O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Znamenite osebnosti


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da na planoti Kras pridelujejo tudi svetovno znano vino Teran? Pridelujejo ga iz grozdja sorte Refošk, ki ima istrsko poreklo. Vinu Teran dajejo njegove specifične karakteristike ravno posebna kraška prst in podnebje. Po starih zgodovinskih zapisih so Teran visoko cenili že v rimskih časih, pripisovali pa so mu tudi številne zdravilne lastnosti.

    Rudolf Maister



    »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko!« (Znamenite besede takrat še majorja Rudolfa Maistra, zjutraj, 1. Listopada 1918, v Meljski vojašnici v Mariboru) Popoldne, tega dne smo dobili prvega generala slovenske vojske!

    NAŠI MEJNIKI (Rudolf Maister – Vojanov)

    Mladi! Da ste pripravljeni:
    meča ne dajte nikoli iz desnice,
    naše pravice nikoli iz zenice!
    Vranec naj zoblje osedlan,
    da se kot strela zaprašite
    in prevalite lažnike kamnite,
    ko se ukreše – vaš dan.

    Bratje stražarji – pozdravljeni!

    Kam pravzaprav umestiti generala Rudolfa Maistra na naši strani?! Ali sodi med oddelek Heroji in bitke ali pa med oddelek Znamenite osebnosti?! Zastavljeno vprašanje pove dovolj o tem velikem Slovencu. Lahko bi ga uvrstili med oba oddelka in prav nič se ne bi zmotili. Odločili smo se in generala uvrstili v oddelek Znamenite osebnosti. Ker je bil poleg tega, da je bil prvi general naše, slovenske vojske, velik strateg in bojevnik, tudi nasploh izredna osebnost. Ogromno je naredil tudi v smislu narodnega buditeljstva med Slovenci in nasploh za slovensko kulturo. Hkrati pa je bil tudi naš heroj! Heroj, ki je bojeval več bitk obenem in vse preživel! Biti je moral tudi bitke ne le s sovražnikom, temveč tudi s tistimi, ki bi mu pravzaprav morali pomagati! Takšen je bil le on! Naš heroj in znamenita osebnost, general Rudolf Maister!

    Rudolf Maister je bil zagotovo eden največjih Slovencev vseh časov. Njegovo ravnanje in vodenje slovenske narodne vojske ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije ter boj za slovensko severno mejo v obdobju 1918-1920, so njegova največja dejanja. Že ta ga, sama po sebi, uvrščajo med velikane 20. stoletja. Generalu Maistru se imamo zahvaliti za to, da je danes slovenski Maribor, da je slovenska Štajerska, da je slovensko Prekmurje in žal le majhen del Koroške. A če bi bilo po Maistrovo, bi bila slovenska Koroška bistveno večja in bi obsegala, tako Celovec in Beljak, kot tudi Gosposvetsko polje z Vojvodskim prestolom, Knežjim kamnom in Krnskim gradom.




    Brez Rudolfa Maistra in njegovega osebnega prispevka, bi se zgodovina pisala povsem drugače. Vloga in položaj Slovenije v Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji bi bila nedvomno bistveno drugačna. Od današnje Slovenije bi v Kraljevini Jugoslaviji ostala le nekdanja dežela Kranjska, pa še ta ne v celoti, saj je bil del Notranjske krivično priključen k Italiji. S tem bi tudi pomen Slovencev bil bistveno zmanjšan in bi zagotovo bili podvrženi še večjemu raznarodovanju in asimilaciji ter preoblikovanju v »jugoslovanski narod«. Popolnoma nepomembno je ali pod srbsko ali hrvaško hegemonijo. Seveda bi tudi dogajanje med 2. svetovno vojno na Slovenskem dobilo drugačen potek. Na primeru Koroške lahko povsem jasno in utemeljeno napovemo, da bi bila v veliki meri ponemčena tudi Spodnja Štajerska. Zato bi bila pod velikim vprašanjem razmejitev po drugi svetovni vojni. Slovenija se ne bi nikoli oblikovala na takšnem ozemlju kot se je tedaj. Vse to bi v veliki meri vplivalo na nadaljnjo zgodovino Slovencev v povojni Jugoslaviji in vprašanje je, če bi leta 1991 dočakali samostojno slovensko državo. Temelj so ji položili prav general Rudolf Maister in njegovi prostovoljci, bojevniki za severno mejo!

    Rudolf Maister je bil rojen 29. marca 1874 v Kamniku. Njegov oče je bil Štajerc, mati Dolenjka, sam pa se je rodil na Gorenjskem, kot tretji sin v družini Maistrovih.
    Imel je dva starejša brata, Arturja, rojenega leta 1868, ki pa je umrl že, ko je imel Rudolf šele dve leti, in Ernesta, rojenega leta 1871. Oče Franc, je bil finančni uslužbenec, rojen v pečarski družini na Ptuju. Žal je umrl v Kranju leta 1876, ko je Rudolf imel dvanajst let. Mati Frančiška, rojena Tomšič, je izhajala iz ugledne, narodno zavedne učiteljske družine iz Trebnjega na Dolenjskem. Upravnik tamkajšnje pošte je bil Lovrenc Sebenikar, mož Maistrove tete Matilde. Po očetovi smrti je za mladega Rudolfa skrbel stric Lovrenc. Prav on je bil v finančnem smislu tudi skrbnik za oba brata: Ernesta in Rudolfa, ki sta sicer živela pri materi v Ljubljani. Stric Lovrenc je Rudolfa že v otroštvu navdušil za poklic vojaka.



    Rojstna hiša Rudolfa Maistra v Kamniku

    Osnovno šolo je Rudolf sprva obiskoval v Mengšu, nato v Kranju. Bil je odličen učenec. Leta 1885 je začel obiskovati kranjsko nižjo gimnazijo. Peti in šesti razred gimnazije je obiskoval v Ljubljani in jo uspešno končal leta 1890. Mati je Rudolfu s svojo borno pokojnino, ki jo je prejemala za pokojnim možem, le stežka omogočila šolanje. Rudolfu je bila uniforma povsem domača, saj je oče bil financar, starejši brat pa železniški uradnik. Zaradi očetove prezgodnje smrti je dozorel hitreje kot njegovi vrstniki in se je kmalu zavedal, da bo moral sam poskrbeti zase. Ob spodbujanju strica Lovrenca, se je odločil za poklic vojaka in po zaključenem 6. razredu gimnazije v Ljubljani, odšel v domobransko kadetsko šolo na Dunaj, ki jo je končal leta 1894. Ob zaključku šolanja je bil imenovan za kadeta in naslovnega vodjo čete. Najprej je bil vključen v domobranski bataljon v Ljubljani. 1. Vinotoka 1894 je bil premeščen v pehotni regiment v Celovcu. Leto in mesec dni kasneje, 1. Listopada 1985 je prejel čin poročnika. Med tem je v Ljubljani uspešno končal jezdarsko šolo za pehotne častnike. Leta 1903 se je šolal v armadni strelski šoli v Brucku na Leithi in se usposobil za orožarskega častnika. Leta 1905 se je poročil z Marico Stergarjevo, hčerko znanega ljubljanskega zdravnika. Bila je zelo izobražena in kulturi naklonjena ženska. Končala je višjo dekliško šolo. S svojim znanjem francoščine je po prvi svetovni vojni pomagala Maistru pri pogovorih s častniki antante v Mariboru. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, Hrvoj (1905) in Borut (1908). Leta 1907. se je Maister ponovno izpopolnil na častniški šoli 3. armadnega zbora v Gradcu in napredoval v stotnika.

    Prvega Listopada 1908 so Rudolfa kazensko premestili v Przemysl v Galiciji in ga vključili v domobranski regiment številka 18. Leta 1910 je zaradi odločno izpeljanih vojaških vaj postal poveljnik 7. bojne čete, nato pa poveljnik podčastniške šole. Zaradi napornih vojaških vaj pa je zbolel za močno pljučnico. Zato so ga najprej poslali na zdravljenje v Dalmacijo, potem pa še v zdravilišče blizu Kaira v Egiptu.

