zlasti pri doseganju gospodarskih rezultatov in življenjski ravni. Jugoslavija se je znašla na dnu lestvice evropskih držav. Njen delež v svetovni trgovini se je zmanjšal, ugled pa je tako padel, da je izpadla iz svetovne investicijske igre.

    V drugi polovici leta 1988 in na prehodu v leto 1989 so se gospodarske težave še poglobile. Z rastočim cenovnim valom so se notranja neravnovesja razširila, razvojna in socialna stiska pa povečala. Inflacija je že od leta 1980 strmo naraščala in začela »pridobivati nekatere značilnosti hiperinflacije«; do leta 1985 je od 31% letno narasla na 75,8%. Leta 1986 je bila še dvoštevilna, leta 1987 trištevilna, jeseni leta 1989 pa je postala štirištevilna in prerasla v hiperinflacijo. Tega leta je jugoslovanski trg prenehal delovati. Sredi leta 1990 se je jugoslovansko gospodarstvo znašlo »dobesedno v agoniji«. Proizvodnja se je ustavljala, izgube podjetij so narasle do te mere, da je vsak drugi delavec v državi proizvajal z izgubo, nelikvidnost je paralizirala delovanje tudi tistih delov gospodarstva, ki bi sicer imeli pogoje za uspešen razvoj. Konec leta 1990 je prišlo do popolne zmede v delovanju gospodarskega in nato plačilnega in fiskalnega sistema. Centralna banka je razprodala devizne rezerve in ustavila intervencijsko prodajo deviz na deviznem trgu. Z ekonomskega stališča je zvezna država leta 1991 prenehala obstajati, saj ni zmogla več zagotavljati izplačila davkov, preprečiti postavljanja carinskih mitnic, samovoljnega tiskanja denarja, vzpostavitve različnih gospodarskih sistemov v državi ter obnoviti skupni trg.

    Slovenija je v sedemdesetih in na začetku osemdesetih let gospodarila previdneje in boljše kot druge republike. Svoje kredite je odplačevala, previdneje je najemala nove, bolj se je opirala na svoje sile in na svoje vire. Kljub temu pa je gospodarska kriza ni zaobšla, temveč jo je na nekaterih področjih prizadela celo močneje, kot ostale dele države. Slovensko gospodarstvo je že leta 1984 v bistvu stagniralo, potem pa ga je v prvih mesecih 1985. leta poleg polarnega zraka zajel tudi leden gospodarski »tuš«: proizvodnja je močno upadla, izvoz je bil počasnejši od uvoza, cene in plače so rasle. Jesenski meseci tega leta so prinašali vse bolj »mračno« podobo gospodarjenja v naši republiki. Uspehi pri vzpostavljanju ravnotežja med proizvedenim in razpoložljivim produktom so se razblinjali, industrijska proizvodnja je stagnirala, rast osebnih dohodkov se je spreminjala v »kaotično dirko prehitevanj in dohitevanj«, cene so naraščale, kmetijska prireja in pridelava je zaradi slabe letine izjemno upadla, presežek slovenske trgovinske bilance se je zmanjšal za 46 milijard dolarjev. Tudi v letih 1986 in 1987 je slovensko gospodarstvo nazadovalo, saj so bile stopnje rasti družbenega proizvoda, industrijske proizvodnje in naložb v osnovna sredstva negativne.

    Padajoča gospodarska rast se v naslednjih treh letih ni zaustavila, temveč je zajela tudi podjetja kot Iskra, TAM, Litostroj, Slovenske železarne, SCT, Strojne tovarne Trbovlje, ki so bila lokomotiva slovenskega razvoja in nadpovprečni izvozniki. Razvojno krizo ter upadanje gospodarske dejavnosti so spremljali še drugi negativni pojavi: nizka storilnost, devizna nelikvidnost in naraščanje obremenitev gospodarstva; med šestdesetimi različnimi prispevki in davki so se najbolj povečale obveznosti v zvezne sklade. Našteti negativni pojavi so povečali spore pri delitvi dohodka, otežili vstopanje tujemu kapitalu, povzročili so visoke izgube, stečaje, rast nezaposlenosti in življenjskih stroškov, znižali so obseg in učinkovitost investiranja ter zelo upočasnili kakovostno gospodarsko preobrazbo. V naši republiki se je krepilo spoznanje, da vedno bolj zaostaja za razvitim svetom. V drugi polovici leta 1990, torej že po političnih spremembah v Sloveniji, se položaj slovenskega gospodarstva ni popravil.

    Industrijska proizvodnja je porasla le septembra in oktobra, novembra pa se je znova zaustavila kot tudi druge gospodarske dejavnosti. Izvoz je vseskozi upadal, uvoz je naraščal, upadale so investicije, brezposelnost pa je narasla. Septembra 1990 so začele naraščati cene, oktobra so se zaradi prevelikega trošenja javnega sektorja začele težave na finančnem področju, ki se jim je novembra – tudi zaradi »napada« prebivalstva na devizne depozite – priključila splošna dinarska nelikvidnost. Tudi v prvi polovici leta 1991 se je nadaljevalo »depresivno« stanje slovenskega gospodarstva. Industrijska proizvodnja je padla na raven leta 1980, izgube podjetij so bile šestkrat večje od akumulacije. V rdečih številkah je bilo skoraj 2000 podjetij. Obseg blagovne menjave s tujino je zelo zaostal, zaloge so upadle. Število brezposelnih se je približalo 50.000. Podjetja niso imela niti dela niti denarja in so zahtevala pomoč države. Investicij skorajda ni bilo več, gospodarski tokovi so usihali, začel se je boj za preživetje. Maja 1991, tik pred desetdnevno vojno, so se nekatere gospodarska gibanja začasno normalizirala. Industrijska proizvodnja je prešla iz zmanjševanja v stagnacijo, konvertibilni izvoz je začel rasti, uvoz pa padati, tako da je bil izvoz večji od uvoza. Plače so nominalno stagnirale, relativna likvidnost gospodarstva se je povečala.

    Vzroke gospodarskih težav in katastrofalnega stanja, v katerega je zabredla država v osemdesetih letih ter vzroke, da je gospodarski razvoj v Jugoslaviji v osemdesetih letih deloval stihijsko in neorganizirano, brez stvarnega vsebinskega koncepta, ob šibki podpori finančnih sredstev in vrsti odprtih vprašanj ideološke pravne narave, je treba iskati najprej pri vladajoči politiki. Ta zaradi ideološke naravnanosti in ujetosti v dogme ni imela vzpostaviti pogojev za večjo tržno naravnanost gospodarstva, za vrednotenje dela in njegovih rezultatov, niti ni zmogla zagotoviti odgovornosti za poslovne in druge rezultate, ter preprečiti pojav monopolnih in drugih netržnih oblik obnašanja. Še odločilnejše pa je bilo, da v osemdesetih letih v jugoslovanski zvezi komunistov ni bilo enotnosti pri iskanju izhoda iz dolgotrajne krize, ki je stopnjevala spore med republikami pri delitvi vse manjšega družbenega proizvoda, kot tudi pri preoblikovanju odnosa politike do lastnine, blagovne proizvodnje in trga, pri razpolaganju z osebnimi dohodki in z obrestmi, ter določitvi razmerja med republikami in federacijo itn. Če povzamemo oceno Franceta Popita, je do idejne neenotnosti privedel konflikt med zagovorniki socializma kot tržne ekonomije in zagovorniki socializma kot sociale. Na eni strani so bili torej zagovorniki korenitih sprememb obstoječega gospodarskega sistema, s katerimi naj bi omogočili, da bi si gospodarstvo opomoglo, začelo napredovati in bi tako dalo ljudem perspektivo za boljše življenje. Na drugi strani pa so bili tisti, ki so verjeli, da je še čas, da se ob čvrsti federaciji izpelje reforme socialističnega gospodarstva. ZKJ je šele leta 1986 priznala, da je v državi gospodarska kriza in zato sklenila, da je za njeno premagovanje treba omejiti državno regulativo ter odpraviti ovire, ki so na poti uresničevanja programa gospodarske stabilizacije. Potem pa so sledila tri leta omahovanj in izmikanja, preden je zvezni partijski vrh končno priznal, da je težak ekonomski položaj eno najbolj »nevralgičnih« področij, ki je vir slabih političnih in družbenih razmer v državi. Kljub temu pa ni hotel podpreti nobenega programa za izhod iz krize, če ni temeljil na socialističnem samoupravljanju, družbeni lastnini ter plansko-tržnem sistemu.

    Decembra 1989 je CK ZKJ vendarle sprejel dokument, katerega temeljna opredelitev je bila, da »brez preseganja dosedanjih modelskih spoznanj in realitet socializma (ter) zavesti v smeri novega modela socializma ni mogoč izhod niti iz dosedanje krize niti iz krize socializma sploh«. Večina članov Centralnega komiteja ZKJ se je postavila na stran reformskih izhodišč, ki so temeljila na enakopravnejšem razvijanju vseh oblik lastnine, na prevladujočem pomenu trga, samostojnosti gospodarskih subjektov, konceptu v svet odprtega gospodarstva, na novi vlogi države in ekonomske politike ter na večjem upoštevanju ekonomskih meril upravljanja. Za reševanje odprtih vprašanj pa mu je zmanjkalo časa, saj je država v naslednjem letu začela razpadati.

    Slovenski komunisti so bili stvarnejši in okretnejši pri ocenjevanju političnih in gospodarskih razmer v državi, zato so še pravi čas zaslutili, da se je začelo odštevanje zadnjih dnevov neomejene partijske vladavine in države. Spomladi 1986 so na 10. kongresu ugotovili, da je v državi ne samo gospodarska temveč splošna kriza. Vzroke za gospodarsko neučinkovitost in recesijo so pripisovali prizadevanjem nekaterih republiških vodstev, da bi zaustavili ali vsaj preložili gospodarsko preobrazbo, nadalje preveliki vlogi države oziroma »krčevitemu vztrajanju na koncepciji državnega vladanja in državnega vtikanja v reprodukcijske tokove«, predvsem pa predolgemu ohranjanju administrativnega gospodarskega sistema in njegovi »naravi« prilagojeni ekonomski politiki. Dojeli so, da je za pot iz krize treba zmanjševati vlogo partije pri načrtovanju in vodenju gospodarske politike, zaostriti odgovornost za sprejemanje pomembnejših odločitev, na novo opredeliti temeljna načela socialističnega gospodarskega sistema ter ga obogatiti s pridobitvami zahodnega sveta. Med temi pridobitvami so postavili na prvo mesto blagovno-tržni sistem. »Praktično ni adekvatne zamenjave za tisto, kar svetu kapitala predstavlja dobiček in zasebna lastnina«, je poudaril novembra 1986 Milan Kučan. Po njegovih ocenah so to spoznale tudi druge komunistične partije po svetu, kar so priznale tudi na svojih kongresih. Poleg uveljavitve tržnih zakonitosti in odprtosti gospodarstva za mednarodno blagovno menjavo, so slovenski komunisti med cilje razvojne prenove zapisali še finančno ozdravitev gospodarstva in spremembo dohodkovnih odnosov, večjo kakovost izdelkov in storitev, tehnološko prenovo, »rojstva« novih, manjših in uspešnejših podjetij in »odmiranje« poslovno neuspešnih, novo vlogo akumulacije, ki ne bo več temeljila na tujih kreditih, opustitev panožnega razvojnega načela, ki je favoriziral razvoj enih panog na račun drugih, prilagoditev regionalnega razvoja zahtevam trga, večje naložbe v znanost in izobrazbo ter večjo vlogo poslovodnih teles v podjetjih. Kljub nesporni zagnanosti za čimprejšnje uveljavljanje novih razmer pa CK ZKS ni bil pripravljen presekati popkovine s temelji socialističnega gospodarstva. Samoupravljanje naj bi se po novem gospodarskem ustroju pomladilo in dobilo nov življenjski prostor. To je z drugimi besedami pomenilo, da bi morala intenzivni način gospodarjenja in tržni sistem zagotoviti »uveljavljanje združenega delavca kot temeljnega subjekta gospodarjenja z družbeno lastnino«. Partijsko vodstvo ni pristalo na »nepremišljeno« reorganizacijo TOZD-ov; ti naj bi se kot temeljni gospodarski subjekt ohranili še naprej. Spreminjanju njihove organizacijske podobe sicer ni nasprotovalo, postavilo pa je pogoj, da mora biti nova oblika prilagojena nadaljnjemu razvoju samoupravljanja, ki je, »če je dobro izpeljano v življenju vzvod uspešnega gospodarjenja in hkrati nedvomno civilizacijski dosežek«. CK ZKS je bil zelo občutljiv za vsako zoževanje prostora novemu razmahu samoupravnih ekonomskih odnosov, ker je prav na samoupravljanju gradil svojo obrambo proti državnemu socializmu in centralizmu, ki se je krepil v Beogradu.

    Leta 1989 je bilo med zvezno in slovensko partijo le še nekaj stičnih točk. Te so bile prepričanje, da je korenita reforma nujna, da je treba zagotoviti ekonomsko uspešnost in demokracijo, da mora Jugoslavija postati federacija enakopravnih narodov in da se je treba približati ekonomskim standardom dela, upravljanja in človekovih pravic. Na zadnjem kongresu ZKJ januarja 1990 sta se jasno oblikovali dve nepomirljivi frakciji: slovenska in srbska. Slovenska zveza komunistov se je sprijaznila s spoznanjem, da je socializem kot svetovna ideologija ter gospodarski in politični sistem razpadel. Zavedala se je, da sta preživetje in politična prihodnost odvisni od hitrosti demokratizacije in izboljšanja gospodarskih razmer v državi. Imela je dovolj časa za spoznanje, da se bo proces političnih in gospodarskih reform zaradi obnavljanja in krepitve makroekonomskih pooblastil zvezne vlade zelo zavlekel. Partijsko vodstvo si tudi ni delalo utvar, da bodo največji račun za sanacijo jugoslovanskega gospodarstva morala poravnati slovenska podjetja in prebivalstvo z drastičnim znižanjem standarda. Srbski komunisti so nasprotovali korenitim institucionalnim spremembam gospodarskega sistema, ker so verjeli, da je še mogoča reforma socialističnega gospodarstva. Poleg tega so bili zagovorniki močne Jugoslavije. Dve ideji »Evropa zdaj« in »Federacija ali nič« nista bili pripravljeni na kompromise in dogovarjanja, čeprav je to pomenilo neizogiben razpad Zvez komunistov Jugoslavije.

    Poskusi zveznih vlad, da bi zaustavile krizo in preuredile gospodarstvo, so propadli. Reformni programi so bili nedodelani, vlade so gledale na probleme parcialno, jih reševale s permanentnimi intervencijskimi ukrepi in nenehnim prerazporejanjem dohodka, ohranjale so preživele socialistične proizvodne odnose in privilegije ter nalagale gospodarstvu bremena, ki jih ni zmoglo in tudi ni znalo prenesti. Novo vlogo gospodarstva lahko primerjamo s skakalcem, ki je desetletja skakal na trimetrski skakalnici, naenkrat pa so od njega zahtevali, da začne brez treninga skakati na dvestometrski skakalnici, ki jo je dotlej opazoval le od daleč. Prva se je z nakopičenimi problemi spopadla vlada Milke Planinc. Njen antiinflacijski program sta zaradi nepoznavanja ekonomskih zakonitosti leta 1985 razvrednotila dva zvezna partijska plenuma prav takrat, ko je začel dajati prve rezultate. Stabilizacijska politika Milke Planinc sicer ni uspela obvladati inflacije, saj ta ni upadla na predvidenih 10%, temveč je od leta 1982 naraščala. Slovenski ekonomisti so dokazali, da zaradi zunanje solventnosti zvezna vlada inflacijske rasti v letih 1982-1985 objektivno ni mogla preprečiti. Hkrati pa tega tudi ni smela storiti, če je hotela doseči najnujnejše ekonomske cilje, to je bistveno zmanjšati notranjo porabo, zlasti osebne dohodke in njihovo porabo vrniti na raven iz leta 1979. Vlada je te cilje dosegla, saj je redno odplačevala obresti ter odplačevala del zunanjega dolga. Ironija, ki jo je partijski ni mogel razumeti, niti sprejeti, je bila torej v tem, da je bila večja inflacija cena za dosego ciljev oziroma, »če se inflacija ne bi pojavila sama, bi jo morala zvezna vlada spodbuditi«. Ekonomska politika je na ta način pripravila pogoje za spopad z inflacijo. Umik tega programa je izničil rezultate tri do štiriletnih prizadevanj.

    Nič boljše se ni godilo vladi Branka Mikulića. Premier je v svojem nastopnem govoru maja 1986 veliko obljubil: od povečanja proizvodnje, deviznega priliva, izvoza in uvoza, do odmika dogmatične obremenjenosti in idejnih omahovanj, ki so dotlej zelo bremenila reformna prizadevanja. Mikulićevi vladi pa gospodarskih razmer, kljub neverjetni normativni evforiji in kljub temu, da so bili v razdobju 1985-1987 zunanji pogoji gospodarjenja ugodnejši in zunanja obremenitev manjša, ni uspelo popraviti, temveč so se še poslabšale. Prva dva stabilizacijska programa, torej Program programirane inflacije iz junija 1986 ter Program ukrepov in aktivnosti za zmanjševanje inflacije in stabilizacijo gospodarstva iz novembra 1987, sta bila zasnovana na predpostavki, da je mogoče z interventnimi ukrepi na eni strani pospeševati proizvodnjo, na drugi pa omejiti porabo in rast cen. Vlada se je zanašala na to, da bo rast cen »programirala« in oblikovala nižje, kot bi se sicer same na trgu, s čimer bi omilila stroškovne pritiske na cene in bi tako prispevala k znižanju inflacije. Skupaj s spremembo deviznega sistema in s programom konsolidacije notranjih in zunanjih dolgov naj bi tako rešila najbolj pereče gospodarske probleme. Od prvega programa je zvezna vlada odstopila marca 1987, od drugega pa maja 1988. Do spomladi 1988 je propadel še en program, ki pa ne sodi med grehe Mikulićeve vlade. To je Program zunanje likvidnosti, sprejet leta 1985, ki je temeljil na predpostavki, da bo izvoz do leta 1988 tako narasel, gospodarstvo pa imelo dovolj »predaha«, da bo država lahko začela z resnimi gospodarskimi spremembami. Od visoke rasti izvoza pa ni bilo nič. Pri pripravi tretjega programa, to je programa t.i. treh liberalizacij (cen, uvoza in deviznega trga) ter nominalnih sider iz maja 1988, pa Mikulić ni mogel več uporabiti domačih zdravil, temveč je moral slediti nareku mednarodnih denarnih ustanov, če je hotel reprogramirati dolg in priti do svežega denarja. Ne, da bi se vlada zavedala, je program, ki je pognal na zelniku Mednarodnega denarnega sklada, predstavljal nadaljevanje ekonomske politike, ki so jo nekateri člani Mikulićeve vlade leta 1985 tako kritizirali. Bistvo programa je bila 90-95% ciljna inflacija in njej prilagojeno gibanje gospodarskih tokov (osebnih dohodkov, denarne mase, tečajev itn.), precejšnja sprostitev cen in uvoza, omejevanje domačega povpraševanja, omejevanje denarne emisije ter znižanje stroškov javnega sektorja. Majski program je vzdržal le do oktobra 1988, ko je zvezna vlada s prevelikim dvigom t.i. sider povzročila, da se je inflacija znova dvignila v »višave«.

    Tudi zadnji poskus reševanja jugoslovanske krize, ki se je začel marca 1989 z nastopom vlade Anteja Markovića, se je končal s popolnim polomom. Marković je ob svojem nastopu obudil žarek upanja, da se bodo razmere v državi popravile. Kot svoje prednostne naloge je napovedal samostojnost gospodarskih subjektov ter zmanjševanje regulacije države in njenega normativizma. Vendar pa zvezna vlada kljub katastrofalnim gospodarskim rezultatom v naslednji mesecih ni hitela s pripravo protiinflacijskega programa, niti s celovito strategijo globalnega prestrukturiranja gospodarstva. Protiinflacijski program, ki ga je vlada predstavila decembra 1989, ni več temeljil na postopnem zaviranju inflacije, temveč na šok terapiji, se pravi na enostranskih in drastičnih ekonomskih ukrepih, s katerimi naj bi v naslednjem letu rast cen dosegla le 13%. Markovićev Program gospodarskih reform in ukrepov za njihovo uresničitev v letu 1990 je temeljil na konvertibilnem dinarju in fiksnem tečaju, na restriktivni denarni in na finančni politiki, na liberalizaciji cen in trga ter na zamrznitvi plač na ravni iz novembra 1989. Program je bil deležen splošne podpore doma in v tujini, hkrati pa tudi opozoril ekonomistov, da se utegne zgoditi, da ga v pol leta »ne bo dosti ostalo«. Markoviću je uspelo do maja 1990 bistveno zmanjšati inflacijo, ni pa mu uspelo zaustaviti padca proizvodnje in izvoza ter obnoviti skupni jugoslovanski trg, ki je bil v njegovi viziji temelj državne enotnosti. Ko je bilo treba program junija izpopolniti, je dal prednost političnim odločitvam (promociji političnih programov in strank), ki naj bi zagotovile oblikovanje novega socializma in njegove tretje poti. Te dolgoročne rešitve, ki jim je v poletnih mesecih dodal še nekaj popolnoma zgrešenih potez (opustitev korekcije tečaja, povečanje plač zvezni upravi, selektivno kreditiranje kmetijskih podjetij), so bile za trenutne razmere neprimerne, za utrditev dosežene stabilizacije pa celo škodljive, zato je program jeseni 1990 propadel. Januarja 1991 je Marković pripravil minimalni program za delovanje države v prehodnem obdobju. Ta je bil, kot je zapisal Janko Lorenci v Delu, »samo še besedna harmonika, do slepote iztrgana iz realnega časa in prostora«, zato ni dobil soglasja, niti ni imel nobenega vpliva več na nadaljnji razvoj dogodkov.

    V decembrskih dneh leta 1990 je vlada Republike Slovenije predstavila skupščini dokument z naslovom Osamosvojitev Slovenije, ki se je začel s pomenljivim vprašanjem: Tvegati ali privoliti v popolno gospodarsko razsulo? In dala nanj kratek odgovor: Tvegati. Odločitev o izločitvi slovenskega gospodarstva iz jugoslovanske skupnosti se je pripravljala več let. Leta 1985 je slovenski političnih vrh dokončno spoznal, da je treba opustiti defenzivno politiko do zveznega središča. Junija 1985 sta predsednik republiškega predsedstva in predsednik republiškega izvršnega sveta poudarila, da je nastopil čas, ko je treba biti bolj dejaven pri oblikovanju tekoče ekonomske politike in dograjevanju gospodarskega sistema na zvezni ravni ter da se ne sme več »popuščati«, ampak »odločno upreti vsem poskusom demontiranja socialističnega samoupravljanja«. Predsedstvo SR Slovenije je bilo še posebej nezadovoljno z ukrepi zvezne vlade, ki so bili namenjeni izboljšanju katastrofalnega gospodarskega položaja v treh nerazvitih republikah, saj so pomenili prelivanje sredstev in večjo inflacijo. Dolgoročni plan gospodarskega razvoja SR Slovenije v letih 1986-2000 je bil prvi odmevnejši rezultat dejavnejšega odnosa slovenske politike do Beograda, saj je med prednostne naloge na gospodarskem področju postavil zmanjšanje sodelovanja slovenskega gospodarstva z gospodarstvi drugih republik ter njegovo tesnejšo povezanost z razvitim zahodnim svetom.

    Slovenski predstavniki so v zveznih telesih najprej opozarjali na primere zavlačevanja in nasprotovanja pri sprejemanju nove gospodarske zakonodaje, nato pa začeli dajati predloge in pobude ter se dejavno vključevati v reševanje problemov, ki so najbolj dušili slovensko gospodarstvo. Leta 1987 je v Sloveniji prevladalo spoznanje, da ni več mogoče podpirati ukrepov zveznih teles, saj bi to pomenilo propad domačega gospodarstva. »Taktika, da se čaka, taktizira, preudarja, ko gre za globoke stvari ni več na mestu«, je bilo slišati marca tega leta na seji političnega aktiva CK ZKS, ker se »na vseh področjih ruši osnova federalne ureditve, gre za en centralističen koncept, ki se mu je treba zoperstaviti (in ga) napasti«. Sklenili so, da bodo v bodoče podprli le tiste sistemske odločitve, ki bodo odpirale vrata gospodarski reformi. Novo taktiko so začeli udejanjati konec leta 1987, ko je naša republika pogojevala sprejem zvezne resolucije za naslednje leto s sprejemom deviznega zakona. Taktika zavlačevanja in pogojevanja pri dajanju soglasja je kmalu izgubila svojo upravičenost in je slovenski politiki prinesla več škode kot koristi. Ker je namreč v načelu podpirala stabilizacijske programe zvezne vlade, ni pa jim hotela dati soglasja zaradi nestrinjanja s predlaganimi ukrepi, jo je Zvezni izvršni svet obtožil dvoličnosti. Domača strokovna in širša javnost pa je kritizirala njeno šibkost in nenačelnost, češ da v Ljubljani ukrepe zvezne vlade kritizira, ko pa pridejo slovenski politiki v Beograd, se hitro umaknejo in na koncu vedno popustijo. Slovenski predstavniki so v zveznih telesih začeli predlagati svoje rešitve, ki največkrat niso dobile podpore.

    Leta 1988 se je slovenska politika očitno sprijaznila z dejstvom, da so razvojne možnosti slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva omejene in brez prihodnosti. Razlogov za tako spoznanje je bilo več, odločilna pa sta bila naslednja dva. Prvi je bil, da sta v državi prevladali dve razvojni »strategiji«, slovenska in srbska. Slovenska je po besedah prvega moža slovenske partije Milana Kučana temeljila na tehnološki inovativnosti in razvitosti ter v svet odprti družbi. Srbska »strategija« pa se je zavzemala za zaprtost in avtarkijo. Temeljili sta na povsem drugačni gospodarski sestavi, zlasti pa naravnanosti, zato je bil kompromis med njima skorajda izključen. Slovensko gospodarstvo je bilo usmerjeno na konvertibilni trg in je hotelo svoj delež na njem čim bolj povečati. Srbsko gospodarstvo pa je bilo usmerjeno na vzhodna, klirinška tržišča (leta 1988 je imela Srbija več kot 40% vsega jugoslovanskega klirinškega izvoza), zato bi jo depresija klirinškega dolarja in drugi ukrepi, ki bi šli v prid izvozu na zahod gospodarsko zelo prizadeli. Drugi razlog so bile razprave o spremembi zvezne ustave, ki so tedaj potekale v zvezni skupščini. Te so bile namreč brezplodne, nestrokovne in celo »neresne«. Razpravljalci so bili brez ekonomskega znanja, zato največkrat sploh niso vedeli, kaj je za gospodarstvo dobro in kaj slabo. Oba navedena in še drugi razlogi so bili voda na mlin opozorilom in zahtevam, ki so prihajali tako iz vrhov republiške partije kot tudi izven nje, da je prišel čas, ko je treba okrepiti gospodarske povezave z Evropsko gospodarsko skupnostjo ter biti bolj »prepričljiv« in nepopustljiv pri udejanjanju svojih razvojnih želja in potreb. Slovenska vlada se je že pri prvih poskusih samostojnejšega delovanja na gospodarskem področju prepričala, da je gospodarska suverenost republike omejena zgolj na nekaj segmentov razvoja in fiskalne politike in da ima zato omejene možnosti za spreminjanje ali dopolnitev tistih členov republiške zakonodaje, ki so omejevali hitrejši razvoj tržne ekonomije in podjetništva. To pa je ni, kot je zapisala v svoje poročilo, »zaustavilo, da se ne bi trudila stalno pomikati naprej mejo možnega delovanja« in samostojna ukrepanja. Okrepila je regionalno sodelovanje z Delovno skupnostjo Alpe Jadran ter drugimi podobnimi regionalnimi organizacijami v sosednih državah (ARE, AGEG, CLRE, EALD) ter začela razmišljati, kako bi se prilagodila evropskim integracijskim procesom in aktivnostim, ki so bile povezane s projektom Evropa po leta 1992.

    Konec leta 1989 in na začetku leta 1990 se je zvrstilo nekaj dogodkov, ki so Slovenijo začeli potiskati na pot gospodarskega osamosvajanja. Septembra 1989 je slovenska skupščina sprejela dopolnila k slovenski ustavi, med katerimi je bila tudi ekonomska suverenost Slovenije. Dopolnila so določala, da bo republika sama odločala, katere zvezne zakone bo upoštevala. S slovenskega stališča je postal obstoječi jugoslovanski ekonomski sistem »nekonsistenten« in je zgubil velik del svoje veljavnosti. Pred vrati je bilo normativno osamosvajanje naše republike na gospodarskem področju. Decembra 1989 se je začela srbska gospodarska vojna proti slovenskim podjetjem. Slovenskemu gospodarstvu je prizadejala več kot sto milijonov dolarjev škode, slovenski politiki pa so služili kot dokaz, da zvezna vlada samovoljnih ukrepov posameznih republik noče in ne more preprečiti. Odločilnega pomena je bilo tudi Markovićevo videnje Jugoslavije, ki si jo je predstavljal kot »konvoj«, v katerem mora biti hitrost prilagojena najpočasnejši ladji. V Sloveniji so ga sprejeli kot grozeče in nesprejemljivo napoved, saj je bilo več kot očitno, da imajo ladje v »jugoslovanskem konvoju« poleg različnega ustroja tudi nasprotujoča videnja o hitrosti in smeri skupnega potovanja. Začeli so se spraševati, ali ni prišel čas, ko se je treba odločiti, »kako se voziti skupaj in če sploh?« Slovenska vlada je na te enostranske posege in grožnje odgovorila z zamudo. Njeni ukrepi (ustavitev plačevanja dela sredstev v zvezne sklade, Deklaracija o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Republiko Slovenijo idr.) so pokazali, da je potrebno po samostojnejšem gospodarskem razvoju povezala z zahtevo po preureditvi Jugoslavije v konfederacijo.

    Na prvih strankarskih volitvah v Sloveniji aprila 1990 je zmagal Demos, ki se je že pred tem opredelil za samostojno in gospodarsko neodvisno Slovenijo. Z imenovanjem Demosove vlade maja 1990 se je začel proces dejanskega trganja slovenskega gospodarstva od jugoslovanskega, ki je potem trajal do decembra 1991. Ta proces lahko razdelimo na tri obdobja.

    Prvo obdobje je trajalo od maja do decembra 1990. V tem času vlada Lojzeta Peterleta gospodarskim vprašanjem ni namenila posebne pozornosti, ni jih opredelila kot prednostne, ni izdelala podrobnega gospodarskega programa, niti ni sprejela ukrepov za večjo samostojnost slovenskega gospodarstva. Takšen odnos do gospodarskih vprašanj je bil posledica koalicijsko sestavljene vlade, v kateri so imeli koalicijski partnerji različne poglede na hitrost in radikalnost osamosvajanja pa tudi na vlogo gospodarstva v procesu osamosvajanja. Kljub temu pa se je v drugi polovici leta 1990 nesporno začela, kot je zapisal eden vodilnih slovenskih gospodarskih analitikov Veljko Bole, »ekspanzija« republiške ekonomske politike, ki je »radikalno širila ekonomsko političen spekter, preko katerega je začela vplivati na pogoje gospodarjenja«. Ta »ekspanzija« je bila v precejšnji meri izsiljena zaradi neugodnih pogojev gospodarjenja, ki jih je ustvarjala zvezna ekonomska politika; ključna je bila premajhna denarna oskrbljenost slovenskega gospodarstva, v manjši meri pa tudi politika tečaja in povečano davčno breme (tudi zveznega proračuna). Omogočile so jo politične spremembe v Sloveniji in razpad pravne ureditve gospodarjenja.

    Program, ki ga je predsednik vlade predstavil v nastopnem govoru in ga je potem vlada mesec dni kasneje obravnavala na osmi seji, je bil zelo splošen. V njem so bila prizadevanja za zmanjševanje pristojnosti zvezne države, tesnejši gospodarski stiki z drugimi državami in vključevanje v ekonomske integracije, oblikovanje nove gospodarske ureditve po zgledu zahodnega sveta, oživitev gospodarske dejavnosti in »lastni« posegi v ekonomsko politiko. Kot je leto dni kasneje napisal podpredsednik vlade, odgovoren za gospodarstvo, dr. Jože Mencinger, je vlada postavila v ospredje tri cilje. Poskušala je zagotoviti »preživetje gospodarstva v razdobju sistemske transformacije«, vzpostaviti sistem tržnega gospodarstva, ter postopoma prevzemati gospodarski sistem in širiti področje gospodarske suverenosti. Pri prevzemanju pristojnosti za vodenje gospodarske politike in pri uvajanju novega gospodarskega sistema naj bi pazila, da z novimi ukrepi ne bi »povzročili nepotrebnih lomov v pogojih gospodarjenja« in izzivali protiukrepov drugih republik, federacije in tujine. Politiko gospodarskega »preživetja« je Mencinger predstavil kot pragmatično prilagajanje političnim odločitvam, zvezni gospodarski politiki, dogajanjem v Jugoslaviji in svetu. S tako politiko bi morali obdržati pri življenju čim več podjetij ne glede na njihove rezultate. Taka politika je bila po njegovem najboljša izbira, saj so bili makroekonomski okviri, v katerih je takrat delovalo slovensko gospodarstvo, nenormalni, pristojnosti slovenske vlade pa zelo omejene. Pomembna je bila tudi okoliščina, da je imela vlada omejene finančne in druge možnosti za hitrejšo oživljanje in osamosvajanje slovenskega gospodarstva. Nosilci ekonomske politike so usmerili svojo energijo v iskanje rešitev in sprejemanj ukrepov za »preživetje« slovenskega gospodarstva. Preprečevali so stečaje z odlaganjem plačilnih obveznosti v republiški proračun, problem dokapitalizacije in republiških subvencij za neto izvoz so reševali z izdajanjem republiških obveznic. Vlada je odkupila del iraškega dolga in zbirala dodatna sredstva za pomoč brezposelnim, nadzorovala je plače in omogočila neposredno zadolževanje slovenskih podjetij v tujini. Pripravljala je predpise, s katerimi je omejevala nelikvidnost in povečevala konkurenčne sposobnosti slovenskega gospodarstva. Vladina gospodarska politika je bila deležna številnih kritik, ki so letele predvsem na njeno pasivnost, zaradi katere se problemov ni lotevala sistematično in neposredno, temveč tako, kot so se pojavili. Prizanesla ji ni niti domača ekonomska stroka. Slednja je vladi očitala, da se je problema premajhne denarne preskrbljenosti gospodarstva lotila »zelo neurejeno in precej neuspešno«. Njena likvidnostna »injekcija« v juniju je bila simbolična, saj ni uspela potegniti likvidnostnih sredstev iz bank in od prebivalstva, kot so to storili v drugih republikah. Nadalje je po sodbi stroke začela prepozno stimulirati izvoz, zadrževati prihodke federacije in se ukvarjati s trošenjem javnega sektorja. Premalo je storila za znižanje obremenitev podjetij; junijsko znižanje je bilo operjeno le v kršenje obstoječe nadpovprečne davčne obremenitve slovenskega gospodarstva. Vlada je zapostavila urejanje »standardnih« področij republiške ekonomske politike, ki so ji formalno pripadale že pred majem 1990. Na področju osebnih dohodkov ter prispevkov skupne porabe in davkov republiškemu in občinskim proračunom v letu 1990 ni prišlo do nobenih bistvenih premikov. V dobro pa so se nosilcem ekonomske politike šteli, da so bili restriktivno razpoloženi, kar je bilo ugodno za dolgoročno vzpostavljanje večje cenovne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.

    Vlada, kot tudi politika nasploh je v tem času še »nihala« v odnosu do Jugoslavije. Vodilni ekonomisti, nekateri so bili tudi v vladi, so menili, da je zahteva po ekonomski odcepitvi slovenskega gospodarstva od jugoslovanskega z ekonomskega gledišča sporna in nesprejemljiva. Zaradi močne navezanosti slovenskega gospodarstva na jugoslovansko je vlada še nekaj mesecev podpirala Markovićevo politiko in se, tako kot nekatere politične stranke, zavzemala za postopno, dolgoročno osamosvajanje gospodarskega področja. Oboji so torej zagovarjali previdnost pri trganju vezi slovenskega gospodarstva od Jugoslavije, zato so se opredelili za konfederacijo oziroma za meddržavno zvezo po vzoru Beneluksa. V tovrstni zvezi naj bi bilo prilagajanje jugoslovanski zakonodaji in odvajanje manjših sredstev v zvezni proračun minimalno, zagotavljala pa naj bi, da ne bi po nepotrebnem in premočno prizadeli slovenskega gospodarstva in prebivalstva, se pravi mu ne prezgodaj zaprli dostopa do zveznih deviznih, blagovnih in drugih rezerv, ogrozili veljavnosti mednarodnih sporazumov in prekinili gospodarskih tokov s tujimi trgi. Del politike pa je bil bolj radikalen in je zahteval, da se takoj ustavi odliv sredstev v Beograd. Svarili so, da pristajanje na konfederacijo pomeni tudi pristajanje na zvezno gospodarsko politiko in prepuščanje vse pobude Zveznemu izvršnemu svetu. Julija 1990 je slovenska skupščina potrdila usmeritev za konfederalno ureditev, vendar pa so razprave o elementih konfederalne pogodbe pokazale, da so razlike med posameznimi deli države precej večje kot v Evropski skupnosti, zato so bile slaba podlaga za oblikovanje skupne monetarne unije, skupen trg pa je izgledal utopija. Avgusta 1990 je slovenska vlada Memorandumu o gospodarski politiki v preostalih mesecih 1990. leta zahtevala spremembo stabilizacijske politike ter zvezni vladi sporočila, da bo začela sprejemati ukrepe za zaščito svojega gospodarstva.

    Decembra 1990 se je začelo drugo in najpomembnejše obdobje izstopanja slovenskega gospodarstva iz jugoslovanskega gospodarskega sistema, ki je trajalo do 25. junija 1991. Meseca junija sprejeta programska usmeritev je še ostala podlaga za delovanje vlade, vendar je, gledano v celoti, dominantno mesto namenila gospodarskemu osamosvajanju od Jugoslavije, medtem ko sta bili politika »preživetja« in prizadevanja za vzpostavljanje tržnega gospodarstva potisnjeni nekoliko v ozadje. V prvih dneh decembra je vlada obravnavala več elaboratov, ki so analizirali različne vidike osamosvajanja Slovenije. Skupne ugotovitve je predstavila v že omenjenem gradivu z naslovom Osamosvojitev Slovenije. V ta dokument je zapisala, da ni več razlogov za vztrajanje Slovenije v jugoslovanski skupnosti, ker federativni okvir ne omogoča več zaščite življenjskih interesov slovenskega gospodarstva ter omejuje Slovenijo pri vključevanju v evropski gospodarski prostor, kar je postavila kot vprašanje svojega gospodarskega preživetja. Sporočila je, da je gospodarsko osamosvojitev postavila za svoj prvi cilj in predložila prvi scenarij osamosvajanja, ki potem do spomladi 1991 ni bil nadgrajen: postopno vzpostavljanje svojega finančnega sistema, zmanjševanje izgub družbenega proizvoda, pogajanja z republikami o razdelitvi premoženja, oblikovanje novih gospodarskih povezav in zagotovitev tujih vlaganj. Menila je še, da se bo slovensko gospodarstvo zaradi svoje naravnanosti in prilagodljivosti izvleklo iz težav, če bo prišlo do prekinitve gospodarskih stikov z drugimi republikami. Plebiscit je samo potrdil odločitev o samostojni slovenski poti. Proces gospodarskega osamosvajanja je vključeval vzdrževanje stikov z zvezno vlado, zagotavljanje najnujnejšega delovanja federacije ter njeno omejeno financiranje, izločanje Slovenije iz zveznega gospodarskega in pravnega sistema, prevzemanje pristojnosti federacije, vzpostavljanje svojega sistema in ustanov, razmejitev medsebojnih pravic in obveznosti s federacijo in drugimi republikami sistema. Vlada je ohranila korekten stik z Markovićem. Od zvezne vlade je zahtevala ukrepe, ki naj bi zaščitili slovensko gospodarstvo in je hkrati zvezno vlado obveščala o svojih ukrepih. Gospodarsko osamosvajanje se je začelo januarja 1991, ko se je Slovenija z uvedbo lastnega sistema neposrednih davkov in kotizacije zveznemu proračunu fiskalno izločila iz Jugoslavije in odstopila od sanacije bančnega sistema na zvezni ravni. S sprejemom ustavnih dopolnil januarja in februarja se je v veliki meri izločila iz zveznega pravnega sistema. Marca je uvedla fleksibilni tečaj dinarja in oblikovala začasen »kvazi–devizni trg« z uvedbo t.i. evidenčnih deviznih pozicij (EDP), s katerimi so trgovali na ljubljanski borzi. Konec tega meseca je sprejela še proračun. Aprila je vladna koalicija ocenila, da je treba priprave za osamosvojitev pospešiti, saj sporazumna razdružitev ni več prišla v poštev. Ustanovila je projektni svet, ki ga je najprej vodil Lojze Peterle, potem pa Igor Bavčar, koordinatorka pa je bila Olga Jakhel. Svet je do začetka maja pripravil integralni projekt osamosvajanja, ki je bil sestavljen iz 14 podprojektov, uresničili pa naj bi ga v treh fazah do 26. junija. Maja je uvedla nadomestno obračunsko enoto SECU, da bi zmanjšala negativne učinke inflacije in olajšala uveljavitev lastne denar enote. Do 25. junija je slovenska skupščina sprejela predpise, ki so na novo urejali bančno področje, kreditno poslovanje s tujino in carinsko službo ter obvestila zvezno skupščino, da bo začela formalni postopek za razdružitev. Vlada je sprejela izhodišča za razmejitev obveznosti in pravic s federacijo, preučila razmere na pomembnih gospodarskih področjih ter sprejela Programske teze za gospodarsko samostojnost Slovenije. Imela je pripravljen začasen denar, to je bone, ki jih je nameravala uvesti takoj po 26. juniju. Ker pa je hrvaška vlada sporočila, da jih ne bo priznala, se je odločila, da bo po 26. juniju še obdržala dinarje in jih nato v enem ali dveh mesecih zamenjala s svojo valuto.

    V predstavitvi gospodarske politike za leto 1991 se je podpredsednik vlade dr. Jože Mencinger najdlje ustavil pri politiki »preživetja«. Poudaril je, da se je treba sprijazniti s tem, da ekonomska politika ne bo mogla vplivati na dogajanja v slovenskem gospodarstvu in napovedal »pragmatične korake v negotovih okoliščinah«, prilagajanje razmeram in iskanje rešitev za vsakodnevne probleme. Prvo podrobnejšo vizijo gospodarskega razvoja je vlada predstavila šele slabo leto po volitvah, in sicer marca 1991 v dokumentu z naslovom Razvojna politika Slovenije na začetku devetdesetih. V njem je za ozdravitev slovenskega gospodarstva, zlasti treh njegovih bolezenskih točk (recesije, zaostale tehnologije in uničenega okolja), predpisal recept, ki so ga v zadnjih dveh desetletjih poskusili v večini zahodnih držav. Kot prednostne naloge slovenske razvojne politike je postavila prestrukturiranje gospodarstva, pospešitev organizacijske in tehnološke prenove, ustvarjanje novih delovnih mest in preureditev gospodarske sestave.

    Daleč največ težav je vlada imela pri preurejanju gospodarskega življenja in pri sprejemanju zakonodaje, potrebne za prehod v tržno gospodarstvo. Zapletlo se je že pri spreminjanju zakona o privatizaciji podjetij. Čeprav je bil osnutek že sprejet v skupščini in sta pripravljeni predlog že potrdila vladna odbora, je bil spomladi 1991 postopek zaustavljen, ker ni dobil večinske podpore strank, ki so sestavljale Demos. Takšen zaplet je zaostril že tako slabe odnose v vladni koaliciji, povzročil odstop podpredsednika dr. Jožeta Mencingerja in finančnega ministra dr. Marka Kranjca ter sprožil ostre polemike in obtoževanja, ki so jih mediji vestno beležili. Pokazalo se je, da je prišlo v koaliciji do spopada dveh povsem različnih gospodarsko političnih konceptov, ki sta jih na zunaj poosebljala dr. Jože Mencinger in ameriški ekonomist dr. Jeffry Sachs. V tem sporu je, poenostavljeno rečeno, šlo za to, da je prva stran videla temeljni problem slovenskega gospodarstva v makroekonomskem področju, dajala prednost postopnemu preoblikovanju gospodarske ureditve, nasprotovala takojšnji uvedbi slovenskega denarja in razbitju Ljubljanske banke. Druga stran, ki ni bila obremenjena s hipoteko jugoslovanskega ekonomskega sistema, je predlagala hiter skok v kapitalizem z istočasno izvedbo najpomembnejših ekonomskih ukrepov, se pravi zamenjavo denarja, rekonstrukcijo gospodarstva, sanacijo bančnega sistema, privatizacijo in finančno ozdravitev podjetij. Temeljni problem je videla v družbenih podjetjih in se opredeljevala za razbitje Ljubljanske banke.

    Vlada, še posebej pa njen predsednik, sta bila prav zaradi težav pri procesu privatizacije deležna hudih kritik. Očitali so ji, da je gospodarsko osamosvajanje podredila političnim interesom in zato dala prednost okrepitvi svoje moči na ekonomskem področju, namesto da bi se osredotočila na gospodarsko ozdravitev in preureditev. Najbolj neposredni in neprizanesljivi kritiki so bili vodilni ekonomisti. Dr. Aleksander Bajt je vladi zameril, da se je namesto, da bi odpravila težave pri gospodarjenju s kapitalom in njegovim oblikovanjem, zapletla v »mukotrpne procese oktroiranja privatizacije in denacionalizacije«. Po njegovem je s tem dokazala, da šteje zasebno obliko lastnine za najpomembnejši produkcijski faktor. S tem pa je »vlekla za nos sama sebe in se hotela pred svetom postaviti, kako napredna in radikalna je«, hkrati pa je pred problemi, katerih rešitev je bila mnogo pomembnejša za učinkovitost gospodarjenja, »samozadovoljno tiščala glavo v pesek«. Mlajši rod ekonomskih strokovnjakov, kot npr. dr. Ivan Ribnikar, so vladi oponesli, da nadaljuje z zapostavljanjem domače stroke. Prejšnja oblast je pritegnila drugo ali tretjerazredne ter »priučene« ekonomiste, ki so se »spoznali na vse« in razlagali »nekaj kar ni bilo mogoče razumeti«. Nova oblast pa je »novačila« tuje ekonomiste, ki so v Beogradu in Ljubljani prodajali in »pripovedovali stvari«, ki jih je bilo mogoče poiskati v učbeniku prvega letnika Ekonomske fakultete v Ljubljani.

    Junija 1991 sta dve razčlenitvi ekonomskega stanja in gospodarskih tokov opozorili, da 26. junij še ne tisti stvarni datum, ko naj bi se udejanile slovenske sanje o gospodarski suverenosti. Prvi je bil strokovni članek bivšega podpredsednika vlade, v katerem je zapisal, da gospodarske »neodvisnosti« po 26. juniju ne bo, ker slednja ni odvisna od političnih proklamacij temveč od stvarnih zunanjih in notranjih gospodarsko-političnih okoliščin ter uspehov pri premostitvi gospodarskih težav. Sredi leta 1991 so bile okoliščine neugodne, gospodarski dosežki pa nespodbudni. Negativnim učinkom zvezne gospodarske politike so se namreč pridružili še zlom vzhodnoevropskih gospodarstev ter razpadanje Jugoslavije; slednje je bilo zanj zelo pomembno in tudi glavni razlog, da je bilo slovensko gospodarstvo vse bolj izolirano od normalnih finančnih tokov ter tokov reprodukcijskega materiala. Med neugodnimi notranjimi okoliščinami, ki niso bile v prid gospodarski osamosvojitvi, je izpostavil učinke ustvarjanja stalne politične napetosti. Za Mencingerja je pot do polne gospodarske neodvisnosti vodila preko razrešitve gospodarskih problemov ter povezav z ostalimi deli Jugoslavije. Drugi dogodek, ki je v javnosti bolj odmeval, je bil nastop novega finančnega ministra Dušana Šešoka v slovenski skupščini 5. junija. Tudi on je poslance opozoril, da se bodo 26. junija osamosvojili le »normativno« ne pa dejansko, ker za to še ne bodo izpolnjeni vsi pogoji. Na gospodarskem področju Slovenija še ne bo imela lastnega denarja, zadostnih deviznih rezerv, priznanja centralne banke v tujini, pa tudi delitvena bilanca do takrat še ne bo napravljena. Ta napoved, ki je bila v evforičnem vzdušju pričakovanja 26. junija zelo napadena, se je potrdila že čez slabih štirinajst dni, ko je slovenska vlada izgubila kratko carinsko vojno z zvezno upravo in je morala ponovno pristati na odvajanje carin v zvezno blagajno. Tudi gospodarstveniki sredi junija 1991 niso delili optimizma s politiki in večinskim javnim mnenjem. Med njimi je bilo malo takih, ki so si upali trditi, da se bo z osamosvojitvijo začel preporod slovenskega gospodarstva. Bilo je vse preveč neznank in negotovosti ob dejstvu, da je gospodarska rast vztrajno padala, ekonomisti pa so napovedali, da bo najnižjo točko dosegla šele naslednje leto. Razvojna strategija je bila obremenjena s političnimi razprtijami, pomoč iz tujine ni bila zagotovljena, blagovne in druge rezerve so bile omejene. Njihovi zadržki pa niso imeli nobenega vpliva na potek dogodkov. 25. junija je slovenski parlament sprejel in razglasil tri dokumente, s katerimi je udejanil odločitev, ki jo je sprejel pol leta poprej. Slovenija se je z njimi odločila, da bo postala samostojna in neodvisna država. Z ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije so organi Republike Slovenije prevzeli pravice, ki so bile dotlej v pristojnosti SFRJ ter prevzeli premoženje zvezne države. Za hranilne vloge in sredstva na tekočih računih občanov v bankah na slovenskem ozemlju je prevzela jamstvo Banka Slovenije. Poleg nje je z delom začelo še več novih državnih upravnih teles.

    Tretje in zadnje obdobje v procesu zaključnega osamosvajanja slovenskega gospodarstva se je začelo 26. junija, ko zvezni organi niso sprejeli odločitve slovenske skupščine o razdružitvi z Jugoslavijo, temveč so jo razglasili za enostransko, nelegalno in nelegitimno dejanje. Zvezni zbor in Predsedstvo SFRJ sta zvezni vladi in vsem zveznim telesom naložili, naj takoj uveljavijo ukrepe, s katerimi bodo preprečili razpad države in »morebitne zlorabe v škodo določenih delov države« na področju denarne politike, posojil in deviznega sistema ter naj obvestijo mednarodno javnost o nelegitimnosti slovenske odločitve. Zvezna vlada je še isti dan sprejela ukrepe za zagotovitev »normalnega« delovanja države. Poleg vojske je na slovenske meje poslala zvezno carinsko upravo z nalogo, da začne izpolnjevati odločitve o plačevanju carin in drugih uvoznih dajatev na območju Republike Slovenije. Naslednjega dne je svet guvernerjev Narodne banke Jugoslavije sprejel sklep o izločitvi Slovenije iz jugoslovanskega monetarnega sistema. Z njimi je Narodna banka Jugoslavije slovenskim bankam prepovedala črpanje kreditov in drugih plasmanov iz primarne emisije, onemogočila prodajo deviz na medbančnem sestanku enotnega deviznega trga, odrekla soglasje za nove kreditne posle s tujimi bankami in ustavila preskrbo z gotovino.

    Hrup vojaške »mašinerije« v desetdnevni vojni ni razsul slovenskega gospodarstva kljub velikim težavam, s katerimi se je otepalo že pred 25. junijem. Po prenehanju vojaških operacij so bile prve napovedi o bodočem gospodarskem razvoju v Sloveniji zelo skope in previdne. Njihovo stičišče je bilo, da bo stagnacija krajša, kot se je prvotno pričakovalo, da bo gospodarstvo doseglo najnižjo spodnjo mejo čez leto ali dve. Sledile so jim strokovno analitične ocene. Njihovi avtorji so predvidevali, da se bo gospodarska križa še okrepila in da brez zunanje zadolžitve slovensko gospodarstvo ne bo preživelo. Črne napovedi so se uresničile. Poleg materialne škode (posebna komisija, ki jo je imenovala vlada, za ugotovitev vojne škode je ugotovila naslednje: po prvih ocenah je vojna škoda znašala 2,714 milijarde dolarjev), ki jo je utrpelo slovensko gospodarstvo, so se junija začeli trgati tudi gospodarski stiki z jugoslovanskimi republikami in s tujino, kar je otežilo preskrbo z reprodukcijskim materialom, zmanjševalo devizni priliv in zaustavljalo proizvodnjo. V naslednjih mesecih so se gospodarske razmere še poslabšale. Slovenija se je soočala s pospešenim izgubljanjem jugoslovanskega trga, sovražnim vedenjem zveznih ustanov in drugih republik, omahovanje tujih gospodarskih partnerjev in z zgolj deklarativno pomočjo tujih vlad. Vzroki, da se gospodarsko nazadovanje ni moglo ustaviti, so ostali isti: zmanjšano povpraševanje, slabša ponudba reprodukcijskih materialov, nekonkurenčni izvoz in rast cen, prevelika davčna obremenitev gospodarstva in gospodarski pesimizem.

    Dejavniki, ki so vplivali na poslabšanje finančnih rezultatov, so se množili in krepili. Upadali so industrijska proizvodnja, obseg investicij, realni osebni dohodki, menjava in povezave z jugoslovanskimi republikami, medtem ko so naraščali: brezposelnost, inflacija, primanjkljaj v zunanji trgovinski bilanci, število blokiranih žiro računov in stečajev. Devizna in dinarska nelikvidnost se je zaostrila, medsebojna plačila v gospodarstvu so bila zaustavljena, v drugih republikah so zamujali s plačilom slovenskega blaga. Že tako skromno akumulacijo je še dodatno načelo čezmerno povečevanje javne porabe in slovensko gospodarstvo se je začelo zapirati.

    Zunanje razmere so veliko pripomogle k temu, da je slovensko gospodarstvo v drugi polovici leta 1991 še bolj »usihalo in obupavalo«. Poleg vseh naštetih so nastopile še nove okoliščine. Na prvem mestu je bila Brionska deklaracija, ki je na gospodarskem področju Sloveniji več vzela kot prinesla. Slovenija se je za tri mesece odpovedala izvajanju Deklaracije o neodvisnosti. Ostala je torej v jugoslovanski gospodarski ureditvi, kar je predpostavljalo upoštevanje »enotnega« jugoslovanskega trga, monetarnega, zunanjetrgovinskega in še drugega režima, odvajanje carin in kotizacije v zvezni proračun. Zvezna vlada si je po svoje razlagala Brionsko deklaracijo, saj je Narodna banka Jugoslavije julija in nato zopet septembra podaljšala veljavnost ukrepov o izključitvi slovenskih bank iz jugoslovanskega monetarnega sistema. Blokada centralne banke je prekinila nujen dotok iz zveznih virov v slovenske banke. Banke v drugih republikah so sledile nareku Narodne banke Jugoslavije, zato je prihajalo do velikih težav v plačilnem prometu. Poleg tega je vojna na Hrvaškem skoraj povsem pretrgala prometne povezave z balkanskimi državami in podražila poslovanje podjetij. Sosednje države so se »potuhnile« in pozabile na obljubo o pomoči. Tudi pri drugih zahodnih državah Slovenija ni dobila podpore za oživitev gospodarstva. Jugoslovanski »country risk« se je zelo povečal. In ker je kapital najbolj plašna ptica, ki ob nevarnosti prva odleti, so tuji bankirji odtegnili Sloveniji sicer že odobrena posojila. Ljubljanska banka, ki je opravljala 80% vseh plačil za potrebe slovenskega gospodarstva v tujini, pa ni mogla dobiti novih posojil.

    Del odgovornosti za to, da je slovensko gospodarstvo s svojimi težavami »nebogljeno, od vseh pozabljeno stalo v kotu in čakalo na veliko inventuro«, je nosila vlada in njena ekonomska politika. Vlada, še posebej pa njen predsednik, sta bila do konca leta 1991 deležna neprestanih in ostrih kritik. Te so prihajale tudi iz koalicijskih vrst in so poglobile vsebinski razkol v Demosu ter bile eden od razlogov za razkol v SDZ. Kritike, ki so bile splošno naravnane, lahko strnemo v tem, da je vlada vodila ad hoc politiko, to je politiko od danes do jutri. Nasprotniki vlade in tisti, ki so bili nezadovoljni z njeno gospodarsko politiko, so vladi pripisali vse mogoče. Tako naj ne bi imela pregleda nad gospodarskim položajem niti razvojne strategije, zato pravih problemov ni videla oziroma se jih je prepozno lotila. Po odhodu dr. Mencingerja in dr. Kranjca naj bi izgubila verodostojnost in zaupanje, njena operativa naj bi bila slaba in brez ljudi, ki bi bili sposobni razmišljati kompleksno in strateško. Kritike ekonomskih strokovnjakov so bile bolj neposredne in stvarnejše. Ekonomsko politiko vlade so ocenili kot neprimerno, neobetavno, kratkovidno in neuspešno. Namesto da bi bila bolj odločna in dejavna, je nadaljevala politiko »preživetja« in pasivne obrambe, negativna gibanja in trende je sprejela kot dane, zato je bila v »resnici vodena (…) pri tem pa ji je položaj nenehno uhajal navzdol«. Slovenska ekonomska politika ni bila odločna, ko je zahtevala spremembo zvezne denarne in stabilizacijske politike, ni uvedla svojih ukrepov, niti ni sprejela ponujene igre pri nezakonitem vdiranju v denarni sistem in prilaščanju denarne emisije.

    Zadnji teden v juliju je vlada sprejela cilje gospodarske politike za drugo polletje 1991. Posebej je izpostavila povečanje proizvodnje in izvoza na konvertibilni trg, urejanje težav v monetarnem sistemu, normalizacijo gospodarstva ter oblikovanje »normalnega« gospodarskega sistema. Skupščina je prvega avgusta zasnovo gospodarske politike podprla, od vlade pa zahtevala, da na gospodarskem področju začne voditi bolj »agresivno« politiko. To so potem od vlade poslanci zahtevali še več krat. Od julija do oktobra je vlada storila zelo malo za pospeševanje proizvodnje in izvoza, vsaj neposredno ne. Sofinancirala je graditev elektroenergetskih objektov, sprejela moratorij na prijave na uvedbo stečajnega postopka ter poskušala z ugodnimi kreditnimi pogoji dobiti devize od občanov. Izvoznike je nekaj časa spodbujala preko sistema EDP, ki je izboljšal njihov dohodkovni položaj. Brez večjega odziva pa so ostali njeni napori, da bi preko neposrednih razgovorov z vplivnimi tujimi politiki in bančniki prišla do mednarodnih posojil. Brez svežega denarja iz tujine pa izvoza ni bilo mogoče povečevati.

    V procesu oblikovanja »normalnega« gospodarskega sistema se je vse sukalo okoli treh lastninskih zakonov: Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, Zakona o zadrugah in Zakona o denacionalizaciji. Vlada je vztrajala pri svojem pogledu na lastninjenje in tako ustvarjala napetosti ne samo med Demosom in opozicijo, temveč tudi v koaliciji sami. Splošno mnenje je bilo, da je bil prvotni predlog privatizacijskega zakona (t.i. Mencingerjev predlog) za državo ugodnejši, saj ji je hotel pomagati, da pride do sredstev, iz katerih bi potem plačevala zahtevke iz denacionalizacije, medtem ko je pri novem zakonu šlo v bistvu za to, da država zagotovi nadzor nad skladi, podjetji in bivšo družbeno lastnino. Vlada se za take in še druge očitke sprva ni menila, temveč je skušala zakon že julija spraviti skozi skupščinski postopek. Zaradi prevelikih nasprotovanj je potem nekoliko popustila in oktobra poslala skupščini dopolnjen prvotni predlog, ki je med drugim ponujal tudi brezplačno delitev t.i. delavskih delnic. Pri sprejemanju zakona se je »zataknilo« v Zboru združenega dela, kjer je imela opozicija večino.

