Jožko Šavli

Državnost Slovencev I

Razvoj slovenske državnostne misli

 

Zgodovina Slovencev, lažno prikazovana v luči hlapčevstva in tisočletne podrejenosti tujemu gospodarju, je bila in je še vedno glavni instrument v cilju potujčevanja slovenskih ljudi. V zamejstvu je šlo za ponenmčevanje in za poitalijančevanje, v Jugoslaviji (Sloveniji) pa je šlo, čeprav slovenski jezik še ni bil ogrožen, za izgubo slovenske zavesti v pojugoslovanjenju. V ta končni cilj je bila usmerjena vsa jugoslovanska politična struktura ter njen vzgojni in šolski aparat. Ljudje, ki so odraščali v njem, pozneje niso več zmogli dojeti in osvojiti novih odkritji o slovenski zgodovini in kulturi, in se na ta način otresti vcepljenega manjvrednostnega kompleksa. Naj v tem pogledu navedem neko vprašanje iz sociologije: “Kaj je moderno?” Odgovor se glasi:“Biti odprt za nova spoznanja!” (Op. p.)

 

Predgovor

 

Francoska revolucija je uveljavila novo gledanje na narod. Do tedaj je pojem naroda, ne glede na jezik, ki ga je ljudstvo govorilo, temeljil na pripadnosti deželi oziroma državi in njenem zgodovinskem izročilu. Odslej je narod grand nation (veliki narod), ki združuje v en sam pojem bodisi državo, kot tudi njeno ozemlje ter prebivalstvo in jezik. Pojem velikega naroda – države se je v nekaj desetletjih razširil na vso Evropo. Naj tej osnovi so se v drugi polovici 19. stol. nastale tudi nekatere nove države, kot na primer Nemčija ali Italija. Druge, kot na primer Francija, pa so po tem načelu prilagodile svojo notranjo ureditev.

 

Velike nove države niso imele svojega zgodovinskega izročila. Brez njega jim je v primeri z drugimi manjkal ustrezen prestiž, s katerim bi se njihovi režimi ponašali lahko pred domačo in tujo javnostjo. To pomanjkljivost so premostile s tem, da so si zgodovinsko izročilo preprosto ponaredile. V ta namen so financirale univerze in akademske ustanove, ki so temu ustrezno prilagajale zgodovinske, arheološke, etnološke in druge znanstvene razlage. Tako so novi narodi postali »zgodovinski”. Še več! V cilju novih osvajanj - češ, saj nič ne pomenijo – so takšni veliki narodi začeli manjšim zanikati zgodovinsko izročilo.

 

Ideologija – Prirejene akademske razlage so bile temelj za oblikovanje ideologije, s katero so vladajoči režimi v imenu znanosti uravnavali javno mišljenje. Ideologija je bila najprej podlaga nacionalizmu, ki je režimu velike države služil za utrditev njegove oblasti, kasneje pa za ozemljska in gospodarska osvajanja. V Evropi pa se ni uvljavilo samo pojmovanje o velikih narodih, temveč tudi o večvrednih in manjvrednih. Akademski svet, ki so ga financirali tudi v te namene, je imel odločilno vlogo pri tem, da so takšna gledanja v široki javnosti prevladala.

 

Novim pogledom na narod, na veliki narod, na zgodovinski in večvreden narod se ni mogla izogniti tudi stara Avstrija. V njej so nekatere narode, med njimi tudi Slovence, na osnovi ponarejenih akademskih razlag razglasili za »nezgodovinske«. V primeri z »zgodovinskimi« so jim odrekali ustrezen političen status. Šlo je za očiten šovinizem, čigar posledice so v Avstriji vidne še danes.

 

Akademikom, ki so se podredili režimskim smernicam, je bila zagotovljena kariera. Značilen primer tega, ki Slovence in njihovo identiteto neposredno zadeva, je jezikoslovec Fran Miklošič in njegov akademski položaj. V drugi polovici 19. stol. se je kot slavist na dunajski univerzi povzpel do nesporne slave. Zapustil je veliko znanstvenih del, toda zatajil je pomen slovenskega jezika za jezikoslovje. Sodim, da je pri navajanju izvora slovenskih besed, ki jim pritika razne srednje ali visoko nemške korene ipd., tudi ponarejal.

 

Nemški nacionalizem in šovinizem, ki je takrat na Dunaju že prevladoval, je bil najbolj nastrojen ravno proti Slovencem, ki so bili na poti nemškemu prodoru proti Jadranu. Če bi Miklošič slovenskemu jeziku in kulturi da priznanje, nedvomno ne bi prišel do svoje slave. Tedaj je namreč javno mišljenje v stari Avstriji že povsem krojila nemškonacionalna ideologija.

 

Velenemštvo – Nemškonacionalna ideologija je v 19. stol. prepojila predvsem humanistične vede. Njihove razlage so podrejali velikonemškim ciljem, to je, osvajanju novih ozemelj. Z ideologijo naj bi nemško javnost prepričali, da so takšna osvajanja upravičena. V ta namen so nemški znanstveniki spravljali na dan številne akademske konstrukte (polresnice, ponaredbe, laži). Na njihovi osnovi se je v javnosti porajal čustveni zanos pripadnosti »velikemu« nemškemu narodu in njegovemu »poslanstvu«. Nemški ncionalizem je vodil zatem v militarizem, ki je kasneje zanetil prvo in zatem še drugo svetovno vojno.

 

V cilju nemških ozemeljskih osvajanj so bila podana tudi "znanstvena" prikazovanja Slovanov. Njihov namen je bil, ustvariti v ljudskih množicah splošno prepričanje, da so slovanski narodi manjvredni, brez prave kulture in zgodovine. Takšno stanje naj bi z namenom domnevnega kulturnega poslanstva, opravičevalo nemški "Drang nach Osten" (Pohod na Vzhod) in "Brücke zur Adria" (Most do Jadrana). Pojavi se pojem o nemškem oziroma germanskem »nadčloveku«. Na novo skovani narod Nemcev, ki v resnici ni imel zgodovinskih korenin, naj bi imel sveto pravico, da svoje ozemlje razširi na vzhod in jug, in si podredi tamkajšnje "nekulturne" slovanske narode. Ti narodi naj ne bi bili sposobni življenja in razvoja, in bi tako ali tako izginili (Marx 1955, 100).

 

Panslovanstvo in jugoslovanstvo - Vabljivi ideologiji, ki bi lahko pripomogla k osvojitvi novega ozemlja, se ob koncu 19. stol. ni mogla upreti tudi takrat osamosvojena Srbija. Opirala se je pri tem predvsem na carsko Rusijo, ki so jo v duhu ideologije panslovanstva prikazovali kot "mater" Slovanov. Panslovanska ideologija sicer ni bila uradna politika takratne Rusije. Toda velikorusko »slovansko« carstvo je bilo vendarle tisti idejni cilj, ki ga je panslovansko gibanje kot rešitev postavljalo nasproti ideologiji velikega nemštva.

 

V Srbiji, ki je bila od leta 1870 samostojna, se je, zelo verjetno po zgledu slovanske Rusije, vedno bolj uveljavljala ideja o nekoč še skupnem narodu Južnih Slovanov, ki naj bi kot takšen prišel iz prvotne pradomovine za Karpati (Rusije) na Balkan. To naj bi bil prvoten »jugoslovanski narod«, ki naj bi govoril še enoten jezik. Šele kasneje naj bi se iz njega razvilo več jezikov in narodov. Njihova povezanost v skupno državo Jugoslavijo, in zatem povrnitev v prvoten jugoslovanski narod, naj bila edina možnost, da bratski južnoslovanski narodi vzdržijo neznosen pritisk, ki so ga na pragu 20. stol v stari monarhiji nanje izvajali Nemci in Madžari. Preko Južnih Slovanov in njihove Jugoslavije bi tudi Srbi postali eden izmed velikih narodov v Evropi. Vsled tega je srbska stran že pred prvo vojno kot tudi po njej brez prikrivanja prikazovala svetu "Veliko Srbijo" (Jugoslavijo) in njeno mesto v jugovzhodni Evropi.

 

Komunizem - Po zmagi komunistične revolucije v Rusiji in kasneje, po prevladi komunističnih režimov v mnogih državah po drugi svetovnivojni, predvsem v Vzhodni Evropi, je prirejanje znanstvenih razlag za cilje ideologije doseglo svoj vrhunec. Danes se z odporom spominjamo imen mnogih znastvenikov in »znanstvenikov«, ki so si akademsko kariero ustvarili s tem, da so svoje razlage prilagajali ciljem komunističnih režimov. V nekem smislu jih ponazarja ime Lysenko, ki je bil na področju biologije pravi šušmar, vendar prijatelj Stalina. Pod njegovim pokroviteljstvom si je ustvaril nesporno »znanstveno« kariero.

 

Vendar pa naletimo na visokošolski aparat, ki je sledi nacionalni ideologiji, tudi v svobodnih in demokratičnih državah zahoda. Tudi njihove znanstvene razlage so bile in se še vedno »svobodne« samo do tiste mere, ki jim jo določi režim, ki jih financira. Da bi režim pred javnostjo prikril pristranski značaj takšnih razlag, podeljuje njihovim avtorjem vsemogoča priznanja in omogoča akademsko slavo. Prav nič drugače kot pod nekdanjim komunizmom.

 

Takšne so bile v svetu razmere na predvečer dogodkov, ki so vodili v prvo in zatem v drugo svetovno vojno. Razmere, na katere Slovenci ob vseh odlikah, ki smo jih imeli, nismo bili pripravljeni. In res je že nekakšen čudež, da smo prestali vse preiskušnje in pretrese, ki so sledili, in ohranili status naroda. V takšnem stanju nas je voz naše usode proti koncu 20. stol. zapeljal v samostojno in mednarodno priznano Slovenijo. Mnogi drugi, dokaj močnejši narodi, npr. Katalonci, Benečani, Korzičani, Sicilijanci, Bavarci, Škoti... v tej namri vse do danes niso uspeli.

 

Ključ do nove države, ki ga dolgo nismo našli, je bila svobodno in pošteno prikazana zgodovina. Ključ, ki danes tiči v ključavnici, a še vedno ni obrnjen, tako da bi Slovencem dokončno odprl vrata v njihovo pravo zgodovino. Prej ali slej pa se bo tudi to zgodilo, čeprav si stari ideološki imperializmi, bodisi jugoslovanski (velikosrbski) kot avstrijski (nemški) in še vedno predstavljajo, da bodo v izkrivljanju resnične zgodovinske podobe Slovencev na domnevno »znanstvenih« razlagah obrnili tok zgodovinskega dogajanja.