    Po okrevanju ni bil sposoben za vojaško delo na fronti, zato so ga leta 1913 premestili v črno vojsko ali t.i. černido. Najprej je postal poveljnik njene izpostave v Celju. 7. Grudna 1914 so Rudolfa Maistra premestili v Maribor in mu določili mesto referenta pri okrožnem poveljstvu črne vojske v Mariboru. 21. Rožnika 1916 je napredoval in postal začasni poveljnik okrožnega poveljstva črne vojske v Mariboru. Med 1. svetovno vojno je Maister javno kazal svojo narodno zavest. Bil je ponosen in zaveden Slovenec. Vseskozi se je družil s Slovenci in pogosto zahajal v slovenski Narodni dom v Mariboru.
    To so mu mariborski Nemci zamerili in ga tožili vojaškim oblastem. Ob manjšem domnevnem prekršku je bil 8. Sušca 1917 kazensko premeščen v Gradec. Tam je bil potem povišan v majorja in zaradi pomanjkanja dokazov, tudi ob posredovanju slovenskega poslanca na Dunaju, dr. Antona Korošca, oproščen, zato se je po treh mesecih vrnil v Maribor. 1. Malega srpana 1917 so ga imenovali za stalnega poveljnika 26. črnovojniškega okrožnega poveljstva (Landsturmbezirkskommando). To funkcijo je opravljal do razpada A-O monarhije. Tudi po vrnitvi iz Gradca v Maribor se je Maister še naprej družil predvsem s Slovenci, čeprav je bilo to za častnika avstro-ogrske vojske, med tedanjo vojno, zelo nevarno. Prosinca 1918 se je v mariborskem Narodnem domu udeležil skrivnega sestanka pomembnejših predstavnikov Slovencev iz Celja, Ptuja, Slovenskih goric in iz Koroške. Sestanku je prisostvoval tudi dr. Anton Korošec, ki je zbranim govoril o deklaracijskem gibanju in o pripravah na ustanovitev nove države. Maister se kot aktiven vojak, spomladi 1918, ni mogel vključiti v deklaracijsko gibanje enako kot drugi Slovenci. Se je pa zato v to gibanje vključil s pesmijo Naprej, ki jo je pod psevdonimom Krajnc objavil v Straži. V njej je Slovencem sporočil, da nastopa njihova pomlad, toda treba se bo še boriti za slovenske meje ob Dravi in na Jadranu. Poleg tega je bil Maister skrivoma aktiven pri bistveno pomembnejših aktivnostih, kot je bilo deklaracijsko gibanje. Poskrbel je za to, da deklaracijsko gibanje ni ostalo le na papirju, temveč se je ob primernem trenutku z njegovo pomočjo tudi uresničilo in postalo realnost. V obdobju pred razpadom Avstro-Ogrske je aktivno zbiral podatke o slovenski severni meji in to mejo vrisal v svoj zemljevid. Podatke za narodnostno mejo sta mu dala dr. Fran Kovačič in dr. Matija Slavič. Prvi za Štajersko, drugi pa za Prekmurje. Še pomembnejše je bilo njegovo delovanje med slovenskimi častniki v Mariboru in širše na Štajerskem. Ker je pravilno ocenil kaj bo potrebno storiti ob koncu 1. svetovne vojne, se je na to dejansko pripravil. Zavedal se je da takrat ne bodo štele besede, temveč takojšnja dejanja. Na odločno oboroženo akcijo se je najprej pripravil sam, nato pa je nanjo pripravil še druge. Zlasti slovenske častnike in nekaj orožnikov!


    Dr. Karel Verstovšek, predsednik Narodnega sveta za Štajersko


    Dr. Franjo Rosina, podpredsednik Narodnega sveta za Štajersko

    Slovenci v Mariboru so vse svoje narodne sile in potenciale zbrali v Narodnem svetu za Štajersko, ki je bil ustanovljen 26. Kimavca 1918. Vodil ga je dr. Karel Verstovšek, pomembno vlogo v njem pa so imeli tudi dr. Franjo Rosina, dr. Fran Kovačič in dr. Ivan Senekovič. Narodni svet je proti koncu Vinotoka 1918 v pogajanjih z Nemci dosegel kar nekaj političnih uspehov. Prisilil je mariborski občinski svet, v katerem so prevladovali Nemci, da brez soglasja Narodnega sveta ni storil ničesar. Narodni svet je na svojih sejah razpravljal tudi o obrambi in o vojski. Zato je bil na sejah 29. in 31. Vinotoka 1918 kot gost navzoč tudi major Maister. Napočili so odločilni trenutki za Maribor in slovensko Štajersko. Avstro-Ogrska je po kapitulaciji razpadla in na njenem ozemlju je nastalo več držav. Med njimi tudi Nemška Avstrija in Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Svet mestne občine Maribor, v katerem so imeli večino Nemci, je 30. Vinotoka 1918 sprejel sklep, da je Maribor z zaledjem del Nemške Avstrije. Očitno je postalo, da si Štajersko lastita obe novoustanovljeni državi.

    Ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 29. Vinotoka 1918 v mestu Mariboru in v mariborskem vojaškem poveljstvu ni povzročila nobenih sprememb. Še naprej je vojski poveljeval mestni poveljnik, polkovnik Anton Holik, ki je tako kot prej dobival navodila in povelja od avstrijskega vojnega ministrstva. 30. Vinotoka je prejel ukaz, da morajo častniki še naprej vzdrževati red med vojaštvom, kljub temu, da je A-O monarhija razpadla. Major Maister mu je predlagal, da to povelje v polkih, ki imajo več slovenskih častnikov, preberejo tudi v slovenščini, s čemer se je polkovnik Holik strinjal. Major Maister je povelje nato prevedel v slovenščino in ga 30. Vinotoka v meljski vojašnici prebral častnikom 26. strelskega polka. Branje povelja v slovenščini so morali poslušali tudi nemški častniki, ki so bili tudi v tem polku v večini. Naslednji večer, 31. Vinotoka 1918, je Maister, s pomočjo predhodno organiziranih zaupnikov, sklical vse slovenske častnike na sestanek v Narodni dom. Tam je vsem navzočim povedal, da je napočil čas, ko bo potrebno odločno in složno ukrepati. Bližali so se pomembni dogodki, ki so dejansko odločili usodo Maribora in slovenske Štajerske.


    Meljska vojašnica, v kateri je 1. Listopada 1918 Rudolf Maister prevzel vojaško oblast v Mariboru

    Zjutraj, 1. Listopada 1918 je polkovnik Holik sklical sestanek višjih častnikov v pisarni 26. strelskega polka v meljski vojašnici. Na dnevnem redu je bila točka o vzdrževanju reda v Mariboru. Izmed slovenskih častnikov je bil navzoč le stotnik Edvard Vaupotič. Majorju Maistru namerno niso sporočili spremembe ure sestanka, ki se je pričel prej kot je bilo napovedano. Toda stotnik Vaupotič je poslal k Maistru svojega sla in ga na ta način obvestil, da se je sestanek že pričel. Maister je na sestanku Narodnega sveta prejšnji dan zvedel, da bodo tega dne Slovenci, v imenu Narodnega sveta, prevzeli okrajna glavarstva na slovenskem Štajerskem. Zavedal se je da je nujno prevzeti v svoje roke tudi vojaško oblast. Ponujeno priložnost je sklenil nemudoma izkoristiti. Na sestanek je prišel z nekaj minutno zamudo, ko je polkovnik Holik po točkah razlagal svoj načrt za ohranitev reda v Mariboru. Maistru in Vaupotiču je bilo takoj jasno, da namerava mestni poveljnik Maribor zagotoviti Nemški Avstriji. Zato je Maister polkovnika Holika prekinil in pred navzočimi častniki odločno izjavil: »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko!« Najprej je nastopila mučna tišina in eden izmed nemških častnikov je sprva hotel potegniti pištolo. Toda stotnik Vaupotič ga je z grozečim pogledom umiril. Major Maister je nato zbranim častnikom zagrozil, da bo prišel pred vojaško sodišče vsakdo, ki bi se upiral njegovim poveljem. Nekateri častniki so se mu nemudoma podredili, drugi pa so se obotavljali, vendar se niso uprli. Nato je tudi polkovnik Holik odstopil od svojega načrta in izjavil, da potem nima več kaj početi v Mariboru.