    Od vsega začetka je finančno področje vlado zelo zaposlovalo. Polniti je morala proračun, ki je bil vedno prazen. Vlada je prišla do dodatnih sredstev z obdavčenjem že tako preobremenjenih podjetij. Zagotoviti je morala prednostni vrstni red izplačil v tujino za splošne in posebne potrebe Republike Slovenije, saj so devizna nakazila zamujala, prilivi iz tujine pa usihali. Urediti je morala odnose z Narodno banko Jugoslavije, bankami v drugih republikah, s tujimi finančnimi institucijami in upniki. Sklenila je, da bo Slovenija do konca leta 1991 vztrajala v jugoslovanskem monetarnem sistemu in se obvezala, da bo slovenski bančni sistem še naprej spoštoval monetarne okvire in ukrepe, sprejete na zvezni ravni. In kar je bilo najpomembnejše – rešiti je morala monetarno vprašanje. Na tem področju je imela vlada omejene možnosti. Izbirala je lahko med dvema slabima možnostima. Vztrajati v jugoslovanskem denarnem sistemu, ki je v obravnavanem času vstopil v novo inflacijsko spiralo, na katero Slovenija ni imela nobenega vpliva, ali pa uvesti lasten denar, s čemer pa je bila povezana vrsta nevarnosti in težav. Slovenija ni bila mednarodno priznana, zato ni bilo jasno, kako se bodo odzvale tuje države. Slovenija ni imela dovolj deviznih rezerv, poleg tega pa je morala upoštevati, da bo nov denar takoj izpostavljen velikim inflacijskim in drugim pritiskom. Posebno vprašanje je bilo, kakšna bo reakcija Narodne banke Jugoslavije, ki bi Sloveniji lahko zelo škodovala. Imela je namreč vse možnosti, da slovenskim bankam odvzame pooblastila za poslovanje s tujino. Še slabše pa je bilo, če bi razglasila enostranski moratorij za odplačilo tujih posojil. Nespodbudno je bilo tudi dejstvo, da tuji ekonomski svetovalci ter mednarodne denarne ustanove niso bili naklonjeni uvedbi slovenskega denarja. Zadnji dan moratorija, to je 7. oktobra, je slovenska skupščina sprejela Zakon o denarni enoti Republike Slovenije. Z njim se je končala sedemdeset let stara dinarska navezanost Slovenije na Jugoslavijo. Slovenija je dobila svojo denarno enoto, tolar in stotine. Zakon je določil, da bodo do izdaje tolarskih bankovcev uporabljali vrednostne bone Republike Slovenije. Menjalno razmerje med tolarjem in dinarjem je bilo 1:1, z marko pa 1:32; zamenjava dinarjev v vrednostne bone se je začela 10. oktobra 1991. Uvedba slovenskega denarja je dokončno spremenila jugoslovanske trge v tuje trge. S tem se je tudi spremenilo razmerje med vlado in Banko Slovenije; slednja je postala državna banka, ki je odgovarjala le skupščini, njena glavna naloga pa je postala skrb za trdnost valute. Z monetarno spremembo so odpravili tudi EDP, osem slovenskih bank pa je poslej trgovalo le z devizami. Navezovanje samostojnih gospodarskih stikov s tujino, pretok blaga, storitev, kapitala in znanja iz Zahodne Evrope je bilo institucionalno povezano s priznanjem Slovenije. Dokler tega ni bilo, Slovenija ni mogla računati ne na tuj denar in ne na večji izvoz. Mednarodno priznanje je bil torej končni cilj prizadevanj slovenske politike ter zaključno dejanje v graditvi njene gospodarske suverenosti. Do tega tako pričakovanega dejanja je prišlo na koncu decembra 1991 oziroma januarja 1992, ko je Slovenijo najprej priznala Nemčija potem pa še Evropska skupnost.

    5. VLOGA KULTURE PRI SLOVENSKI OSAMOSVOJITVI


    V pripravljalnem obdobju za osamosvojitev Slovenije je bil udeležen pomemben del slovenske kulture in civilnih gibanj. Dovolj znana je vloga Nove revije, posebno 57. številke 1987. leta, nemogoče je spregledati delež revije Mladina, mladinske organizacije, skoraj celotne subkulture na Slovenskem, pa čeprav je bil prispevek te zadnje najbrž usmerjen k splošni demokratizaciji družbe kot pa k radikalnemu prelomu z družbeno »uredbo« socialističnega samoupravljanja in obstoječo konstrukcijo države.

    Kljub tem dejstvom pa ni mogoče zanikati, da se je v drugi polovici in posebno proti koncu osemdesetih let tovrstna energija zmeraj bolj osredotočala v Društvo slovenskih pisateljev (DSP). Proti koncu osemdesetih let je Društvo najbolj kontinuirano, pa tudi v najbolj operativni obliki tako rekoč vsakodnevno izražalo voljo za demokracijo in osamosvojitev. Zahtevalo je njeno uresničitev in spodbujalo javnost v gibanje (DSP je od leta 1987 do 1991 izdalo in objavilo prek šestdeset apelov, pozivov in protestov).

    Vendar pa je treba dodati, da so bile energije namenjene demokraciji in osamosvojitvi. Dejansko je bilo med potjo kar precej ovinkov in tipanja. Kot na začetku ni bilo čisto jasno, ali gre za demokratizacijo ali demokracijo, tako so vzniknile vmes tudi ideje državne oblike, kot je konfederacija, asimetrična federacija ipd.

    Društvo se je v prejšnjih obdobjih, pri čemer je treba izpostaviti akcijo zoper skupna jedra, občasno ukvarjalo tudi s kulturno politiko in kulturnimi vprašanji, ki niso bila povezana zgolj z vprašanji pisateljskega poklica. Za to obdobje je značilno tudi celovito politično delovanje.

    V prvi vrsti je bila energija prek društvene komisije za zaščito mišljenja usmerjena v zaščito človekovih pravic in državljanskih svoboščin. In to sploh ne samo v Sloveniji, marveč na območju takratne celotne Jugoslavije. Tovrstni apeli, protesti in zahteve so predstavljali skoraj vsakodnevno dejavnost Društva. Nanašali so se na politične zapornike (npr. Dobroslav Paraga, Melika Salihbegović, Alija Izetbegović in celotni t.i. muslimanski proces, Ante Kovačević, Adem Demaçi idr.); na vprašanje svobode tiska in poročanja (npr. Andrej Novak pri nas); na razklepanje političnih in družbenih tabujev; na obnovitev stalinističnih sodnih procesov, kot so bili dahavski procesi in proces zoper »Staro pravdo; na kratenje zgolj civilnih pravic prebivalstva (npr. policijsko trpinčenje prebivalcev Vevčanov v Makedoniji, zatiranje starotrških rudarjev itd.); na uvedbo izrednih razmer na Kosovu itd. V tem sklopu je treba posebej omeniti prek štirideset protestnih večerov, ki jih je dan za dnem Društvo prirejalo v znak moralne in politične podpore zaprti četverici v vročem poletju 1988 in kot nenehen protest zoper necivilno, vojaško preiskavo, zasliševanja in zoper poslednji totalitaristični proces v Srednji Evropi, ki se je obetal. Drugi sklop angažmaja je bil predložen z neposredno voljo po osamosvojitvi Slovenije. Potem ko je Predsedstvo SFRJ v začetku leta 1987 objavilo predlog za spremembo ustave SFRJ, je Društvo na osnovi ocene, da gre v tem predlogu za stopnjevani centralizem in unitarizem, sklicalo 26. marca 1987 prvo javno tribuno o ustavnih spremembah. Z nje je bil poslan apel slovenski skupščini. Pozivi, ki so zahtevali zavrnitev zveznih predlogov in od slovenskih oblasti terjali referendum, na katerem bi državljani Republike Slovenije zavrnili spremembe, dokler ne bi bila artikulirana ustava Republike Slovenije, »ki ne bo derivat nobene nadredne«, so se vrstili še celo leto. V vmesnem času je bila formirana društvena komisija, ki je bila zadolžena za uresničitev te zahteve. Tako je 25. aprila 1988 Društvo v Cankarjevem domu sklicalo drugo javno tribuno, na kateri je predstavilo Gradivo za slovensko ustavo skupaj s Tezami za ustavo Republike Slovenije, ki so jo oblikovali člani ustavne komisije pri DSP in delovne skupine za ustavni razvoj pri Slovenskem sociološkem društvu.

    V tem sklopu delovanja je treba razumeti tudi izstop ali izstopanje DSP iz Zveze književnikov Jugoslavije, dejavnost v zvezi z razširjanjem skupnega kulturnega slovenskega prostora, sprejem pisateljev iz druge in tretje Slovenije v vrste Društva in delno tudi poskus, sicer neuspešen, združitve strokovnih in kulturnih društev vsaj v obliko gibanja, če ne kaj več, v jeseni 1988. leta. DSP se je dejansko osamosvojilo, pretrgalo vse odnose z Zvezo književnikov Jugoslavije 9. junija 1989, formalno pa na začetku 1990, saj je izstop moral potrditi občni zbor DSP.

    S sodelovanjem pri oblikovanju Majniške deklaracije 1989 in s pozivi javnosti na plebiscit se je nepretrgana akcija Društva slovenskih pisateljev za demokracijo in osamosvojitev v glavnem končala. Pri tem je potrebno dodati, da je pričujoča delitev na dva sklopa, demokracija in osamosvojitev, vsekakor formalna in pogojna. Šlo je za prepletanje in brez uvedbe demokracije ne bi bilo nobene osamosvojitve. Državna partija bi trgovala s statusom Slovenije podobno, kot so poprej počele velike politične stranke.

    Zveza in navdih Društva slovenskih pisateljev sta izhajala iz gest, postopkov in procesov, v katerih je partijska politika izkazovala svoj represivni obraz oziroma iz intelektualnih likov/osebnosti, njihovih del in položajev, s katerimi je partijska država najbolj robustno obračunavala. Tu je treba navesti vsaj dahavske procese, Nagodetov proces, Mrzela, Kocbeka, Mladinsko revijo, Besedo, Revijo 57, Perspektive, Oder 57, Jožeta Pučnika, Zupana, pa tudi Pirjevca in še marsikoga in marsikaj.

    V skladu s svojo usmeritvijo se je DSP iz dovolj rigidne organizacije, ki je še dolgo nosila pečat realsocialistične neavtonomnosti, zmeraj bolj spreminjalo v gibanje, dokler se tik pred volitvami 1990. leta, tudi na pobudo klicev iz vse Slovenije, ni znašlo pred dilemo, ali naj se preoblikuje v politično stranko ali vsaj »kot-stranko« (kar nekaj članov DSP, pa tudi predstavnikov Demosa, je Društvo predlagalo, naj na volitve predloži svojo listo kandidatov). Kakor je bil proces do te težko razumljiv in logičen, pa bi takšna končna preobrazba pomenila nesprejemljivo redukcijo globoke družbenega erosa v programsko zamejeno politično stranko. DSP, kot tudi pretežni del subkulture, je deloval s pozicij civilne družbe in delno v območju »antipolitike«.

    Društvo je tako ostalo gibanje, vendar gibanje, ki se je znebilo zavrtosti oziroma samoblokade, tako značilne za gibanja minulih časov. Kot takšno, predvsem s prvinskim družbeno erotičnim nabojem in odporom do vseh oblik totalitarizma, vključno z mehkejšo samoupravno različico, je sotvoril humus, iz katerega so mogle odgnati politično programske stranke »slovenske pomladi«.

    6. USTAVNO-PRAVNI VIDIKI OSAMOSVAJANJA SLOVENIJE


    Če govorimo o slovenskem osamosvajanju z vidika oblikovanja svoje lastne države, gre seveda predvsem za pravna vprašanja, saj je država po svojem bistvu zaključen pravni sistem z lastno vrhovnostjo (suverenostjo). Osamosvojitev je v tem okviru pomenila, da se je Slovenija izloči iz jugoslovanskega pravnega sistema, medtem, ko je z druge, jugoslovanske strani, šlo za prizadevanje, da se Sloveniji ta poskus onemogoči in jo čim tesneje poveže v skupni jugoslovanski okvir formalno federativne države. Seveda stoje za pravnimi prizadevanji v eni ali drugi smeri vedno sile stvarne moči, ki nimajo pravnega izvora, a se morajo vedno znajti v okvirih pravnih omejitev, če naj veljajo za legalne. Kolikor te meje prestopijo, so sestopile iz območja civilizacije in se znašle v prostoru nasilja, ki ga civilizirane družbe ne sprejemajo kot način za urejanje medsebojnih odnosov. To nasilje se za pravo ne meni, če razpolaga s tolikšno močjo, da vse pravne okvire potepta. Zato vsaj dolgoročno računa tudi na formalno priznanje, kar se je v zgodovini dostikrat zgodilo, zlasti v primeru velikih revolucij in državnih udarov. V slovensko-jugoslovanskem primeru ne ena ne druga stran take prevladujoče moči nista imeli in sta zato morali ostajati v pravnih okvirih, čeprav so bile zlasti na strani jugoslovanskih oblasti, podprtih z vojaško silo jugoslovanske armade, skušnjave v tej smeri zelo velike in stalno prisotne. Predsedstvo SFRJ kot kolektivno vodstvo države in hkrati vrhovni poveljnik JLA, je bilo celo pod izjemnim pritiskom vojaškega vrha, ki je po vsem videzu bolj upoštevalo logiko fizične sile kot logiko pravnega reda. Le z veliko težavo se je upiralo izsiljevanju vojske, nevarnost neposrednega posega vojske v oblikovanje države po generalskih predstavah pa je stalno visela na nitki. Dokler pa tega Rubikonova vojska le ni upala prekoračiti, saj je tudi vojska sama, četudi nosilec fizične moči, soodvisna od cele vrste drugih izvorov moči, kar velja predvsem za javno mnenje, ki je eden glavnih virov priznanja legitimnosti, je bila prisiljena upoštevati voljo jugoslovanskega predsedstva, ki se tudi samo ni upalo preseči ustavnih okvirov, ker bi sicer izgubilo podporo ne samo svetovne javnosti, ampak predvsem glavnih velikih demokratičnih držav na Zahodu. Te države so namreč oblikovale poversajsko Evropo, Jugoslavija v svojih mednarodno priznanih mejah pa je bila eden pomembnih opornih stebrov te ureditve. Zahod je bil izjemno zainteresiran, da se ohrani status quo v Evropi. Čim bi se od te zgradbe odkrušil le majhen delček, bi se začela splošna erozija, kar se je pozneje tudi potrdilo. Pa ne samo to, celo v njihovih lastnih mejah bi se utegnil sprožiti val razkroja zaradi zahtev različnih narodov in narodnosti, ki so jih v svojem procesu večstoletne unifikacije zatrle v njihovi identiteti, jeziku in kulturi. Izkazalo se je, da kljub vsemu ne povsem uspešno, saj so večinoma preživeli ter ponovno opozorili nase. Zahodne države so z obrambo Jugoslavije v bistvu branile svoj lastni red, ki so ga vzpostavile v Evropi, pa tudi v svojih mejah. Zato so jugoslovanskemu vodstvu dajale vso možno politično podporo. Celo neposredno so posegale v urejanje notranjih zadev (primer ameriškega zunanjega ministra Jamesa Bakerja), vsekakor pa v svojih diplomatih pritiskale na republike, ki so terjale na preureditev Jugoslavije. Veleposlaniki teh držav so stalno in neposredno spremljali celoten proces osamosvajanja in dajali predstavnikom teh republik jasno vedeti, da je tudi zanje najbolje, če ostanejo v Jugoslaviji. V tem pogledu je bila posebej dejavna ameriška diplomacija. Seveda pa kot predstavniki demokratičnih držav niso mogli svetovati korakov, ki bi presegli pravne okvire. Celo nasprotno, pravne okvire so hoteli izkoristiti proti nam. »Razumemo vaše težave in vzroke za nezadovoljstvo v tej državi. Vendar, ostanite v Jugoslaviji. Če pa že na vsak način silite, da greste po svoje, vam jasno in glasno povemo, da vas Amerika ne bo nikoli priznala, če tega koraka ne boste naredili povsem v skladu s pravnim redom Jugoslavije«, nam je povsem odkrito povedal ameriški veleposlanik. To prizadevanje se je nadaljevalo tudi potem, ko smo se na plebiscitu že odločili za lastno državo, pa celo še po formalni samostojnosti. Tu so prednjačile predvsem zahodne države iz tedanje Evropske skupnosti. Ko je tudi njim postalo jasno, da je Jugoslavija v dotedanji obliki nezmožna preživetja, so ustvarili vrsto pravnih projektov za njeno preureditev in nam jih predložili v razmislek. Vsi po vrsti so bili za nas nesprejemljivi, vendar ne po svoji notranji konstrukciji. Bili so celo povsem v skladu z ureditvijo moderne demokratične države. Vendar so prenašali na center države vrsto prav tistih pristojnosti, ki ne bi bile sporne za kolikor toliko homogeno državo, povsem nesprejemljive pa so bile za Slovenijo na temelju njenih izkušenj s centralisti iz Srbije, ki nikakor niso bili sposobni opustiti sanj o Veliki Srbiji, kar je tudi temeljni vzrok za razpad Jugoslavije.

    V vsakem primeru so bile to okoliščine, ki so jugoslovanskim oblastem onemogočale, da bi s »separatističnimi republikami« opravile kar po balkansko in na kar je računala tudi JLA. Morale so upoštevati pravila lastnega pravnega reda, ker bi sicer izgubile podporo Zahoda, ki je bila za obstoj Jugoslavije bistvenega pomena. Brez te podpore ni imela Jugoslavija nikakršnih izgledov. Slednje se je potrdilo v poznejših dogodkih že po odhodu Slovenije. Takoj, ko je jugoslovansko vodstvo opustilo pota legalnosti, svoji vojski pa dalo proste roke za ustvarjanje Velike Srbije, se je Zahod iz njenega zaveznika spremenil v nasprotnika.

    Meje stroge legalnosti so bile tudi meje za ravnanje Slovenije. Tudi Slovenija ni bila brez svojih lastnih pomembnih virov moči, ki jih je morala upoštevati politika jugoslovanskih oziroma srbskih oblasti. Jugoslovanske oblasti so prišle do povsem trdnega prepričanja, da države ne morejo upravljati po vzorcu, ki ga je za status republik določila zvezna ustava iz leta 1974. Ta ustava je zagotavljala republikam zelo široko samostojnost, vključno (z nekoliko megleno določeno) pravico do odcepitve. V tem pogledu so imeli centralisti povsem prav. Države s tako širokimi pooblastili njenih sestavnih delov ni bilo mogoče upravljati kot centralistično in unitarno skupnost. Še posebej države, ki je bila sestavljena iz tako izrazito različnih delov, kot je bilo to v jugoslovanskem primeru. Komunistična država pa ne more biti oblikovana drugače kot izrazito centralizirana tvorba. To je bilo notranje protislovje SFRJ vse od njenega nastanka, ki ga komunisti nikoli niso mogli razrešiti, ker je nerazrešljivo po svoji naravi. Če se odrečejo centralizmu, se s tem odrečejo predvsem komunizmu, ki ne more biti organiziran drugače kot na načelu demokratičnega centralizma. Če pa se ne odrečejo centralizmu, ne morejo upravljati države kot življenja sposobne tvorbe. Tudi ko je postalo dokaj jasno, da komunizem nima prihodnosti niti kot »socializem s človeškim obrazom« in se je bilo komunizmu odreči brez žrtvovanja državnosti, je dilema ostala. Le da v drugačni obliki. Centralizem je postal nujnost za uresničitev zamisli o Veliki Srbiji. V tem pogledu je prav Slovenija postala moteč dejavnik. Tako zelo je odstopala od jugoslovanskega povprečja, da poenoteni predpisi, ki naj bi veljali za vso državo, niso bili uporabljivi za Slovenijo in so vzbujali odpor in nezadovoljstvo. Ni mogoče uspešno upravljati države, kjer njen najbolj razviti del, kulturno in gospodarsko, ne sprejema skupno sprejete politike, ker zanj pač ni primerna. Nezadovoljstvo pa se je, čeprav velikokrat iz drugih razlogov, širilo tudi na druge republike. Če naj zvezne oblasti konsolidirajo državo, kar je postalo nujnost, so se odpirale dve možnosti: ali decentralizirati državo do take mere, da bi federativna država postala sodržavje, na katerega bi bilo preneseno izvrševanje samo tistih zadev, ki so v skupnem interesu vseh, o čemer pa naj bi ti odločali sami in tudi o poteh, kako tem skupnim interesom zadostiti, ali pa se zateči k centralizaciji in poenotenju, ki pa se mora nujno opirati na nasilje. Uporaba nasilja pa, čeprav za mnoge z balkansko miselnostjo naravnost zaželena, ni bila sprejemljiva glede na zahodne zaveznike, ki bi jim tak način vodenja države izbil iz rok sleherne argumente za obrambo Jugoslavije. Slovenija je v tej dilemi postala odločilne pomena. Za prvo dilemo, kolikor toliko decentralizirani sistem države, se zvezne oblasti niso mogle odločiti, ker bi to pomenilo odpoved konceptu Jugoslavije, ki je prevladoval vse od njenega nastanka po prvi svetovni vojni. Koncept Srboslavije pa je bil uporaben vsaj za del države, v katerem ne bi bilo Slovenije. V zveznih računih je prevladalo mišljenje, da bi se na ta skupni vzorec dala skrčiti še Hrvaška, nikakor pa ne Slovenija. Odhod Slovenije iz Jugoslavije je tako postal pogoj za prehod na oblikovanje Velike Srbije oziroma Srboslavije. Tega sicer niti do razpada države ni dojel vojaški vrh in se je zato do zadnjega upiral osamosvojitvi Slovenije. Je pa to povsem jasno doumel politični vrh. Dr. Francetu Bučarju so zvezni organi brez ovinkov neposredno povedali: »Če želite iz Jugoslavije, vam mi ne bomo delali ovir. Nekako ne sodite v našo jugoslovansko skupnost. Celo zaželeno je, da čim prej odidete.«

    Odločitev o odhodu Slovenije iz Jugoslavije je tako dozorela na političnem področju, ne na vojaškem. JLA je sicer ob poskusu obračuna s Slovenijo doživela ponižujoč polom. Toda po začetnem porazu, ki je bil predvsem posledica njenega podcenjevanja slovenskega odpora, lastne nepripravljenosti in psihološkega šoka, bi si prej ali slej opomogla in se ji Slovenija ne bi mogla vojaško enakovredno zoperstaviti. Tudi odhod JLA iz Slovenije je bil posledica političnih odločitev oziroma političnega poraza zveznih oblasti. A še po porazu JLA jim je bil Zahod pripravljen pomagati. Na njegovo posredovanje je morala Slovenija prekiniti pospravljanje sadov svoje vojaške zmage, ko je bila ta že praktično dobljena in sprejeti premirje, ki je šlo po vsem videzu neposredno v korist zveznih oblasti. Še bolj neposredno se je ES postavila za ohranitev Jugoslavije na srečanju med predstavniki Slovenije in zveznih oblasti na Brionih. To je bil poskus s političnimi sredstvi odpraviti posledice razglasitve slovenske neodvisnosti. Slovenija naj bi se za tri mesece odrekla uveljavljanju odločitev izhajajočih iz te razglasitve. Medtem naj bi zvezne oblasti poskrbele, da bi se slovenski ukrepi za uveljavljanje samostojnosti skrhali ali povsem izničili. Vendar ima vsaka medalja dve plati. S tem je ES sebi postavila meje svojega pritiska na Slovenijo. Če bo tudi po preteku treh mesecev Slovenija ostala pri svojih odločitvah, ni nobenega formalnega razloga več za posredovanje. Slovenija je tudi formalno izpolnila svoje obveznosti, tako do Jugoslavije kot do ES. Vztrajala je pri svojih odločitvah, ki so s tem dobile tudi mednarodno sankcijo. Takoj po preteku trimesečnega roka je enostavno nadaljevala delo, prekinjeno z brionskimi dogovori.

    To delo, v prvi vrsti na pravnem področju, pa se je začelo že davno prej. Osamosvojitev ne more biti posledica pravnih predpisov. Ti so samo sankcioniranje dogovora ali pritiska, do katerega je prišlo zoper tedanji pravni red. Tako se zdi, kot da gre samo za boj na pravne področju. Vendar so pravni predpisi vedno drugotni pojav in posledica pritiskov, ki nastajajo izven pravnega reda.

    Kriza komunistične ureditve v Sloveniji je postala posebej občutna že v začetku osemdesetih let kot vsesplošna politična in gospodarska kriza Jugoslavije. Vendar vsaj v začetku ni bila dojeta kot kriza komunizma, ampak bolj kot kriza državne ureditve, na katero je bil prvi odgovor povečana centralizacija. Ker je centralizacija bistvena prvina komunistične ureditve, so mnogo dojemali državno centralizacijo kot krepitev komunizma in reševanje njegove krize. Na drugi strani pa tudi obratno. Tisti, ki so nastopali proti poskusom povečane centralizacije, so tvegali, da bodo žigosani kot nasprotniki komunizma, kar je bilo v tistih časih še vedno dokaj resna grožnja. Povsem logično je, da se poskusi centralizacije začenjajo na duhovnem področju, ker je prav to področje podlaga in celo pogoj za njeno notranjo sprejemljivost. Zato ne preseneča, da so se ti poskusi v Jugoslaviji odrazili najprej v poskusu oblikovanja skupnih osnov, ki naj bi ustvarjale podlago za kulturno zbliževanje in postopno poenotenje vrednostnih predstav. T.i. »skupna jedra« naj bi bila enaka osnova za šolski pouk v vsej državi. Enako pa seveda tudi ne preseneča, da so se zoper »skupna jedra« postavili najprej ljudje s področja kulture.

    Iz teh razlogov je zanimivo, hkrati pa tudi razumljivo, da je odpor zoper državno centralizacijo dobival vse bolj tudi obeležja boja zoper komunizem, ker je centralizem bistvena sestavina komunistične ureditve, čeprav se ni ne začel pod tem geslom in tudi ne s tem ciljem. Bil je enostavno bolj zoper poskuse državnega poenotenja in osredotočanje vsega odločanja v državnem središču. Boj za lastno identiteto. Ker smo se Slovenci kot narod ohranili prek svoje kulture, je zato tudi povsem logično, da so se v boj za narodno identiteto postavili v prvo vrsto zlasti kulturniki in razumniki s humanističnega področja, in da so postali nasprotniki slovenskega osamosvajanja prav zagovorniki komunistične ureditve, ki se niso uspeli rešiti iz protislovje, čeprav so bili mnogi tudi narodno zavedni. Prizadevanja za večjo državno centralizacijo so dobila formalni odraz v predlogih za ustrezno spremembo in dopolnitev zvezne ustave. Slovensko politično vodstvo je sicer doumelo, da je Jugoslavijo treba bistveno preurediti, če naj bo sposobna preživetja. Hkrati pa se je znašlo v zelo protislovnem položaju, če naj pristane na zahteve slovenske javnosti po čim večji decentralizaciji in na težnji po osamosvojitvi, ki takrat sicer še niso bile povsem jasno odražene v slovenski zavesti, se je moralo upreti zveznim pritiskom za povečano centralizacijo in temu ustrezno predlogom za spremembo zvezne ustave. Samo pristajanje na zahteve slovenske javnosti mu je dalo potrebno legitimiteto in tudi sprejemljivost. Na drugi strani pa je pristajanje na te zahteve sprožilo pritisk zoper njega s strani zveznega političnega vodstva. V tem položaju je zgubljalo politično pobudo in se omejevalo v glavnem na obrambo lastnega položaja. Tudi protestni odhod slovenskega partijskega vodstva s kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, ki je pomenil prelom z zveznim političnim vodstvom in je bil zelo pomemben mejnik v slovenskem osamosvajanju, še vedno ni pomenil, da je prevzelo politično pobudo. Pomeni le, da se je soočilo z nastalim položajem, kot ga je ustvaril slovenski politični odpor, in da je svojo usodo preneslo v odvisnost od slovenske javnosti. Zato je v odnosu do zveznih oblasti moralo izhajati iz nastalega položaja. To pa je zanj pomenilo obsodbo na nedejavnost v smeri slovenskih zahtev in celo zaviranje potrebnih rešitev. Ni se upalo odkrito postaviti na stran slovenskih zahtev, hkrati pa se tudi ne postaviti proti njim. Tako je v času najpomembnejšega dogajanja v narodovi novejši zgodovini ostalo povsem nedejavno. Ker v takih odločilnih trenutkih ni mogoče ostajati v neopredeljeni sredini, ker jo položaj izključuje, in ker se ni in tudi ni moglo opredeliti zoper komunizem, je posledično sprejelo vsiljeno vlogo tihega nasprotnika slovenske osamosvojitve. Politično pobudo so prevzeli razumniki in pisatelji, zbrani v Društvu slovenskih pisateljev, okrog nekaterih literarnih revij, zlasti Nove revije ipd., pa tu Zveza socialistične mladine Slovenije. Slovenska oblast je bila prisiljena, da je sicer z odporom in vsemi mogočimi zavorami pristala na pravico do svobodnega političnega organiziranja. Nastale so nove stranke, ki so se skupaj povezale v koalicijo Demos, ki je postala sredstvo za uresničitev slovenskih političnih zahtev. Pa še po tem jih je oblast po vzoru nekdanje OF poskušala spraviti pod dežnik Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), kar bi jih politično ohromilo v njihovi dejavnosti, podobno kot se je to med NOB zgodilo strankam, ki so se povezale v OF. Poskus se seveda ni obnesel, sledile so prve svobodne volitve in komunistična oblast je padla.

    V Demosu ob samem začetku nismo računali na zmago na volitvah, kvečjemu na status močne opozicije. Podobno predstavo je imela tudi partija, ki je računala na zmago. Ne brez utemeljenih razlogov, saj je še vedno imela v rokah vse vzvode državne oblasti vključno z gospodarstvom, predvsem pa je bila Slovenija še vedno v okviru SFRJ in je bilo komaj mogoče sanjati o tem, da bi iz nje pobegnili. Tudi nosilci slovenskega odpora na kaj takega vsaj v začetku niso niti pomišljali. V znani 57. številki Nove revije, ki je leta 1987 prinesla izhodišča za slovenski narodni program in ki jo je poleg nastopa pisateljev zoper »skupna jedra« lahko štejemo za začetek organiziranega odpora zoper totalitarizem komunizma, ni bilo niti namiga o tem, da bi iskali kako rešitev izven Jugoslavije. Omejila se je na zahtevo po demokratizaciji, politični svobodi in preureditvi države v resnično federacijo. Šele nepripravljenost jugoslovanskih oblasti na kakršnokoli popuščanje slovenskim zahtevam in še posebej napadalnost srbskih nacionalistov z Miloševićevo podporo in njihovih »mitingov resnice«, s katerimi naj bi tudi Sloveniji nelegalno vsilili svojo oblast, je sprožila prve razmisleke o drugačnih rešitvah, ki so potem začele precej hitro zoreti. Pa še celo v Majniški deklaraciji iz leta 1989, ki je povsem jasno poudarila stališče o lastni slovenski državi, je bilo posebej navedeno, da to ne pomeni nujno in avtomatično sleherno prekinitev z nekdanjo SFRJ; pripravljeni smo vstopati v vse možne povezave, vendar po lastni presoji in svobodno.

    Urejanje lastnih zadev v demokratičnih okvirih terja v vsakem primeru drugačno pravno podlago, kot jo je ustvarjala dotedanja republiška ustava, tudi če se je krog samostojnega urejanja lastnih zadev na temelju zvezne ustave iz leta 1974 bistveno razširil. Vendar je bila to še vedno ustava komunistične države, po svojem bistvu totalitarne. Povsem razumljivo je bilo, da komunistična oblast ni mogla nastopiti s predlogom ustave, ki ne bi vsebovala komunistične ideologije. Zato z njene strani tudi ni moglo biti kakih predlogov v tej smeri. Omejevala se je na prilagajanje zveznim ustavnim dopolnilom in jih skušala, v glavnem brezuspešno, vsaj kolikor toliko uskladiti s slovenskimi pogledi. Nove slovenske politične sile, ki so medtem nastajale, so bile prisiljene, da same nastopijo z osnutkom nove ustave, ki naj bi v pravni obliki odrazila želeno novo družbeno ureditev. Tako je nastala t.i. pisateljska ustava, ker je bil njen pobudnik in pri njenem oblikovanju sodelovalo tudi Društvo slovenskih pisateljev. Pokazalo se je, da Slovenija do nove ustave v okviru centralistične države, ki je bila osnovna teženj srbskih nacionalistov, od katere pod nobenim pogojem niso bili pripravljeni odstopiti, ne more priti. Koncepcija, na kateri je bila zgrajena federativna Jugoslavija, je namreč izhajala iz postavke, da ima zveza svoje izvirne pristojnosti, republiške pristojnosti pa so šele izvedene iz tega, kar jim zveza prepusti na temelju svoje ustave. Ob taki koncepciji se republika v vsakem primeru skrči na upravno enoto z večjimi ali manjšimi avtonomnimi pravicami, vendar kljub nazivu republika ostaja v bistvu upravna enota, ki ji obseg avtonomnosti odreja federacija. Kakšno avtonomnost je lahko Slovenija pričakovala od zveznih centralistov, je bilo povsem jasno. Če je hotela samostojno urejati svoje zadeve, je bil sprejemljiv samo obraten pristop: Slovenija ima kot republika svoje izvirne pristojnosti, zveza pa samo tiste, za katerih izvrševanje jo pooblastijo republike. Postalo je povsem jasno: Slovenija svoje zahteve lahko uveljavi le v samostojni državi. To spoznanje, čeprav se danes zdi samo po sebi umevno, je bilo epohalnega pomena. Dejavnost sledi spoznanju. Pisateljska ustava, čeprav samo osnutek, je bila seveda neposreden izziv ne samo federaciji ampak tudi slovenskemu komunističnemu vodstvu. Njeno udejanjanje bi pomenilo konec komunistične oblasti v Sloveniji in konec slovenske prisotnosti v federaciji. Da je naletela na odločen odpor pri nosilcih oblasti, tako zveznih kot republiških, je razumljivo. Slovensko samostojnost in demokracijo je bilo potrebno braniti na dveh frontah. Na zvezni, ki je grozila predvsem z nasilno intervencijo pa tudi s pritiskom na slovenske oblasti, in na domači fronti, to je proti komunistični oblasti, ki je sicer govorila o sestopanju z oblasti, pa tega namena nikakor ni imela in tudi ni mogla imeti. Nihče ni prostovoljno pripravljen na lastno likvidacijo.

    Domača oblast sicer ni imela več moči, da bi nastopila s fizičnim preganjanjem in ustrahovanjem svojih nasprotnikov. Temu se je odpovedala celo v primeru 57. številke Nove revije, ko je bila kljub vsemu še vedno nekoliko bolj pri močeh. Do neke mere je svoje nasprotnike celo ščitila pred zveznimi kaznovalnimi podvigi, ki jih v Sloveniji ni bilo več mogoče uveljaviti. Celo v primeru aretacije Janeza Janše in kolegov, ko je popustila pod pritiskom JLA, se je morala končno umakniti. Zato se je morala ob pisateljski ustavi spustiti v neposreden dialog s svojimi oporečniki, česar do tedaj nikoli ni storila in je že samo pristanek na soočenje z argumenti pomenilo njen poraz. Poražena pa je bila seveda ob samih argumentih. Mobilizirala je vse svoje intelektualne sile, različne marksistične centre, pristala na javne tribune v Cankarjevem domu itd. Vedno je bila poražena - ne zato ker bi bili njeni nasprotniki bolj bistri, pač pa zato, ker neresnice in protietičnih stališč ni mogoče uspešno braniti. Še celo ne na dolgi rok.

    Vendar, svobodo je bilo treba šele izbojevati. S samim osnutkom ustave je ni bilo mogoče. Poleg tega je bila Slovenija še vedno v primežu Jugoslavije. Z zmago na svobodnih volitvah se je Demosu odprla možnost, da povsem v skladu s tedaj še veljavno ustavo sproži postopek za sprejem nove demokratične ustave. Kljub ostremu odporu novonastale opozicije iz prejšnje vladajoče strukture že pri oblikovanju novega vodstva skupščine, ki ga je Demos zasedel s svojimi ljudmi, je začetek ustavodajnega postopka sorazmerno gladko stekel, ker je bilo tudi predsedstvo države kot njegov formalni predlagatelj povsem kooperativno. Tudi vsebinsko oblikovanje ustavnega besedila ni povzročalo posebnih težav, ker so bila osnovna politična in vrednostna izhodišča že izoblikovana, kot podlaga pa je služila tudi pisateljska ustava. Najpomembnejši cilj, ki ga je Demos želel doseči z ustavo je bil: neposredno z ustavo razglasiti samostojnost Slovenije. In to že v letu 1990, ker smo pravilno slutili, da čas ne dela za nas in da je treba izkoristiti obstoječo zunanje- in notranjepolitično situacijo. Zdelo se je, da smo se cilju odločilno približali. Pa se je izkazalo, da se nismo. Zgodilo se je tisto, kar je bilo najmanj pričakovati. V prvi obravnavi ustavnega predloga v skupščini so mu najbolj nasprotovali in nastopali z vsemogočnimi spreminjevalnimi predlogi ne predstavniki opozicije, pač pa poslanci iz vrst Demosa, predvsem krščanskih demokratov. Sprejem ustave se je odmaknil v neopredeljivo prihodnost, saj je bilo treba izdelati novo ustavno besedilo.

    Hkrati se je pokazalo, da bo treba pot do osamosvojitve tlakovati še z vrsto ustavnih dopolnil k tedaj še veljavni slovenski ustavi. Če smo se odločili za pravno pot izstopa iz Jugoslavije, je bilo treba poskrbeti, da bo ta odhod dejansko pravno povsem neoporečen. Zahod je pazljivo spremljal vse naše korake in sleherna naša napaka bi bila samo dodaten argument v rokah tistih, ki so naši osamosvojitvi oporekali predvsem s pravnega stališča. Vendar smo še vedno upali, da nam bo uspelo do konca tega leta. Od tega roka v nobenem primeru nismo smeli odstopiti.

    Ko se je čas hitro iztekal, je jeseni nastopila Socialistična stranka Slovenije, ki je imela kot naslednica nekdanje SZDL le neznatno vlogo v skupščini, podpirala pa je opozicijo, s predlogom, da bi izvedli plebiscit o osamosvojitvi. Ta predlog je bil dan brez kakega predhodnega posvetovanja s komerkoli, vsekakor ne z Demosom, predvsem pa ni slonel na nikakršnih analizah o njegovi izvedbi. Spustiti se v plebiscit o tako pomembni stvari brez splošnega soglasja z vsemi strankami v skupščini in brez potrebnih predhodnih priprav, bi lahko ogrozilo njegov uspeh, kar bi bila usodna katastrofa, ki je ne bi mogli popraviti. Upanje na samostojnost bi dokončno propadlo. In kot se je pozneje pokazalo, že samo časovno bi pomenilo tak odlog, da bi bila tudi s tega stališča osamosvojitev ogrožena. Predlagatelji pa razen poziva na plebiscit v nadaljnjem niso storili nobenega koraka za realizacijo. Zato je Demos ta poziv zavrnil. Ni pa seveda uspel, da bi napravil kak odločilen korak na področju ustavnega procesa. Ko je bilo proti koncu jeseni 1990 že povsem jasno, da v tem letu do nove ustave ne bo mogoče priti, čas pa se je iztekal, se je Demos odločil za plebiscit. Trdno je namreč vztrajal, da je treba odločitev o osamosvojitvi sprejeti še v tem letu. Prvo, kar je bilo treba storiti, je bilo potrebno dobiti soglasje vseh političnih strank tako za pristanek na plebiscit, kakor tudi za njegove bistvene sestavine. Od slednjega je bil odvisen tudi sam pristanek na plebiscit. Plebiscitu nobena stranka v načelu ni ugovarjala. Zataknilo pa se je pri kvoromu za ugotavljanje njegovega izida in pri datumu njegove izvedbe. Opozicija je vztrajala, da pristaja samo na tak kvorum, kjer bo za rezultat plebiscita odločilna večina vseh volilnih upravičencev. S tem bi o naši osamosvojitvi posredno odločali tudi tisti, ki se referenduma sploh ne bi udeležili. Že samo s tem, da se ga ne bi udeležili, bi se opredelili proti osamosvojitvi. Tako visoka zahteva za uspeh plebiscita je bila za Demos odločno pretirana; že samo zaradi pomembnega števila med volilne upravičence vpisanih Neslovencev iz drugih republik, ki jih osamosvojitev Slovenije vsaj emocionalno ni zadevala prav posebno. Vzbujala nam je nezaupanje v dobronamernost teh predlogov, pa tudi strah. V tabor nasprotnikov osamosvojitve je avtomatično postavila tudi vse tiste Slovence, ki osamosvojitvi niso nasprotovali, le politična vprašanja jih niso zanimala. Kot se je na plebiscitu pokazalo, je bil ta strah povsem odveč. S formalno pravnega stališča bi sicer zahtevi po tako visokem kvorumu lahko brez nadaljnjega ugovarjali. Težje z moralnega. Ker smo zagovarjali stališče, da je osamosvojitev dejansko težnja vseh Slovencev, zahtevi po tako visokem kvorumu ni bilo mogoče ugovarjati. Zato smo ga po začetnem omahovanju v celoti sprejeli. Dejanski nasprotniki osamosvojitve - tudi teh je bilo nekaj, čeprav zelo malo – so nam pozneje to malodušnost upravičeno metali pod nos.

    Drugače je bilo z določitvijo datuma. Opozicija se je od začetka odločno zavzemala za preložitev plebiscita na naslednje leto, vsekakor vsaj na pomlad 1991. Za to ni mogla navajati kakih posebnih načelnih razlogov, le vrsto organizacijsko tehničnih. Te pa je mogoče vedno ovreči z drugačnimi. Vendar Demos od vnaprej postavljenega roka, da se o osamosvojitvi odloči v letu 1990, ni moglo odstopiti. Že sorazmerno kmalu se je pokazalo, kako prav je imel. Ni sicer mogoče formalno dokazati, a zdi se, in nadaljnji razvoj dogodkov je to pokazal, da je bila konstelacija okoliščin takrat toliko ugodna, da je bilo mogoče izpeljati celotni projekt osamosvojitve. Če bi odlašali bi bilo po vsej verjetnosti prepozno.

    Znano je, kako visoko je plebiscit uspel. Ob tem pa se je pokazalo še nekaj, kar dotlej in tudi pozneje nismo doživeli: v dolgotrajnih in mučnih celonočnih pogajanjih vodstev političnih strank za plebiscit, so se o življenjsko usodnih vprašanjih za narodovo preživetje vse stranke sporazumele, da ga bodo skupaj izvedle in da bo to skupen projekt, na katerega se ne bo nobena stranka sklicevala kot na svoj lastni uspeh. Gre za skupni projekt in skupni uspeh.

    Izidu plebiscita je sledil zakon za uveljavitev njegovih posledic, ki je določil šestmesečni rok, do katerega je treba izvršiti vse pravne, organizacijske in tehnične priprave za razglasitev samostojnosti. To je bil izjemen podvig, saj je bila Slovenija v celoti vključena v jugoslovansko državno strukturo, in za vrsto za delovanje države življenjsko pomembnih zadev ni imela svojih organov, pravne ureditve in potrebnih sredstev. To je veljalo za celoten monetarni in devizni sistem, carinsko in obmejno službo, zunanje zadeve, vojsko, za vrsto skupnih infrastrukturnih dejavnosti in podobno. Z razglasitvijo svoje državne samostojnosti je morala Slovenija tisti trenutek nastopiti kot polnopravna država, z vsemi atributi državnosti, sposobna opravljati vse funkcije za svoje državljane. Seveda pa je bilo v tem prehodnem času potrebno sprejeti še nekaj sprememb in dopolnil k slovenski ustavi, ki naj bi pravno omogočila pot v neodvisnost. Posebej je treba omeniti amandma, ki je določal, da slovenski vojaki služijo vojaški rok v Sloveniji in da jih vojaške oblasti ne morejo razporejati po drugih delih države. Že s tem se je položaj zaostril do skrajnosti. Slovenija je postala na pol samostojna, saj se je uprla temeljnemu vzvodu moči zvezne države.

    Kako pomembne in za celoten projekt lahko usodne so bile celo razne navidezne »malenkosti«, kaže primer državnih simbolov. Bili smo pred razglasitvijo državne samostojnosti, država pa ni imela svojih simbolov. Slovenija je bila republika v okviru jugoslovanske federacije, zato je bila na slovenski narodni zastavi rdeča zvezda, ki je simbolizirala njeno vključenost v Jugoslavijo in komunistično družbeno ureditev. Pod tako zastavo ni bilo mogoče razglasiti države, ki se je odločila prav za nasprotno od tega, kar je simbolizirala njena takratna zastava: za izločitev iz Jugoslavije in za demokratično družbeno ureditev. Kar nekaj mesecev pred rokom razglasitve samostojnosti se je skupščina z razpisom obrnila na strokovno javnost, da bi prispevala svoje predloge in zamisli za simbole, grb in zastavo nove države. Odziv je bil skoraj zanemarljiv, vsekakor pa ni prišlo niti do enega predloga, ki bi ga bila žirija pripravljena vzeti v resno presojo. Naj zaradi nesodelovanja stroke, ki je po vsej svojih posledicah mejilo skoraj na bojkot, odložimo razglasitev državne samostojnosti?! Treba se je bilo takoj odločiti. Odločitev je bila: zastava nove države bo slovenska narodna zastava, ki je sicer enaka zastavi Rusije, a je pod to zastavo vendarle tekla vsa novejša slovenska zgodovina , vključno s taborskim gibanjem in NOB. Zaradi točnejše razpoznavnosti dodamo na to zastavo še grb nove države, ki pa ga tudi še nismo imeli in ga je bilo treba šele sprejeti. V poštev je prišel grb, ki je v svojih sestavinah čim bolj verno simboliziral našo preteklost in položaj, vključno z NOB. Oba simbola sta bila pozneje sprejeta tudi v novo ustavno besedilo. Takratna izbira, povedano nekoliko karikirano, je bila: ali čakati na najbolj sprejemljive simbole, ki morda sploh ne bodo potrebni, ker države ne bo, ali pa se odločimo za državo. Vsaj za večino poslancev je bila izbira jasna.

    S Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije smo po vseh pripravah lahko pravno povsem neoporečno prešli v samostojnost. Dejansko si jo je bilo treba še izboriti proti vojaškemu posegu JLA. Skupščina je morala še sprejeti oziroma potrditi vrsto odločitev, ki jih je terjala razglasitev samostojnosti, obstajala pa je resna nevarnost, da bi vojska zajela in aretirala celotni republiški vrh, predvsem vse člane skupščine in vzpostavila novo oblast iz svojih marionet. Zato so se izvedle vse potrebne priprave, da se skliče skupščino povsem tajno in na skritem mestu, da bi vojski onemogočili nameravani udar. Prav seja je bila zato brez javnega sklica, sicer še v prostorih skupščine, vendar ponoči in v napol obsednem stanju. Tudi po tej fazi dela pri pripravi nove ustave nismo mogli nadaljevati, ker smo bili pod trimesečnim embargom Brionskih sporazumov. To so bili sporazumi samo po imenu, saj se nismo imeli o čem več pogajati, ampak več ali manj sprejeti diktat, ki nam ga je narekovala trojica odposlancev ES z Hansom van den Broekom na čelu. Za slovenske pogajalce je bila izbira samo ta, ali se ukloniti ali tvegati, da nas oropajo sadov vsega dotedanjega dela, ali se upreti in tvegati konflikt z jugoslovanskimi oblastmi, ki so bile udeleženec na teh pogovorih in ki bi jih to pot podprl tudi Zahod. Ob teh izjemno težkih odločitvah je Slovenija izbrala pot, ki je bila prav posrečena mešanica zadržanosti in previdnosti dotedanjih politikov ter poleta in poguma novih. Izkazalo se je, da je bil udarec, ki smo ga ob tem občutili kot veliko nesrečo, dejansko velika pridobitev pod pogojem, da vzdržimo pritisk naslednjih treh mesecev, ki pa niti ni bil posebno hud. Z brionskim diktatom je namreč stopil v obligacijsko razmerje z nami tudi Zahod. Ni nam mogel postavljati novih pogojev in po trimesečnem odlogu se je moral sprijazniti z novim dejanskim stanjem. Lahko smo nadaljevali z delom na novi ustavi, ki je bila sprejeta konec leta 1991. To delo, s katerim smo šele globoko in vsebinsko začeli družbeno prenovo, za katero je ustvarila temelj in izhodišče naša osamosvojitev in ki mu je dala pravi smisel in legitimnost, pa sodi po svojih značilnostih, kljub nekaterim revolucionarnim potezam že v obdobje, ki je dobilo tuje ime tranzicija.

    6.1 Nastajanje ustave Republike Slovenije


    Ustava Republike Slovenije iz leta 1991 je eden najpomembnejših dokumentov v zgodovini slovenskega naroda. Na eni strani pomeni utrditev in nadgradnjo slovenske državne suverenosti, ki jo je 25. junija 1991 slovenska skupščina vzpostavila s sprejetjem Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, na drugi strani pa pomeni zagotovitev temeljev demokratičnega političnega sistema, s poudarkom na varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

    To je bil čas velikih političnih vizij, pričakovanj in dejanj ter hkrati čas strahu pred nepredvidljivimi odzivi takratne jugoslovanske oblasti in njenega represivnega aparata na slovensko plebiscitarno odločitev za samostojno Slovenijo. V tem negotovem času je ustavna komisija takratne slovenske skupščine sestavljala besedilo bodoče ustave, ki je kasneje pomenila “osebno izkaznico”, s katero je Slovenija samostojno vstopila v svet mednarodnih odnosov ter uredila pravne in politične temelje sožitja svojih državljanov.

    Osnutki in predlogi Ustave Republike Slovenije in Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije:

    - Predlog, da se začne postopek za sprejem ustave Republike Slovenije (25.6.1990).
    - Delovni osnutek Ustave Republike Slovenije (31.8.1990).
    - Osnutek Ustave Republike Slovenije (12.10.1990).
    - Predlog Ustave Republike Slovenije (12.12.1991).
    - Predlog Ustave Republike Slovenije - dodatek (19.12.1991).
    - Predlog Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (12.12.1991).
    - Predlog Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (19.12.1991).


    Odlok o ustanovitvi Komisije Skupščine Republike Slovenije za ustavna vprašanja

    Na podlagi 335., 369., 438. člena ustave Republike Slovenije, amandmaja LXXXVIII in drugega odstavka 1. točke amandmaja LXXII k ustavi Republike Slovenije ter 145., 168. in 259. člena poslovnika v zvezi s 1. členom začasnega poslovnika Skupščine Republike Slovenije je Skupščina Republike Slovenije na sejah Družbenopolitičnega zbora, Zbora občin in Zbora združenega dela dne 13. junija 1990 sprejela

    ODLOK
    o ustanovitvi, nalogah, sestavi in številu članov
    Komisije Skupščine Republike Slovenije za ustavna vprašanja


    I


    Ustanovi se Komisija Skupščine Republike Slovenije za ustavna vprašanja. Komisija za ustavna vprašanja:

    - spremlja uresničevanje ustave;
    - obravnava predloge pooblaščenih predlagateljev za začetek postopka za spremembo ustave;
    - obravnava pobude za spremembo ustave in predlaga zborom začetek postopka za spremembo ustave;
    - pripravi in predlaga zborom Skupščine Republike Slovenije osnutek in predlog besedila sprememb ustave Republike Slovenije;
    - sodeluje pri pripravi sprememb ustave SFRJ in pripravi predlog stališč Skupščine Republike Slovenije;
    - sodeluje pri vodenju javne razprave in zbira predloge in pripombe iz javne razprave o spremembah ustave;
    - obravnava ocene in predloge o stanju ustavnosti in zakonitosti v republiki;
    - obravnava načelna vprašanja ustavne narave in opravlja druge zadeve v skladu s sklepi zborov Skupščine Republike Slovenije.

    II


    Komisijo za ustavna vprašanja sestavlja 25 članov delegatov, ki se izvolijo izmed delegatov Zbora združenega dela, Zbora občin in Družbenopolitičnega zbora Skupščine Republike Slovenije. Komisija ima predsednika in dva podpredsednika.

    V komisiji mora biti zagotovljena ustrezna zastopanost delegatov iz vseh treh zborov in sorazmerna zastopanost političnih strank v Skupščini Republike Slovenije tako, da so v komisiji iz vsakega zbora najmanj trije člani. V komisiji sta zastopana tudi predstavnika madžarske in italijanske narodnosti. Komisija lahko po predhodnem mnenju Komisije Skupščine Republike Slovenije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve za stalno ali občasno pritegne k delu znanstvene in strokovne delavce. Znanstveni in strokovni delavci sodelujejo pri obravnavi vseh zadev v komisiji, nimajo pa pravice glasovanja.

    Komisija lahko imenuje strokovne in druge ožje delovne skupine ter posameznike za pripravo strokovnih gradiv za komisijo.

    Strokovne in druge zadeve za komisijo opravlja služba komisije in strokovna služba Skupščine Republike Slovenije. Sekretar komisije se imenuje izmed strokovnih delavcev služb Skupščine Republike Slovenije.

    III


    Ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

    Št. 020-02/89-1
    Ljubljana, dne 13. junija 1990

    Skupščina Republike Slovenije
    Predsednik
    Dr. France Bučar, l.r.

    Sestava Komisije Skupščine Republike Slovenije za ustavna vprašanja in temeljne faze nastajanja slovenske ustave (1990-1991)

    Komisija Skupščine Republike Slovenije za ustavna vprašanja je pričela z delom 19.6.1990 in je do sprejema Ustave Republike Slovenije delala v naslednji sestavi:
    Predsednik: dr. France Bučar
    Podpredsednika: Miran Potrč, Vitodrag Pukl
    Člani: Tone Anderlič, Danilo Bašin, Roberto Battelli, Ivan Bizjak, Ludvik Gumilar, Franco Juri (od 27.11. 1991 dalje Borut Pahor), Ciril Kolešnik, Boštjan Kovačič, Darja Lavtižar Bebler, Andrej Magajna, Mojmir Ocvirk, Tone Peršak, dr. Rajko Pirnat, dr. Ciril Ribičič, dr. Primož Rode, Vilijem Sekereš, Danijel Starman, dr. Leo Šešerko, dr. Ludvik Toplak, Zdravko Zabukovec, dr. Franc Zagožen, Zvone Žagar.
    Predlog, da se začne postopek za sprejem ustave Republike Slovenije

    V zvezi s prvim odstavkom 54. člena Poslovnika o delu Predsedstva Socialistične Republike Slovenije vam pošiljam Predlog, da se začne postopek za sprejem ustave Republike Slovenije, ki ga je sprejelo Predsedstvo Republike Slovenije na seji, dne 25. junija 1990.

    Proces demokratizacije slovenske družbe omogoča in zahteva, da slovenski narod s svojo ustavo svobodno izrazi svojo voljo, da živi v suvereni državi, zgrajeni na sodobnih, demokratičnih, socialnih, gospodarskih in političnih načelih.

    V Sloveniji je že doseženo politično soglasje o potrebi po takšni ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki bo temeljila na suverenosti in samostojnosti slovenske države, na pravici naroda do samoodločbe, parlamentarni demokraciji, političnem pluralizmu in enakopravnosti vseh oblik lastnine, in ki bo na kar najvišji ravni uveljavila temeljne pravice človeka in državljana. Slovenska ustava naj torej predstavlja temeljni pravni akt sodobne parlamentarne republike.

    Ustavna ureditev države, njenih notranjih in zunanjih odnosov, je najpomembnejši način uporabe temeljne pravice naroda do samoodločbe. Slovenska ustava naj bo zato izraz, v celoti in samo duhovne, kulturne in politične volje slovenskega naroda in vseh državljanov Republike Slovenije ter rezultat njihovega demokratičnega soglasja. Ker sedanja ustavna ureditev Slovenije na temelju Ustave iz leta 1974 in 95-ih ustavnih amandmajev, sprejetih v letih 1981, 1989 in 1990 ne ustreza več tem zahtevam slovenske ustavnosti, je Predsedstvo Republike Slovenije na 7. seji, dne 25. junija 1990 na osnovi 1. točke LXXXVIII amandmaja k Ustavi Republike Slovenije sklenilo predložiti Skupščini Republike Slovenije:

    I.


    1. Marčna revolucija leta 1848 je močno spodbudila težnje Slovencev kot izoblikovanega evropskega naroda po upravni strnitvi narodnega ozemlja, po samostojnem gospodarskem in političnem razvoju in po lastni državni obliki, ki je bila izražena v geslu o Zedinjeni Slovenije.

    Tudi Majniška deklaracija Jugoslovanskega kluba iz leta 1917 je zahtevala, da naj bo Slovencem zagotovljeno tako “državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospostva tujcev in zgrajeno na demokratičnem temelju”. Tej Deklaraciji je dne 29.10.1918 sledila ustanovitev Države narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov, v njej je imela Slovenija položaj federalne države z lastno narodno vlado.

    V usodnem času vojne zasedbe Slovenije in narodnoosvobodilnega boja je Osvobodilna fronta slovenskega naroda konec leta 1941 sprejela slovesno obljubo, da bo “po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločal slovenski narod sam”. V skladu s tem političnim programom je bila najprej dograjena slovenska narodna država, katere prvi parlament, oblikovan v razmerah vojne okupacije - Zbor odposlancev slovenskega naroda, od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju - je pooblastil svojo delegacijo, da se z drugimi jugoslovanskimi narodi sporazume o ustanovitvi Demokratične federativne Jugoslavije. Ta sporazum je s posebno deklaracijo potrdilo prvo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora 20. februarja 1944 v Črnomlju. S tem je uveljavilo tako sosledje državotvornih dejanj, po katerem je slovenska država izvirna, federacija pa svobodno dogovorjena in izvedena državna tvorba. Kasnejši razvoj jugoslovanske federacije, zasnovane kot demokratične federativne države enakopravnih narodov s prvinami konfederacije, je v praksi šel v smeri centralizacije. Ta proces je bil posledica odločilnega političnega vpliva na državno oblast, ki ga je imela in uveljavljala na demokratičnem centralizmu zasnovana monopolna partija. V zadnjih nekaj letih je dobilo množično podporo slovenske javnosti nekaj temeljnih politično programskih dokumentov ustavotvorne narave, od katerih imata še poseben pomen Majniška deklaracija in Temeljna listina Slovenije iz leta 1989. Vzporedno so bili oblikovani amandmaji k slovenski ustavi, sprejeti konec lanskega leta in v začetku letošnjega leta. Na tej osnovi je Skupščina Republike Slovenije sprejela Deklaracijo o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Republiko Slovenijo.

    Na volitvah v Skupščino in Predsedstvo Republike Slovenije aprila 1990 so slovenski narod in državljani Slovenije jasno izrazili svojo voljo, da žive v samostojni in suvereni slovenski državi in da sami odločajo o njenem položaju v skupnosti jugoslovanskih narodov in v mednarodni skupnosti. V Skupščino so izvolili poslance političnih strank, ki so se v svojih programih zavzele za osamosvojitev Slovenije v suvereno državo z demokratično politično in gospodarsko ureditvijo.

    2. Da bi vse že doseženo uveljavili, utrdili in ustavno-pravno zavarovali, je potrebno z novo ustavo oblikovati Republiko Slovenijo kot suvereno državo z vsemi atributi dejanske oblasti na lastnem ozemlju in s polno mednarodno pravno subjektiviteto. Se pravi, da mora ustava določiti, da je v pristojnosti republike tudi urejanje in zagotavljanje varnosti in obrambe države, njenih mednarodnih odnosov, političnega in gospodarskega sistema, temeljnih človekovih pravic in svoboščin, lastninskih razmerij in drugih za samostojno državo pomembnih zadev.

    Tako izhodišče pomeni ustavno izvedbo načela o samoodločbi, kakor ga opredeljujejo Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, Sklepna listina Helsinške konference iz leta 1975 ter veljavni ustavi Jugoslavije in Slovenije. Po tem načelu ima slovenski narod neodtujljivo in trajno pravico, da popolnoma svobodno, kadarkoli in kakor želi, določa svoj notranji in zunanji položaj brez vmešavanja od zunaj, in da po svoji volji uresničuje svoj politični, gospodarski, družbeni in kulturni razvoj. Svobodno določanje političnega statusa slovenskega naroda in njegove države je osnova za uveljavitev samostojnosti Slovenije in za odločanje o njenih morebitnih povezavah z drugimi jugoslovanskimi narodi in njihovimi državami - bodisi v konfederativno zvezo povsem suverenih držav, bodisi v državno skupnost, v kateri bi bil Sloveniji zagotovljen konfederativni položaj. Takšen položaj bo slovenski državi omogočal suvereno odločanje o vseh mednarodnih povezavah z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami.

    3. Ustava kot najvišji pravni akt mora odraziti obstoječo, duhovno in politično kulturo ter demokratično soglasje naroda. Ima zlasti dve temeljni nalogi. Po eni strani naj oblikuje državo in določa njeno ureditev, po drugi strani pa naj opredeljuje pravice in svoboščine človeka in državljana v razmerju do te oblasti in do njenih organov. Ureja naj temelje socialnih, ekonomskih in kulturnih razmerij med ljudmi; ta razmerja naj bodo v načelu področje družbene samoorganizacije in samoregulacije in ne ideoloških vrednot ali ciljev in prvin političnih programov. Slovenska ustava naj temelji na obče priznanih ustavno-političnih vrednotah, kot so pravna enakost vseh ljudi in njihovih združenj, pravna država, pluralistična parlamentarna demokracija, delitev oblastnih funkcij na zakonodajno, izvršno in sodno, samostojnost in samourejanje gospodarskih organizacij, socialna funkcija lastnine in pluralizma njenih oblik; vloga sodobne socialne države in lokalne samouprave.

    II.


    1. Na začetku ustave velja zapisati uvodno besedilo, ki naj uvede normativni del ter ga legitimira na osnovi temeljnih socialnih in kulturnih vrednot, ustavne tradicije in novih znamenj časa. Izhaja naj iz sodobnega razumevanja življenja, po katerem človek ni gospodar, ampak dedič življenja. Pomeni tudi, da imajo človekove pravice svoje naravne meje ter da varstvo naravnega okolja in kulturne dediščine ni le državljanska pravica, ampak je tudi dolžnost vseh in vsakogar. Na ravni posameznika se sodobno razumevanje življenja izraža skozi dostojanstvo človeka kot naravnega, družbenega in duhovnega bitja. Ustava naj izhaja tudi od temeljnih pravic in svoboščin, temeljne pravice naroda do samoodločbe in od dejstva, da smo Slovenci z lastnimi močmi izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost.

    2. V temeljne določbe sodijo jasno izražena ustavna določila normativne narave o nacionalnem značaju in osnovi slovenske države, o njeni demokratični ureditvi, o državnih simbolih in o varovanju naravne in kulturne dediščine.

