|  |
Ali ste vedeli...?
da je arhitekturno podobo slovenskega glavnega mesta v mnogo čem odločilno zaznamoval svetovno znan slovenski arhitekt Jože Plečnik? Njegov vpliv na sam izgled mesta je bil tako velik, da prestolnico nekateri imenujejo kar Plečnikova Ljubljana. Njegova največja dela v Ljubljani zajemajo Narodno in univerzitetno knjižnico, Centralni stadion, pokopališki kompleks Žale, prireditveni prostor Križanke, glavno Tržnico, Tromostovje in še bi lahko naštevali. Plečnik je s sebi lastnim arhitekturnim slogom močan vtis pustil tudi drugod po svetu, predvsem v Pragi in na Dunaju. Jože Plečnik pa ni bil le velik arhitekt, temveč je bil tudi velik domoljub, katerega velika želja je bila samostojna slovenska država.
|
|
| Glas je možno oddati vsakih 24 ur. Končni rezultati ankete bodo objavljeni v začetku septembra. Trenutni rezultati |
|
|
Samostojna karantanska država
Karantanija se je na svoji vzhodni meji uspešno upirala napadom obrske
konjenice, na zahodu pa se je slovenska karantanska vojska več krat uspešno
spopadla z Langobardi oziroma njihovim vojvodo v Furlaniji. Leta 704 je bil
v eni izmed vojn premagan Langobardski vojvod Ferdulf; Slovenci pa so si
povrnili številne kraje v Furlaniji. Po letu 740 je v Karantaniji vladal knez Borut.
Vzdrževal je prijateljske odnose s severnimi sosedi Bavarci, ki so bili
takrat pod frankovskim kraljestvom. Toda bavarski vojvoda Odilo se je hotel
leta 743 odcepiti od frankovskega kraljestva in se je zato uprl Frankom.
V bitki ob reki Lech so Karantanci pomagali Bavarcem, a oboji so bili s strani
Frankov premagani. Franki so najprej upostošili Bavarsko, nato pa se je
Odilo sicer vrnil, a je moral priznati nadoblast Frankov. Dve leti kasneje,
745,,se je iz Panonije proti Karantaniji usmerila velika vojska Obrov.
Karantanski knez Borut se je tedaj po pomoč obrnil na Bavarce, da mu vrnejo
uslugo. Bavarskemu vojvodi Odilu so Franki dovolili, da je odšel pomagat
Karantancem, toda le pod pogojem, da tudi Karantanija sprejme krščansko vero
in pristopi k Frankovskemu kraljestvu ter prizna frankovsko nadoblast.
Franki so takrat v soglasju z papežem predstavljali varuhe krščanske Evrope.
Karantanci so s pomočjo Bavarcev premagali Obre in se priključili
Frankovskemu kraljestvu. Sklenjena je bila pogodba med Borutom in
Frankovskim kraljestvom, po kateri so Karantanci obdržali lastne vladarje in
upravo ter karantansko pravo. Sprejeti pa so morali krščansko vero in zato
je moral knez Borut na Bavarsko poslati talce.
Med njimi sta bila njegov sin
Gorazd in nečak Hotimir (Cheitmar). Oba kneza sta bila krščena in krščansko
vzgojena v skladu z pogodbo. Prebivala sta v irski samostanski šoli na otoku
Awa (danes Herreninsel) na Kimskem jezeru (Chimsee). Leta 750 je knez Borut
umrl in nasledil ga je njegov sin Gorazd, ki so ga Bavarci poslali
Karantancem, ti pa so ga ustoličili na knežjem kamnu v skladu s slovensko
navado. Knez Gorazd je bil prvi slovenski krščanski knez. V Karantaniji je
pripravil vse potrebno za prihod krščanskih misionarjev, toda po dveh letih
vladanja je umrl. Nasledil ga je bratranec Hotimir, pod čigar vladavino se
je v Karantaniji pričelo pokristjanjevanje.