    Stotnik Edvard Vaupotič

    Po sestanku je Maister zbral slovenske častnike, podčastnike in vojake ter jim razložil, da je prevzel vrhovno poveljstvo v mestu. Prosil jih je, naj ostanejo z njim, ker jih nova država potrebuje. Nemškemu vojaštvu, ki je bilo v Mariboru v večini, je Maister postavil dvodnevni rok za odhod. Narodni svet za Štajersko pod vodstvom predsednika dr. Karla Verstovška, mu je istega dne podelil čin generala, da bi se z večjo avtoriteto lahko pogajal z Nemci. Na ta način je Rudolf Maister postal najvišji častnik v Mariboru in na slovenskem Štajerskem. Toda Narodna vlada v Ljubljani, razmer v Mariboru nikakor ni mogla razumeti in je njegovemu imenovanju za generala nasprotovala. Z isto odredbo je Narodni svet imenoval generala Maistra za mestnega poveljnika v Mariboru in za vrhovnega poveljnika vseh enot na ozemlju, ki je podrejeno Narodnemu svetu za Štajersko. Komaj je general Maister uredil najnujnejše zadeve, že je v Maribor prispel avstrijski brigadir Ullmann. Poslalo ga je graško vojaško poveljstvo (Militär – Kommando Graz), da bi nemškemu občinskemu svetu v Mariboru, pomagal urediti vojaške zadeve. General Maister mu je takoj pojasnil, da je za Spodnje Štajersko postavljeno novo vojaško poveljstvo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki ga vodi on. Sklical je sestanek polkovnih poveljnikov v stavbi okrajnega glavarstva ter brigadirja Ullmanna prepričal, da v Mariboru nima kaj iskati, zato se je Ullmann še istega dne odpeljal nazaj v Gradec.

    Sprva presenečeni mariborski Nemci, pa se niso dali in so si kmalu opomogli. Od Narodnega sveta ter generala Maistra so zahtevali ustanovitev varnostne straže. Ker se je skozi Maribor iz fronte vračalo ogromno vojaštva, Maister pa je imel na razpolago le peščico slovenskih vojakov je sprejel zahtevo mariborskih Nemcev in 3. Listopada 1918 dovolil ustanovitev Zelene garde oziroma Schutzwehra. Toda že ob njeni ustanovitvi je razmišljal, kako jo bo ob primernem trenutku razorožil. Nemci so nato začeli z razglasi in z objavami v časniku Marburger Zeitung vabiti može v svojo gardo, general Maister pa se je trudil, da bi čimprej in čimbolj povečal slovensko vojsko. Nagovarjal je slovenske vojake, ki so se vračali z bojišč, naj ostanejo v Mariboru. Prošnji se je odzvalo okrog sto slovenskih vojakov 2. gorskega strelskega polka, ki so se vračali v Ljubljano.


    Ognjičar Jožko Slobodnik je ob prevratu vodil slovensko vojsko v obeh topniških polkih v Mariboru na desnem bregu Drave

    Nato je 5. Listopada odpotoval v Ljubljano, da bi Narodno vlado prepričal o nujnosti splošne mobilizacije, ki jo je imel za nujno potrebno pri zavarovanju slovenske severne meje na Štajerskem in Koroškem. Žal Ljubljana z njim ni delila istih misli temveč je tudi mobilizaciji nasprotovala. General Maister se je razočaran vrnil v Maribor in sklenil sam izvesti mobilizacijo na slovenskem Štajerskem. Ko se je vračal, se je na železniški postaji v Celju sestal z nadporočnikom Ivanom Sancinom, in ta mu je obljubil pomoč. Iz Celja je nato general Maister, v mesecu Listopadu 1918, dejansko dobil kakšnih petsto vojakov, kolikor so jih Celjani lahko pogrešali, ker so poslali vojake tudi na Koroško. Kljub nasprotovanju ljubljanske vlade, se je odločil za vojaški ukrep in 9. Listopada 1918 razglasil mobilizacijo. Sprva je bil odziv nanjo dokaj slab, nato pa se je iz Ljutomera skozi Ormož in Ptuj v Maribor pripeljal vlak poln slovenskih nabornikov, pravzaprav prostovoljcev, saj neodziv na Maistrovo mobilizacijo ni bil sankcioniran. Fantje in možje so vlak okrasili s slovenskimi zastavami in v Mariboru so bili navdušeno sprejeti. General Maister je ukazal, da jih opremijo in nato so v vojaškem redu marširali po mariborskih ulicah. Tako je na tem območju ustvaril prvo redno slovensko vojsko s slovenskimi častniki in slovenskim poveljevanjem, ki je štela okrog 4000 vojakov in 200 častnikov. Ljubljanska Narodna vlada tega njegovega početja še vedno ni odobravala, temveč mu je še naprej nasprotovala. Toda general Maister se je odločil, da je ne bo upošteval in bo ravnal v skladu z lastnim prepričanjem. Nemci v Mariboru so kljub temu, da je general Maister odslovil tujerodno vojsko iz mesta, še vedno imeli prevlado. Mestni svet, ki so ga sestavljali predstavniki meščanskih strank, je 12. Listopada skupaj s predstavniki delavcev proslavil ustanovitev Nemške Avstrije in razglasil ponovno Maribor za njen sestavni del. Napetosti med slovensko vojsko in Zeleno gardo so se nato samo še stopnjevale. Prihajalo je do številnih incidentov, pretepov in celo obstreljevanj. Na ta način je bil ubit slovenski vojak Franc Vauhnik. 21. Listopada 1918 je imel general Maister na voljo dovolj vojakov, da je ustanovil Mariborski pešpolk. Za poveljnika polka je bil imenovan podpolkovnik Avgust Škabar.


    Poveljnik Mariborskega pešpolka, podpolkovnik Avgust Škabar, major Jernej Ankerst, stotnik Mirko Rajh in Vilko Hren (za volanom)

    Postalo je jasno, da je samo vprašanje časa, kdaj bo prišlo do dokončnega obračuna. Dne 23.11.1918 je general Maister, ob štirih ponoči, v odlično pripravljeni in vodeni akciji, v Mariboru razorožil nemško Zeleno gardo (Shutzwehr) in razpustil nemški mestni svet. Danes vemo, da je to storil le dan pred tem, kot so Nemci nameravali razorožiti slovenske, Maistrove čete. V spomin na razorožitev Schutzwehra je 45. pešpolk (naslednik Maistrovega Mariborskega pešpolka) v Mariboru 23. Listopada slavil svojo »polkovno slavo«. Po dogodkih 1. Listopada, je bila Maistrova akcija 23. Listopada istega leta odločilna, da so Slovenci spet obvladovali situacijo v Mariboru, v naslednjih dneh pa še na celotnem Štajerskem in v delu Koroške.

    Po uspešni razorožitvi Zelene garde, so pričeli Slovenci v Mariboru prevzemati šolstvo, sodstvo, policijo, upravo in železnice. Maribor je dejansko postal mesto s slovensko upravo v vseh pogledih. Posebna delegacija, ki so jo sestavljali predstavniki Narodnega sveta in general Maister, je 28. Listopada 1918 odstavila mariborske nemške sodnike, ker so se izrekli za Nemško Avstrijo. Istega dne sta bila odstavljena upravitelja obeh pošt v Mariboru. Zato je naslednji dan prišlo do stavke sodnikov in poštnih uradnikov, stavkati pa so začeli tudi železničarji ter delavci železniških delavnic in kurilnice. Stavka poštnih uslužbencev ter sodnikov in uradnikov na sodišču je bila hitro končana. Slovenski pogajalci so postavili zahtevo, da se morajo stavkajoči 30. Listopada 1918 javiti v službo. Kdor ta dan ni prišel na svoje delovno mesto, je bil odpuščen in zamenjan s slovenskimi uradniki, ki so prišli iz Ljubljane ali s podeželja. Pri železničarjih pa je šlo nekoliko težje. V prvih dneh je stavka ohromila ves železniški promet. Slovenski pogajalci na čelu z generalom Maistrom so zahtevali prekinitev stavke in med drugim tudi uvedbo slovenskega uradnega jezika na železnici. Kdor tega jezika ni znal ali pa ga ni hotel znati, več ni mogel ostati v službi. Stavka se je končala 14. Grudna 1918 s popolnim neuspehom stavkajočih. Njen namen je bil povzročiti zmedo, zlasti pa odrezati Maribor od slovenskega zaledja in ovirati generala Maistra pri zasedanju slovenskih obmejnih krajev. Rezultat stavke je bil popoln prevzem železnice v slovenske roke. Hujskači in tudi nekateri drugi delavci so bili po končani stavki odpuščeni ter pregnani v Nemško Avstrijo.