    3. Slovenska ustava mora izhajati z ravni varovanja temeljnih pravic človeka in državljana, ki jo je že dosegla dosedanja ustavna ureditev, vključno z vsemi že uveljavljenimi socialno-ekonomskimi pravicami. Uveljaviti pa kaže tudi nekatere nove posamične in kolektivne pravice, ki se v zadnjem času oblikujejo z mednarodnimi pakti. To so zlasti pravica do varstva kulturne in naravne dediščine, pravica do ustvarjanja in delovanja, pravica do miru, do razorožitve in razvoja.

    Ustavnopravno je treba varovati pravice narodnostnih manjšin v Sloveniji in opredeliti odgovornost slovenske države za Slovence v zamejstvu in v tujini. V ustavo velja zapisati splošno določbo o varstvu človekove osebnosti, ki bo omogočala širjenje pravic in svoboščin, da ne bi golo naštevanje pravic začelo sčasoma ovirati njihov nadaljnji razvoj. Treba je določiti, da se ustavne pravice in svoboščine uresničujejo na osnovi same ustave.

    Ustava naj zagotovi pravno varstvo vseh temeljnih pravic in svoboščin. V ta namen naj bodo, poleg že uveljavljenega varstva pred rednimi sodišči, predvidene tudi druge ustrezne oblike, kot so varstvo posamičnih pravic pred ustavnim sodiščem in druge v svetu uveljavljene ustanove.

    Omejevanje pravic in svoboščin naj bo dovoljeno le na osnovi ustave, kadar to terjajo pravice drugih ali kadar je to potrebno zaradi izjemne in splošne nevarnosti, ki ogroža obstoj države. V zadnjem primeru naj bo dovoljeno omejevati pravice le za določen čas. Z ustavo pa je treba opredeliti tiste pravice in svoboščine, ki jih ni mogoče omejiti niti za določen čas.

    4. V ustavo naj sodi le nekaj temeljnih določb o gospodarskem sistemu. Določijo naj, da država varuje vse oblike lastnine ter da so gospodarski subjekti pri svojem nastopanju na trgu docela samostojni. Naloga države je predvsem, da ustvarja možnosti za svobodno konkurenco gospodarskih subjektov na trgu, preprečuje monopole, vpliva na gospodarski razvoj ter ureja gospodarsko infrastrukturo in javne službe. Z ustavo je treba opredeliti tudi temeljne socialne funkcije države in omejiti lastnino z določbami o varstvu naravne in kulturne dediščine.

    5. Vsa državna ureditev naj temelji na parlamentarni obliki oblasti. Parlament se oblikuje na osnovi ustavne pravice do svobode združevanja in na osnovi neposrednih, splošnih in tajnih volitev. S sestavo parlamenta je treba zagotoviti, da bodo v njem zastopani splošni interesi državljanov ter posebni interesi socialnih, gospodarskih, kulturnih in drugih skupin ter ustanov. Izvršno oblast ima vlada, ki je v okviru svojih pristojnosti samostojna in odgovorna parlamentu. Ministri v vladi so zadolženi za posamezne resorje in vodijo upravne organe.

    Pooblastila vlade naj bodo določena v skladu s temeljnim načelom o delitvi zakonodajne in izvršilne funkcije. Pri tem velja načelo, da je sleherno pravico, dolžnost ali prepoved mogoče določiti le z zakonom.

    S posebnimi ustavnimi določili je treba zagotoviti neodvisnost in samostojnost sodstva in sodnikov. Z novo ustavo je treba uvesti institucijo predsednika republike kot individualnega voditelja države. Predsednik republike predstavlja državo in je obenem vrhovni poveljnik njenih oboroženih sil. O izrednih razmerah naj odloča parlament, razglaša pa jih predsednik republike.

    6. Z ustavo je treba opredeliti oblike lokalne samouprave prebivalcev posamičnih območij oziroma naselij.

    V pristojnosti tovrstnih organov sodi predvsem urejanje in upravljanje zadev, ki posegajo v korist in pravice prebivalcev na njihovih območjih.

    Z ustavo velja tudi omogočiti ustanavljanje samoupravnih skupnosti, ki služijo samostojnemu urejanju in zadovoljevanju nekaterih skupnih potreb državljanov. Tem skupnostim, lahko država zaupa tudi opravljanje določenih javnih pooblastil.

    7. Z ustavo naj bo omogočena tudi neposredna ljudska pobuda za predlaganje zakonov. Parlament naj bi dal na svoj dnevni red predlog splošnega akta ali zakona, če bi ga predlagalo določeno število državljanov. Če pa bi parlament tak predlog zavrnil, bi moral biti o predlogu zakona izveden referendum.

    O posameznih vprašanjih naj ima pravico razpisati referendum parlament sam, vendar pa ga mora razpisati tudi na predlog predsednika republike ali na zahtevo določenega števila državljanov. Ustavno sodišče naj dobi možnost odločanja glede kršitve posamičnih ustavnih pravic in svoboščin. Glede na predlagano zgradbo slovenske ustave, ki naj opredeljuje le temeljne pravice in svoboščine in državno ureditev, bo treba vlogo ustavnega sodišča dodatno poudariti in okrepiti, tako da bo postalo samostojen ustvarjalec ustavne ureditve.

    8. V prehodnih in končnih določbah ustave je treba opredeliti načine in roke za njeno uveljavitev. Vsebujejo naj tudi pooblastila parlamentu, da sprejme ustrezne akte, s katerimi bi bila udejanjena nova ustavna ureditev, ter čas in smernice za sprejem takšnih predpisov.

    Sklep o obravnavi osnutka nove ustave

    Skupščina Republike Slovenije je na sejah Družbeno-političnega zbora, Zbora občin in Zbora združenega dela dne 12. oktobra 1990 določila osnutek ustave Republike Slovenije. Ob tem so zbori glede obravnave osnutka nove ustave sprejeli naslednji

    S K L E P


    1. Osnutek ustave Republike Slovenije se daje v javno razpravo skupaj z razlago.
    2. Javna razprava o osnutku ustave Republike Slovenije traja do 30. novembra 1990 in se lahko podaljša ali v primeru spremenjenih okoliščin s posebnim sklepom Skupščine Republike Slovenije tudi skrajša oziroma prekine.
    3. Osnutek ustave Republike Slovenije z razlago se objavi v sredstvih javnega obveščanja in v Poročevalcu.
    4. Udeleženci v javni razpravi posredujejo svoje pripombe in predloge k osnutku ustave Republike Slovenije Komisiji Skupščine Republike Slovenije za ustavna vprašanja.
    5. Po končani javni razpravi bo Komisija za ustavna vprašanja predložila zborom Skupščine Republike Slovenije besedilo predloga ustave Republike Slovenije. Pri pripravi predloga ustave Republike Slovenije komisija upošteva predloge iz javne razprave in predloge iz razprav o osnutku ustave v Skupščini Republike Slovenije.

    Opomba: Zaradi preobsežnosti gradiva ne navajamo predlogov, delovnih osnutkov, razprav itn. Vso omenjeno gradivo je dostopno na spletni strani Državnega zbora Republike Slovenije.

    7. VREDNOTNO-IDEOLOŠKE ZNAČILNOSTI POLITIČNEGA SISTEMA IN VLOGA REPRESIVNIH ORGANOV V SFRJ


    Zmaga revolucionarnih sil in pa zrušitev buržoaznega sistema sta vodila v prepričanje, da je nastala razredno čista situacija, v kateri so konflikti le marginalna zadeva. Prišlo je do svojstvene iluzije in samoprevare o politični harmoniji, kar je nujno vodilo v sistem popolnih blokad in zavor. Dejanski problemi so sicer v realnosti obstajali, ali bolje, ljudje in celi narodi so jih čutili, čeprav jim je bilo občutenje prepovedano. Zato so bili ali prikrivani, ali pa preprosteje, sploh niso bili identificirani. Vse to je vodilo v sistem monolitnosti, ki je bil sicer zaukazan in od oblasti pričakovan, toda v resnici le navidezen. Gotovo je šlo za totalitarni sistem, saj je bila odsotnost formalne avtonomije specializiranih političnih struktur in politične kulture. Obstoječa »politična kultura« je bila le sintetična in je temeljila na kombinaciji političnega konformizma, netolerantnosti do drugače mislečih, na apatiji in na samoprevari.

    Sociološki pristop vrednotenja značilnosti politično-varnostnega sistema upošteva dve obdobji: »brezkonfliktno obdobje in obdobje »sproščanja« konfliktov. Ustavnopravno bi to pomenilo, da je prvo obdobje trajalo od leta 1946 do 1974, drugo pa od leta 1974 do razpada države.

    Za prvo obdobje so značilne naslednje vrednostne usmeritve: kolektivizem, enakost, socialna harmonija, mehanska enakost, socialna varnost, radikalizem, dolgoročna perspektiva, zavestno usmerjanje razvoja, simbolično in moralno nagrajevanje dela, lojalnost, netolerantnost do drugače mislečih itd. Vsak od teh vrednotnih pojmov se je povezoval z določeno vlogo družbenih konfliktov. Tako je kolektivizem izpostavljal privrženost skupnemu, individualne interese pa je potiskal v ozadje ali pa jih je sankcioniral kot sovražno dejanje. Uniformnost je bila popolna, človeku je kot posamezniku ostale le to, da je formalno izražal privrženost sistemu. Splošni interes pa se je normativnopravno in deklarativno opredeljeval v resolucijah in sklepih najvišjih partijskih organov. Zato tudi ni moglo priti do odkritih konfliktov med individualnimi in kolektivnimi interesi. Enakost je (sicer le formalno) brisala razlike med ljudmi, hkrati pa preprečevala vsakršno motivacijo in tekmovanje. Družbenih konfliktov tako ni moglo in smelo biti, stagnacija je bila na vseh področjih globlja.

    Visoko vrednotenje socialne harmonije je družbene konflikte vsekakor prikrivalo. Privedla naj bi do sodelovanja med ljudmi in ustvarila humanejše odnose med njimi. Kooperativnost je tako postala cilj sama po sebi, torej utopija in mit. Enotnost se je pojmovala in izražala povsem mehansko. Preprečevala je izražanje različnosti in posebnosti ter vodila v uniformizem in konformizem. Vsak dvom ali pomislek v enotnost je imel lahko najhujše posledice za nacionaliste, »separatiste« itd. Že dvom je štel za napad na bratstvo in enotnost, ki sta itak samo deklarativno obstajala. Ta država je sicer bila de iure in de facto država, toda skupnost zagotovo ni bila.

    Socialna varnost je bila nekakšno zavetje, ki je posamezniku vzbujala zanašanje na druge (nerazviti so pretežno le čakali na pomoč razvitih republik). Tako tudi ni bilo potrebe po sproščanju prizadevnosti, temveč so nastajale lagodnost, imobilnost in inertnost.

    Radikalizem se je izražal v stereotipih: preteklost je simbol zaostalosti, novo pa je bilo sinonim napredka. Zato se je vse staro uničevalo, rušilo in zaničevalo, novo pa povsem »na novo« gradilo. Staro se je želelo ne samo verbalno, temveč tudi s fizičnim nasiljem odpravit enkrat za vselej. Prihodnost je bila dolgoročno naravnana in je bila eden pomembnejših razlogov obstoja »brezkonfliktnega« obdobja. V prakso prevedeno je bilo to videti tako: za vse slabo, grdo in težko je kriv pretekli sistem. Zato ga je treba uničiti. Ker pa to ne gre tako hitro, bo sedanjost trajala kot prehodno obdobje (nikoli ni bilo rečeno koliko, danes se ve, da do propada sistema) toliko časa, dokler ne bo zasijala svetla prihodnost. Do takrat pa je potrebno potrpeti in sprejeti zaukazane vrednote za svoje. V bistvu pa je bila ta prihodnost namenjena le alibiju za odsotnost ekonomskih in vseh drugih rezultatov.

    Zavestno usmerjanje razvoja ni slonelo na znanju, temveč na moči, izvajani preko represije. Odgovornost za odločitve v praksi ni bila nikoli izvajana, konflikti pa so bili v kali zatrti. Izjemno pozornost se je dajalo moralnemu, torej simbolnemu nagrajevanju. Usmerjeno je bilo v to, da se je delo nagrajevalo kot prispevek k skupnosti in ne materialno. V vojaštvu in policiji so se delili čini, oznake, priznanja, položaji itd. Delavcem so se delile udarniške značke, objavljale so se njihove slike v »stenčasih« itd., politikom so objavljali govore, jih vključevali kot slavnostne govornike na proslavah, športniki so smeli nositi zastave na prireditvah, umetnike so delili na tiste, ki so »zavezniki delavskega razreda«, in na one druge in še in še. Lojalnost je bila pomembnejša od vsakršne strokovnosti. Neizogibno je vodila v manifestativno obliko podpore ter preprečevala ustvarjalnost ljudi.

    Netolerantnost do drugače mislečih in sploh drugačnih (tudi po spolnih navadah) je izražala težnjo k polarizaciji. Kazala se je v konfrontaciji z »zunanjim« in »notranjim« sovražnikom. Zaradi te netolerantnosti tudi ni moglo priti do odkritega izražanja in usklajevanja konfliktnih interesov. Takšne vrednote so bile osnova za vzpostavitev ustreznega institucionalnega sistema, ki je bil glede na njih izrazito instrumentalno opredeljen. Radikalno uveljavljanje vrednot je vodilo v prehitevanje pri spreminjanju institucionalnih struktur glede na socialnoekonomsko osnovo. Zato radikalno spremenjene organizacije niso privedle do radikalnih sprememb v ravnanjih ljudi. Ta institucionalni sistem ni imel nobenih mehanizmov za izražanje socialnih in političnih konfliktov. Njegova funkcija je bila potrjevanje partijskih navodil. Če je prišlo do konfliktov institucij (npr. policije, vojaštva…) z ljudmi, to ni štelo kot konflikt, temveč je bil to obračun z »razrednim« sovražnikom (npr. z nacionalizmom, iredentizmom, liberalizmom, anarholiberalizmom, tehnokratizmom, klerikalizmom itd.).

    Policija in vojaštvo sta kot integralna dela sistema imela izredno pomembno vlogo. Njune razvojne faze so različno izražale odzivanje na družbene spremembe. V določenih obdobjih svojega razvoja je družbenim spremembam sledila sprememba vojaške ali policijske funkcije. Toda nikoli obeh hkrati. V določenem obdobju pa je organizacijska in funkcionalna sprememba v vojski ali policiji povzročila družbene spremembe. Pri tem pa je treba povedati, da ti dve instituciji sami nikoli nista povzročili znotraj sebe nobenih sprememb. Vse spremembe je ukazala politika po sistemu »deli in vladaj«. Ekonomskim in političnim konfliktom (javnosti večinoma skritim) so sledili še konflikti znotraj organov za notranje zadeve in znotraj armadnega vrha. Pri tem je politika pazila, da je konflikte sprožala le v eni instituciji, ker je drugo institucijo uporabljala kot orodje za obračun s prvo. Javnost je za te konflikte zvedela posredno, in sicer tako, da ji je bilo za posamezne vojaške in policijske voditelje sporočeno, da so »odšli na druge dolžnosti«, da so bili »na lastno željo upokojeni«, da »predajajo dolžnost iz bolezenskih razlogov« ipd. Tudi pri najhujših konfliktih, ki se niso mogli, deloma pa zaradi mobilizacije množic tudi niso hoteli skriti, so bili motivi za ta ravnanja takšni, da so že v osnovi zavračali vsako misel o konfliktu.

    Kar zadeva kadrovsko politiko, pa sta bila vojaštvo in policija v bistveno različnem položaju. V policijo je bil zagotovljen stalen dotok kadrov iz politike, pa tudi obratno. Vidni policisti, ki so izpolnili pričakovanje partije, so zasedli kasneje tudi najvidnejše politične položaje. Dotok kadrov iz politike v vojaštvo ni bil mogoč. Ne samo mogoče, celo pravilo je bilo, da so aktivni in upokojeni častniki in podčastniki v političnem, kulturnem, športnem in vsakršnem drugem življenju opravljali vse dolžnosti, in to od krajevne skupnosti do organov oblasti v federaciji. Bili so predsedniki krajevnih skupnosti, predsedniki športnih društev, in drugih društev, pa tudi ministri za notranje zadeve.

    Organi za notranje zadeve so bili nenehno izpostavljeni različnim odločitvam o reorganizaciji, spremembam pooblastil in funkcij ter spreminjanju vlog, pač odvisno od tega, ali so bili v »državnem« ali pa »samoupravnem« socializmu. Vsi ti in takšni posegi so po eni strani povzročali notranje težave organom in službam, zmanjševali njihovo učinkovitost ter nenehno večali njihovo politizacijo, na drugi strani pa so ti sporadični posegi vodili v ad hoc izdelane resolucije, ki niso mogle razlikovati dolgoročne varnostne politike in omejevanja deviantnosti.

    Vloga organov za notranje zadeve se je tudi v tem obdobju spreminjala. Najprej je bila namenjena vzpostavitvi in utrditvi ljudske oblasti, nato pa je bila uporabljena za množično ukrepanje proti celotnemu prebivalstvu (npr. »prisilni odkupi« pri kmetih, agrarna reforma, nacionalizacija, nastopi proti informbirojevcem itd.). V kasnejšem obdobju se je ta radikalna uporaba prisile blažila, toda še vedno je bila njena osnovna slabost v slabosti policije in nepravne države.

    Družba je bila v tem obdobju do skrajnosti regulirana. Ustava in »delavska ustava« (Zakon o združenem delu) pa sta izraz »politiziranega« prava, ki ni upošteval osnovnega demokratičnega principa, da je posamezniku dovoljeno vse, kar mu ni izrecno prepovedano.

    Po leta 1953 se je formalno pričel proces decentralizacije. Toda ob tem, ko se je število zaposlenih zmanjševalo, se je močno povečalo zaposlovanje v partijskem aparatu in policiji. Obdobje 1953-1963 je bilo tudi obdobje nenehnih reorganizacij v policiji. V obdobju 1963-1974 pa je na policijo vplivala vrsta notranjih in zunanjih političnih dogodkov. Na notranjem političnem prizorišču so se zvrstili naslednji dogodki: politično in varnostno obračunavanje s kadri v policiji pred Brionskim plenumom in po njem (1966), liberalizem z množičnimi demonstracijami v Beogradu (1969), maspok (masovni pokret) na Hrvaškem 1971, vdor skupine hrvaških nacionalistov (akcija Raduša 1972), pojavne oblike prebujanja nacionalne zavesti na Kosovu, v Srbiji, Makedoniji, Sloveniji itd. Na zunanjem prizorišču pa je bil najbolj odmeven vdor čet Varšavskega pakta na Češkoslovaško (1968).

    Osnovno načelo klasikov marksizma o odpravi rednih armad se, tako kot v nobeni socialistični državi, tudi v Jugoslaviji ni uresničilo. Njena armada je imela sicer nekaj podobnosti z zahodnimi armadami, toda še veliko več različnosti. Imela je tudi veliko podobnosti s socialističnimi armadami (npr. velika vloga partije znotraj sistema itd.), pa tudi različnosti (npr.: jugoslovanski aktivni in rezervni častniki so opravljali vse dolžnosti, ki jih je bilo mogoče opravljati v politiki od krajevne skupnosti do federacije). Druge značilnosti armade nekdanje države so še bile:
    - prevlada socialistične ideologije;
    - izgradnja lastnega izobraževalnega, zdravstvenega, kulturnega, varnostnega itd. okolja (imeli so lasten, zaprt izobraževalni sistem, lastno partijsko organizacijo, lastno mrežo posredovanja kulture, lastne varnostne službe, lastno sodstvo itd., samoupravljanje, pa še to več kot okrnjeno, je bilo rezervirano za zaposlene v armadi, ne pa za nepoklicne vojake);
    - odkrita in vsiljena politizacija poklicnih vojakov (bolj ali manj obvezno članstvo v partiji); - popolna ateizacija poklicnih vojakov;
    - deklarativna orientacija k enakopravnemu zastopanju vseh narodov. V praksi so pa prevladovali poklicni vojaki iz večinskega naroda (odstotek vojakov v odnosu do odstotka naroda v skupnem številu prebivalstva);
    - privrženost vrednotam sovjetskega političnega sistema (z oscilacijo), hipotetični nasprotnik, »plavi« torej, je ponavadi in najpogosteje prihajal z Zahoda;
    - zaukazano sprejemanje in gojenje vrednot, kot so: bratstvo, enotnost, enakopravnost, država, partija, socializem…;
    - netolerantnost do drugače mislečih;
    - podcenjevanje civilizacijskih dosežkov zahodne demokracije (varovanje človekovih pravic, pravna država, pluralizem v kakršnikoli vsebini in obliki, delitev oblasti itd.).

    Policija in vojaštvo sta s svojimi represivnimi in preventivnimi posegi, pa tudi že zato, ker sta imela močan argument s fizično prisilo in številno uradništvo, politiki zagotavljala, da se je spopadala z »razrednimi sovražniki« tudi tedaj, ko to ni bilo v nobeni zvezi z odpravljanjem starih odnosov. Bilo pa je v zvezi s porajajočimi se novimi izzivi. Zato so zaostrovali probleme z vsesplošno varnostjo, ogroženostjo, budnostjo in previdnostjo. Ta institucionalni ritualizem je bil protisloven celo za njegove iniciatorje. Boj z razrednim sovražnikom je sčasoma postal običajna prazna fraza, ki je izgubila vsakršen mobilizacijski pomen. Zato je prišlo do tega, da so postajali nosilci tega boja vse bolj demoralizirani in demotivirani. Toda boj se je vedno znova nadaljeval, če drugače ne, so si novi kadri prizadevali nadomestiti zasičene predhodnike s ponavljanjem fraz. Takšno stanje je neizogibno in nujno vodilo k sproščanju konfliktov.

    Obdobje sproščanja konfliktov so opredeljevale naslednje vrednostno-ideološke usmeritve: možnosti individualizma, pristajanje na neenakost, sprejemanje konflikta, enotnost kot sinteza različnosti, tveganje, spontanost – svoboda iniciative, materialno nagrajevanje, večja strokovnost itd.

    Politični sistem se je poskušal graditi na predpostavki odkritega izražanja in medsebojne konfrontacije konfliktnih interesov. Toda že pri tej ugotovitvi je potrebno poudariti, da to velja z omejitvijo, katere meje so bile obstojnost vseh atributov socializma. Ne kaže pozabiti, da je armada še leta 1990, ko je bilo od Baltika do Črnega morja jasno, da je politični, lastninski itd. pluralizem imperativ časa, grozila z uporabo sile, če se bodo te znanilke novega uvajale na prostoru nekdanje države. To obdobje lahko delimo na:
    - obdobje od sprejema ustave 1974 pa do razpada ZKJ,
    - obdobje od prvih pluralnih volitev (Slovenija, Hrvaška) pa do oboroženega posega zvezne armade.

    Vsako od teh dveh podobdobij ima svoje amplitude.
    V prvem podobdobju protislovje družbenega razvoja ni bilo jasneje postavljeno. Konflikti so sicer bili dopuščeni, toda pod vsakršnim nadzorom. Takšno stanje je vodilo v politični verbalizem, apriorni idealizem, formalizem, deklarativnost in moralizatorstvo. Zavzemanje za demokracijo je bilo izraženo na vseh ravneh, toda ob hkratnem zavračanju pluralizma.

    Drugo obdobje označuje demokratizacija javnega življenja ter izvedba neposrednih strankarskih volitev, najprej v enem delu države, nato pa po vsej bivši Jugoslaviji. To kratko obdobje pa označuje silovita eruptivnost. Razkorak med deklarativnostjo in stvarnostjo je tedaj postal v vseh obdobjih razvoja te države največji.

    Individualizem je dobil večjo vlogo, bolj so se upoštevali interesi posameznika. Toda še vedno s ključnimi omejitvami, ki so bile opredeljene že z naravo socializma (enopartijstvo, razrednost itd.). Takšno vrednotenje je vneslo v družbeno-politično življenje večjo dinamiko. Njen bistven element so bili družbeni konflikti, ki so se sproti pojavljali in tudi odpravljali.

    Diferenciacija je pomenila pripravljenost, da se priznajo nasprotni interesi, ki zahtevajo medsebojno konfrontacijo. Vse to je vplivalo na relativno (sicer omejeno) odkrito izražanje določenih nasprotij. Enotnost se je poskušala uveljaviti z usklajevanjem (le v prvem podobdobju!) in dopuščanjem spopadov med različnimi interesi. Namesto da bi konflikti vodili k odpravljanju težav in iskanju boljših rešitev, so se začeli sprožati, da bi dosegli določene cilje (vloga Srbije v začetku razpada države, spodbujanje »dogajanja naroda« itd.).

    Reformizem se je začel pojavljati tudi kot politična potreba, a z omejitvijo v enem delu države. Uveljavljal se je tudi pragmatizem, ki so mu bili ideološki kriteriji manj pomembni. Tako se je začela uveljavljati ideja o ločitvi države od partije, o pluralizmu (toda ne političnem!) itd. Uveljavljati so se začeli konkretni interesi, še zlasti interesi posameznih narodov v zvezi z vlogo federacije (npr.: ideja o ohlapni federaciji in njej nasprotna unitaristična ideja o čvrsti federaciji). Kriterij za odločanje je bolj postajalo nasprotje med sedanjimi in prihodnjimi interesi. Spontanost in svoboda iniciative sta sprožili nenehno preverjanje učinkovitosti na vseh ravneh in vseh področjih. Apriorno varnih ni bilo več. Materialno nagrajevanje je začelo (v omejenem obsegu sicer!) spodbujati latentne energije in sposobnosti ter sprožilo večjo diferenciacijo in individualizem. Toda ta ugotovitev še najbolj velja za severozahodni del države. V ostalem delu pa je ves čas bilo opaziti vračanje na staro obdobje (k očitani »konfederativni« ustavi iz l. 1974 itd.).

    Strokovnost in učinkovitost sta začeli nadomeščati vedenjske vzorce, ki so od posameznikov zahtevali le lojalnost, hvalo in samoprevaro. Posameznik se je lahko spuščal v sporna vprašanja, ne da bi moral naprej dokazovati svojo privrženost sistemu.

    Tolerantnost je pripomogla, da se je število konfliktov sicer močno povečalo, toda zmanjševala se je njihova ostrina. Ta ugotovitev je geografsko pogojena, velja za severozahod, ne pa za jugovzhod. Med tema dvema prostoroma pa se je tolerantnost vse bolj nižala, in to v premem sorazmerju s tem, ko je prvi prostor tolerantnost spodbujal, drugi pa apriorno zavračal. Preprečevana tolerantnost v enem delu države je nujno vodila v zaostrovanje in nerazreševanje problemov. V državi ni bilo več nobene sile, institucije, politične in moralne avtoritete, ki bi še integrativno delovala. Vztrajanje na konfliktu, ki ne vodi v razreševanje, temveč v zaostritev problemov, zanikanje in zaničevanje tolerantnosti (znak slabosti za določena okolja!), je neizbežno vodilo v razpad države in političnega sistema. Seveda pa so mednarodne okoliščine (propad socializma vsaj kot evropskega, če že ne kot svetovnega procesa) procesu razpada dale tudi ustrezno moralno, politično, kulturno dimenzijo.

    Spremenjene vrednotne usmeritve so začele torej spreminjati osnove političnega sistema. V ospredje se je nujno prebila avtonomnost republik. Začenjal se je proces institucionalizacije konfliktov. Prvi takšen primer je nastopil z razpadom okostnice sistema, to je ZKJ. Z njenim izginotjem in njeno delegitimnostjo se je bližal čas veliko hujše institucionalizacije konflikta, v katerem je bilo uporabljeno orožje tiste institucije, za katero so ljudje in republike dajali letno milijarde dolarjev. Obsodbe in pomilovanja vredno ravnanje armade, ki še ob razpadu ni bila sposobna dojeti, da služi le določenim političnim ciljem, in to zoper tiste, ki so ji zagotavljali legitimnost delovanja in jo označevale kot ljudsko. Opremljena in usposobljena za klasične vojaške naloge (obramba pred tujo agresijo) je postala kazenska ekspedicija na notranje-političnem področju.

    Tudi v tem obdobju je ima policija (pa tudi druge varnostne in obveščevalne službe) veliko družbeno vlogo in pomen. Ob koncu tega obdobja in v prehodu v pluralno družbo se je policija znašla celo v položaju, ki je namenjen in rezerviran za vojaštvo. Bila je akter v oboroženih spopadih, pa tudi pomemben dejavnik osamosvojitvenih procesov.

    V tem obdobju so imele varnostne in obveščevalne službe celo večjo vlogo in pomen kot v prvem obdobju. Vzrokov za takšno trditev je več, gotovo pa je pomemben dejavnik izgubljanje ugleda Zveze komunistov, ki je hotela svoj vpliv in monopolni položaj obdržati. Za dosego teh ciljev, ob njenih nenehnih neuspehih in neopravičenosti njene družbene vloge, se je lahko oprla le na represijo, zlasti na milico in službo države varnosti. Ti dve službi pa sta bili partiji zavezani ne samo kot njeni udarni pesti (sicer bolj SDV kot milica), temveč tudi po tem, da je bila večina njenih pripadnikov članov partije. V Sloveniji je bilo leta 1988 od skupnega števila uniformiranih delavcev, teh je bilo 3.900, 3.217 ali 82,48% članov ZK. Zelo verjetno tudi v drugih republikah stanje ni bilo bistveno drugačno. Toda vsaj za Slovenijo lahko trdimo, da je bilo to članstvo le bolj ali manj formalno, torej članstvo, ki je bilo zaželeno, pričakovano in za kariero pomembno kot eden od pogojev.

    Toda tudi takšna policija (milica), večinsko sestavljena iz članov partije, je l. 1989 preprečila »miting resnice« in se v celoti obrnila k zaščiti ljudi in njihovega premoženja, ne glede na odločitve zveznih partijskih in političnih organov. Brez vsakega dvoma je to največji preizkus strokovnosti in legitimnosti v delovanju slovenske milice. Drugi pa je sledil junija 1991, ko je milica (policija) varovala ljudi in premoženje pred »tankovsko demokracijo«.

    Trditve, ki jih bomo v nadaljevanju navedli, najbolj veljajo za zvezno milico, nekoliko manj pa za slovensko milico.

    Med partijo in policijo je vladala soodvisnost. Policija je postala najmočnejši partijski argument. Politizacija in deprofesionalizacija policije sta bili izraziti in vidni. Takšno ravnanje partije je bila zgolj oblika njenega odziva na sproščanje družbenih konfliktov. Bolj ko so se uveljavljali splošni principi socioloških in psiholoških odzivov ljudi na krizo, bolj se je vladajoča struktura odzivala s hipernormativizmom. S filozofijo in ideologizacijo »družbene samozaščite« smo se srečevali s politizacijo družbe na splošno. Policija je bila kadrovsko in politično odvisna od partije. Zato so bile vse slabosti, napake in zablode sistema hkrati tudi njene stranpoti. Politika se je pogosto vmešavala in vpletala celo v zadeve, ki so bile povsem strokovne, organizacijske in poklicne narave. Na izpostavljena mesta so prihajali tretjerazredni občinski funkcionarji. To velja zlasti po »uvedbi« družbene samozaščite, ko so načelniki uprav za notranje zadeve postajali nerazporejeni in amortizirani občinski sindikalni, partijski in SZDL-jevski funkcionarji.

    Osnova za policijsko delo so bile sicer vedno pravne norme, toda policijski vrh je bil bolj odvisen od kadrovskih mlinov v vrhovih partije kot od prava. Težko najdemo družbeno dejavnost, ki bi bila v večji simbiozi s politiko, kot je bila policija. Zato trditev, da je bilo v policiji veliko politike in v politiki veliko policije, ni pretirana.

    Vse do drugega podobdobja sproščanja konfliktov je bila osrednji objekt policijske zaščite (pa tudi »podružbljene varnosti«) država. Njo se je varovalo pred posamezniki. Človekove pravice in temeljne svoboščine so bile bolj pravna in politična gesla.

    Policijska organiziranost se je v tem obdobju prilagajala družbenim razmeram in je rabila interesom političnih dejavnikov ter hkrati odražala porazdelitev njihove moči. To je povzročilo strokovno in moralno korupcijo v smislu odvisnosti kadrov od politike. Vloge policije pač ni mogoče spremeniti brez spremembe političnega sistema, s tem da je vrstni red obrnjen. Le sprememba političnega sistema je lahko povzročila spremembe v policiji. Policija je vedno odsev družbenopolitičnega sistema. Pravna država ima lahko samo policijo, ki deluje skladno z njenim moralnim in vrednotnim sistemom. Legalnost njenega delovanja ni bila nikoli vprašljiva, legitimnost pa je že nekaj drugega.

    Politični sistem je dopuščal policiji, da si je »svoje« zakone pisala sama. Zato so bili polni frazeologije in ideoloških parol, tam, kjer bi morali biti dorečeni in natančni, pa so bili dvosmiselni in dvoumni. Policija je imela tudi zelo veliko diskrecijsko pravico. Cela vrsta njenih pooblastil (velja posebej za SDV) ni bila nikoli javno objavljena, zato posameznik tudi ni imel možnosti poznati in uveljaviti svojih pravic, če je (bi) menil, da so bile kršene.

    Vloga slovenske policije se je začela spreminjati po l. 1986, ko je v partiji nastopila velika sprememba v miselnosti, ki je omogočila procese demokratizacije. To pa seveda ne velja za druge dele bivše Jugoslavije.

    Policija je postopno začela izgubljati sloves »izjemno častnega« poklica. O njej se je začelo pisati in kritično razpravljati. Odkrivali so se posamezni tabuji, npr. izvensodni poboji, Dachauski procesi, smisel mladinske štafete itd. Ukinila se je partijska organiziranost v njej, in sicer tako, kot se je pričela: z dekretom. Prišlo je celo do prvih mejnikov v poskusu uvajanja političnega nadzorstva nad varnostnimi in obveščevalnimi službami (ustanovitev komisije skupščine SR Slovenije za nadzorstvo nad zakonitostjo dela službe državne varnosti, ustanovitev Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin). Komisija za nadzorstvo nad zakonitostjo dela službe državne varnosti je imela predsednika in 8 članov. Osnovna slabost v delu v delu te komisije je bila, da je obstajal odprt problem verodostojnosti obravnavanih podatkov. Zato se je lahko zanašala le na obveznost odgovornih delavcev SDV za točno in pravočasno izročanje zahtevanih gradiv in podatkov. Komisija ni imela nobenih preiskovalnih pooblastil. Področje dela službe državne varnosti je bilo urejeno z zvezno zakonodajo in njenimi podzakonskimi akti. Teh aktov pa ni poznal niti predsednik zvezne komisije Jože Šušmelj. Poleg tega pa noben akt ni opredeljeval sodelovanja med zvezno komisijo in republiškimi komisijami za nadzor nad zakonitostjo dela službe državne varnosti.

    Za politični nadzor pa je poglavitno, da je mogoč le v parlamentarni demokraciji. V enopartijskih skupščinah in političnemu sistemu, ki temelji na principu enotnosti oblasti, je bilo nadzorstvo nad službami le eden od okraskov, ne pa vsebina sistema.

    Varnostna doktrina v ožjem smislu je temeljila na dejavnostih varnostnih in obveščevalnih služb, ki so se pri svojem delu opirale na množico nosilcev družbene samozaščite.

    Vojaška doktrina je favorizirala pomen armade, ki naj bi bila ključni varuh socializma. Armada je prevzela centralizirani sistem, kot ga imajo enonacionalne države. V drugem podobdobju sproščanja konfliktov se je armada v celoti povezala z nosilci izgubljene politične izbire in se javno zavzemala za oživljanje boljševiškega marksizma ter bila zoper politični pluralizem pripravljena uporabiti tudi orožje.

    JLA je bila daleč največji , pa tudi najdražji del državne uprave. Bila je tudi zelo pomemben vir za zaposlovanje, v njenem profesionalnem delu so prevladovali Srbi in Črnogorci. Kar 50% zveznega proračuna je bilo namenjenih tej instituciji, v denarnih zneskih je bilo to okoli 2,2 do 2,9 milijarde ameriških dolarjev. To je bila proračunska poraba, poleg tega pa je obstajala še izvenproračunska (vojaška kmetijska posestva itd.). Ves čas svojega obstoja je izražala naslednje usmeritve: gojenje kulta osebnosti, monopol moči v rokah Zveze komunistov, ideja marksizma-leninizma, diktatura proletariata, centralizem, kvazifederalizem, poskus ustvariti socialističnega človeka, netolerantnost do drugačnih, »ustvarjanje« jugoslovanskega naroda (od tod tudi relativno visok odstotek starešin, ki so za nacionalnost izbrali: Jugoslovan).

    Po Titovi smrti je začela država pokati po šivih, nakazal se je začetek njenega razpada. Toda vodstvo armade je hotela ta trend ne samo zaustaviti, temveč ga tudi spremeniti in obrniti. Armadno vodstvo je zato imelo kar dovolj razlogov. Želeli so še naprej obdržati vse, kar jim je bilo za Titovega življenja zagotovljeno: stalen in nemoten vir financiranja, lastno avtonomijo, nadzor nad celotno državo, preprečitev političnega nadzora nad njo, obstoj vojaškega industrijskega kompleksa, notranji ideološki razvoj, vplivanje na »bratsko« pomoč različnim gibanjem po svetu, centralizem itd. Takšen status pa so mnogi narodi v državi razumeli kot privilegij, ki ni bil niti upravičen niti koristen. Interesi tega vrha so vse bolj začeli sovpadati z interesi političnega vrha večinskega naroda, vendar je ta njuna simbioza armado še bolj odtujila od ostalih narodov. Armada si je tako neslaven nekrolog napisala sama in to zaradi poistovetenja s političnimi cilji le enega naroda in zato, ker je odklanjala globlje reforme tako v politiki kot tudi v ekonomiji in sferi tistega, kar poznamo kot civilna družba. Tako je do svojega razpada v enonacionalno vojsko razumela nekatere osnovne civilizacijske dosežke, npr. ugovor vesti, civilno služenje, civilni obrambni minister, nadzor nad vojaštvom itd., kot napad nase.

    Armada je bila l. 1948 tretja največja redna kopenska sila v Evropi, ob Titovi smrti je štela okoli 220.000 vojakov. Nato pa se je število vojakov začelo postopoma zmanjševati, tako da je imela ob posegu v Sloveniji okoli 190.000 vojakov. V tem trenutku je bila to še večnacionalna armada. Po tem, ko je obrnila orožje zoper en narod, so jo začeli množično zapuščati ne samo Slovenci, temveč tudi Hrvati, Muslimani, Albanci, Makedonci itd. Njen napad na Hrvaško je bil že napad enonacionalne armade.

    Organizacijsko se je armada delila na vojaška območja, ki so celo vrsto let sovpadala z mejami med republikami. Tem območjem so praviloma poveljevali častniki, ki so bili po nacionalnosti iz tiste republike, v kateri je bilo vojaško območje. Tako je bilo tudi v Sloveniji, kjer so bili poveljniki armade Slovenci.

    V letih 1986 in 1987 je prišlo do reorganizacije armade na celinska in eno pomorsko regionalno poveljstvo. Poveljstva so bila v Beogradu, Zagrebu, Skopju in Splitu, torej se niso več pokrivala z republiškimi mejami. Reorganizacijo se je poskušalo utemeljevati z vojaškimi razlogi. V resnici pa je šlo za povsem notranje politične motive v smeri unitaristične krepitve države ter proti posameznim nacionalnim interesom na Kosovu, v Sloveniji, Hrvaški itd. V tem času je bil obrambni minister unitarist Branko Mamula.

    Glede oborožitve, zlasti pri izdelovanju lahkega pehotnega orožja, je bila ta armada samozadostna. Vojaški industrijski kompleks je izdeloval tudi nekaj bojnih in šolskih letal, raketomete, raketne čolne, oklepna in mehanizirana vozila itd. Toda v mnogočem je bila pri oboroževanju v celoti odvisna od Sovjetske zveze. Prav to dejstvo je bilo pomembno za sovjetski vpliv na nekdanjo državo. Poklicni vojaki so bili v 96% člani Zveze komunistov. Tako je armadna partijska organizacija štela okoli 100.000 članov (častnikov, podčastnikov, kadetov, vojakov in civilnih oseb). Armadna partijska organizacija ni obvladala le lastnega političnega življenja, temveč je preko CK ZKJ imela ne samo vpogled, temveč tudi močan vpliv na civilne institucije. V njih si je (na zvezni ravni!) do svojega razpada zagotovila lasten vpliv za širjenje svojih interesov.

    Takšna simbioza med poklicnimi vojaki in partijo je bila usodna za obe strani. Vodstvo armade se je novemu času poskušalo najprej upirati molče, za posrednike so raje uporabili novinarje, politike, umetnike itd. Nato se je začelo glasno negodovati nad detitoizacijo in uvajanjem političnega pluralizma. Njihova parola je bila, da na restavracijo kapitalizma ne bodo nikoli in za nobeno ceno pristali.

    Jugoslavija je bila ena od redkih držav v Evropi, ki so ustavnopravno in zakonsko predpisovale načelo sorazmerne nacionalne zastopanosti v starešinskem sestavu. Toda zaradi pristranske kadrovske politike, različnega ugleda vojaškega poklica, kulturnih in civilizacijskih razlik v državi je jugoslovanska vojska le delno dosegla ustavne zahteve. V častniški in podčastniški sestavi so bili podpovprečno zastopani Slovenci in Hrvati. Slovenci, ki jih je bilo 8,2% vseh prebivalcev, so imeli le 2,8% poklicnih starešin, kar je 34% od »potrebnega« števila. Hrvatov je bilo 22,1% vseh prebivalcev, v poklicni vojski jih je bilo 12,6% vseh častnikov, kar je le 57% od »potrebnega« števila, Srbov je bilo 39,7% vseh prebivalcev, imeli so 60% vseh poklicnih vojakov, kar je 151% »potrebnega« števila, Črnogorcev je bilo 2,5% vseh prebivalcev, imeli so 6,2% vseh starešin, kar je celo 248% od »potrebnega« števila.

    Čeprav je ustava določala, da se v armadi lahko uporablja eden od jezikov narodov Jugoslavije, v njenih delih pa jeziki narodov in narodnosti, je vodstvo armade dovoljeno izjemo spremenilo v pravilo. Službeni jezik je bil srbski, in to ne le pri poveljevanju, temveč tudi v celotni administraciji. Pa ne le to. Poklicni vojaki (velja predvsem za Srbe in Črnogorce), ki so desetletja dolgo delali in živeli v drugih nacionalnih okoljih, v njih ustvarjali svoje družine, niso nikoli obvladali drugega nacionalnega jezika (celo pasivno ne).

    Odnosi med vodstvom armade in političnimi vodstvi v severozahodnih republikah so se zaostrovali tudi zaradi »republiških« vojska, uradno imenovanih teritorialna obramba, ali kot jo je ocenilo armadno vodstvo – prevara. In to zaradi njene delne odgovornosti vodstvom republike. S tem se armada očitno ni mogla nikoli sprijazniti. Poveljnik TO je bil častnik, , ki je bil pripadnik naroda republike, ki je tak štab oblikovala. Številčno je bila vsaka republiška TO štiri- do petkrat močnejša od armade na istem geografskem prostoru, toda dobivala je 12-krat manj finančnih sredstev kot zvezna armada v isti republiki. TO je bila v kadrovskih, logističnih in varnostnih pogledih močno odvisna od armade, ki si jo je hotela za vsako ceno podrediti.

    Spomladi l. 1990 je hotela armada TO v Sloveniji in Hrvaški asimilirati in si jo povsem podrediti. Predvidevali so namreč, da bo v teh dveh republikah zmagal koncept političnega pluralizma. Zato je hotela nove politične sile prehiteti in jim odvzeti možnost za lastne oborožene sile. Maja 1990 so hoteli TO razorožiti (neustavni akt). V Hrvaški so načrt uresničili, v Sloveniji pa le deloma. Državni udar, ki ga je želelo vodstvo armade, je tokrat visel v zraku. Toda tudi, če bi ga izvedli, bi bil kratkotrajen, čeprav posledic ne moremo niti slutiti. Dejstvo je, da armada ne bi bila sposobna voditi države in bi ta njena intervencija povzročila še večji kaos v državi. Pri vsem tem pa je najbolj paradoksalno naslednje dejstvo: armada se je vedno razglašala za integrativno silo države, toda v tem obdobju je delovala skrajno destruktivno in v vsakršnem smislu pogubno. Zaradi takšnega njenega ravnanja so jo že jeseni 1990. leta nove demokracije v republikah začele dojemati kot prosrbsko institucijo, ki je tudi zaradi boljševističnih teženj (njihova stranka Gibanje za Jugoslavijo) bila objektivna nevarnost mirnemu razpletu krize. Vodstvo armade je začelo že javno neustavno delovati. Ustanovili so štab vrhovnega poveljstva oboroženih sil, ki ga Ustava SFRJ ni poznala. Izdajati so začeli javne proglase, kar je bilo že takrat jasno znamenje, da so začeli delovati kot samostojna politična sila. Predsedstvo kot vrhovni poveljnik oboroženih sil ni več delovalo, de iure je deloval le ZIS, torej zvezna vlada, ta je armadi zagotavljala formalno pokritje pri njenem oboroženem posegu v Sloveniji ob njeni razglasitvi neodvisnosti. »Pokritje« pomeni vladni sklep, da zvezna policija in carina vpeljeta zvezni policijski nadzor (gre za hudo kršitev obstoječega pravnega reda!) in zapreta mednarodne prehode med Slovenijo in njenimi sosedami (Italijo, Avstrijo, Madžarsko). Pri tem naj bi jima pomagala armada, ki je na to komaj čakala. Dobila je priložnost, da »reši« Jugoslavijo, ne glede na sredstva in posledice.

    Na srečo je slovensko politično vodstvo uživalo polno podporo svojih državljanov, strankarski interesi so se podredili državnemu interesu. »Tankovski demokraciji« je bilo odgovorjeno odločno, toda razumno. Na eni strani z orožjem, na drugi z modro državniško politiko, na tretji z množično narodovo podporo, na četrti s pronicljivo diplomacijo in pogajanji in še in še.

    8. VLOGA SLOVENSKE POLICIJE PRI OSAMOSVOJITVI REPUBLIKE SLOVENIJE
    (Igor Bavčar)


    Najprej bi rad poudaril tisto, kar je bilo po mojem mnenju pomembno za celoten projekt osamosvojitve. Opozoril pa bi na obdobje od srede osemdesetih let, to je od pojava civilnodružbenih gibanj odpora in različnih intelektualnih ter drugih pobud. Širile so se prek dejavnosti Odbora za varstvo človekovih pravic in s tezami za novo slovensko ustavo pozimi 1989, kulminacijo pa dosegle na prvih svobodnih volitvah in z oblikovanjem vlade leta 1990. Mislim, da je bila to izredno pomembna okoliščina za nastanek notranjepolitičnih razmer, ki so utemeljile program osamosvojitve. Ta je bil v veliki meri oblikovan že v kampanji za prve svobodne volitve, pozneje pa tudi v programu, ki ga je predstavila vladna koalicija. Z vrsto tedanjih pobud je bila seznanjena tudi mednarodna javnost, predvsem evropska. Razvijale so se v času razpadanja tedanjega svetovnega reda dveh blokov in imperijev. V tem procesu sta razpadli Sovjetska zveza in Jugoslavija. Omenjeni proces je zaznamoval veliko dejavnosti, o katerih je poročal takratni evropski in svetovni tisk. Med drugim je poročal tudi o dejavnosti civilnodružbenih institucij, gibanj, revij in časopisov, ki je že tedaj segala daleč prek slovenskih meja. Segala ni samo v prostor nekdanje Jugoslavije, pač pa je dosegla tudi institucije oblasti v evropskih državah in svetovnih prestolnicah.

    Druga okoliščina, ki je vsekakor ne bi podcenjeval, je, da se je podoben proces začel tudi na Hrvaškem. Spominjam se, da smo v času Odbora gostili hrvaške prijatelje iz Hrvaške demokratične skupnosti (HDS) in Gotovčeve Liberalne stranke in jim pomagali izdati nekatere njihove publikacije. Takrat sem kot urednik časopisa za kritiko znanosti urejal tiskanje in distribucijo nekaterih gradiv HDS. To, kar se je kasneje zgodilo na Hrvaškem, je vzbudilo izjemen občutek povezanosti, ki je v tistih razmerah zmanjševala očitek o neki slovenski posebnosti in je vsem demokratičnim gibanjem v Jugoslaviji, tudi v delu teh gibanj v Srbiji, dajalo pomembno razsežnost. Tako je bilo mogoče priprave na demokratične spremembe precej lažje organizirati. Menim, da je ta povezanost privedla do kasnejšega uspešnega sodelovanja s hrvaško stranjo v pripravah na osamosvojitev. In to ne le na vojaškem in policijskem področju. V mislih imam razsežnost naših obrambnih priprav. Vanje so bile vključene tudi civilne strukture, ki smo jih imeli na voljo. Sodelovanje in priprave na osamosvojitev pa so seveda potekale tudi na operativni, informativni in obveščevalni ravni, z izmenjavo podatkov in izkušenj s strukturami hrvaške oblasti. Občutek o naši povezanosti je bil tudi pri tistih, ki so nasprotovali našim prizadevanjem, bistveno večji, kot je bilo to v resnici. Znano je, da se je to pokazalo v času neposredne agresije na Slovenijo. Vendar je po mojem mnenju pomembno že dejstvo, da smo vzpostavili sodelovanje, ki je imelo širše zaledje v razvoju osemdesetih let.

    V slovenski policiji poglobljena analiza o njenem delovanju v osamosvojitvenem procesu, ki bi jo izdelala institucija sama, ni bila opravljena. Ta projekt je bil prekinjen v času, ko je bil minister za notranje zadeve Andrej Šter. To je velika škoda. Menim, da so temu botrovale tudi razlike v obeh strukturah, v vojski in policiji. Slovenska policija je namreč, tako kot pred vojno in med njo, poleg svoje paravojaške vloge, ki jo je prevzemala, ves čas opravljala tudi svojo običajno policijsko delo. Po agresiji na Slovenijo, to je v času moratorija in odhoda jugoslovanske vojske iz Slovenije, je začela ukinjati svojo paravojaško dejavnost in opravljati povsem normalno policijsko delo. To ji ni dopuščalo, da bi, tako kot je v praksi vojaških struktur, takoj opravila analizo svojega dela. Tako ni bila narejena nujna podlaga za samoosmišljevanje vloge takratne policije. Dejstvo, da je ob tem, ko je razvijala svojo paravojaško strukturo v sodelovanju s Teritorialno obrambo in hkrati opravljala tudi svoje klasično policijsko delo, je policijo postavljalo v položaj, ko se je navzven dozdevalo, da si vojska prilašča zasluge pri osamosvojitvi. Če danes pogledate arhive iz časa osamosvojitve in preverite poročila policijskih postaj, boste poleg poročil o spopadih našli tudi poročila o prometnih nesrečah, nesrečah pri delu itd. Policija torej v desetdnevni vojni za Slovenijo v nobenem trenutku ni zanemarila tudi dela svojih opravil. To je pomembna okoliščina takratnega dogajanja. Delovanje policije v osamosvojitvenem procesu bi lahko razdelili na štiri dele.

    Prvi del delovanja policije v osamosvojitvenem procesu je bilo sodelovanje na zakonodajnem področju. Vemo, da je področje notranjih zadev že po ustavi iz leta 1974 sodilo v republiško pristojnost. Na področju zakonodaje o notranjih zadevah tako ni bilo potrebne bistvene spremembe. Spremenili smo dva zakona: Zakon o upravljanju notranjih zadev iz zvezne pristojnosti in Zakon o temeljih sistema državne varnosti. Slednji je poleg zakonodajnega napora zahteval povsem praktično demontažo bivše Službe državne varnosti. Opravljena je bila z eno najbolj množičnih upokojitev v zgodovini nove slovenske države. Z zamenjavo večine ključnih pozicij, a s hkratno ohranitvijo ključnega dela operativcev v novo oblikovani Varnostno informativni službi, smo opravili zelo pomembno delo. Zakonodajne priprave so zadevale predvsem manjkajočo zakonodajo, katere namen je bil vzpostaviti efektivno oblast na slovenskem ozemlju. Sprejeti so bili in v prvi številki Uradnega lista Republike Slovenije 25. junija 1991 objavljeni: Zakon o državljanstvu, Zakon o potnih listinah, Zakon o tujcih, Zakon o nadzoru državne meje in Zakon o varnosti cestnega prometa. To je bilo pet temeljnih zakonov, na podlagi katerih smo vzpostavili efektivno oblast na slovenskem ozemlju. Drugi izjemno pomemben projekt, ki je potekal ves čas našega dela v letu 1990, je zadeval vprašanje meje. To je bil eden od trinajstih projektov, ki so v okviru celotnega osamosvojitvenega procesa potekali v vladi. Mejni projekt je izpeljala policija in je bil izjemno pomemben. Prvi strateški cilj napada na slovensko državo je bila osvojitev meje. Slovenska policija je tudi na meji s Hrvaško opravila celoten posnetek terena in določila način, kako bo to mejo varovala z osmimi kontrolnimi točkami. Te so bile takojšnja tarča agresije. Agresorske kolone so jih zavzemale in uničile v prvem valu. Pomembna je bila tudi obveščevalna dejavnost. Izmenjavo informacij, delo s sodobnimi elektronskimi sredstvi in vse, kar je bilo na tem področju pomembno, sta opravljali dve ključni instituciji: Varnostno informativna služba Ministrstva za notranje zadeve in Varnostni organ Ministrstva za obrambo. Obe službi sta imeli dobro nameščene informatorje in tehnično opremo, ki je pred osamosvojitvijo omogočila skoraj popoln nadzor vse dejavnosti Jugoslovanske ljudske armade (JLA) in seveda tudi njene varnostne službe. Mislim, da smo bili na tem področju v veliki prednosti. Manevrsko strukturo Narodne zaščite, to je svojo obrambno komponento,s mo začeli razvijati oktobra 1990. Vojska do oboroženega spopada ni izvedela za celotno razsežnost naših priprav. Manevrska struktura je bila do spopada oborožena, nekateri deli resda neposredno pred njim. Razvili smo tudi celotno koordinacijsko skupino za obrambno pripravo Slovenije z vsemi podskupinami in prepletli sistem poveljevanja Teritorialne obrambe oziroma vojske in policije. Koordinacijsko skupino je 18. marca 1991 imenovala Predsedstvo Republike Slovenije. Vseh teh dejstev JLA ni nikoli v celoti poznala. Ta del paravojaške vloge, ki jo je opravila policija, je zadeval vključitev njenih struktur (specialnih enot takratne slovenske policije in tudi nekaterih drugih enot) v Manevrsko strukturo Narodne zaščite. Drugi del paravojaške vloge policije je predvsem zadeval zavarovanje institucij slovenske oblasti. Takrat so bili izdelani načrti za izredno zasedanje slovenske skupščine, ki bi, če tega ne bi mogli izvesti v parlamentu, zasedala v kadetski šoli v Tacnu. Bilo je še nekaj drugih posebnih lokacij. Izredno zasedanje slovenske skupščine v noči z 29. na 30. junij 1991 je bilo res sklicano in izvedeno tako, da je policija nekatere poslance pripeljala na zasedanje, kajti tedaj so se že začele posamezne aktivnosti, ki so onemogočale normalno komunikacijo. Posebno obdobje delovanja policije je bilo v vojni. O vojnem delovanju ne bi govoril, opozoril pa bi na vlogo nekaterih služb.

    Kriminalistična služba je opravila izjemno pomembno delo, o katerem ne vemo veliko. Z avtobusi in ponarejenimi potnimi listi je po celi takratni Jugoslaviji, predvsem pa po Hrvaškem, pobirala slovenske vojake, ki so dezertirali iz JLA in jih pripeljala v Slovenijo. Zbirni centri so bili določeni na posameznih točkah na Jadranski obali, na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Kriminalistična služba Ministrstva za notranje zadeve je to delala v času, ko so se druge strukture bojevale. Nadalje je celotna logistična podpora Ministrstva za notranje zadeve opravila izjemno pomembno delo pri varovanju takratnih vojnih ujetnikov. To so bili predvsem nižji in višji častniki JLA. Tudi o tem se velike ne ve. Vendar je bila to ena od okoliščin, ki je v določenem trenutku pripeljala celo do roba novega konflikta, in sicer tedaj, ko je šlo za izpustitev nekaj prek 200 ujetih nižjih in višjih častnikov JLA. Takrat je slovenska policija oziroma tisti del, ki je varoval ujete častnike jugoslovanske vojske, odigral izjemno vlogo. To so nekatere pomembne okoliščine, ki jih ne smemo zanemariti, kljub dejstvu, da so glavnino napada na Slovenijo in zavzetja meja v Sloveniji prenesle strukture, ki so bile locirane na mejnih prehodih. To so bile več ali manj strukture policije, ki so bile na nekaterih točkah okrepljene z enotami Teritorialne obrambe.

    Slovenska policija je opravila pomembno vlogo tudi v času moratorija. Spremljala je veliko misij, pripravljala izhodišča za pogajanja in v času po 18. juliju 1991, ko je bil sprejet odlok o odhodu JLA iz Slovenije, začela pripravljati svoje zadnje dejanje v osamosvojitvenem procesu. Dokončala ga je 26. oktobra 1991. Ta projekt je vodil Boris Žnidaršič. Slovenska policija je tudi na tem področju opravila pomembno nalogo. Slovenska policija je od konca oktobra 1991 vzpostavila efektivno oblast v naši državi, kar pomeni, kar pomeni, da smo nekaj mesecev pred mednarodnim priznanjem obvladovali in popolnoma nadzorovali ozemlje samostojne Republike Slovenije. Mednarodno priznanje Slovenije je bilo priznanje nekega dejstva in ne neka politična okoliščina, ki bi si jo morali izposlovati. Če relativiziram razmišljanja o tem, kako smo se osamosvojili, bi opozoril, da ni mogoče reči, da so edine dileme v tej zgodbi potekale na relaciji med oblastjo, Demosom in takratno opozicijo. Upoštevajoč vse predpriprave in mehčanje razmer v času pred prvimi svobodnimi volitvami, pa tudi dileme, s katerimi smo se srečevali med osamosvojitvenim projektom, bi rekel, da gre temeljni razlog za sprožitev tega projekta iskati v dilemah in vprašanjih, ki smo si jih postavljali znotraj koalicije Demos.

    Osamosvojitveni projekt je začel res teči šele po zasedanju vrha koalicije Demosa aprila 1991 na Brdu, ko je bilo odločeno, da gremo smelo v osamosvojitvene priprave in ko je bil izdelan vladni projekt (s 13 podprojekti), ki sem ga vodil. Obstajala pa je razlika o tem, kdaj je pravi čas za najbolj smele korake. Do aprila 1991 je bila zelo prisotna teza, da je treba pred odločilnimi koraki na področju osamosvojitve izdelati in izpeljati vse ključne družbene reforme. Predvsem privatizacijo slovenskega gospodarstva in v temelju spremeniti razmerja družbene moči ter razumevanja oblasti. Obstajala pa je tudi druga, jasna usmeritev, ki je poudarjala, da je treba izkoristiti dani čas, in ki je na koncu tudi prevladala. Pri ocenjevanju osamosvojitve je zato treba upoštevati resnične okoliščine in tudi iskanja pravega načina oziroma pravih odgovorov na zahteve tistega časa.

    9. VOJAŠKO PODROČJE IN VLOGA MEDIJEV V OSAMOSVOJITVENI VOJNI


    9.1 Teritorialna obramba Republike Slovenije


    Ustanovitev Teritorialne obrambe

    Sovjetska zveza je poleti leta 1968 okupirala Češkoslovaško, kar je bilo opozorilo tudi za Jugoslavijo. Zato je bila jeseni tega leta v vseh jugoslovanskih republikah ustanovljena nova vojaška organizacija – Teritorialna obramba. Glavni štab za splošni ljudski odpor v Sloveniji je bil ustanovljen 20. 11. 1968, kmalu zatem so bili ustanovljeni conski štabi in poveljstva partizanskih enot.

    Ustanovitev Teritorialne obrambe je bil tudi poskus zadostitve željam jugoslovanskih republik, zlasti Slovenije in Hrvaške, po vrnitvi vsaj delno samostojne vojaške organizacije. Slovenci so Teritorialno obrambo sprejeli kot svojo vojsko. Za njeno oborožitev in opremo so namenili precejšnja sredstva. Manjšo količino orožja so nameravali kupiti v tujini, ostra reakcija Beograda pa je pokazala, da zvezna vlada ne bo dopustila republiških vojsk in poskusov, da bi se Teritorialna obramba po republikah izognila ostremu nadzoru Beograda. Kljub temu je ustanovitev Teritorialne obrambe Sloveniji omogočila, da je imela vsaj nekaj svoje oborožene sile.

    Z ustavnimi amandmaji 1971. leta je bila Teritorialna obramba izločena iz JLA, zato je njen razvoj skupaj s pristojnimi republiškimi organi usklajevala posebna uprava v Generalštabu JLA in Zveznem sekretariatu za ljudsko obrambo.

    Po letu 1974 je JLA vse bolj sumničavo spremljala razvoj slovenske Teritorialne obrambe, še posebej po Titovi smrti leta 1980.

