|  |
 |  |  |  |  | Naročite knjige Resnice je zmaga, Slovenci, Slovenske legende in znamenja, Slovenske domoljubne pesmi ter Kralj Samo. Za naročilo kliknite na to povezavo! |
|
|
|
|
|
Ali ste vedeli...?
da je bilo na Slovenskem, natančneje v Ljubljanskem barju, najdeno najstarejše leseno kolo z osjo, na svetu. Kolo je bilo najdeno Malega travna 2002. Z radiokarbonsko metodo je nastanek kolesa umeščen v obdobje med 3350 in 3100 pred našim štetjem.
|
|
Škabrijel
Južna pobočja Škabrijela
Znamenita Soška fronta v 1. svetovni vojni, velja za največjo
gorsko bojevanje v zgodovini človeštva. Od začetka soške fronte, leta 1915
se je do meseca Vinotoka 1917, v slovenskih krajih ob Posočju in na Krasu,
zvrstilo 12. soških bitk ali ofenziv. V 11. soški bitki so Italijani
poskušali na vsak način zavzeti hrib Škabrijel nad Gorico in Solkanom. Samo
ta hrib izmed velikih treh, je še ostal v rokah branilcev, potem ko sta
padla Sveta gora in Sabotin.
Škabrijel, hrib ki je bil poimenovan po nadangelu svetem
Gabrijelu, zavetniku prinašalcev vesti, so vojaki različnih narodnosti
imenovali tudi Satanov hrib in Hrib smrti. Na tem slovenskem braniku so
našli svoje poslednje prebivališče številni vojaki s poreklom od Baltskega
morja do Sicilije.
Škabrijel je predstavljal zadnji oporni steber obrambe, saj bi
njegova izguba pomenila, da je napadalcem odprta pot na Trnovsko planoto, v
Vipavsko dolino, v Postojno in tudi v Trst. Velik del slovenske domovine bi
bil tako na milost in nemilost prepuščen italijanskemu napadalcu. Tega sta
se dobro zavedali obe strani in prav zato je Škabrijel postal osrednje
bojišče v 11. soški bitki. Postal je resnično Hrib smrti in Hrib junaštva!
24. Velikega Srpana 1917 je začela italijanska armada z odločilnim
bojem za Škabrijel. Dva polka italijanske brigade Palermo, sta poskušala
dvanajst krat v dvanajstih urah zasesti obrambne položaje na Kramarci in Sv,
Katarini. Brez uspeha.
Skica iz avstrijskega vojno-zgodovinskega dela
Avstro-Ogrska zadnja vojna 1914-1918. Debela črta kaže položaj branilcev do
23. Velikega Srpana 1917. Črtkasta črta kaže položaj branilcev od 24. 8. V
03. 9. 1917, pikčasta črta pa kaže položaje branilcev od 4. do 17. Kimavca
1917.
|
|
Naslednji dan so italijanske baterije obstreljevale položaje
branilcev od jutra do druge ure popoldan. Temu je sledil napad pehote proti
severozahodnemu delu Škabrijela. Prišlo je do boja prsa na prsa, pri čemer
so se vojaki bojevali s kopiti pušk, bajoneti, bodali, ročnimi granatami,
okovanimi kiji in z vsem kar so lahko vzeli v roke. Boj se je širil navzgor
od skale do skale, za vsak kvadratni meter, čez koto 526 m in naprej po
grebenu proti vrhu Škabrijela. Izgledalo je že, da bodo Italijani
vendarle zavzeli vrh hriba. Tedaj pa so se v štirih silovitih protinapadih
proti njim pognali Štajerci 87., Celljskega pešpolka in pregnali Italijane s
Škabrijela.
V naslednjih dneh je bojevanje za Sveti Gabrijel postajalo vse
srditejše in brez premora. Napadi so se ponavljali neumorno, brez predaha,
vmes pa je bobnel neprestan ogenj v obliki eksplozij min in treskov granat.
Italijanski brigadi Palermo sta sledili še dve brigadi, Messina in Avellino.