 

 

                                                                                                                             Oblaki trupla so v teme kanalih,

                                                                                                                             vihar jih je pred smrtjo onečastil.

                                                                                                                             To noč je, da bi dušo upropastil,

                                                                                                                             nazaj bi ne iskal je v sanj zrcalih.

                                                                                                                                                        (France Balantič)

 

Slovenski siromak na zakladu svoje zgodovine

 

Ko se ozremo v politično zgodovino Slovencev za poldrugo stoletje nazaj, smo zaprepaščeni nad idejno in politično nebogljenostjo naših takratnih narodnih voditeljev.

 

V prelomnem letu 1848 so vodilni slovenski možje še vztrajali na stališčih Kopitarja in Vodnika, ki sta v času Ilirije zavrnila načrt, porojen v okolici maršala Marmonta, da naj bi tudi na slovenskem ozemlju uvedli v "ilirske" šole jezik dubrovniške književnosti. Ker slovenska politična zgodovina, in še zlasti njeno državno izročilo, nista bili primerno raziskani, so se takrat slovenski politiki v svojih zahtevah po zedinjeni Sloveniji opirali predvsem na naravno pravo vsakega naroda do lastne državne enote.

 

Toda strah pred zmagoslavnim nemštvom in njegovim pohodom proti Jadranu, kar je nujno pomenilo ponemčenje, je pripeljal do tega, da so nekateri vidni Slovenci, kot je bil npr. bojeviti Levstik, že kmalu zatem začeli obračati svoj pogled v povezavo s Hrvati in Srbi. Na slovanskem jugu je bilo tedaj jugoslovansko gibanje že v močnem zagonu, medtem ko so se pri Slovencih ogrevali zanj le posamezniki.

 

Navedba, ki jo zgodovinar Fran Zwitter podaja v zvezi s kongresom jugoslovanske socialne demokracije v Lublani, ko pravi: "Ta politika, ki sloni na nacionalnem načelu, je za Slovence hkrati tudi jugoslovanska politika: Jugoslovanski kongres v Ljubljani 1. dec. 1870 proglasi voljo Jugoslovanov v habsburški monarhiji, da nastopajo kot enota tudi v politiki, in pri Slovencih se je pojavil prvi glas, ki govori o Srbiji kot Piemontu Jugoslovanov," nima nikakršne resne podlage v takratnih dogodkih (Fr. Dolinar 1971, 10). Navedba velja kvečjemu za udeležence tega kongresa.

 

Toda omenjeni zgodovinar ji mora, govoreč o "Piemontu Jugoslovanov" (Srbiji), očitno dati povsem drugačno, rekli bi, jugoslovansko težo. V resnici so prav takrat številni tabori ob neverjetno množični udeležbi odražali jasno voljo slovenskih ljudi, da bi dosegli priznanje svojih narodnih zahtev. In to v državi, ki je bila od vedno njihova, vendar je po prevladi ideologije velikonemštva in ob vztrajnem ponarejanju zgodovine izgubila svoj prvoten značaj.

 

Res pa je, da je jugoslovanska misel od takrat naprej v vedno večji meri zajemala slovensko izobraženstvo in še bolj polizobraženstvo. Na vsak način pa vodilni slovenski stranki še leta 1897 terjata združitev slovenskih pokrajin s središcem v Lublani. To pa je bila, žal, tudi zadnja slovenska politična izjava, ki narodnega obstoja Slovencev ni vezala na jugoslovansko vprašanje.

 

Na začetku 20. stol. je slovensko zgodovinopisje že povsem podleglo ideologiji jugoslovanstva. Ko npr. zgodovinar France Kos v svojem Gradivu za zgodovino Slovencev omenja kneza Ljudevita v Slavoniji, se znebi tudi takšne ugotovitve: Iz tega je razvidno, da je Ljudevit leta 820 združil skoraj vse Jugoslovane pod svojimi zastavami (Gradivo 1906, II, XXXVIII). Slovenskega prava, ki se izrecno navaja okoli 1010, in njegovega pomena v priznanju narodove državnosti omenjeni zgodovinar sploh ne dojame, ali pa se tako samo dela. Njegovo omembo v virih odpravi z naslednjim stavkom: Viri govore na enem mestu o slovenskem pravu (Sclavenica institutio), na drugem pa o slovenskem običaju (consuetudo Sclavorum). In to je pri tem zgodovinarju o vprašanju slovenskega prava tudi vse (Gradivo 1911, III, VII).

 

Navedbi zgodovinarja Fr. Kosa kažeta, da je takrat ideja o jugoslovanskem narodu med slovenskim izobraženstvom do kraja prevladala. Slovence so si predstavljali le še kot jezikovno ali celo samo kot narečno skupino nekih Jugoslovanov. Leta 1909 je Jugoslovanska socialna demokracija v svoji Tivolski izjavi že terjala »popolno narodno zedinjenje vseh Jugoslovanov brez ozira na razliko imen, vere, pisave in narečja ali jezikov« . Izjava je očitno povzeta iz pojmovanja jugoslovanstva, kot ga je tedaj širil Juraj Demetrović, urednik socialistične "Svobodne riječi". Pozneje je bil zaupnik kralja Aleksandra; tistega, ki je postavil jugoslovanstvu za cilj ustvariti iz Srbov, Hrvatov, Slovencev in Bolgarov enoten jugoslovanski narod.

 

V tem primeru ne moremo pomisliti na kaj drugega, kot na to, da je bilo v ozadju takšnih razglasov srbsko financiranje. To nam potrjuje tudi nastanek skupine Preporod med slovenskimi srednješolci (1908), ki je bila povezana s srbsko Narodno odbrano, in je bila usmerjena unitaristično jugoslovansko (Fr. Dolinar 1971, 11).

 

Leta 1912 je na sestanku dijaštva v mestnem domu stopil na oder Ivan Endlicher, eden izmed preporodovcev, in takole nagovoril navzoče: "Draga bračo Slovenci, svi smo mi jedan narod i taj veliki narod od osamnaest miliona neće umrijeti - samo se svi moramo ujediniti u našoj vlastitoj državi; a to neće biti Austrija, nego sasvim samostalna Jugloslavija!" (Iv. J. Kolar 1930, 36).

 

Takšne usmeritve preporodovcev nedvomno ne more prikriti navajanje, da je skupina ob 500-letnici zadnjega ustoličevanja koroških vojvodov leta 1914 - kljub zaplembi (?) - razširila A. Ponikvarja brošuro Klic od Gospe Svete (J. Pleterski 1995, 299), kar naj bi ji dalo nekakšno slovensko lice. In stališča na srbski strani?

 

Tukaj je takrat je delovala nacionalistična organizacija "Ujedinjenje ili smrt", katere duša je bil Dimitrijević – Apis, polkovnik srbskega generalštaba. Slovenske dežele je v 7. čl. njenih pravil označil kot "srbsko krajino". Ta organizacija je bila tesno povezana tudi z nemško tajno službo. Vsled tega se je takšni oznaki uprl drugi vodilni član dr. Bogičević, češ da je slovensko ozemlje vključeno v Sveto Rimsko cesarstvo "nemške" narodnosti, kar da bi izzvalo ostro nasprotovanje vodilnih nemških krogov.

 

Kasneje je bil dr. Bogičević srbski poslanik v Berlinu in Bernu. Ko je bil po prvi vojni odpuščen, je objavil nekaj gradiva iz srbskih tajnih arhivov. V tem gradivu je tudi poročilo, ki ga je po obisku pri ruskem carju leta 1914 poslal svoji vladi srbski ministrski predsednik Pašić. V poročilu je mdr. navedeno tudi nasledje: Povedal sem mu tudi o Slovencih, ki gravitirajo k Srbohrvatom, in bodo privzeli srbohrvaški jezik, ker je njihovo narečje slabo in so že davno izgubili svojo nacionalno samostojnost... (M. Boghitschewitsch 1928, 415).

 

Povsem v jugoslovanskih ideoloških vodah se je takrat znašla tudi Slovenska ljudska stranka. Že leta 1912 so njeni predstavniki na srečanju s politiki Hrvaške stranke prava uradno izpovedali: "Izjavljamo, da Hrvati in Slovenci tvorimo eno nacionalno enoto. Zato želimo skupno delovati za enotnost, pravice in svoboden razvoj hrvaško-slovenskega naroda v okviru habsburške monarhije" (Fr. Dolinar, itm.). – Torej, so "planinski" Hrvati v resnici slovenska iznajdba!

 

Podobno temu je bilo tudi stališče Narodno napredne stranke, katere izvršni odbor je leta 1913 zahteval kulturno in politično zedinjenje avstro-ogrskih Slovanov v habsburškem okviru in zbližanje z južnimi Slovani (Fr. Dolinar, itm.).

 

Utvara o Jugoslaviji je med prvo svetovno vojno prešla v splošno zavest slovenskega izobraženstva. Karantanija, za katero so sicer vedeli, jim ni predstavljala narodne, zgodovinske in politične istovetnosti Slovencev. Ponemčenje, ki je bilo v vidu, bi v primeru nadaljnega obstoja monarhije pomenilo izgubo narodnosti, pred katero naj bi se, paradoksno, "rešili" s prav takšno izgubo, samo da v jugoslovanstvo.

 

O razmerah v tistih časih poroča šele po drugi svetovni vojni v svojih spisih Matija Škerbec, eden od pobudnikov gibanja za slovensko državo, in pravi: Jugoslovenstvo, mišljenje, da smo vsi jugoslovanski narodi en sam narod, je že pred prvo svetovno vojno polagoma prodiralo iz liberalnih mladinskih krogov tudi med katoliško mladino. Dr. Krek se je tedaj, kakor se zdi, prelevil iz "planinskega Hrvata" v Jugoslovena... Med prvo svetovno vojno pa je jugoslovenstvo med slovensko mladino skoro poplnoma prevladalo. Če sem med mladini zatrjeval, da smo Slovenci poseben kulturen narod, sem moral čutiti zelo ostre ugovore (M. Škerbec 1957, 36, 37).

 

O jugoslavenarstvu, kot si ga je predstavljal Janez E. Krek, kar katoliška stran navadno prikriva, pa je dr. Iv. Pernar, ki je bil član hrvaškega katoliškega akademskega društva Domagoj, povedal leta 1934 svojim slovenskim sozapornikm v Sremski Mitrovici naslednje: Sam sem slišal, ko nam je vaš dr. Janez Ev. Krek v Domagoju v Zagrebu govoril, da so Slovenci le planinski Hrvatje (M. Škerbec 1957, itm.). In prav tako tudi o dr. Tavčarju, ki je svoj čas na Hrvaškem govoril, da smo Slovenci le planinski Hrvatje, zato tudi njega imenuje dr. Prijatelj "planinskega Hrvata" (itm.).