    Republiški Zakon o splošni ljudski obrambi in Zakon o družbeni samozaščiti, varnosti in notranjih zadevah, sprejeta leta 1976, sta prinesla veliko sprememb. Glavni štab SRS za splošni ljudski odpor se je preimenoval v Republiški štab za TO, conski štabi so postali pokrajinski štabi. Iz tedanjih šestih conskih štabov, in sicer Gorenjskega, Dolenjskega, Primorskega, Vzhodnoštajerskega, Zahodnoštajerskega in Ljubljanskega, je bilo oblikovanih 12 pokrajinskih štabov, in sicer za Gorenjsko, Celjsko, Koroško, Vzhodnoštajersko pokrajino, Prekmurje, Zasavje, Posavje, Dolenjsko, Notranjsko, Južnoprimorsko in Severnoprimorsko pokrajino, Ljubljano okolico, ter Mestni štab za TO Ljubljana mesto. Pri Republiškem štabu za TO je bila oblikovana tudi 27. zaščitna brigada TO. Stalna sestava brigade se je od leta 1982 imenovala 30. razvojna skupina, ustanovljena pa je bila tudi letalska eskadrilja. V vseh občinah v Sloveniji so bili ustanovljeni občinski štabi za TO. V Mariboru je bil ustanovljen Mestni štab za TO Maribor.


    Streljanje z minometom


    Usposabljanje na protiletalskih topovih

    Teritorialna obramba konec osemdesetih

    Republiški štab za TO je bil najvišji organ slovenske Teritorialne obrambe, ki jo je sestavljalo trinajst pokrajinskih štabov in 27. zaščitna brigada TO (30. razvojna skupina). Na občinskih ravneh je bilo organiziranih 62 občinskih štabov za TO ter štabov v krajevnih skupnostih, kar je bilo pomembno za nadaljnji razvoj splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. Štabi za TO so ustanavljali in organizirali enote za splošni ljudski odpor, urejali organizacijska in kadrovska vprašanja ter skrbeli za opremljanje, urjenje in borbeno pripravljenost enot. Pri tem so sodelovali z občinami in delovnimi organizacijami, odgovorni pa so bili komitejem za SLO in DS v občinah. Občinski štabi so pri reševanju vojaškostrokovnih nalog omogočali bolj operativno delovanje. Občinski štabi za TO so bili teritorialni organi, kar pomeni, da so delovali na območju matičnih občin, večje enote pa so delovale tudi zunaj njih. Tako je bilo zagotovljeno vodenje splošnega ljudskega odpora tudi v občinah. V TO Slovenije je bilo na začetku leta 1990 zaposlenih 45 aktivnih pripadnikov stalne sestave TO (pripadniki JLA) in 420 rezervnih. V enote TO je bilo na vpoklic razporejenih približno 75.000 rezervistov.

    Razmere v Teritorialni obrambi

    Zaradi nadzora in obvladovanja TO so pod poveljstvom generalštaba iz Beograda v vodstvo TO Slovenije pošiljali predvsem aktivne oficirje JLA. V tistem času je bilo v TO Slovenije zaposlenih približno 45 aktivnih oficirjev JLA, večinoma na poveljniških in pomembnejših štabnih mestih. Kadrovska selekcija jugoslovanskega generalštaba je bila usmerjena v postopno zamenjavo vseh častnikov, ki so bili ocenjeni kot nezanesljivi in bi dali v posebnih okoliščinah prednost Sloveniji pred Jugoslavijo. TO je bila v Sloveniji več let izpostavljena pritiskom zveznih vojaških ustanov, ki so želele strukturo TO popolnoma podrediti armadnim poveljstvom in TO ločiti od njenega okolja. Teritorialna obramba Republike Slovenije je v obdobju med letoma 1980 in 1990 naredila izjemno velik napredek. Postala je ugledna in sodobna vojaška organizacija, dobro organizirana in vse bolje izurjena. Pomembno dejstvo je, da je bila povezana s svojim narodom in vključena v obrambno-zaščitni sistem na svojem področju.

    Teritorialna obramba Slovenije ni imela težke oborožitve. Večji del protiletalskih topov in minometov je bilo v skladiščih JLA in tako pod njenim neposrednim nadzorom.

    Velik del pehotne oborožitve je bil nabavljen od presežkov JLA in je bil že zastarel. Avtomatske pehotne oborožitve je bilo razmeroma malo.


    Organiziranost TO Republike Slovenije maja 1990

    Od ustanovitve TO leta 1968 so bili njeni komandanti: Bojan Polak - Stjenka, Rudolf Hribernik - Svarun, Branko Jerkič, Miha Petrič, Rado Klajnšček, Edvard Pavčič in Ivan Hočevar.


    Priprava orožja


    Priprava protiletalskega topa na streljanje

    Razvoj nove uniforme in novega orožja MGV

    Slovenski teritorialci so se želeli že na zunaj razlikovati od JLA, saj je bila njihova prejšnja uniforma podobna uniformi JLA. Želeli so kakovostno obleko, opremo in majhno, toda učinkovito orožje MGV. Zato so leta 1990 začeli preizkušati nove, sodobnejše materiale, izdelali pa so tudi novo uniformo, ki se je razlikovala po vzorcu, kroj pa je bil spremenjen in prilagojen zahtevam terenskega usposabljanja. Uniforma je bila udobnejša in zelo uporabna. Poleg tega so razvijali tudi opremo, in sicer šotorke, spalne vreče, škornje itn. Razvoj nove opreme je vodil Tone Krkovič. Vzorčne uniforme so izdelali v Opremi Kočevje, MGV pa v tovarni Gorenje.







    Brzostrelka MGV 176 je namenjena za boj na krajših razdaljah. Uporablja se malokalibrsko strelivo 5,6 mm, ki je spravljeno v vodoravno ležečem bobnu, za 161 nabojev. Dolžina orožja z iztegnjenim kopitom je 745 mm, masa napolnjenega orožja je 3,4 kg.

    9.2 Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ)


    Začetek delovanja Manevrske strukture narodne zaščite

    Maja 1990 je prišlo do spora med Republiko Slovenijo in Republiškim štabom za TO pod poveljstvom generala Ivana Hočevarja, predvsem zaradi odvzema orožja TO Slovenije. Iz spontanega odpora proti odvzemu orožja slovenske TO je nastala ena najbolje organiziranih in konspirativnih akcij v Sloveniji v novejšem obdobju. Rezultat je bila organizirana in oborožena vojaška formacija enot in štabov MSNZ, ki bi lahko že prej kot v treh mesecih po odvzemu orožja slovenski TO branila Slovenijo pred oboroženim napadom. To vojaško organizacijo so pozneje imenovali Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ). Vanjo je bilo razporejenih približno 22.000 pripadnikov rezervne sestave slovenske TO. Glavni vzrok za oblikovanje MSNZ je bilo zavarovanje ukrepov nastajajoče slovenske države, ki jo je takrat in pozneje najbolj ogrožala JLA.

    Temeljni vojni načrt MSNZ je bil preprost in logičen. Ob oboroženem posegu JLA (pozneje JA) bi pripadniki MSNZ morali zavarovati ključne objekte, hkrati pa s hitrimi napadi na skladišča orožja in vojaške opreme zagotoviti orožje za morebitni vpoklic popolnih formacij TO. Pripravljeni so bili podrobni načrti napadov na posamezna skladišča in druge objekte, poleg tega pa tudi številna skrivna skladišča za orožje in vojaško opremo.

    Projekt MSNZ je tajna vzpostavitev poveljstev in štabov, lojalnih slovenski oblasti, ter zametek Slovenske vojske, ki so jo imenovali Vojska Republike Slovenije (VRS). Na začetku je nastajala brez zakonske podlage. Na pobudo Janeza Janše pa je dobila zakonsko podlago kot Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ), kajti Narodna zaščita je bila zakonsko opredeljena že v Zakonu o ljudski obrambi in družbeni samozaščiti iz leta 1982.

    Manevrska struktura narodne zaščite in obveščevalno delo

    Že poleti 1990 so organizatorji MSNZ začeli zbirati informacije o JLA, da bi tako dobro spoznali svojega morebitnega nasprotnika. Organizirali so obveščevalno službo, katere glavna naloga je bila nadzor dejavnosti in postopkov vodilnih vojaških oseb v Republiškem štabu za TO, vojašnicah in ustanovah vojske v vsej Sloveniji. Dobili so zelo koristne informacije, s katerimi so nadzorovali delovanje proti Sloveniji in ga tudi preprečili. Proučili so nasprotnikovo ravnanje in organizirali 24-urno opazovanje vojašnic in vojaških objektov. Pravočasne informacije so pripomogle k uresničevanju natančnih postopkov in pravilnim odločitvam pristojnih organov na Republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo in na Republiškem sekretariatu za notranje zadeve.

    Ožji usklajevalni odbor MSNZ, v katerem so bili Janša, Bavčar, Beznik in Krkovič, je bil sproti obveščen o delu Hočevarjevega štaba. Največ informacij jim je posredoval Rade Klisarič, ki se je, čeprav je bil uslužbenec kontraobveščevalne službe (KOS), že maja povezal s Krkovičem in se dogovoril za sodelovanje. Tudi pripadnike MSNZ, ki so imeli pomembne naloge, je bilo treba preveriti in presoditi, ali so primerni za sodelovanje pri tako pomembnem in odgovornem projektu, kot je bila akcija MSNZ. Zbrani obveščevalni podatki so omogočili pripravo ocene vzrokov in možnosti za delovanje sil JLA v Republiki Sloveniji ter ocene najverjetnejših smeri in sil, ki bi jih uporabil agresor, torej JLA. Omenjene ocene so bile podlaga za pripravo Direktive za uporabo Manevrske strukture narodne zaščite.


    Zaradi varnosti organizatorjev Projekta MSNZ je bilo treba uporabiti marsikatero zvijačo. Med te je sodilo tudi ponarejanje osebnih dokumentov. Na sliki je ponarejena osebna izkaznica predsednika občine Kočevje, Mihaela Petroviča, dr. med.


    Službena izkaznica delavca organa varnosti (KOS) Radeta Klisariča. Pomembna naloga obveščevalcev je bila spremljanje dogajanj v vojašnicah po vsej Sloveniji. Tako so bile vojašnice 24 ur na dan pod nadzorom.

    Sprejem direktive za delovanje MSNZ

    Na Pristavi nad Stično je bil 7. septembra 1990 sestanek, ki je bil zelo pomemben za nadaljnje delo MSNZ. Na sestanku, udeležili so se ga Janez Janša, Igor Bavčar, Tone Krkovič, Vinko Beznik in Jože Kolenc, so analizirali trenutni položaj in dotedanje ukrepe pri organizaciji MSNZ ter dokončno oblikovali celoten načrt delovanja. Tone Krkovič je predstavil predlog vojnega načrta in organizacijsko shemo MSNZ. Na podlagi potrjene direktive načelnika Narodne zaščite Republike Slovenije za demonstracijsko, delno in popolno uporabo Manevrske strukture narodne zaščite so bili pozneje pripravljeni nujni delovni dokumenti in delovne karte. V teh načrtih je bila JLA prvič omenjena kot morebitni agresor oziroma najpomembnejša nevarnost za slovensko osamosvojitev. Sestanek na Pristavi je bil zgodovinski, saj je bil sprejet in potrjen dokument za vojaško zavarovanje slovenskega osamosvajanja.

    Na pokrajinskih ravneh so pozneje pripravili dokumente, prilagojene za uporabo enot MSNZ po posameznih pokrajinah. Mnogo teh dokumentov je bilo naslednje leto uporabljenih v vojni za Slovenijo.















    Na podlagi direktive je bilo pripravljenih še veliko drugih dokumentov za učinkovito uporabo enot MSNZ, med drugim tudi seznam (načrt) ukrepov za pripravljenost in aktiviranje NZ v RS (shema je narejena na podlagi originalne sheme).



    Razvažanje orožja po Sloveniji

    Pri prevozu orožja je bilo treba pokazati veliko iznajdljivosti, saj je bil prevoz opravljen v popolni tajnosti, običajno v poznih nočnih urah in z večkratnim krožnim zavarovanjem smeri. Nikoli ni bila uporabljena ista pot. Na kamione so nameščali tudi različne registrske tablice. Vsi prevozi oborožitve, streliva in minskoeksplozivnih sredstev iz Gotenice so bili trojno varovani. V poletnih nočeh 1990 so kamioni v spremstvu pripadnikov MSNZ in posebnih enot milice vozili orožje iz Gotenice v pokrajine in občine, ki so bile brez orožja, streliva in minskoeksplozivnih sredstev. Pripravljena so bila številna skrivna skladišča orožja in vojaške opreme. Vožnje tovornjakov iz Gotenice JLA oziroma njeni kontraobveščevalni službi (KOS) niso ostale neopažene, vendar so pripadniki MSNZ in milice namerno ustvarili vtis, da se orožje vozi v Gotenico. Da so bili prevozi dobro organizirani, dokazuje dejstvo, da ni bil odkrit noben prevoz. Na srečo pa se kljub številnim prevozom in težkim razmeram ni zgodila nobena prometna nesreča.

    Sklepni del projekta MSNZ

    Med potekom Projekta MSNZ se je zgodilo veliko zanimivega. Zgodbe so bile včasih zabavne, vendar v takratnih okoliščinah običajno za udeležence še kako resne. Poročilo načelnika OŠ MSNZ Dravograd Hermana Jeseničnika, napisano po več kot desetih letih, je le eden od prikazov dogodkov, kakršnih se je v Sloveniji zgodilo veliko.

    POROČILO
    o varovanju orožja v skrivnih
    skladiščih leta 1990


    Uvod

    Leta 1990 je koncept SLO začel doživljati odločne spremembe. Njen oboroženi del, to je TO, je dobil tajni ukaz o oddaji orožja v skladišča JLA. Ukaz je bil posledica sprememb v političnem življenju Republike Slovenije. Ukaz smo prejeli tudi v TO Dravograd. Kljub tajnosti je bil z ukazom seznanjen tudi takratni predsednik skupščine občine. V OŠTO Dravograd nam je ostala vsa oborožitev TO. Orožje je bilo shranjeno v prostorih carinarnice Dravograd. Organizirali smo štiriindvajseturno oboroženo varovanje.

    Priprava seznama skrivnih skladišč

    Po prejemu ukaza od vodstva Republike Slovenije, da je treba orožje in strelivo umakniti v skrivna skladišča na območju občine, smo v najožjem delu OŠTO pripravili seznam mogočih lokacij. Glede na okoliščine, v neposredni bližini OŠTO je bil namreč sedež mejnega bataljona JLA, smo menili, da bi bilo orožje najbolje razseliti po več kmetijah na območju občine južno od reke Drave. Kmete, lastnike kmetij, na katere naj bi razvozili orožje, smo že prej poznali kot zanesljive in odgovorne, kar je zagotavljalo, da bo orožje varno in zanesljivo shranjeno. Z vsemi kmeti smo pred razvozom orožja opravili tudi razgovore. Nihče od njih ni odklonil sodelovanja.

    Za razvoz, ki ga je v prvem delu opravil OŠTO, in pri katerem sem sodeloval tudi sam v vlogi načelnika MSNZ za območje Dravograda, poleg pa je bil še pomočnik poveljnika za zaledje, smo si sposodili tovornjak od podjetja KOGRAD Dravograd. Razvoz smo začeli ob 23. uri, ko je bilo že temno. Tudi orožje v zabojih in strelivo smo sami raznašali v pripravljene prostore. Skladišče v carinarnici je bilo kljub izpraznitvi še nekaj dni fizično varovano, saj smo morali računati tudi na obveščevalce JLA.

    Poznejši dogodki so pokazali, da je bilo naše predvidevanje glede varnosti skladiščenja orožja dobro, saj smo dobili vse orožje nedotaknjeno nazaj, čeprav lastniki niso ničesar podpisali.

    Zagotavljanje zavarovanja

    Varnostni ukrepi, ki smo jih predvideli, so obsegali obveščanje o morebitnih nepredvidenih dogodkih ter našo takojšnjo dosegljivost ob morebitnih požarih na kmetijah. Le tako bi lastnike kmetij lahko opozorili, naj pustijo vse skupaj in se umaknejo čim dlje od objektov, saj so bile na kmetijah shranjene tudi mine. Na srečo se ni zgodilo nič nepredvidenega.

    Kmetom smo zagotovili, da ne bomo nikomur povedali njihovih imen. Obljubo sem držal, saj tudi poznejšemu poveljniku območja nismo izdali imen, temveč le način, kako lahko zaledni organ jurišnega odreda dvigne orožje iz skrivnega skladišča. Šele zaradi uveljavljanja pravic do statusa veterana smo morali stvari tudi objaviti in širše dokumentirati. Glede na vse menimo, da so do statusa veterana upravičene tudi gospodinje – solastnice kmetij, saj bi bile skupaj z možem ob vse premoženje, če bi stvari drugače potekale.

    Zanimivosti
    1. Ko smo se z enim od kmetov pogovarjali in iskali prostor, v katerem bi lahko skladiščili orožje in strelivo, je omenil tudi to, da ga lahko zložimo kar pod zakonsko posteljo. Potem, ko sem nekoliko čudno pogledal, je tudi sam spremenil mnenje in pokazal dobro skrit prostor v delavnici na kmetiji.
    2. Pri enem od kmetov smo pravkar znosili zaboje v globoko klet, ko si je premislil. Ponovno smo "pljunili" v roke in mukoma znosili zaboje nazaj ven ter jih uskladiščili v objekt ob robu gozda. Naslednje jutro nas je poklical že ob 7. uri. Še enkrat smo morali premeščati orožje.
    3. Pri nočnem razvozu smo se ob vračanju po nov tovor v skladišče v carinarnico dogovorili, da se bomo zaradi morebitnega policijskega nadzora izognili glavni cesti, vendar pa je policija nadzor opravljala ravno na tej stranski cesti. Ko so nas policisti vprašali, kaj delamo, smo dejali, da tihotapimo les. Pozneje sem na koordinaciji to omenil, pa me je poveljnik posebne policijske enote Marko Pogorevc vprašal, zakaj ga nismo poklicali. Dejal sem mu, da zaradi tajnosti operacije, saj bi zaradi širitve kroga seznanjenih lahko bila večja možnost za odkritje skrivnih lokacij.

    Zaščitna enota TO (30. razvojna skupina)

    Leta 1968 je bila ustanovljena enota za zaščito vojaškega in političnega vodstva Slovenije. Najprej je bil ustanovljen vod, v katerem so bili razporejeni le najbolj zanesljivi občani, večinoma iz Kočevske Reke. Prvi komandant enote je bil narodni heroj polkovnik Miloš Zabukovec. Enota se je z leti številčno in materialno močno okrepila. Tako je leta 1980 štela približno 2500 pripadnikov. Za razporeditev v enoto so veljala posebna merila, izbrani so bili le najboljši. Takratna republiška oblast je pozorno spremljala stanje v enoti, skrbela pa je tudi, da je bila brigada TO dobro opremljena. Leta 1982 je bila razglašena za najboljšo brigado TO v Jugoslaviji. Poveljstvo brigade je bilo do leta 1979 v Gotenici, stalna sestava je štela dva oficirja in dva podoficirja, pozneje pa se je poveljstvo preselilo v vas Primože blizu Kočevske Reke. Leta 1990 je bilo v brigado razporejenih približno 1500 pripadnikov, stalna sestava pa je štela 10 redno zaposlenih. Skladišča brigade so bila v Gotenici in v Vojašnici Moste v Ljubljani. Orožje, ki je bilo v Gotenici, je bilo razdeljeno za potrebe MSNZ. Vsi pripadniki stalne sestave so aktivno sodelovali v Projektu MSNZ. Skladišče brigade v Gotenici je bilo najpomembnejša lokacija v Sloveniji, od koder je potekal razvoz orožja, streliva in minskoeksplozivnih sredstev po vsej Sloveniji.


    30. razvojna skupina TO in večina rezervistov, pripadnikov zaščitne brigade TO, je dejavno sodelovala v Projektu MSNZ. Na sliki Primoži pri Kočevski Reki, november 1988, primopredaja dolžnosti med poveljnikoma brigade polkovnikom Milošem Zabukovcem in polkovnikom Francem Carlom.


    Skladišče orožja in streliva 27. zaščitne brigade TO v Gotenici, iz katerega so bile prepeljane velike količine orožja, streliva in minskoeksplozivnih sredstev za potrebe MSNZ po celi Sloveniji.



    9.3 Vojaško-politično dogajanje v jugoslovanski krizi in osamosvojitev Slovenije


    Jugoslavija in Slovenija

    Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ) je proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja kazala podobo države, katere sestavni deli so v medsebojni kakofoniji, ki je dobivala vse bolj resne oblike. (Kon)federativna struktura je namreč začela postajati resničnost tudi v gospodarskem, političnem in celo idejnem smislu. Politični pokrov jugoslovanskega socializma (komunizma), ki je dušil notranja nesoglasja med gospodarsko, demografsko in tudi geostrateško zelo divergentnimi območji, je razpadal, ki je bil posledica dveh nasprotnih usmeritev iz socialističnega sistema samoupravnega tipa.

    Politični razvoj v Jugoslaviji je v poznem socializmu in hkrati tudi krizi države potekal v dveh divergentnih smereh, ki sta jih v veliki meri opredeljevali tudi realni položaj samih okolij, kjer sta se zasidrali. Slovenska pot socializma s človeškim obrazom, nato pot socialističnega pluralizma je bila nekaj časa v svetovnem merilu opažena kot najbolj potenciale zbujajoča in se je simbolično v polnem sijaju pokazala ob obisku reformatorja socialistične Sovjetske zveze Mihaila Gorbačova v Ljubljani. Njen simbolni in v veliki meri tudi dejanski nosilec je bil predsednik Zveze komunistov Slovenije (ZKS) Milan Kučan. »Slovensko pot« je označevala večja vloga trga v gospodarstvu in demokratizacija v političnem življenju, ki je tedaj prisegala na nestrankarsko demokracijo več avtonomnih političnih subjektov, ki pa je problematizirajo temeljnega izhodišča socializma. Vendar pa je bila Slovenija le ena od šestih (osmih) sestavnih delov države, sicer gospodarsko najbolj razvita, saj je njega gospodarska moč dvakrat presegala demografsko, a vseeno premajhna, da bi mogla narekovati splošno smer gospodarskega in političnega razvoja države.

    Druga pot, ki je prevladovala med tradicionalno manj razvitimi okolji v Jugoslaviji, je zahtevala restavracijo »izvorne poti socializma«, ki pa je v hitro spreminjajočih se osemdesetih letih zvenela zastarelo in celo neprepričljivo. Njen nosilec so bile politične elite Bosne in Hercegovine, deloma Hrvaške, Vojvodine, Makedonije in le deloma Srbije. Prav slednja je bila glede nekaterih vprašanj, zlasti gospodarskih, še najbližje slovenskemu modelu, vendar pa je zvezo komunistov še vedno videla kot najbolj priročno sredstvo za krepitev in širjenje svoje oblasti. Poleg tega se je tej skupini pridruževala tudi partijska organizacija Jugoslovanske ljudske armade (JLA), ki se je od formalno posebnega organizacijskega dela ZKJ v kriznih osemdesetih prelevila v politično samostojno deveto in nato sedmo podorganizacijo v Zvezi komunistov Jugoslavije (ZKJ), enakovredno organizacijam republik.

    Politični spopad med obema glavnima strujama, ki sta se oblikovali postopno in sta bili občasno tudi nerazpoznavni, odvisno od trenutnih realnih interesov okolij, ki so jih politično predstavljala po teritorialnem načelu, se je začel v kriznih zgodnjih osemdesetih glede vprašanj značaja socializma, torej načina vladanja zveze komunistov.

    Dejansko pa je mnogo bolj zadeval vprašanje državne ureditve, torej (pre)razporeditve težišča politične in oblastne moči v sicer formalno federalno strukturirani državi med republikami, ki so si pridobile po letu 1974 mnogo oblasti, ki se je tudi kazala v načinu sprejemanja političnih odločitev, ki pa jih je federalna struktura, organizirana v nedotakljivem Josipu Brozu Titu, ZKJ, Zveznem izvršnem svetu, Jugoslovanski ljudski armadi in zveznem sekretariatu za notranje zadeve z vključno obema zveznima tajnima službama še uspešno zavirala. Do začetka osemdesetih let pa so mnogi od teh vzvodov postali tudi sami le podaljšek moči posameznih republiških politično-državnih delitev, čeprav se je v njej še krepil vpliv srbskega prostora, katerega je v vedno večji meri bila torišče.

    Viri oboroženega spopada v razpadanju Jugoslavije

    Zlasti na zahodu se pogosto postavlja vprašanje, ali so uporabo sile, ki se je odprto začela z vojno v Sloveniji junija 1991, strani v sporu okoli bodočega koncepta države kot način razreševanje konflikta načrtovale, ali pa se je zgodila kot posledica nerazumevanja narave konflikta in njegovih akterjev med seboj, bodisi celo kljub njihovemu nasprotovanju uporabi oborožene sile v vedno bolj zaostrenem spopadu.

    Pri uporabi oborožene sile v notranjem spopadu v Jugoslaviji gre vsekakor za preplet načelnih stališč in dejanskih ukrepov v konflikt vpletenih strani. Govoriti o dveh blokih v tem spopadu je sicer možno, dejansko pa je šlo v vsakem od blokov, ki so se izoblikovali v drugi polovici osemdesetih let, za vrsto začasnih, interesnih zavezništev, ki niso izključevala uveljavljanja lastnih stališč in samostojnega ukrepanja. Tako je moč zaznati vsaj osem relativno samostojnih, v državne strukture organiziranih subjektov in ali delov državnega aparata (šest republik, Albanci, Jugoslovanska ljudska armada, Zvezni izvršni svet z zvezno administracijo), kar pomeni, da je bilo medsebojnih interakcij kljub pretežno blokovski poziciji večine, veliko večje število in s tem nepreglednost situacije še večja. V ostritvi krize je možnost notranjega oboroženega spopada naraščala, vendar se je njegov karakter postopoma transformiral od namena intervencije zaradi ohranitve režima v intervencijo za preprečitev mednacionalnih spopadov in v zadnjem obdobju, leta 1991, v ohranitev države.

    Pravzaprav je občasno posredovanje oboroženih sil, ki je presegalo zgolj posredovanje policije, državno vodstvo tudi že uporabilo. V tem pogledu je bila v novejšem času prelomnica kosovska vstaja leta 1981. V zadušitvi nemirov, ki so zajeli široke plasti albanske družbe na Kosovu, je morala posredovati tudi JLA. Njeni tanki so vzpostavili stanje, ko je lahko posegla policija. Vendar se zdi, da je to vojaško posredovanje še imelo konsenz večine političnih sil v državi in tudi prebivalstva. Pač pa je prav to dogajanje spodbudilo generalski vrh JLA (prav tedaj je postal v »vladi« Milke Planinc sekretar za ljudsko obrambo admiral Branko Mamula), da je začel pripravljati nove koncepcije obrambe države, izhajajoč iz povečane verjetnosti notranjega konflikta. Nova zamisel je izhajala iz za armadni vrh vedno bolj moteče dvojnosti oboroženih sil Jugoslavije (Jugoslovanske ljudske armade in Teritorialne obrambe /TO/, ki je bila organizirana do ravni republik); notranji cilji, ki ga je nameravala reforma doseči, je bil ustvariti enotnost v poveljevanju oboroženim silam, ostajajoč pri konceptu splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite (SLO in DS). Njihova ocena je izhajala iz stališča, da je teritorialna obramba, koncept oboroženega ljudstva, v kriznih mednacionalnih razmerah lahko rizičen in da jo je zato potrebno trdno pripeti na posamezna visoka poveljstva JLA, ne zgolj na vrhovno poveljstvo, ki je vrhu tega bilo imaginarno, predstavljal ga je namreč vsakokratni predsednik predsedstva države. V tem prizadevanju je generalski vrh trčil na realne interese političnih garnitur republik, ki jim je bila Teritorialna obramba s svojim deloma izraženim obeležjem nacionalne armade pomemben statusni simbol, seveda pa ne zgolj to, pač pa tudi – sicer omejena – možnost razpolagati s potencialnim sistemom moči. Med temi je najbolj vztrajna politična elita republike Slovenije, ki se je v osebi predsednika CK ZKS Franca Popita spopadla z namero JLA, da koncept TO preusmeri, pol javno že na 13. kongresu ZKJ. Kot predsednik Komisije za SLO in DS v zveznem partijskem predsedstvu (in predsednik Predsedstva SR Slovenije) pa je Popit ta napad še nadaljeval.

    Tradicionalnemu nezaupanju armade že vsaj od sedemdesetih let dalje v namere in (jugoslovanske) opredelitve politične elite republike Slovenije in slovenskemu nezaupanju v armadni vrh se je tako pridružila še zamera zaradi tekočih vojaško-političnih vprašanj. Že v zgodnjih osemdesetih letih pa se je pojavila še ena črta v ravnanju vojaškega vrha. V nasprotju s prejšnjim obdobjem je svoje načrte vedno bolj zapiral v svoj krog, ker naj bi sicer imel preveč težav s protislovnimi interesi političnih elit že med snovanjem svojih strateških koncepcij, kar pa je porajalo nezaupanje med civilnim delom politično-državne elite.

    Reformo in reorganizacijo je lahko izvedla JLA ob velikih odporih znotraj republik šele leta 1987, vendar v povsem spremenjenih zunanjih okoliščinah, saj je hladna vojna v Evropi medtem že pojemala, nastajalo pa je vedno večje neravnovesje med obema vojaškima zvezama, ki sta obvladovali Evropo. Varšavski pakt je hitro notranje slabel. S tem se je spreminjala tudi vmesna, »neuvrščena« pozicija Jugoslavije. Težišče obrambne razporeditve Jugoslavije se je zato prenašalo na obrambo pred paktom Nato, torej v zahodni del države. Tako je prizadevanje vojaškega vrha pomenilo še večje neravnovesje z realno potrebnimi cilji.

    Prve napovedi o uporabi oborožene sile v konfliktov polni socialistični Jugoslaviji so se pojavile z dveh nasprotnih bregov leta 1987. V intervjuju pred obiskom v Zvezni republiki Nemčiji je predsednik Zveznega izvršnega sveta marca 1987 poudaril, da se bo sistem branil »z vsemi sredstvi«, kar je bil običajen izraz za uporabo oboroženih sil znotraj države. Skoraj hkrati pa je v obtok preko zahoda – kot preizkusni balon – prišla zamisel o strateški koristnosti vojaškega udara v Jugoslaviji. Za njo je bil trileten razvoj zamisli vrha oboroženih sil, da ni mogoče, da bi v družbeni krizi JLA ne delovala tudi politično. Za tem je bilo tudi predvidevanje armadnega vrha še iz zgodnjih osemdesetih, da bo v kulminaciji krize morala posredovati tudi armada, da bo ohranila državo.

    Drugo prelomno točko glede uporabe oborožene sile v notranjem konfliktu je pomenila povezava vodstev JLA in srbskega Miloševićevega kroga. Povezava je bila sprva interesna, v njeni srži pa poskus obdržati nadzor nad Jugoslavijo. Težnja srbskih krogov je bila, da bi obvladali Kosovo, vojaških, pa da bi obdržali pooblaščeno mesto (po deležu proračuna in mestu v oblasti) v državi. To se je zgodilo konec leta 1987, ko se je Miloševićev krog uveljavil kot edini zastopnik srbskih interesov. Vendar pa je to bilo sprva bolj zavezništvo po objektivnih kazalcih, ne pa zavestno usklajevana dejavnost.

    V tem obdobju se je pojavila ob pojmu državljanska vojna tudi kvalifikacija »specialna vojna«, s katero je bilo mišljeno delovanje zunanjega sovražnega okolja proti obstoju Jugoslavije kot socialistične države ob pomoči notranjih sovražnikov socializma, ki naj bi bili v veliki meri nacionalisti. Pojem sam in operiranje z njim v javni politični govorici je bil del železnega repertoarja socialističnih sil že vse od sedemdesetih let, medtem ko ga je v poznih osemdesetih letih opredeljeval predvsem po teh silah prepoznan interes Zahoda, da enako kot v Vzhodni Evropi tudi v Jugoslaviji zruši socializem in nezmožnost Sovjetske zveze, da se temu procesu upre.

    V procesu razpadanja države je bila časovno prva zaskrbljenost vojske zaradi propada socializma v Jugoslaviji. Ta skrb se je kazala že v sredi osemdesetih, še bolj pa, ko sta se oblastni strukturi Slovenije in za njo še Hrvaške odločili, da politično presežeta obstoječi model enopartijskega sistema. Prvo resno posredovanje vojske v notranjem političnem konfliktu se je nakazovalo spomladi 1988. Potem ko je vodstvo Slovenije začelo opuščati dolžno upoštevanje opozoril centra, je bilo vodstvo vojske, ki je ocenjevalo dogajanje v Sloveniji kot nevarna za razvoj socializma oziroma stabilnost države, s polno načelno podporo zveznih političnih in državnih organov pripravljeno izvesti v Sloveniji ukrepe, ki bi pomenili mehko različico prevzema oblasti v republiki in vzpostavitev – ob odstranitvi iz družbe motečih elementov (in dela političnih funkcionarjev) – Jugoslaviji zvestega in od nje odvisnega vodstva. S tem pa je armada zadela na samoobrambno reakcijo same vladajoče politične elite. Ker bi odstranitev pomenila tudi njeno politično smrt, je z vsem žarom branila svojo pozicijo, ki je pomenila tudi avtonomno pozicijo Slovenije. Ne glede na stališče vojnega sveta 25. marca 1988 in nato posredovanja najvišjih političnih organov, je uspela doseči odstop od nameravanega posredovanja v Sloveniji. Tako si je omogočila svoje politično preživetje, tudi za ceno občasnega političnega laviranja in popuščanja, hkrati pa jo je lastna varnost silila v dejanja, ki so zagotavljala čimbolj neodvisen položaj Slovenije. V tem boju se je lahko oprla na nacionalizem, edino silo, ki je bila poleg uradne politike dovolj močna, da se je lahko izražala politično, saj so opozicijske sile dosegale v svojem političnem uveljavljanju šele prve razvojne korake.

    Politično gibanje, ki je zraslo iz nacionalno množičnega odpora Slovencev med junijem in septembrom 1988, je za vedno odpravilo možnost, da bi posredovanje lastne oborožene sile pomenilo zgolj instrument v uravnavanju menjav političnih garnitur v okviru ZKJ oziroma ZKS. Ker se je zoperstavilo prebivalstvo enega od »političnih« narodov, je bil to tudi za armado jasen znak, da so njene možnosti nastopa omejene. Bes, ki je prijemal tedaj odločujoče generale, je bil že izraz nemoči take uporabe sile, da bi tudi po njenem posredovanju »porcelan ostal cel«, se pravi, da bi Jugoslavija ostala država, na katero bi še dalje pristajali vsi trije pomembni dejavniki na osi Beograd-Zagreb-Ljubljana. To spoznanje je leto pozneje dobro izrazil Borisav Jović, ki gotovo ni bil nezainteresiran za vojaško posredovanje proti Sloveniji in zlasti Hrvaški: »V naši večnacionalni državi ni uresničljivih možnosti za uporabo drugih sredstev, kot so udar, diktatura, tudi vojaška sredstva ne. Izredno stanje je največ, kar bi lahko dosegli v določenih okoliščinah, a zdaj je tudi za to prepozno. Vse bi hitro razpadlo kot hiša iz kart in prešlo v državljansko vojno na nacionalni osnovi, to pa bi bila najslabša rešitev.«

    Poleg stvarnih premislekov o posledicah posega armade je bila največja težava generalskega vrha JLA v tem, da se kot politični oblasti tradicionalno lojalna struktura ni mogel odločiti za tvegan lasten vstop v tako akcijo; političnega kritja, ki bi generale zadovoljevalo, pa po letu 1989 niso mogli dobiti. Z njihovega vidika je bila nevarnost »državljanske vojne« kot spopada med socialističnimi/komunističnimi in postsocialističnimi silami zelo realna že od razpada socialističnega sistema, kar se je zgodilo z večstrankarskimi volitvami v dveh republikah aprila 1990, predhodnica temu pa je bil že razpad Zveze komunistov Jugoslavije na 14. kongresu januarja 1990. V pomanjkanju političnega (po)kritja so si nekateri generali – z odobritvijo vodstva armade – prizadevali, da ustanovijo lastno politično stranko in z njo zasedejo velik del političnega prostora.

    Problem notranjega oboroženega spopada, »državljanske vojne« kot vojne med narodi, se je začel postavljati šele z vedno bolj rastočimi nasprotji med poglavitnima akterjema, torej med Srbi in Hrvati. Res pa se je najprej pokazal v že prej krizni avtonomni pokrajini Kosovo, kjer so marca 1989 ponovno izbruhnili nemiri, v katerih je spet posredovala, sicer to pot kot faktor grožnje, tudi JLA. Njeno posredovanje je srbsko vodstvo izsililo prav z utemeljevanjem, da bo v nasprotnem primeru izbruhnila »državljanska vojna« na Kosovu.

    Ta problem jugoslovanske države je srbska elita pretvorila v vžigalnik za napad na sam center države. To je bilo vprašanje vključitve Srbov na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini v srbski nacionalno-državni prostor. Ob tem vprašanju je bila Slovenija le stranski problem, ne glede na to, da je jugoslovansko orientiranim pomenila točko ravnotežja jugoslovanskega sistema, brez katere bi se spremenil v nekaj povsem drugega. Slovenija je bila tudi realni ekonomski potencial, brez katerega bi težko shajal državni proračun.

    Grožnja tovrstne državljanske vojne je lebdela nad Jugoslavijo ves čas od albanske »vstaje« do trenutka, ko je septembra 1991 dejansko izbruhnila na Hrvaškem. Po večstrankarskih demokratičnih volitvah v Sloveniji in Hrvaški pa je dobila nove specifične poteze, še drugačne pa po decembru 1990, ko je Slovenija izvedla plebiscit o osamosvojitvi. Vsako od teh obdobij je imelo svoje značilnosti, ki so opredeljevale naravo možnega konflikta.

    V prvem obdobju je bilo vprašanje oboroženega posredovanja armade pravzaprav povezano predvsem s prostorom SR Srbije, šlo je za zagotavljanje razmer za dušitev albanske vstaje na Kosovem. Pojavilo se je prvo izrazito lastninjenje armade, saj jo je ena, srbska stran, stalno klicala na pomoč pri etnično-političnih problemih z Albanci. V zveznem političnem vrhu je prevladovalo še zelo neproblematizirano razumevanje vloge JLA, da posreduje kjerkoli v državi z njegovim blagoslovom. Kljub temu je v tem obdobju prišlo do zaznave tujine, da v Jugoslaviji grozi nevarnost državljanske vojne. Najodmevnejša je bila javno objavljena prognoza CIA-e, da bo v Jugoslaviji v 18 mesecih izbruhnila državljanska vojna. Po lastnem pričevanju so na tujino opozarjali tudi najvišji državni predstavniki tiste struje, ki je iskala vse možne zavore za srbsko ofenzivnost, npr. član (in predsednik) predsedstva dr. Janez Drnovšek.

    V ta kontekst je spadala tudi reakcija JLA na slovensko spraševanje o vprašanjih, povezanih z obrambo, bolje rečeno, z vlogo JLA v obrambi Slovenije. Temeljno nezaupanje vojaškega vrha do Slovenije je bilo povezano z vprašanjem, kaj preoblikujoča se slovenska politična elita hoče, da bi bila Jugoslavija. Pri tem je ni toliko zanimalo dejansko stanje v Sloveniji, kjer so nova politična gibanja postajala realne politične sile, pač pa predvsem njen kratkoročni položaj, torej ohranitev pozicije, v kateri je bila JLA samoupravljajoča se celota znotraj državne strukture in je kot taka imela tudi lastno politično strategijo in akcijo za rešitev jugoslovanske krize.

    Nezaupanje politične elite Slovenije in tudi širokega kroga njenih prebivalcev do generalskega vrha pa se je vleklo vse od poskusa vojaškega sveta 25. marca 1988, da bi reformiranje socializma v Sloveniji kvalificiral za kontrarevolucionarnega, kar je pomenilo pravico notranje intervencije tudi z vojaškimi sredstvi. Zaostritev je, ko je prišla v javnost in zlasti po aretaciji četverice in njihovem demonstrativnem in nerodnem sodnem obravnavanju, sprožila množično gibanje med slovenskim prebivalstvom, ki je bilo tudi realna in idejna podstat za zgodnji razvoj novih političnih gibanj. Dogajanje, povezano z vprašanjem »JBTZ«, je opredeljevalo ravnanje obeh strani tudi v naslednjih dveh letih.

    Drugo obdobje je nastopilo z odločitvijo republik Slovenije in Hrvaške za uvedbo večstrankarske politične ureditve, ustavnimi in zakonskimi pripravami na to in izvedbo večstrankarskih volitev v obeh republikah v prvih mesecih leta 1990. V obeh republikah so zmagale, vsaj relativno, politične sile, ki so imele drugačen koncept reševanja jugoslovanskega vprašanja – delni, le za njihovo republiko, in sicer v smeri izhoda iz jugoslovanske države; morda preko konfederacije. Hkrati so izvirale iz neosocialističnega ali protisocialističnega tabora. S tem se je polje spopada med obema blokoma preoblikovalo, čeprav so teritorialna razmerja ostala ista. Težišče problemov se je postavilo na vprašanje integritete, ohranitve celovitosti jugoslovanske države. Kajti če je prej šlo v določeni meri predvsem za preoblikovanje države v centralistični ali federativni smeri, se je zdaj postavilo vprašanje ohranitve Jugoslavije kot države. Res pa je bilo to manj razvidno, ker je propagandno že v predhodnem obdobju centralistično-socialistična smer videla v vsakem dejanju nasprotnih republik že razbijanje Jugoslavije.

    Slovenija (deloma napeto sozvočje nove in stare politične elite) je izhajala iz stališča, da bo do njene osamosvojitve – pri čemer je bila v igri tako konfederacija kot samostojna država – prišlo po mirni poti, s političnimi sredstvi, medtem ko bo vojaška sila, ki je sicer tako kot ostale republike ni imela, v funkciji zavračanja. Takšno stališče je poudaril že Janez Janša, ko je predstavljal prvi Demosov program za vojaško področje, rekoč, da sicer nameravajo te programske točke – med njimi odpoklic slovenskih nabornikov iz oboroženih sil drugih suverenih držav in prevzem večine vojaških funkcij – uresničiti nenasilno, s političnimi sredstvi, vendar pa se nameravajo braniti pred vsakim nasilnim posegom. Slovenija je, v kolikor je hotela doseči učinek zavračanja, morala zgraditi lasten, od jugoslovanskega neodvisen obrambni sistem, vključno z oboroženo silo. To nalogo so državni organi v Sloveniji razumeli bolj kot pa državni vrh Hrvaške, ki je od nadaljnjega izgrajevanja odstopil zaradi izboljšanja odnosov z nasprotno stranjo, s čimer pa je dosegel le metastabilno kratkotrajno lažjo opozicijo.

    Vrh JLA je opažal prav isti temeljni problem in je zato že v začetku poskušal onemogočiti uporabnost strukture TO, ki je ni mogel povsem nadzirati. Potem ko je že v predhodnem obdobju deloma dejansko spremenil položaj Teritorialnih obramb, ki so bile glede funkcije vodenja povezane z republiškimi strukturami – s tem, ko jo je vezal naravnost na poveljstva vojskovališč, temeljnih strateško-operativnih prostorov obrambe države – je zdaj poskusil onemogočiti še njeno dejansko funkcioniranje s preprosto, a učinkovito potezo. Odredil je, da se njeno orožje prepelje v skladišča, ki ustrezajo predpisom (fizično varovanje, enota za obrambo skladišča) – to so bila le skladišča JLA. Tudi do tedaj je bilo izven objektov JLA hranjenega le 46% vsega orožja TO (v Sloveniji le 40%) in to v 1380 skladiščih (200 v Sloveniji), od katerih nobeno ni imelo stalne straže in zavarovanja. Že 17. aprila 1990 je zvezni sekretar za ljudsko obrambo odredil komandantom vojaških območij in Teritorialnih obramb republik, da pregledajo skladiščenje orožja in podajo predloge za ukrepanje. Ko je te dobil, je načelnik generalštaba na podlagi rezultatov pregleda ukazal 14. maja premestitev vsega orožja iz objektov, ki ne ustrezajo standardom (stalna straža, enota za zavarovanje skladišča), v ustrezna skladišča JLA.

    Izgleda, da je ta poteza JLA presenetila obe novi vodstvi republik, čeprav je bila enaka poteza izvedena tudi na Kosovu nekaj let prej. Res pa je bila izvedena v najbolj travmatskem trenutku, v trenutku primopredaje oblasti, ko so v obeh republikah oblast prevzemale nove politične sile. Poteza JLA, ki je popolnoma uspela na Hrvaškem in deloma v Sloveniji, je povsem pokvarila začetno medsebojno sporazumevanje novih republiških elit s federalnim centrom v Beogradu, torej je politična škoda presegla doseženo zmanjševanje moči potencialnih republiških oboroženih sil. Je pa poteza JLA dosegla vzporedni notranji politični učinek, saj je poglobila nezaupanje med koalicijo Demos in funkcionarji, ki so bili iz dotedanjih političnih struktur, konkretno med predsednikom predsedstva republike in sekretarjem za obrambo.

    Od te zaostritve dalje je Republika Slovenija gradila svoj obrambni sistem oddvojeno od jugoslovanskega, ga pa je poskušala vpenjati v legalne zakonske okvire. S spremembo ustave si je uredila svoje pristojnosti pri imenovanju komandanta Teritorialne obrambe, vendar je še vedno tudi svojo oboroženo silo vsaj deklarativno štela kot del jugoslovanske, hkrati pa posredno opozarjala, da ima moč, da bistveno oslabi obrambo države in celo samo armadno strukturo. Zahtevala je in z avtoriteto parlamenta (skupščine) podkrepila preureditev napotitve na služenje vojaškega roka z zahtevo, da 95% vpoklicanih služi vojaški rok na območju 5. vojaškega območja. Vse zato, da bi novi dogovor o Jugoslaviji »vseboval tudi del o vlogi in načinu organiziranja skupne obrambe in znotraj tega tudi oboroženih sil«, ni pa imel konkretne vloge v večanju tedanje obrambne sposobnosti Slovenije. Ko tega ni dosegla, je začela izvajati le selektivne napotitve na 5. vojaško območje, septembra 1990 npr. 79% poslanih nabornikov, napotenega na služenje pa je bilo le polovico kontingenta. Zaostritve, ki jih je ob tem sprožala »jugoslovanska« stran, so vsebovale predvsem poskuse s spremenjeno zakonodajo zagotoviti neposredno napotitev nabornikov JLA in nedoločene grožnje.

    Mnogo pomembnejša pa je bila, ob Teritorialni obrambi, ki je bila zaradi pravnih mankov (zakona o obrambi, ustavnih amandmajih o obrambi) in zapletenih postopkov ob njenem preurejanju s Sloveniji zvestimi ali vsaj lojalnimi in hkrati strokovnimi kadri potisnjena v začasno mrtvilo, vzpostavitev Manevrske strukture Narodne zaščite med koncem avgusta in oktobrom 1990. Oblikovanje te sile ni bilo namenjeno zavračanju, saj jo je republika do začetka oktobra skrbno skrivala, pač pa zagotovitvi realne zasilno oborožene in delujoče sile v primeru potreb nacionalne varnosti. Pri tem je bila možnost posredovanja JLA po uvedbi izrednih razmer v Sloveniji le ena od njih. Dokončen prelom med obrambno strukturo Jugoslavije in Slovenije je bil sprejem ustavnih dopolnil 96 in 97 k ustavi Republike Slovenije 28. septembra 1990. Z njima, zlasti pa ustavnim zakonom za njuno izvedbo, je bila ločitev obrambnih sil Republike Slovenije, Teritorialne obrambe, od obrambnih sil Jugoslavije popolna, razen v vojnem stanju, tako v poveljevanju in vodenju. V poveljevanju vojske je bil uveden na JLA vezan sistem, ki pa je terjal služenje 50% vojaških obveznikov na ozemlju republike. Zakon o obrambi in zaščiti Republike Slovenije, ki je bil sprejet pol leta kasneje, 29. marca 1991, je to le dopolnil.

    Tretje obdobje poti k oboroženemu spopadu se je kazalo v svojevrstni tekmi za dosego strateške prednosti – ta pa je bila vprašanje, ali bo mogoče doseči neodvisnost države pred posredovanjem JLA. Prav v to obdobje sodi tudi najresnejši in hkrati zadnji poskus vojske, da bi posegla v razreševanje jugoslovanskega razpada države z vojaškim udarom. 14. in 15 marca 1991 je armadno vodstvo povabilo Predsedstvo SFRJ v svoje prostore na poveljniškem mestu na Dedinju in mu predložilo pričakovanje, da razglasi izredne razmere in pooblasti JLA za intervencijo, bolje za prevzem oblasti. Štirje člani predsedstva so temu nasprotovali; Generalski vrh se je nato po dolgem oklevanju, kljub temu, da je v njegovem imenu general Kadijević že sporočil, da bo sam ocenil situacijo in izvedel konsekvence, glede prevzema oblasti brez pokritja državnih organov odločil, da samostojno ne bo posegel v kaotične razmere v državi. Pač pa se JLA ni odpovedala svojemu motu, da bo posredovala v primeru, če pride do državljanske vojne kot mednacionalnega spopada. S srbske strani spodbujena vstaja krajinskih Srbov (»balvanska revolucija«) avgusta 1990 ji je nudila veliko povodov za to, posebej ko je v vstajo posegla tudi oblast Republike Hrvaške.

    S tem se je strukturno, pa tudi strateško, nevarnost vojne v Sloveniji povsem spremenila, saj se je transformirala v mednacionalni konflikt. Vodstvo Republike Slovenije jo je poskušalo še zmanjšati, saj je bilo za legalizem osamosvojitvenega procesa pomembno državno-pravno stanje, ko bi do posredovanja prišlo. Načelno oznanjena odločitev, da se bo Slovenija branila v primeru napada, je bila v pogojih, ko obrambne priprave še niso bile končane, le bleda grožnja. »To bi bila za nas najtežja varianta«, je na seji državnega zbora ocenil dr. France Bučar. Tudi zato se je vodstvo Slovenije v zadnjem obdobju pred osamosvojitvijo izogibalo potez, s katerimi bi napelo razmerje z Jugoslavijo do konca. Dobro se je rešilo tudi trenutka največje zaostritve v Pekrah maja 1991. »Če samo enemu popustijo živci, smo v državljanski vojni«, naj bi izjavil eden od obkoljenih slovenskih vojakov novinarju Mladine v Pekrah maja 1991.

    Z vstajo krajinskih in slavonskih Srbov na Hrvaškem pa se je problematiziralo tudi politično in vojaško zavezništvo Slovenije in Hrvaške. Časovno in vsebinsko neenakomerno prehajanje delov jugoslovanske države iz socialističnega družbenega reda v demokratičen, kapitalistični sistem, v katerem sta vodili Slovenija in Hrvaška, je pogojevalo tudi obrambne zveze proti preveč napadalnim zveznim organom. To zavezništvo je daleč presegalo le vojaški vidik zavarovanja demokratičnih pridobitev, vendar pa je bilo pogojeno tudi s taktično politično igro udeleženih republik, v kateri so se trenutni postopki lahko zelo razlikovali, saj je bil tudi realen položaj obeh republik – in tistih, ki so se jima pridruževali v določenih trenutkih – zelo različen. Zavezništvo, »nenačelna koalicija« zahodnih republik, ki se jima je previdno pridruževala Bosna in Hercegovina, pa tudi Makedonija, je preživelo tudi volitve spomladi 1990. Obe zmagoviti strani, HDZ in Demos, pa tudi oba predsednika republik, so navezali stike. Poleti 1990 sta se obe strani že začeli dogovarjati o skupni obrambi v primeru posredovanja JLA. Ta dogovarjanja so vodila do skupnega dogovora predsedstev obeh republik o ukrepih v primeru intervencije JLA v obeh republikah, ki so ga operacionalizirali in podpisali oboji obrambni in notranji ministri. Predvideno je bilo poleg političnih ukrepov prekinjene oskrbe in infrastrukture enot JLA in obramba z uporabo enot Teritorialne obrambe – medsebojno usklajeno in z medsebojno pomočjo. Od tedaj dalje se je obrambno sodelovanje razvijalo v smeri uskladitve obeh obrambnih načrtov, nato pa v načrtu skupnega napada na garnizije JLA na območjih obeh republik v roku 48 ur po intervenciji. Ta načrt je bil dokončno izdelan 17. junija 1991. Vendar pa so se začeli dvomi v njegovo izvajanje na slovenski strani že maja 1991, ko je Janez Drnovšek slovenski državni vrh opozoril, da pomeni vezava osamosvojitve na Hrvaško takojšen izbruh državljanske vojne v Jugoslaviji, obveljalo pa je stališče, da gre vsekakor vztrajati v zvezi, dokler koristi obema stranema. S tem, ko je 25. junija 1991 Skupščina Republike Slovenije razglasila neodvisno državo, ne da bi se predhodno začelo vojaško posredovanje JLA, je vodstvu Slovenije uspelo, da je potencialno notranjo intervencijo pretvorilo v situacijo nominalnega spopada med državama.

    Osamosvojitev Slovenije in vojna

    Dan pred potekom zadnjega dne šestmesečnega roka, ki je bil vsebovan v plebiscitnem vprašanju za dokončno razločitev od Jugoslavije, 25. junija 1991, je Skupščina Republike Slovenije sprejela ustavno deklaracijo o osamosvojitvi Slovenije. Z njo je Slovenija postala samostojna država izven Jugoslavije, enako je storila tudi Republika Hrvaška. Vendar pa je bilo ozemlje v mejah Republike Slovenije za Jugoslavijo in praktično ves svet še vedno del države SFR Jugoslavije. Oboroženi spopad med njima, ki se je začel dva dni pozneje, je odločil o prevladi enega od teh dveh med seboj nasprotujočih si dejstev.

    Vojaški spopad je potekal, upoštevaje odločitev Skupščine Republike Slovenije, med dvema državama, ki pa sta bili v povsem različnem položaju: Socialistična federativna republika Jugoslavija je bila od mednarodnih subjektov in drugih držav priznana državna tvorba z vsem, kar je taki državi lastno, torej tudi z mednarodno priznanimi mejami. Republika Slovenija je bila v mednarodni skupnosti nepriznana država, vendar država z vsemi dejanskimi atributi države – torej teritorijem, prebivalstvom (pravno vzeto državljani) in efektivno oblastjo, ki je bila deloma omejena s prisotnostjo oboroženih sil druge države, torej SFRJ, na njenem ozemlju, v notranjosti in na mejah treh nanjo meječih sosednjih držav.

    Oboroženi spopad je potekal za to, da se z vojaško silo brani izvršeni akt osamosvojitve. Pomenil je torej boj za obrambo državnosti Republike Slovenije, njene osamosvojitve, ne pa za osamosvojitev samo. Skladno s svojimi akti je Slovenije bojevala obrambno vojno, dovoljeno po mednarodnem pravu. Pridevnik osamosvojitvena torej v tem pomenu ni ustrezajoč. Jugoslavija je glede na svojo državnopravno ureditev bila v težjem, dvoumnem položaju. Narodom, ki so sestavljali njeno državo, je bila priznana pravica do samoodločbe. Državi sami pa je bila priznana pravica do državne integritete, saj je le država subjekt mednarodnega prava. Tega disproporca se je njeno vodstvo zavedalo, ga v končnem obdobju tudi priznalo, ni pa bilo sposobno uveljaviti nikakršne notranje zakonske regulative, ki bi urejala realizacijo načela samoodločbe kot pretvorbe naroda v nacijo. Zlasti srbsko vodstvo se je zavzemalo za ureditev tega vprašanja, prav s pogledom na Slovence, medtem ko bi vsakršna zakonodaja blokirala vprašanje samoodločbe drugih jugoslovanskih narodov, kjer se državne (republiške) meje niso ujemale z nacionalnimi mejami. Slovensko vodstvo pa je zakonsko regulativo tega vprašanja odklanjalo iz načelnih razlogov, češ da ni mogoče konstitutivnemu narodu predpisovati, da mora za samoodločbo prositi, pa tudi iz praktičnih, saj bi kakršen koli tovrsten postopek pomenil večmesečno, verjetno celo daljšo zakasnitev. Tako je država dočakala odcepitev dveh konstitutivnih republik SFR Jugoslavije brez opredeljenega stališča, kaj šele dogovora. Vendar pa je bila osnovna zahteva verodostojnosti jugoslovanskih državnih organov ta, da ne dovolijo pravne niti dejanske spremembe obsega oziroma sestavnih delov države. To je združilo Zvezni izvršni svet, Skupščino SFRJ in armadno vodstvo. Posredovanje s silo v preprečitev odcepitve je bilo neizbežno.

    Opredelitev oboroženega spopada

    Slovenija je z dejanskim prevzemom osnovnih funkcij države – nadzorom meja kot fizičnih in carinskih razmejitev, vzpostavila svoj načrtovani kratkoročni cilj. Glede navzočnosti oborožene sile Jugoslavije na svojem ozemlju se je odločila za začasno toleranco; že prej je ponudila njen postopen umik v roku treh let. Tako je bila njena pozicija glede oboroženega spopada lahko defenzivna, še posebej, ker je imela manj oborožene sile, čeprav so se na tem območju republike po delni mobilizaciji Teritorialne obrambe vsaj številčno prevladovale nad oboroženimi silami Jugoslavije. Vendar pa je bila pripravljena tudi na posredovanje in je samo osamosvojitev zavarovala z mobilizacijo dela TO 24. in 25. junija. Nasprotno pa je jugoslovanska stran lahko svoj interes, vzpostavitev prejšnjega stanja, svoje nominalne vrhovne oblasti nad vsem državnim območjem, izvedla le z akcijo sile, uporabo represivnih sistemov države. Njen največji problem je bil, da zaradi politično-državne krize, ki se je prenesla v državno predsedstvo, ni bilo organa, ki bi to vzpostavljanje prejšnjega stanja vodil. Jugoslovanska ljudska armada, politično in vojaško zainteresirana za Jugoslavijo v dotedanjem obsegu, je bila prisiljena tako sama iskati državno in politično podporo za svoje posredovanje z oboroženo silo.

    Vojni cilji

    Namen napadalca, Jugoslavije, in njenih izvajalcev, oboroženih sil (Jugoslovanske ljudske armade, zvezne policije in carine), je bil doseči omejen cilj, po uradnem dokumentu »neposredno obezbedjivanje izvršavanja saveznih propisa o prelaženju državne granice na teritoriji Republike Slovenije«. Vendar pa je bilo značilno glede na razmere znotraj do tedaj še skupne države, da je vojne cilje samostojno definirala tudi JLA. Njeni cilji so bili uradno, »da prevzame vse mejne prehode in zavaruje državno mejo Socialistične federativne republike Jugoslavije«, dejansko pa je v izvršilnih navodilih šla preko, saj je bil cilj operacije »preuzimanje kompletne državne granice na delu Republike Slovenije« in ukinitev mejnih prehodov, ki jih je postavila Republika Slovenija na meji z Republiko Hrvaško. Viden je torej osnovni namen JLA, da zasede mejno črto, zapre mejne prehode in posledično blokira stik Slovenije z zunanjim svetom.

    Vendar pa je imel ta cilj v motivaciji sodelujočih vojakov le omejen učinek. Zato se je v ideološko-propagandnem označevanju intervencije uporabila teza, ki jo je proizvedla že prej propagandna služba Jugoslovanske ljudske armade. Vojaki naj bi posredovali v Sloveniji, da zavarujejo meje pred zunanjim napadom na Jugoslavijo, ki naj bi ji grozil kot posledica krepitve vpliva Nemčije v Evropi. Konstrukt o »četrtem rajhu« sicer z današnjega vidika niti ni povsem brez soli, če ga razumemo kot prizadevanje Nemčije, da po desetletjih zadržanosti ponovno uveljavi svoji velikosti, pomenu in vlogi ustrezen položaj v Evropi, vendar je bil tako zastarelo prikazan, da je bil povsem neprepričljiv. Iz tega stališča je bila torej intervencija v Sloveniji dejanje obrambe socializma in predvsem obrambe samostojnosti ne le Jugoslavije, pač pa vsega jugovzhodnega dela Evrope.

    Vojni cilj Slovenije je bil povsem preprost. Ohraniti svojo pravkar razglašeno državno samostojnost vsaj v njeni najpomembnejši varianti, torej ohranitvi večine ozemlja pod svojo oblastjo in ob tem, kar ni nepomembno, ohraniti samostojnost političnega razreda, ki je državo vodil. Šele sčasoma so se vojni cilji nekoliko transformirali, saj so dobili prizvok želje po pridobitvi tudi ugodnega izhodišča za post-vojna pogajanja, kar pomeni ohranitev dela oborožitve in popolno izločitev JLA kot vplivnega faktorja na slovenskem ozemlju.

    Vodstvo slovenske države je posredovanje enot JLA izven vojašnic in vstop njenih novih enot z ozemlje Republike Hrvaške dopoldan 27. junija 1991 razglasilo za »neposredno nasilno intervencijo JLA in poizkus trajne okupacije Republike Slovenije«. Zato je odredilo, da naj se z obrambnimi silami »začne preprečevati umik materialnotehničnih sredstev JLA z območja RS, izvajati blokado infrastrukturnih objektov ter neposredno oviranje manevrov JLA v skladu z načrti.« Odobrilo je »uporabo TO RS za obrambo objektov in komunikacij. (…) Naloge se izvajajo takoj.« S tem, ko se je slovensko vodstvo odločilo za aktivno obrambo, prehod od oviranja intervencije v uporabo oboroženih sil pri tem oviranju, je prišlo do oboroženega spopada.

    Vodenje vojne in poveljevanje

    Pomembno vprašanje pri opredelitvi vojaškega spopada je vprašanje, ali je spopad potekal kot spopad dveh oboroženih sil, ki so jasno kazale znake vojaške organiziranosti, vključno z izvrševanjem ukazov nadrejenih državnih in vojaških organov.