Položaje Celjskega pešpolka so Italijani napadli kar v sedmih zaporednih
valovih, vendar so bili vselej odločno odbiti. Pobočja Škabrijela so
bila na gosto posuta z mrtvimi in ranjenimi, ki so jih šele ponoči sanitejci
zvlekli v zavetje.
Podčastnik 87. (Celjskega) polka. Na levi strani kape je
lepo vidna številka 87, oznaka polka, kateremu pripada. V njegovem sestavu
je služilo kar 95 odstotkov Slovencev iz dežele Štajerske.
Ves dopoldan 28. Velikega Srpana so Italijani ponovno ves
dopoldan s topovi bruhali na Škabrijel. Pobočja so obstreljevali tudi z
minometi kalibra 400 mm, ki so jih pričeli uporabljati v vojski prav leta
1917 in so ob eksploziji naredili tri metre globok ter deset metrov širok
krater. Na Kraškem, skalnatem terenu, je bilo to orožje še bolj strahotno,
saj je poleg drobcev mine ob eksploziji okrog letelo še ogromno drobnega
kamenja, ki je bilo prav tako hudo nevarno.
29.8. zvečer so Italijani po štirih dneh neprestanih spopadov,
vendarle uspeli zasesti del avstrijskih položajev. Bil je to en okop na
severnem delu kote 526 m na Velikem hribu, zahodnem pobočju Škabrijela.
Že v naslednji noči so slovenski bojevniki, pripadniki 87. Celjskega
polka odvzeli napadalcem nekatere predhodno osvojene položaje. Pri tem so
enote tega polka zajele tudi čez sto Italijanov.
Naslednji dan so nekajkrat številčnejši italijanski napadalci
ponovno zavzeli okrog dvesto metrski odsek avstro-ogrskih položajev.
31.8.1917 so Italijani vnovič silovito napadli po več urni topovski
predpripravi. Uspelo jim je nekoliko razširiti zavzeto ozemlje na Velikem
hribu.
2. Kimavca je topniški ogenj vendarle malo pojenjal. Na
obrambnih položajih so še vedno vztrajali hrabri branilci 87. Celjskega
polka, ki jim je ponovno uspelo zožiti zavzeto italijansko ozemlje na
Velikem hribu. Tudi ta večer so uspešno odbili Italijane. Položaj se je
vendarle nekoliko umiril in končno so lahko hudo krvaveče in zdesetkane
enote legendarnega slovenskega polka zamenjali s novimi svežimi silami. Po
bojih na Škabrijelu je ostalo v 1. bataljonu živih le še 185 mož, v drugih
bataljonih pa ni bilo nič bolje. Na Škabrijelu so bili bitko trije bataljoni
tega polka in vsak je štel okrog 800 mož. Naborni okoliš 87. Celjskega polka
je obsegal celjski okraj s Ptujem in Pohorjem. Kar 95 odstotkov njegovega
moštva so sestavljali Slovenci! Polku je bil pridružen še 9. bataljon
graškega polka poljskih lovcev, v katerem je bilo prav tako precej
Slovencev. Celjski 87. pešpolk je veljal za eno najboljših enot
avstro-ogrske armade. Prav njihovemu junaštvu, neizmerni hrabrosti in
trdovratni uspešni obrambi položajev na Škabrijelu, je pripisati, da so
poveljnika njihove 18. brigade, polkovnika Vladimirja Laxa, odlikovali z
visokim odličjem Marije Terezije.