 

Profesor Ciril Žebot poskuša v svoji knjigi Neminljiva Slovenija opravičiti Kreka in Korošca, češ da sta bila jugoslavenarja le iz taktičnih razogov: Res je, da sta dr. Janez Ev. Krek in dr. Korošec površno izjavljala, da so Hrvati in Slovenci en narod... Tisto enačenje je bilo v bistvu le neuradno izražena politična taktika v zgodovinski perspektivi takratnega časa in razmer (Žebot 1988, 33). Dejstva pa so, na žalost, povsem drugačna!

 

Avstrijska škofovska konferenca je poleti 1918 podala izjavo proti samoodločbi narodov v monarhiji, ki pa je lublanski škof Jeglič v svoji škofiji ni objavil. V njegovo obrambo je ugleden duhovnik prof. Aleš Ušeničnik napisal knjižico "Um die Jugoslavija", v kateri razodeva prevladujočo ideologijo pri tedanjem slovenskem izobraženstvu. V njej lahko preberemo tudi tàkole skrotovičeno in povsem neresno besedičenje: "Beseda Jugoslavija ni nič drugega kot kratka formula za dolgo in tesnobno hrepenenje našega naroda po svobodi in edinosti. Nekoč se je temu reklo Zedinjena Slovenija, sedaj pa se mu reče Jugoslavija. Kar se je zgodilo, se ni dalo pričakovati. Zedinjena Slovenija pomeni samo nacionalno avtonomijo, medtem ko Jugoslavija obsega lastno državnost..." (Fr. Dolinar, 1971, 21). Neverjetno mešanje pojmov pri enem najbolj vidnih katoliških izobražencev, ki se je izpopolnjeval »v Rimu«. Kaka nacionalna avtonomija, nujna za Slovence tudi v Jugoslaviji, mu ni prihajala niti na kraj pameti.

 

Takole opisuje Ivan Šušteršič, dolgoletni glavar kranjski, oklic "narodne vlade" v Lublani, dne 31. oktobra 1918: Pijano veselje, otroško govoričenje, a nič hladne razsodnosti... (On bi se, če bi bil v tej vladi) z vso silo upiral usodni pogreški, da smo sami razdejali najbolje, kar smo imeli v deželi: naš deželni odbor in nanj naslanjajočo se deželno samoupravo... Prvo naše delo je bilo, uničiti deželno avtonomijo, razpršiti deželni odbor in brezpogojno izročiti Belgradu vse premoženje dežele Kranjske, po zelo nizki cenitvi nad 70 milijonov. (Fr. Dolinar, itm. 32).

 

V resnici takrat niti ni šlo za pravo vlado, saj je še isti večer po svoji ustanovitvi telefonsko zaprosila za potrditev pri Narodnemu vijeću v Zagrebu, ki je predstavljalo državo Slovencev Hrvatov in Srbov, in so ga bili ustanovili dan poprej.

 

Na seji kulturnega odseka iste vlade dne 16. novembra 1918 so bili skoraj vsi, tudi pesnik Oton Zupančič, prepričani, da se bodo Slovenci v novi državi spojili z drugimi južnoslovanskimi narodi. Edino biolog Pavel Grošelj je bil v tem izjema. Izidor Cankar je kot protiargument za obstoj Slovencev navajal, da je treba imeti veliko sredstev za učne zavode, knjižnice, galerije in druge institucije. V primeru kulturne nespojenosti bi "slovenski otok v novi državi stal kot separatist", Slovenec pa se bo v njej počutil kot nezadovoljen državljan...

 

Geograf Anton Melik je zatrjeval, da sociologija kaže, da bo to proces združevanja. Ivan Grafenauer pa, da bo do asimilacije med Slovenci in Hrvati prišlo, tudi "če se branimo", ni pa treba k njej siliti. Najbolj odločno se je za slovenstvo poleg Grošlja postavil slikar Rihard Jakopič, ki je poudaril, da smo Slovenci narod in da je naša dolžnost, da to branimo. Zato je nujno določiti tàko obliko države, ki bo preprečevala možnost umetne asimilacije…

 

Tako je ob koncu prve svetovne vojne je prišlo lahko samo to, kar je ob takšnem pojmovanju slovenskega izobraženstva in polizobraženstva moralo slediti: Slovenci so zajadrali v prvo Jugoslavijo brez vsakršnih ustavnih in pravnih pojmovanj o narodu in temu primernih političnih zahtev. V takšnih šarlatanskih predstavah o lastni državi je bila bistvo vsega zgolj protinemška usmeritev. Vse drugo naj bi prišlo kar samo po sebi, brez kakega miselnega napora, organiziranja in skrbi.

 

Po prvi svetovni vojni

 

Prišlo pa je še huje! Belgrajski centralistični režim je že od vsega začetka pojmoval Jugoslavijo samo kot "Veliko Srbijo". Svojega unitarizma niti ni prikrival, in samo vprašanje časa naj bi bilo, kdaj se bo v novi državi oblikoval velikosrbski narod. V tem pogledu mu je bilo več kot dobrodošlo dotedanje nadzorovanje in usmerjanje javnega mišljenja preko prirejenega razlaganja zgodovine, kakor se ga je že pod monarhijo posluževala velenemška stran.

 

V Lublani je to "metodo" takoj prevzel zgodovinar Ljudomil Hauptmann, univ. profesor, odkrit unitarist, ki je v drugem letniku lublanske revije Njiva objavil obsežno razpravo z naslovom "Priroda in zgodovina v razvoju Jugoslavije" (1922, 113 - 133). Lublanski list Jutro je njegovo razpravo povzdigoval, češ da “daje najjačje dokaze za umestnost in nujnost jugoslovanskega unitarizma” (1922, št. 184). - Proti poniževanju in zaničevanju Slovencev v tej razpravi je nastopil zgodovinar Josip Mal z razpravo "Nova pota slovenske historiografije?" (Čas, 1923, 185 - 220).

 

Nanjo je Hauptmann objavil odgovor z naslovom: "Staroslovanska in staroslovenska 'svoboda'" V njej nam ob koncu svojega odgovora skrčeno prikaže jedro svojih izvajanj in sicer: Po soglasnem pričevanju odličnih virov, Prokopija, Ivana-Mihaela in Maurikija, so bili podonavski Slovani vojaško inferiorni in politično nezmožni, lahek plen vsakemu barbaru. Ritem njihovih ofenziv zato ni naroden, ampak tuj. Podedovano, v geografskih razmerah utemeljeno slabost so poglobili še Obri, krušeč in presajajoč njih plemena, naseljujoč med njimi svoje vojaške posadke, kasaze, ter oskrunjajoč jim celo rodbinsko življenje. Svobodo od Obrov so jim prinesli zategadelj šele tuji priseljenci, na Koroškem bojeviti dalmatinski Hrvati, ki so tam zamenili obrske kasaze, medtem ko se je ohranila obrska vlada na Gornjem, Srednjem Štajerskem in na Kranjskem do Karlove dobe. Ko se je zrušila takrat kaganova moč, so zato vstopili Slovenci v krog nemških plemen kot suženjski narod, kateremu je gospodovala le tenka plast poslovenjenih hrvatskih in turkotatarskih kasazov... (Čas 1923, 305 - 334).

 

Za sklepanje o kaki oblasti Obrov nad predeli Karantanije ni v virih prav nobene opore, vendar jo Hauptmann navaja kot dejstvo. Kakšno zvezo naj bi Karantanci imeli s podonavskimi Slovani, ki se tepejo z Bizantinci? - Vse skupaj je ena sama ponaredba v tolmačenju zgodovinskih zapisov, trdno pod nadzorstvom belgrajskega režima. Od nje se se slovensko zgodovinopisje nikoli ni ogradilo in se tudi ni smelo. Belgrajskemu režimu je šlo predvsem zato, da se v mišljenje Slovencev ne bi zasidral pojem o lastni državi, in akademska "znanost", ki jo je financiral, se je morala temu ukloniti. Slovenci s svojo zgodovino niso smeli nadkriljevati Srbov. Na ta pogoj je bilo očitno vezano financiranje akademskih ustanov. Sàma zgodovinska resnica je bila postranskega pomena.

 

Zgodovinar in arhivar Josip Mal je bil edini, ki je nasprotoval unitaristu Hauptmannu v ponarejanju slovenske zgodovine. V svojih spisih je, med drugim, opozoril je tudi na to, da je bila v srednjem veku država nekega naroda utemljena in priznana na njegovem pravu. To pravo vse do 10. stol. ni bilo vezano na ozemlje, temveč na osebo, na pripadnike naroda, kjer koli so bili. Karantansko pravo je v virih omenjeno z nazivom institutio Sclavenica in tudi kot Slavica lex. Toda opozorila zgodovinarja Mala je moralo slovensko zgodovinopisje, nadzorovano po Belgradu, preslišati.

 

Zamolčana dejstva o slovenski Karantaniji in ponarejeni prikazi lastne zgodovine v hlapčevskem smislu so imeli hude posledice za narodno zavest slovenskih ljudi. Ti in še posebej slovensko izobraženstvo, so vsled tega vedno bolj trpeli na kompleksu manjvrednosti, ki so jim ga vcepljale belgrajske politične strukture. V svoji preproščini niso pomislili na goljufijo na akademski ravni. Akademiki pa so se morali delati nevedne, saj bi bili v nasprotnem primeru nedvomno ob svojo kariero. Zatrta pa je bila tudi svoboda tiska. Možnosti kake javne kritike ni bilo.

 

Jugoslovanski narod - Leta 1929 je centralistična velesrbska diktatura tudi formalno uvedla "jugoslovanski" narod. Sledila je Slovenska izjava (punktacije), ki jo je leta 1932 podtalno razširil vodilen slovenski politik Anton Korošec. Bila pa je samo zapoznel in onemogel poskus, storiti nekaj za vsako ceno. Popraviti nekaj, kar je bilo dejansko že zdavnaj zamujeno in zavoženo. Belgrajski režim je vsled tega Antona Korošca interniral. O tem pravi Matija Škerbec naslednje: Če bi kdo leta 1917 napovedoval, da se bodo isti mladini pod dr. Korošcem komaj čez 15 let nato borili proti jugoslovenstvu za slovenske punktacije in da bo dr. Korošec s svojimi tedanjimi mladini pod kraljem Aleksandrom interniran zaradi ideje o posebnem slovenskem narodu in zaradi odklanjanja jugoslovenstva, bi ga bili tedaj proglasili za norca (M. Škerbec itm.).