    Peta četa Mariborskega pešpolka leta 1919 v Špilju

    General Maister pa je še naprej deloval v vojaškem smislu. Najprej je 25.11.1918 oddelek mariborskega pešpolka osvobodil Špilje. Nemce je napredovanje slovenske vojske na Štajerskem vznemirilo in prestrašilo. Zato je graško vojaško poveljstvo poslalo v Maribor polkovnika Rudolfa Passyja, da bi se pogajal z generalom Maistrom. Naš general se je tokrat izkazal ne le kot častnik in vojak, temveč tudi kot politik in diplomat. S polkovnikom Passyjem, ki je imel vsa pooblastila svoje vlade, je dne 27.11.1918 sklenil pogodbo, po kateri je slovenska vojska lahko vkorakala na celotno ozemlje do narodne meje na Štajerskem! In ne le to! Slovenska vojska je lahko vkorakala tudi na celotno ozemlje do narodne meje na Koroškem! Maistrovi borci so nato istega dne osvobodili Radgono, Cmurek, Lučane, Radlje (Marenberg) in Muto. Malgajeva skupina iz Celja je zasedla Mežiško dolino, nato pa Pliberk in Velikovec. Enota iz Ljubljane je zasedla Dravograd, Labot in Šentpavel. Vojaška akcija je potekala skladno s pogodbo, Passy-Maister. Ta je določala, da lahko slovenske čete zasedejo kraje ob narodnostni meji, od Radgone do Šmohorja pri Beljaku. General Maister je s tem uslišal prošnje koroških Slovencev, ki so se zaradi nerazumevanja Ljubljane do njihovih težav za pomoč obrnili na Maribor. Razumljivo je, da Nemcem v Gradcu, Celovcu in Dunaju pogodba Maister-Passy ni bila po godu. Vendar pa je bila veljaven dokument, ki bi ga slovenska vlada vedno lahko uporabila kot argument pri kasnejšem določanju meddržavne meje. A kaj ko pogodbe ni odobravala in ji je celo nasprotovala Narodna vlada v Ljubljani! Nerazumljivo a vendar resnično!

    Na seji narodne vlade v Ljubljani so 30. Listopada 1918 sprejeli med drugim naslednji sklep: »GENERALA MAISTRA JE PODUČITI, DA JE NJEGOV DELOKROG STROGO VOJAŠKI, DA TEDAJ NIMA SKLEPATI Z NEMŠKO AVSTRIJO NIKAKIH POLITIČNIH POGODB.« Proti generalu Maistru in njegovi pogodbi s Passyjem, so bili zlasti tisti člani narodne vlade, ki so bili proti osvoboditvi Celovca. Menili so, da za tako veliko mesto nimajo dovolj hrane, pomanjkanje živeža pa bi lahko povzročilo nemire. Dejstva so bila prav nasprotna, saj je bilo živeža v Celovcu in okolici več kot dovolj. Narodna vlada v Ljubljani je proti generalu Maistru neprimerno nastopila že ob njegovem imenovanju za generala, še bolj ob razglasitvi mobilizacije, dokončno pa ga je skušala omejiti ob podpisu pogodbe Maister-Passy. V tem primeru je pri napadu na generala Maistra našla svoje zaveznike med nasprotniki Slovencev na Dunaju, v Gradcu in Celovcu. Med drugim je zapisano v zapisniku seje Narodne vlade 2. Grudna 1918 tudi tole: »Dr. Pogačnik naj dopove generalu Maistru, da ima izvrševati izključno vojaška povelja, ki jih dobi iz Ljubljane, sicer pa ničesar ukrepati na lastno pest.« General Maister je skušal in nameraval izpolniti tudi želje koroških Slovencev in osvoboditi slovensko narodnostno ozemlje na Koroškem. Ker pa ni imel podpore narodne vlade, oz. ker mu je leta nasprotovala, je moral svoj načrt žal opustiti. Ko je kasneje ta ista narodna vlada spoznala svojo zmoto in dala dovoljenje za vojaško akcijo na Koroškem, je bilo žal že prepozno in so bile vse žrtve zaman.


    Moštvo mariborske letalske eskadrilje spomladi 1919 pred enim izmed svojih lovskih letal na Teznu

    Narodna vlada v Ljubljani je generala Maistra vseskozi ovirala, namesto da bi mu pomagala. Ob prevzemu oblasti je bil Maister mestni poveljnik v Mariboru in tudi poveljnik vseh vojaških enot na slovenskem Štajerskem. Njegovo poveljstvo se je imenovalo SHS vojaško poveljstvo za Spodnji Štajer v Mariboru. Maister je tudi vso vojsko na Štajerskem praktično zgradil sam s svojimi častniki in podčastniki. Prav tako ob nasprotovanju Ljubljane. Ko je vse to ustvaril je Ljubljana ponovno posegla v njegove pristojnosti tako, da mu jih je zmanjšala. Ustanovila je Štajersko obmejno poveljstvo SHS v Mariboru, ki je obsegalo ozemlje od hrvaške meje do črte Dob (Aich), Pliberk, Travnik, ter Koroško obmejno poveljstvo v Borovljah, ki je obsegalo ozemlje južno od Drave. Štajerskemu obmejnemu poveljstvu je poveljeval general Maister, Koroškemu pa major Alfred Lavrič. Štajersko obmejno poveljstvo je obsegalo na Koroškem le velikovški okraj, južna meja poveljstva pa je bila južna meja okrajnih glavarstev Slovenj Gradec, Maribor in Ptuj. Vse ozemlje na slovenskem Štajerskem južno od navedenih okrajnih glavarstev je bilo v vojaškem pogledu neposredno podrejeno poverjeništvu II. vojnega okrožja pri Narodni vladi v Ljubljani. S tem je bil generalu Maistru odvzet velik del ozemlja na slovenskem Štajerskem, ki mu je bilo prej podrejeno, hkrati pa tudi velik del vojske, predvsem tiste v Celjskem okraju.

    Sredi meseca Grudna 1918 so imele enote generala Maistra v svojih rokah največ obmejnega slovenskega ozemlja. Ljubljana pa je še naprej posegala v pristojnosti generala Maistra in jih zmanjševala. Nadporočnik Franjo Malgaj je po ukazu generala Maistra trdno držal v svojih rokah Velikovec. To mesto je do takrat še sodilo v Štajersko obmejno poveljstvo. Toda že v prvi polovici Grudna 1918, je v vse odločitve v velikovškem okraju, vse pogosteje posegalo II. vojno okrožje pri Narodni vladi SHS v Ljubljani. Sredi decembra je II. vojno okrožje ponovno zmanjšalo območje Štajerskega obmejnega poveljstva. V velikovškem okraju je ustanovilo obmejno poveljstvo za vzhodno Koroško. S tem je bila generalu Maistru popolnoma odvzeta pristojnost na Koroškem. Omejili so ga izključno na Štajersko, oz. le na njen del, na Štajersko obmejno poveljstvo, ki je segalo le od Radgone do Dravograda. S tem dejanjem sta bila iz bojev na Koroškem izločena oba najsposobnejša in najbojevitejša slovenska častnika, general Maister in nadporočnik Franjo Malgaj.