Spominski znak celjskega 87. pehotnega polka - Škabrijel
1916 - 1917
Kar dva zgodovinopisca Veith in Weber sta zapisala da je »87.
pešpolk uspešno prestal najhujši boj, kar jih je kadarkoli bojevala
katerakoli avstrijska enota«! Priznanje, ki pomeni resnično ogromno. Nanaša
se namreč na celotno avstro-ogrsko vojaško zgodovino! Izmed vseh narodov, ki
so sodelovali v avstro-ogrski vojski v vsej njeni zgodovini, Nemcev, Čehov,
Poljakov, Slovakov, Madžarov, Hrvatov, Furlanov, Bošnjakov in Srbov, je ta
čast doletela prav Slovence! In nam Slovencem so nato v vseh takšnih in
drugačnih Jugoslavijah vcepljali v kri, da nismo vojaški narod. V nebo
vpijoča in nezaslišana krivica, ki pa nam je bila posredovana z namenom, da
nas naredi nesposobne za odpor proti raznarodovanju. Tudi tokrat, kot že
velikokrat pred tem brez uspeha!
Izčrpane in zdesetkane enote Celjskega pešpolka so zamenjali
prav tako slovenski fantje in možje iz 2. gorskega strelskega polka
imenovanega tudi Slovenski planinski polk. Več kot 90 odstotkov moštva so
sestavljali prav Slovenci. Ta polk je bil naslednik 27. domobranskega polka
iz Ljubljane, ustanovljen pa je bil leta 1901. Bojeval se je sprva v
Galiciji, nato pa je krvavel zlasti na Doberdobu.
Vojak 2. gorskega strelskega polka, Ivan Matičič opisuje
zamenjavo svojih štajerskih rojakov: » Navkreber žene ukaz naša krdela. Čez
groblje in skale, čez razsekana debla, čez trupla, čez jame, čez žico in
trnje. Plinska maska jim zastira vid, od razžetih teles puhti vročina, izpod
maske in jeklene čelade curlja znoj. Pod vrhom so naši okopi, razsute
groblje in prsobrani, za katerimi ždi nekaj poblaznelih ljudi iz 87.
(Celjskega) polka. Ti so se izmotali ven in jo hitro ubrali dol, z njimi
tudi laže ranjeni, a teže ranjene so podpirali tovariši in jih spravili dol.
Sigurnejša je pot s tovariši, kot čakati na sanitejce. «.
4. Kimavca 1917, so italijanske enote ponovno napadle Škabrijel.
Tokrat so pri napadu sodelovale italijanske posebne enote – arditi. To so
bili sami izbrani prostovoljci, posebej izurjeni naskakovalni oddelki,
pripravljeni na boj prsa na prsa. Razlikovali so se od ostale pehote tudi
po svojih drugačnih uniformah. Namen arditov je bil, da prvi naskočijo
sovražne položaje, prebijejo obrambno črto in prodrejo v bližnje zaledje. Za
njimi naj bi napredovala ostala pehota, ki bi dokončno dotolkla nasprotnika
in ga vrgla s Škabrijela.
Strojnični položaj branilcev na Škabrijelu v 11. soški bitki.
Polkovnik Giuseppe Bassi, ki je poveljeval stotnijam arditom, je
pri Solkanskem mostu čez Sočo zbral svoje moštvo in ga nagovoril: » Arditi!
Za vas sem prihranil najbolj junaško in največje dejanje v tej vojni….Zaupam
rezilu vaših bodal, moči vaših rok, neprekosljivemu junaštvu vaših prsi.
..Naši armadi in domovini boste priborili hrib, ki kot branik stoji na naši
poti proti Trstu. Stoletni sovražnik z njega opazuje Gorico…Vam je dana
čast, da zmagate v najbolj nevarnem tveganju...Čez nekaj dni bodo vsa
Italija, vsi v vojnah padli velikani vseh obdobij gledali na vas. Prepričan
sem, da se boste vrnili s hriba kot zmagovalci ali se ne vrnete več.«.
Kljub tem borbenim besedam ter pozivom da Italiji priborijo tisočletno
slovensko zemljo, so se arditi vrnili kot poraženci, veliko pa se jih
dejansko niti ni vrnilo!