 

Pomanjkanje prave ideje o slovenski državi je vodilo do tega, da je levičarska stran na starih panslovanskih izhodiščih iskala nov pravičen red pri Stalinu, "velikem" Slovanu v Moskvi. Katoliška stran, vkolikor se je sploh zavedala resnosti razmer, je pričakovala rešitev samo od čim bolj poglobljenega verskega življenja, in končno od Cerkve oziroma njenega vrha. Toda razmere na Primorskem, ki je bilo tedaj od Italijo, so jasno pričale, da cerkveni vrh v Rimu ni kazal nobenega posluha za probleme Slovencev.

 

Še huje! Papež Pij XI. je šel tako daleč, da je leta 1930 na pritisk fašističnega režima odstavil nadškofa Sedeja v Gorici in leta 1936 še škofa Fogarja v Trstu, ker sta se zoperstavljala fašističnemu nasilju nad slovenskimi ljudmi. Postala sta namreč moteč dejavnik v odnošajih med Vatikanom in fašističnim režimom. Takšno neopravičljivo dejanje papeža je pomenilo vrhunec v italijanskem ideološkem in fizičnem nasilju proti Slovencem. Vsled tega so se mnogi slovenski izobraženci in zavedni ljudje na Primorskem oddaljili od Cerkve, in kasneje še od vere, ter pristali na komunistični strani.

 

Kake predstave o državi Sloveniji niso imeli tudi pripadniki primorskega osvobodinega gibanja TIGR. Ob vsem neverjetnem domoljublju in požrtvovalnosti je bil cilj njihove dejavnosti edinole priključitev Primorske k "materi domovini" Jugoslaviji. Ob izbruhu druge svetovne vojne so se pridružili partizanom. Po vojni pa jih je ta-ista Jugoslavija zaradi njihove narodne zavesti preganjala (Mira Cencic 1997).

 

Lambert Ehrlich

 

V takšno, naravnost obupno razdvojeno mišljenje in zavest slovenskega izobraženstva je zaman odmeval klic univ. prof. Lamberta Ehrlicha, narodnjaka in vnetega duhovnika, ki ga je naslavljal s Sv. Višarij: ...Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne more biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Sv. Višarje To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu! Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo, in božji volji se ne sme nihče izmikati... Iz pridige študentom lublanske univerze, ki so leta 1933 poromali na Sv. Višarje (R. Čuješ, 1992, 146).

 

Prof. Ehrlich je govoril iz notranjega prepričanja. Tako kot on je čutil tudi slovenski človek, ki je nekje v svoji podzavesti ohranjal spomin na slovensko državo, na staro pravdo, in to kljub temu, da je bila izbrisana iz vseh zgodovinskih knjig.

Iz daljšega članka v koledarju-zborniku Svobodne Slovenije preberemo lahko o prof. Ehrlichu tudi naslednji stavek: Rad je poudarjal, kako važno je, če ima kak narod oziroma država svoje vladarje med svetniki, npr. Avstrija sv. Leopolda (F. Žakelj 1962, 154).

 

Takrat prof. Ehrlich še ni slutil, kako bo nekoč prišlo na dan (1992), da je tudi zgodnja slovenska država Karantanija imela svojega vladarja - svetnika. Ta vladar je bil sv. Domicijan († ok. 802); vojvòd, ki so ga cela stoletja častili kot karantanskega zavetnika (J. Šavli 1999). Njegov grob se še vedno nahaja v kapeli stare opatijske cerkve v Millstattu (Mile) na Koroškem. Jezuiti, ki so kot zadnji upravljali opatijo, so leta 1762 predložili v Rimu vlogo za njegovo svetniško razglasitev. Toda kmalu potem, leta 1773, je bil njihov red ukinjen. S tem je tudi Domicijanova zadeva v Rimu zaspala. Od konca 18. stol. dalje se je njegovo češčenje omejevalo le še na sam krajevno raven.

 

Toda sv. Domicijan je bil ideologiji velenemštva kljub temu še vedno tako napoti. Tako se je judovski zgodovinar Robert Eisler iz Innsbrucka, očitno po naročilu velenemških krogov, lotil o njem posebne študije, v kateri ga je razglasil za izmišljotino benediktincev (R. Eisler, 1907). Od tedaj so »ugotovitev« tega zgodovinarja nenehno ponavljali, vse dokler ni bil leta 1992 najden kos njegovega nagrobnika. O najdbi, ki je pričala o obstoju tega karantanskega kneza – svetnika, niso v Sloveniji poročali ničesar. Niti verski tednik Družina.

 

Razlage o zgodovini Slovencev, ki so prihajale z lublanske univerze, so bile, kot smo videli, prikrojene ciljem jugoslovanskega unitarističnega režima, ki je univerzo in njene oddelke financiral. Akademski svet z visokimi plačami je pod gospodarjem, ki je sedel na jugu, živel predobro, da bi iznašal za svoje blagostanje preveč tvegano podobo "Slovenije v svobodi", kot jo je na Sv. Višarjah izpovedoval prof. Ehrlich.

 

Ker zgodovina slovenske državnosti v času med prvo in drugo vojno ni bila predstavljena na akademski ravni, tudi misel o slovenskem narodu, ki mu pripada tudi samostojna država, ni našla mesta v vrhovih meščanske Lublane in njenih ustanov. Nemškutarsko gledanje na Slovence kot na "nezgodovinski" narod, ki naj bi po svojih prvih poskusih že davno izgubil lastno državo, se je vleklo naprej. Ustrezalo je namreč jugoslovanskemu (velesrbskemu) režimu in njegovi unitaristični ideologiji. Lublanski vrh pa je imel očitno smo korist, če z jugoslovanskim režimom ni bil v konfliktu.

 

Proti slovenski državi - V takšnemo zablokiranem vzdušju je je raslo seme komunistične ideologije. Njeni predstavniki, z Edvardom Kardeljem na čelu, so se opirali na nauke Marxa, Engelsa in Lenina in na velikega »slovanskega« vodjo Stalina. Ponarejene razlage o zgodovini Slovencev kot narodu hlapcev in dekel, ki jih je izneslo že nemškutarstvo, in zatem jugoslovanstvo, na literarni ravni pa naj bi jih predstavljal Ivan Cankar s svojimi »hlapci«, so povsem ustrezale tudi njihovi teoriji o stoletja zatiranem narodu, ki naj si v socialistični revoluciji stre okove in si zavlada sam.

 

Ko so leta 1941 centralne sile zasedle Slovenijo, je komunistična stran v Lublani, zasedeni po Italijanih, ustanovila (aprila) tkm. Protiimperialistično fronto, ki je sledla Stalinovi zavezi s Hitlerjem. Šele ko je ta napadel Sovjetsko zvezo (julija), se je preimenovala v Osvobodilno fronto (OF). Organizirala je potem partizanstvo, v cilju osvobodilnega boja proti nemškemu in italijanskemu okupatorju, vendar prvenstveno za zmago komunistične revolucije.

 

Zgodovinopisje, kadar bo svobodno, bo moralo še raziskati, v čem je bil prvenstveni vzrok, da je OF, ali bolje, njena varnostna služba VOS, povsem v rokah komunistov, izvedla leta 1942 atentat na prof. Ehrlicha kot "klerofašističnega" kolaboratorja. Ali je bil povod za to samo njegov odločen protikomunizem, ali pa prvenstveno Ehrlichova zamisel samostojne Slovenije, ki je ni bilo v načrtih Stalina in in njegovega zaupnika Tita?

 

Da je bilo tako, bi sklepali iz izjave, ki jo je podal Edvard Kocbek, ki pravi: ...slovenska partija ni bila suvereno telo v organizacijskem smislu niti po svoji moralni zavesti, saj je bilo njeno vodstvo odgovorno središču zunaj sebe in zunaj slovenske suverenosti, ki jo je predstavljala Osvobodilna fronta (B. Pahor - A. Rebula 1975, 132).

 

Slovenski partijski vrh, kateremu je pripadala VOS, je bil torej podrejen jugopartijskemu krogu okoli Tita. Ta krog je bil nedvomno odločno usmerjen proti samostojni slovenski državi, tudi če bi bila komunistična. Lahko rečemo, da je bila partiji, in predvsem njenemu balkanskemu zaledju, prvenstveno napoti Ehrlichova zamisel samostojne slovenske države, ne pa njegov protikomunizem. Zamisel lastne države, ki jo je prof. Ehrlich javno oznanjal že več kot desetletje.

 

Partizanski in domobranski borci

 

Toda zavedni slovenski ljudje so bili pripravljeni iti v boj le za svobodo in za slovensko državo. Zato so vsem tistim, ki so odšli v partizane, ki jih je vodila OF, tudi predočevali neko "svobodno republiko" (slovensko državo). Ni pa bilo dopuščeno razglabljati o tem, ali v pomenu politične samostojnosti, ali v okviru Jugoslavije, če ne kar Sovjetske zveze. Razpravljati kakor koli o nečem, kar bi v predstavo o slovensko "državi" vnašalo dvom, je pomenilo tvegati glavo.

 

V partizanskem gibanju delujoča VOS je morila vse, ki so ali ki bi lahko, zaradi njihovih položajev in ugleda med ljudmi, ogrožali uspeh komunistične revolucije. Grozljivi pomori duhovnikov, katoliških osebnosti, posebno pripadnikov Katoliške akcije, in kar celih družin, predvsem v Lublanski pokrajini, zasedeni po Italijanih, so privedli do tega, da so ljudje iskali zaščite pri italijanskem okupatorju. Ta je dovolil ustanovitev Vaških straž, iz katerih je kasneje nastalo domobranstvo. Pomori VOSa pa so kot »likvidacije« zajeli tudi partizane same, vse tiste, ki so preveč na glas izpričevali svojo slovensko zavest.

 

Zaradi vsiljene komunistične ideologije in izvajanja revolucije je prišlo do bojev med partizani in domobranci, do državljanske vojne, ki je terjala več žrtev kot pa okupatorjeva zasedba. Tragedija takšnega spopada je bila v tem, da so borci tako na eni kot na drugi strani imeli v svoji predstavi slovensko državo, vendar so si jo pod plaščem različnih ideologij predstavljali vsak po svoje.