    General Rudolf Maister spremlja mimohod svojih čet pred mariborskim gradom ob proslavi zedinjenja 15. Grudna 1918

    Prav v tem obdobju so pričeli koroški Nemci napadati slovenske posadke na Koroškem. Že 15. Grudna so zavzeli Grabštajn, ki so ga brez enega izstreljenega naboja predali Srbi oz. oddelek, ki je bil sestavljen iz bivših srbskih ujetnikov. Koroškim Nemcem je bilo povsem jasno, da slovenska Narodna vlada ni odločna in da so Slovenci osamljeni. Vedeli so, da slovenskim prostovoljcem na Koroškem, ne bo pomagala redna srbska vojska, ki so ji priznavali status antantnih sil, niti enote generala Maistra. Nato sta padla še Št. Pavel in Labot. Glede na znana dejstva v tem obdobju, lahko sklepamo, da je šlo za usklajeno akcijo avstrijskih in srbskih vojaških oblasti. Naravnost neverjetno je, da Srbi niso hoteli zaščititi severne meje novoustanovljene Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, kateri so priključili mlado Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. In ne le, da te meje niso hoteli zaščititi, temveč so s pomočjo vplivanja na Narodno vlado v Ljubljani iz bojev izločili najsposobnejše slovenske častnike, najbolj borbene slovenske vojake, večinoma prostovoljce, pa po nepotrebnem žrtvovali. Ko so Srbi to dosegli, so Avstrijci nemudoma napadli. Iz tega lahko sklepamo, da so imeli oboji enake interese – čim večji del Slovencev naj bi ostal v Avstriji in čim manjši del v Kraljevini SHS. Oba dela bi potem lažje raznarodili in asimilirali. Pri tem so imeli še enega močnega zaveznika, Italijane.

    Po prvih uspehih so Nemci v začetku Prosinca 1919 odpovedali pogodbo Lavrič – Hülgerth in začeli napadati tudi slovenske posadke južno od Drave. Pod vplivom uspehov na Koroškem so Nemci napadli tudi slovensko posadko v Lučanah, ki je sodila po Maistrovo poveljstvo. Maister je Avstrijcem takoj pokazal, da z njim ni šale. Napad je bil nemudoma odbit, general Maister pa je z odločnimi ukrepi preprečil nadaljnje akcije Nemcev na Štajerskem.

    Ker je bil general Maister izločen iz bojev na Koroškem, se je v celoti posvetil urejanju razmer na Štajerskem in v Mariboru. Sredi Grudna 1918 je mariborski Narodni svet sklenil, da bodo Slovenci prevzeli še mariborsko občinsko upravo, ker je le ta ob ustanovitvi republike Nemške Avstrije sprejela sklep, da je Maribor sestavni del te republike. General Maister in njegovi sodelavci so v tem obdobju prejeli nekaj anonimnih grozilnih pisem. Iz njihove vsebine je bilo moč sklepati, da bo ob prevzemu občinske uprave prišlo do upora. Da se kaj takšnega ne bi zgodilo je general Rudolf Maister na Silvestrovo, 31. Grudna 1918, določil enaindvajset uglednih mariborskih Nemcev za talce, ki so jamčili s svojim življenjem v primeru vsakega nasilništva proti slovenski oblasti ali proti javnemu redu in miru v mestu. Določitev talcev je Mariborčanom sporočil z razglasom 3. Prosinca 1919. Po teh pripravah je slovenska delegacija, v kateri je bil tudi general Maister kot predstavnik vojske, odstavila nemškega župana dr. Johanna Schmidererja in oba podžupana. Novi mariborski župan je postal vladni komisar dr. Vilko Pfeifer. Naslednjega dne so Slovenci razpustili tudi mariborski, pretežno nemški okrajni odbor.

    Medtem so se boji na Koroškem, v katerih general Maister in njegove čete niso sodelovali, končali in 14. Prosinca 1919 je prišlo do premirja. Nato je prišlo do pogajanj med slovenskimi in avstrijskimi predstavniki, v Gradcu od 16. do 19. Prosinca. V ta pogajanja se je vmešala tudi antantna ameriška študijska komisija, ki je imela sedež na Dunaju. Njen vodja podpolkovnik Sherman Miles je predlagal, da bi ameriška študijska komisija po ogledu na terenu določila razmejitveno črto, veljavno do sklepa mirovne konference. Ta komisija se je povsem nepotrebno vmešala tudi v razmere na štajerskem mejnem odseku, kjer je do tedaj vladal mir.

    20. Prosinca 1919 so člani ameriške študijske komisije prvič prišli na Štajersko in si ogledali obmejno ozemlje ob Muri. Narodna vlada v Ljubljani temu ni pripisovala večjega pomena in zato na Štajersko ni poslala posebnega odposlanca. Takšno njeno ravnanje je povsem nerazumljivo. Vprašanje določitve slovenske severne meje je še vedno podcenjevala in trmasto, hkrati pa naivno upala, da je Slovencem ugodna meja že zagotovljena, čeprav temu še zdaleč ni bilo tako. Na drugi strani so se Nemci na obisk komisije temeljito pripravili.
    Pročelja hiš so okrasili s svojimi zastavami in skušali dati krajem tudi na zunaj nemški videz. Radgonski in cmureški župan, sta Milesu izročila skico s prikazom narodnostne sestave prebivalstva, ki je bila precej drugačna od dejanskega stanja. General Maister, je kot zastopnik Slovencev, Milesu razložil, da so podatki pristranski in da na tem ozemlju živi veliko več Slovencev, kot jih prikazujejo nemški podatki, vendar Sherman ni upošteval njegovih pripomb. Slovenski prevajalec dr. Josip Rapoc je v pismu Narodnemu svetu za Štajersko pohvalil Maistrova prizadevanja, opozoril pa je, da bi morali tudi Slovenci pripraviti pisne podatke o narodnostnem stanju, podobno kot so to storili Nemci.

    Ob svojem prvem obisku na Štajerskem, je Miles najavil tudi svoj prihod v Maribor. Mariborski Nemci, se še zmeraj niso sprijaznili z dejstvom, da je Maribor slovenski in so začutili priložnost, da pokažejo svojo narodnostno pripadnost ter na ta način poskusijo doseči, da bo Maribor na mirovni konferenci priključen k Nemški Avstriji. Na Milesov obisk so se Nemci zelo dobro pripravili in so po trgovinah pokupili vse frankfurtske črno, rdeče, rumene trakove. Organizirali so velike in dobro pripravljene ter vodene demonstracije. 27. Prosinca 1919 se je Milesova komisija na poti na Koroško ustavila v Mariboru. Nemci so ji bili odločeni dokazati, da je Maribor nemško mesto. Že v košaškem predmestju so zaustavili avtomobil ameriške študijske komisije in jo prepričevali, da je Maribor nemško mesto pod slovensko okupacijo. V Mariboru so načrtno izobesili ogromno nemških zastav. Mariborski Nemci so zaprli trgovine, delavnice, celo nekatere šole in z godbo na čelu odkorakali proti centru mesta. Z vlaki so se v Maribor pripeljali Nemci in nemškutarji iz Celja, Ptuja, celo iz Gradca in drugih manjših nemških krajev. Pripravili so velike demonstracije, ki so postajale vedno bolj nasilne. Kričali so 'Maribor je nemški', 'Živela nemška Avstrija', ' Dol general Maister' 'Proč s slovenskimi zastavami' in podobno. Z javnih poslopij so odstranili nekaj slovenskih zastav. Podivjana nemška sodrga je nato napadla policijskega komisarja dr. Ivana Senekoviča, ki so ga slovenski vojaki komaj rešili. Ameriško študijsko komisijo je med tem sprejel general Maister z nekaterimi člani Narodnega sveta in upravnimi uradniki. V stavbi okrajnega glavarstva so se pogajali z Milesom o razmejitveni črti na Štajerskem in o drugih obmejnih vprašanjih. Med pogovori sta policijski načelnik in mestni poveljnik obveščala generala Maistra o velikih demonstracijah v mestu. Na Glavni trg so prihajale množice ljudi iz vseh strani. Najbolj agresivni so hoteli vdreti v rotovški magistrat, ki so ga varovali slovenski stražarji. Po pričevanju je iz te množice padel prvi strel iz pištole (pričevanje Maksa Poharja), ki je zadel bajonet na puški enega izmed slovenskih vojakov. Najbližji demonstranti so nato napadli vojake in jim hoteli iztrgati puške iz rok. Vojaki so zatem brez povelja in v samoobrambi pričeli streljati proti množici. Nastal je splošen vrišč in kaos. Maks Pohar je skočil med vojake ter zavpil naj prenehajo streljati. V pičlih treh minutah se je nabito polni Glavni trg popolnoma izpraznil. Obležali so mrtvi štirje demonstranti, sedem pa jih je pozneje umrlo v bolnišnici. Število ranjenih ni znano. Takšen konec nasilnih demonstracij je pri podpolkovniku Milesu le še povečal naklonjenost do nemške Avstrije.


