O društvih

  • Kdo smo
  • Dejavnost in stiki
  • Himna in prapor
  • Kaj je domoljubje
  • Športne aktivnosti
  • Prodaja izdelkov


  • mikice, majice, zastave, kape panter

    V žarišču

  • Novice
  • Referendum 2008
  • Kolumne
  • Nedopustno v Sloveniji
  • Meja s Hrvaško
  • Vaši odzivi
  • V medijih
  • Prenesi si
  • Glasbene lestvice


  • O Slovencih

  • Zgodovina
  • Simboli
  • Zdravica ali Zdravljica?
  • Pesmi
  • Slovenski jezik
  • Osebna imena
  • Slovenski pregovori
  • Slovenski meseci
  • Narodne noše
  • Plesno izročilo na Slovenskem
  • Slovenski prazniki
  • Samostani na Slovenskem
  • Mitologija
  • Heroji in bitke
  • Znamenite osebnosti
  • Avtohtone vrste
  • Zemljevidi
  • Slovenci v zamejstvu in po svetu


  • O Republiki Sloveniji

  • Zgodovinsko ime Slovenija
  • Ustava RS
  • Statistični podatki
  • Uradni simboli
  • Slovenski tolar/evro
  • Regije v Republiki Sloveniji
  • GEOSS
  • Zemljevidi Slovenije
  • Ali ste vedeli?


  • Razno

  • Leksikon
  • Literatura
  • Povezave


  • Zgodovina


    Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo!


    Ali ste vedeli...?
    da so na Slovenskem in sicer v Celju, v 14. in 15. stoletju živeli grofje, ki so na višku svoje moči kot knezi, posegali celo že po cesarski kroni Rimsko-nemškega cesarstva? Bili so izvorni slovenski plemiči. Njihove družinske povezave in zavezništva so na višku Celjske dinastije segali od Otomanskega imperija, preko Srbskih despotov do Hrvaških banov, od mogočnih Frankopanov, pa do Poljskih in Madžarskih kraljev. Barbara Celjska je bila celo Madžarska in Češka kraljica ter cesarica Svetega Rimsko-nemškega cesarstva. Posedovali so ogromno bogastvo tako v zemlji kot v denarju, še zlasti pa so sloveli po odlični vojski. Ambicioznost, visoke želje in številne spletke, ki so jih pripeljale tako daleč, pa so na koncu zanje bile tudi usodne. Zadnjega moškega potomca celjske rodbine, Urha II. Celjskega, hladnokrvno umorijo leta 1456 v Beligradu.

    Škabrijel




    Južna pobočja Škabrijela

    Znamenita Soška fronta v 1. svetovni vojni, velja za največjo gorsko bojevanje v zgodovini človeštva. Od začetka soške fronte, leta 1915 se je do meseca Vinotoka 1917, v slovenskih krajih ob Posočju in na Krasu, zvrstilo 12. soških bitk ali ofenziv. V 11. soški bitki so Italijani poskušali na vsak način zavzeti hrib Škabrijel nad Gorico in Solkanom. Samo ta hrib izmed velikih treh, je še ostal v rokah branilcev, potem ko sta padla Sveta gora in Sabotin.

    Škabrijel, hrib ki je bil poimenovan po nadangelu svetem Gabrijelu, zavetniku prinašalcev vesti, so vojaki različnih narodnosti imenovali tudi Satanov hrib in Hrib smrti. Na tem slovenskem braniku so našli svoje poslednje prebivališče številni vojaki s poreklom od Baltskega morja do Sicilije.

    Škabrijel je predstavljal zadnji oporni steber obrambe, saj bi njegova izguba pomenila, da je napadalcem odprta pot na Trnovsko planoto, v Vipavsko dolino, v Postojno in tudi v Trst. Velik del slovenske domovine bi bil tako na milost in nemilost prepuščen italijanskemu napadalcu. Tega sta se dobro zavedali obe strani in prav zato je Škabrijel postal osrednje bojišče v 11. soški bitki. Postal je resnično Hrib smrti in Hrib junaštva!

    24. Velikega Srpana 1917 je začela italijanska armada z odločilnim bojem za Škabrijel. Dva polka italijanske brigade Palermo, sta poskušala dvanajst krat v dvanajstih urah zasesti obrambne položaje na Kramarci in Sv, Katarini. Brez uspeha.