 

Občudujemo lahko partizansko organizacijo, ki ni bila samo vojaška in gospodarsko preskrbovalna, temveč tudi kulturna in prosvetna. Obstajal je partizanski dnevnik, partizansko gledališče, partizanske bolnice kot npr. znamenita bolnica Franja... "Samo milijon nas je..." je v svoji znameniti pesmi pozival k vztrajnosti v boju partizanski poet Karel Destovnik - Kajuh. Zadela ga je, ali naj bi ga, nemška krogla.

 

Občudujemo borbenost domobrancev, in njihovo zavzetost, da branijo slovenski dom, izročilo, vero in svobodo, ki jih je usodno ogrožal komunizem. "Goreti hočem sebi, novim dnevom... Naj bom še dolgo bakla nema, ki potnikom samotnim v noč gori!" je oznanjal tenkočutni France Balantič. Zgorel je skupaj s tovariši v postojanki v Grahovem, ki so jo oblegli in zažgali partizani. Neverjetna predanost in požrtvovalnost vseh teh mož in fantov, v videnju bodoče slovenske države, je pretresljiva. Dve ideologiji, vendar isto hotenje: Slovencem državo in svobodo!

 

Toda samostojne, mednarodno priznane države Slovenije, si ni znala predstavljala nobena stran. Manjkala je ustrezna zgodovinska razlaga, ponarejena v tem pogledu že pred prvo svetovno vojno, in ponarejena je ostaljala še naprej. Manjkala je zgodovinska utemeljitev slovenske države. V svoji nebogljenosti jo je slovensko izobraženstvo enačilo s slovenskim jezikom ali, še bolj preprosto, edinole s tem, da bomo končno le imeli »šole v slovenskem jeziku« (sancta simplicitas! ).

 

Ob vsej tej preproščini so vendarle hoteli imeti, tako na eni kot na drugi strani, tudi slovensko "vlado". Domobranska stran »prvo« slovensko vlado oklicala 3. maja 1945 na Taboru v Lublani. Takoj zatem je v Ajdovščini dne 5. maja 1945 oklicala »prvo« slovensko vlado tudi partizanska stran.

 

Pomori nedolžnih - Takoj po koncu vojne pa je Slovence zadela ena največjih tragedij v njihovi zgodovini: pomor okoli domobranskih mož in fantov, ki so jih Angleži maja leta 1945 s Koroške, kamor so se bili umaknili, vrnili Titu. Vračanje se je začelo potem, ko je sredi maja britansko poveljstvo v Celovcu obiskal Harold Macmillan, britanski vladni predstavnik za Sredozemlje.

 

S Koroške je bilo vrnjenih okoli 12.000 domobranskih mož in fantov. Pomorjeni so bili v Kočevskem Rogu.

O tem je v 80. letih izšla v angleščini posebna knjiga. V njej je opisano vračanje ruskih beguncev, ki so jih Britanci izročili Sovjetom, in so bili pomorjeni. Posebno poglavje je posvečeno tudi vrnjenim in pomorjenim slovenskin domobrancem (N. Tolstoy 1986, 176).

 

Življenjepis Harolda Macmillana, ki je izhajal iz škotskega malega plemstva, kaže, da si je kariero ustvaril s pomočjo framasonov. To nas navaja k domnevi, da se je tudi vračanje beguncev izvršilo v dogovoru z angleškimi framasoni. Kakšni so bili pri tem pravi nameni? Ali se lahko zadovoljimo samo z odgovorom, da je Tito v zameno za vračanje svojih nasprotnikov odstopil od zahtev po Koroški? Ali pa gre za širšo zaroto v cilju biološkega uničenja Slovencev in Hrvatov, zato da bi se velesrbstvo, tradicionalno povezano s framasonstvom, lažje in hitreje polastilo njihovega ozemlja? Tudi to je mogoče.

 

Šele nekaj let po razglasitvi samostojne Slovenije so začeli s popisovati padle in pomorjene v drugi svetovni vojni. Ugotovljeno število presega 100.000 slovenskih žrtev. Pri tem pa niso posebej ugotavljali števila likvidiranih partizanov, zato da ne bi prišel na dan pravi obraz medvojnega osvobodilnega boja, ki je v prvi vrsti pomenil comunisti revolucijo. Likvidirani so bili tisti partizani, ki so bili najbolj zavedni in domoljubni. Doslej se uradna slovenska oblast še ni poklonila njihovemu spominu. Niti se jih ni kdaj koli spomnila. Še vedno so skrbno zamolčani, tako da niti približno ne moremo ugotoviti, koliko jih je bilo. Več tisoč?

 

Po drugi svetovni vojni

 

Množica slovenskih beguncev iz protikomunističnega tabora, ki so našli po drugi vojni zatočišče še zlasti v Argentini, je ponesla s sabo predvsem idejo protikomunizma. Misel o slovenski državi je bila prisotna le pri manjšem številu od njih. V Argentini so predstavniki starih strank - ljudske, liberalne in socialistične - oklicali Narodni odbor za Slovenijo, ki si je privzel vseslovensko politično predstavništvo v svobodnem svetu. Vendar je vsa povojna leta vztrajal zgolj na zamisli Jugoslavije, proste komunizma, v kateri naj bi imeli Slovenci samo varno zavetje pred pohlepom Nemcev in Italijanov.

 

Še leta 1974 je ta odbor, ki dejansko ni predstavljal nikogar, izdal "Izjavo in poziv" za neko urejeno Jugoslavijo, in odločno odklonil nasilno razbijanje Jugoslavije. Za samostojno Slovenijo bi bil odbor šele potem, če uresničenje federativne in demokratične Jugoslavije ne bi bilo mogoče. Sredi 80. let je bilo ob pretresih v Jugoslaviji njegovo stališče že naravnost anahronistično. Leta 1986 je namreč znova izdal "Poziv narodom Jugoslavije", v katerem še vedno predpostavlja nadaljni obstoj te tvorbe, opiraje se pri tem zgolj na "slovensko formulo", kadar bi Jugoslavija prešla v demokracijo, kakor je leta 1960 predlagal dr. Miha Krek.

 

V Buenos Airesu je izhajal tednik, glasilo nekdanje SLS, z varljivim naslovom Svobodna Slovenija, pod katerim pa je bila mišljena le Slovenija v Jugoslaviji, svobodna "od komunizma", ne pa kot samostojna država. Skupini okoli tega tednika, ki je v pogledu politične prihodnosti Slovenije trdno vztrajala na jugoslovanski izbiri, je načeloval Miloš Stare. Ta skupina je odločno nasprotovala manjši skupini v zdomstvu, ki je zagovarjala neodvisno in mednarodno priznano slovensko drzavo.

 

Vztrajno nasprotovanje samostojni slovenski državi, pogosto celo živčna polemika nasproti njej, od ljudi, ki so sicer poudarjali svojo demokratično usmerjenost, postavlja problem razčiščenja stališča, na katerem so jugoslovansko usmerjeni zdomski krogi vztrajali več desetletij. Na vsak način je treba vedeti, da zdomski protikomunizem ni bil v napoto velesrbstvu, ki ga je komunistični Belgrad pod raznimi socialističnimi krinkami izvajal po drugi svetovni vojni. Belgradu je bila nevarna edinole misel o samostojni Sloveniji. Komunizem je bil samo utvara, neživljenjski, in bi prej ali slej propadel. Tega se je Belgrad prav dobro zavedal. Ostala naj bi kot velesrbska tvorba samo Jugoslavija.

 

	Otoček sredi reke tam osamljen, nebogljen, majhen, se z vodo bori, ki krog njega se peni in rohni in buta vanj in ga odkopuje. Zdaj ga odnese, človek pričakuje… A glej, otoček vztrajno se drži, na trdnih skalnatih temeljih stoji, zato ne gane se, vodam kljubuje!
(Lojze Grozde)

Slovensko državno gibanje

 

Leta 1951 je začel izhajati v Chicagu mesečnik Slovenska država, čigar ustanovitvi so botrovali Mirko Geratič, nekdanji katoliški časnikar v Mariboru, dr. Štefan Falež, Dušan Humar in dr. Ludvik Leskovar, ob podpori p. Zakrajška in p. Godine. Do preselitve v Kanado leta 1954 ga je urejeval Mirko Geratič, in zatem Vladimir Mauko.

 

Mesečnik je nadaljeval idejo samostojne slovenske države, kot jo je bil iznesel prof. Ehrlich. Ideja si je postopoma pridobivala somišljenike, pojavilo se je Slovensko državno gibanje. To gibanje sicer nikoli ni zajelo večine in niti pretežnega dela slovenskega zdomstva, a je bilo kljub temu nadvse pomembno za ohranjanje slovenske državne misli.

 

Misel o samostojnislovenski državi, ki jo je širil še zlasti krog učencev prof. Ehrlicha, se je počasi, vendar vztrajno širila. Izreden zagon je dobila potem, ko jo je leta 1968 v Buenos Airesu začel oznajati bojeviti list Sij slovenske svobode, popolnoma predan slovenski državni misli. Utrip in bojevitost so mu dajali ugledni slovenski kulturniki, kot Ruda Jurčec, glavni urednik, nadalje Božidar Fink, Alojzij Geržinič in še nekateri. Nikakor ne bi udarili predaleč, če rečemo, da je bil Ruda Jurčec kot pisatelj in časnikar pero, kakršnih Slovenci nismo imeli ne prej ne potem. Med objavljenimi zgodovinskimi članki v tem listu izstopajo še posebej tisti, ki jih je pisal France Dolinar. V Buenos Airesu je izhajal tudi list Smer v slovensko državo. Njegov urednik je bil Dimitrij Weble in pozneje Tine Duh, prav tako učenec Ehrlicha. Več pomembnih člankov zanj sta prispevala Franc Jeza in tudi Stane Buda.

 

Pisci v vseh teh listih so svoje zavzemanje za samostojno državo Slovenijo utemeljevali na naravni pravici vsakega naroda do samoodločbe. Njene zgodovinske utemeljitve si niso še niso znali predstavljati. Niso še dvomili v razlage nemških in jugoslovanskih zgodovinarjev, ki so Slovence prikazovali kot narod hlapcev in dekel, brez lastne države, pod tisočletnim nemškim jarmom itd. Naravnost neverjetno je, da niti najbolj zavzeti pripadniki slovenskega državnega gibanja niso spregledali ideoloških ponaredb slovenske zgodovine. Povsem so se zanesli na akademsko avtoriteto zgodovinarjev na univerzah. Franc Jeza je bil edini, ki je te razlage vsaj deloma izpodbijal.