    Borci za severno mejo 25. Sušca 1919 v Radencih

    Po nemških nasilnih demonstracijah v Mariboru je avstrijska štajerska deželna vlada pripravila napad na slovenske obmejne postojanke. Sprva so Avstrijci nameravali pripraviti splošen napad na slovenske čete na celotnem štajerskem odseku, vendar pri pripravah za napad nemške stranke niso bile enotne. Najbolj so napadu nasprotovali socialni demokrati, zato je deželna vlada prvotni načrt za napad opustila. Kljub temu pa so bile napadene slovenske enote v Radgoni in v krajih ob železniški progi Šentilj-Radgona. 4. Svečana 1919 so avstrijske sile, ki se jim je pridružilo precej madžarskih prostovoljcev, pod vodstvom nadporočnika Mickla z desetkratno premočjo napadle Radgono, ki jo je branilo 210 borcev. Slovenske enote so kljub vsemu napad odbile ter v bojih izgubile 18 padlih vojakov ter imele nekajkrat večje število ranjenih. Ko so na pomoč prišli prostovoljci iz Ljutomera ter enota Maistrovih borcev iz Maribora, so sovražnosti prenehale. Hrvaški Karlovški bataljon, ki je bil določen da priskoči Radgonski posadki na pomoč se je v Špilju uprl prevozu v Radgono in je bil zato vrnjen nazaj v Celje. 10. Svečana 1919 je prišlo do mirovnih pogajanj med graško deželno vlado in ljubljansko narodno vlado ob posredovanju in sodelovanju francoskega odposlanstva, ki je bilo prav tedaj v Mariboru.


    Francoska antantna misija v Mariboru, Malega travna 1919. V ospredju sedijo od desne proti levi: grof Bégouen, general Rudolf Maister in major francoske vojske Gaston Reverdy

    Pogajanja so se končala 13. Svečana s sporazumom o trajnem miru na Štajerskem. Slovenska vojska se je po sporazumu morala umakniti iz Lučan in Cmureka. Po sklenitvi mariborske pogodbe je na Štajerskem mejnem odseku prišlo do spopada le še pri Sobotah blizu koroško-štajerske meje 8. Sušca 1919. Maistrove enote so se morale sprva iz Sobote umakniti, vendar so ta kraj ponovno osvobodile že 12. Sušca. S tem je bil boj za severno mejo na Štajerskem končan.


    Slovenski vojaki nad Labotom (Lavamünd)

    Slovenska Narodna vlada v Ljubljani je meseca Malega travna 1919, pol leta kasneje kot general Maister, vendarle dojela, da Slovenci za zeleno mizo ne bomo kar tako dobili Koroške. Zato je sklenila da bo Koroško osvobodila z ofenzivo in vojaško močjo. Ofenziva pa je bila zelo slabo načrtovana in vodena. Vanjo so bile poslane prešibke čete, zato se je končala s popolnim porazom. Tokrat je general Maister ponovno posegel v dogajanja na Koroškem. Obmejno poveljstvo za vzhodno Koroško je razpadlo. 5. Velikega travna 1919 je po sestanku z dotedanjim poveljnikom polkovnikom Milanom Bleiweisom, general Maister prevzel del štaba in začasno poveljstvo nad vsemi četami, ki so se umikale iz Koroške. Za zbirališče čet za protiofenzivo je določil črto Slovenj Gradec, Pameče, Troblje, Muta in Radlje. Skušal je tudi ustaviti prodiranje koroških Nemcev proti Dravogradu, zato je poslal proti Ravnam dva svoja oddelka pod poveljstvom nadporočnika Franja Malgaja. Po tri ure trajajočem boju je Malgaj 6. Velikega travna 1919 nesrečno padel. Po njegovi smrti sta se njegovi četi umaknili in Nemci so naslednji dan zasedli tudi Dravograd. Hoteli so prodreti še naprej proti Slovenj Gradcu in proti Muti, a so jih Maistrove čete na obeh odsekih zaustavile in jih prisilile v umik proti Dravogradu.


    Nadporočnik Franjo Malgaj

    Po propadli malotravenski ofenzivi, so se takoj začele priprave na novo slovensko ofenzivo. Tokrat je bila ta bistveno bolje pripravljena, organizirana in vodena. Ukazana je bila mobilizacija letnikov 1890-1894. Poveljstvo nad ofenzivo so predali srbskemu generalu Krsti Smiljaniču, ki je večji del slovenski vojski, dodal nekaj manjših enot srbske vojske ter nekaj častnikov. V ofenzivi so sodelovali Labotski odred pod poveljstvom generala Maistra, Koroški odred, Jezerski odred, Ljubeljski odred in Jeseniški odred. Odred, ki mu je poveljeval general Maister, so sestavljali trije bataljoni Mariborskega in en bataljon Tržaškega pešpolka.

    Pred odhodom v boj je general Maister pred zborom nagovoril svoje vojake z besedami: » Vojaki, tovariši moji! Koroški Nemci, po hujskačih podivjani in ponoreli, so naše mirne slovenske koroške brate in sestre klali kakor živino. Nemški starci, žene, dekleta in celo otroci so streljali z oken in izza grmovja, zahrbtno na naše vojake, Vaše tovariše in jih na ta nečloveški način mnogo ranili in tudi nekaj pobili…Kamor je prišlo koroško, takozvano vojaštvo, ali pravilno rečeno, kamor je prišla koroška drhal, tam so ti lopovi rušili in požigali…Slovenske hiše stoje danes brez ljudi. Hlevi so prazni, Cerkve, kjer je donela slovenska beseda so oskrunjene…In da ni bilo naših vrlih slovenskih vojakov ob meji, bi bili zanesli koroški tolovaji rop in požig tudi na lepa štajerska tla. Vašim sestram, ženam in materam in Vašemu premoženju bi se enako godilo, kakor koroškim Slovencem!...Zdaj gremo mi kaznovat in maščevat krivico in tolovajstvo! A mi gremo kot vojaki, ne bomo požigali hiš in ugonabljali premoženja in življenja naših bratov in sester, ker to je itak naša sveta slovenska last. Ne bomo morili otrok in žen, temveč hočemo zapoditi iz naših nam oropanih krajev koroško-nemško nedisciplinirano vojsko in roparske, iz nemških kmetov sestavljene tolpe. Kdor se nam postavi v uniformi v bran, ga bomo smatrali za vojaka in ravnali z njim po naših vojaških zakonih. Kdor pa nastopi proti nam z orožjem v roki v civilni obleki, ta je lopov in ustaš, ki si ima sam pripisati vse posledice protipostavnega ravnanja… Vojaki! Zadnjič Vas kliče danes domovina! Kliče Vas, da rešite slovensko ozemlje…Naš bojni klic naj bo: Naprej za nemškimi ustaši, da zasedemo in rešimo zadnji kos slovenske koroške zemlje! «