4. Kimavca zjutraj, se je napad začel. Italijansko topništvo je
obstreljevalo Škabrijel iz Gorice, Sabotina, Svete gore, Oslavja in iz
Grgarske kotline. Silovit ogenj, ki je pokrival dobesedno vsak kvadratni
meter zgornjega predela Škabrijela in njegovo okolico, naj bi uničil vse,
kar bi lahko pehoto oviralo pri naskoku ter ji dejansko utrl pot. Ob 5.45
uri, po topovski predpripravi, so arditi napadli z vso močjo. V nekaj
minutah so v teku premagali t.i. mrtvi prostor in pregazili prvo linijo, ki
so jo branili le redki izvidniki. Italijansko topništvo je medtem še vedno
obstreljevalo Škabrijel, vendar takrat le še njegov vrh. Arditi pa so pred
seboj kar naprej metali ročne granate in branilci so bili zato prepričani,
da topniška priprava še zmeraj traja. Naenkrat so se znašli Italijani pred
kavernami, v katerih je večina branilcev poiskala zaklon pred topniškim
obstreljevanjem. Arditi so blokirali izhode iz teh kavern in nasprotnika
prisilili k vdaji. Kdor ni dvignil rok, so ga brez milosti takoj zabodli.
Ujetnike so takoj prepustili pehoti, ki je napredovala za njimi ter z vso
naglico krenili proti severnim pobočjem Škabrijela. Boj se je kmalu razširil
po vsem hribu. Ko je že skoraj izgledalo, da bodo Italijani končno zasedli
Škabrijel, pa je prišlo do nenavadnega preobrata. Del branilcev se je
uspešno prikril v topniški kaverni, ki je arditi niso opazili. Nenadoma so
topničarji pričeli obstreljevati napadalce v hrbet. Takrat je tudi preostalo
avstrijsko topništvo sprožilo zaporni ogenj nekje v sredo hriba. Italijanska
pehota, ki je prodirala za arditi, je bila s tem odrezana od čela. Arditi pa
so se znašli v strahotnem peklu topniškega obstreljevanja. Začel se je tudi
silovit protinapad branilcev, ki se je končal okrog 16. ure. Zdesetkane
enote arditov so se morale umakniti na greben hriba.
Topniška kaverna na Velikem hribu. S topniškim ognjem iz
te kaverne so branilci zaustavili prodor arditov.
Mnenja glede te bitke se pri obeh straneh razlikujeta. Italijani
trdijo, da jim je uspelo zasesti vrh hriba Škabrijel, medtem ko Avstrijci
trdijo, da vrh ni bil nikoli zavzet. Ob koncu boja so na vrhu Škabrijela
dejansko bili avstrijski vojaki, italijanski pa so se nahajali nekoliko
nižje na koti 552 m in na Velikem hribu. Izgube so bile na obeh straneh
strašanske. Italijanska 11. pehotna divizija je na primer izgubila kar tri
četrtine svojega moštva. Avstrijci so bili presenečeni in jih je italijanski
napad dosegel prav v trenutku, ko so menjavali večino svojih bojnih enot na
Škabrijelu. Večji del 87. Celjskega polka je bil že zamenjan, tako da so v
bojih sodelovali le njegovi deli. V celoti je sodeloval 2. gorski strelski
oz. Slovenski planinski polk ter dva polka 106. črnovojniške pehotne
divizije, ki sta istega dne prispela na bojišče. Ta dva polka sta bila
skoraj v celoti razbita, več kot polovica moštva pa je padla v italijansko
ujetništvo na položaju pri koti 552 m.
Boj se je nato nadaljeval kar naprej še 5. in 6. Kimavca.
Italijanskim napadom so sledili protinapadi branilcev in to je trajalo vse
do 12. 9.1917. V tem boju se je še posebej odlikoval slovenski častnik iz
1. čete 1. bataljona, 2. gorskega strelskega polka, poročnik Maks Peterlin.
V ključnem trenutku, ko je bila vsa teža obrambe hriba prav na ramenih 2.