 

Da se v svobodnem svetu ideja slovenske državnosti ni razširila v večji meri med slovenskim zdomstvom, je več vzrokov. V prvi vrsti jugoslovanska naravnanst večine nekdanjih politikov in kulturnikov, ki so se po drugi vojni pred komunizmom zatekli v zdomstvo. Vzgojeni v jugoslovanskem izobraževalnem sistemu niso mogli več iz svoje kože. V njih političnem gledanju na Slovenijo je bila vztrajno prisotna misel, da so Slovenci v neki demokratični Jugoslaviji še najbolje zavarovani pred nemškim in italijanskim imperializmom. Belgradu se ni bilo treba kaj posebno truditi, da je takšno mišljenje v slovenskem zdomstvu prevladovalo in se ohranjalo.

 

Nadaljni vzrok je bilo gledanje na slovensko zgodovino. Slovensko državo so si predstavljali zgolj kot jezikovno tvorbo, ne pa kot pravno in politično. Slovenskega ozemlja nekdanje Karantanije, kjer je bil prevladal nemški jezik, v smislu slovenskega državnega izročila niso znali upoštevati. Tako se je slovenska državna misel osredotočala na deželo Kranjsko, češ da je bila edina, katere ozemlje je v celoti ostalo slovensko. Takšno gledanje je med obema vojnama širil podtalno tudi jugoslovanski režim.

 

Nesposobnost, da bi ločili med politično in pravno tvorbo ter ozemljem, ki je lahko večje ali manjše, ko gre za državo, je pomenila popolno izničenje zgodovinskega izročila Karantanije. Ozemlje v Avstriji, kjer se je bil razširil nemški jezik, so preprosto izločali iz slovenskega državnega izročila. Slovensko državnost je bilo treba utemeljevati povsem na novo. Pri tem se je kot temelj kar »sama od sebe« ponujala povsem slovenska dežela Kranjska.

 

Nadaljni vzrok je bilo tudi dejstvo, da je bila v primeri z emigracijo drugih narodov slovenska prisotnost v svobodnem svetu številčno razmeroma skromna. Vsakdanji boj za preživetje je mnoge slovenske ljudi oviral, da bi v večji meri sodelovali pri narodnem in političnem delu. Manjkalo je tudi primerne izobrazbe. Prisotno pa je bilo tudi ustrahovanje, ki so ga izvajali zaupniki jugoslovanskega režima, vrinjeni med emigracijo.

 

V takšnih razmerah je treba naravnost občudovati ljudi, ki so mimo vseh pritiskov neutrudno delovali za ideal samostojne Slovenije in na njem vztrajali. Čeprav tega na zunaj ni bilo videti, so jih rojaki v jugoslovanski Sloveniji vendarle slišali. Vprašanje je, ali bi se samostojna Slovenija sploh kdaj rodila, če bi v svetu ideja slovenske države povsem zatonila ali se sploh ne bi pojavila?

 

Razmere doma

 

Kaj se je medtem dogajalo doma? Že po prvih letih, ko se je patriotični partizanski zanos nekoliko polegel, je Belgrad začel podtalno spodkopavati še tisto naivno in romantično predstavo o državi in narodu Slovencev, kolikor se je še ohranila v mišljenju slovenskih ljudi. Z novim ustavnim zakonom je bila leta 1953 iz zvezne ustave izbrisana pravica do odcepitve. In to kljub temu, da so ustrezen člen v ustavi razlagali tako, kot da je bila ta pravica že izrabljena, s tem da so se predstavniki jugoslovanskih narodov na drugem zasedanju AVNOJa v bosanskem Jajcu (1943) izrekli za skupno državo. Po balkanskem tolmačenju: Pravica do odcepitve je obstajala, vendar je bila že izrabljena, in se je ni bilo mogoce več poslužiti!? - Omenjena v ustavi, pa je kljub temu je še vedno spominjala na "odcepitev", zato jo je bilo treba dokončno izbrisati. Na rojstnih listih in osebnih dokumentih so tedaj, prav tako po zveznem zakonu, črtali tudi oznako narodnosti.

 

O izropavanju Slovenije na gospodarski ravni, po davčnem sistemu, po naložbah, v zunanji trgovini, v poslovanju s tujimi valutami itd., bi bila potrebna posebna študija. Naj omenimo tukaj samo uničevanje in izropavanje kmečkega človeka, najprej s pretvezo kolektivizacije, zatem pa kar odkrito, z uničenjem trga kmečkih pridelkov. Kmečkemu človeku so plačevali odkup njegovih pridelkov daleč pod normalno ceno. Tako je beg z dežele, predvsem mladih, ki so iskali primernega dela, že v šestedesetih letih prerasel v resen problem. Komunistična Jugoslavija je tedaj odprla meje, bodisi za turizem kot za svojo delovno silo, ki se je začela zlivati v tujino. Tako je Slovenija v sedemdesetih letih izgubila okoli 200.000 ljudi, mladih in delovnih, svoje najboljše moči.

 

Velesrbstvo, ki je nenehno poudarjalo, kako so Srbi prijatelji Slovencem, ni preneslo slovenske identitete kot takšne, zato ker je v jugoslovanskem povprečju najbolj izstopala. V cilju pojugoslovanjenja je bila najbolj moteč dejavnik. Tako se je gospodarskemu in fizičnemu izničevanju Slovencev pridružilo tudi idejno in kulturno.

 

V Sloveniji so morali celo pevski zbori ob svojih nastopih poleg slovenskih pesmi obvezno zapeti vsaj še kakšno "jugoslovansko". Ko je izbruhnila narodno zabavna glasba, še zlasti z Avseniki, sta bila duh in čustvovanje tako močno slovenska, da velesrbska stran tega ni več prenesla. Začela je rovariti, dokler se Avseniki niso umaknili v Nemčijo. Prav tja se je umaknil tudi risar slovenskega stripa, nadarjeni Miki Muster. Na mednarodno raven bi ga lahko povzdignili na tudi doma, toda s tem bi ponesel v svet ime Slovenije. Uspešen režiser slovenskih filmov v 50. letih, František Čap, je bil povabljen v Belgrad, kjer je potem životaril, in leta 1972 umrl v revščini…

 

Belgrad je preko svoje tajne službe na tihem uničeval tudi slovensko kulturno dediščino. Rušili so rojstne hiše nekaterih uglednih slovenski ljudi, ki med široko javnostjo niso bili tako poznani, npr. v Gornji Radgoni rojstno hišo Franceta Vebra, največjega slovenskega filosofa (1964); v Mariboru so v Slovenski ulici uničili pročelje hiše št. 12, v kateri je bil rojen slavni admiral Viljem Tegetthoff; zmagovalec v bitki pri Visu 1866… Pustili so propadati gradove, uničevali cerkve (v Idriji, na Ptuju, na Kureščku…); cerkev sv. Jožefa v Lublani so zaplenili, postalaje filmski studio. Izginjala so vaška znamenja, celo vaška korita. Ob potresu leta 1976 so do kraja porušili vas Bregin z dragoceno spomeniško arhitekturo, ne da bi pri tem poskušali karkoli zavarovati. Še leta 2003 so v Čezsoči, ne da bi poprej preverili, koliko je poškodovana, razrušili rojstno hišo tigrovskega in partizanskega borca Ferda Kravanje...

 

Tudi slovenski univerzi ni bilo prizaneseno. Spodkopavanje njene znanstvene ravni je potekalo pod ideološko krinko. Zaradi tega, ker je izšla v nemščini njegova zgodovina slovenskega slovstva – Geschichte der slowenischen Literatur (Berlin 1958), je moral oditi z univerze Anton Slodnjak, odličen književni zgodovinar in prešernoslovec. V povojnih letih so z univerze odstranili nad 90 izjemno sposobnih predavateljev. Mnoge so izjključili tudi z akademije.

 

Navajam teh nekaj primerov, zato da bi bilo razvidno, kako je belgrajska stran po mreži svoje tajne policije uničevala vse, kar je bilo značilno slovenskega. Belgradu je bilo še posebej napoti vse tisto, kar bi lahko poneslo v svet pričevanje o obstoju Slovencev kot posebnega naroda. Vse njegove spletke pa so bile organizirane tako, da so se zdele na zunaj kot „notranje“ rovarjenje Slovencev samih, kot njihova medsebojna „zavist“ ipd. Udbovski aparat je imel naročilo, naj raznaša govorico „Slovenci smo si fovš, drug drugemu nevoščljivi... poglejte druge, Srbe ali Italijane... kako so, za razliko od nas, med sabo enotni...“ Solze in smeh, slovenske ovce so to pridno ponavljale, in ponavljajo še danes. Ne morejo si predstavljati, da si tudi drugi narodi niso enotni, in da slovensko “ne-enotnost” dejansko usmerja srbska tajna služba.

 

Edvard Kardelj

 

Na ideološkem polju so bili slovenski komunisti oz. marksisti že kmalu po drugi vojni primorani, da začnejo izničevati pojem o narodu kot takšnem. Tako je Edvard Kardelj, vodilni slovenski in jugoslovanski ideolog, proti koncu petdesetih zapisal o narodnem problemu Slovencev v uvodu k ponatisu svoje predvojne knjige Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (Sperans, Lublana 1939) še naslednje naslednje "znanstvene" ugotovitve: Kakor je narod nastal na osnovi specifične družbene delitve dela epohe kapitalizma, tako bo kot določena zgodovinska družbena kategorija z nastankom novih oblik in obsegov družbene delitve dela, ki jo bo prinesel socialistični oziroma komunistični družbeni red, tudi postopno izginil z zgodovinske pozornice (Edvard Kardelj, 1957, LXXIII).

 

Na isti strani svoje knjige Edvard Kardelj zavrača možnost, da bi bil ta cilj lahko dosežen z umetnim spajanjem jezikov in kulture, kot je mislil Stalin. Dosežen naj bi bil z nadaljnim razvojem proizvajalnih sil in s tem povezano višjo ravnijo človeške civilizacije... Nato Kardelj na isto temo izrazi še svoje modrovanje: To neprestano napredujoče družbeno-ekonomske in z njim zvezane socialistične idejne sile bodo postopno preobrazile zavest ljudi in s tem premagovale nacionalne meje - saj jih že danes začenjajo premagovati - ter bodo iz človeka napravile direktnega občana sveta... Si lahko kdo nekaj takega predstavlja? V ostalem je izdaja Kardeljeve knjige zgolj ponatis izdaje iz leta 1939.