    Skica iz avstrijskega vojno-zgodovinskega dela Avstro-Ogrska zadnja vojna 1914-1918. Debela črta kaže položaj branilcev do 23. Velikega Srpana 1917. Črtkasta črta kaže položaj branilcev od 24. 8. V 03. 9. 1917, pikčasta črta pa kaže položaje branilcev od 4. do 17. Kimavca 1917.

    Naslednji dan so italijanske baterije obstreljevale položaje branilcev od jutra do druge ure popoldan. Temu je sledil napad pehote proti severozahodnemu delu Škabrijela. Prišlo je do boja prsa na prsa, pri čemer so se vojaki bojevali s kopiti pušk, bajoneti, bodali, ročnimi granatami, okovanimi kiji in z vsem kar so lahko vzeli v roke. Boj se je širil navzgor od skale do skale, za vsak kvadratni meter, čez koto 526 m in naprej po grebenu proti vrhu Škabrijela. Izgledalo je že, da bodo Italijani vendarle zavzeli vrh hriba. Tedaj pa so se v štirih silovitih protinapadih proti njim pognali Štajerci 87., Celljskega pešpolka in pregnali Italijane s Škabrijela.

    V naslednjih dneh je bojevanje za Sveti Gabrijel postajalo vse srditejše in brez premora. Napadi so se ponavljali neumorno, brez predaha, vmes pa je bobnel neprestan ogenj v obliki eksplozij min in treskov granat. Italijanski brigadi Palermo sta sledili še dve brigadi, Messina in Avellino. Položaje Celjskega pešpolka so Italijani napadli kar v sedmih zaporednih valovih, vendar so bili vselej odločno odbiti. Pobočja Škabrijela so bila na gosto posuta z mrtvimi in ranjenimi, ki so jih šele ponoči sanitejci zvlekli v zavetje.


    Podčastnik 87. (Celjskega) polka. Na levi strani kape je lepo vidna številka 87, oznaka polka, kateremu pripada. V njegovem sestavu je služilo kar 95 odstotkov Slovencev iz dežele Štajerske.

    Ves dopoldan 28. Velikega Srpana so Italijani ponovno ves dopoldan s topovi bruhali na Škabrijel. Pobočja so obstreljevali tudi z minometi kalibra 400 mm, ki so jih pričeli uporabljati v vojski prav leta 1917 in so ob eksploziji naredili tri metre globok ter deset metrov širok krater. Na Kraškem, skalnatem terenu, je bilo to orožje še bolj strahotno, saj je poleg drobcev mine ob eksploziji okrog letelo še ogromno drobnega kamenja, ki je bilo prav tako hudo nevarno.

    29.8. zvečer so Italijani po štirih dneh neprestanih spopadov, vendarle uspeli zasesti del avstrijskih položajev. Bil je to en okop na severnem delu kote 526 m na Velikem hribu, zahodnem pobočju Škabrijela. Že v naslednji noči so slovenski bojevniki, pripadniki 87. Celjskega polka odvzeli napadalcem nekatere predhodno osvojene položaje. Pri tem so enote tega polka zajele tudi čez sto Italijanov.

    Naslednji dan so nekajkrat številčnejši italijanski napadalci ponovno zavzeli okrog dvesto metrski odsek avstro-ogrskih položajev. 31.8.1917 so Italijani vnovič silovito napadli po več urni topovski predpripravi. Uspelo jim je nekoliko razširiti zavzeto ozemlje na Velikem hribu.

    2. Kimavca je topniški ogenj vendarle malo pojenjal. Na obrambnih položajih so še vedno vztrajali hrabri branilci 87. Celjskega polka, ki jim je ponovno uspelo zožiti zavzeto italijansko ozemlje na Velikem hribu. Tudi ta večer so uspešno odbili Italijane. Položaj se je vendarle nekoliko umiril in končno so lahko hudo krvaveče in zdesetkane enote legendarnega slovenskega polka zamenjali s novimi svežimi silami. Po bojih na Škabrijelu je ostalo v 1. bataljonu živih le še 185 mož, v drugih bataljonih pa ni bilo nič bolje. Na Škabrijelu so bili bitko trije bataljoni tega polka in vsak je štel okrog 800 mož. Naborni okoliš 87. Celjskega polka je obsegal celjski okraj s Ptujem in Pohorjem. Kar 95 odstotkov njegovega moštva so sestavljali Slovenci! Polku je bil pridružen še 9. bataljon graškega polka poljskih lovcev, v katerem je bilo prav tako precej Slovencev. Celjski 87. pešpolk je veljal za eno najboljših enot avstro-ogrske armade. Prav njihovemu junaštvu, neizmerni hrabrosti in trdovratni uspešni obrambi položajev na Škabrijelu, je pripisati, da so poveljnika njihove 18. brigade, polkovnika Vladimirja Laxa, odlikovali z visokim odličjem Marije Terezije.