    Jugoslovanska struktura oblasti je kot normativno povsem izdelana predvidevala, da strateško vodenje vojne pripada političnim organom, zlasti vrhovnemu poveljniku, to je predsedstvu države. Operativno in taktično vodenje pa je pripadalo generalštabu oboroženih sil. Vendar pa so bile te linije zaradi razpadanja struktur oblasti prekinjene ali pomešane, tako da je strateške odločitve sprejemal »štab vrhovnega poveljstva« ob neformalnem sodelovanju nekaterih civilnih državnih funkcionarjev. Politično kontrolo in usmerjanje JLA so izvajali organi federacije (Zvezni izvršni svet in Zvezna skupščina SFRJ z omejenimi kompetencami pri razpolaganju z vojsko in predsedstvo države, ki je delovalo zaradi nesklepčnosti neformalno), še bolj pa politična skupina brez formalnih pristojnosti pri nadzoru vojske, ki je bila sestavljena po kriteriju pripadnosti srbski opciji in manj po formalnih položajih. Ta skupina je tudi politično svetovala in usmerjala politične operacije, nikakor pa ne vojaških operacij in ne opredeljevala vojnih ciljev, ki naj bi jih JLA dosegla; te je določala sama. Za posredovanje z uporabo sile se je odločal generalski vrh še sredi junija 1991 – odvisno od okoliščin, sam (»vojaška diktatura«) ali skupaj z Zveznim izvršnim svetom (»ZIS in vojska skupaj prevzameta oblast«), čeprav je sam za nesprejemljivejšo, a očitno neuresničljivo štel različico, po kateri naj bi zvezni organi (skupščina in predsedstvo države) nastopili s svojim predlogom razrešitve krize. Podlaga zanjo naj bi bila predhodna »pravšnja mera uporabe sile«.

    Samo vodstvo oboroženih sil, oziroma najožja skupina generalov, ki jo je vodil zvezni sekretar za ljudsko obrambo Veljko Kadijević, šef generalštaba Blagoje Adžić in še nekaj najožjih sodelavcev, je načrt za operacijo dalo izdelati v generalštabu. Predvidoma je to bila različica načrtov za vojaško posredovanje v posameznih republikah in v vsej državi, ki jih je izdeloval generalštab na ukaz generala Kadijevića.

    Za izvajalca je določilo štab 5. vojaškega območja. Ta je načrt prejel 24. junija in ga razdelal 25. junija; istega dne zvečer so komandanti korpusov prejeli konkretne zadolžitve. Za izvajanje same operacije je izdvojil oklepne enote iz petih korpusov, ki so bili pod poveljstvom štaba območja. Te enote naj bi zagotovile obvladovanje največjih mejnih prehodov na glavnih smereh, pomagale pa naj bi jim mejne enote in motorizirane enote pehote, ki so bile nameščene v Sloveniji.

    Strateško vodenje v Republiki Sloveniji je izvajalo predsedstvo republike, ki pa je pogosto pri strateških odločitvah formalno pozivalo tudi preostale reprezentante državnih institucij, zlasti predsednika skupščine in predsednika izvršnega sveta, notranjega in obrambnega sekretarja, ki so pomembno vplivali na oblikovanje odločitev, tem bolj ker formalnega glasovanja predsedstvo ni uporabljalo. Za operativno vodenje v krizni situaciji je med marčevsko krizo, 18. marca 1991, ustanovilo organ, ki so ga zakonski predpisi omogočali – operativno koordinacijsko telo za primer izrednih razmer. Devetnajstčlanski organ (pozneje 27 članov), ki je bil odgovoren predsedstvu, je po funkciji vodil sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar, njegov namestnik pa je bil prav tako po funkciji Janez Janša. Ne glede na nerazglasitev izrednih razmer je začelo delovati takoj. Koordinacijsko telo je kot izvajalec in usklajevalno mesto politično-vojaških ukrepov postalo osrednje mesto vodenja spopada, delovalo je nepretrgoma v Cankarjevem domu. S tem je v vodenje vojne in celo poveljevanje posegel organ, ki je v precejšnji meri odvzel osrednje mesto Republiškemu štabu za teritorialno obrambo. Vendar pa je bilo to po drugi strani nujno, saj so obrambne sile Slovenije predstavljale različne formacije – najpomembnejši sta bili milica in Teritorialna obramba – in med njimi je bilo potrebno usklajevanje. Za usklajevanje na ožjih območjih so bile ustanovljene tudi koordinacijske podskupine, ki so ustrezale operativnim območjem pokrajinskih poveljstev TO.

    Uporabljene sile

    Na strani napadajočega, ki je izvajal svoj načrt omejenega posredovanja v Sloveniji, je bilo potencialno okoli 20.000 vojakov na ozemlju Republike Slovenije, še toliko pa na območju 5. vojaškega območja, ki je bilo za izvedbo neposredno zadolženo. Dejansko uporabljanih vojakov je bilo v prvi fazi operacije 1990, v drugi pa še toliko. Večina od odrejenih sil je bila redna, naborniška vojska, stacionirana v kasarnah, del še sredi osnovnega urjenja, le okoli 10% je bilo posebnih enot, deloma pripeljanih iz drugih vojaških območij.

    Vprašanje, zakaj so načrtovalci uporabili le toliko vojakov in predvsem način njihove uporabe, je zelo kompleksno in predmet najrazličnejših analiz. Splošno je odločala predpostavka načrtovalcev operacije, da se Slovenija ne bo branila. Postavlja se vprašanje, kako so prav ti lahko podcenili večkrat javno in interno izrečene izjave predstavnikov Slovenije, da se bodo branili pred intervencijo, kako so lahko podcenili priprave Slovenije na oviranje premikov vojaških vozil, kako so lahko podcenili vojaške priprave na obrambo neodvisnosti vsaj nekaj dni pred 25. junijem 1991. Še 26. junija 1991 naj bi Izvršni svet Republike Slovenije opozoril Beograd, da bo Slovenija »uporabo sile za uresničevanje zveznih predpisov razumela kot napad, ki se mu bo uprla z vsemi sredstvi samostojne pravne države«. Poveljstvo 5. vojaškega območja je bilo glede možnosti odpora Slovenije bolj skeptično, vendar tudi nekvalitetno obveščeno o realnem razpoloženju v Sloveniji. Odgovorno je bilo za območje, ki je obsegalo tudi še mnogo bolj občutljive pokrajine Hrvaške, a pomanjkanja vojakov še ni bilo. Na strani branilca, obrambnih sil Slovenije, je bilo v začetnih odločilnih fazah oboroženega spopada med 20.000 in 30.000 pripadnikov obrambnih sil, največ pripadnikov Teritorialne obrambe, okoli 3.000 policistov, nekaj stotin pripadnikov Narodne zaščite in tudi nekaj prostovoljcev.




    Pravno stanje spopada in uporaba vojnega prava

    Vojaški spopad se je začel in izpeljal v pravno vzeto mirnodobni situaciji. Jugoslovanska stran je poskušala samo intervencijo izvesti faktično in ne pravno, tako da ni predvidevala, niti izvedla nobenih ukrepov, ki bi poudarjali posebno pravno stanje (izredne razmere), medtem ko kakršnokoli napovedovanje vojnega stanja niti ni bilo v njenem konceptu posredovanja z vojaško silo brez boja, ki ga je opredeljevala za zagotovitev normalnih razmer. Slovenska stran se izrecno ni odločila za kakršnekoli ukrepe, s katerimi bi spremenila pravno stanje spopada, ki ga je sicer okvalificirala za agresijo, tudi zato ne, da ne bi izzvala jugoslovanske strani k uvajanju izredni razmer. Čeprav se je spopad odvijal v mirnodobnem stanju, to ni odvezovalo obeh strani, da spoštujeta predpise vojnega prava, saj so bili ti z zadnjo kodifikacijo v Ženevi razširjeni tudi na notranje oborožene konflikte oziroma konflikte, ki jih ni bilo mogoče drugače opredeliti.

    Na to, da morata obe strani obvezno spoštovati določila mednarodnega vojnega prava glede žrtev vojn (Ženevske konvencije in dopolnilni protokoli), je obe bojujoči se strani izrecno opozorilo 28. junija 1991 vodstvo Rdečega križa Slovenije, ki jima je tudi dostavilo precej izvodov besedil konvencij. Republika Slovenija sicer ni ratificirala Ženevskih konvencij kot najpomembnejšega dela vojnega prava glede udeležencev v vojni, a je v ustavni deklaraciji izrecno izjavila, da sprejema vse mednarodne pogodbe, ki jih je ratificirala SFR Jugoslavija, torej tudi določila vojnega prava. Istega dne, 28. junija, je v Slovenijo že prispela delegacija Mednarodnega Rdečega križa, z namenom prav tako nadzorovati uporabo določil glede žrtev vojne. Delegacija si je neovirano ogledovala tudi nekatere zbirne centre vojnih ujetnikov.

    Z uspešnim delovanjem slovenskih obrambnih sil, zlasti pa zaradi razkroja enot JLA, je slovenska stran zajela veliko število vojakov, miličnikov in carinikov, tudi tistih, ki niso bili neposredno udeleženi v spopadih. S tem se je odprlo vprašanje, kam in kako jih namestiti, da bo to še ustrezalo določilom Ženevskih konvencij. Ustrezni organi so jih zbirali v ta namen ustanovljenih zbirnih centrih, nato pa jih okoli 1.400 namestili v zaporih, kjer so obdržali svoj status, nameščeni pa so bili ločeno od zapornikov. Zdi se, da je bila prav ta namestitev v zapore poleg prizadetega vojaškega ponosa tisto dejstvo, zaradi katerega je jugoslovanska stran izpustitev ujetnikov vedno znova postavljala v ospredje svojih zahtev; tako v neposrednih pogajanjih o prekinitvi ognja, kot po internacionalizaciji spopada. Za njihov izpust je Slovenija terjala garancijo JLA, da se jim ne bo nič zgodilo; na delen odstop od tega je pristala 5. julija, ko je kot odgovor na ultimat predsedstva Jugoslavije sklenila, da jih bo izpuščala ob predhodnem opozorilu, da jih bo JLA po 15 dneh ponovno vpoklicala v vojsko. Po sprejemu Brionske deklaracije, v katerem aneksu 1 je bila dogovorjena takojšnja izpustitev vseh oseb, zajetih po 25. juniju 1991, so bili izpuščeni vsi vojni ujetniki (ki so to želeli) do 11. julija, skupina 86 oficirjev, ki so bili v ujetništvu na Dobu pri Mirni, pa je bila, kot dejanje dobre volje Republike Slovenije izpuščena še pred sprejemom Brionske deklaracije.

    Dilema o vojni

    Prizadevanja za prekinitev oboroženega spopada so se začela pravzaprav že pred njegovim dejanskim začetkom. Že zelo zgodaj zjutraj, 27. junija 1991, torej potem, ko je predsedstvo republike ocenilo gibanje predvsem dveh kolon, tankovske iz Vrhnike proti Ljubljani oziroma nato proti Brniku in oklepne iz Karlovca proti Novemu mestu in Ljubljani, kot dejanje uperjeno proti neodvisnosti Slovenije, je predsednik predsedstva republike Milan Kučan telefonsko poskušal doseči zaustavitev operacije pri najodgovornejših zveznih funkcionarjih, predsedniku predsedstva Borisavu Joviću in predsedniku ZIS-a Anteju Markoviću je bil prvi, ki je telefonski pogovor sprejel, točno ob štirih in dve minuti zjutraj. Po njegovih trditvah o intervenciji ni vedel ničesar; trdil naj bi, da takšna odločitev ni bila sprejeta. Njegovo prizadevanje, kolikor je bilo iskreno, ni obrodilo sadov. Predsednik predsedstva je dobil k telefonu tudi Konrada Kolška, poveljnika na bojišču in izvajalca načrta intervencije, ki je imel po delitvi kompetenc relativno avtonomijo nasproti vrhovnemu poveljstvu. Po pričevanju Kolška naj bi mu predsednik predsedstva zgodaj zjutraj rekel, da gre za napad na samostojno državo, ne da bi neposredno predlagal prekinitev intervencije. Stiki posameznih državnikov s prizadevanjem za zaustavitev spopadov so potekali še vse dopoldne. Zlasti je bil pri tem dejaven dr. Janez Drnovšek, nominalno še član državnega predsedstva. Pomembnejši pa je bil pritisk na zunanje faktorje. Toda ti so sprva predvsem želeli biti obveščeni iz prve roke in se niso želeli vmešati v prekinitev spopada. Gotovo pa so po drugih poteh izražali željo in zahtevo, da bi čim prej prišlo do prekinitve spopadov, saj je bil celo general Kadijević kot nominalni šef operacije 28. junija že pripravljen na prvi pogovor o prekinitvi spopadov (»premirju«), o pogojih katerega sta dogovorila v glavnem s članom predsedstva Drnovškom.

    Prvi resen poskus doseči prekinitev oboroženega spopada je bil 30. junija, ko je v Ljubljano prišel predsednik ZIS-a z nekaterimi generali. Premirje je bilo načeloma sprejemljivo za vse, a njegovi pogoji za obe strani ne enako. Jugoslovanska stran je predvsem terjala izpustitev ujetnikov in deblokado obkoljenih vojašnic, slovenska prekinitev bojev in umik enot JLA v vojašnice. Ugoditi zahtevam jugoslovanske strani je vedno bolj odločno svetovala tudi tujina. Na prekinitev spopada je pristala tudi slovenska stran in od tedaj je šlo le še za oblikovanje pogojev tega premirja. Drugega julija so po obisku dveh članov predsedstva Jugoslavije zvečer končno izoblikovali dogovor, ki pa je zjutraj 3. julija spet visel na nitki in se je lahko obdržal le pod velikim mednarodnim pritiskom na jugoslovansko stran. Dogovor je vseboval enostransko ustavitev ognja, predvsem pa politično pomemben moratorij na izvajanje deklaracije o neodvisnosti Republike Slovenije. Na tej podlagi je nato tudi poveljstvo 5. vojaškega območja 3. julija pristalo na ustavitev ognja. O modusih premirja sta se ponoči s 3. na 4. julija dogovorili komisiji obeh strani.

    Drugo premirje, doseženo 2. julija 1991, je v naslednjih dnevih obveljalo, čeprav z velikimi težavami. Ko je Evropska skupnost zaznala, da obe strani upoštevata in celo spoštujeta premirje, je sklenila ponovno nastopiti. Predsedstvo Republike Slovenije je dobilo sporočilo, da prihaja ponovno evropska trojka, to pot s pogajalskimi izhodišči. Dobili so jih vnaprej, že 6. julija. Razširjeno predsedstvo, v bistvu ves državno-politični vrh, jih je obravnaval 6. julija na dveh dolgih sejah, ki so jih prekinjali drugi dogodki. Definiranje pogajalskih izhodišč Slovenije je bilo dokaj težko, saj so razpravljali o možnih, pretežno črnih variantah nadaljevanja spopada.

    Glede mejnega vprašanja so se dogovorili, da gre iskati variante, ki ne bi puščale JLA kakorkoli na mejo, ki je bila v tistem trenutku povsem v slovenskih rokah. Dobrodošla bi bila garancija, da v času moratorija ne pride do ponovne uporabe enot jugoslovanske vojske.

    S takimi izhodišči je odpotovala slovenska petorica – trije predsedniki (predsedstva, skupščine in izvršnega sveta), nekdanji slovenski član predsedstva Jugoslavije, ter minister za zunanje zadeve – na Brione, ki jih je za mesto sestanka določil predsedujoči Hans van den Broek na insistiranje jugoslovanske strani, da bi mesto sestanka simbolično še bilo na jugoslovanskem ozemlju. Sestanek na Brionih, sestavljen iz vrste sestankov med posameznimi stranmi (Slovenija, Hrvaška, ZIS/Ante Marković, Predsedstvo SFRJ) je suvereno, celo avtoritativno vodil predsedujoči van den Broek. Pogajalsko izhodišče je prinesel s seboj in ga predložil vsem stranem. Opomnil jih je, da gre za vojno ali mir in terjal paketno obravnavo. Predsednik ZIS-a si je prizadeval, da bi celo pred sestankom s trojico uredil nekaj spornih vprašanj neposredno s slovensko delegacijo, vendar je moral odnehati. Slovenska delegacija je posebej poudarjala, da je v Sloveniji vojna, ki pač spreminja dejstva, ki so bila relevantna še pred dvema tednoma. Poudarjala je, da je nujno dobiti garancije za mir od jugoslovanske strani in od Evropske skupnosti, da bo prekinitev ognja res stekla in tudi obveljala. Končno se je slovenska pogajalska skupina dogovorila z evropsko trojico, da bo končno besedo o ponujenem sporazumu s slovenske strani izrekla Skupščina Republike Slovenije.

    Dan po vrnitvi je na predsedstvu republike stekla strateška konferenca o bodoči usmeritvi Slovenije. Poročila glede vojne ali miru slovenskih pogajalcev so bila nagnjena v sprejem Brionskega sporazuma, čeprav so vsi trdili, da je to minimum še mogočnega in maksimum tega, kar je bilo mogoče doseči. V analitični diskusiji, kjer se je večina nagibala k sprejetju sporazuma, ne glede na to, da so tudi vsi štirje prisotni udeleženci pogajanj izpostavili njegove, za samostojnost Slovenije slabe in konfliktne strani, je prišlo do ostre diskusije glede strateške presoje dokumenta. Opredelitev, da se sporazum ne sprejme, je odkrito izrekel le minister za obrambo, Janez Janša, vendar pa je nanj pristal, ko si sodelujoči niso mogli pritrdilno odgovoriti na temeljno dilemo – izpostavil jo je dr. France Bučar – ali je Slovenija sposobna obraniti predvidoma ostrejši drugi napad JLA. Tako je tiho obveljala odločitev, da predlagajo skupščini sprejem sporazuma in obveljala je opcija pogajanj. Kaj pa druga stran? Upokojeni admiral Mamula je sugestivno opisal vzdušje med generalskim in političnim vrhom po dosežni prekinitvi ognja in brionskem dogovoru. V najožjem vrhu je zavladalo malodušje in razočaranje, ki pa ni dolgo trajalo. Po analizi storjenih napak so kot najboljšo rešitev sprejeli nadaljevanje operacije z istim ciljem – zavarovati meje SFR Jugoslavije. Izdelali so načrt, ki je predvideval uporabo večjih sil iz globine jugoslovanskega prostora. Operacija bi se morala začeti 18. julija 1991 in še dva dni prej je veljalo, da je odločitev zanjo trdna. Toda zaustavil jih ni pritisk zahodnoevropskih sil, ki so v Beograd pošiljale jasne signale, da nikakor ne sme priti do ponovnega oboroženega spopada, pač pa srbsko politično vodstvo, ki je menilo, da gre v slovenskem primeru za izgubljeno stvar, celo nasprotujočo srbskim interesom. Te je videlo le na Hrvaškem, bolje le še na teritorijih, poseljenih z večinskim srbskim prebivalstvom. Srbsko vodstvo se je sicer zavzemalo za kazenski udarec po Sloveniji pred umikom, vendar pa je od tega odstopilo zaradi hudega pritiska svoje javnosti, predvsem mater, ki so tudi med vdorom v skupščino SR Srbije poudarjale, da ne dovolijo žrtvovati svojih sinov. Dejansko pa se prebivalstvo v Srbiji, ki je bilo dodobra prežeto s frenetično nacionalistično propagando, še ni privadilo na žrtve, ki so nujna posledica oboroženih spopadov; bilo je v nekakšnem antiklimaksu.

    Tega se je zavedal tudi generalski vrh, ki je tedaj sklenil, da ob mobilizaciji prisilno ne privajajo tistih, ki se ne odzovejo, ker bi s svojim nerazpoloženjem povzročali preveč težav. Hkrati pa je grozilo pomanjkanje sil, saj je tedaj Makedonija odsvetovala uporabo mobiliziranih makedonskih državljanov izven republike. Kot rezervoar za mobilizacijo sta ostali le Srbija in deloma Bosna. Tej kombinaciji omejujočih dejavnikov in pritiska srbskega vodstva se je morala pokoriti tudi generalska skupina, ki je zase in za vojsko iskala zdaj že preživetveno zaslombo – ponujeno pa ji je bilo le preživetje v vlogi srbske vojske.

    Sklep o začasnem umiku jugoslovanske vojske iz Slovenije, ki ga je tudi ob prizadevanju dr. Janeza Drnovška že med brionskim sestankom in po njem izglasovalo predsedstvo Jugoslavije 18. julija 1991, je pomenil strateško spremembo položaja Slovenije, ki jo je takoj opazila tudi Evropska skupnost. Sprva celo z nekakšnim nejevoljno-začudenim tonom. Brionski sporazum je z napovedanim umikom sil JLA postal uresničljiv. In ne le to, uresničljiva je postala tudi neodvisnost slovenske države. Sloveniji je, ko je 24. julija politični vrh ocenil, da je umik jugoslovanske vojske dejanski, preostalo le še preživeti tri mesece do zelene luči za nadaljevanje implementacije osamosvojitve. To ni izključevalo novih prizadevanj za moduse tega umika in celo za ohranitev dela orožja JLA. Toda težišče boja z Jugoslavijo se je v preostalem času do popolne neodvisnosti preneslo na gospodarsko področje, kjer je boj sicer tekel brez prekinitve tudi med oboroženim spopadom.

    9.4 Vojaške priprave na slovensko osamosvojitev
    (Janez Janša)



    Janez Janša v obdobju osamosvojitvene vojne leta 1991

    Za začetek bi dejal, da smo, vsaj v Ministrstvu za obrambo in pa tudi v Ministrstvu za notranje zadeve, takoj po končani vojni naredili zelo podrobne analize najpomembnejših dogodkov. Ministrstvo za obrambo je takoj, že v letu 1991, ko so bili spomini še sveži in ko se stvari še niso izgubile, skušalo zbrati čim več dokumentacije. Spominjam se, da smo že poleti v Ministrstvu za obrambo opravili analizo dogodkov, priprav in same izvedbe vojne za Slovenijo s kar velikim številom udeležencev. Povzetek analize ali pa dve ključni ugotovitvi iz nje sta bili naslednji: prva je bila, da je bila vojna za Slovenijo oziroma da je bila obramba Slovenije leta 1991 dobro pripravljena. Slovenija je bila pripravljena na poseg Jugoslovanske ljudske armade (JLA) in tudi na druge možne oblike agresije. Druga ugotovitev iz te analize je, da je bilo v času vojne za Slovenijo pripravljenih in izvedenih veliko sočasnih aktivnosti in da je bila formula strateškega uspeha naše obrambe vojne v tem, da smo uspeli z hitrim menjavanjem težiščnih aktivnosti, od politične akcije do medijske propagande pa do pogajanj, oboroženega boja, oviranja in blokad, do diplomatskih aktivnosti. V istem dnevu smo v tistih ključnih dneh konec junija včasih tudi trikrat prenesli aktivnosti iz enega težišča na drugo. Jugoslovanska vojska temu ni sledila, Beograd temu ni sledil, edina svetla izjema pri njih je bila diplomacija. Od vseh federalnih struktur nam je jugoslovanska diplomacija v prvih dneh vojne naredila še največ škode. Pri razčlembi obrambnih priprav in vojne se osredotočam zgolj na nekatere poudarke.

    Tudi drugi avtorji omenjajo širše okolje, v katerem so potekale obrambne priprave v letu 1990 in v letu 1991. Jaz bi omenil pet. Leta 1990 smo živeli v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ), v državi, ki je razpadala predvsem zaradi dejstva, da smo v eni državi imeli dva politična sistema. Slovenija in Hrvaška sta izvedli demokratične volitve, imeli smo demokratično izvoljeno oblast. V Srbiji in nekaterih drugih republikah nekdanje Jugoslavije tega ni bilo in pogajanja v takšnih okvirih niso bila možna. Na Zahodu temu niso verjeli, velikokrat so nam dejali, zakaj se ne pogajate z Miloševićem? Trajalo je osem let, da so tudi oni spoznali, da se z njimi pač težko pogajaš, ker nič, kar je dogovorjeno, ne drži. In tudi Nato je moral na koncu uporabiti oboroženo silo, potem, ko so spoznali, da s pogajanji ne bo nič. Naše osamosvajanje je tudi padlo v čas razpada Varšavskega pakta in v čas velike bojazni na Zahodu, da bo prišlo do divje dezintegracije Sovjetske zveze, do možne nekontrolirane uporabe ali nesreče z jedrskim orožjem. In to dejstvo je negativno vplivalo na odnos mednarodnega okolja do nas. Ker se je na Zahodu javnost oziroma večina državnikov bala, da bo razpad Jugoslavije negativni vzor za Sovjetsko zvezo, je praktično 95% zahodnih politikov, ko je govorilo o Jugoslaviji, sicer omenjalo nujnost demokratizacije, potem pa že v drugem stavku reklo, da podpirajo enotno Jugoslavijo.

    Naslednja stvar, ki je bila izredno pomembna tudi z obrambnega vidika, je dejstvo, da smo se osamosvojili na podlagi plebiscitne odločitve. Vsi, ki so sodelovali v obrambnih pripravah in kasneje v vojni, so vedeli, da odločitve ni sprejel nek politični organ ali institucija, ampak, da je šlo za odločitev velikanske večine Slovenk in Slovencev, državljank in državljanov in da je ta odločitev nepreklicna. To je bilo zelo pomembno, še posebej takrat, ko je bilo v politiki nekaj oklevanja, ali vendarle narediti tisto, za kar smo se odločili. Še posebej spomladi leta 1991 smo bili priča spopadu dveh konceptov. Eni so trdili, da ustvarjanje slovenske vojske nima nobenega pomena, da vsak dinar, ki ga damo za ustvarjanje lastne obrambne moči predstavlja miniranje slovenske nacionalne identitete, ker bo toliko manj denarja za šolstvo, zdravstvo itd. V takratni vladni koaliciji Demos je na drugi strani bilo dokaj radikalno vzdušje v smislu odločnih ukrepov osamosvojitve in v parlamentu oziroma takratni skupščini, kjer sta se dva koncepta spopadala, je bilo mnogokrat zelo vroče. Tistih časov se nekateri najraje ne bi spominjali, ampak Zakon o obrambi, Zakon o vojaški dolžnosti smo sprejeli z enim ali dvema glasovoma večine. Če teh glasov večine ne bi bilo, tudi slovenske osamosvojitve ne bi bilo. Po drugi strani pa je takrat, ko je šlo za ustavne odločitve že septembra leta 1990 in tudi spomladi leta 1991, ko smo prekinili pošiljanje nabornikov v JLA, bilo vendarle možno doseči dvotretjinsko večino in sprejeti te ustavne odločitve. Kljub temu pa še enkrat poudarjam, da je bilo nerazumevanje vloge realne sile pri nastajanju države v tistih časih precej večje, kot pa bi si kdo danes želel priznati. Naj spomnim samo na tako imenovano Deklaracijo za mir, ki je bila podpisana v ključnem času slovenskih obrambnih priprav. V tistem času smo imeli kakšnih tisoč ljudi vpoklicanih na vojaške vaje, časopisi pa so objavili Deklaracijo za mir, kjer je pisalo, da Slovenija ne potrebuje vojske. Podpisani so bili štirje člani predsedstva s predsednikom na čelu, torej vrhovnega poveljstva Teritorialne obrambe (TO), tretjina vlade in še mnogi ugledni posamezniki v Sloveniji. Jaz sem takrat obiskal enoto TO na Kočevskem, pa so me fantje obstopili in rekli, sedaj pa povejte, kaj se greste v Ljubljani? Ali to, kar mi sedaj delamo, ali ima to kak smisel ali ne, če gospodje trdijo, da Slovenija ne potrebuje vojske? V konkretne obrambne priprave, ki so bile v preteklih desetih letih več ali manj popisane, se ne bom spuščal v podrobnosti, lahko naštejem pet, šest ključnih zadev. Najprej odpor proti razorožitvi Teritorialne obrambe maja leta 1991, nastanek Manevrske strukture Narodne zaščite, boj za naše nabornike, predvsem zaščita evidenc na upravnih organih za obrambo in postajah policije. Nismo imeli zakonskih pristojnosti v zvezi s pošiljanjem nabornikov v JLA, imeli pa smo v rokah evidence in to prednost smo izkoristili v pogajanjih. Nadalje je treba poudariti reorganizacijo Teritorialne obrambe s sprejetjem ustavnih amandmajev, ko smo jeseni leta 1990 prevzeli TO v slovensko pristojnost, pospešene oblike urjenja še posebej spomladi 1991, vaje Kobra, Premik, formiranje jurišnih odredov TO, usposabljanje specialnih enot, usposabljanje posebnih enot policije itd. In tudi tukaj nekaj stavkov več. Sprejetje ključnega dokumenta je bilo 15. maja 1991, ko je takratno predsedstvo republike v razširjeni sestavi sprejelo smernice za obrambo Slovenije, v teh smernicah pa je bilo razdelanih šest možnih variant odpora ob šestih možnih oblikah agresije na Slovenijo ob razglasitvi samostojne države. Štiri od teh variant so se nanašale na oborožen odpor ob oboroženi agresiji. Ta dokument je bil izjemnega pomena, kajti od 15. maja naprej smo izvajali konkretne priprave na podlagi konkretnih ocen, kaj bi se lahko zgodilo v tem primeru. V bistvu nismo iz tega načrtovanja izpustili skoraj ničesar, to se je kasneje tudi pokazalo. Ob agresiji je prišlo do neke vmesne variante med 3. in 4. stopnjo, pripravljeni smo bili tudi na hujše. Seveda ob tem nikakor ne smemo zanemariti priprave drugih struktur, ki so bile tudi obrambne narave, ne spadajo pa v sklop ožjih vojaških priprav. Tisto, kar je bilo dejansko narejeno v času vojne za Slovenijo v 90% ne zadeva oboroženega boja, ampak vse drugo in tudi tam so bile priprave zelo učinkovite. Kar zadeva JLA, je ta najprej podcenila problem, dejansko pa je generalštab JLA ob agresiji pravzaprav ni imel na razpolago bistveno več sil, kot jih je praktično uporabil v Sloveniji. Če bi hotel uporabiti večje sile, bi moral že prej izvesti mobilizacijo, vendar pa razmere za to niso bile ugodne. Tudi pozneje, ko so se spopadi začeli, se jim je ta mobilizacija izjalovila, spomnite se tiste slike s televizije, ko so matere srbskih vojakov vdrle v srbsko skupščino in zahtevale fante nazaj. To je bila posledica dopisa, ki ga je slovenski Rdeči križ poslal vsem srbskim občinam. V njem so bili navedeni pripadniki JLA, ki smo jih zajeli in so bili v naših zbirnih centrih ali pa smo jih vmes že izpustili. Ta seznam, ki je prišel skoraj v vse srbske občine, je deloval kot dinamit v srbskem javnem mnenju, ki je začelo obtoževati jugoslovanske generale, da so izgubili vojno. To je učinkovito rušilo propagando, ki so jo izvajali jugoslovanski mediji, češ da je JLA v Sloveniji uspela. Skratka, JLA bi v Sloveniji težko uporabila več sil, lahko pa bi jih uporabila bolje. Bojna uporaba sil JLA v Sloveniji je šolski primer tega, kako vojaške enote ne smejo biti uporabljene, vendar pa so delovale na podlagi načrta, ki je bil pripravljen za intervencijo oziroma obrambo v primeru intervencije Nata, kar je popolnoma drugačna situacija. Tudi politična in psihološka priprava v JLA je bila slaba, armada je bila še pretežno večnacionalna. Ljudje, ki so jo vodili, niso vedeli, kaj je na koncu tega procesa, oklepali so se preživete preteklosti.

    Tisti, ki je vedel, to je bil Slobodan Milošević, je bil v ozadju in je čakal, kaj se bo v Sloveniji po agresiji zgodilo. Imel je dva koncepta. Prvi je bil koncept centraliziranja Jugoslavije. Tukaj so šli po kostanj v žerjavico jugoslovanski generali. Ko je stvar propadla, si je Milošević iz ozadja, kjer je prej ta koncept podpiral, umil roke in obtožil za poraz jugoslovanske vojske v Sloveniji jugoslovanske generale in dosegel njihovo zamenjavo. Potem je prešel na koncept Velike Srbije in zaradi tega so člani Predsedstva SFRJ iz Srbije 18. julija 1991 glasovali za umik JLA iz Slovenije. Vedeli so, da Slovenija s silo ni več osvojljiva, želeli pa so se sile in oborožitev, ki je bila še v rokah enot JLA v Sloveniji, potegniti iz nje in uporabiti za uresničenje drugega oziroma rezervnega načrta za oblikovanje Velike Srbije. Premestitev preostankov mariborskega in ljubljanskega korpusa JLA v Novi Sad in Banja Luko je nazorno pričala o tem, kaj bo naslednji cilj jugoslovanske vojske, ki se je po porazu v Sloveniji dokončno preoblikovala v srbsko.

    JLA tudi ni ustrezno reagirala po prvem šoku zaradi porazov, ki jih je v Sloveniji doživela, ker je bila žrtev lastne propagande. Njihova propaganda je govorila, da so v bistvu zmagali, kar pa očitno ni bilo res. Če pa hočeš kaj popraviti, moraš najprej priznati realno stanje. Oni pa tega stanja niso priznali. Tudi premoči v zraku, ki so jo imeli, niso dobro izkoristili.

    Omenil bi še tretjo stran, to so mednarodni dejavniki, ki so tako ali drugače vplivali na naše priprave in na sam potek vojne. Podporo enotni Jugoslaviji sem že omenil. To je v bistvu stavek, ki je bil takrat velikokrat slišan v tujih medijih in tudi v naših in smo ga bili najmanj veseli, ampak izgovarjali so ga zelo pogosto, tudi nekateri pri nas. Obstajala je razlika med ocenami vojaških krogov v Natu in nekaterih zahodnih armadah in med ocenami med politiki v teh državah. Pred dvema letoma (1999) sem imel daljši razgovor s takratnim načelnikom generalštaba francoske armade Jean Philipom Douinom. Dejal mi je, da je Nato po 13. maju 1991 pridobil zelo natančne obveščevalne informacije, ki so kazale na to, da bo JLA v Sloveniji posredovala v primeru odcepitve. Nato je takrat pripravljal načrt za intervencijo v Jugoslaviji. Ta načrt je obsegal samo intervencijo v Sloveniji. Po tem načrtu naj bi na meji med Slovenijo in Hrvaško v primeru agresije JLA v prvem valu razmestili okrog 5000 pripadnikov posebnih enot, predvsem francoskih, in z zaporo zračnega prostora odrezali Slovenijo od ostalega dela Jugoslavije. Njihova ocena je bila, da je Slovenija nacionalno homogena in da se lahko osamosvoji in v tej smeri so stekle tudi priprave. Glede Hrvaške je bilo izdelanih nekaj načrtov, nobeden pa ni doživel resnih priprav, ker so ocenjevali, da je Hrvaška preveč nacionalno heterogena in da se ne more osamosvojiti brez velikega prelivanja krvi. Za Slovenijo pa je bil načrt izdelan do take potankosti, da mi je bivši načelnik znal na pamet povedati mnoge kraje tukaj iz okolice nuklearne elektrarne Krško in meje s Hrvaško. Vendar je že v dneh pred agresijo na Slovenijo v političnih krogih na Zahodu in tudi v Natu prevladalo stališče, da posredovanja v korist Slovenije ne bo. Nekaj podobnega sva izvedela tudi s takratnim zunanjim ministrom dr. Dimitrijem Ruplom, ko sva se februarja 1991 tajno sestala s pomočnikom generalnega sekretarja Nata Johnom Kriendlerjem v Bruslju na njegovem domu. V daljšem razgovoru je predstavil stališče, po katerem se Nato najbrž ne bo vmešal. Po tem pogovoru sva ocenila, da Nato ne bo naredil nič v našo korist, da pa tudi proti nam ne bo. Morda se to danes sliši smešno, ampak v tistem času je obstajala realna nevarnost, da Slovenijo ali pa slovenske vojake in policiste razglasijo za secesioniste, skrajneže ali celo teroriste. Nekateri so jih tudi dejansko uporabljali, ampak to ni prevladovalo. Če se spomnite so, ko je prišlo do vojne v Sloveniji, zahodni politiki in zahodni tisk v glavnem govorili o dveh sprtih straneh in smo bili tega zelo veseli, ker smo se bali, da bodo oznake drugačne. Po tem razgovoru v Bruslju smo bili vsaj nekoliko pomirjeni, jasno je bilo, da namesto nas ne bo nihče ničesar naredil, jasno pa je tudi bilo, da če bomo mi uspeli, potem Zahod ne bo proti temu nastopal z neko hujšo akcijo ali celo s silo. Nekateri v Beogradu so se zanašali na to, da bi lahko Zahod posredoval v korist Jugoslavije, še posebej po izjavah ameriškega državnega sekretarja Jamesa Bakerja 21. junija 1991 v Beogradu, ko je zelo vehementno branil enotno Jugoslavijo. Treba je seveda reči, da je tudi slovenska diplomacija naredila veliko delo; tukaj je bila srečna okoliščina, da je bil predsednik vlade Lojze Peterle v krogih krščanskih in ljudskih strank v Evropi že poznan in da je imel osebne stike z njihovimi voditelji. Večina vlad v Evropi je bila takrat iz teh političnih grupacij. Dr. Dimitrij Rupel je imel dobre stike predvsem z nemškimi liberalci, posebej z zunanjim ministrom Hansom Dietrichom Genscherjem in to je prevladalo, ko so v prvih dneh po agresiji na Zahodu tehtali, kaj pa sedaj. Če teh osebnih stikov in kanalov ne bi bilo, bi jugoslovanska diplomacija takrat prevladala. Danes se mi zdi, da je bila jugoslovanska diplomacija praktično edini del nekdanje Jugoslavije, ki je bil res motiviran za to, da država ostane, kar je razumljivo, ker so se borili za svoje službe. Oni so takrat res delali noč in dan proti nam in njihova propaganda v zahodnih krogih je bila zelo močna. Tega ne bi smeli pozabiti, ko gre za različen odnos različnih političnih grupacij v Evropi do Slovenije.

    Večkrat so nas vprašali, v čem je skrivnost, da je Slovenija uspela, še posebej, ko so našo osamosvojitev primerjali z Hrvaško, Bosno in z vsem, kar se je kasneje dogajalo v preostanku bivše Jugoslavije. Poleg političnih razlogov, plebiscita, nacionalne homogenosti, ekonomske razvitosti itd., je treba omeniti še naslednje razloge:

    a) Slovenija se je pripravljala na osamosvojitev v bistvu totalno. Marsikdo je po vojni za Slovenijo to nekako poenostavljal in rekel, Slovenci so uporabili nekdanji koncept Splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. To seveda ni res. Tisti, ki poznate ta koncept, veste, da so bili nekateri elementi uporabljeni, ne pa tudi koncept kot tak. Bistvo tega koncepta ni bilo uporabljeno. Bistvo koncepta SLO in DS je bil oboroženi boj kot temelj vseh dejavnosti, ki so lahko le njegova podpora. Mi nismo izhajali iz te logike. Gradili smo na stališču, da bomo aktivni tam, kjer smo v prednosti, in da tam, kjer nismo v prednosti, ne vodimo oboroženega boja, ampak uporabimo druga sredstva. Konkreten primer, napasti svežo tankovsko kolono, ko je v bojnem razporedu in ima še vse zaloge hrane, streliva in vode in ko so vsi spočiti, bi bil samomor. Napasti takšno kolono po treh, štirih dneh, ko je kolona blokirana in vsega primanjkuje in ko morala pade, pa je povsem nekaj drugega. Šlo je za vprašanje fleksibilnosti. Skratka ni šlo za to, da bi se ravnali po šabloni. Formula uspeha na taktični ravni je bila v tem, da so bila uporabljena vsa sredstva prej kot orožje. Naš cilj ni bil uničevati nasprotnika, živo silo in sredstva, ampak nevtralizirati dinamiko in ognjeno moč nasprotnika. In to se je dalo narediti tudi z drugimi sredstvi.

    b) Naslednja stvar, ki je izjemnega pomena in kjer bi težko našli primerjavo kjerkoli do takrat, je koordinacija odpora. To, kar smo mi naredili pri koordinaciji odpora in pripravah nanj, ne boste našli v nobenih učbenikih. Koordinacijska skupina, ki je vodila odpor na državni ravni in podskupine, ki so bile v pokrajinah, so združevale vojsko, policijo, civilno obrambo, civilno zaščito, pa tudi medijsko propagando, oskrbo, skratka vse. In to je delovalo. To smo uporabili bolj iz sile kot iz kakšnega genialnega premisleka, ker smo samo na ta način ohranili svojo prednost. In vedeli smo, in tudi to je bil nek strateški dejavnik uspeha, da bo informacija, pravočasna informacija, pa tudi uporaba medijev enako močno orožje kot tisto, kar je imela JLA v težki oborožitvi in tukaj je bila zmaga gladko na naši strani.

    Če bi hoteli iz teh analiz potegniti še končni zaključek, bi bil naslednji: Slovenija je v tej vojni zmagala zato, ker se je za razliko od JLA, ki se je pripravljala na nekakšno vojno, kot je že bila, pripravljala na vojno, kakršna bi lahko bila, brez šablon. JLA je izhajala iz predpostavke, da bo načeloma vse tako kot je bilo v času druge svetovne vojne, vendar se nobena vojna ne ponovi in skrivnost slovenskega uspeha je bila v tem, da smo se pripravili na veliko možnosti in ena od teh se je potem tudi zgodila.

    9.5 Jugoslovanska ljudska armada leta 1991 v Sloveniji – začetek konca ene največjih evropskih vojsk po koncu hladne vojne


    Uvod

    »Osamosvojitveno vojno«, kot dogodke iz leta 1991 poimenujemo v Sloveniji, lahko štejemo med ključne dogodke evropske zgodovine po koncu hladne vojne. Gledano mednarodno je to bila morda nepomembna vojna (glede na število žrtev in glede na zaobseženi prostor), toda bila je uvod v mnogo širša dogajanja.

    Jugoslovanska ljudska armada

    Jugoslovanska ljudska armada (JLA) je bila leta 1991 ena najmočnejših evropskih vojsk, tako po številu osebja kot po oborožitvenem potencialu. Zaradi svoje obsežnosti in izurjenosti je opravljala odvračalno vlogo, poleg tega pa je bila vsaj od zunaj videti dejavnik stabilnosti znotraj vse bolj politično in ekonomsko razcepljene Jugoslavije. Del te vojske je opravil nalogo vojaške intervencije v Sloveniji z namenom prebiti se do meja države in preprečiti odcepitev slovenskega ozemlja. Naloga ni bila namenjena obrambi domovine pred zunanjim sovražnikom, čeprav je bila tako predstavljena vojakom JLA. V slovenskem okolju je bila razumljena kot notranja represivna policijska naloga. Za izvedbo takšne naloge večina osebja, ki je sodelovalo v intervenciji, ni bila usposobljena. JLA sploh ni bila papirnati tiger v vojaško-tehničnem smislu, pač pa vojaška elita, ki je vojsko vodila in pripravljala načrte ohranitve države. Napačno je interpretirala svojo politično vlogo v državi, napačno pa je tudi presodila stopnjo legitimnosti JLA v slovenskem okolju.

    Legitimnost JLA

    Oboroženi in neoboroženi odpor proti nasilnemu posegu enot federalne vojske v Sloveniji ter premiki proti njenim mejam so v trenutku prekinili akademske in politične razprave o slovenski varnostni dilemi glede vzpostavitve vojaške obrambe morebitne samostojne države. Konec je bilo tudi diplomatskega reševanja jugoslovanske politične, ekonomske in socialne krize, kajti za ohranitev teritorialne celovitosti Jugoslavije so vojaška sredstva nadomestila politične dogovore in diplomatska pogajanja. Jugoslavija je postala žrtev svoje lastne federalne vojske, ki si je prizadevala obdržati državo skupaj, pa ne zaradi nje same, temveč zaradi lastnega obstoja. JLA je bila že ogromna oborožena sila, v katero sta orožje in vojaško znanje vlagala oba vojaško-politična bloka.

    Vojaška legitimnost

    V JLA je vlagala Sovjetska zveza, ki je v socialistični Jugoslaviji, čeprav neuvrščeni, videla branik pred zahodnim imperializmom, v jadranskih pristaniščih pa možnost za svoj izhod na toplo morje. Zato je Jugoslavija celo prej kot sovjetske zaveznice v Varšavskem paktu dobivala najnovejša sovjetska orožja. V zahodnem delu Jugoslavije so bili postavljeni raketni lanserji sovjetske izdelave, ki bi jih bilo mogoče preurediti za uporabo taktičnega jedrskega orožja. Z njim bi Sovjetska zveza prišla zelo blizu članicam nasprotnega bloka. Po drugi strani je bila Jugoslavija zanimiva za zvezo Nato kot branik pred morebitnim kopenskim napadom Varšavskega pakta in SZ, poleg tega pa obstajajo dokazi, da je Jugoslavija sama pred ustanovitvijo gibanja neuvrščenih razmišljala o prošnji za vstop v Nato. Države članice Nata so vlagale v jugoslovansko vojsko svoja orožja in oborožitveno tehnologijo, veliko visokih vojaških častnikov je odhajalo na šolanja na zahodnoevropske in posebej ameriške vojaške šole. Ta vpliv je bil posebej opazen v osemdesetih letih dvajsetega stoletja.

    H kopičenju orožja in bojnih sredstev je pripomogla razvejana domača vojaška industrija (doktrina splošne ljudske obrambe je predvidevala pretežno samozadostnost v opremljanju vojaške sile), ki se je pojavljala tudi na svetovnih trgih z orožjem, posebej v državah članicah gibanja neuvrščenih. Na jugoslovanskih vojaških šolah so se šolali pripadniki osvobodilnih gibanj, kot POLISARIO in PLO, Jugoslavija pa je v državah tretjega sveta gradila vojaške akademije, zaklonišča za visoke vojaške in politične osebnosti (Libija) in tovarne orožja. Ravno vojaška industrija je dosegala velike dobičke na račun jugoslovanskega političnega ugleda v gibanju neuvrščenih ter na račun hladne vojne. Ob koncu hladne vojne je bila namreč med najbolj prizadetimi vejami državnega gospodarstva.

    Prav tako je popuščanje napetosti prizadelo jugoslovansko vojsko, ki bi se morala, tako kot druge vojske, soočiti z odvečnimi kapacitetami. Morala bi izpeljati konverzijo profesionalnih vojakov, zmanjšati število nabornikov na služenju vojaškega roka, zmanjšati rezervo, kajti doktrina splošne ljudske obrambe (kot doktrina obrambe pred obema vojaško-političnima zvezama) ob koncu hladne vojne ni bila več smiselna. Tudi civilni del obrambnega sistema bi se moral skrčiti. Ena od vojaško-političnih zvez je celo razpadla, politična in ekonomska usmeritev Jugoslavije pa je bila pro-zahodnoevropska, kar je pomenilo, da tudi zveze Nato ni bilo več mogoče razumeti kot morebitnega sovražnika.

    Prva ekonomska posledica konca hladne vojne bi morala biti tudi v Jugoslaviji pričakovana mirovna dividenda, v obliki konverzije vojaških sredstev v civilne namene, ter predvsem v obliki zmanjšanega vojaškega in celotnega obrambnega proračuna. Le-ta bi se moral zmanjševati tudi zaradi propadajočega jugoslovanskega gospodarstva. Vendar vojaški vrh ni dovolil posegov v vojaški proračun: ob dokaj nezanesljivem pritoku finančnih sredstev je izsilil posebno obdavčitev na vse prodane proizvode (republike z večjo kupno močjo so potemtakem tudi več prispevale k vojaški obrambi).

    Vse evropske vojske so se soočile z izzivi konca hladne vojne, s konceptom večdimenzionalne varnosti, kjer je vojaška varnost le ena od teh dimenzij, s protivojaškimi vrednotami mlade generacije, s konverzijo vojaške industrije v industrijo za civilne namene, z zapiranjem vojaških baz, z odpuščanjem vojaških profesionalcev. Vzhodnoevropske, nekdanje socialistične vojske so se soočile z departizacijo, vojaško profesionalizacijo, s spremenjenimi civilno-vojaškimi odnosi, in po razpadu Varšavskega pakta, tudi z redefenicijo vojaške strategije. Tako so skoraj vse vzhodnoevrospke države svojo nacionalno varnost definirale v kontekstu morebitne vključitve v zvezo Nato, čemur so potem prilagodile svoje vojaške in obrambne reforme. Poleg tega so velik del svojih vojaških kapacitet ponudile v mednarodne mirovne sile.

    Jugoslovanska vojska ni sledila vzorcem prestrukturiranja, ki so bili značilni za druge vojske. Koncu hladne vojne in njenim posledicam se je izognila tako, da se je preusmerila v opravljanje notranjih policijskih funkcij, čemur je začela prilagajati svojo doktrino ter opredeljevati nove vire legitimnosti. Preoblikovanje vojaške sile iz sile za zagotavljanje zunanje varnosti v notranjo policijsko silo je znan pojav v mednarodni skupnosti. Znani so tudi primeri, ko imajo oborožene sile že v izhodišču obe funkciji, kar je, ustavno gledano, veljalo tudi za jugoslovansko vojsko (med ustavne naloge so sodile: zagotavljanje suverenosti in neodvisnosti, teritorialne celovitosti, varovanje z ustavo določene družbenopolitične ureditve). Opravljanje notranje represivne vloge je bilo značilno za vojske držav Latinske Amerike, včasih tudi za nekatere evropske sredozemske države, vendar je ta vloga za legitimiranje vojske vedno dvorezen meč. V delu družbe (sloju, narodu, regiji) lahko naleti na veliko odobravanje, v delu družbe pa je lahko obravnavana kot okupacijska sila. Denimo, enote jugoslovanske vojske so leta 1981 nastopile kot policijska sila na Kosovu, ker so z velikim odobravanjem sprejeli v ožji Srbiji, Albanci na Kosovu kot okupacijo, v drugih delih Jugoslavije, posebej v Sloveniji, pa kot začetek konca skupne države Jugoslavije. Kosovski poseg je bil opravljen z obvezniško in poklicno sestavo.

    Države za policijske naloge vojske lahko uporabijo vojaške obveznike, bolj pogosto pa poklicne vojake oziroma prostovoljne vojake. V obeh primerih morajo biti vojaki urjeni za naloge, v katerih se zoperstavijo prebivalstvu, za katere varnost so zadolženi. Tu nastopi problem jugoslovanske vojske v letu 1991. Čeprav je imela z ustavo iz leta 1974 predpisano nalogo varovanja teritorialne celovitosti države in čeprav je bila v preteklosti uporabljena tudi kot notranja policijska sila, pa leta 1991 v primeru intervencije v Sloveniji za to nalogo ni bila usposobljena. Pri tej trditvi moramo biti bolj natančni. Jugoslovansko vojsko so v mirnem času sestavljali večinoma obvezniški vojaki na služenju vojaškega roka, manjši delež pogodbenih vojakov (za tri leta po opravljenem vojaškem roku) je bil šele novost in uporabljali so se v glavnem kot upravljalci sofisticiranih bojnih sistemov. Druga dva ključna sloja v jugoslovanski vojski sta bila sloj podoficirjev in sloj oficirjev. Za obvezniške vojake je veljala socialna reprezentativnost, ki pa se je vse bolj spreminjala v selektivno reprezentativnost. Služili so samo moški in še to samo zdravstveno sposobni, konec leta 1990 pa so iz vojaških vrst izginjali Slovenci, ker jih slovenske oblasti niso več pošiljale v JLA. Obvezniški vojaki so se na služenju vojaškega roka urili za obrambo domovine pred zunanjim vojaškim sovražnikom. To urjenje je bilo tako vojaško kot ideološko, skratka vojaški obvezniki niso bili izurjeni za morebitno bojevanje proti lastnemu prebivalstvu, niti ne za notranje policijske naloge vojske. To dejstvo je bilo odločilno v slovenski osamosvojitveni vojni – obvezniški vojaki so relativno hitro iz vojašnic in enot na terenu preprosto zbežali ali pa se predali.

    Podoficirske in oficirske vrste so bile popoljene s pripadniki socialno nižjih družbenih slojev, v nacionalni sestavi so prevladovali Srbi kot največji jugoslovanski narod. Ideološko gledano, so bili podoficirji in oficirji dokaj uniformni, skoraj vsi so bili člani Zveze komunistov Jugoslavije. Oficirski in podoficirski zbor sta bila bolj homogena kot obvezniški vojaki, tudi stopnja identifikacije oziroma korporativnosti je bila dokaj visoka. Zato je bilo v slovenski vojni kar nekaj oficirjev pripravljenih izpeljati rušenje civilnih objektov (primer oficirja Zorana Šaklava, ki je grozil, da bo z raketami na oklepnem vozilu uničil bencinsko črpalko na Škofijah) ter celo izpeljati samomorilske akcije večjih razsežnosti (primer podoficirja Dragomirja Grujovića, ki je grozil z razstrelitvijo skladišča bencina v Mokronogu). Pripadniki obeh slojev so v bistveno manjšem številu bežali iz enot JLA, večinoma so prestopali v vrste TO, pri čemer nacionalna pripadnost niti ni bila zelo bistvena (prestopali so pripadniki vseh narodov), veliko pa je bilo primerov, ko so profesionalno odgovorno zdržali v enotah, odpeljali vojake, za katere so bili odgovorni, ter opremo v druge republike (po odločitvi o odhodu JLA iz Slovenije) in se potem vrnili v Slovenijo. Veliko podoficirjev in oficirjev (slovenske narodnosti), ki so službovali v drugih delih Jugoslavije, pa se razpada vojske in države niti ni dobro zavedalo, tudi informiranost o slovenskih dogodkih, možnostih prestopa, je bila slaba. Sklepamo torej, da je bila jugoslovanska vojska legitimna sila za zoperstavljanje zunanjemu sovražniku. To potrjujejo raziskave javnega mnenja tudi v Sloveniji. Vendar pa je konec hladne vojne pomenil tudi izgubo zunanjega sovražnika. Posledica te izgube je nujnost zmanjševanja kapacitet. Jugoslovanska vojska je namesto pričakovanega zmanjšanja kapacitet oziroma konverzije kapacitet v civilne namene (mirovna dividenda) preusmerila svoje sile v opravljanje nove vojaške naloge, to je policijske intervencijske sile v Sloveniji in tudi na Hrvaškem. Neusposobljenost obvezniških vojakov, torej izvajalcev nasilja, za tako nalogo je povzročila razpad vojske. Podoficirji in oficirji, ki so organizatorji, upravljalci in učitelji nasilja, pa kljub večji korporativnosti ne morejo opraviti nalog svojih bežečih vojakov. Res pa je, da poskušajo v nekaterih primerih prevzeti vlogo podoficirjev in oficirjev iz obdobja po uvedbi strelnega orožja v armade, ko poteka vojskovanje na podlagi večjega strahu pred lastnim (pod)oficirjem, kot pa pred nasprotnikovimi kroglami (gre za tiste primere, ko so oficirji ali podoficirji v vozilih JLA ob intervenciji v Sloveniji s pištolami ubijali begosumne vojake). JLA v letu 1991 torej ni bila sposobna v celoti izpeljati nalog s področja funkcionalne legitimnosti.

    Socialna in politična legitimnost

    Jugoslovanska vojska je dolgo časa izpolnjevala velika socialna pričakovanja javnosti in je uspešno iskala tista težišča socialnega delovanja, kjer je lahko kazala svojo vseljudsko naravo in socialno reprezentativnost. Opravljala je politično socializacijo moških državljanov, s tem ko je mnoge opismenjevala, jih pošiljala na služenje vojaškega roka po celotni državi, jih urila v nacionalno povsem mešanih enotah. Tako so se vojaški obvezniki naučili državne geografije (z njimi pa tudi njihove družine) ter spoznali različne narode in narodnosti Jugoslavije, naučili so se tudi splošnega sporazumevalnega jezika, nekakšne mešanice srbskega in hrvaškega jezika, naučili pa so se tudi življenja v večjem kolektivu, kar je bila ena ključnih družbenih vrednot. Vojaški obvezniki so pomagali civilnemu prebivalstvu pri večjih kmečkih opravilih, pomagali so v naravnih in drugih nesrečah, postavljali so infrastrukturne objekte v manj razvitih predelih države. S svojim cenenim delom so prispevali k nacionalnemu gospodarstvu. Ker so vojaški rok služili relativno dolgo, so se v tem času izurili za opravljanje vsaj dveh vojaških dolžnosti, mnogi neizobraženi fantje pa so se naučili tudi poklica, ki so ga kasneje opravljali v civilnem življenju. Vojaško življenje in vrednote so pripomogle k njihovemu odraščanju v zrele može, s čimer je bila vsaj za tradicionalna okolja opravljena socializacija za odraslost. Skratka, jugoslovanska vojska je opravljala tiste socializacijske naloge, ki so bile pomembne za vojaško učinkovitost, toda tudi tiste, ki jih je od nje zahtevalo civilno okolje. Težave z izpolnjevanjem socialnega imperativa so nastale šele v osemdesetih letih, to pa zato, ker je v industrijsko razvitejših okoljih prišlo do velikih vrednotnih sprememb, jugoslovanska vojska pa je še vedno delovala, kot da socializira vse mlade enako, vse za unitarno državo. To je čas, ko se je v okolju slovenske mladine razvila ideja o priznanju ugovora vesti, zamisel o služenju vojaškega roka v svoji lastni republiki, potreba po uporabi slovenskega jezika v vojaškem okolju. Te ideje so prizadele enotnost socialnega imperativa vojske in od nje v bistvu zahtevale sposobnost diferenciranega pristopa k izpolnjevanju pričakovanj v različnih jugoslovanskih civilnih okoljih, oziroma individualizacijo vojaškega urjenja.

    Pokazalo se je, da jugoslovanska vojska ni zmogla narediti tega koraka. Kriva je bila nacionalna sestava njenega oficirskega in podoficirskega zbora. Glede na proporcionalno največ srbskega prebivalstva v Jugoslaviji, je bilo tudi v vojski največ pripadnikov stalne sestave srbskega porekla. Le-ti niso bili pripravljeni spreminjati socialnega ravnanja vojske v prid zahtev drugih narodov. Konec osemdesetih let je tako jugoslovanska vojska pričakala kot še vedno pretežno obvezniška vojska, v katero so mladi iz nekaterih delov Jugoslavije (posebej Slovenije) prihajali le še zaradi sankcij in prisile, v veliki večini pa so nasprotovali služenju vojaškega roka. Raziskave javnega mnenja so kazale nasprotovanje služenju vojaškega roka (javnost je podpirala možnost, da so nekateri mladi moški oporečniki vesti), kazale nasprotovanje služenju vojaškega roka v drugih republikah (nasprotovanje javnosti oblikovanja nad-državljana, Jugoslovana) in nestrinjanje z uporabo srbskega jezika kot poveljevalnega in v praksi tudi komunikacijskega jezika vojske (zahteva po enakopravni rabi slovenskega jezika v vojaškem delu). Raziskave so kazale izrazito nasprotovanje političnemu delovanju vojske, pojavljala se je zahteva po partijski de-sekularizaciji podoficirskega in oficirskega zbora. Enopartijske desekularizacija je postala nujnost v letu 1990, ko so bile po republikah izvedene prve večstrankarske volitve in so se parlamenti oblikovali iz pripadnikov več strank. Iz tega je sledilo, da demokratični nadzor nad vojsko izvajajo različne stranke, JLA pa se je morala (tudi zato, ker je stranka razpadla) odpovedati enopartijskemu članstvu.

    Iz povedanega sledi, da je jugoslovanska vojska vsaj v Sloveniji leta 1991 izgubila vse ključne vire socialne in politične legitimnosti, novih, se pravi tistih, ki jih je ponujalo civilno okolje, pa ni bila pripravljena sprejeti. To pravzaprav pomeni, da ni bila več sposobna izpolnjevati socialnih zahtev tega okolja.

    Sklep: izguba funkcionalne, socialne in politične legitimnosti JLA – uvod v razpad vojske in države.

    Ob koncu hladne vojne jugoslovanska vojska ni opravila prestrukturiranja s skladu s pričakovanji mirovne dividende. Namesto zmanjševanja kapacitet ter preusmeritve v nove naloge s področja mirovnih operacij, kar so naredile druge vzhodnoevropske, pa tudi zahodnoevropske vojske, je jugoslovanski vojaški vrh izbral notranje varnostne naloge kot novo težišče delovanja. Večina moštva, to je vojaški obvezniki, ni bila usposobljena za take naloge. Del jugoslovanske družbe, posebej v Sloveniji, je policijske naloge vojske razumel kot nevojaške, skratka, ni jih vključeval v svoj funkcionalni imperativ, ki naj bi ga JLA izpolnila. Zaradi izgube zunanjega sovražnika ob koncu hladne vojne je upadel tudi pomen pričakovanj glede obrambe domovine. Zato je JLA v Sloveniji izgubila svojo funkcionalno legitimnost.