 

Knjigo kot takšno preveva sicer velika načitanost, značilna za predvojno malomeščansko okolje in polizobraženstvo, nikakor pa ne izvirnost in smisel za samostojno presojo. Polresnice o Slovencih, kot so jih že na pragu stoletja iznesli nemški in na naši strani panslovansko in jugoslovansko usmerjeni pisci, so vnesene v marksistično-leninistični okvir. Značilna je še zlasti ponavljajoča se trditev, kako naj bi bili Slovenci brez lastnega plemstva: Zgodovina slovenskega naroda, ki tako rekoč ni imel lastnega plemstva... Res je sicer, da vsiljeni nemški fevdalec na zemlji slovenskega tlačana zaradi svojih lastnih ekonomskih in družbenih interesov postal v nekem smislu sestavni del slovenske družbe in se je kot tak celo boril proti centralnim nemškim oblastem - skoraj na isti način kakor na primer domače hrvaško plemstvo... (itm., 9).

 

Kake študije o tem, da Slovenci ne bi imeli lastnega plemstva, seveda ni bilo. Zadostovala je ustrezna ideologija. Kdor bi hotel tudi hrvaško plemstvo prikazati kot “tuje”, kot so razglašali slovenskega, bi imel za to dovolj "dokazov". Tako že v zapisanih rodbinskih imenih, ki niso bila nič bolj domača kot ona pri slovenskem plemstvu: npr. Zrinyi (Zrinski), Frangipane (Frankopan), Banffy, Erdödy, pa Cilli (Celjski), Orsini-Blagay, Drachenberg (Drašković), Mallakoczy (Mlakovacki), Boczkay... Na Hrvaškem so imenom preposto dali domače oblike, in porekla njihovih nosilcev preposto niso raziskovali. Ogrskemu kraljestvu pa so nadeli naslov Madžarsko – hrvaško kraljestvo. Tako so Hrvati obveljali za “zgodovinski” narod, Sloveni pa ne. Zelo preposto, ali ne?

 

Prikazovanje Hrvatov in Srbov, ki naj bi zaradi lastnega plemstva imeli "svojo" državo, kot zgled Slovencem, ki naj je ne bi imeli, je potekalo seveda pod popolno blokado vsakršne javne razprave o tej temi. To je kasneje v imenu proletarske in jugoslavenarske ideologije preraslo v nekakšen idejni teror. Slovencem je bila namenjena vloga hlapcev in dekel, zato da bi v zgodovini veljali manj od svojih južnih sosedov. Veljali manj, ker naj bi bili tisočletje pod nemškim jarmom, izpod katerega naj bi jih rešili šele "bratski" Srbi, in jih še naprej ščitli pred težnjami Nemcev in Italijanov, ki so se hoteli polastiti njihovega ozemlja. Značilno je, da E. Kardelj v prvi izdaji svoje knjige na kako "izginotje" naroda kot takšnega še ni bil pripravljen. V času, ko je izšla druga izdaja, pa se je, očitno zaradi svojega položaja kot vodilen jugoslovanski ideolog, že moral vključiti v podtalni protislovenski tok.

 

Dokaj pozno pa je prišlo na dan, da omenjene knjige ni napisal Kardelj. Napisal jo je Dragotin Gustinčič, slovenski komunist, ki se je proti koncu 20. let zatekel v Moskvo. Gradivo za njo je izročil Kominterni, očitno v upanju, da bo z njo prispeval k njeni podpori za samostojno Slovenijo. Kominterna je gradivo izročila Kardelju, ki ga je pod svojim imenom izdal pri Novi založbi (plačilo je bilo zagotovljeno vnaprej). Več o tem Anica Lokar, vdova po Gustinčiču, v svojim spominih »Od Anice do Ane Antonovne« (Lublana 2002).

 

Razkrojevanje Slovenije

 

Debela je bila že ta, da je E. Kardelj, bodisi iz nevednosti ali preračunljivosti, zamenjal v svojem izvajanju narod z nacijo (narodno državo). Ta je res nastala s kapitalizmom, to je, po francoski meščanski revoluciji, ki pomeni njegov začetek. Drugače pa nastanek naroda kot takšnega sega daleč nazaj v predzgodovino. Toda v tedanji Sloveniji, v prevladujočem psihoterorju, si Kardelju, jugoslovanskemu in marksističnemu ideologu, ni upal ugovarjati nihče. In res, na "izginitev" naroda, ki jo je v predgovoru ponovne izdaje »njegove« knjige napovedal, ni bilo treba dogo čakati.

 

Pod krinko "znanosti" se je začelo rušenje slovenske narodne strukture. Najprej na ravni jezika, na univerzi. Tukaj je že v šestdesetih prof. Jože Toporišič že začel pisati "novo" slovensko slovnico, ki je pomenila dejansko razkroj slovenskega jezika.

 

Infiltriranje - Na področju javne uprave so začeli ustanavljati velike občine. Ker jih je bilo potem razmeroma malo, jih je Kos (tajna služba jugoarmade) lahko zlahka in hitro infiltrirala. Na začetku 70. let je prišlo do združevanja bank. Povezane so bile v eno samo »združeno« Ljubljansko banko. Srbska Kos si je podredila njen vrh in preko njega obvladovala vso finančno strukturo v Sloveniji. Pričelo se je pošastno ropanje slovenskega premoženja, ki vse do danes ni prenehalo. Slovenska javna občila, tisk in tv, so prišla pod neposreden nadzor Belgrada.

 

Tudi slovenska Cerkev se ni mogla izogniti infiltraciji. V splošnem terorju takoj po vojni je bilo ustanovljeno Ciril-metodijsko društvo, ki je povezovalo duhovnike, lojalne režimu. Uradna cerkvena stran je to društvo odklanjala, toda v takratnih razmerah je bilo članstvo v njem pogosto edina možnost za normalno preživetje. V 60. letih je infiltracija krepko zajela tudi nerežimsko slovensko Cerkev. V njej je jugoslovanskemu režimu naklonjeno stran je odkrito predstavljal Vekoslav Grmič, mariborski pomožni škof. Udba oziroma Kos je vrinila svoje zaupnike tudi v semenišče. V cilju zbliševanja s srbskim pravoslavjem je morala lublanska teološka fakulteta, ki je dobivala financiranje od slovenske vlade, vsako leto sprejeti in potem vrniti obisk belgrajski teološki fakulteti. To se je dogajalo v znamenju »ekumenizma« med katoliško in pravoslavno stranjo, vendar so pri tem hrvaško Cerkev zaobšli. Očitno je »ekumenizem« služil zgolj prikriti infiltraciji velesrbstva v Slovenijo.

 

Sredi 70. let je bila Slovenija že povsem infiltrirana po belgrajski mreži Kosa. Šlo je za popolen totalitarizem, četudi se je na zunaj prikazoval kot "samoupravljanje", z domnevno tržnim gospodarstvom. Jugoslavija se je odprla do tujine in sprejemala na tisoče tujih turistov. V tujini so ploskali “samoupravnemu socializmu”, hvalili lepote Jugoslavije, predvsem pa njenega "modrega" voditelja Tita. Hvalivci so bili primerno nagrajeni.

 

Slovenija je umirala tudi biološko. V smislu zakona so na začetklu 70. letih odpravili še zadnje ovire za splav. Še huje! Pod taktirko Kosa se je propaganda za splav spremenila že v psihološko nasilje. Šlo je za pravo melodijo smrti, ki jo je za načrtovano biološko uničenje Slovencev igral belgrajski balkanski režim. Celoten sistem, od zdravnikov in babic do socialnih delavk, je mater, ki je nosila otroka, teroriziral in jo nagovarjal k splavu. Kos je po svojih zaupnikih spravljala v obtok tudi sramotilno propagando proti otroku. Njeni plačanci so se v gostilnah norčevali iz očetov, ki so imeli več otrok, češ “množijo se kot zajci”. Cerkvena stran je sicer sicer nasprotovala. Vendar pa si ni znala predstavljati, da gre v resnici za pravo zaroto, ki je daleč presegala vsakršne okvire civiliziranega ponašanja kot tudi samega komunističnega ali socialističnega sistema ter njegove ideologije.

 

Načrt razkosanja - Leta 1975 je Belgrad sklenil v kraju Osimo sporazum o dokončni meji z Italijo, ki v mirovni pogodbi iz leta 1947 ni bila povsem določena. Toda sporazum, ki je začel veljati 1977, je predvideval tudi enotno italijansko-jugoslovansko industrijsko cono, ki naj bi zrasla na Krasu, na obeh straneh meje med Sežano in Opčinami. Takšna cona bi bila izven pristojnosti Slovenije, kar je dejansko pomenilo odtujitev njenega zemlja. Vanjo bi naselili delavce z balkanskega juga, katerih število bi skupaj z družinskmimi člani doseglo okoli sto tisoč. Očitno je bilo, da gre za vzpostavitev srbskega mostu od Reke do Trsta. Podobno tistemu mostu, kot ga je jugoarmada že vzpostavljala z naseljevanjem svojega aparata na območju od Reke preko Ilirske Bistrice in Postojne do Vrhnike. Slovensko narodno ozemlje je bilo pred razkosanjem, in nihče ni mogel storiti ničesar.

 

Domača partijska struktura v Sloveniji je bila že povsem izvotljena. Bila je samo še lupina, pod katero se je skrivala jugoarmada s svojim kriminalnim aparatom. Jugoarmada je preko svoje tajne mreže izvajala tudi podtalno ustrahovanje. O slovenskemu človeku, ki je javno izpričeval svojo narodno zavest, so zaupniki njene Kos začeli širiti glas, da je "nacionalist" in "objektivno nevaren". Kdor je dobil takšno oznako, je kaj lahko izgubil delovno mesto, in slovenske sirote so to kaj hitro začutile in utihnile. Šlo je za preživetje, zato so, prestrašene, vztrajno zagotavljale in se priduševale, kako se za politiko sploh "ne zanimajo". Toda »politika« je bilo očitno že vse, razen pogovora o vremenu.

 

Totalitarizem - Na začetku 80. let je Belgrad s svojim totalitarizmom obvladal že vse javno življenje v Sloveniji. Srbska Kos je imela povsem v rokah podjetja, banke, šole, univerzo, tisk, tudi verski, in tv. Nadzorovala je tudi umetniško kritiko, ustvarjalnost in priznanja v poklicu in v znanstvenem delu. Umetniku, najsi je bil pisatelj ali pesnik, slikar, pevovodja, igralec, glasbena skupina itd., ni bil omogočen uspeh zaradi njegovega talenta, temveč samo, če je bil pripadnik »Udbe« (tedaj le še Kos). Obstajalo je, med drugim, vsaj 20 nagrad, ako ne več, s Prešernovo na čelu, ki so jih podeljevali »pridnim in poslušnim«. Nikakor pa ne svobodnim, tudi če so si jih z ustvarjalnim delom zaslužili.