    Spominski znak celjskega 87. pehotnega polka - Škabrijel 1916 - 1917

    Kar dva zgodovinopisca Veith in Weber sta zapisala da je »87. pešpolk uspešno prestal najhujši boj, kar jih je kadarkoli bojevala katerakoli avstrijska enota«! Priznanje, ki pomeni resnično ogromno. Nanaša se namreč na celotno avstro-ogrsko vojaško zgodovino! Izmed vseh narodov, ki so sodelovali v avstro-ogrski vojski v vsej njeni zgodovini, Nemcev, Čehov, Poljakov, Slovakov, Madžarov, Hrvatov, Furlanov, Bošnjakov in Srbov, je ta čast doletela prav Slovence! In nam Slovencem so nato v vseh takšnih in drugačnih Jugoslavijah vcepljali v kri, da nismo vojaški narod. V nebo vpijoča in nezaslišana krivica, ki pa nam je bila posredovana z namenom, da nas naredi nesposobne za odpor proti raznarodovanju. Tudi tokrat, kot že velikokrat pred tem brez uspeha!
    Izčrpane in zdesetkane enote Celjskega pešpolka so zamenjali prav tako slovenski fantje in možje iz 2. gorskega strelskega polka imenovanega tudi Slovenski planinski polk. Več kot 90 odstotkov moštva so sestavljali prav Slovenci. Ta polk je bil naslednik 27. domobranskega polka iz Ljubljane, ustanovljen pa je bil leta 1901. Bojeval se je sprva v Galiciji, nato pa je krvavel zlasti na Doberdobu.

    Vojak 2. gorskega strelskega polka, Ivan Matičič opisuje zamenjavo svojih štajerskih rojakov: » Navkreber žene ukaz naša krdela. Čez groblje in skale, čez razsekana debla, čez trupla, čez jame, čez žico in trnje. Plinska maska jim zastira vid, od razžetih teles puhti vročina, izpod maske in jeklene čelade curlja znoj. Pod vrhom so naši okopi, razsute groblje in prsobrani, za katerimi ždi nekaj poblaznelih ljudi iz 87. (Celjskega) polka. Ti so se izmotali ven in jo hitro ubrali dol, z njimi tudi laže ranjeni, a teže ranjene so podpirali tovariši in jih spravili dol. Sigurnejša je pot s tovariši, kot čakati na sanitejce. «.

    4. Kimavca 1917, so italijanske enote ponovno napadle Škabrijel. Tokrat so pri napadu sodelovale italijanske posebne enote – arditi. To so bili sami izbrani prostovoljci, posebej izurjeni naskakovalni oddelki, pripravljeni na boj prsa na prsa. Razlikovali so se od ostale pehote tudi po svojih drugačnih uniformah. Namen arditov je bil, da prvi naskočijo sovražne položaje, prebijejo obrambno črto in prodrejo v bližnje zaledje. Za njimi naj bi napredovala ostala pehota, ki bi dokončno dotolkla nasprotnika in ga vrgla s Škabrijela.


    Strojnični položaj branilcev na Škabrijelu v 11. soški bitki.

    Polkovnik Giuseppe Bassi, ki je poveljeval stotnijam arditom, je pri Solkanskem mostu čez Sočo zbral svoje moštvo in ga nagovoril: » Arditi! Za vas sem prihranil najbolj junaško in največje dejanje v tej vojni….Zaupam rezilu vaših bodal, moči vaših rok, neprekosljivemu junaštvu vaših prsi. ..Naši armadi in domovini boste priborili hrib, ki kot branik stoji na naši poti proti Trstu. Stoletni sovražnik z njega opazuje Gorico…Vam je dana čast, da zmagate v najbolj nevarnem tveganju...Čez nekaj dni bodo vsa Italija, vsi v vojnah padli velikani vseh obdobij gledali na vas. Prepričan sem, da se boste vrnili s hriba kot zmagovalci ali se ne vrnete več.«. Kljub tem borbenim besedam ter pozivom da Italiji priborijo tisočletno slovensko zemljo, so se arditi vrnili kot poraženci, veliko pa se jih dejansko niti ni vrnilo!