    Slovenski vojaki v rovih na Koroškem v začetku leta 1919


    Ofenziva se je začela 28. Velikega Travna 1919. Labotski odred generala Maistra je takoj zavzel Dravograd, drugi dan ofenzive pa še Labot in Etno vas. V skupnem napadu s Koroškim odredom sta 2. Rožnika popolnoma razbila sovražnika. Po prehodu čez Dravo, kjer so bili porušeni vsi mostovi je naša vojska 6. rožnika 1919 vkorakala v Celovec in nato osvobodila tudi Gosposvetsko polje. Že 4. Rožnika 1919 pa so se v Kranju pričela pogajanja o premirju. Predstavniki Nemške Avstrije so brezpogojno pristali na pogoje premirja. Določeni sta bili dve razmejitveni črti z vmesnim nevtralnim ozemljem. Slovenska vojska je med tem zasedla večino slovenskega narodnega ozemlja na Koroškem. Naše enote so v rokah držale mejno črto Kleinalpl-Roje-Pustrica-Djekše-Gospa sveta-Vrbsko jezero-Rožek-Korensko sedlo. Predstavniki Avstrijcev, ki so v Kranju pristali na pogoje premirja in podpisali pogodbo, je kasneje niso hoteli priznati. Zgovarjali so se na to, da je bil 12. Velikega travna 1919 za Koroško določen plebiscit, zato da pogodba ne velja ter da je vrhovni svet mirovne konference zahteval, da moramo umakniti svoje čete s plebiscitnega ozemlja za Karavanke.


    Borci Celjske legije po osvoboditvi Črne, 28. Velikega travna 1919

    Tudi po končanih vojaških operacijah je general Maister na Koroškem zapustil velik pečat. Sprva je bil poveljnik Koroškega odreda, nato poveljnik Koroškega obmejnega poveljstva, za tem pa še poveljnik koroških policijskih čet. Opravljal je tudi razne dolžnosti pri pripravah na plebiscit. Na njegovo pobudo je bil 16. Rožnika 1919 ustanovljen Narodni svet za Koroško. To je bilo osrednje slovensko politično telo na Koroškem, ki ga je sprva sestavljalo šestnajst vidnih Slovencev. Predsedoval mu je prav general Rudolf Maister. V okviru Narodnega sveta za Koroško je sprva delovalo 47, kasneje pa še več krajevnih odsekov. Slovenskim oblastem je svet predlagal razne ukrepe, ki pa kot po pravilu niso bili uresničeni. Na številnih prireditvah Koroških Slovencev je kot izvrsten govornik nastopil tudi general Maister. Zato je bil glavna tarča nemške predplebiscitne propagande. Napadali so ga v časopisju in tudi s plebiscitnimi letaki. 18. Kimavca 1920 je naša vojska morala zapustiti tudi cono A. Takrat so Nemci razširili govorice, da namerava general Maister znova z vojsko zasesti vso plebiscitno ozemlje. Zaradi tega se je moral iz cone A umakniti tudi Maister na zahtevo plebiscitne komisije. Tudi njegov odhod je negativno vplival na izid glasovanja. Danes vemo, da je bil plebiscit zrežiran in ponarejen. Z roko v roki so pri tem sodelovali Avstrijci, Italijani in Srbi, vsi z enakim interesom, razdeliti si slovensko ozemlje in izbrisati slovenski narod.

    General Maister se je kljub temu, da je na bojnem polju doživljal zmage, za zeleno mizo pa (ne po lastni zaslugi) poraze, še naprej boril za interese slovenskega naroda in za slovenske meje.
    Leta 1921 je bil predsednik komisije Kraljevine SHS, za razmejitev z Italijo. Dve leti kasneje je pa moral v pokoj skupaj z ostalimi slovenskimi častniki, ki so prej služili v avstro-ogrski vojski, čeprav je bil star komaj 49 let. Rudolf Maister je v svoji vojaški karieri dobil v času Avstro-Ogrskega službovanja tri odlikovanja. Prvo je prejel leta 1898, ob 50-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa, ko je kot aktivni oficir dobil jubilejno medaljo. Ob 60-letnici vladanja istega cesarja je prejel tudi jubilejni križec. Med prvo svetovno vojno je dobil še bronasto vojaško zaslužno medaljo (signum laudis). Našteta avstroogrska odlikovanja niso imela neke velike teže, a tudi Maister si zanje ni prizadeval.


    General Rudolf Maister z odlikovanji Kraljevine SHS

    Bolj žalostno je, da tudi v novi državi, ki ji je priboril velik del pomembnega ozemlja, ni dobil velikih odlikovanj. Za zasluge v ofenzivi na Koroškem, Velikega travna in Rožnika 1919, je kot poveljnik Labotskega odreda bil odlikovan z redom belega orla z meči III. stopnje. Odlikovan je bil še z redom Karadžordževe zvezde IV. Stopnje. Obe odlikovanji sta, glede na Maistrove uspehe v boju za slovensko severno mejo, naravnost sramotno skromni. Če pa gledamo na to s pravega zornega kota, kdo ga je odlikoval in kaj mu je Maistrov dosežek pomenil, je to povsem logično in razumljivo. Odlikovanja so bila le vljudnostna gesta, odlikovalci pa bi najraje videli, da generala Maistra sploh ne bi bilo. Leta 1920 ga je odlikovala tudi Češkoslovaška s svojim vojnim križcem 1914-1918. Za delo na kulturnem področju pa je bil odlikovan z redom svetega Save I. stopnje. Po 2. svetovni vojni v slovenskem in jugoslovanskem zgodovinopisju, general Maister ni našel svojega mesta. Vsaj takšnega kot bi si zaslužil ne. Nanj je spominjala le kakšna ulica in »celo« šola. Šele v obdobju po Titovi smrti in v obdobju slovenske pomladi, je veliki slovenski general počasi začel dobivati tisto mesto, ki si ga zasluži. Končno je dobil svoj spomenik v Mariboru in po njem je bil poimenovan tudi Trg generala Maistra. Spomenik je dobil tudi v rojstnem Kamniku ter celo dva spomenika v Ljubljani, na katerih je general Maister upodobljen na konju. Eden je v parku pri železniški postaji, drugi pa na ploščadi pred Ministrstvom RS za obrambo. Po njem je končno imenovana tudi vojašnica v Mariboru. Šele po 14. letih neodvisne in samostojne države Republike Slovenije, pa je njegovo najpomembnejše dejanje, razorožitev nemškega Shutzwera v Mariboru, 23. Listopada 1918, dobilo priznanje v obliki državnega praznika, kot si tudi zasluži! Po sedeminosemdesetih letih smo Slovenci končno dali svojemu največjemu generalu priznanje za to kar je takrat storil!


    Ob petdesetletnici, leta 1924, je bil Rudolf Maister imenovam za kamniškega častnega občana.


    Diploma Maistru ob njegovi 60.letnici. Listina se nahaja v Sadnikarjevem muzeju v Kamniku. Foto: Branko Novak

    Rudolf Maister se je v slovensko zgodovino zapisal z zlatimi črkami. Njegov prispevek k ustvarjanju slovenske države, njegove vojaške, politične in diplomatske uspehe in dosežke smo najprej izpostavili, ker si veličina njegovih dejanj to nedvomno zasluži. Bil pa je Maister tudi vsestransko angažirana oseba. Imel je izjemne intelektualne sposobnosti, poleg tega pa tudi izjemne športne lastnosti.
    Ukvarjal se je s številnimi športnimi panogami. Bil je odličen telovadec, sabljač, plavalec ter celo smučar, kar v tistem obdobju ni bil prav pogost pojav. Huda bolezen v Premyslu je njegove fizične sposobnosti precej omejila. Zato pa so po tem dogodku prišle še bolj do izraza njegove intelektualne in organizatorske sposobnosti.