 

Na pripadnost tej službi je bila vezana tudi kariera zdravnika, še zlasti psihologa in psihiatra. Tistemu, ki je bil pripravljen podpisati, da je kdo neprišteven ali zmeden, neprimeren za delo, ali celo potreben "zdravljenja", je podtalna kos-ovska mreža zagotavljala v javnosti ugledno ime. Če ni bil poslušen, pa tudi osamitev in tudi propad.

 

Ljudje v javnih službah so bili terorizirani. Kdor bi na sestankih in sejah kaj preveč ugovarjal, mu je grozilo, da ga razglasijo za zmedenega. V tem pogledu je kos-ovski aparat najprej dobil naročilo, da spravi v obtok ustrezne govorice. Nato so žrtev nasproti drugim osamili, in potem, z vzdevkom, da ni povsem prištevna, izločili. Včasih tudi z ustreznim postopkom. Primer prof. Otona Vilčnika, ki so ga tudi tudi uradno razglasili za neprištevnega, ker je kritiziral režim, ni bil edini.

 

Ideološko stanje, ki so ga onekod poimenovali tudi kardeljevščina, je bil samo zunanji videz belgrajskega prodora v Slovenijo. Izvajala ga je dejansko velesrbska uradniška in vojaška kasta v Belgradu, ki si je za kuliso postavljala maršala Tita. Človek se danes lahko samo nasmehne takratnim balkanskim zvijačam. Ko so npr. govorili, da razvoj samoupravljanja prinaša "odmiranje države", so obenem s tajno policijo preko podtalne mreže, zlasti še vojaške (Kos), krepili velesrbstvo in centralizem Belgrada. Prvotno odkrito izvajan komunistični in velesrbski totalitarizem se je preselil v podtalje. Izdajali so za svoj aparat celo tajni uradni list, kot je bilo odkrito v boju za odcepitev Slovenije.

 

V takšnih razmerah je bila psiha slovenskega človeka postopoma ubita. Ko se je zahodni svet izživljal v svobodi, pogosto že anarhični, so slovenski ljudje ustvarjali videz zgubljenih duš. Izginilo je nekdanje veselje, petje, sproščenost. V teroriziranem vzdušju so se na njihovih obrazih odražale poteze, nastale iz skrbi za golo preživetje. Nihče se ni več spuščal v odkrit pogovor, zato da ne bi rekel česa preveč, kar bi mu lahko "še škodovalo". V njihove duše se je naselil pritajen strah. Kdor je hotel to videti, je seveda videl. Večina pa si je pred dejstvi zatiskala oči.

 

Kdor je v letih po drugi vojni še doživljal veselo in sproščeno življenje po slovenskih vaseh in mestih, in se je pred poltičnim terorjem umaknil v tujino, ni mogel več dojeti, kar se je v Sloveniji in v Slovencih dogajalo. Slovensko zdomstvo je namreč odklanjalo komunizem predvsem kot sistem. Spominjalo se ga je kot revolucionarni teror in zato nenehno bobnalo na proti-komunizem. Kakšne pa so bile dejanske razmere v Sloveniji in Jugoslaviji kasneje, ni bilo več sposobno dojeti in v svojem tisku o tem pročati.

 

Tako je bil narod, kot se je zdelo, res na tem, da dokončno preide, kakor je bil predvideval Edvard Kardelj, ali bolje,

kot so mu naročili, naj napove. Kakšna naj bi bila »socialistična skupnost« namesto naroda, si sam očitno ni znal predstavljati († 1979).

 

Boris Pahor

 

Kako leto zatem, ko je Kardelj napovedal izginotje (slovenskega) naroda, se je našel nekdo, ki se je spoprijel z njegovimi pogledi. In sicer Boris Pahor v Trstu, pisatelj socialističnih nazorov, ki se drugače ni posebej soočal s socialistično ideologijo in sistemom v Jugoslaviji. V reviji Zaliv, ki jo je izdajal, so izšle njegove kritične pripombe o gledanjih na narod v Sloveniji (Jugoslaviji), kot jih je bil iznesel Edvard Kardelj.

 

Borisa Pahorja je pod nemško zasedbo aretirala v Trstu domobranska policija, in ga predala Nemcem. Poslan je bil v koncentracijsko taborišče. To v svojih spisih tudi večkrat omeni, vendar izpusti besedo »domobranska«. Navede le, da so ga prijeli »slovenski ljudje, ki so sodelovali z Gestapom«, zato da ne bi posplošil krivde na domobrance kot celoto, in tako prizadel tistih, ki za njegovo aretacijo niso bili krivi. Izredno plemenito, humano in dostojanstveno stališče!

 

Ob koncu 60. let je Boris Pahor objavil svojo kritiko v žepni knjigi Odisej ob jamboru. Na Kardeljeve napovedi o izginotju naroda, kar naj bi se zgodilo v prihodnjem družbenem razvoju, pripominja kot pripadnik osvobodilnega gibanja v Trstu med drugo vojno naslednje: To je, prosim, čutil potrebo, da je napisal v svojem uvodu slovenski teoretik in politik deset let po osvoboditvi. Da bo narod postopno izginil z zgodovinske pozornice. Lepe besede seveda, besede, ki bi se jih evangelij ne branil, brani pa se jih pripadnik naroda, ki je preživel pretres, v katerem mu je šlo za biti ali ne biti (B. Pahor, 1969, 66).

 

Mogoče je, da pisatelj B. Pahor niti ni imel dovolj jasnega vpogleda v takratno strahotno stanje v Sloveniji. Očitno si je lahko le do neke mere predstavljal, kako so narod Slovencev uničevali idejno, gospodarsko in biološko. Zato v kritiki Kardejevih izvajanj ostaja le na ravni kulture, in se ne spušča tudi na politično polje, to je, v vprašanje samostojne Slovenije oziroma njene povezave z Jugoslavijo. Terja pa priznanje samobitnosti slovenskega naroda, kar bi pomenilo njegovo samoupravo na kulturnem kot tudi na gospodarskem in socialnem področju. To pa, v končni posledici, ne izključuje povsem tudi slovenske samostojnosti.

 

Pahorjevi spisi, ker samostojne Slovenije ni posebej navajal, so lahko dosegli tudi jugoslovansko Slovenijo, kamor njihovo vnašanje ni bilo posebej prepovedano. Na vsak način pa je jugoslovanski režim v zvezi z njimi poskrbel za vzdušje strahu. Tistim, ki so jih imeli v rokah, se sicer ni bilo treba bati obtožbe veleizdaje. Vendar pa je tajna služba, Udba ali mogoče že Kos, zaradi  širjenja Pahorjevih spisov marsikoga povabila "na zaslišanje"  in poskrbela, da se je o tem raznesel glas.To pa je bilo tudi več kot dovolj za splošno ustrahovanje.

 

V tržaškem zamejstvu, kjer je Jugoslavija finančno podpirala levičarske slovenske organizacije, so Borisa Pahorja in nekaj njegovih pristašev seveda osamili. Predvsem pri skupini okoli lista Primorski dnevnik, ki je poosebljala krovno organizacijo levičarski društev. Skupina na katoliški strani, ki jo je predstavljal tednik Katoliški glas, ni imela pluralističnega gledanja. Vztrajala je prvenstveno na krščanskih in katoliških pogledih tudi v odnosu na jugoslovansko Slovenijo. S tem je jugoslovanski režim imel tik za mejo svojega »razrednega sovražnika«. Tako so njegovi zaupniki imeli nekaj, kar so lahko opazovali in o tem poročali. S tem so opravičili plačilo ali ugodnosti, ki jim jih je naklanjal jugoslovanski režim. Četudi samo formalno, saj več ni bilo treba. Hlapec je prejel svoje »zasluženo« plačilo.

 

Primer Kocbek - Ko se je že zdelo, da je bila zahteva po narodni samobitnosti Slovencev potisnjena v podtalje, je Boris Pahor (skupaj z Alojzom Rebulo) objavil leta 1975 znamenit pogovor z Edvardom Kocbekom, enem izmed vodinih članov OF. V tem pogovoru je Kocbek spregovoril tudi o pomoru vrnjenih domobrancev v Kočevskem Rogu (1945). Tedaj je završalo tako v Sloveniji kot v zdomstvu. Slovenska partija pomora ni mogla več prikrivati, zato je prešla v divji protinapad. Napadalnih člankov v nadzorovanem slovenskem tisku ni hotelo biti konca. Boris Pahor pa ni imel več vstopa v Slovenijo, za celih osem let.

 

V pogovoru je Edvard Kocbek ponovno izkazal, da je bila slovenska partija že od vsega začetka povsem podrejena krogu okoli Tita, torej belgrajskemu in dejansko velesrbskemu vodstvu jugoslovanske partije, vojske in seveda njihove tajne službe. Pomor domobrancev, vrnjenih s Koroške, zasedene 1945 po Angležih, je izvedla jugoslovanska armada, in sicer po ukazu, ki je lahko prišel samo iz njenega generalštaba. Nalog za njegovo izvedbo je imel Sima Dubajić, polkovnik jugoslovanske armade.

 

O ozadju pomora pa Kocbek ni spregovoril, in tega očitno tudi ni mogel in smel. Trkal je samo na splošno vest, in na “priznanje velike krivde”. Vsi smo bili torej “krivi”. Tako naj bi potešil glas vesti? V takratnem vzdušju, v psihološkem terorju, je bila omemba pomora že sama po sebej nekaj pogumnega. Toda posplošenje krivde na »vse« nasje bilo čisto navadno sprenevedanje.

 

Dejansko je šlo je za novo prevaro v balkanskem slogu. Najprej je slovenska partija prevarala partizanske borce, ko jim je v okviru ideologije velikega naroda Slovanov (očka Stalin) držala pred očmi podobo slovenske države. Tokrat je morala na svoje rame prevzeti tudi pomor domobrancev, ki ga ni izvršila. Prevzeti, zato da je velesrbski Belgrad ostajal pri tem v ozadju in brez krivde. Nihče si namreč ni upal pokazati s prstom nanj, ne Kocbek in tudi ne pisatelj Pahor, in še najmanj vladajoča partija v takratni jugoslovanski Sloveniji.

 

Na Belgrad si ni upalo pokazati niti slovensko zdomstvo, ki je takrat že izneslo predlog o narodni »spravi«. V tem predlogu, vsaj kolikor jaz vem, ni bilo omenjeno vprašanje, odkod je bila zanetena revolucija, odkod sproženo vračanje domobrancev, odkod naročen njihov po