    V času po drugi svetovni vojni je legitimnost jugoslovanske vojske temeljila na socialno-političnih virih, kot npr. na univerzalni moški vojaški obveznosti, etnični oziroma nacionalni reprezentativnosti, na zgodovinskem nasledstvu zmagovite partizanske vojske v drugi svetovni vojni, zapuščini karizmatičnega in političnega voditelja/diktatorja Josipa Broza Tita ter na funkcionalnih virih, kot so bojna pripravljenost za odvračanje agresije, doslednost v vojaškem urjenju nabornikov, uspešnost v vojaškem mentoriranju pripadnikov tujih vojsk, ogromna vojaška moč. Legitimnost jugoslovanske vojske je bila (vsaj v nekaterih republikah) tolikšna, da so pripadniki najvišjega vojaškega vrha lahko vstopali v polje civilne politike in nastopali v medijih ter na političnih forumih z izdelanimi vojaškimi stališči glede vseh aktualnih družbenih in političnih vprašanj, ne da bi to pojavljanje vodilo v sume o povečanem ali celo nesprejemljivem vpletanju vojske v politiko. Vojaški poveljniki so bili sestavni del civilne politike in njihova vloga v njej je bila razumljena kot legitimna pravica državljana v uniformi, zato je tudi bilo težko opredeliti dovoljene meje njihovega političnega ravnanja. Dejstva, da je JLA ob koncu osemdesetih let dvajsetega stoletja vse bolj temeljila na selektivni moški vojaški obveznosti, na etnični reprezentativnosti, da se je izgubljal mit o drugi svetovni vojni in bleda slava poveljnika Tita, da je bila vzgoja za nadjugoslovanstvo v nasprotju s krepitvijo nacionalnih občutkov, da je bila prisotnost vojaških poveljnikov v političnem življenju ocenjena ne več kot sprejemljiva, temveč kot postopni vojaški udar, so vodila v izgubo socialne in politične legitimnosti JLA. Vojaški vrh je, ne zavedajoč se izgube vseh virov legitimnosti v Sloveniji, sklenil zavarovati teritorialno celovitost Jugoslavije z uporabo oboroženega nasilja. Če bi JLA leta 1991 ostala ob strani političnega konflikta v Jugoslaviji ter čas, ki so ga politiki potrebovali za dolgotrajna diplomatska pogajanja, izkoristila za svoje preoblikovanje, konverzijo, ter za iskanje novih virov legitimnosti (viri legitimnosti bi bili delno podobni tistim, ki jih je ohranila TO, delno pa bi sodili na področje mednarodnega mirovnega delovanja), bi verjetno preživel večji del te vojske. Razdelila bi se podobno, kot se je zgodilo s Češkoslovaško vojsko po razdelitvi države na Češko in Slovaško. Ohranila bi svojo naravo ljudske vojske, poklicne pripadnike (vseh treh slojev) bi verjetno morala (zaradi povečanega vojaškega alarmizma) preusmeriti v mirovne operacije po svetu (kar bi bilo zaradi velikega dotedanjega ugleda Jugoslavije v mednarodnih odnosih sprejeto z mednarodnim odobravanjem in mirovne operacije bi postale nov vir funkcionalne legitimnosti), potrebna bi bila (morda celo samo začasna) depolitizacija. V boju za svoje preživetje se je zoperstavila glavnemu viru legitimnosti, ljudskosti, in propadla; s svojo agonijo ob koncu pa je pripomogla k popolnemu razpadu države, za katere obrambo je bila namenjena. Vsa njena velikanska vojaška moč je bila v tej agoniji pomembna le toliko, da je bila zlorabljena za največje zločine človeštva po drugi svetovni vojni – zločine proti ljudem in proti simbolom lastne civilizacije (rušenje mest, mostov, kulturnih in zgodovinskih spomenikov, milijoni pregnancev in razseljencev itn.).

    Teritorialna obramba

    Teritorialna obramba je bila tehnično slabo opremljena vojska z rekrutnim potencialom med starejšimi vojaškimi obvezniki, politično motivirana za obrambo države pred napadom JLA. Naloga mobilizirane vojske je bila jasna, moštvo sicer slabo pripravljeno (glede na kratek čas mobilizacije in slabo orožje), toda visoko motivirano za spopad. TO je bila povsem inferiorna v vojaško-tehničnem smislu, toda svojo politično vlogo je natančno umestila v obrambo domovine in bila je socialno legitimna vojaška sila osamosvajajočega se naroda. Poleg TO je v vojni sodelovala še slovenska milica, bolje opremljena in izurjena kot TO, vendar z nalogo, ki ni povsem policijska. Ob funkciji zavarovanja ljudi in objektov je, predvsem Posebne enote milice (PEM), milica sodelovala tudi v vojaških aktivnostih.

    Viri legitimnosti TO

    Teritorialna obramba vsake republike in avtonomne pokrajine je po takratni zakonodaji sestavljala skupne oborožene sile SFRJ, bila je prostorska sestavina teh sil, organizirana na republiški podlagi. To je pomenilo, da je bila politično pod nadzorom republiškega predsedstva in vlade, da je bil v njej poveljevalni jezik nacionalni jezik republike, v obravnavanem primeru torej slovenski (to je bila posebna vzpodbuda za strokovni razvoj slovenskega vojaškega izrazoslovja). Najvišji vojaški vrh TO je sicer bil postavljen s strani JLA, toda vselej so to bili poveljniki (polkovniki in generali) slovenskega porekla. Obstajajo različne ocene o tem, koliko moštva je slovenska oblast mobilizirala v enote TO za obrambo pred intervencijo jugoslovanske vojske. Ocene iz leta 1991 so bile, da je bilo vpoklicanih 35.000 pripadnikov, nekdanji jugoslovanski obrambni minister Branko Mamula je ocenil, da je šlo za okrog 30.000 ljudi. Poleg 35.000 pripadnikov TO je slovenska milica vpoklicala približno 5.000 pripadnikov. V obrambi Slovenije so sodelovali mnogi civilisti, delavci različnih podjetij, politiki, pripadniki nevladnih organizacij, državljani. Njihova podpora borcem je bila pomemben dejavnik motivacije in tudi zmage. Slovenci so tretjič v zgodovini 20. stoletja pokazali, da so sposobni vojaško delovati, čeprav so bili vselej s strani držav, v katerih so sobivali z drugimi narodi, obravnavani kot vojaško polpismeni državljani. Ocene o pomanjkanju vojaških tradicij ter o protivojaški naravi Slovencev (nastale zaradi razvitega gibanja za demilitarizacijo Slovenije v letih 1990 ter 1991) so botrovale mnogim vojaškim presojam ob intervenciji JLA v Sloveniji.

    Slovenski politični prostor je bil na prehodu iz leta 1990 v 1991 napolnjen z razpravami in pripravami na osamosvojitev. Politične in javne odločitve so bile sprejete, plebiscit za samostojno Slovenijo je bil opravljen, odločitve o slovenski vojaški sili pa ni bilo. Politična elita je bila namreč razcepljena na dve opciji, na opcijo za ustanovitev slovenske vojske ter na opcijo za demilitarizacijo Slovenije. Slovenska vlada oziroma takratni Republiški sekretariat za ljudsko obrambo, je kljub političnemu razcepu začela s pripravami na služenje vojaškega roka v Sloveniji. V maju 1991 sta začela z usposabljanjem prve generacije vojakov dva učna centra, na Igu pri Ljubljani ter v Pekrah v Mariboru. Učni center v Pekrah je stopil v zgodovino boja za Slovenijo že 23. maja 1991, ko so posebne in tankovske enote JLA iz Maribora obkolile učni center, na pogajanjih ugrabile poveljnika Vzhodnoštajerske pokrajine ter dan kasneje povzročile prvo civilno žrtev v bojih za Slovenijo.

    Teritorialna obramba je bila kot vojaška sila ustanovljena ob koncu leta 1968 in je pomenila jugoslovanski doktrinarni odgovor na vojaško zasedbo Češkoslovaške s strani oboroženih sil držav, podpisnic Varšavskega pakta. Bila je predvidena kot sila, ki dopolnjuje delovanje stalne vojske (JLA) na celotnem prostoru Jugoslavije, zato je bila organizirana na ravni politično določenih skupnosti ter v delovnih organizacijah. Bila je dokončno udejanjanje doktrine oboroženega ljudstva. V njeni prostorski naravi in povezanosti z bivanjskim in delovnim okoljem je bil prvi vir njene socialne legitimnosti. Po letu 1968 v Jugoslaviji ni prihajalo več do pretresov zaradi morebitnega zunanjega sovražnika, zato tudi TO ni mogla graditi svoje funkcionalne vojaške legitimnosti na svoji odvračalni moči. Njena funkcionalna legitimnost je temeljila bolj na dejstvu, da je bila naslednica izvirnih partizanskih tradicij iz obdobja gverilskega vojskovanja, ko torej partizanske enote še niso delovale na ravni višjih taktičnih ali celo operativnih sestavov. Socialna legitimnost TO je vsaj v Sloveniji izvirala iz uporabe slovenskega jezika kot poveljevalnega jezika in jezika komuniciranja (v JLA je bil poveljevalni jezik srbski ekavski, napisan v latinici). TO sicer ni bila socialno reprezentativna v smislu zastopanosti vseh starosti in slojev moških vojaških obveznikov v rezervi, ker so vanjo premeščali praviloma starejše letnike obveznikov. Oficirski in podoficirski zbor TO se je popolnjeval večinoma s starešinami iz šol za rezervne oficirje in podoficirje, ter deloma s tistimi, ki so iz različnih razlogov prestopili iz aktivne službe v JLA v enote TO, ali pa bili tja premeščeni. V štabih TO, ki so bili vsaj delno edini profesionalni del TO, so bile zaposlene tudi ženske.

    Po letu 1975 je začelo 5 jugoslovanskih republik na civilnih univerzah šolati kadre za obrambne priprave države. Večinoma so bili namenjeni v civilni del obrambnega sektorja, vendar so se šolali tako, da bi lahko vstopili v aktivno službo v TO ali celo v JLA. V Sloveniji se je ta študij leta 1986 preimenoval v obramboslovje in njegovi diplomanti, tako moškega kot ženskega spola, so bili ob zaključku šolanja usposobljeni za rezervne oficirje. To je bila nova, intelektualno pomembna rekrutna baza oficirskega zbora TO. V slovenskih razmerah, kjer nikoli v šolskem sistemu ni bilo nobene visoke vojaške šole, je obramboslovje prevzelo tudi vlogo vojaških znanosti.

    TO je bila zaradi lastne oborožitve, lastnega poveljevalnega sistema in relativno samostojne logistične podpore, organizirane na principu sodelovanja s prebivalstvom, ne pa na principu samozadostnosti (kar je veljalo za JLA), ter lastnega kadrovskega potenciala, komplementarna oborožena sila, s tendenco po samostojnosti. Poveljevalna veriga do republiškega političnega vodstva ter uporaba nacionalnega jezika sta bila indikatorja močne prelevitve v republiško vojsko. Federalni obrambni sektor je ob koncu osemdesetih let dejansko ocenjeval TO bolj kot kompetitivno vojaško silo nasproti JLA, kot pa eno od sestavin skupnih oboroženih sil. Da bi bila TO bolj trdno vezana na federalne obrambne organe, so le-ti konec leta 1990 izdelali novo doktrino uporabe TO, po kateri bi le-ta bila pod nadzorom stalne vojske. V tej doktrini je bilo predvideno preoblikovanje Generalštaba JLA v Generalštab SFRJ (torej JLA in TO skupaj). S pretvezo, da so skladišča orožja TO slabo varovana, so ta skladišča spraznili in prepeljali v skladišča JLA, ali pa jih začeli nadzorovati s pripadniki JLA. Razorožitev slovenske TO je uspela le delno.

    Dejstvo, da je bila TO percipirana kot možna republiška vojaška sila, je bilo z vidika osamosvajanja Republike Slovenije pomembno za vzpostavljanje suverenosti. V letu 1990 je na slovenskem političnem prostoru vladala razcepljenost na zagovornike demilitarizacije ter zagovornike lastne vojske. Ob koncu leta 1990 je tudi v javnosti 38% vprašanih zagovarjalo opcijo demilitarizacije. Za možno ustanovitev slovenske vojske se je opredelilo 39% vprašanih, 36% vprašanih pa je ustanovitvi vojske nasprotovalo. Sklepamo, da je bilo dejstvo obstoja TO rešilno za takratno slovensko politično vodstvo, ki je razumelo, da je ob razglasitvi neodvisnosti treba imeti lastno efektivno vojaško silo za zagotovitev suverenosti. V Sloveniji bi bilo leta 1990 nemogoče ustanoviti lastno posebno vojsko, najprej zaradi nepripravljenosti javnega mnenja, potem zaradi razcepljenosti strankarskih elit med obe opciji zagotavljanja varnosti, nenazadnje pa zaradi federalnih oblasti, ki bi tako vojsko potem res razglasile za paravojsko in jo nasilno likvidirale. TO je bila potemtakem rešilna formalna struktura za oblikovanje lastne vojske. V njeno evidenco je bilo mogoče vnašati vojaške obveznike v rezervi, možno jo je bilo uriti, oziroma še pred tem mobilizirati ali vpoklicati. TO sicer nikoli ni izvajala služenja vojaškega roka kot osnove za oblikovanje vojaške rezerve. Ker so leta 1990 slovenske oblasti sklenile, da v JLA na služenje vojaškega roka ne bodo več pošiljali slovenskih nabornikov, razen če bi to sami želeli, je bilo potrebno urediti možnost služenja vojaškega roka v TO v okviru Slovenije. Na začetku leta 1991 sta dejansko začela (kot že rečeno) delovati dva poskusna učna centra v Sloveniji. Ravno dejstvi, da je TO predstavljala kontinuiteto s partizansko vojsko, ter da je leta 1991 imela več kot dvajset let tradicije kot prostorska vojaška sila, sta pomagali preseči politično neodločnost zaradi velike priljubljenosti ideje o demilitarizaciji. Sloveniji torej ni bilo potrebno ustanoviti nove vojske (kot je to morala denimo Hrvaška), temveč je lahko v okvir TO vstavljala potrebo po lastni vojaški sili. Ravno ta sposobnost preseganja delitve Slovencev je bila poseben vir politične legitimnosti TO. Vse te posebnosti TO Republike Slovenije so bile pomembne za slovensko osamosvojitev, vendar pa so kasneje postajale breme za preoblikovanje TO v stalno vojaško silo.

    9.6 Prispevek k podobi o vojaški osamosvojitvi Slovenije 1991
    (Janez J. Švajncer – brigadir Slovenske vojske v pokoju)


    Ne nameravam ponavljati tega ali onega, kar sem o vojni za samostojno Slovenijo že napisal ali so napisali drugi, bolje rečeno menim, da bo prej ali slej potrebno obravnavati tudi nekatera vprašanja, za katera vemo, da so izjemno pomembna, če ne bistvena, vendar se jih zaradi občutljivosti ne lotevamo.

    Politični profil poveljujočih v TO

    Med drugimi neobdelanimi vprašanji je tudi politični profil slovenskega vojaškega vrha v vojni za samostojno Slovenijo 1991. Bolj celo ustreza izraz politični izvor poveljujočih v tedanji novi slovenski vojski, saj je o konkretni politični pripadnosti posameznikov v Republiškem štabu Teritorialne obrambe Republike Slovenije (RŠTO) spomladi in poleti 1991 nemogoče govoriti. Ni bilo potrebe in ne razlogov, da bi pripadniki RŠTO razglašali morebitno strankarsko pripadnost ali politično privrženost v okviru tedanje večstrankarske ureditve Republike Slovenije. Po izvoru pa bi bil jedrnat politični profil najpomembnejših pripadnikov TO RS ob začetku vojne za Slovenijo naslednji:

    - v. d. načelnika RŠTO: rezervni oficir, član ZK, poveljniške in komisarske dolžnosti v TO,
    - namestnik načelnika: aktivni oficir JLA, član ZK, v JLA na komisarski dolžnosti,
    - pomočnik načelnika za učne zadeve: rezervni oficir, član ZK,
    - pomočnik za obveščevalne zadeve: rezervni oficir, član ZK, opravljen tečaj varnostne službe JLA v Pančevu,
    - pomočnik za zaledje: aktivni oficir JLA, član ZK,
    - poveljniki sedmih pokrajin TO: člani ZK, do činov majorja ali podpolkovnika so prišli že v Jugoslaviji, opravljali so poveljniške in komisarske dolžnosti, eden je bil v vojaški akademiji JLA. Z vidika današnje populistične logike pomeni članstvo v ZK bolj ali manj tudi nekaj nujno slabega, toda tedaj, ko je bila ZK na oblasti, je za mnoge navadne člane pogosto pomenilo predvsem več odgovornosti, več dela in tudi posebno moralno breme.

    Težave delovanj rezervistov v TO, pogosti sklici, vaje in podobno niso bili mikavni za karieriste raznih vrst, sprejemali so jih in jih opravljali predvsem idealisti. Bile pa so, kot povsod, tudi izjeme, zlasti v njeni stalni sestavi. Posameznikom s poklicno ali srednjo šolo s pravimi pokrovitelji je zaposlitev v TO omogočala lepo kariero. Tako se je lahko zgodilo, da je nek posameznik prišel od hišnika vse do poveljnika pokrajine. Servilnost aktivnim oficirjem JLA in pri nekaterih sodelovanje z Varnostno službo JLA je takšnim dajalo še poseben položaj.

    V štabih in na poveljniških mestih so bili v veliki večini vsi člani ZK, šele na nižjih dolžnostih v enotah to merilo ni bilo več tako zelo pomembno. Kljub temu pa ostaja kot nesporno dejstvo, da je Teritorialno obrambo Republike Slovenije v vojni za samostojno Slovenijo leta 1991 vodila poveljniška struktura, ki je politično gledano po izvoru vsa izšla iz zveze komunistov.

    Varnostni profil poveljujočih v TO

    Vojna za Slovenijo ima z vidika zaporedja dogajanja in tudi vojaških, političnih ter diplomatskih razsežnosti že precej jasno podobo, popolnoma skrita pa ostaja tista plat, ki jo običajno imenujemo delovanje tajnih služb, tajna diplomacija in podobno. Tovrstno delovanje in doseganje različnih ciljev na ta način je del realnosti vseh sodobnih držav, tudi tistih, ki se razglašajo za najbolj demokratične. Vladajoči razred z vsemi vzvodi oblasti brani svoj sistem politične in gospodarske ureditve. Pri tem svoje koristi brani tudi z doseganjem koristnih ciljev v tujini.

    Tovrstna dejavnost praviloma redko pride na dan in pred oči javnosti, večinoma takrat, ko se kaj zalomi ali ponesreči. Nikoli pa ni mogoče reči, da so znane vse razsežnosti posameznih primerov. Informacije, ki so dane, so praviloma hkrati tudi dezinformacije, saj vsaka tajna služba tudi na ta način ohranja skrivnosti svojega načina delovanja, ustroj in agenturo. Zato na teh področjih običajno zgodovinopisno zaupanje v pisne vire naleti na nepremostljive težave in dejansko odpove.

    O tovrstnem ozadju osamosvojitve Slovenije, organiziranja slovenskih obrambnih sil in vojne za Slovenijo na podlagi dokumentov praktično ni mogoče vedeti ničesar. Zato tudi ni mogoče ničesar trditi argumentirano in na podlagi nespornih dokazov. Poleg tega je naša zakonska ureditev o varovanju osebnih podatkov naravnana tako, da bi bilo nemogoče brez sodnega preganjanja in posledic trditi, da je bil nekdo pripadnik te ali one agenture, tudi če bi bilo to mogoče dokazati. Razen tega pa je Slovenija vse najpomembnejše dokumente, ki se nanašajo na to področje zaprla v Gotenico in raziskovalci še dolgo ne bodo mogli do njih. Tako se na Slovenskem nikomur ni treba bati, da bi lahko zanj zvedeli, da poleg njegove podobe, ki je znana javnosti, obstaja verjetnost še druge, drugačne in ne v službi interesov Slovenije.

    Zato tudi sam ne nameravam o nikomer trditi čisto nič takega, kar bi škodilo njegovi časti in dobremu imenu. Enako nič takega, kar bi škodovalo interesom slovenske države pri varovanju občutljivih podatkov, četudi gre za sovražno delovanje proti Sloveniji. Tak interes pa očitno obstaja ali je vsaj obstajal. Drugače ni mogoče na primer pojasniti odnosa do miniranja štirih stebrov električnih daljnovodov v Posavju in bencinskega servisa v Mariboru septembra in oktobra 1991, ki so po vojni vznemirjale slovensko javnost. Šlo je za klasično teroristično dejavnost, slovenska javnost pa zelo malo ve o tem, da je policija storilce tudi odkrila in da je zares šlo za srbske teroriste, kar smo tedaj samo slutili.

    Če je bila javnosti prihranjena ta, sicer dejansko za slovenske politične razmere neboleča resnica, kakšna je potem bila (in verjetno še je) stopnja zaupnosti dosti bolj občutljivih vprašanj. Trditve so odveč, ker so neargumentirane, zato ostaja samo možnost vprašanj. Kdo in zakaj je odločil, da samostojna Slovenija ni objavila seznama registriranih sodelavcev Službe državne varnosti in - kolikor so bili znani slovenski državni varnosti - tudi registriranih sodelavcev vojaške varnostne službe. V formulaciji je poudarek na registriranih sodelavcih, iz tega kroga so izključeni stalni ali občasni viri, kot je bil poimenovan krog ljudi, od katerih sta obe službi tudi dobivali razne podatke, vendar je bil njihov pomen neprimerljiv z registriranimi sodelavci.

    Ali je do neobjave imen registriranih sodelavcev res prišlo zaradi trezno pretehtanih razlogov, ali pa je morebiti na ta način agentura srbske ali katere druge tajne službe poskrbela, da je ostala skrita (in dalje delujoča) tudi v novi Sloveniji?

    Vprašanje o registriranih sodelavcih ni retorično. Omogočilo bi odgovor o obsegu sodelavske mreže obeh jugoslovanskih tajnih služb in o možnih učinkih delovanja te mreže, oziroma obeh mrež ob slovenski osamosvojitvi.

    Jugoslovanski politični sistem je temeljil na javni in tajni vzporednici. Javne so bile ZK, SZDL, sindikati, ZSMS, samoupravna in vsa podobna ter upravna državna struktura, tajna pa civilna in vojaška tajna služba.

    Vojaška, splošno imenovana KOS (Kontra-obaveštajna služba), tudi potem, ko je bila preimenovana, in civilna (splošno imenovana Udba tudi potem, ko je bila preimenovana v Službo državne varnosti-SDV) sta bili del celotnega državnega in političnega sistema, dejansko pa eden njegovih glavnih temeljev. Po eni strani sta skrbeli za popoln nadzor nad dogajanjem v državi in posamezniki, ki so izstopali tako ali drugače, po drugi pa sta s svojimi metodami usmerjali politične, gospodarske, kulturne in vse druge za sistem pomembne odločitve, zlasti pa sta bili odločilni v kadrovski politiki. Čeprav naj bi bilo odločilnega vpliva civilne tajne službe v državi konec z Brionskim plenumom, se je po nekajletnem premoru to spet spremenilo, čeprav se čisto nehalo ni nikoli. Skozi zgodovinsko perspektivo postaja vedno bolj jasno, da je bil Brionski plenum na področju tajnega delovanja v Jugoslaviji samo preokretnica v korist vojaške tajne službe na škodo civilne. Prej je bila vojaška z vsedržavnega vidika manj pomembna, potem je bilo obratno. V novi SDV, kot je bila prečiščena in je nastajala po Brionskem plenumu, si je vojaška varnostna služba oblikovala še svojo posebno sodelavsko mrežo. Kako resnično je bila ta mreža v službi ciljev vrhov vojaške varnostne službe, ki se še zdaleč niso vedno skladali s cilji slovenske politike, se je najbolj izrazito pokazalo pri nekem ponesrečenem posegu v tujini, ki je bistveno ohladil slovenske odnose s to državo. Vendar so to že podrobnosti, ki se na našo temo neposredno ne navezujejo. Napeljujejo le k vprašanju, če je vojaška varnostna služba znotraj SDV res imela svojo agenturo, kakšna in kje je bila ta agentura v časih osamosvajanja Slovenije in vojne za Slovenijo.

    Odločilen in nadrejeni položaj vojaške varnostne službe v primerjavi s civilno varnostno službo se je kazal tudi v odnosu do sodelavcev. Vojaška varnostna služba je namreč od SDV prevzemala tiste sodelavce, ki so se zelo izkazali ali bili posebno koristni. Takrat se je zaprl dosje sodelavca državne varnosti v Ljubljani in odprl nov dosje sodelavca vojaške varnostne službe v Beogradu. Zato navedba o prenehanju statusa sodelavca SDV v osebnem dosjeju sodelavca ne pomeni nujno tudi tega, da je takrat prenehal s svojim tajnim delovanjem, celo nasprotno, preselil se je v drugo organizacijo in na drugo raven.

    Sodelavci obeh tajnih služb so bili povsod. Mogoče je sklepati, da je do odločitve, da samostojna Slovenija ne objavi imena registriranih sodelavcev, prišlo tudi zato, ker bi bil učinek v javnosti prehud. Na seznamu bi bilo preveč ljudi in preveč pomembnih imen, ki veljajo za ugledna, nesporne avtoritete v kulturi, novinarstvu, politiki, gospodarstvu, skratka povsod.

    Kultura ni nenamenoma navedena kot prva. Kultura je bila svet razumnikov in prav v njihovih vrstah je oblast upravičeno pričakovala največ drugače mislečih. Mrežo sodelavcev v gospodarstvu je gradila zaradi možnosti odločilnega poseganja in zaradi denarja, toda kultura (s čimer je bila zajeta tako intelektualna elita kot umetniško ustvarjanje vseh vrst, novinarstvo, zgodovinopisje, založništvo, znanost, šolstvo in podobno) je bila tisto pravo delovno področje, kjer so lahko prišli do izraza tudi vsi odtenki tovrstnega dela.

    Slovenija je bila del Jugoslavije, obe jugoslovanski tajni službi pa sta se metod delovanja učili pri sovjetski tajni službi. Ta je bila z vidika metod naslednica carske Ohrane, po raznih ocenah najbolj uspešne tajne policije svoje dobe in zgled mnogim kasnejšim tajnim policijam. Ruska tajna policija je po eni strani skrbela za popoln nadzor nad vsemi v državi, po drugi pa za posebno delovanje proti zarotniškim in prevratniškim združbam, naj je šlo za anarhiste ali potem boljševike. Razvila je izjemno učinkovite metode za nadzor nad tajnimi prevratnimi združbami. V bistvu jih je celo sama organizirala ali vsaj pomagala organizirati, širiti krog somišljenikov in sama jih je napeljevala k temu ali onemu atentatu. Tak atentat je potem izrabila, da je pozaprla in poslala pod vešala ali v Sibirijo resnični krog zarotnikov, svoje sodelavce pa je pustila "neodkrite", da so oblikovali novo zarotniško mrežo. Metodo uničevanja odporniške organizacije od zgoraj navzdol sta med 2. svetovno vojno na Slovenskem zelo uspešno uporabljala tudi gestapo in nemška vojaška varnostna služba. O tem zlasti pripovedujejo primeri Zorka, Kladnika in podobnih, tudi nikoli odkrita gestapovska agentura na Pohorju. Kakšno zvezo ima vse to s slovensko osamosvojitvijo in vojno za Slovenijo 1991? Seveda ima, metode so ostale enake. Tudi pripadniki jugoslovanske civilne in vojaške varnostne službe na Slovenskem so se učili v ruski šoli tovrstne dejavnosti. In če to vemo, je logično pričakovanje, da so prej navedene metode uporabljali tudi pri nas. Torej so tudi pri nas skrbeli za popoln nadzor nad vsako opozicijo in jo po drugi strani sami oblikovali in vodili. Tudi pri nas so skrbeli, da so pravi, resnični in zato nevarni opozicionalci končali v zaporih, brez služb, zlomljeni ali pridobljeni za sodelovanje, namesto pravih nasprotnikov režima pa so vlogo "opozicionalcev" namenili svoji sodelavski mreži. Ti navidezni "opozicionalci" so bili v časopisih in raznih govorih politikov predstavljeni kot disidenti, nevarnost režimu, skorajda sovražniki ljudstva (čeprav samo deloma, tako da ne bi bilo mogoče pričakovati sodnega ukrepanja proti njim), skratka, oblast je skrbela, da je imela opozicijo, kot jo je sama hotela in sama usmerjala.

    Del sodelavske mreže civilne in vojaške varnostne službe je bil pridobljen na političnih in patriotskih osnovah. Za zavedne pripadnike sistema je bilo sodelovanje s tajno službo znak največjega zaupanja in tudi zares priznanje njihovi zanesljivosti. Problem je bil samo v tem, da ti najbolj zavedni pristaši sistema niso bili tudi tam, kjer pa je tajno službo najbolj zanimalo, v krogih opozicije. Zato je morala priti do sodelavcev med samimi "kulturniki", če uporabimo ta najbolj preprost in vseobsegajoč izraz. Nekateri so bili pripravljeni postati sodelavci na patriotskih in političnih osnovah. Patriotski razlogi so prišli v poštev pri pridobivanju za delovanje proti tujini ali tujcem, večinoma pri novinarjih, študentih in gospodarstvenikih na tujem. Politične patriotske razloge v notranjem delovanju je bilo v pravih opozicijskih krogih uveljavljati težje, zato sta prevladali dve metodi: metoda kupovanja in metoda prisile. Za obljubljene položaje, sloveče nagrade, uredniška mesta in podobno, se je dalo pridobiti mnoge, tudi take, ki so bili sprva (in intimno tudi ostali) drugače misleči. Druge je bilo treba prisiliti. Skoraj vsak, ki je bil za službo zanimiv, je prej ali slej naredil napako, ali pa so mu jo podtaknili, in potem je pod pritiskom popustil in podpisal izjavo o sodelovanju. Bili so tudi taki, ki so kljub pritiskom in grožnjam vztrajali naprej in je bilo treba katerega celo zapreti, da je šele v zaporu spoznal, kako je nemočen in je končno podpisal izjavo lojalnosti. Takšni, ki do konca niso popustili, so bili zares redki in izjeme.

    V sedemdesetih letih so bili v Sloveniji resnični opozicionalci, ki niso popustili za nobeno ceno in na noben način, niso klonili niti v zaporih ali pod drugimi pritiski, Viktor Blažič, Vinko Ošlak, Franc Miklavčič in Oto Vilčnik. Torej so bili, če uporabimo to poimenovanje, prvoborci demokratizacije na Slovenskem. Logično bi bilo, da bi jih politične spremembe leta 1990 dvignile na površje in da bi jih nove stranke vzele za svoje zastavonoše ali vsaj izveske, vendar se ni zgodilo nič takega. Nenavaden izziv ali kaj drugega, toda samostojna Slovenija nobenega izmed njih ni dvignila na pomembnejše politično površje. Sadove disidentstva in zaslug boja proti "enoumju, svinčenim časom itd." so želi "opozicionalci", ki jim v časih, v katerih naj bi bili proti režimu, še zdaleč ni šlo hudo. Celo narobe, dobivali so najlepše službe, uredniška in direktorska mesta ter sinekure, najvišje nagrade in najpomembnejša priznanja.

    Pri tem tisti, ki so bili v sodelovanje prisiljeni, verjetno svojih osebnih političnih stališč niso spremenili, toda to so si lahko dovolili samo intimno. Javno so delovali, kot jim je naročal operativec, ki jih je imel na zvezi. Nad občutkom krivde so kmalu prevladale posledice prej neslutene kariere, prednosti in ugodnosti, za katere je poskrbela Služba. Svoje sodelavce je vodila tudi do zelo pomembnih dolžnosti, ne da bi upoštevala, da s prisilno pridobljenimi in k sodelovanju prisiljenimi izpodkopava sistem. Tudi na najpomembnejših dolžnostih so intimno še vedno ostali tujci in nasprotniki sistema.

    Sistem je zavestno dajal prednost prisilnim sodelavcem tajne službe in ne svojim iskrenim idejnim pristašem. Izhajal je iz logike vladanja, po kateri so idealisti manj zanesljivi od nasprotnikov, ki jih vodi tajna služba. Ti bodo vedno in povsod storili, kar bo tajna služba zahtevala, pri idealistih pa nikoli ne moreš vedeti, kako se bodo odzvali, če jim nekaj ne bo všeč ali ne bo v skladu z njihovim prepričanjem.

    Poznavanje metod delovanja jugoslovanskih tajnih služb narekuje zelo preprosto vprašanje, ki je tudi povezano z razumevanjem osamosvajanja Slovenije. Koliko je bilo v Sloveniji takih in kateri bi bili na seznamih registriranih sodelavcev civilne in vojaške varnostne službe, če bi ti seznami bili javno objavljeni?

    Kako drugače bi ta javna razgrnitev ovrednotila in pojasnila tudi njihova dejanja v času osamosvajanja, ker zdaj ne bi šlo več za nekaj njihovega izvirnega, marveč za narekovano početje s cilji določene tajne službe.

    Ali ni mogoče tudi za marsičem v slovenskem javnem dogajanju leta 1990 in 1991 tajna služba, ki se je odločila za prastaro metodo razbijanja enotnosti nasprotnika. Ali niso nekateri najbolj agresivni zagovorniki belogardističnega in domobranskega revanšizma ter rožljanja s kostmi mrtvih, kar povzroča enako gorečnost na nasprotni strani, izšli prav iz JLA? Kakšni bi bili odgovori? Samo načelno vprašanje in še zdaleč ne očitek. Zgolj izziv zgodovine.

    Tujina kot dejavnik pri profilu poveljujočih v TO

    Posebno vprašanje, ki tudi ostaja samo kot izziv, je vpliv tujih tajnih služb na osamosvojitev Slovenije. Nezgodovinsko in nelogično bi bilo trditi, da je bila osamosvojitev Slovenije z vojno za samostojnost nekaj samo slovenskega in brez vplivov zunanjega sveta; vplivov, ki so bili javni in, kot je to železna zakonitost mednarodne politike, tudi tajni. O tajnih je zaenkrat nemogoče govoriti argumentirano, najverjetneje naši generaciji ti dokumenti o dogajanju v zvezi s Slovenijo ne bodo nikoli dostopni. Kljub temu pa to ne pomeni, da se ni mogoče ali da se ne bi smeli vsaj načelno s temi vprašanji ukvarjati že zdaj ali jih vsaj priznavati kot izziv za bodoče raziskovalce. Prvi je ta vprašanja načel upokojeni general JLA Marijan F. Kranjc, po svojih izkušnjah in delovnem področju za to tematiko tudi najbolj usposobljen. Z vsem zapisanim se vedno ni mogoče samo strinjati, z marsičem pa, nikakor pa zapisanega ni mogoče prezreti.

    Vse vojne po svetu potekajo zaradi interesov tistih, ki so neposredno sodelujoči, in interesov drugih držav, ki tudi slede svojim interesom, vendar jih uresničujejo s pomočjo eni ali drugi strani, seveda v skladu s svojimi interesi in samo zaradi njih.

    Severna Amerika se je lahko angleške oblasti osvobodila zaradi interesov Francije, da oslabi Anglijo. Francoske kopenske enote in mornarica so celo sodelovale v vojni, čeprav vojna med Anglijo in Francijo ni potekala. Južnoameriške španske kolonije so se osvobodile ob veliki pomoči Anglije, tudi z njeno neposredno vojaško pomočjo, z interesom, da oslabi svojo večno tekmico na svetovnih morjih Španijo. Tovrstnih primerov pozna svetovna zgodovina toliko, kot je bilo raznih vojn. Zato ni nobene logike, da bi vprašanja o vpletenosti tujih držav na osamosvojitev izključili prav v slovenskem primeru.

    V Sloveniji so v letih 1945-1991, kot povsod po svetu, delovale ali skušale delovati ob domačih tudi tajne službe vseh zainteresiranih držav. Dejansko učinkovite in široko razpredene mreže pa so imele samo Sovjetska zveza, vojaška in civilna jugoslovanska varnostna služba oziroma tajna policija in rimskokatoliška cerkev. Jugoslovanski državni tajni službi sta delovali ofenzivno in defenzivno, mreža rimskokatoliške cerkve defenzivno. V njenem primeru ni mogoče govoriti o tajni službi, ustreznejši je izraz mreža.

    Mreža rimskokatoliške cerkve je bila izven državnega in političnega sistema, toda zelo razvejana. Tako je na primer leta 1974 v nekem slovenskem mestu duhovnik izgubil aktovko, v kateri je imel natančen seznam vseh stanovalcev določenega dela mesta in pri vsakem opombe o njegovi verski in politični naravnanosti. Sam česa takega ne bi mogel početi, takšni podatki mu tudi ne bi koristili, torej je šlo očitno za organizirano dejavnost cerkve na Slovenskem. Takšnega natančnega pregleda tedaj ni delala niti Služba državne varnosti.

    Sovjetska zveza je bila do leta 1948 s svojimi svetovalci dobesedno vpeta v jugoslovanski vojaški, gospodarski in politični sistem. Ob svojem javnem delovanju in vplivu na dogajanje v Jugoslaviji je imela in širila še svojo agenturno mrežo, ki so jo vodili domači rezidenti. Ob resoluciji informbiroja je ta mreža očitno dobila nalogo, da se prikrije, ne izpostavlja in tajno deluje dalje.

    Jugoslavija je bila mejna država med vzhodnim in zahodnim blokom, z vidika jaltskega dogovora razdeljena interesno po načelu pol-pol. Oba bloka sta imela v zvezi z njo svoje cilje, ki pa so se bistveno razlikovali. V čem je bila razlika, je leta 1977 zelo jasno povedal Stane Dolanc slovenskemu političnemu aktivu po vrnitvi s potovanja s predsednikom Josipom Brozom Titom v Sovjetsko zvezo. Kot je dejal, je šele v Sovjetski zvezi v pogovorih z najvišjimi sovjetskimi voditelji spoznal, da jaltskega dogovora o Jugoslaviji pol-pol ne jemljejo interesno, marveč je to za njih teritorialno dejstvo, torej vzhodna polovica Jugoslavije pripada njim, zahodna zahodnemu bloku. Zato so vse glavne sovjetske investicije ozemeljsko postavljene vzhodno od Drine in sovjetsko financiranje železniške proge Beograd-Bar ni poteza naklonjenosti, marveč posledica sovjetskega strateškega cilja.

    Da slovenski politik Stane Dolanc v svojem ocenjevanju ni bil v zmoti, je potrdil tudi odnos obeh svetovnih velesil do slovenske osamosvojitve. Združene države Amerike so se zavzemale za ohranitev skupne SFRJ in so zvezni vojski dejansko dale prosto pot pri oboroženem posegu v Sloveniji tako jasno ter nedvoumno, da smo to vedeli tudi mi v Sloveniji. Sovjetska zveza, oziroma Rusija, je ostala veliko bolj ob strani in manj izrazito opredeljena, če izvzamemo običajne diplomatske in mednarodnim učinkom namenjene puhlice. Iz časovne perspektive se vedno bolj jasno kaže, da je bila razdelitev Jugoslavije v skladu z ruskimi strateškimi cilji.

    Toda ali je Rusija k temu tudi pripomogla? Ali je v prid slovenski osamosvojitvi usmerila tudi svojo agenturo v Sloveniji, ker pač govorimo o tej plati vprašanj slovenske osamosvojitve? Tudi o tem vprašanju je mogoče govoriti samo z vidika indicev in ne dokumentov. Prvi element je zgodovinsko izhodišče. Nesporno je dejstvo, da je sovjetska tajna služba, pri čemer gre za skupno poimenovanje vseh raznih sovjetskih tajnih služb, ki jih poznamo pod različnimi imeni oziroma kraticami, imela v vseh komunističnih partijah po svetu svojo posebno mrežo, ki je delovala kot agentura. Poimenovanje bi lahko zavedlo, saj še zdaleč ni šlo za nikakršne agente v običajnem pomenu besede oziroma ljudi, ki bi bili kupljeni ali prisiljeni v sodelovanje z neko tujo tajno službo in bi zaradi tega z vidika splošnih moralnih vrednot po merilih svoje domovine veljali za izdajalce. Celo narobe. Komunisti, ki so bili že pred drugo svetovno vojno izbrani za tako imenovano delovanje po "treći liniji", kot so jo imenovali komunisti sami, tudi slovenski, so to delovanje jemali kot priznanje njihovi predanosti in najvišjo stopnjo zaupanja organizacije, ki so ji pripadali. Tako so, kolikor so o tem vedeli, njihovo posebno vlogo in naloge sprejemali tudi drugi člani komunistične partije domačega okolja. Pri tem ni šlo za novačenje nekakšnih nepomembnih obrobnih članov različnih partij (torej tudi slovenske KP), marveč je sovjetska tajna služba v delo po "treći liniji" vključevala najpomembnejše posameznike ali skrbela, da so njeni sodelavci povsod prišli na najpomembnejše dolžnosti.

    V zelo redkih primerih posameznih slovenskih komunistov, in še to samo za že mrtve, je bilo omenjeno, da so delovali po "treći liniji". Za druge, zlasti tiste, ki so končali posebno tovrstno šolanje v Sovjetski zvezi, je to mogoče samo sklepati. Vendar sklepati utemeljeno, kot je utemeljeno nadalje logično domnevanje, da so tisti, ki so v Moskvi končali ta usposabljanja, potem dobili naloge rezidentov in sodelavcev. Pri tem še zdaleč ni nujno, da je bila mreža teh rezidentov tudi zavestno sovjetska agentura. Prej je utemeljeno celo nasprotno sklepanje. Mreža, ki jo je nase vezal rezident, sebe (razen verjetnih izjem) ni povezovala s Sovjetsko zvezo, marveč samo s politično navezo na določenega voditelja. Čutili so se pripadnike določene garniture. Nižji v tej agenturi so imeli med rezidentom in seboj že toliko drugih, da svoje povezave z rezidentom niso niti poznali. S služenjem garnituri in izpolnjevanjem njenih nalog so mislili, da služijo predvsem sistemu in da je pripadnost garnituri samo oblika pozitivnega delovanja v skladu z načelnimi cilji KPJ, KPS in vsega kasnejšega sistema samoupravljanja itd.

    Ali so bili slovenski rezidenti in sodelavci sovjetske tajne službe ob prelomu z informbirojem leta 1948 in potem odkriti in je sovjetska mreža pri nas nehala delovati? Spet samo indici, saj drugačen odgovor ni mogoč. Posreden odgovor daje seznam Slovencev, ki so bili zaprti zaradi informbiroja in ga je objavila revija Borec. Seznam Slovencev, ki so bili zaprti zaradi strinjanja z resolucijo informbiroja ali v okviru tedanjih ukrepov poslani kot informbirojevci na Goli otok, ne omogoča oblikovanja podobe o agenturi ali tajni sovjetski mreži pri nas. Razen redkih izjem na tem seznamu namreč ni imen, ki bi jih bilo s prej omenjenih izhodišč najbolj logično pričakovati. Seznam dejansko predstavlja listo dela starih in za novo oblast motečih komunistov ter raznih komunističnih idealistov, ki so bili razočarani ob realnosti komunizma v domači praksi, po drugi strani pa nezadovoljneže raznih vrst, spet moteče za aktualno oblast in po nobenih merilih pripadnike agenture Sovjetske zveze. Iz njihovih spominov je brez težav mogoče razbrati, da jim zasliševalci česa takega niso niti očitali.

    Zapisi iz časopisov po letu 1948 in razna pričevanja, kolikor so bila objavljena zlasti v zvezi z Golim otokom, ne prinašajo nobene senzacionalne podobe o tej ali oni odkriti slovenski mreži sovjetske tajne službe, njenem rezidentu in sodelavcih, še najmanj iz vrst tistih, za katere bi po njihovem šolanju v Moskvi in kasnejšem delovanju lahko upravičeno pričakovali ali vsaj dopuščali veliko verjetnost, da so bili in da so ostali sodelavci sovjetske tajne službe. Tudi dr. Božidar Jezernik je v že omenjeni študiji Noncogito ergo sum povzel oceno enega od zaprtih na Golem otoku: "Špijonov med nami ni bilo. Plačanih ali neplačanih. ZSSR jih je seveda imela v Jugoslaviji, samo da jih ni silila, da se izrečejo, da so za resolucijo Informbiroja."

    Pri tem, da ne bo nesporazumov, ne gre za nikakršno dandanašnje iskanje nekdanjih slovenskih sodelavcev sovjetske tajne službe, ali celo poskus kakršnih koli očitkov v zvezi s tem. To so preveč občutljiva področja in sam tako daleč ne bi želel segati, toda nesporno dejstvo ostaja - in to je pomembno za vprašanja osamosvojitve Slovenije - da je Sovjetska zveza svoj vpliv v Sloveniji uveljavljala tudi preko svoje tajne mreže in da ta ni bila razkrita tudi ob informbiroju. Tudi ni razlogov, ki bi vodili k oceni, da je prenehala z delovanjem. Dopustiti je treba celo možnost, in spet gre za indice, da je prav ta sovjetska agentura, ali vsaj njeni posamezniki, opravljala pomemben, če ne najpomembnejši del iskanja pristašev resolucije informbiroja leta 1948 in potem in zato varovala sovjetsko mrežo na Slovenskem, na Goli otok pa pošiljala moteče posameznike in nezadovoljneže, pogosto prav največje poštenjake in idealiste pri odnosu do komunizma, njegovih idej in tudi Sovjetske zveze.

    Ali je sovjetska mreža v Sloveniji leta 1991 podprla osamosvojitev Slovenije? Oziroma ali bi sovjetska agentura v Sloveniji podprla osamosvojitev Slovenije, če o agenturi govorimo zgolj hipotetično, saj ni mogoče kar tako preprosto, brez dokazov in z imeni reči, da smo tudi mi na Slovenskem imeli sovjetske agente, bili so ti, ti in ti? Za odgovor je potrebno seči nekoliko v zgodovino in ga poiskati v ciljih slovenskega narodnoosvobodilnega boja med 2. svetovno vojno. Takrat je bila možnost Slovenije, ki bi bila naravnost povezana s Sovjetsko zvezo, pri čemer Jugoslavija ni bila omenjena, navedena celo v dokumentih narodnoosvobodilnega boja. Pri tem ni šlo za neko slovensko nepomembno domislico, marveč za jugoslovansko usmerjenost. Centralni komite KPJ je v pismu Centralnemu komiteju KPS 1. januarja 1942 naročal: "Močneje je potrebno popularizirati stališče Partije do pravice slovenskega naroda do samoodločbe, vključujoč tudi odcepitev, in popolno naslonitev slovenskega naroda na ZSSR". Zapisana je bila celo kritika na račun slovenskega proslavljanja 1. decembra kot datuma ustanovitve Jugoslavije. Zlasti v Ljubljani je leta 1941 narodnoosvobodilni boj s tem dnem manifestiral svoj odpor proti okupatorju. Po oceni CK KPJ naj bi to praznovanje dokazovalo vpliv "velikosrbskih elementov". V tedanjih razmerah in ob takratnih metodah partijskega dela takšne kritike še zdaleč niso mogle biti in niso bile slučajnosti ali posledice trenutnega navdiha nekega pisca ali celo pomota. Jugoslovanski partijski vrh (in z njim Slovenci v njem, tedaj sta bila tam Edvard Kardelj in Ivan Maček in sta oba, ali vsaj eden zanesljivo, sodelovala pri oblikovanju prej omenjene ocene) je očitno razmišljal o Sloveniji izven Jugoslavije, o Sloveniji kot eni izmed republik velike Sovjetske zveze, ki bo nastala po zmagi nad Nemčijo in v novi Evropi, kot jo bo po zmagi narekovala zmagovalka Sovjetska zveza.

    Tega omenjanja Slovenije brez Jugoslavije je bilo leta 1942 že kmalu popolnoma konec in se tudi kasneje ni več pojavljalo kot vidna oblika politične usmeritve slovenske elite, toda to še ne pomeni, da česa podobnega tudi zares ni bilo.

    Nesporno dejstvo ostaja, da je Slovenija po letu 1945 vsako vojaško organiziranje izven JA oziroma JLA organizirala kot bolj ali manj izrazito svojo vojsko in da je za tem stal vedno jasno prepoznaven del slovenskega političnega vodstva. Prvič se je to pokazalo pri delovanju "posadnih edinic", kot so bile imenovane in bi slovenski prevod imena težko enako dobro zajel njihov smisel. Zaradi sovjetske nevarnosti je kolegij vlade FNR Jugoslavije konec leta 1948 na tajni seji vlade sprejel sklep o organiziranju posebnih partizanskih odredov po vsej državi. Organizirani so bili v popolni tajnosti, za njihov pravi pomen so vedeli samo najožji državni vrh in vrhovi republik. Da bi jih prikrili, so jih imenovali "posadne edinice". Vodilo jih je Vrhovno poveljstvo, v Sloveniji pa Glavni štab partizanskih odredov. Njegov poveljnik je bil Viktor Avbelj, komisar Albert Jakopič-Kajtimir. Partizanski odredi so bili vzporedna vojaška organizacija JLA in v Sloveniji v popolni pristojnosti slovenskega vodstva. Ukinjeni so bili leta 1953.

    Druga izvirna slovenska vojaška organiziranost je bila Teritorialna obramba Republike Slovenije. Do nje je prišlo leta 1968 in je bila del pomožne vojaške organizacije, ki je bila v Jugoslaviji uvedena kot rešitev v sili ob možnosti vojaškega posega vojsk Varšavskega sporazuma proti Jugoslaviji, toda v Sloveniji je bila takoj več kot to. Slovenski partizanski kadri, ki so v njej prevzeli vse poveljniške dolžnosti, so v njej videli vrnitev svoje partizanske vojske, ki je bila ukinjena leta 1945. To niso bili nikakršni prevratni, protipartijski ali protidržavni elementi. To so bili sami komunisti in zanesljivi pristaši režima, toda predvsem Slovenci, kot v letih 1941-45 med narodnoosvobodilnim bojem in revolucijo. To so bili najbolj predani vojaki in svojim voditeljem potrjeno zvesti med vojno in po njej. Med vojno je bil leta 1941 in še 1942 njihov najpomembnejši domači voditelj narodnoosvobodilnega boja in revolucije Boris Kidrič, daljni pa Stalin. Konec leta 1942 so slovenski partizani večinoma prvič slišali za Tita kot glavnega voditelja (ob nespornem daljnem Stalinu), doma v Sloveniji pa je bil glavni vojaški poveljnik Ivan Maček-Matija. Ta je bil od pomladi 1942 najprej komisar slovenskega glavnega poveljstva, od jeseni potem poveljnik tega poveljstva, kasneje pa je vodil represivni aparat na Slovenskem. V samem vrhu slovenske oblasti je ostal tudi po vojni in tudi takrat, ko ni imel za javnost odločilnih funkcij, je bil njegov vpliv nesporen. Dejansko je v obdobju povojne Jugoslavije skrbel za pripravljenost na morebitno vojno in posebne oborožene sile Slovenije, če jih tako imenujemo. To je bila njegova legalna zadolžitev, ob njej pa je imel tudi svoje čisto ilegalne cilje in je pripravljal korake, ki bi bili za javnost, če bi tedaj prišli na dan, nepojmljivi.

    Največ in najbolj naravnost je o tem zapisal France Perovšek in z izjavo narodnega heroja Bojana Polaka-Stjenke odprl novo stran v zgodovini slovenske osamosvojitve. Potrdil je, kar smo nekateri slutili, nismo pa mogli vedeti. Ivan Maček je slovensko Teritorialno obrambo organiziral tudi kot izvirno slovensko oboroženo silo s posebnimi cilji, čeprav njeni pripadniki tega niso vedeli. V začetku sedemdesetih let je poveljniku slovenske TO Bojanu Polaku-Stjenki pod strogo zaupno naročil, naj v največji tajnosti pripravi vse, da bi v primeru sovjetskega vdora v Jugoslavijo slovenska Teritorialna obramba nemudoma aretirala in osamila poveljstvo ljubljanskega armadnega zbora.

    V času nastajanja slovenske Teritorialne obrambe je predsednik CK ZKS, ki je bil hkrati tudi predsednik komisije splošnega ljudskega odpora Slovenije, vsa svoja pooblastila, ki jih je imel kot predsednik te komisije, prenesel na Ivana Mačka. Kaj je to pomenilo v praksi, si ni težko predstavljati. Ivan Maček je slovensko Teritorialno obrambo usmerjal tako, kot si je zamišljal, in poskrbel, da so na najodgovornejša mesta prišli posamezniki, kot jih je sam želel. Ti so potem organizirali slovensko Teritorialno obrambo kot obliko nove slovenske vojske, kar so takoj sprejeli stari partizanski kadri in tudi mladi pripadniki enot in štabov TO. Oboji so se z vojaško organizacijo TO poistovetili do te mere, da je Ivan Maček lahko upravičeno pričakoval poseg proti poveljstvu ljubljanske armade JLA, kot je izjavil Bojan Polak-Stjenka. Nejasno ostaja samo, kako je Ivanu Mačku po drugi strani uspevalo ohranjati svoj položaj v vrhovih jugoslovanske politike.

    Kljub temu bi bilo nezgodovinsko prezreti delež Ivana Mačka pri nastanku in oblikovanju Teritorialne obrambe kot slovenske vojske in s tem tudi pri osamosvojitvi Slovenije, naj je to na prvi pogled slišati še tako čudno in neverjetno.

    O tem govore celo tako očitna dejstva, da Ivan Maček ni bil samo voditelj slovenske TO v ozadju, marveč je bila ena njenih najpomembnejših enot tudi v njegovi osebni neposredni pristojnosti. To je bila enota za zaščito republiškega vodstva, nazadnje imenovana kot 27. brigada TO, njen poklicni del pa kot 30. razvojna skupina. Ta enota je bila organizirana na Kočevskem, njeni poveljniki so bili posledica osebne Mačkove izbire in preverjeni po vseh merilih. Slovenski javnosti je enota postala bolj znana po prvem javnem postroju decembra 1990 v Kočevski Reki in leta 1991 pod imenom Specialna brigada Moris. Decembra 1990 so prav njej veljale besede tedanjega predsednika vlade, da mu je ob njenem postroju "prvič zadišalo po slovenski vojski".

    Ocena predsednika vlade, ki so jo povzeli novinarji in so jo nekritično, kot običajno, sprejeli Slovenci, je bila v bistvu popolnoma zgrešena. Povsod po Sloveniji so bile že dolga leta organizirane, dobro vodene in usposobljene enote TO. Te ne bi delovale nič manj slovensko in sodobno, če bi tudi njim razdelili nove uniforme in novo orožje. Zvezda na kapah pa je bila v tistem obdobju takrat enako njihov simbol kot simbol enote za zaščito republiškega vodstva. Enote in štabi TO po Sloveniji, kot so nastajali od leta 1968, so tudi med vojno za Slovenijo nosili glavno breme boja z jugoslovansko armado in potrdili, da so prava slovenska vojska.

    Iz Mačkovega kočevskega kroga je izšel še kateri od vidnih slovenskih osamosvojiteljev. Ali ni preveč govoriti o enoti za zaščito republiškega vodstva v Kočevski Reki in drugih enotah TO kot o slovenski vojaški sili brez upoštevanja jugoslovanske vzporednice, ki se je vse od ustanovitve enot po eni strani kazala z vidika politične, jugoslovanske opredeljenosti pripadnikov in po drugi tudi kot posledica delovanja in nadzora vojaške varnostne službe?

    Argumentirani odgovori so seveda nemogoči, toda tudi nekaterih indicev v zvezi s tem ni mogoče prezreti.

    S stališča političnega sistema so se cilji slovenskih in jugoslovanskih voditeljev popolnoma ujemali. Zato na tem področju med njimi ni moglo biti razhajanj. S tega vidika je bila vsa jugoslovanska vojaška organizacija zanesljivo enotna, tudi slovenska TO, ki je niso sestavljali nikakršni nacionalisti, politični oporečniki, disidenti in podobni, celo nasprotno. Na vseh poveljniških in komisarskih dolžnostih v TO so bili najbolj zanesljivi in preverjeni pripadniki sistema in ureditve. To je bilo pogosto celo bolj pomembno od vojaške izobrazbe in so na komisarska, varnostna in podobna mesta prihajali tudi posamezniki brez oficirskih ali sploh vsakih činov. O poveljniških in komisarskih dolžnostih v enotah in štabih TO so neposredno odločali občinski komiteji ZKS oziroma njihove komisije za splošni ljudski odpor. Iste ljudi je po svojih merilih, že ko se je odločala o napotitvi v šole rezervnih oficirjev, preverjala tudi Varnostna služba JLA. Pri tem je bila zelo temeljita in je sodelovala s civilno Službo državne varnosti in z milico. V obrambni sistem ni mogel priti nihče, ki bi bil kot neustrezen opredeljen že v navedenih preverbah. Vojaška in civilna varnostna služba sta opravili preverbe za vse zaposlene v RŠTO in drugih štabih TO ter RSLO in v drugih upravnih organih za obrambo. Preverjali sta vse kandidate za šole rezervnih oficirjev, preproste preverbe so bile narejene celo za navadne vojake, ki so bili poslani v vojaško policijo, Titovo gardo in podobne, posebne enote. Najbolj zaupanja vredni posamezniki iz vrst rezervnih oficirjev so bili potem pritegnjeni v sodelavsko mrežo vojaške varnostne službe. Posebej izbrani (in preverjeno zanesljivi) so bili napoteni v tečaje za rezervne oficirje službe varnosti v Pančevu. Ni mogoče dokumentirano odgovoriti, koliko jih je potem delovalo na raznih varnostnih dolžnostih, koliko jih je v svojem delovanju po nalogah vojaške varnostne službe prevzelo dolžnosti rezidentov in koliko jih je ostalo sodelavcev, predvsem pa ne, kaj so na teh dolžnostih počeli (tudi v času osamosvajanja Slovenije).

    Dejstvo, da je bil nekdo izbran za tečaj rezervnega oficirja vojaške varnostne službe v Pančevu, je simptomatično, vendar o njegovem kasnejšem delovanju, opredelitvah in odločitvah ne pove nič dokončnega. Spodbuja le k možnosti različnih razlag. Tudi ni mogoče vedeti, kako so politične spremembe v državi delovale na posameznike, ki so bili na ta ali oni način vpeti v dejavnost Varnostne službe JLA. Zmotno bi bilo sklepati, da so vsi sodelavci vojaške varnostne službe ostali del njene agenture tudi po koncu Titove Jugoslavije in ob vedno bolj prepoznavni viziji nove, velikosrbske Jugoslavije Miloševićeve vrste, toda spet pa ni mogoče utemeljeno trditi, da so prav vsi prekinili s svojimi zvezami z Varnostno službo JLA in postali slovenski separatisti, nacionalisti in pristaši Demosa, kot je vojaška varnostna služba v svojih poimenovanjih imenovala nosilce gibanja za samostojno Slovenijo.

    Zato ni odveč podatek, da so bili posamezniki, ki so končali tečaj rezervnih oficirjev vojaške varnostne službe, tudi v novem RŠTO kot najvišjem poveljniškem štabu nove slovenske vojske. Bili so tudi v drugih štabih in po enotah, pa tudi v Manevrski strukturi Narodne zaščite (MSNZ), ki velja kot oblika posebne slovenske tajne vojaške organiziranosti leta 1990.

    Dejstvo, da je bil nekdo usposobljen za oficirja Varnostne službe JLA, nikogar ne more opredeljevati v slabem smislu, saj je imela Varnostna služba JLA poleg političnih tudi druga zelo stroga merila glede ustreznosti. Zahtevala je veliko stopnjo političnih in moralnih kvalitet, toda z vidika vprašanj slovenske vojaške organiziranosti ob osamosvojitvi so to že drugotna vprašanja. Zaenkrat nas zanima samo formalno vprašanje, ali so bili v vrstah novih slovenskih obrambnih sil tudi posamezniki, ki so izšli iz Varnostne službe JLA, ali so bili tam usposobljeni. Tudi s tem ne vodimo k nikakršnemu sklepanju o njihovi vlogi pri slovenski osamosvojitvi, saj je bila v bistvu usposobljenost za tajno delovanje po merilih Varnostne službe JLA tudi tisto, kar je potrebovala Slovenija na poti k osamosvojitvi.

    S tega vidika si je mogoče razlagati, da sta bila oba prva organizatorja in voditelja vojaškega dela Manevrske strukture Narodne zaščite v določeni meri povezana z vprašanji, ki jih načenjamo. Eden je bil usposobljen za rezervnega oficirja službe varnosti JLA v Pančevu, drugi pa je bil oficir Varnostne službe JLA. Koliko je bilo med organizatorji MSNZ tistih, ki so imeli končan tečaj Varnostne službe JLA, bo mogoče odgovoriti, ko bodo javnosti dostopni njihovi osebni kartoni, bili pa so. Nekateri to tudi sami povedo, ker v tem ne vidijo nič slabega.

    Kljub temu pa ostaja, če sklenemo navedene izzive, bistveno vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti in tega namena ni imel tudi ta prispevek, kateri pripadniki agenture Varnostne službe JLA v slovenskih obrambnih silah so ob slovenskem osamosvajanju zares prekinili sodelovanje z Varnostno službo JLA, kateri pa so ji ostali zvesti in so predstavljali njeno podaljšano roko v naših vrstah. Kaj je ta počela in kakšne so bile konkretne posledice njenega delovanja?

    Kdo od vidnih posameznikov ob slovenski osamosvojitvi so bili del agenture jugoslovanske vojaške ali civilne tajne službe? Kdo je deloval kot pripadnik ruske mreže v Sloveniji ali katere koli druge tuje agenture pri nas?

    9.7 Struktura in notranja dinamika vojne v Sloveniji
    (podpolkovnik Slovenske vojske, prof. Karlo Nanut – v času osamosvojitve pomočnik komandanta Teritorialne obrambe Republike Slovenije za južnoprimorsko območje)


    Uvod

    Vojna v Sloveniji, največkrat imenovana osamosvojitvena vojna, je zaradi svojih posebnosti izredno težko doumljiva, ker ni potekala po predvidljivih shemah. Kolikor bolj jo preučujemo, toliko bolj postaja nenavadna in celo enkratna zaradi svojih posebnih notranjih prvin (struktur) in nenavadnih dinamičnih procesov.

    V tej vojni je bilo že na začetku jasno izraženo neravnotežje v oboroženem boju, v katerem sta sodelovali dve popolnoma asimetrični strani v spopadu: glede na število vojakov, glede na oborožitev, pa tudi glede na strategijo, operatiko, taktiko, vodenje in poveljevanje, pogoje, motivacijo idr. To je bila vojna, ki je napadeni ni pričakoval, pa tudi vojna, kjer je bil napadalec nepričakovano poražen. Težko je doumeti poraz vojske, ki naj bi kljubovala celo paktu Nato, kaj šele posamezni državi tega vojaškega združenja.