Leta 753 je Solnograški škof
Virgil v Karantanijo poslal škofa Modesta z njegovimi duhovniki in
misijonarji. Toda s pokristjanjevanjem ni šlo vse gladko. Nova vera ni bila
všeč številnim staroverskim Slovencem, ki so se oklepali svoje vere in niso
želeli sprejeti tuje. Zlasti pa je to veljalo za slovensko plemstvo, kajti
takratni Slovenci so imeli po več žena in številne družine. Cenili so naravo
in njene zakone ter stroslovenske bogove. Tudi mnogoženstvo je bilo zanje
naravna, božja danost.
Položaj ali status žensk je bil pri
Slovencih drugačen, kot pa pri germanskih narodih kot so bili Bavarci in
Franki. V bitkah so Slovence pogosto spremljale tudi njihove žene, ki so se
nemalokrat z orožjem tudi borile z ramo ob rami s svojimi možmi proti
sovražniku. Pogosto pa so ostale za bojno linijo in tistemu, ki je
strahopetno zapustil bojišče ter pribežal v zaledje, se ni nič kaj prijetno
godilo, ko so ga Slovenke zasramovale in celo preteple kot izdajalca in
bojazljivca.
Ko je škof Modest leta 767 umrl, je prišlo do prvega upora
staroverskih Slovencev proti kristjanom. Knez Hotimir je zatrl tako prvi
upor leta 767, kot tudi drugega leta 768. Ko pa je knez Hotimir leta 770
umrl, njegov naslednik knez Valhun ali Volkun ni mogel zasesti prestola, ker
je izbruhnil največji upor. Staroverski Slovenci so tokrat zmagali in
pregnali iz Karantanije vse tuje krščanske misionarje. Toda le za dve leti,
ko so krščanski Slovenci skupaj z bavarskim vojovodo Tassilom III. ponovno
premagali staroverske Slovence. Morda je bilo to celo v znameniti Bitki na
Lurnskem polju (Ljursko polje kot ga imenuje škof Anton Martin Slomšek) v
bližini današnje Požarnice na zahodnem Koroškem. Na knežjem kamnu je tokrat
le bil ustoličen knez Valhun. Solnograški škof Virgil pa je v Karantanijo
poslal še šest skupin misionarjev, kot navajajo viri leta 784.
V tistem obdobju je postal kralj Frankov znameniti Karel Veliki (770). Kot
varuh in širitelj krščanstva se je podal na številne pohode proti
nekrščanskim ljudstvom. V teh pohodih so s svojo vojsko sodelovali tudi
karantanski in karniolski knezi. V virih je posebej omenjen knez Vojnomir,
ki je vladal v Karnioli, kasnejši Kranjski.
Okrog leta 800 je v Karantaniji vladal knez Domicijan ali Domislav, ki je v
letih po velikem slovenskem staroverskem uporu odločilno pripomogel k
spreobrnitvi Karantancev h krščanski veri. Leta 1992 so odkrili kos
njegovega prvotnega nagrobnega kamna in rekonstruirali latinski napis, ki se
v slovenščini glasi: 'Tukaj počiva vojvod Domicijan, ki je v času cesarja
Karla premagal pogane in ljudstvo spreobrnil v krščanstvo'. Iz napisa bi
bilo moč sklepati, da se tudi po velikem staroverskem uporu, številni
Slovenci v Karantaniji še zmeraj niso sprijaznili z novo vero in da je še
enkrat prišlo do upora starovercev, ki jih je premagal vojvod Domicijan ali
Domislav ter jih dokončno spreobrnil v kristjane.
Frankovsko kraljestvo je v tistem času veljalo za krščansko kraljestvo nad
kraljestvi in slovenska Karantanija je bila samostojna država v tem
krščanskem kraljestvu. (Najlažje je narediti simbolično primerjavo z
današnjo EU, le da na nekoliko drugačnem nivoju.) Leta 800 je papež Leon
III. v Rimu ob božiču kronal Karla Velikega za rimskega cesarja, kar je bil
začetek Svetega rimskega cesarstva, ki je nato obstajalo do leta 1806.
Karantanija ni bila podrejena Bavarski, kot navajajo nekateri
zgodovinarji, temveč le Frankovskim kraljem oz. Svetemu rimskemu cesarstvu.
Po knezu Valhunu so v Karantaniji vladali knez Domislav, kneginja
Pribislavka ter knezi Semika, Stojmir in Etgar.
|
|
|
|
|
|