    4. Kimavca zjutraj, se je napad začel. Italijansko topništvo je obstreljevalo Škabrijel iz Gorice, Sabotina, Svete gore, Oslavja in iz Grgarske kotline. Silovit ogenj, ki je pokrival dobesedno vsak kvadratni meter zgornjega predela Škabrijela in njegovo okolico, naj bi uničil vse, kar bi lahko pehoto oviralo pri naskoku ter ji dejansko utrl pot. Ob 5.45 uri, po topovski predpripravi, so arditi napadli z vso močjo. V nekaj minutah so v teku premagali t.i. mrtvi prostor in pregazili prvo linijo, ki so jo branili le redki izvidniki. Italijansko topništvo je medtem še vedno obstreljevalo Škabrijel, vendar takrat le še njegov vrh. Arditi pa so pred seboj kar naprej metali ročne granate in branilci so bili zato prepričani, da topniška priprava še zmeraj traja. Naenkrat so se znašli Italijani pred kavernami, v katerih je večina branilcev poiskala zaklon pred topniškim obstreljevanjem. Arditi so blokirali izhode iz teh kavern in nasprotnika prisilili k vdaji. Kdor ni dvignil rok, so ga brez milosti takoj zabodli. Ujetnike so takoj prepustili pehoti, ki je napredovala za njimi ter z vso naglico krenili proti severnim pobočjem Škabrijela. Boj se je kmalu razširil po vsem hribu. Ko je že skoraj izgledalo, da bodo Italijani končno zasedli Škabrijel, pa je prišlo do nenavadnega preobrata. Del branilcev se je uspešno prikril v topniški kaverni, ki je arditi niso opazili. Nenadoma so topničarji pričeli obstreljevati napadalce v hrbet. Takrat je tudi preostalo avstrijsko topništvo sprožilo zaporni ogenj nekje v sredo hriba. Italijanska pehota, ki je prodirala za arditi, je bila s tem odrezana od čela. Arditi pa so se znašli v strahotnem peklu topniškega obstreljevanja. Začel se je tudi silovit protinapad branilcev, ki se je končal okrog 16. ure. Zdesetkane enote arditov so se morale umakniti na greben hriba.


    Topniška kaverna na Velikem hribu. S topniškim ognjem iz te kaverne so branilci zaustavili prodor arditov.

    Mnenja glede te bitke se pri obeh straneh razlikujeta. Italijani trdijo, da jim je uspelo zasesti vrh hriba Škabrijel, medtem ko Avstrijci trdijo, da vrh ni bil nikoli zavzet. Ob koncu boja so na vrhu Škabrijela dejansko bili avstrijski vojaki, italijanski pa so se nahajali nekoliko nižje na koti 552 m in na Velikem hribu. Izgube so bile na obeh straneh strašanske. Italijanska 11. pehotna divizija je na primer izgubila kar tri četrtine svojega moštva. Avstrijci so bili presenečeni in jih je italijanski napad dosegel prav v trenutku, ko so menjavali večino svojih bojnih enot na Škabrijelu. Večji del 87. Celjskega polka je bil že zamenjan, tako da so v bojih sodelovali le njegovi deli. V celoti je sodeloval 2. gorski strelski oz. Slovenski planinski polk ter dva polka 106. črnovojniške pehotne divizije, ki sta istega dne prispela na bojišče. Ta dva polka sta bila skoraj v celoti razbita, več kot polovica moštva pa je padla v italijansko ujetništvo na položaju pri koti 552 m.

    Boj se je nato nadaljeval kar naprej še 5. in 6. Kimavca. Italijanskim napadom so sledili protinapadi branilcev in to je trajalo vse do 12. 9.1917. V tem boju se je še posebej odlikoval slovenski častnik iz 1. čete 1. bataljona, 2. gorskega strelskega polka, poročnik Maks Peterlin. V ključnem trenutku, ko je bila vsa teža obrambe hriba prav na ramenih 2. Gorskega strelskega polka (Slovenskega planinskega polka), je poročnik Peterlin s svojimi bojevniki z odločnimi protinapadi zavrnil italijanske napadalce. Poveljnik stotnije Jezeršek ga je zato predlagal za Leopoldovo odličje. Predlog za odlikovanje je sprejel in potrdil tudi poveljnik bataljona stotnik Zobernik. Ker pa poveljnik polka, generalporočnik Carl von Thuillieres (grof Monjoye in de la Roche), tega odličja še ni imel, je bil poročnik Peterlin odlikovan le z redom železnega križa III. stopnje, med tem ko je poveljnik polka prejel viteški križ Leopoldovega reda z lento in meči. Z redom železnega križa III. stopnje so bili odlikovani še nadporočnika Ivan Mehle in Franc Svete ter poročnik Engelbert Podgornik. Precej vojakov je bilo odlikovanih z nižjimi odlikovanji, npr. svetinjo za hrabrost, srebrno svetinjo ipd.