    Če sem hotel zajeti bistvo naslova, sem moral preučiti tako strukturne kot dinamične procese v osamosvojitveni vojni. Ravno zato sem moral uporabiti osnove teorije sistemov, saj sem le tam našel skladnost in povezanost med strukturo in dinamiko. Za vojno na Slovenskem, ki je bila leta 1991, se pač mora uporabljati izbrane pojme, ki morajo biti pojmovno-logično in semantično objektivni. Težko je opisovati to posebno vojno. Celo mnogi generali jo opisujejo iz več zornih kotov, vendar se ji je vsaj po osnovnih obeležjih še najbolj približal hrvaški general Janko Bobetko, ko je napisal:
    »Slovenija je s svojo koncepcijo obrambe in s svojo dostojanstveno državo – pri čemer ji je potrebno dati popolno priznanje – v samo dveh dneh ukrotila to armadno avanturo. To je edinstven primer v zgodovini vojskovanja, da je redna armada – ali samo njeni pomembnejši deli – bila samo v nekaj dneh onesposobljena za kakršne koli resnejše vojaške akcije. Istočasno je to poučen primer, ki govori o tem, kaj pomeni, če se vojskuješ proti lastnemu ljudstvu in tudi koliko so grešile te pregrete glave, ki so mislile, da so njihove parole, njihovi načrti in tehnika zadosti, da zlomijo odpor neke majhne države, Slovenije, ki se je odločila braniti svojo samostojnost.

    Slovenske obrambne sestavine, med katere štejemo tudi milico, civilno obrambo, prebivalstvo idr., so s svojo enkratno strategijo presenetile JLA pri doseganju taktičnih in operativnih ciljev »v samo dveh dneh«, kot je zapisal general Bobetko. Ravno to je tista nedoumljiva resnica, ki se je premalo zavedamo.

    Da bi po najboljših poteh prišel do bistva te vojne, sem se poglobil tako v »orodja«, ki mi jih nudita obča in vojaška zgodovina, kot tudi veda o sistemih. Zgodovinska znanost me je opozorila na zgodovinsko metodo, na pomen virov, na zgodovinski diskurz, ki je vezan na spoznavajoči subjekt, na problematičen odnos do objekta preučevanja, na nevarnost subjektivnega ocenjevanja, na potrebo po izoblikovani notranji, mentalni strukturi, ki mora biti oblikovana in izpopolnjena z novimi spoznanji in refleksijami in mora s tem nositi v sebi dinamičen impulz lastnega korektiva. Poleg tega me je opozorila tudi na intuitivno dojemanje, kajti ravno intuicija je mnogokrat odkrivala smisel in povezanost med stotinami nepovezanih dejstev iz strokovne literature, virov in dogodkov.

    Preden sem izoblikoval osnovno podobo osamosvojitvene vojne, sem moral uporabiti takšne načine interpretacije, s katerimi sem moral vzpostaviti svojstveno »gibljivo strukturo slik, v kateri se zrcali oblika historičnega procesa«, kot bi dejal Hayden White. Tako kot njemu je bila tudi zame »historična pripoved nujna mešanica dokončno in premalo pojasnjenih dogodkov, kopica dokazanih in domnevnih dejstev, interpretirana predstavitev in interpretacija, ki nastopa kot razlaga celote v pripovedi zrcaljenega procesa.

    Uporabnost teorije sistemov pri določanju vloge, strukture in dinamike v osamosvojitveni vojni Osamosvojitvena vojna v Sloveniji še ni dovolj strokovno preučena, zaradi tega potrebujemo obširno in poglobljeno analizo, ki bi nam pojasnila, zakaj je bil nasprotnik praktično onemogočen že v nekaj dneh, zakaj je ta tako zgodaj potreboval premirje, še več, da je bil že po nekaj dneh funkcionalno onemogočen kot dejavnik dinamike vojskovanja.

    Ravno zaradi tega potrebujemo takšne opise osamosvojitvene vojne, kjer bodo predstavljeni njeni strukturni dejavniki (prostor, čas, ljudje in materialna sredstva), ki seveda še ne morejo nakazovati, kakšen bo rezultat vojne. Šele preučevanje strukturnih dejavnikov v dinamiki bi nam omogočilo, da bi dobili pravo podobo vojne v Sloveniji. Če bi to zaobšli, bi se vojna v najboljšem primeru zožila na oborožen konflikt, kar pa ne bi ustrezalo želeni upodobitvi tega zapletenega pojava.

    V naslovu mojega prispevka so tri besede, na katere sem hotel opozoriti: struktura, dinamika in vojna. Notranja dinamika izhaja iz strukturnih dejavnikov, ki so po naravi stvari medsebojno povezani in so bili tudi v času vojne v Sloveniji »pognani« v gibanje z neko notranjo silo.

    Struktura in notranja dinamika do sedaj še nista bili dovolj prisotni pri preučevanju tako pomembne in kompleksne manifestacije kot je vojna. Vsaj kar zadeva osamosvojitveno vojno je treba upoštevati tudi določen splet informacij oziroma izsledke, ki nam jih daje predvsem teorija sistemov. Ta nas opozarja, da se moramo naučiti sistemskega pristopa pri ugotavljanju in reševanju problemov. Pri iskanju bistva strukture in dinamike vojne na Slovenskem leta 1991 sem doumel bistvo delovanja sistemov, ki so posledica tako različnih povezav med elementi sistema (notranji razlogi), kot vplivi iz okolja (zunanji razlogi). V okviru osamosvojitvene vojne bom preučeval njene strukturne elemente, ki so bili že navedeni. V skladu s teorijo sistemov bodo strukturni elementi (npr. ljudje, čas in prostor) ponovno obravnavani kot celotni sistemi, kjer bo treba ponovno poiskati posamezne konstitutivne elemente soodvisnosti med njimi.

    Teorija sistemov bo omogočila, da bom lahko objektivno dokazal medsebojno relacijo in odnose med strukturo in dinamiko in kasneje samo naravo strateških, operativnih in taktičnih postopkov in njihovo sinergijo v osamosvojitveni vojni. Sam sistem v okviru splošne teorije sistemov je pomemben za pojasnjevanje strukture in dinamike v vojni, ker združuje množico med seboj povezanih elementov v posebni celoti v danem okolju. Sami elementi imajo končno število zvez in odnosov z drugimi elementi in sestavljajo strukturo sistema. Razpored elementov v sistemu je opredeljen kot struktura. Osamosvojitvena vojna kot sistem posebne vrste s specifično strukturo in množico podsistemov in elementov bo nazorna le v primeru, če bo predstavljena v dinamiki svojih podsistemov oziroma njenih strukturnih elementov. Dinamika sistemov je tudi v tem primeru gibanje pod vplivom zunanjih in notranjih sil. Dokazati bo treba, kako se je nek podsistem (npr. ljudje) obnašal v svojem okolju, ko je bilo treba nevtralizirati in onemogočiti enote JLA v času izvajanja njenih taktičnih in operativnih postopkov. Kako se je navedeni podsistem obnašal v svojem okolju, ali se je celo transformiral (nastopi vprašanje emergence = novo nastajajoča stvarnost), je vedno odvisno od njega samega, pa tudi od sistema, katerega sooblikuje. Ta na videz teoretična vprašanja se pojavijo v objektivni pojavnosti v dneh, ko se je JLA od 27. junija dalje spreminjala v mirujoče nepovezljive sestave. Tudi vojna na Slovenskem in njena notranja strukturiranost bo zahtevala takšen pristop, da bomo spoznali osnovne zakonitosti sistemov: obnašanje, lastnosti, gibanje, obstoj, razvoj, način izmenjave materije, energije in informacije z okoljem. Vse to bo podano v okviru teorije sistemov, ki je v bistvu metodologija za reševanje kompleksnih problemov. Njihovo razumevanje je nova kvaliteta na področju spoznavnih procesov. Iz navedenega sledi, da je izredno pomemben pristop k problematiki, ki jo zajema osamosvojitvena vojna leta 1991.

    Teorija sistemov je nujnost v pogojih preučevanja osamosvojitvene vojne, ker je to veda o spoznavanju zapletenih pojavov. Zapletenost pa nastaja zaradi soodvisnosti med sestavinami sistema, zaradi katerih nastajajo med njimi medsebojni vplivi, ki povzročajo nove lastnosti pojava kot celote, ki jih je mogoče le delno in bolj ali manj (ne)zanesljivo predvideti vnaprej. Brez sistemskega razmišljanja in poznavanja delovanja in sestavin ter odnosov v njem, bi bila osamosvojitvena vojna na ravni strukture in dinamike nerazpoznavna.

    V gornjih odstavkih bomo našli opozorila, ki bodo kasneje natančneje predstavljena, da poveljstva JLA niso upoštevala razmer (odnosov, procesov in soodvisnosti med elementi v podsistemih in celotnem sistemu), ki so se oblikovale ves čas vojne in so bile podvržene spreminjanju. Enote JLA so delovale tako, da niso upoštevale predhodnih dogodkov. Še več: predvsem v poveljstvih JLA se niso zavedali, kako deluje velik sistem, kjer so bile bistvenega pomena tudi pravočasne in kakovostne informacije, ne pa formalno ukazovanje, ki je vodilo k razkroju.

    Nasprotna stran (TO, milica, civilna obramba, civilna zaščita in prebivalstvo) pa je delovala v odprtem sistemu, ki je bil zmožen izmenjevati poleg ostalega tudi informacije z okoljem. Znano je, da ima odprt sistem organizacijsko in samoorganizacijsko zmožnost razvoja, to je prehajanja iz stanja nižje oblike v stanje višje oblike. Ker odprti sistemi izmenjujejo energijo, materijo in informacije z okoljem, ostanejo v dinamičnem ravnotežju – stacionarnem stanju – in na ta način z minimalno entropijo omogočajo svoj razvoj.

    Kdor deluje na načelih odprtega sistema, ohranja lahko svojo strukturo in dinamično ravnotežje. To so dokazale predvsem naše obrambne in varnostne sile, ki so kot oborožene sile iz svojega okolja stalno sprejemale vse potrebno za bojna delovanja in opravila, ki so bila nujna za ohranjanje bojne pripravljenosti. V času trajanja vojne so naši obrambni potenciali prehajali v vedno popolnejše organizacijske oblike, za kar so bile zaslužne predvsem pravočasne informacije.

    Predvsem družbeni sistemi zagotavljajo stabilnost z diferenciacijo, evolucijo, celovitejšo organizacijo, višjo ravnijo kompleksnosti idr. Ravno s pomočjo sistemskega razmišljanja sem dojel diferenciacijo, evolucijo in dinamiko operacij in drugih bojnih delovanj. Če sem oblike oboroženega boja postavil v sistem, sem spoznal soodvisnost bojnih delovanj v enotnem oboroženem boju, kjer sta nastopali obe strani v spopadu: JLA in TO ter milica. Ravno zaradi taktičnih in operativnih uspehov naših oboroženih in neoboroženih sestavov se je spremenila narava strukture, v kateri je delovala JLA (ljudje, prostor, čas in materialna sredstva). Preveč močni so bili vplivi iz okolja, da bi predvsem poveljstva JLA na vseh ravneh izpolnjevala svoje načrtovane naloge. Dr. Matjaž Mulej natančno pojasni, kakšno je to razmišljanje: »Sistemsko razmišljanje je način razmišljanja, ki upošteva soodvisnost (=atrakcijo, neločljivost med deli celote), da lažje dojemamo, obvladujemo in ustvarjamo sinergije (= razvoj sistemov, transcendenco, nove lastnosti). Pri tem so zlasti pomembni odnosi (=reakcije) in iz njih nastaja naravna, družbena in tehniška (samo)organizacija in interakcije (medsebojni vplivi). Razlike so vir odnosov in zato sinergij in so zato vsaj tako pomembne kot skupne lastnosti sestavin, med katerimi obstajajo in nastajajo odnosi (=povezave, stiki relacije). Zadostna in potrebna celovitost namesto (pretirane) enostranosti naj bi bila izid, da bi se izognili razpadu in propadu, ki sicer grozita (težnjo k njima na kratko izraža pojem entropija, vzet iz termodinamike). Če je bilo do sedaj še vedno premalo povedanega o sami dinamiki, bom opisal sistemsko dinamiko tako kot jo je dojel dr. Vladimir Štambuk: »Na kratko rečeno sodi sistemska dinamika v najsodobnejšo obliko teorije organizacije. Pri tem upošteva notranjo strukturo sistema in njen vpliv na proces sprejemanja odločitev v njem. Sistemska dinamika izhaja iz postavke, da so vsi preučevani pojavi (sistemi) celostni in je težko določiti, kateri elementi imajo v danem časovnem razdobju prevladujoč vpliv. Če želimo torej dobiti stvarno sliko sistema in njegovega razvoja (gibanja), moramo na podlagi ustreznih modelov, ki so po svojih značilnostih globalni modeli in verno odražajo strukturo in dinamična razmerja sistema, v prvi vrsti z uvedbo povratne zveze v model, vztrajati na sprejemljivosti in medsebojnem vplivu tako podsistemu, kakor tudi izhodnih in vhodnih učinkov.

    Preden bom obravnaval dejstva zunaj okvira teorije sistemov, bi rad opozoril na izjemen pomen informacije. V Mulejevem delu je dan informaciji velik poudarek tudi takrat, ko nas opozarja, da je pomanjkanje informacij pogoj za entropijo (nered). To temeljno dejstvo se je maščevalo JLA, ker je v operacijah prejemala premalo kvalitetnih informacij. »Pomembno je, kako ljudje uporabljajo informacije, ne stroje«.

    Vojna kot strukturni in dinamičen sistem ter jugoslovanska zvezna vojska

    Jerzy J. Wiatr je v knjigi Sociologija vojske opredelil vojno, vendar te opredelitve ni imel za definicijo. Iz vseh opisov vojne sem jo izbral zato, ker s pomočjo njegovih misli zlahka dojamemo vojno obdobje pri nas.

    Wiatr pravi, da vojne ne moremo pojasniti kot vsoto izključno vojaških aktivnosti, ker le-ta zajema tudi druge aspekte družbenega življenja. Vojna tudi ni čisto vojaška operacija. Prej bi se lahko reklo, da je to takšno stanje družbe, kjer oster konflikt z neko skupino od zunaj najde izraz v oboroženem spopadu. V tem opisu sta dve bistveni resnici, ki nas še kako zadevata: prvič, osamosvojitvena vojna ni bila le izključno vojaški spopad; drugič, pri nas je bilo v družbi takšno stanje, ki je našlo izhod le v oboroženem spopadu, le-ta pa v okviru obrambne vojne.

    Totalnost vojne je zajela globalno slovensko družbo in prav zaradi tega je ta dobila svojstveno podobo in dinamiko. Tega pa nasprotna stran ni predvidela, zato se je znašla v stanjih, ki jih ni zmogla obvladati. To dejstvo bi lahko pomagalo pojasniti tudi ta ugotovitev: »Elementi nedoločenosti, psihologije in interakcije so pravzaprav elementi družbe in Clausewitz bo vojno postavil v zvezo z najbolj splošnimi in najglobljimi elementi dinamike vsake družbe.

    Vojna na Slovenskem je bila kompleksen družbeni spopad, kjer so prišla do izraza ekonomska, politična, ideološka, nacionalna in druga protislovja. Na vsa ta protislovja je treba gledati kot na medsebojno povezan in medsebojno pogojen kompleks. Oborožen boj je bil vojaško bistvo vojne. Če je bila družba na Slovenskem svojevrsten sistem, potem se nam je tudi njena manifestacija – vojna – pojavljala kot odraz, zopet sistem svoje vrste s svojo strukturno naravo in s svojo posebno dinamičnostjo. V tej dinamiki je ena stran (JLA) v spopadu prej izčrpala svoje strukturne kapacitete in ker je prejemala premalo energije, materije ali pa informacij, je zapadla v stanje nereda in nezmožnosti nadaljnjega sodelovanja v oboroženem spopadu. Ta stran je prišla v stanje entropije in nato v stanje poraženosti. Tudi za to vojno bi veljala trditev admirala Branka Mamule, da se je vojna kot fenomen znatno razširila v svojem obsegu in notranjih silnicah. V njeni strukturi se je pojavilo mnogo novih kvalitetnih elementov.

    Mamula je to teoretično dojel, ni pa doumel obsega in notranjih silnic, predvsem pa nečloveškega faktorja v vojni. V svojem delu navaja primer, kako se lahko kljubuje nasprotniku, pa čeprav ima ta oklepno-mehanizirane enote. Nasprotniki (Izraelci) kljub izurjenosti za konkretne operacije na konkretnih smereh in objektih, niso napadli pehotnih sestavov druge strani, ker so bili ti motivirani za obrambo mesta (Bejrut). Tega mesta niso napadli, saj bi imeli velike izgube in tega ne bi prenesla njihova stran v celoti oziroma njihovo javno mnenje (Mamula; 1985).

    Približno dvajset let kasneje se je dokaj podobna situacija odrazila v času napada na Slovenijo. Razlika je bila samo v tem, da so oklepno-mehanizirane enote prodrle v Slovenijo in da so kljub začetni pobudi v operacijah doživele najprej blokade, nato pa tudi uničenje. Očitno je, da se Mamula ni nič naučil iz primerov, katere je dajal za zgled.

    Korenine poraza jugoslovanske zvezne vojske

    Enote JLA niso upoštevale možnosti, da se jim bo zoperstavilo tudi civilno prebivalstvo. Pekrski dogodki jih niso nič izučili. Mariborska županja Magda Tovornik je tri dni po teh dogodkih na mirovnem shodu v Mariboru poudarila, da so si meščani s svojim odločnim in ogorčenim protestom, s svojo hrabrostjo izborili prekinitev izvajanja načrtovanega scenarija. Županja je dejala naslednje: »To mesto in njegovi prebivalci smo se nasilju uprli. Kajti umiritev položaja, prekinitev izvajanja načrtovanega scenarija ni prišla sama od sebe. Izborili so si jo meščani s svojim odločnim in ogorčenim protestom, s svojo hrabrostjo, ko so se postavili na pot oklepnikom in vojakom, s svojim vztrajanjem, da naj vojska in njena oborožitev ostaneta tam, kjer jima je v miru tudi edino mesto – za ograjo vojašnic.

    Mariborska županja je jasno povedala, da so bili naši ljudje poglaviten strukturni nosilec in da se niso prestrašili oklepnikov, ki so v JLA predstavljali najmočnejši element v vojaškem smislu. Kasneje, v osamosvojitveni vojni se je izkazalo, da so ravno ljudje, tako civilisti kot pripadniki TO in milice, zmogli blokirati začetno dinamiko bojnega delovanja enot JLA.

    Ta strukturni element (ljudje oziroma socialni faktor) sta našla že na začetku 19. stoletja tudi Scharnhorst in Clausewitz. V sprostitvi velike človeške energije sta videla, kar je bistveno za strukturo in dinamiko vojne.

    Scharnhorst je našel vzroke poraza v notranjih razmerah. Primerjal je globalne razmere v Franciji in državah, ki so jo napadle in ni iskal vzrokov za poraz le v vodenju in poveljevanju. Scharnhorstova temeljna ideja je bila, da organizacija vojske in operativno vodenje vojne ne more preučevati ločeno od temeljnih družbenih institucij in vrednot. Tudi Clausewitz je postavil fenomenologijo vojne med socialne pogoje in predpostavke. Poudaril je, da je v Bonapartovih kampanjah vojskovanje doseglo neomejeno stopnjo energije in to je zanj osnovni zakon vojne. Vse kar je bistvenega v vojskovanju, izhaja iz transformacije družbe in socialnih pogojev. Kar zadeva Francijo takratne dobe, je postala vojna stvar naroda in to naroda, ki j štel 30 milijonov prebivalcev. Pojasnitev socialnih in političnih pogojev sta zanj odločilnega pomena. Clausewitz je pojasnil tudi odnos med družbenimi pogoji in načinom vodenja vojne.

    Jugoslovanska »ljudska« armada oziroma njena generaliteta je ta dejstva teoretično izvrstno opisovala, vendar je bila zase tako samozadostna, da je v letu 1991 spregledala bistveno, to je poglavitne silnice v vojni. Ravno to se ji je v času spopadov v Sloveniji maščevalo, saj je zavestno izbrisala iz spomina zgodovinsko dejstvo, da je bila učinkovitost ljudskega odpora med osvobodilnim bojem odvisna predvsem od nacionalnega odpora in njegove čvrstosti.

    V jugoslovanski povojni vojaški doktrini (po letu 1945) je bil povsem zapostavljen nacionalni dejavnik kot motivacijska spodbuda za aktivnosti na obrambnem področju. Jugoslovanska vojaška doktrina je precenjevala pomen armade kot edinega varuha socialističnega sistema. Dr. France Vreg je generaliteto imenoval »epigoni pentagonske strategije oboroženega boja«. Ta ni mogla doumeti, da unitaristična koncepcija »srbsko-črnogorske armade« jugoslovanskega ljudstva, ki so jo širili že med NOB, ni sprejemljiva za več nacionalne skupnosti suverenih narodov. Iz Vregovega prispevka bodo poudarjena nekatera dejstva, ki opozarjajo na rezultate raziskav medrepubliško-pokrajinskega raziskovalnega projekta (iz let 1985-1986) Splošna ljudska obramba in družbena samozaščita SFRJ oziroma podprojekta Pripravljenost družbenopolitičnega sistema SFRJ za SLO in DS. Rezultati raziskav v Sloveniji so povzročili pravi vihar v beograjskem vojaškem vrhu, ko so bili leta 1987 objavljeni v časopisu Komunist in dokaj obsežni knjigi. Tedaj so razkrili le delček skrepenele in okostenele armadne strukture, odmaknjene od dogajanj v republiki in samozadostne v svoji slonokoščeni beograjski »trdnjavi«.

    Generalski vrh je bil soustvarjalec zaprtega vojaškega sistema, ki ni več našel stika z "oboroženim ljudstvom". Leta 1991 ga je v Sloveniji "našel", zato je ravno ta vrh doživel vso težo poraza. Generaliteta je vodila operacije samo tako, kot jih je zmogla v danih pogojih, vendar pa je v teh popolnoma zanemarila potrebno povezljivost taktičnih postopkov in bojnih delovanj. Zgovorna dejstva, ki jih je navedel Vreg iz navedenega podprojekta (slovensko-makedonskega), so že pred vojno 1991 dokazovala, da bo JLA poražena in da se ne bo več regenerirala v sistem, kakršen je bil pred agresijo na Slovenijo.

    Vreg je v študiji opozoril, da se je problematika obrambne in varnostne funkcije političnega sistema v miru, zlasti pa njegova pripravljenost za delovanje v izrednih in vojnih razmerah kot raziskovalno področje v prejšnjih obdobjih premalo preučevala. To področje so preučevali vojaški strokovnjaki, teoretiki in profesorji na vojaških akademijah in inštitutih. Teme so koreninile v apologetskem ponavljanju Marxovih tez o "oboroženem ljudstvu". V glavah omenjenih strokovnjakov je bila skrita velikodržavna koncepcija vojnega faktorja, v katerem imata le federacija in vojaški vrh vse pristojnosti: od enotne ureditve sistema do enotnega vrhovnega vodenja in poveljevanja. Jugoslovanski epigoni pentagonske strategije v svojih konstruktih niso videli suverenih republik, njihovih obrambnih sil in človeka v tem centraliziranem in birokratskem sistemu.

    V okviru navedenega projekta so bile dokazane zgoraj navedene anomalije. Slovenska raziskava je skušala analizirati fenomen obrambe malega naroda. Pri tem je ugotavljala možne paralele z izkustvi partizanskega bojevanja v NOB. Preučevali so tudi elemente decentralizacije in avtohtonosti slovenske nacionalne Teritorialne obrambe (TO), pa tudi funkcije drugih delov sistema. Vreg opozarja, da je bila raziskava ovirana. To je verjetno, saj so se zavzemali za multidisciplinarno preučevanje obrambne in varnostne sfere in opozorili, da redukcionistično načelo preučevanja pretežno vojaškega faktorja ne ponuja prave slike. Ugovarjali so tudi tezi, da vojni faktor deluje kot samostojna sila in da hipostaziranje (= da to obstoji kot samostojna stvar) tega faktorja daje napačne rezultate. V nadaljevanju so ugotovili, da obrambna vojna predstavlja polistrategijo, kar pomeni vključevanje vseh sestavin družbene moči neke države. V tem kontekstu je bil poudarjen tudi nacionalni dejavnik v posebnosti nacionalne obrambne vojne. Povsem razumljivo je, da je jugoslovanska vojaška doktrina precenjevala pomen armade kot edinega varuha socialističnega sistema. Tej doktrini je bila tuja vsaka prisotnost nadzornega mehanizma. V omenjenem projektu so problematizirali velikodržavno koncepcijo vojnega dejavnika in pristojnosti federacije. V takšnem strogo centraliziranem sistemu ni bilo prostora za suverenost republik. Predsedstvu SFRJ, zlasti pa zveznemu sekretarju za ljudsko obrambo (ZSLO) je bila dana izključna pravica do vrhovnega vodstva. Zvezni sekretar je tudi neposredno poveljeval vsem poveljnikom TO po republikah in pokrajinah. General Veljko Kadijević (zvezni sekretar pred vojno in med njo), ki je prevzel model centralizirane armade v ZDA, je trdil, da je bila "teritorialna obramba velika prevara". Ravno slovenska Teritorialna obramba je generalu Kadijeviću med vojno dokazala, da je zvezna vojska morala kloniti pred "teritorialno obrambo kot veliko prevaro". General Kadijević ni razumel preprostega dejstva, da je vključevanje vseh dejavnikov družbene moči neke države nekaj, kar je daleč močnejše od JLA, še posebej v pogojih nacionalne obrambne vojne. Če bi takrat postavili v nasprotje "pentagonsko strategijo oboroženega boja" JLA in moč, ki je izhajala iz družbenih, političnih, socialnih, vojaško-geografskih in mnogovrstnih človeških potencialov v Sloveniji, bi brez težav ugotovili, komu je pretilo najslabše v bodočem oboroženem konfliktu. Če bi to dojeli tudi v JLA, bi se ta drugače pripravila na agresijo. Mnenja sem, da je bila JLA nesposobna organizirati in izvesti agresijo na Slovenijo, saj je bila njena nestvarna strategija neučinkovita v obrambni vojni, kjer se je lahko odrazila polistrategija slovenskih obrambnih potencialov. V študiji je Vreg opozoril, da poteka odločanje po dveh kanalih: po normativno zamišljenem in po neformalnem. Sam sistem (JLA) je dosegel institucionalno hipertrofijo in nefunkcionalnost. Zaradi tega je institucionalna hipertrofija in prevelika institucionalizacija povzročila neracionalnost in entropijo sistema.

    Institucionalna hipertrofija je v letu 1991 povzročila neracionalno obnašanje, pomanjkanje nujnih informacij in na kraju entropijo. Vojaški vrhovi se niso zavedali, da je njihova armada vse bolj osamljena in vse manj povezljiva znotraj in z narodi v zvezni državi. Postajala je celo odvečen sistem in moteča organizacija, kjer je bil njen generalski vrh vse bolj navezan na iluzije v kompleksnem sistemu (JLA), ki ni obvladal strukturnih elementov v času vojne v Sloveniji.

    Vodenje in poveljevanje v jugoslovanski zvezni vojski in slovenskih obrambnih strukturah

    Mehanizem vodenja in poveljevanja v JLA je deloval na štirih ravneh: strateški, strateško-operativni, operativni in taktični. Strateško raven je Predsedstvo SFRJ v funkciji Vrhovnega poveljstva oboroženih sil (OS) izvajalo s štabom Vrhovnega poveljstva OS in strateškimi poveljstvi bojevališč. Na strateški ravni je Predsedstvo SFRJ delovalo kot Vrhovno poveljstvo OS, ki pa je bilo v času agresije na Slovenijo omrtvičeno, saj ni imelo predsednika. "Stipe Mesić ni bil izvoljen za predsednika, še prej je bil na silo zamenjan albanski predstavnik in že več kot mesec dni se predsedstvo praktično ni več sestajalo v zadostni, legalni sestavi". Predsedstvo SFRJ oziroma Vrhovno poveljstvo OS je delovalo na strateški ravni tako kot Zvezni izvršni svet (ZIS), Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo in Generalštab OS. ZSLO se je že pred napadom na Slovenijo pojavljal kot štab Vrhovnega poveljstva OS. To je bil štabni in strokovni organ Vrhovnega poveljstva OS. Predstavnik tega organa je bil general Veljko Kadijević z določenimi pravicami in pristojnostmi na področju vodenja in poveljevanja, njegov namestnik pa general Blagoje Adžić, načelnik generalštaba. Pomembno vlogo pri napadu na Slovenijo sta imela ZSLO in v njegovem okviru Generalštab OS (GŠOS). Po spremembah v strategiji obrambe, organizaciji in poveljevanju oboroženim silam leta 1988, je postal GŠOS praktično najpomembnejši organ na področju štabnih opravil, kar se je odražalo v sistemu vodenja in poveljevanja. Čeprav je po Zakonu o ljudski obrambi Predsedstvo SFRJ kot Vrhovno poveljstvo OS preneslo določene pristojnosti na ZSLO in GŠOS, sta se ta dva organa v kriznih razmerah samovoljno razglasila za štab Vrhovnega poveljstva OS. Prilastila sta si pravico pri vodenju in poveljevanju, ki jima po zakonu ni pripadala. General Martin Špegelj je dokazal, da so bila celo poveljstva bojevališč podrejena ZSLO in s tem tudi GŠOS. Tako je bila zanemarjena vloga Predsedstva SFRJ kot Vrhovnega poveljstva OS. Iz tega je razvidno, da sta imela ZSLO in GŠSO izredno pomembni vlogi, saj sta morala obvladovati vse ravni vodenja in poveljevanja v oboroženih silah. Prav zaradi učinkovitega izvajanja operacij je bila od leta 1988 na bojevališčih (vojaških območjih) uvedena strateška raven vodenja in poveljevanja oziroma izvajanja oboroženega boja. Ugotovljeno je bilo, da bi bilo za Vrhovno poveljstvo OS preveč obremenjujoče, če bi bila samo njemu prepuščena strateška raven vodenja oboroženega boja na celotnem jugoslovanskem vojskovališču. Strateška raven vodenja in poveljevanja je tako zajela tudi strateške grupacije v 5. vojaškem območju oziroma v Severozahodnem bojevališču s sedežem v Zagrebu. Takšno opredelitev je določala Strategija splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite SFRJ, ki je bila sprejeta leta 1987.

    V Zagrebu je bil tudi sedež 10. korpusa kopenskih sil in 5. korpusa za protizračno obrambo in vojno letalstvo. Korpusi s svojimi poveljstvi so bili na operativno-taktični ravni. Poleg že dveh navedenih korpusov v Zagrebu je imel 13. korpus sedež na Reki, 14. korpus v Ljubljani, 31. korpus v Mariboru in 32. korpus v Varaždinu. Vsi ti korpusi so sodelovali v vojni na Slovenskem. Na taktični ravni so bile osnovne in združene taktične enote npr. od brigade in polka navzdol.

    Učinkovito vodenje in poveljevanje bi potekalo le tako, da bi upoštevali ravni vodenja in poveljevanja v JLA, vendar je bilo to med vojno v Sloveniji mnogokrat takšno, da je strateška raven, brez vednosti strateško-operativne ravni posegala celo v taktično raven. Tako je že prvega dne prišlo do vzpostavitve neposrednih zvez med organi štaba Vrhovnega poveljstva in četnimi poveljstvi mimo poveljstva 5. vojaškega območja, kar sicer ni bilo v navadi. General Konrad Kolšek je opozoril tudi na pomembno dejstvo, ki je zmanjševalo učinkovitost poveljevanja in krnilo avtoriteto poveljnika vojaškega območja. "Ukazi in naloge, pomembni za reševanje posameznih vprašanj, so bili s strani štaba VK (Vrhovne komande) mnogokrat dani le ustno, prek sredstev zvez, ne z dovolj jasno opredeljenim ciljem, in so bili pogosto naslovljeni na posamezne starešine, mimo komandanta, tako da je bilo mogoče sumiti, da gre za prikrivanje nekaterih dejavnosti – Informacije o takih pojavih so sledile dosti pozneje, ko so bile stvari že končane."

    Ta dejstva dokazujejo, da je sistem vodenja in poveljevanja v JLA deloval po napačnih smernicah, zato niso bile te ravni med seboj soodvisne in povezane. Predvsem na strateški ravni niso upoštevali sinergije to je povezljivosti med strateško in strateško-operativno ravnijo.

    Na drugi, slovenski strani pa so bile vse ravni vodenja in poveljevanja medsebojno usklajene, kar se je še najbolj izkazalo v najtežjih trenutkih. Da bi se usklajeno vodenje in poveljevanje nadaljevalo, je bilo treba 28. junija učinkovito ukrepati. Janez Janša je stanje in ukrepanje opisal takole: "Na vsak način smo morali spet izenačiti pritisk. Grozil je padec morale. Letal nismo imeli, protiletalskih raket komaj za pokušino. Nasprotnik se na to ni oziral. Ne da bi izbiral, je udarjal tudi po civilnih ciljih. Preostalo nam je samo eno: ofenziva na vseh točkah, kjer smo bili najmočnejši. Na zemlji torej. Ob enajstih sem napisal depešo, ki smo jo nemudoma odposlali: REPUBLIŠKA KOORDINACIJSKA SKUPINA, Vsem koordinacijskim podskupinam – UKAZUJEM 1. Na vseh točkah, kjer so obrambne sile Slovenije v taktični prednosti, izvršite ofenzivne akcije proti okupatorskim enotam in objektom… 5. V vsaki pokrajini obvezno izvedite vsaj eno uspešno ofenzivno akcijo takoj. Poudarek naj bo na uničenju poveljniških mest okupatorske vojske, posebno tistih, na katerih poveljniki nastopajo z najbolj ekstremnimi stališči." Ukaz so podpisali: Janez Slapar, Janez Janša in Igor Bavčar. V Sloveniji so bile ravni vodenja in poveljevanja močno prepletene s koordinacijskimi organi na državni in pokrajinski ravni. Kombinacija vodenja in poveljevanja ter koordiniranje je takoj pokazalo svoje prednosti na ravni strategije, operatike in taktike. Republiška koordinacijska skupina, v kateri so bili za bojna delovanja vseh vrst odgovorni zgoraj navedeni, je obvladala strateško raven. Če poenostavim ravni vodenja in poveljevanja v Sloveniji, potem lahko zapišem, da sta bila, kar zadeva obrambne strukture, na strateški ravni izrednega pomena Republiški sekretariat za ljudsko obrambo in Republiški štab za teritorialno obrambo. Na operativni ravni so delovali pokrajinski štabi v povezavi s pokrajinskimi koordinacijskimi podskupinami, na taktični pa območni štabi za TO. Na vseh ravneh od strateške do taktične so s pripadniki TO sodelovale vse sestavine organov za notranje zadeve in milica. V naših obrambnih sestavih so prišla med osamosvojitveno vojno do izraza vsa osnovna načela vodenja in poveljevanja: enotnost, neprekinjenost, elastičnost, učinkovitost in operativnost. Na nasprotni strani so bili ti principi prej izjema kot pravilo.

    Slovenske obrambne sile so delovale v sistemu vodenja in poveljevanja ter koordinacije, ki je bil izredno prožen in sprejemljiv za vojaške aktivnosti. Dinamičnost tega sistema je omogočala Republiška koordinacijska skupina in vse pokrajinske podskupine, ki so usklajevale vse strukturne elemente, da nastopajo tako v oboroženem boju kot v vojni. Analiza delovanja našega obrambnega sistema bi pokazala veliko notranjo soodvisnost, povezljivost, kooperativnost, pretok informacij in sredstev.

    Strukturni elementi in dinamičnost v oboroženem boju

    Že pred vojno v Sloveniji se je marca 1991 pojavilo do tedaj javnosti neznano telo: Štab Vrhovnega poveljstva OS SFRJ. Takrat je postalo očitno, da so se vojaški vrhovi povsem znebili nadzora nadrejenih institucij in da se bodo ravnali po svojih opredelitvah. Brez Vrhovnega poveljstva (Predsedstva SFRJ) je JLA lahko shajala, saj je našla nadomestilo v ZIS, ker ga je potrebovala. Ta zvezni organ je omogočil JLA, da "reši Jugoslavijo" tudi z golo vojaško silo. S tem si je docela zapravila legitimnost. Tem hotenjem se je morala Slovenija upreti organizirano in dovršeno glede na razpoložljive strukturne dejavnike.

    Struktura in notranja dinamika osamosvojitvene vojne se je v Sloveniji opirala na takratni še ne izoblikovani "nacionalno-varnostni sistem Slovenije". Ta pa je kljub temu pokazal svojo praktično naravo, ker je omogočal vsem sestavinam slovenske družbe, da so sodelovale v obrambnih aktivnostih. V vojno se ni "odšlo" v nekem neurejenem stanju, saj so že bile določene strateške opredelitve, poleg tega pa še vrsta normativnih aktov. Strateške opredelitve so dajale smernice oboroženemu boju in kasneje bojnim delovanjem na ravni operativnih in taktičnih postopkov.

    Da je oborožen boj v vojni na Slovenskem "pognal" v učinkovito delovanje in soodvisnost vse strukturne dejavnike, je zasluga sorazmerno dobre pripravljenosti na našem strateškem nivoju. Že pred vojno so bile izdelane smernice predsedstva in zatem potrebni dokumenti. Na podlagi teh odločitev ter upoštevaje dokument Možne variante osamosvajanja z obrambnega vidika, ki je služil za orientacijo tudi pri sprejemanju strateških odločitev, je bil v prvi polovici junija izdelan tudi operativni načrt obrambnih in varnostnih ukrepov. Ta je omogočal koordinacijski skupini na ravni države, da so se uskladili načrti TO, milice, civilne obrambe in civilne zaščite.

    Janez Janša in ostali v Republiškem koordinacijskem telesu so že pred vojno lahko opazili množico problemov in temu primerno so morali prilagoditi tudi svoje delovanje. Prvo, kar se je v vojni pokazalo, je bila ravno kompleksnost v raznih procesih in vrsti dogodkov zaradi zapletenosti odnosov med sestavinami to je strukturnimi dejavniki. Ugotoviti bo treba, kako je bila vsota medsebojnih vplivov v sistemu soodvisna s spontanim samoorganiziranjem zaradi vojne in z v njej pogojeno posebno socialno klimo. Naš kompleksni in v mnogočem samoorganiziran sistem je postal prilagodljiv oziroma adaptiven.

    Delovanje civilne obrambe v osamosvojitveni vojni leta 1991

    Ker se v mojem prispevku večkrat pojavlja izraz oziroma sintagma "civilna obramba", je nujno, da o njej povem toliko, da bo ta pojem razumljiv. Obenem pa moramo spoznati njeno vlogo med vojno leta 1991, saj ne moremo zanemariti nečesa, kar je prispevalo k zmagi. Dr. Marjan Malešič je v razpravi Civilna obramba v sistemu nacionalne varnosti obširno in strokovno obdelal področje te vrste obrambe. V posebnem delu svoje razprave je opredelil, kaj naj bi predstavljalo civilno obrambo. V podnaslovu Civilna obramba in obramba civilne družbe je avtor uvrstil v okvir civilne obrambe: civilno zaščito, gospodarsko obrambo, obrambno-zaščitne ukrepe v sferi oblasti, neoborožen upor agresiji in psihološko obrambo.

    Kakšen je bil odnos do civilne obrambe, je razvidno iz naslednje ugotovitve: "Kot smo na začetku tega poglavja nakazali, smo oboroženemu uporu proti sovražniku (vojaška obramba) ob oboroženem napadu postavili po robu nekatere prvine civilne obrambe. Primerjava stališč slovenske populacije in pripadnikov TO pokaže, da skupini velik pomen pripisujeta zaščiti ljudi, materialnih in kulturnih dobrin ter da pripadniki TO dajejo izrazitejši poudarek oboroženemu boju. – Pri pripadnikih TO je večja podpora oboroženemu boju šla na račun manjše podpore prvinam civilne družbe (razen civilne zaščite)".

    Med oboroženim spopadom v Sloveniji je bila tudi psihološka obramba Sekretariata za informiranje in slovenskih množičnih medijev zelo učinkovita. Očitne so bile predvsem naslednje funkcije psihološke obrambe: informiranje državljanov (civilistov in pripadnikov TO oziroma policije) o poteku vojnih delovanj, o "politični dinamiki" ter o ukrepih zaklanjanja in zaščite nasploh; propagandno delovanje proti agresorju in pozivanje njegovih vojakov in oficirjev, naj zapustijo enote; obveščanje in propagiranje lastnih ciljev v svetovni javnosti.

    Malešič je v svoji razpravi podal kar nekaj definicij civilne obrambe. Poleg teh tudi lastno. Avtor ugotavlja: "Izraz civilna obramba nam pomeni tisti del obrambno-zaščitne dejavnosti družbe, katere prednostni namen je z nevojaškimi in nenasilnimi sredstvi zavarovati ljudi, družbene in osebne vrednote, gmotne in kulturne dobrine ter zagotoviti nepretrganost političnega, gospodarskega in kulturnega življenja v posamezniku in skupnosti neprijaznih razmerah - ob naravnih nesrečah, v izrednih razmerah in v vojni".

    Civilna obramba in vojaška obramba sta v letu 1991 izhajali iz sistema, ki še ni bil toliko normiran, da bi civilna obramba prišla še bolj do izraza. Malešič navaja razlog, zakaj se niso odrazile očitne neoborožene oblike upora proti nasprotniku. Razlog je verjetno tudi v načinu vojskovanja in relativni kratkotrajnosti vojne.

    Sistem, v katerega sta sodili civilna in vojaška obramba, je kljub temu pokazal svojo povezljivost in učinkovitost. Strukturni dejavniki v osamosvojitveni vojni so bili usmerjeni v ohranjanje svoje soodvisnosti. Že 27. junija se je izkazalo, da se obrambna vojna ohranja s polistrategijo (izraz F. Vrega), kar pomeni, kot je bilo že poudarjeno, z vključevanjem vseh sestavin družbene moči neke države. Ta izrazito kompleksen sistem, v katerem so bile udeležene obrambne, varnostne in zaščitne prvine, je bil zmožen zadržati agresijo, ki se je odražala v relativni negibljivosti in neustreznem delovanju njenih strukturnih elementov.

    Kratek pregled osamosvojitvene vojne za Slovenijo

    Če je JLA že pred agresijo poudarjala "človeški dejavnik", ga od 26. oziroma 27. junija 1991 dalje ni znala pa tudi ne zmogla več uporabljati, ker je bila preveč obremenjena s taktiko oklepno-mehaniziranih enot, ki naj bi dosegle načrtovane cilje. S tem so se ukvarjala poveljstva na vseh ravneh: od strateškega (Beograd), strateško-operativnega (Zagreb) do poveljstev korpusov in taktičnih enot. V Sloveniji so na "človeški dejavnik" gledali skozi drugačen zorni kot. O tem nas seznanja dr. Ljubica Jelušič: "Sodimo, da je ravno obramba domovine, ki jo zaradi velike pripravljenosti na tveganje in žrtvovanje med slovenskim prebivalstvom štejemo med temeljne slovenske družbene vrednote, dokončno sooblikovala zavest borcev Teritorialne obrambe med oboroženimi spopadi z zvezno vojsko v juniju in juliju 1991 v Sloveniji, in sicer zavest o tem, da se borijo za pravično stran". V strukturnih elementih v času mnogih vojn je bil človek vedno upoštevan, saj je bilo od njegove usposobljenosti, bojne pripravljenosti in motivacije odvisno, kako se bodo izkoristili prostor, čas in tehnologija. Te ugotovitve so se izkazale v slovenskih obrambnih strukturah, kar se je obrestovalo, še posebej zato, ker smo se Slovenci morali sami vojskovati proti velikim vojaškim potencialom 5. vojaškega območja. Lahko bi se zgodilo, da bi se morali boriti proti celotni zvezni vojski, če bi bile mobilizirane enote iz 1. in 3. vojaškega območja, kar se je načrtovalo. Ravno zaradi osamljenega odpora v Sloveniji sta morala koordinacija in vodenje ter poveljevanje dobro in usklajeno delovati, saj smo se morali Slovenci sami upreti enotam iz celotnega severozahodnega bojevališča. Hrvaška, ki je istega dne kot Slovenija razglasila samostojnost, pa je bila ob napadu na Slovenijo pasivna. Sinhroniziran oziroma skupni obrambni načrt Hrvaške in Slovenije je "padel v vodo".

    Jugoslovanska zvezna vojska je 27. junija napadla suvereno Slovenijo z enotami iz 5. vojaškega območja. Tega dne so prodirale oklepno-mehanizirane enote iz 10. (zagrebškega) in 32. (varaždinskega) korpusa v smeri proti mejam in ciljem v notranjosti Slovenije. Težišče napada JLA je potekalo po osrednji smeri proti Ljubljani oziroma letališču Brnik. Drugi dve smeri sta bili zahodna (primorska) in vzhodna (Štajerska). Razglašeni cilji so bili: vzpostavitev suverenosti "SFRJ" na mejah in končno - postavitev nekakšnega marionetnega režima ob predhodni likvidaciji TO. Slednje so nameravali opraviti nekoliko kasneje.

    Obdobje pred "drugim valom" je objektivno opisano v knjigi Janeza Janše Premiki. Janša je opozoril, da je bila takoj po agresiji oblikovana analitična skupina. Ta skupina je za Predsedstvo RS in operativno skupino (koordinacijsko telo na državni ravni) vsak dan razčlenjevala vojaško-politični položaj. Drugega julija, pred začetkom "drugega vala" v agresiji, je bila izdelana tudi ocena obdobja pred agresijo. V tej oceni je zapisano, da je okupator usklajeno z državnim vrhom Jugoslavije pripravljal agresijo na Republiko Slovenijo po predčasno izdelanem načrtu "BEDEM". V nadaljevanju je zapisano, da je okupator opravil pravočasne politične, psihološko-propagandne, strokovne in materialne priprave na agresijo. Državni in vojaški vrh je aktivno sodeloval v teh pripravah. Bojna pripravljenost okupatorja naj bi bila fizično nad moralno pripravljenostjo.

    Obrambna in napadalna sila sta si bili na začetku v nekakšnem ravnotežju do četrtka, 27. junija zvečer. Oklepne enote in vojašnice JLA so bile naslednji dan blokirane in so pristale na premirje. Nasprotnik je prišel v položaj, ki je bil zanj povsem nepričakovan. Na nepričakovane razmere je naletel tudi takrat, ko je kljub slabo (ne)postavljenim barikadam prodiral od Vrhnike proti Ljubljani oziroma brniškemu letališču in tega ni zavzel zaradi pravočasnih informacij. Del tankovskega bataljona je prodrl v njegovo neposredno bližino, vendar je bil blokiran. Namesto oporne točke je ta enota pomenila kritično točko pri vodenju operacij. JLA se tako ni posrečilo, da bi imela pobudo pri taktičnih in operativnih postopkih, kar je povzročilo zastoj v njenih bojnih delovanjih.

    Od začetka agresije se je izvajala proti enotam JLA elastična zadrževalna obramba. Poleg cestnih blokad so enote JLA po 27. juniju morale spoznati, kakšni so učinki bočnega protioklepnega in protipehotnega bojnega delovanja. Branjene cestne blokade in hkratno bojno delovanje enot TO in milice je zmanjševalo dinamičnost nasprotne strani do takšne mere, da so marsikje postali mirujoča tarča s komaj omembe vredno obrambno možnostjo (predvsem na območju 2. in 7. PŠTO). General Kolšek je že prvi dan spopadov - 27. junija - spoznal, da je položaj v smereh premikov in uporabe oklepnih in mehaniziranih enot težak, ker so se vrstili napadi (TO in milice) z vsemi razpoložljivimi sredstvi, pa tudi ker so bile ceste in poti blokirane. Na sedmih predvidenih smereh proti meji so se premiki odvijali počasi. Še posebej je na JLA vplivalo karakteristično zemljišče, znatna številčna premoč in način delovanja sil TO. Zaradi tega se je bilo treba odločiti, naj enote, ki ponoči niso prispele v predvidene rajone, ne izvajajo nadaljnjih premikov. Izdano je bilo povelje za krožno obrambo. Avtor je zapisal, kar je še posebej zanimivo, da so ponoči pričakovali akcije TO, po načelih partizanske taktike (Kolšek, 2001). Prvi dan spopadov je dokazal, da se je Štab Vrhovnega poveljstva uštel in da je nalogo načrtoval nerealno in ni pričakoval takšnega ravnanja Slovencev. Nihče naj si ne bi mislil, da se bo Slovenija uprla in da bo kakršenkoli oborožen spopad.

    Že na začetku spopadov je general Kolšek spoznal, da pripadniki TO lahko napadajo po načelih partizanske taktike. Pred takšno taktiko pa so bile enote JLA v vojašnicah in mejnih stražnicah povsem nemočne, četudi so bile popolnjene stoodstotno. Ne glede, kje so bili ti objekti in kakšno je bilo njihovo zavarovanje tudi po globini, so še vedno predstavljali nepremičen objekt. Tega pa so lahko obkolili in ga tolikokrat napadli, kolikor je bilo načrtovano ali potrebno. V osamosvojitveni vojni so bile vojašnice relativno varne, zato pa so bile mejne stražnice in skladišča orožja toliko bolj željen cilj TO in milice. V teh dejstvih se odražata dve stanji na obeh straneh: statičnost in dinamika. Prednost sta imeli TO in milica, ki sta izvajali dinamična bojna delovanja še posebej na objekte, ki sta jih lahko obkolili in napadli brez prevelikih tveganj.

    Za takšno situacijo bi veljalo: "Vsaka sprememba tega položaja, ki bi jo prineslo nadaljevanje vojne dejavnosti, mora voditi k slabšemu. Najslabši položaj, v katerega lahko zaide vojskujoči se, je popolna brezbrambnost." (Clausewitz). Doslej se je premalo preučilo, kaj vse je poleg bojnih akcij vplivalo na upočasnitev oklepno-mehaniziranih enot JLA. Te enote so kot najmočnejša potencialna sila ob blokadah izgubile svoje taktično-tehnične lastnosti in so postale tarča. Iz tega sledi Clausewitzeva ugotovitev: vsak zastoj v vojnem aktu se pojavlja kot nesmisel.

    V tem času so pomembno vlogo odigrali naši mediji in osrednji informacijski center v Ljubljani. Ta je ogromno prispeval k informiranju in motivaciji vseh, ki so sodelovali v vojni ali pa bili z njo kakor koli povezani. Te informacije so sproščale energijo in iniciativnost ljudi. Vse to je prispevalo k dinamičnosti oziroma odporu vseh potencialov na celotnem slovenskem ozemlju. Jelko Kacin, minister za informiranje, je to opisal tako: "Rdeča armada je grobo napadla prav sedež radia in TV (baltske republike v oktobru 1990 v času razglasitve samostojnosti) ter tako poskusila onemogočiti obveščanje domače in tuje javnosti in zlomiti proces osamosvojitve. V Ljubljani takega spopada nismo smeli dopustiti – Vojaški napad Beograda in vojaška obramba samostojne Slovenije sta bila videti realno možna, brez stalne in prepričljive medijske prisotnosti in prevlade pa je bil projekt lastne in samostojne države videti prej iluzija kot realnost.

    Nastajala je nova, za JLA nepričakovana situacija, saj so dobile obrambne sile Republike Slovenije nalogo, da preidejo v ofenzivne akcije. Dne 28. junija je bil položaj enot JLA podoben položaju francoskih čet v bitki za Dien Bien Fu. Manever na zemlji je bil zanje povsem onemogočen, saj so se postavljale barikade na komunikacijah. Večji del močnejših oklepnih kolon JLA je bil blokiran, zato je bilo poslano v akcije letalstvo. Da ne bi Slovencem padla morala zaradi delovanja letalstva, je preostalo le eno: sprožiti je treba ofenzivo proti JLA na vseh točkah, kjer so bile enote TO najmočnejše - na zemlji.

    Blokirane enote so postale tarča napadov TO in milice. Niti letalski napadi, ki jih je bilo v petek, 28. junija, sorazmerno mnogo, niso JLA pripomogli, da bi dobila pobudo. Še istega dne ob 21. uri je bilo zaradi nemoči JLA sklenjeno premirje. Za slovensko stran to premirje ni predstavljalo nikakršnega problema, saj so bile njene enote pripravljene kadar koli zaustaviti vojaške operacije JLA, kar se je v naslednjih dneh tudi pokazalo.

    Po 28. juniju so bile blokirane tudi vojašnice, zato niso mogle enote v njih vzpostaviti taktičnega stika z enotami na komunikacijah. S tem je bila onemogočena koncentracija njihovih sil pa tudi izvedba manevrov. Vojašnice so bile praktično "samoizolirane", saj so se poveljstva in enote v njih zavarovale z dokaj nenačrtnimi in neurejenimi minskimi polji. S tem je bil onemogočen izpad iz vojašnic, kar je še dodatno blokiralo dinamiko v operacijah JLA.

    TO se je posluževala tega, kar je spoznal že Clausewitz, ko je dejal: "Iz tega sledi, da mora napadalec prihajati po cestah in po poteh, kjer ga ni težko opazovati, medtem, ko se branilec razporedi v kritju in do odločilnega trenutka za napadalca ostane skoraj neviden". Ker je bil napadalec (JLA) preveč navezan na cestne komunikacije, je pač uporabljal le-te. Na njih pa ni ostal neopazen, zato so ga lahko enote TO napadle v času in kraju, ki so ga same določile. V raznih delih je premalo poudarjeno prav to, da so pripadniki TO in milice zmagovali zato, ker so bolje izkoriščali prostor, čas, število borcev, pa tudi presenečenje, manever, udar in ogenj. To se že uvršča med strukturne elemente oboroženega boja.

    Mnogi opisujejo napade, vendar ne vedo natančno, kaj je pripomoglo k uspehu. Ne doumejo, da so morala priti do izraza načela partizanskega oziroma teritorialnega dejstvovanja: izbira cilja, presenečenje, izogibanje frontalnega dejstvovanja, manever, množičnost in aktivnost, izbira in izražanje težišča dejstvovanja, ekonomičnost uporabe sil, premoč in vsiljevanje lastnega načina dejstvovanja.

    Samo takšna načela so morala izhajati iz naše strategije, operatike in taktike. V kolikor bi bila zanemarjena, se taktični postopki ne bi izrazili v operativnih uspehih. Zgoraj navedena načela smo izvajali v času osamosvojitvene vojne nemoteno, zato je bila naša stran uspešnejša v dinamičnem vojskovanju, ki ga zahtevata inferiornost oborožitve in blokiranje nasprotnika na komunikacijah. V kolikor je šlo za frontalno bojevanje, je potekalo v smislu "strategije posrednega nastopanja" (po Liddell Hartu) in po načelih taktične oziroma operativne premoči.

    Zgoraj navedena dejstva govorijo v prid trditvi, da je v osamosvojitveni vojni zmagala tista stran, ki je znala optimalno izkoristiti strukturne dejavnike, ki so postali silnice notranje dinamike. V načinu vojskovanja, kakršen se še ni uporabljal do tega časa (1991), je morala slovenska stran izvajati vodenje in poveljevanje ter koordinacijo posebne vrste. Ravno zato je prišla do takšnega izraza Republiška operativna koordinacijska skupina, saj je le takšno telo z dinamičnim centrom (J. Janša, I. Bavčar in J. Slapar) lahko udejanjilo soodvisnost in povezljivost, še posebej v slovenskem operativnem prostoru. To je povzročilo, kar je opisal Mulej: "Poveljniki pogosto pozabijo, da oblast ni pravica do privilegijev, ampak dolžnost razmišljati celoviteje kot podrejeni in slednjim priskrbeti informacije in druge pogoje, da zmorejo dobro opraviti svoje naloge. Podrejeni imajo pravico razmišljati manj celovito in ustvarjalno, a dolžnost se dovolj poglobiti v svoje (delne) naloge, jih dobro izvesti in o tem dati dobre informacije." (Mulej, 2000) V tem kontekstu je zanimiva Malešičeva ugotovitev, da je agresija na Slovenijo pokazala, da sta usklajeno delovala tako obrambni kot zaščitni sistem in da je delovanje obeh "sestavin oboroženih sil", se pravi, Teritorialne obrambe in organov za notranje zadeve, potekalo bolj usklajeno. Poleg tega je avtor navedel, kar bi se v načelu ujemalo z Mulejevo trditvijo, da se je kazala "samoiniciativnost v velikih pooblastilih poveljnikov pokrajin in območij in da akcije izvajajo tam, kjer so po lastni presoji ugotovili, da bodo akcije uspešne" (Malešič, 1998).

    Pri preučevanju sem prišel do spoznanja, da so se naše sile razmestile v skladu z oceno, ki je bila določena na strateškem nivoju. Tako so lahko izpeljale posebne taktične manevre in operativne postopke na celotnem slovenskem prostoru. Sile so bile razporejene v nekakšnem "mrežnem sistemu", ki je omogočal naglo koncentracijo sil TO in milice brez pretiranih pohodov, lahko pa so se ravno zaradi tega izvajali potrebni manevri, kombinirani z udarom in ognjem.

    Nasprotna stran pa nas v marsičem preseneča, saj ni poznala tistih lastnosti prostora, ki bi utegnile biti zanjo usodne, še posebej za njene oklepno-mehanizirane enote. Tem enotam so v JLA dajali pretiran pomen. Njihova poveljstva so poleg ostalega premalo upoštevala tudi oklepno prehodnost določenih območij. Marsikje so oklepniki zavozili zunaj cestišča, celo v močvirnat teren, ki so ga poveljstva taktičnih enot "spregledala".

    Poveljstva JLA na vseh ravneh so brez potrebne načrtnosti in previdnosti uporabljala oklepno-mehanizirane enote, nekako tako, kot da ne bi poznala taktike, predvidene za takšne enote. Iz knjige nemškega častnika Middeldorfa, ki je opisal vojno v Rusiji od leta 1941 dalje, lahko izvemo, da se oklepne enote ne uporabljajo na ozkem prostoru, pa tudi ne tam, kjer je zemljišče preveč razgibano, poraščeno ali prepredeno z ovirami (Mideldorf, 1958). Navedeni pisec je opozoril, da ni nikakršnih "izvidniških nalog", ki bi bile ločene od "bojnih nalog". Avtor knjige je spoznal, da potrebujejo oklepna vozila, še posebej tanki, posebno izurjene ljudi, t. i. oklepne grenadirje, ki morajo ščititi oklepnike. Oklepni grenadirji spremljajo tanke na posebnih vozilih. Svojo vlogo opravijo na zelo gozdnatem terenu ali na zemljišču, ki otežuje gibanje tankov, pa tudi tam, kjer je oteženo gibanje tankov zaradi nasprotnikovih minskih polj ali protitankovskih rovov. Vloga grenadirjev pride do izraza tudi ponoči, v mraku ali v megli in snežnem metežu (Mideldorf, 1958).

    Izvidništvo je borba (Mideldorf, 1958), vendar so to dejstvo oklepne enote JLA premalo upoštevale. Tudi za oklepne enote naj bi veljal Moltkejev izrek: "Ločeno marširati in skupno se boriti." Za uspeh naloge je odločilnega pomena presenečenje. To se ne načrtuje le za način izvedbe napada, ampak z izbiro kraja napada, smeri napada in z začetkom napada (Mideldorf, 1958).

    V nadaljevanju je avtor zapisal, da vsaka sprememba in prekinitev v delovanju predstavlja izgubo v času in na moči. Boljše je v napačnem poslu vztrajati do kraja, kakor biti v pravilnem negotov. Ne marširati, ampak delati (Mideldorf, 1958). Kdor je preučeval taktične postopke oklepnih enot JLA je spoznal, da so bili premalo povezani z vztrajnostjo in delovanjem.

    Middeldorf si je nabral dovolj izkušenj, da je spoznal, da potrebujejo tanki oziroma oklepne enote izvidništvo in podporo v lastnih sestavih (oklepni grenadirji). Opozoril je tudi, da se ne sme tankov uporabljati na zoženih terenih in na zelo gozdnatem zemljišču. V skladu s Clausewitzevo teorijo je najslabše, če se prekine delovanje, saj se takrat pade v stanje brezbrambnosti.

    Oklepne enote JLA so delovale tako, kot da ne bi obstajala praksa, kako se morajo oklepniki bojevati v različnih razmerah. Zanemarili so ta del vojaških izkušenj (pred in po Middeldorfu), pa tudi pravila za vojskovanje oklepnih enot. Pri prodiranju v notranjost Slovenije so "pozabili" na pomen izvidništva, kakor na mnoge pasti, ki so bile prisotne v prostoru (cestne blokade, branjene ovire, zasede, nevozna območja zunaj komunikacij, poraščenost tal idr.). Vse to je zmanjševalo dinamiko premikov in celo povezljivost z enotami v vojašnicah. Oklepne enote niso bile uporabljene kot najpoglavitnejši element v tistem delu strukture, ki jo pojmujemo kot tehnologijo in oborožitev. Oklepno-mehanizirane enote JLA se niso ravnale v skladu s taktiko, ki jim je bila določena. Prehodnost zemljišča izven poti se je v priročnikih ali drugih delih ocenjevala na osnovi izvršitve manevra, obvladovanja in obhoda cone (odseka), kontaminacije ali rušenja, ki ga je povzročil nasprotnik (Babić, 1981: 116). V priročnikih in učbenikih pa niso le priporočali, ampak ugotavljali, da je napad oklepnih enot na hribovitem in planinskem zemljišču mogoč kljub vsem zaprekam, kjerkoli je zemljišče prehodno. Na takšnem zemljišču so med drugim tudi ugodne priložnosti za vrinjanje pehotnih in drugih sil v zaledje nasprotnikove razporeditve (peš ali s helikopterji) (Babić, 1981). Poveljstva JLA niso storila ničesar, da bi se njihova pehota znašla za hrbtom pripadnikov TO in da bi se tako deblokirale mnoge oklepne kolone na komunikacijah. Pri prebiranju učbenika, ki ga je napisal Babić, je toliko koristnih napotil kot pri Middeldorfu, vendar se teh enote JLA niso znale in zmogle posluževati. Babić je tudi opisal primere, če enote napadajo ponoči. Poudaril je, da imajo v napadu poseben pomen hitrost, drzna delovanja nižjih enot, samoiniciativnost in iznajdljivost. Ob prodoru v globino nasprotnikove obrambe mehanizirani deli pehote načeloma napadajo peš, strelci pa se lahko gibljejo neposredno v bojnem razporedu tankov. Pehota je tudi nosilec napada, kar je odvisno od situacije. Ta prodira tudi pred tanki, kar je zopet odvisno od zemljišča (Babić, 1981). Vsega tega oklepne enote JLA niso izvajale, ker so že dan po napadu izgubile svoj pomen in pobudo, tudi zato, ker so podcenjevale pomen pehote.