Gorskega strelskega polka (Slovenskega planinskega polka), je poročnik
Peterlin s svojimi bojevniki z odločnimi protinapadi zavrnil italijanske
napadalce. Poveljnik stotnije Jezeršek ga je zato predlagal za Leopoldovo
odličje. Predlog za odlikovanje je sprejel in potrdil tudi poveljnik
bataljona stotnik Zobernik. Ker pa poveljnik polka, generalporočnik Carl von
Thuillieres (grof Monjoye in de la Roche), tega odličja še ni imel, je bil
poročnik Peterlin odlikovan le z redom železnega križa III. stopnje, med tem
ko je poveljnik polka prejel viteški križ Leopoldovega reda z lento in meči.
Z redom železnega križa III. stopnje so bili odlikovani še nadporočnika Ivan
Mehle in Franc Svete ter poročnik Engelbert Podgornik. Precej vojakov je
bilo odlikovanih z nižjimi odlikovanji, npr. svetinjo za hrabrost, srebrno
svetinjo ipd.
Škabrijel - kota 408 imenovana tudi Vratca. Takoj nad
cesto je dobro viden povezovalni obrambni jarek, ki vodi proti vrhu
Škabrijela. Hrib je bil v začetku leta 1915 še porasel z gozdom, ob koncu
leta 1917 pa skoraj povsem gol in pust - brez življenja.
Takoj po končanih bojih je na poveljstvo korpusa prišlo
sporočilo, v katerem »je njegovo cesarsko-kraljevo apostolsko veličanstvo z
globokim spoštovanjem, najmilostliveje, s posebnim zadovoljstvom in izrazi
visokega priznanja, blagovolilo sprejeti na znanje poročilo o slavnih bojih,
ki sta jih bojevala 87. (Celjski) pehotni polk ter 2. polk gorskih strelcev
(Slovenski planinski polk) na Škabrijelu«.
V nekaj dneh bojev na Škabrijelu je v Slovenskem planinskem
polku padlo 493 mož in častnikov, ranjenih je bilo 526, obolelih pa 124.
Skupno je torej bilo iz boja izločenih 1203 častnikov in vojakov. 7. Kimavca
1917 so imeli trije bataljoni Slovenskega planinskega polka skupaj le še 450
mož Pred njimi je smrt pokosila še več njihovih štajerskih rojakov iz 87.
Celjskega polka. Kri slovenskih fantov in mož, ki so se v avstrijskih
uniformah borili na slovenski zemlji, za njeno obrambo in za svojo slovensko
domovino, je prepojila Škabrijel. Avstro-ogrsko poveljstvo je zelo dobro
vedelo, kdo se bo najbolj zagrizeno bojeval za slovensko zemljo, jo
neutrudno branil in obranil. Zato so prav njih poslali tja in jim namenili
to goro smrti!
12. kimavec 1917 ,je prinesel konec 11. italijanske soške
ofenzive. Bitka se je tega dne končala, toda boj za Škabrijel je trajal še
nekaj dni. V teh dnevih je na Škabrijelu padlo okrog 25.000 Italijanov ter
15.000 avstro-ogrskih branilcev. Hrib je po nekaterih podatkih, v vseh teh
dneh, naskakovalo okrog 80.000 Italijanov.
Solkan po koncu soške fronte.
Nikoli jim ni uspelo zasesti tega branika slovenske zemlje!
Žal pa so bile vse naše žrtve zaman. Vsi padli in ranjeni slovenski fantje
in možje so se zastonj hrabro bojevali za svojo zemljo! Kar Italijanom
nikoli ni uspelo na bojišču, jim je uspelo za zeleno mizo. S podlim
trgovanjem, s prevaro in lažmi, z obljubo, s katero so zavezniki Italijanom
za nagrado podarili slovensko ozemlje, so si ga ti brez boja prilastili po
vojni. V drugi svetovni vojni jim ga je slovenski 9. korpus ponovno odvzel,
a izdali so ga njihovi politični voditelji. Ozemlje slovenskega Krasa, Trst,
Slovenska obala od Debelega rtiča do Tržiča, Gorica, del Brd, Beneška
Slovenija, Rezija in Kanalska dolina so za zeleno mizo še enkrat nepravično
pripadli Italijanom.
|
|
|
|