    Že v mladosti ga je privlačila umetnost, zlasti slikarstvo. Znana je njegova slika miramarskega gradu iz leta 1900 in njegova slika blejskega jezera, ki jo je naslikal, ko je bil v razmejitveni komisiji za slovensko zahodno mejo. Bil je dober znanec slovenskih impresionistov Riharda Jakopiča, Mateja Sternena in Matije Jame ter kiparja Nikolaja Pirnata. Leta 1920 je sodeloval pri pripravi prve razstave slovenskih slikarjev v Mariboru in bil predsednik prireditvenega odbora. Nasploh je bil aktiven v raznovrstni kulturni dejavnosti v osvobojenem Mariboru. Leta 1929 je pozival Mariborčane, naj z denarnimi prispevki pomagajo in rešijo mariborsko gledališče stalnih finančnih težav.

    Maister je bil tudi znan bibliofil. Pretežni del svojega življenja je zbiral knjige, še zlasti slovenske. Praktično ni bilo slovenske knjige, ki je ne bi imel v svoji bogati knjižnici. Med drugo svetovno vojno je večino njegovih knjig pred uničenjem rešil sin Borut. Prepeljal jih je v skladišče tovarne čokolade Mirim v Zagrebu, ki je bila last njegove tašče. Po končani vojni so knjige prepeljali nazaj v Maribor in so sedaj shranjene v Univerzitetni knjižnici v Mariboru.

    Izmed celotnega Maistrovega ustvarjanja na kulturnem področju je svoja najboljša dela ustvaril kot slovenski pesnik in pisec. Začel je že v 4. razredu nižje gimnazije z izdajanjem dijaškega lista Inter nos. V 5. razredu je izdajal list Večernica. Kot dijak je bil član dijaškega literarnega društva Zadruga. Tedaj se je seznanil z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom, Ivanom Cankarjem in Otonom Župančičem, kasneje pa je vzdrževal stike še s Simonom Gregorčičem, z Jankom Glazerjem in drugimi.

    Nato je pisal predvsem pesmi in jih objavljal v celjski Vesni, v Ljubljanskem zvonu, v Slovanu, v Slovenskem narodu in drugje. Kot vojaški kadet je uporabljal psevdonim Vuk Slavič, kot častnik pa je začel uporabljati ime Vojanov. Podpisoval se je še z drugimi imeni, npr. kot Krajnc. Njegovo književno delo lahko razdelimo na dve obdobji. Prvo obdobje obsega njegovo mladostno dobo med leti 1889 -1906, drugo obdobje pa je doba njegovih zrelih let med 1912-1930. Med leti 1906 in 1912 ni pisal, ker je v tem obdobju zbolel in se zdravil. Mladostne pesmi je Maister objavil v pesniški zbirki Poezije, ki je izšla leta 1904. V zbirko Kitica mojih, leta 1929, pa je Maister vključil pesmi, ki jih je napisal v svojem drugem obdobju, zlasti po začetku svetovne vojne. Te pesmi pojejo o domovini, o njeni kulturi, predvsem pa o boju za svobodo. V njih se spominja padlih tovarišev (Malgaj trka) in obžaluje izgubljeno Koroško (Mi, Gosposvetska straža in Naši mejniki). Svoje najboljše pesmi – pesmi o slovenski zemlji, je napisal proti koncu svojega pesniškega ustvarjanja. Veliko jih je bilo celo uglasbenih, nekatere med njimi pa so tudi ponarodele.

    Po končanih bojih, je general Maister želel napisati zgodovino bojev za Maribor in severno mejo, ki naj bi izšla v delu z naslovom Naš Maribor. Pričel je pripravljati to knjigo, in je obenem tudi zaprosil udeležence bojev, naj opišejo tiste dogodke, pri katerih so sami sodelovali. Dela pa žal ni dokončal, temveč je le pripravil več člankov, ki so napisani deloma kot njegovi spomini, deloma pa kot spomini soborcev. Objavljeni so bili naslednji Maistrovi članki: Tik pred prevratom, Mariborski dogodki 1. novembra 1918, Popoldanski dogodki v Mariboru ob prevratu dne 1. novembra 1918, Vojaški transporti in naše Podravje ob prevratu leta 1918, Marburger Schutzwehr – Mariborska varnostna straža, Stavke (štrajki) železničarjev ob prevratu v območju Maribora, Prevzem mestne uprave v Mariboru dne 2. januarja 1919, Kako sem postal gospodar Maribora, Krvavi mariborski dogodki pred desetimi leti in Prvo poglavje koroškega plebiscita. Članke je objavljal v Mariborskem koledarju, v Kroniki slovenskih mest, v Bojevniku, v Slovenskem gospodarju, Slovencu in v Slovenskem narodu. V članku Prvo poglavje koroškega plebiscita je Maister najavil tudi knjigo, »ki bo govorila o Koroški od preobrata do plebiscita«. Žal mu je smrt to preprečila.

    Po upokojitvi je general Maister v svojem Mariboru še naprej aktivno sodeloval pri organiziranju slovenskega kulturnega življenja vse do svoje smrti. Bil je med soustanovitelji Glasbene matice Maribor. 1. Grudna 1928 je bil v Mariboru izvoljen za predsednika novo ustanovljene »Narodne odbrane za mariborsko oblast«. Na njegovo pobudo, je bila Velikega srpana 1933, v Mariboru ustanovljena veteranska organizacija borcev za slovensko severno mejo, z imenom Zveza Maistrovih borcev. General Maister je postal njen častni predsednik.

    Rad je zahajal v Zavrh pri Lenartu, kjer mu je prijatelj, notar Štupica, dal na voljo svojo hišo med vinogradi. Očitno se je general sredi preprostega, domačega, kmečkega življenja v Slovenskih goricah počutil odlično in prijetno. Na počitnice je pogosto zahajal tudi na Unec pri Rakeku, na posestvo, ki ga je podedoval po teti Matildi, ki je bila pesnica in pripovednica. Veliko svojih pesmi je tudi objavila. Sicer pa je bila priznana narodna delavka in predsednica Ciril-Metodove družbe na Rakeku. Ob enem takšnih obiskov na Uncu pri Rakeku, je generala Maistra zadela kap in je za njenimi posledicami, 26. Malega srpana 1934 umrl. Veliki slovenski general je po smrti doživel časti, ki si jih je v času življenja nedvomno zaslužil. Ob prevozu njegovih posmrtnih ostankov z Unca v Maribor se mu je tako v Ljubljani, kot tudi v Celju poklonila velika množica ljudi. Še bolj častno se je od generala poslovil »njegov slovenski Maribor«. Tu so mu pripravili mrtvaški oder v veži mestnega magistrata, kjer so se od njega poslovili tisoči Mariborčanov in okoliških prebivalcev. Dne 28. Malega srpana 1934 so generala Maistra z velikimi častmi pokopali na pobreškem pokopališču v Mariboru, kjer je še danes njegov grob. Veličastni pogrebni sprevod je odšel z Glavnega trga čez Stari most, po Tržaški in Pobreški cesti do pobreškega pokopališča.

    Naj duh velikega slovenskega generala in Slovenca živi večno, v njegovem slovenskem Mariboru, v vsej Sloveniji in med vsemi Slovenci! Slava mu!


    Pogreb generala Rudolfa Maistra 28. Malega srpana 1934. Pogrebni sprevod je odšel z Glavnega trga čez Stari most, po Tržaški in Pobreški cesti do pobreškega pokopališča

    GOSPOSVETSKA STRAŽA (Rudolf Maister – Vojanov)

    Od Labota do Baškega jezera
    je naša straža stala.
    Je včasi iz src in včasi iz pušk zapelo
    in tam pri Vovbrah, tam ob krškem bregu
    je v naših vrstah rdeče zacvetelo
    zdaj v klasju, zdaj v božičnem snegu
    za našo Gospo sveto.

    A v letu dvajsetem so nam Gospo
    iztrgali z lažjo
    in v naših okencih so nageljci
    zajokali –
    iz novih cvetov pa jim vdarja vera,
    da še bo Gospa sveta zvala.



    Pregovor dneva
    Težko svojemu brez svojega.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1927 ustanovljena protifašistična organizacija TIGR
    Smrti:
    1892 Matija Majar Ziljski, slovenski (koroški) duhovnik, narodni buditelj, jezikoslovec (* 1809)
    1589 Jurij Dalmatin, slovenski protestant, pisec, prevajalec (* ok. 1547)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com