    Vsi strukturni dejavniki, ki so jih slovenske obrambne sile morale upoštevati, so bili v dinamični fazi optimalno izkoriščeni, zato bi za naše operacije Sun Cu dejal, da so bile spretne in da niso bile dolgotrajne. To je povsem razumljivo, saj se je upoštevalo strateško načelo ofenzivnosti, poleg tega tudi stalne aktivnosti in neprekinjenosti bojevanja. Vse se je stekalo v dinamično vojskovanje po vsej Sloveniji. Upoštevana so bila tudi temeljna načela veščine vojskovanja v taktičnih in operativnih postopkih, npr. določanje cilja, težišča, enotnost oboroženega boja, manever, presenečenje, enotnost poveljevanja idr. Pomen vodenja in poveljevanja je opazil tudi general Andrija Rašeta, namestnik poveljnika 5. vojaškega območja, ki naj bi 29. junija dejal: "Vodenje in poveljevanje bosta odgovorna za vse, kar se je zgodilo in kar se še bo. Vojaška in starešinska sestava sta globoko razočarani. Tako zelo razočarani, da sta možna razpad enot in vsesplošno razsulo. Tako ne gre več naprej –Vprašanje je, ali naj se borimo ali vdamo. Dovolj moči imamo za dostojen boj – Ne smemo čakati na odobritev ZSLO".

    Tretji dan spopadov je bilo praktično že vsega konec. To dokazujejo obupane izjave generala Rašete, ugotovitev generala Bobetka.

    Četrti dan vojskovanja je celo Borisav Jović uvidel, da vojna ne pelje nikamor, zato je dejal: "Vstopamo v vojno, ki nima nikakršnega smisla in ki jo pravzaprav ne moremo dobiti. Nimamo niti potreb niti interesov, da bi bojevali to vojno." V nadaljevanju pa je poudaril, kdo ima pristojnost za uporabo vojske. "Rad bi še dejal, da bi vsako odločitev o uporabi vojske, vsako odločitev o akciji kakršnekoli vrste morali sprejemati v predsedstvu Jugoslavije, ne pa v Zveznem izvršnem svetu, saj za to ni pristojen" (Jović, 1996).

    Motiviranost in pripravljenost za obrambo sta dinamizirala pripadnike zgoraj navedenih struktur v prostoru in času, ne glede s kakšnimi sredstvi so razpolagale. Obrambna energija je presegla vsa pričakovanja. Dinamika v vojni se je vzpenjala eksponencialno, še posebej od 2. julija dalje, ko je bil na Slovenskem izveden radikalen odgovor. General Špegelj je v svoji knjigi Spomini vojaka zapisal, da so se 2. julija pojavili vsi slovenski obrambni efektivi na vseh cestah, okrog vseh vojašnic in vseh zapuščenih kolon JLA, kakor tudi na številnih planinskih poteh. Na stotinah točk po Sloveniji je prišlo do spopadov. Pripadniki TO so osvojili skladišča, kjer so dobili moderno orožje za protizračno in protioklepno obrambo. Enote JLA so bile v vojašnicah blokirane z minskoeksplozivnimi sredstvi in drugimi ovirami. Kljub temu še ni bila aktivirana celotna TO Slovenije (Špegelj, 2001).

    Strukturne dejavnike, ki so bili na razpolago nasprotni strani, bi Sun Cu tako opredelil: "V skladu z mojimi presojami ti niti dejstvo, da imaš številnejšo vojsko kot nasprotnik, ne jamči, da boš tudi zmagovalec".

    Vojna veščina in pomen izkušenj v oboroženem boju

    V oboroženih spopadih in v osamosvojitveni vojni pa ni odločala le morala, motivacija, bojna pripravljenost, ampak tudi spoznanje, da pravilno in pravočasno izvajanje vojnih veščin daje že na samem začetku določene rezultate. Zaradi tega je bila strateška pobuda na strani naših obrambnih sestavov, ki so takoj doumeli, kakšnega pomena je predvsem taktična premoč. Ta je prišla do izraza v vseh pokrajinah, tudi tam, kjer so bile najštevilnejše nasprotnikove oklepno-mehanizirane kolone (območje 7. PŠTO).

    Pripadniki TO in milice so uspeli, da so bila njihova bojna delovanja v operacijah bistveno bolj učinkovita, kot je to pričakoval poveljniški sestav JLA. Operacije naših enot so dosegle strateški cilj tudi zaradi smotrnega vodenja in poveljevanja ter koordinacije na državnem in pokrajinskih nivojih. To pa posega že v polje operatike in operacij.

    Pri preučevanju priročnika za taktiko, ki ga je napisal Middeldorf, lahko spoznamo pomen uresničevanja splošnih načel taktike pripadnikov TO in milice. Iz tega dela povzemam nekaj spoznanj, ki so se udejanjila v osamosvojitveni vojni: "Taktika je veščina vodenja enot na bojišču. Cilj se doseže samo z borbo, povezano z ukanami in slepljenjem. V borbi je treba nasprotnikovo živo silo in materialna sredstva uničiti ali njegovo duhovno in moralno silo odpora paralizirati, ali jo popolnoma zlomiti. Vse lastne moralne, intelektualne in fizične sile morajo služiti ideji, da se bodo stalno dosegali pozitivni rezultati in na kraju izbojevala zmaga...

    Navidezna praznina bojišča in vodenje boja v zelo razredčenem razporedu zahteva borce, ki mislijo samostojno in bojno delujejo s tem, ko izvršujejo svoje naloge v manjših bojnih sestavih. Njihova morala in fizična vzdržljivost bodo izpostavljene velikim naprezanjem. Zato bo vrednost človeka odločujoča, kljub vsej tehniki... Hitrost v borbi, povezana... z dobrim izkoriščanjem zemljišča in čvrsto zvezo ognja in gibanja predstavlja osnovo uspeha." (Mideldorf, 1962)

    Pri uresničevanju teh splošnih načel je bila v slovenskih obrambnih strukturah le ta izjema, da se ni za vsako ceno uničevalo žive sile nasprotnika, kajti pripadniki TO in milice so upoštevali mednarodno vojno in humanitarno pravo.

    Po Middeldorfu se cilj doseže samo z bojem, to je moral spoznati tudi general Kolšek. Sam pravi, da je bil kritiziran zaradi neučinkovitosti bojnih dejanj in sprejetih ukrepov. Takrat je Štab Vrhovnega poveljstva zagovarjal stališče, da je treba v spopadu izkoristiti vse razpoložljive sile, tudi tako, da se maksimalno uporablja letalstvo, tanke in topništvo. Generalu Kolšku je bilo naročeno, da odstrani starešine, ki ne izvršujejo ukazov in omahujejo. Očitano mu je bilo, da ni uporabil topništva.

    Posebnosti v strukturi in dinamiki operacij obeh strani v spopadu V neki študiji je Mamula zapisal, da je treba nasprotniku vsiliti stalno bitko. Ta mora trajati neprekinjeno. Njeno intenzivnost je treba prilagajati novo nastali strateški situaciji in splošnim ciljem. Elastična vojna naj bi se vodila toliko časa, dokler ne bi agresor izčrpal vseh svojih moči (Mamula 1985). Ta admiral pa ni vedel, da se bo to zgodilo ravno "njegovi" agresorski JLA.

    Operacije obeh strani v spopadu so nazorno pokazale, kako sta delovali na enotnem operativnem prostoru in v istem času. Razlike v izvajanju operacij kot posebnih sistemov so bile očitne, saj npr. JLA pri izvajanju operacij ni dojela dejanske soodvisnosti strukturnih elementov operacij in samoregulacije med njimi. V nadaljevanju bo razvidno, da so bile operacije slovenskih obrambnih in varnostnih sil ob sodelovanju civilne obrambe in prebivalstva odprt sistem, v katerem se je odrazila soodvisnost vseh elementov, oziroma emergentna sinergija (nove kvalitete zaradi združevanja elementov). Ta sistem je bil tako dinamičen zaradi optimalne strukturne sestave in medsebojnih zvez med njimi, da je zlahka kljuboval dokaj omrtvičenemu sistemu (ene ali več operacij JLA).

    Posebnosti operacij jugoslovanske zvezne armade

    Operacije, ki jih je izvajala JLA na slovenskem ozemlju, so bile izvedene v nepričakovanih okoliščinah, saj sta TO in milica že na začetku dokazali, da bosta s svojo dinamiko uničili vsa prizadevanja nasprotne strani. Poveljstva JLA so želela doseči cilje predvsem z oklepno-mehaniziranimi silami, ki so po taktično-tehničnih lastnostih načeloma daleč prekašale udar in ogenj nasprotne strani. Tako se enote TO niso mogle primerjati s potenciali nasprotnika. Mnogi generali JLA trdijo, da so prišli v Slovenijo le s silami za vzpostavitev starega režima na mejah. Te trditve niso prepričljive, saj je JLA hotela izvesti nalogo, ki je bila namenjena radikalnemu posegu, zaradi ohranitve Slovenije v Jugoslaviji.

    Želja vrhov JLA je bila, da bi z oklepno-mehaniziranimi kolonami čim prej dosegli načrtovane cilje. Vendar do tega ni prišlo, ker so podcenjevali vrsto dejavnikov, ki jih niso nikoli stvarno upoštevali: enotnost prebivalstva, nenadna obrambna in napadna delovanja, predvsem TO in milice, ter posebnosti geografskega prostora. Poleg navedenega niso upoštevali, da je sodobna vojna tudi vojna na informacijskem, motivacijskem in obveščevalnem področju. Vsi ti elementi, ki so ohranjali obrambni sistem, so vstavljali stalno dinamiko v operacije. Za poveljstva JLA je bilo usodno pomanjkanje informacij, kar je ustvarjalo zaprt, samouničujoč sistem brez dinamičnega ravnotežja. Tako moramo upoštevati dejstva, ki jih je navedla Jelušičeva. Zapisala je: "Medijska vojna in uspehi na bojišču so zvezni vojski preprečili, da bi se pravočasno prilagodila novim razmeram. Kriza legitimitete, s katero so se soočili tako obvezniški vojaki kot njihovi starešine, je v pomanjkanju informacij in motivacije za boj povzročila kadrovski razpad zvezne armade. Množične predaje in pobegi vojakov so povsem onesposobili udarno moč enot, ki naj bi izpeljale poseg" (Jelušič, 1997). V operacijah, ki jih je izvajala JLA, so bila vsaj na teoretični ravni predvidena bojna delovanja tudi drugih sestavin v različnem obsegu in moči. Sodobno operacijo, kakršno naj bi izvajala, naj bi, poleg ostalega določale tudi zapletenost bojnih delovanj, ter hitre in nenadne spremembe v situacijah. Poleg tega naj bi bili v njenih operacijah navzoči tudi t. i. začasno dejstvovalni dejavniki, kot so presenečenje, stopnja bojne pripravljenosti enot, usposobljenost štabov, pogoji zemljišča, položaj strani v spopadu idr. Vse to naj bi imelo odločilen vpliv na potek in končni rezultat operacije.

    Že na začetku se je pokazalo, da enote in poveljstva, od strateške do operativne in taktične ravni, niso dojela, da bo tudi v Sloveniji potrebna sodobna napadna in intenzivna operacija, v kateri bi moralo biti zelo malo operativnih premorov. Potekati bi morala manj časa, zato smo lahko upravičeno predvidevali, da bodo napadne operacije tudi v letu 1991 krajše in intenzivnejše. Načelnik generalštaba, general Adžić, bi moral načrtovati hitrejši tempo, večji razmah in kontinuiteto operacij. Upoštevati bi moral pregrupiranja, rezervo in drugi ešalon zaradi naslednje etape operacije. Danes vemo, da je tudi on sokriv, da so bile operacije JLA izpeljane neproduktivno, saj so bili notranji strukturni dejavniki vedno bolj negibni in nepovezani. Živa sila je bila nemotivirana, še posebej zaradi napačnega komuniciranja in neustreznega informiranja v enotah kot sistemih. S tem so začeli nastajati med deli sistema problemi na področju dinamične interakcije, kar je povzročilo odsotnost sinergije. Za poveljstva JLA je bilo tudi naše ozemlje preveč kompleksno, da bi napadne operacije potekale nemoteno. Ne glede na velikost slovenskega prostora je postalo kmalu vprašljivo še tisto orožje, ki ima najmočnejši razdiralni in psihološki učinek - letala. Ta so bila uporabljena bolj za psihološko kot za dejansko podporo, saj so bila malo v zraku in še to bolj zastraševalno. Enotam TO niso naredila nobene škode, zato pa so povzročila več žrtev in škode med civilnim prebivalstvom. Operacije JLA niso bile načrtovane in izvedene tako, da bi ohranjale intenzivnost bojevanja in bi potekale neprekinjeno - tudi ponoči. To je čas, ko so bili pogoji za bojno delovanje spremenjeni, zato bi bilo treba poveljevanje prilagoditi. Tega pa JLA ni storila, kar je povzročilo padanje dinamike v operacijah. V vojni na Slovenskem se je pokazalo, da je bil načrt za operacije JLA izdelan nerealno, še posebej glede sodelovanja. Zato decentralizirano poveljevanje in poveljevanje po ravneh nista bila zadovoljivo izvedena. Korpusna poveljstva in načelnik generalštaba so izmenjavali mnenja in celo ukaze, ne da bi za to vedeli v poveljstvu 5. vojaškega območja. Operacije JLA so bile tako že vnaprej obsojene na neuspeh, kajti pogojev za večjo koncentracijo sil ni bilo. V operacijah enote JLA niso dosegale potrebnih presenečenj, večje hitrosti napredovanja (zaradi blokad), neprekinjenosti delovanja idr. Zaradi tega je sledil nepričakovan poraz.

    Posebnost operacij slovenskih obrambnih in varnostnih struktur

    Slovenska stran je kmalu spoznala šibke točke JLA. Če preučujemo izvajanja taktičnih bojnih delovanj, lahko ugotovimo, da sta TO in milica delovali na najprimernejši način, zato so bile njune operacije učinkovite. Za takšne operacije je imela zaslugo predvsem Republiška koordinacijska skupina, ki je po enotni zamisli in enotnem načrtu usklajevala vse bojne aktivnosti obrambnih in varnostnih sil. To je povzročilo večjo soodvisnost vseh dejavnikov v obrambi, pa tudi ohranjanje dinamičnega ravnotežja. Vodenje in poveljevanje na državni ravni je potekalo po enotni zamisli. Boji niso potekali izven načrtovanega in usklajenega delovanja. Prisoten je bil učinek močne povezljivosti in soodvisnosti (sinergije).

    Pri preučevanju številnih bolj ali manj strokovnih del, ki obravnavajo bojna delovanja v osamosvojitveni vojni, sem že pred leti postal pozoren na najbolj kompleksno obliko bojnih aktivnosti - na operacijo. Treba je bilo preučiti posebnosti operacij, ki jih je izvajala tako JLA kot tudi naše obrambne in varnostne strukture. Prepričan sem, da so bile operacije, ki jih je izvajala slovenska stran, po svojih značilnostih, strukturnovsebinskih opredelitvah, organizacijskih oblikah, po kvantitativnih in kvalitativnih dimenzijah, načinih izvajanja idr., povsem drugačne od tistih, ki jih je izvajala JLA. Prav zaradi soodvisnosti vseh sodelujočih v naših operacijah bo treba opredeliti njihovo posebnost.

    Kaj naj bi še posebej določalo naše operacije? Že poljski poznavalec omenjene tematike Stefan Mossor, je leta 1938 poudaril tisto, kar moramo zaradi boljšega razumevanja upoštevati pri operacijah naših oboroženih sil. Teh niso izvajali kot kratkotrajno vojno, ki bi bila izpeljana po eni smeri, ampak kot medsebojno usklajene različne vrste borb, izvedene v več smereh, ki so si bile med seboj oddaljene. Tak način operacij se ujema z njihovo naravo, kakršna je bila v Sloveniji leta 1991. Prevladovalo je več borb in bojev ter celo spopadov z značilnostjo bitk ter več smeri, ki so bile le v nekaj dneh. Operacije naših obrambnih struktur lahko opredelimo kot odprt sistem z mnogimi elementi, ki je v stalni zvezi s svojim okoljem. Iz več definicij lahko sklenemo, da je operacija vsota borb, bojev in drugih bojnih delovanj. Vse definicije izhajajo iz dejstva, da je operacija strukturno-vsebinsko zapleten pojav, ki jo sestavlja več elementov. Tudi pri nas razni spopadi niso bili le vsota določenega števila borb, bojev in drugih delovanj, ampak seštevek bojnih aktivnosti, v katerem so bili omenjeni elementi tesno povezani in usklajeni po enotni zamisli, času delovanj, prostoru, načrtu in drugih kvantitativnih in kvalitativnih opredelitvah.

    Takšna opredelitev je dokaz, da moramo tudi operacijo uvrščati med posebne sisteme. Seveda je od delovanja in notranjih strukturnih razmerij odvisno, če je operacija uvrščena v odprt ali zaprt sistem. V slednje so spadale operacije JLA, zato so zaradi pojavljanja negibnosti zapadle v stanje entropije (nereda). S tem so izgubile vsako možnost notranje dinamike in celo dinamičnega ravnotežja. Enotna zamisel in načrt sta bila določena na strateški ravni (na ravni države), bojna delovanja pa so usmerjali tako na državni ravni kakor tudi na operativni (PŠTO) in taktični ravni (ObmŠTO). V bojnih delovanjih, ki so prehajala v operacijo, so sodelovale tudi varnostne strukture in civilna obramba. Za operacije so bili tudi na naši strani potrebni takšni sestavi, da so lahko uresničevali vse tri cilje: taktične, operativne in strateškega.

    V tem prispevku ne morem natančneje opredeliti sestavnih delov operacije, ki so prišli do izraza v osamosvojitveni vojni. To zadeva tako primarne determinate operacij (cilje, sile, prostor in čas) kot izvedene determinate (zamisel, načrt, poveljevanje idr.), kajti tematika je preveč obsežna. Pri preučevanju operacij, ki so jih izvajale naše obrambne in varnostne sile ob pomoči civilne obrambe, sem ugotovil, da so obstajali naslednji temeljni operativni pojmi oziroma izrazi: operativni cilj, globina, gostota, premoč, gibljivost, težišče, uspeh, razpored, razvoj, manever, sodelovanje, presenečenje, obkolitev, maskiranje idr.

    Mnogi dvomijo, ali so bile operacije res izvajane. Ob pomoči Tanaskovićeve opredelitve so te dokazljive tudi za našo stran. Tanaskovič pravi: "Čeprav prevladuje mišljenje, da morajo izvesti operacijo samo korpusi in večji operativni sestavi (armade, skupine armad in fronte), je praksa iz druge svetovne vojne in vojn po njej dokazala, da jo lahko izpeljejo tudi manjše enote od korpusa (operativne skupine, skupine brigad idr.), s tem da v rezultatih svojih dejstvovanj dosežejo operativne in strateške cilje. Torej, ocena ali se neka bojna aktivnost v vojni lahko imenuje operacija ali pa ne, ni odvisna od velikosti enote, ki izvaja operacijo, ampak od ciljev, ki se dosežejo" (Tanasković, 1977). Naši oboroženi sestavi, v katerih je bilo približno 42.000 pripadnikov TO in milice, so dosegali taktične in operativne postopke ter strateški cilj, vsekakor ob pomoči civilne obrambe. Vprašanje pa je, kakšne vrste so bile operacije, ki so jih izvajali naši oboroženi in neoboroženi sestavi. Te so v začetnem obdobju vsebovale elemente premičnih operacij. Ta vrsta operacije se uvršča tako med stalno, kjer je izražena odločilna obramba v aktivni varianti, kot zadrževalno, kar naj bi po vsebini in značaju ustrezalo manevrski obrambi. Premična operacija je kompromis med obema tipoma obrambe in je najbolj ustrezna za sodobne vojne. Značilnosti takšne operacije so bile:

    1. Glavnina sil je bila vedno pripravljena, da opravi manever v ogroženi smeri. S tem se je ustvarilo operativno ravnotežje in zadovoljiv odnos sil.
    2. Branilcu je bilo omogočeno prevzemanje pobude.
    3. V dinamiki premične operacije so bili dani ugodni pogoji, da je bil v globini obrambne cone preprečen manever nočnih sil nasprotnika.
    4. Premična operacija je omogočala, da se napadalca zvabi v t. i. prazen prostor (Tanasković, 1977).

    Od 29. junija, zlasti pa od 2. julija dalje, so bili ustvarjeni pogoji za radikalen odgovor, ko so se začeli na celotnem operativnem območju neprestani naraščajoči napadi na enote JLA.

    Določanje narave in vsebine operacij na Slovenskem leta 1991

    V izbranih dejstvih bo podan pojmovni oziroma kategorialni aparat iz operatike, kajti vse, kar je bilo povedanega o operacijah, potrebuje svojo širšo utemeljitev, ki pa mora biti prilagojena razmeram v letu 1991. To bomo napisali z namenom, da se izognemo dvoumjem, ko razpravljamo o problematiki, ki zadeva naravo in vsebino operacij v Sloveniji.

    V slovenski osamosvojitveni vojni bi bilo treba pozorno preučiti tip operacije in s tem v zvezi operatiko. V svoji že navedeni študiji sem opozoril, da bi morali v slovenskem prostoru upoštevati: strateške, operativne in taktične ravni ter cilje; enoten operativni prostor; točen začetek in konec bojnih delovanj; enotne sile; enoten načrt vodenja bojnih delovanj; (enotno poveljevanje; bojno delovanje vseh oblik in še marsikaj.

    Pri preučevanju operacij na Slovenskem sem ugotovil, da so bile posebna, najvišja vrsta bojnih delovanj, ki so mnogo prispevale na področju operatike.

    Navedeni kategorialni aparat o operacijah naj bo le začetno opozorilo, ki zadeva posebnost operacij (in operatike) na Slovenskem leta 1991:

    Operativni cilj

    Operativni cilj bi bil za JLA uresničen, če bi enote dosegle tisti rezultat (učinek), ki je narekoval operacijo. V operaciji ali v operativnih delovanjih bi morale enote JLA sebi v prid vplivati na spremembo bojne situacije oziroma na celotno stanje v določeni smeri ali na delu ozemlja, kjer so bila bojna delovanja. Operativni cilji bi se morali ustvariti z izvajanjem posameznih operacij ali večjega števila samostojnih bojev, borb in drugih bojnih aktivnosti (tudi izven operacij) na določenem območju, v določenem času. Ravno obratne učinke, kar zadeva operativne cilje, so dosegle enote TO in milice, saj so bili operativni cilji soodvisni od bojnih taktičnih delovanj v operativnem prostoru. Ta delovanja so bila medsebojno povezljiva, saj so to omogočali vsi strukturni elementi.

    Operativna globina

    Opredelitev operativne globine se je izražala: v globini razporeda sil JLA; v globini razporeda sil TO in milice; in v globini "zasedenega" ozemlja, ki ga je zasedala JLA, na drugi strani pa ozemlja, ki ga je obvladovala TO. Ravno ta dejstva je potrebno še podrobneje preučiti, saj še ni povsem jasno, kaj bi dejansko zajemala operativna globina v Sloveniji. Stvarna prepletenost sil JLA in TO je bila tolikšna, da sta obe strani imeli isti operativni prostor. Enote obeh strani so bile razmeščene že pred vojno na istem ozemlju, kar je vprašanje operativne globine še bolj zapletlo. Dejstva govorijo, da je JLA izgubljala operativno globino in da je le-to pridobivala nasprotna stran. Proti koncu vojne je bil položaj JLA takšen, da je zanjo težko izmeriti širino in dolžino operativne globine. Ravno smotrna uporaba prostora je TO omogočila, da je razbila enote JLA v več nepovezljivih podsistemov: na tiste v vojašnicah in tiste na komunikacijah.

    Operativna gostota

    Pri JLA moramo upoštevati vse njene pripadnike in predvsem težke oborožitvene sestave na kvadratni kilometer. Pri naših obrambnih sestavih bi morali upoštevati le število pripadnikov TO in milice na kvadratni kilometer, saj niso posedovali takšne tehnike oziroma oborožitve kot JLA. Primerjanje obeh gostot bi pokazalo, kdo je imel stvarno premoč, ne pa le potencialno. Sicer pa je pojmovanje operativne gostote zapleteno, saj so lahko enote TO dosegle nenadoma veliko operativno gostoto in taktično premoč na določenem območju, če je bilo to potrebno (npr. območje Ormož-Gornja Radgona ter Medvedjek in Krakovski gozd). Znano je, da so norme operativne gostote odvisne tudi od načina vodenja oboroženega boja. Takšna gostota se lažje ugotavlja za vojne, kjer potekajo klasična frontalna dejstvovanja, kot pa partizanska in protipartizanska.

    Operativna premoč

    Operativno premoč moramo odkrivati v marsičem, ne samo v številu vojakov in tehnike oziroma oborožitve ene strani. Premoč se je med osamosvojitveno vojno pokazala tudi v presenečenjih, morali, postavljanju zaprek, ugodnejšem operativnem položaju sil, ki so delovale v operaciji, možnostih oskrbe, v operativno-taktičnih situacijah idr. Iz navedenega izhaja, da je bila operativna premoč na strani TO in milice. Ravno to dejstvo potrjuje potrebo poznavanja teorije sistemov, saj se npr. operativna premoč lahko uresniči le v sistemih, ki so odprti in v stalnem ravnotežju. V teh sistemih je večji pretok dela, energije in informacij, kar omogoča, da je sistem dinamičen, seveda zaradi predhodne povezljivosti notranjih strukturnih elementov z okoljem.

    Operativna gibljivost

    Enote JLA v operacijah in operativnih delovanjih niso obvladovale geografskega prostora in tudi ne časovne dimenzije. Predvsem na komunikacijah so bile kmalu blokirane (barikade in zasede), zato niso mogle izvajati ne manevrov in ne učinkovitih udarov. Ker so bile komunikacije za JLA bolj prostor za ovire kot pa za premike, so njene enote uporabljale npr. oklepno-mehanizirane enote na stopnji nizke učinkovitosti in gibljivosti. K boljšemu niso pripomogla niti letala in helikopterji. Poveljstva JLA na vseh ravneh in enote JLA so bile blokirane zaradi svojega inertnega (negibnega, otrplega) sistema, neustreznega vodenja in poveljevanja in pomanjkanja informacij. K temu je prispevala nesposobnost, da bi JLA dojela, kako se bo v razmerah agresije ravnala druga stran v spopadu. Poveljstva JLA niso bila sposobna, da bi blokirala dinamičnost TO in milice.

    Operativno težišče

    JLA si je prizadevala, da bi na osrednjem delu Slovenije dosegla odločujoče rezultate. Preučiti bo treba, če so bile njene težnje po operativnem in celo strateškem težišču usmerjene na območje Ljubljane. Tega niso dosegli v času agresije na nobenem območju v Sloveniji, ker so bili blokirani na komunikacijah in v objektih. JLA kot vojaški sistem je bila že po nekaj dneh onemogočena v gibanju, tako da je bilo zanjo strateško težišče območja Ljubljane le - izgubljena iluzija. Ker JLA v slovenskem prostoru ni dosegla operativnega težišča, ni mogla izvesti manevrov in tudi ne obvladovati nasprotne strani z ognjeno premočjo.

    Operativni uspeh

    Operativni uspeh naj bi izražal skupen učinek bojnih dejstvovanj v operaciji ali posameznih borb in bojev zunaj operacije, ki so presegale taktični pomen. Takšen uspeh so dosegli naši obrambni potenciali, ker so bili stalno dinamični. Enote in poveljstva JLA niso dosegle nikakršnega operativnega uspeha, kar jim je bilo jasno že na začetku julija 1991. Ker zaradi taktične inferiornosti niso uspeli v operacijah, so si onemogočili, da bi dosegli zaželjen operativni uspeh.

    Operativni razpored

    To so bile vse sile JLA, ki so bile razporejene na določeni globini in širini tako v Sloveniji kot na celotnem 5. vojaškem območju. Iz tega je razvidno, da je imela JLA večje območje za razporeditev svojih sil kot nasprotna stran. Potrebno bo še preučiti celoten operativni razpored JLA v tistem času, saj je imela po širini in globini velike potenciale, ki so bili podprti tudi iz zraka. Ker so imela poveljstva JLA začetno prednost pri določanju skupnih sil za agresijo, pa tudi prednost pri določanju težišča delovanja in vrste ter obsega sil, bi si lahko ustvarila optimalnejši operativni razpored kot druga stran v spopadu (TO in milica). Za JLA bo potrebno ugotavljati operativni razpored na območju celotnega 5. vojaškega območja, saj je v agresiji sodelovalo kar 6 korpusov (le 2 korpusni coni na slovenskem ozemlju).

    Operativni razvoj

    Sile JLA so bile pravočasno postavljene na linijo, kjer je bil ustvarjen operativni razpored. Ta je bil urejen po načrtih pristojnih poveljstev, vendar je bilo vse usklajeno po enotni zamisli (Štaba vrhovnega poveljstva OS). Kdaj se je opravil operativni razvoj, še ni znano. Verjetno so ga ustvarjali toliko časa, da so pripravili določene sile in ustvarili operativni razpored.

    Operativni manever

    JLA je dobro poznala svoje potenciale in se zavedala, kakšne cilje mora doseči v Sloveniji. Na teh osnovah je 26. in 27. junija 1991 izbrala vrste manevrov (večinoma frontalnih), kjer je upoštevala le to, da pride do ciljev po najkrajši poti in v najkrajši časovni enoti. JLA ni upoštevala dejstva, da ji ravno manevri omogočajo, da izbere najšibkejše točke nasprotne strani. Dejstva so pokazala, da je premalo preučila vse dejavnike, ki so jo ovirali (barikade in ovire vseh vrst) ali celo onemogočili na komunikacijah (izredno dobro branjene barikade).

    Operativno sodelovanje

    Sodelovanje je moralo biti opredeljeno že v načrtih za izvajanje bojnih delovanj (v okviru operacij). Iz nastopanja sil JLA je znano, da so med seboj sodelovala korpusna poveljstva, saj so operacije potekale na celotnem območju Slovenije. Verjetno je bilo stalno sodelovanje težko doseči, saj so bile komunikacije kmalu izven nadzora enot in poveljstev JLA. V bojnih delovanjih enot JLA se je pokazalo, da so bile oklepno-mehanizirane enote nezaščitene, saj pehota praktično ni bila prisotna ali pa je bila neaktivna, in da so imele te enote premalo vertikalne podpore. Druga stran je izkoristila operativno sodelovanje do popolnosti, tako da je naglo dosegala taktične, operativne in strateške cilje. Ravno optimalna povezava med obrambnimi in varnostnimi komponentami je omogočila, da je bilo tudi operativno sodelovanje med enotami in poveljstvi TO učinkovito. Te komponente so bile ves čas vojne v medsebojni povezljivosti in soodvisnosti.

    Operativno presenečenje

    Ugotoviti bo treba, če so obstajali določeni elementi operativnega presenečenja, predvsem 26. kot 27. junija, saj je bila agresija izvedena nenapovedano in v ločenih smereh. JLA je ustvarila pogoje za morebitno operativno presenečenje, ker je na hiter in prikrit način začela bojna delovanja. Prodirala je iz smeri v času, ki si ga je ona določila.

    Presenečenje je delovalo le nekaj časa, saj so enote JLA izgubile vso prednost, ki so jo pričakovale na operativni in taktični ravni. Presenečenje bi moralo temeljiti na informacijah, ki pa so bile podcenjene. Zato pa je druga stran (TO) prav element presenečenja izkoristila do točke, kjer so se taktični uspehi začeli spreminjati v operativne.

    Operativna obkolitev

    Sile JLA niso bile sposobne, da bi operativno ali celo taktično obkolile nasprotne enote. Operativna obkolitev ni bila mogoča, ker so bile enote JLA tako razporejene in organizirane, da so se le s težavo prebijale k ciljem na mejah. Njihove namere so bile hitro odkrite in proti njim se je začelo postopati vedno bolj zaostreno. Tudi kasneje so bile enote JLA tako dekoncentrirane, nepovezane in neusklajene, da je bilo nemogoče računati na operativne in celo taktične obkolitve. Za to bi njihove enote potrebovale predvsem proste komunikacije. Njihov sistem se je nekaj časa dopolnjeval, dokler ni postal negiben in razkrojen. Enote TO so zlahka obkoljevale enote in večje sestave JLA, kar je prispevalo k realizaciji taktičnih, operativnih in strateških ciljev. Tu se je izkazalo, kaj pomeni optimalno delovanje strukturnih dejavnikov v dinamičnem sistemu, kjer je entropija praktično nemogoča.

    Operativno maskiranje

    Operativno maskiranje je moralo biti opravljeno po načrtih.

    Zakaj neizogibnost poraza jugoslovanske vojske

    Interes JLA je bil, da ohranja celovitost ključnih centralnih struktur in nje same. V pozni jeseni 1990 pa je šlo to po zlu zaradi neprožne drže in delovanja JLA (Bebler,1992). Iz do sedaj znanih dejstev vemo, da je JLA videla edini izhod v izrednih razmerah in celo v oboroženem nasilju. Zaradi tega je prišlo do agresije na Slovenijo. Vojaški vrh je poslal v akcijo 115 tankov, 23 samohodnih topov, 82 oklepnih transporterjev, 24 helikopterjev in letala. Ta slabo zamišljena, pripravljena in izpeljana vojaško-policijska akcija veliko bolje oborožene JLA se je končala sramotno za zvezno vojsko. Položaj za JLA je postal v Sloveniji nevzdržen, saj je grozilo, da se bo nadaljeval razkroj njenih enot. Ravno zaradi tega in razmer na Hrvaškem je vodstvo JLA sprejelo srbski predlog, dán v Predsedstvu SFRJ, da JLA zapusti Slovenijo. Po končani vojni v Sloveniji so se okrepile sovražnosti na Hrvaškem tako po intenzivnosti kot po krutosti (Bebler, 1992: 55).

    Ravnanje ene strani v spopadu pa ne pojasnjuje dovolj, zakaj je ta velik, sestavljen in kompleksen sistem, oblikovan iz množice podsistemov - dobesedno razpadel. Po teoriji sistemov je bil vsekakor zaprtega tipa in kot takšen ločen od svojega okolja. Delni vzroki so bili v hierarhičnem upravljanju tega velikega sistema, saj so se informacije paralelno obdelovale v vsakem podsistemu posebej. Le del pomembnih informacij so podsistemi pošiljali višji ravni, ki naj bi usklajevala delovanje tega sistema. Takšen tip upravljanja velikega sistema obstaja v naravi in nekaterih organizacijskih sistemih (vojska, religija) (Kljajić, 1994).

    Z drugimi besedami je korenine poraza JLA pojasnila Jelušičeva. Pravi, da je Slovenija junija 1991 kljub racionalni oceni, da so možnosti obrambe pred vojaškimi zmogljivostmi zvezne vojske majhne, tvegala vojno. Poleg tega meni, če se izrazimo simbolično, da je šlo za "strah pred iztrebljenjem". Ta strah je mobiliziral slovensko javnost že drugič v njeni novejši zgodovini. Poseg jugoslovanske vojske je ob podpori uradnih politik vseh glavnih velesil tudi leta 1991 grozil z "iztrebljenjem" slovenskega naroda, z iztrebljenjem demokratične politične ureditve ter iztrebljenjem v povojni Jugoslaviji pridobljene avtonomije. Ravno iracionalnost slovenske odločitve za tveganje vojne naj bi prispevala k porazu nasprotnikovih sil. Jugoslovanska vojska se je med vojno v Sloveniji še ravnala po racionalni vojaški presoji, da je z antimilitaristično, slabo oboroženo družbo brez vojaških tradicij mogoče vojaško obračunati v nekaj urah. Jelušičeva nadalje pravi, da je zvezna vojska demonstrirala svojo moč z najslabšimi bojnimi sredstvi in kadrovskimi zmogljivostmi. Vojna v Sloveniji naj bi potrdila spopad dveh različnih tipov motivacije za boj. Na eni strani je bila motivacija utemeljena v prepričanju o nacionalni upravičenosti boja, na drugi strani pa je bila motivacija utemeljena v državno-ustavnih opredelitvah (Jelušič, 1997).

    Druga stran v spopadu (JLA) je dojela korenine poraza zunaj takšnih motivacijskih, racionalnih in iracionalnih odločitev, ki so bile potrebne za zmago nad nasprotnikom. Poraz so opazovali skozi prizmo številk in domnev. Admiral Mamula pravi, da ostaja neznanka, kako se je lahko pripetilo, da je okrog 2000 vojakov in starešin JLA padlo v zanko, ki jo je postavilo okrog 30.000 oboroženih teritorialcev Slovenije, ne da bi vodstvene starešine dveh korpusov v Sloveniji in poveljstvo vojaškega območja v Zagrebu to pravočasno zaznali. Nevzdržno naj bi bilo opravičevanje o izdaji slovenskih kadrov. Izdajstvo je sicer bilo, vendar se je to lahko pričakovalo. Nesprejemljivo je tudi, da bi stališče zvezne vlade o tem, da se ne sme uporabiti orožja, razen v obrambi, lahko privedlo do poraza JLA. Mamula se sprašuje, kako so lahko sprejeli popolnoma nerazumen odnos vojaških efektivov JLA in TO Slovenije, če je JLA imela dovolj sil po globini, ne da bi s tem slabili sile na Hrvaškem. Zanj je povsem nerazumno, da je bila taktična uporaba oklepnih enot izvedena brez opravljenega izvidništva smeri nastopanja, pa tudi brez zaščite in podpore pehote. Opozoril je tudi na dejstvo, da je general Kadijević smatral, da je za vse kriv načelnik generalštaba, general Adžić, ker je slabo organiziral in vodil operacijo (Mamula, 2000).

    Mamula je v svojem delu zapisal, da je general Kadijević na nekem sestanku pojasnil, da je do poraza v Sloveniji prišlo zaradi nepripravljenosti JLA, ukane Anteja Markovića, ter izdaje v državi in vrstah JLA (Mamula, 2000). Tudi general Kolšek je videl korenine poraza v razmerjih sil na terenu, ne pa v organizacijsko-strukturnih dejavnikih. Preden je moral prepustiti svojo dolžnost poveljnika 5. vojaškega območja generalu Životi Avramoviću, je ocenil, da je "razmerje sil na vseh smereh, kjer so naše enote naletele na odpor, in v rajonih, kjer je prihajalo do spopadov, … v povprečju znašalo 8-12 proti ena v korist TO in milice R Slovenije… Glede na konfiguracijo terena in možno taktiko delovanja je imela več možnosti za uspeh živa sila z lahko oborožitvijo, in ne težka tehnika, s katero je razpolagala JLA" (Kolšek, 2001).

    General Kolšek je v svojem delu poudaril, da je morala med starešinami in vojaki pešala zaradi "ponižujočega delovanja predsedstva SFRJ in izjave Anteja Markovića, da je akcija v Sloveniji stvar JLA, ki nima zveze z ZIS" (Kolšek, 2001). Tretji vzrok za poraz naj bi bil tudi v Štabu Vrhovnega poveljstva OS, kjer je bila navzoča težnja po neposrednem vodenju in poveljevanju vsem, celo najnižjim enotam 5. vojaškega območja, mimo njihovih nadrejenih. Zaradi zaostrovanja situacije naj bi naraščalo tudi nezaupanje v poveljstvo tega območja, v njihove podatke in prikaz stanja v enotah. Poleg tega naj bi glavni resorji Štaba Vrhovnega poveljstva vsak zase razvili svojo linijo posebnega obveščanja (Kolšek, 2001: 236-237).

    Admiral Mamula in general Kolšek nista dojela, da je bila to vojna, v kateri je kompleksen sistem z mnogimi podsistemi lahko deloval le, če je bil optimalen obseg uporabnih informacij iz okolja. Poleg tega nista dojela, da je morala delovati motivacija v oboroženih sestavih in da je bila uspešna le tista taktika, po kateri so bile blokirane nasprotnikove enote. Ta vojna je bila totalna in globalna, ker je v Sloveniji zajela vse družbene moči, zato se lahko za naše sile uporabi izraz - polistrategija. Z učinkovito strategijo slovenskih obrambnih, varnostnih in zaščitnih potencialov so bile ustvarjene takšne razmere, ki jih je nasprotna stran spoznavala le iz dneva v dan. Oborožen boj, v katerem je sodelovala JLA, je bil zanjo onkraj realnega in dojemljivega, zato se ji je zdela vojna virtualna (neresnična) in vsiljena. Operacije, ki jih je izvajala JLA, so bile obsojene na neuspeh, ker so se preveč zanašali na "najslabša bojna sredstva in kadrovske zmogljivosti" (tako trdi Jelušičeva).

    Jelušičeva je točno opredelila, zakaj je bil poraz zvezne vojske neizogiben. Poudarila je pomen medijske vojne in uspehe na bojišču, ki so jugoslovanski armadi preprečili, da bi se pravočasno prilagodila novim razmeram. Poleg tega je bila vse bolj prisotna kriza legitimnosti zvezne vojske, saj je njen razpad povzročilo pomanjkanje informacij in motivacije za boj. Tudi predaje in prebegi vojakov so onesposobili udarno moč enot, ki so izvedle agresijo. Na drugi strani so se oblikovale enote neke nove vojske (TO), katere pripadniki so se šele oblikovali v prave borce. Res je, da so bili slabo oboroženi in da so imeli tudi neizurjene poveljnike, toda imeli so visoko stopnjo identifikacije s ciljem boja in popolno podporo slovenskega javnega mnenja. V vojni na Slovenskem je politična oblast hitro določila status vojske, ki je intervenirala. Ta je bila razglašena za agresorsko in okupatorsko, kar je bilo za motivacijo slovenskih borcev velikega pomena. Jelušičeva poudarja, da je identifikacija sovražnika zelo pomembna točka v bojni morali (Jelušič, 1997). Znova smo lahko prepričani, kako je bil kompleksen, velik sistem - JLA - razbit v podsisteme, kjer je prišlo do entropije zaradi blokade informacij iz zunanjega in notranjega okolja. Sistem je bil dezinformiran in tudi zato entropičen do konca, pa tudi podvržen preveliki hierarhizaciji. Med podsistemi ni bilo soodvisnosti, sodelovanja, povezljivosti. Razmišljanje generalitete se je končalo pri nedejavnosti in opravičevanjih. Dejstva govorijo, da je vojno izgubila že v nekaj dnevih, saj bi lahko dejali, da je bilo do prvega premirja že vse odločeno.

    Namesto sklepa

    Igor Bavčar je poraz JLA dojel kot dejstvo - slovenska strategija je premagala strategijo nasprotne strani: "Ne upoštevajo bistva naše tedanje strategije in taktike, ki je bilo ravno v tem, da smo z nevojaškimi sredstvi, blokadami, zaporami, informacijsko strategijo, odklopi elektrike, vode itd. JLA preprečili, da bi sploh uporabila svoje oborožitvene potenciale, ter tako že v začetku omejili možnost žrtev in izgub na minimum. Ne upoštevajo, da smo angažirali skrajno fleksibilno kombinacijo dveh struktur - policije in Teritorialne obrambe, da smo popolnoma nadzorovali slovensko ozemlje, bili mobilni, oni pa ne, da smo ravno zato v obrambne namene do skrajnosti lahko uporabili vso obstoječo nevojaško infrastrukturo (zveze, komunikacije), jugoslovanska vojska pa ni mogla uporabiti klasičnih vojaških sredstev, kar ji je uspevalo v poznejših spopadih na Balkanu. Ne upoštevajo, da smo imeli za seboj popolno podporo prebivalstva, slovenske politike in tudi mednarodne skupnosti, njihova večnacionalna armada pa je razpadla v nekaj dneh. Ta razpad je bil tolikšen, da tudi uporaba letalstva, ki v teh komentarjih nastopa včasih kot vrhunski argument, ni bila smiselna, ker ni bilo koga več podpirati iz zraka, pa še pritisk mednarodne skupnosti na Beograd bi se povečal. To svojo strategijo smo razvili tako, da nismo potrebovali pomoči sosednjih držav, čeprav so jo pred spopadom obljubljale. Pokazali smo, da smo se sposobni braniti sami, in to ni samo izjemna zgodovinska izkušnja slovenskega naroda, pač pa tudi argument, ki v mednarodni skupnosti nekaj šteje" (Žnidaršič in soavtorji, 2001: Bavčar).

    Janez Slapar je poudaril, zakaj smo zmagali v vojaškem spopadu. Pregledno je ločil oborožen boj od vojne, pa tudi to, kar je odločalo v vojni. Opisal je bistvo delovanja našega obrambnega sistema, čeprav ni uporabil tega izraza. "Skupaj s policijo in ob enotni podpori skoraj vseh prebivalcev Slovenije smo sprejeli vsiljeno vojno. Vojne nismo hoteli, oboroženi boj pa smo sprejeli, da bi zavarovali voljo vseh, ki so na plebiscitu oddali glas za lastno državo. Nismo bili željni krvi in maščevanja (krivci za vsiljeno vojno so bili na varnih razdaljah, zunaj Slovenije, predvsem v Beogradu), hoteli smo zmago. Zmaga je pomenila zavarovati in obdržati državo po njenem rojstvu. Zmagali smo v vojaškem spopadu ob optimalni izrabi lastnih človeških in materialnih zmogljivosti ter na podlagi pravilne ocene napadalčevih slabosti. Zgodovinske izkušnje nas učijo, da je čas trajanja vojne odvisen od opremljenosti, pripravljenosti, usposobljenosti, motiviranosti in drugih faktorjev. Kljub skromni opremljenosti smo v desetih dneh porazili t. i. Jugoslovansko ljudsko armado, ki je do tedaj slovela kot ena najmočnejših armad v Evropi. Nato pa je z vrhunsko opremo in s povsem drugačno (za marsikoga premalo vojaško) taktiko potreboval devetinsedemdeset dni, da je porazil ostanke jugoslovanske vojske." (Žnidaršič in soavtorji, 2001: Slapar)

    Kratka opisa Igorja Bavčarja in Janeza Slaparja sta zadela bistvo strukture in notranje dinamike osamosvojitvene vojne, o kateri se moramo vse bolj zavedati, da je bila to vojna, ki jo bomo morali poznati zaradi naše še vedno nedograjene kolektivne identitete. Tudi zaradi nje moramo postajati kohezivni del sistema, to je države, ki smo jo ustvarili kot socialna sila, ki je bila odločilna prav zaradi naše takratne povezljivosti in soodvisnosti.

    9.8 Vloga medijev v osamosvojitveni vojni
    (Jelko Kacin)


    Boj za interpretacijo je pri vsakem dogodku izredno pomemben. Tega smo se zavedali, tega se vedno zavedajo in to je ključno vprašanje, na katerega je treba dati odgovore prej, predno jih začnemo sporočati v javnost. Zato se mi zdi, ko se spominjamo osamosvojitve, treba ravno zaradi te bitke za interpretacijo povedati nekaj načelnih stvari. Slovenija se je svojega projekta osamosvajanja lotila zelo legalistično. Sloveniji je šlo za to, da dokaže kontinuiteto. Dokazovala je, da svojo legitimnost, svojo samostojnost gradi iz obstoječega pravnega sistema. Prav na tem smo gradili in navedel bom nekaj konkretnih primerov. Na podlagi Zakona o splošni ljudski obrambi ter družbeni samozaščiti se je poiskala rešitev. To je bila Narodna zaščita, s katero smo zakonito vzpostavili nadzor nad Teritorialno obrambo, ki ni bila več nadzirana iz naše strani, glede na to da se ji je vsiljevala drugačna poveljniška struktura. In prav pri vsaki odločitvi smo se zelo trudili, da bi bila čimbolj legitimna. Tudi ko je šlo za vprašanje plebiscita, je bilo ključno vprašanje, ali voljo

    potrdimo na plebiscitu ali ne. Ko je dozorelo spoznanje, da je to potrebno, je bilo drugo vprašanje, s kakšno večino. Ko smo se poenotili, da je potrebna dvotretjinska večina, smo ravno s kvaliteto odločitve, s tako širokim konsenzom dokazovali, da gre za dolgoletno voljo ljudi. S tem ne želim poudarjati pomembnost prejšnjega režima, ampak govorim o tem, da smo se od vsega začetka zavedali pomena bitke za interpretacijo in smo svojo osamosvojitev znali utemeljevati in to seveda tudi prepričljivo ponujati domači in svetovni javnosti.

    Drugo ključno vprašanje, ki je bilo pomembno za našo osamosvojitev, je bila odsotnost nečesa, čemur bi v prejšnjih časih rekli sektašenje. Navedel bom nekaj primerov. Postal sem namestnik sekretarja za obrambo, čeprav sem na prvih demokratičnih volitvah kandidiral na listi Zveze socialistične mladine Slovenije. Čeprav je bila to Demosova vlada, se je znotraj našlo kar nekaj pozicij, na katerih je lahko sodelovala tudi takratna opozicija. Tudi Zoran Thaler iz iste stranke je bil namestnik sekretarja za zunanje zadeve. Skratka, vzpostavilo se je območje sodelovanja, ki je bilo najbolj prepričljivo prav na področju Manevrske strukture Narodne zaščite. Naj povem, da so bili za načelnike Narodne zaščite v nekaterih pokrajinah imenovani ljudje, ki so opravljali funkcijo pomočnika poveljnika za politično delo, v klasičnem besednjaku bi rekli politkomisar. Partijski ljudje so nosili ključne funkcije v nekaterih pokrajinah, ko je šlo za Manevrsko strukturo Narodne zaščite. To pomeni, da smo se na eni strani zavzemali za kontinuiteto in na drugi strani za participacijo.

    Ko sva se z Martinom Špegljem pogovarjala kak mesec pred osamosvojitvijo v Zagrebu, takrat, ko so na hrvaški strani prvič pokazali, kje bodo kontrolne točke na mejnih prehodih med Hrvaško in Slovenijo, sva govorila tudi o njihovi oboroženi strukturi. Martin mi je takrat pokazal prvi izvod revije Zbor narodne garde in mi razlagal o njihovem modelu Zbora narodne garde, ki jo bodo ustanovili na novo. Spraševal sem ga, čemu je to potrebno, zakaj ne uporabijo strukture Teritorialne obrambe, ki jo vendar imajo na voljo. Njegov odgovor je bil, to pri nas ne gre, Hrvaška demokratska skupnost (HDS) tega ne dovoli.

    Posebno vprašanje je seveda bilo, kdaj se lotiti našega projekta. Projekt mediji je bil trinajsti, zadnji projekt. (Mogoče je bila že številka 13 pomenljiva, češ da za nas ne pomeni kaj posebno dobrega. Recimo, rušilec Koper je bil v jugoslovanski vojni mornarici označen s številko 13. Številka 13 je prišla takrat oktobra 1991 v spremstvu Galeba v Koper, ko so odpeljali jugoslovansko vojsko iz Slovenije.) Skratka, kako se pravzaprav lotiti projekta, je bilo ključno vprašanje v tistem trenutku. Kmalu po srečanju predsednikov republiških predsedstev aprila 1991 na Brdu, ki je medijsko klavrno odmevalo, je prišlo do razmišljanj, da je treba začeti priprave za rekonstrukcijo vlade. Takrat smo se začeli pogovarjati o tem, da se preselim iz Sekretariata za obrambo v Sekretariat za informiranje in takrat so se začele tudi intenzivne priprave za uresničitev projekta medijev. Od takrat dalje sem se kar nekajkrat oglasil na Sekretariatu za informiranje pri takratnem sekretarju Stanetu Staniču, se z njim pogovarjal o tem, kako stvari tečejo in poskušal ugotoviti, kaj je pripravljeno. Ocena je bila, da je relativno malo pripravljenega. Zato smo, oziroma je predsednik takratne Demosove vlade, Lojze Peterle, čakal primeren trenutek. Nastopil je takrat, ko smo sprejeli Zakon o obrambi in zaščiti in Zakon o vojaški dolžnosti in sem lahko mirne duše odšel iz Sekretariata za obrambo. Opravljena je bila rekonstrukcija vlade. Brž po rekonstrukciji sem formalno prevzel resor, kjer sem pravzaprav imel tri ključne naloge. Prva naloga je bila ustanovitev prve Slovenske tiskovne agencije. Imeli smo relativno malo časa in smo se deloma učili tudi pri hrvaški strani. Ugotovili smo, da je stvar nekompatibilna, saj je bila tam medijska struktura v popolnem sozvočju s HDS. Pri nas pa, mislim, ni bilo urednika ali novinarja, ki bi pristal na tako funkcijo Slovenske tiskovne agencije. Zato ta model v našem primeru ni mogel biti uporabljen. Naslednje je bilo vprašanje organiziranja tiskovnega središča, tako da bi servisirali dogajanje, ki smo ga pričakovali. Glede na to, da je bila izdelana dovolj realna ocena možnih scenarijev od najbolj optimističnega do najbolj črnega, je bilo jasno, da ne potrebujemo samo tiskovnega središča, ampak tudi več možnih lokacij za tako delovanje. Treba je bilo razmišljati o različnih opcijah. Poskrbeti je bilo treba še za tako vzdrževanje tiskovnega središča, da bi dopisniki iz tujine lahko ostali v Ljubljani in spremljali vse, kar bi sicer sami videli na terenu. Nismo se bali tega, da bi hodili po terenu in zase kaj izvedeli. Želeli smo se izogniti temu, da pri svoji pretirani vnemi ne bi opravili izvidniškega potrjevanja aktivnosti JLA. Nismo želeli, da bi JLA pogledala CNN in imela točno poročilo o tem, kaj se z njo dogaja na bojiščih. To je bila poanta vsega tega dogajanja. Zato smo načrtovali tiskovno središče in vsaj tri tiskovne konference na dan, da ne bi ključni dopisniki iz tujine begali po Sloveniji in poročali o tistem, kar je bila naša naloga.

    Tretja zadeva, ki je bila ključna, je bilo vprašanje elektronskih medijev. To so mediji, s katerimi lahko komuniciraš z javnostjo v realnem času in tu se je pravzaprav največ in pravočasno dogajalo. Že pred plebiscitom smo poskrbeli za to, da so elektronski mediji še kako odločilno vplivali in pomagali ljudem pri razmisleku in odločitvi. Tak primer je bil posnetek, ki smo ga odstopili nacionalni televiziji, napravili pa smo ga sami in je govoril o preizkušanju novega orožja, ki ga je dobila Teritorialna obramba. Ne samo, da smo orožje imeli, to orožje smo preizkusili in preizkus posneli s kamerami. Dokazali smo, da imamo protioklepno orožje, ga uporabljamo in da to orožje prebije oklep tanka. S počasnim posnetkom smo kazali, kako ta izstrelek prebija oklep. To smo pokazali pred plebiscitom. Seveda se je takoj zgodilo vsaj troje. Najprej se je Slovencem dvignil adrenalin in to je bil dokaz, da mislimo resno in da zgodbe o osamosvojitvi niso prazno govorjenje. Druga stvar je bila takojšnja reakcija Beograda. Ugotovili so, da kršimo zvezne predpise in tihotapimo orožje. Tudi takratna opozicija ni bila prav nič prizanesljiva do nas, tistih, ki smo poskrbeli za to. Skratka, šlo je za boj, za interpretacijo in ta primer navajam zato, da bi pojasnil, za kaj je pravzaprav šlo. Postavlja se vprašanje, koliko denarja je šlo za nakup orožja. Če bi takrat priznali, kako malo denarja smo porabili zanj, bi bili vsi efekti, ki smo jih s tem želeli doseči, brezpredmetni in neproduktivni. Nobene možnosti in potrebe ni bilo, da bi govorili o resničnih zneskih. Če se prav spominjam je šlo za dva milijona dolarjev in če bi povedali, da se s takim denarjem oborožujemo, potem bi bilo vseh teh priprav v hipu konec. Naj se vrnem k medijskim pripravam na osamosvojitev. Na Sekretariatu za informiranje smo načrtovali, naj se začno tiskovne konference deset dni pred dnevom osamosvojitve in se nadaljujejo največ deset dni. Zavedali smo se, da pozornosti svetovne in domače javnosti ni mogoče obvladovati in pritegovati dlje časa. Zato smo na prvi tiskovni konferenci v dogovoru z najožjim vodstvom sporočili, da bo slovesnost ob razglasitvi samostojnosti 26. junija 1991 zvečer in napovedali točno uro. To je bila tista ura, ko so migi preletavali Ljubljano na slovesnosti pred slovensko skupščino. To sporočilo je bilo posredovano tudi zato, da bi prikrili pravi datum dogodka, ki je bil dan pred tem, oziroma na večer pred tem. Kar pa zadeva medijsko podporo, moram povedati, da smo se tudi glede elektronskih medijev odločili, da se upoštevajo vsi scenariji. Zato je bila vsa mobilna tehnika radia shranjena zunaj Ljubljane v gasilskem domu na Igu, vsa mobilna tehnika nacionalne televizije pa je bila na svetovnem prvenstvu v kajaku in kanuju v Tacnu in smo jo šele zadnji dan, 25. junija dopoldne, ko je bilo jasno, da bo v skupščini razglašena neodvisnost Republike Slovenije, pripeljali v Ljubljano. Obstajale so tudi rešitve, da tehnika deluje iz Poljč ali iz druge lokacije, skratka scenarij je bil pripravljen.

    Drugo pomembno vprašanje je seveda bilo, kaj pravzaprav tujcem povedati ob razglasitvi samostojnosti. Tu bi omenil Primorsko. Primorska še danes reagira zelo čustveno in ima občutek, da se ne priznavajo njena obrambna prizadevanja že 26. junija popoldan, ko je general Marjan Čad v želji, da pride pravočasno na mejo, poslal svoje enote proti zahodni meji. V Ljubljani tega takrat nismo priznali. Sam sem zanikal kakršnekoli vojaške premike in govoril o težavah zaradi kolon turistov ipd. Hoteli smo svečano razglasiti državo Slovenijo, spustiti stare simbole in dvigniti nove. Potem pa, ko se začne odvijati črni scenarij, pojasnjevati za kaj gre. Ključno vprašanje je bilo vprašanje novinarja, kako gledamo na državljansko vojno, odgovor pa je bil: "To ni državljanska vojna, to ni notranji obračun znotraj Jugoslavije, to je napad nedemokratične države, Beograda, na novo, pravkar razglašeno samostojno državo, ki nadzoruje svoje državne meje, ima svoje državne simbole in je do tega prišla po demokratični poti, po zaslugi plebiscita, točno šest mesecev, to se pravi v roku, ki je bil izglasovan na plebiscitu." In to je potem zgodba o interpretaciji, ki gre naprej. Naše osamosvojitve ne bi bilo brez medijske podpore, ne bi je bilo predvsem brez elektronskih medijev, ki so poročali o realnem času. Pri tem pa moram reči, da smo se trudili predvsem na tehnični ravni, kajti urednikom pripovedovati, kaj se bo zgodilo in kaj bi bilo dobro delati, je najbolj neproduktivno. To vedo vsi novinarji. Zato so bila vsa prizadevanja, da bi lokalne radijske postaje in urednike pravočasno pripravili in jim dopovedali, da se lahko zgodi tudi najbolj črn scenarij, precej prazna. Je pa res, da so potem, ko je do tega scenarija prišlo, uredniki razumeli, za kaj gre in so se aktivno in produktivno vključili v projekt.

    Ko sem odhajal na sekretariat za informiranje, je bilo jasno, da bo z naslednjo rekonstrukcijo naše vlade oziroma izvršnega sveta to ministrstvo oziroma sekretariat ukinjen. Predvideno je bilo, da imamo Sekretariat za informiranje največ šest mesecev, kajti take institucije potem preprosto ne bi potrebovali. Potem pa se je vse odvijalo tako, da smo čakali mednarodno priznanje, potem ameriško priznanje, pa priznanje OZN, oziroma članstvo v njej, do konca leta 1992, do naslednjih demokratičnih volitev. Opravljal sem pomembno funkcijo in mnogi poveličujejo moje zasluge. Rad bi rekel, da sem bil samo najbolj izpostavljen med vsemi. Srečna okoliščina je bila, da sem o stvareh, ki sem jih prej eno leto delal v sekretariatu za obrambo, vedel veliko, o tem, kaj se je dogajalo na notranjih zadevah, skoraj toliko, tako da smo lahko potem na tej osnovi v realnem času improvizirali v splošno dobro.

    Se nadaljuje...




    Pregovor dneva
    Iz medene doline bežiš, pa si v štrukljev hrib želiš.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1991 Obkolitev učnega centra Pekre
    Smrti:
    1937 Ivan Prijatelj, slovenski književni zgodovinar, prevajalec (* 1875)
    1874 Jurij Fleišman (tudi Flajšman), slovenski skladatelj (* 1818)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com