    Škabrijel - kota 408 imenovana tudi Vratca. Takoj nad cesto je dobro viden povezovalni obrambni jarek, ki vodi proti vrhu Škabrijela. Hrib je bil v začetku leta 1915 še porasel z gozdom, ob koncu leta 1917 pa skoraj povsem gol in pust - brez življenja.

    Takoj po končanih bojih je na poveljstvo korpusa prišlo sporočilo, v katerem »je njegovo cesarsko-kraljevo apostolsko veličanstvo z globokim spoštovanjem, najmilostliveje, s posebnim zadovoljstvom in izrazi visokega priznanja, blagovolilo sprejeti na znanje poročilo o slavnih bojih, ki sta jih bojevala 87. (Celjski) pehotni polk ter 2. polk gorskih strelcev (Slovenski planinski polk) na Škabrijelu«.

    V nekaj dneh bojev na Škabrijelu je v Slovenskem planinskem polku padlo 493 mož in častnikov, ranjenih je bilo 526, obolelih pa 124. Skupno je torej bilo iz boja izločenih 1203 častnikov in vojakov. 7. Kimavca 1917 so imeli trije bataljoni Slovenskega planinskega polka skupaj le še 450 mož Pred njimi je smrt pokosila še več njihovih štajerskih rojakov iz 87. Celjskega polka. Kri slovenskih fantov in mož, ki so se v avstrijskih uniformah borili na slovenski zemlji, za njeno obrambo in za svojo slovensko domovino, je prepojila Škabrijel. Avstro-ogrsko poveljstvo je zelo dobro vedelo, kdo se bo najbolj zagrizeno bojeval za slovensko zemljo, jo neutrudno branil in obranil. Zato so prav njih poslali tja in jim namenili to goro smrti!

    12. kimavec 1917 ,je prinesel konec 11. italijanske soške ofenzive. Bitka se je tega dne končala, toda boj za Škabrijel je trajal še nekaj dni. V teh dnevih je na Škabrijelu padlo okrog 25.000 Italijanov ter 15.000 avstro-ogrskih branilcev. Hrib je po nekaterih podatkih, v vseh teh dneh, naskakovalo okrog 80.000 Italijanov.


    Solkan po koncu soške fronte.

    Nikoli jim ni uspelo zasesti tega branika slovenske zemlje! Žal pa so bile vse naše žrtve zaman. Vsi padli in ranjeni slovenski fantje in možje so se zastonj hrabro bojevali za svojo zemljo! Kar Italijanom nikoli ni uspelo na bojišču, jim je uspelo za zeleno mizo. S podlim trgovanjem, s prevaro in lažmi, z obljubo, s katero so zavezniki Italijanom za nagrado podarili slovensko ozemlje, so si ga ti brez boja prilastili po vojni. V drugi svetovni vojni jim ga je slovenski 9. korpus ponovno odvzel, a izdali so ga njihovi politični voditelji. Ozemlje slovenskega Krasa, Trst, Slovenska obala od Debelega rtiča do Tržiča, Gorica, del Brd, Beneška Slovenija, Rezija in Kanalska dolina so za zeleno mizo še enkrat nepravično pripadli Italijanom.



    Pregovor dneva
    Svoja hišica – svoja voljica.
    več pregovorov


    Dogodki:
    1944 v Metliki poteka prvo občni zbor Slovenskega časnikarskega društva
    1936 v Španiji ustanovljene mednarodne brigade, med njimi tudi približno 500 Slovencev, ki se v državljanski vojni bojujejo proti Francu
    Smrti:
    1868 Miha Kastelic, slovenski pisatelj, pesnik, knjižničar, urednik (* 1796)


    Poslušaj pesmi na Myspace
    www.myspace.com/hervardi

    YouTube:Zvezna
    YouTube:Domu
    več posnetkov na Youtube



    Spremljaj novice s pomočjo RSS
    www.hervardi.com/vote/rss.xml
    Prijavi se na e-mail novice

    Preglej zadnje novice








    Preizkusi svoje znanje z reševanjem kviza
    Odpri stran s kvizom




    Spletna lestvica malo drugače : si386.com